Cerkvene zadeve. Novi zvonovi pri Sv. Bolfenku na Pohorji. Kdo izmed dragih čitateljev »Gospodarja« ne pozna ponosne matere naših gora, mogočne Velike kape ? Razgled z nje je prekrasen in zdi se človeku, da je ves svet od mogočnih koroških gor do nadoglednih ogerskib planjav, pa od sinjih gornještajarskih planin do blizo Trsta — njegov, tal-.o je vse odprto pred njim. Kdo prešteje mogočna mesta, ponosne trge in lične vasice, katere zre njegovo oko raz te »kraljice Pohorja?« In cerkvic, koliko jih je po visokih hribih in prijaznih gričih, ki so videti, kak6r bi belega graha razsul po zelenej trati. Z eno besedo, razgled ta se ne da popisati, temveč videti in uživati ga je treba! Vendar dragi čitatelj, ne bom te sedaj v poznej jeseni vabil na ta hrib, pač pa bi bil te rad povabil dne 30. oktobra k prijaznej cerkvici Sv. Bolfenka, jedno uro pod Veliko kapo na severno stran. Ta na ličnej ravnici med košatim pogorjem stoječa mična cerkviea je od pridnih župljanov Ribniških še dosti oskrbljena. Nova streha, krasno izdelan veliki oltar in slikarija, ta je res priprosta, ker domača — vse to priča, da Sv. Bolfenk še ni popolno zapuščen. Najbolj žalostno je bilo zvonjenje, ker nekako osamljena dva mala zvona sta otožno klenkala in njun odmev se ni daleč razlegal. Vroča želja č. g. župnika in faranov je torej bila, priskrbeti novih zvonov, ali kje in kako zmoči stroške? Sedanjega sveta slaba navada namreč je, da se za božjo čast nerado kaj stori; kdor ima kaj, navadno stiska, da kar škriplje, kdor pa nima nič, tak pa s samo dobro voljo tudi dosti ne opravi. Vendar so še tu pa tam tudi častne izjeme, posebno imamo v podravski dolini, hvala Bogu, velikega dobrotnika cerkev, mnogočislanega gospoda Janeza Pahernika. Njemu so goreči in čislani vlč. gosp. župnik priporočili to našo skrb in glej, kar naročil je dva nova krasna zvona pri g. Dencel-nu v Mariboru. Zgodilo se je to prav tiho, da še ni se dosti vedelo po fari, dokler ni bilo na prižnici oznanjeno: »V nedeljo, dne 30. oktobra bodemo dva nova zvona spremili od g. Štrajharjeve hiše k cerkvi Sv. Bolfanka«. Leto oznanilo je napolnilo vseb srce z veseljem in hvaležnostjo do velikodušnega dobrotnika. Zgodilo se je tako in med gromenjem možnarjev spremili smo krasno okinčana zvona na odmenjeni kraj. Bilo je krasno vreme dne 30. oktobra, ko se je zbrala neštevilna množica ljudij k slovesnosti, kakoršnje so sicer le redke. Do ednajstih smo potegnili nova zvona z jednim starirn vred v zvonik, kjer so se kmalu oglasili z milim, lepo donečim in ubranim glasom; povabili so prvokrat vernike k službi božji. Sedaj so vlč. gosp. župnik v navdušenem govoru razložili pomen zvonjenja v besedah: Zive kličemo, mrtve obžalujemo, viharje strahujemo. H koncu so še prav iskreno -lahvalili preblagega g. dobrotnika in prosili vtrnike, kedar koli slišijo teh zvonov glas, moliti za-nj kak očenaš. Opravičena je ta prošnja, ker okoli 10 centov težka zvona veljala sta lep denar. Posvetni mogotci bodo morda z glavami zmajevali nad toliko darežljivostjo, ali mi pa režemo z besedarai Izveličarja: Marija si je najboljši del izvolila itd. Gosp. Pahernik si je izvolil najboljši del za ta in oni svet. Z obilnim blagoslovom bode obdana njegova hiša, ker »Bog nikomur dolžen ne ostane«, zraven tega pa bo njegovo ime med Ijudstvom v najlepSem in hvaležnem spominu, ko bode nas vse že pokrival temni grob. In v dan sodbe Bog tudi ne bo gledal na posvetno čast in premoženje, temuč po zasluženji in dobrih delih bode vsakemu odločil večno plačilo. H koncu še enkrat zakličera plemenitemu dobrotniku v imenu hvaležne Ribnice: Bog Te nam ohrani še dolga lela v prid veri in domovini! Pohorski. Cerkev Lurške Matere božje v Grižah. Bilo je to veselje za Griško faro, ko se je dne 23. oktobra blagoslovila nova podružnica, od farne cerkve komaj 15 minot oddaljena cerkev Lurške Matere božje. Kdor se skoz Savinjsko dolino pelja, tega oči se že od daleč ozirajo na to krasno cerkvico, katera je res novi kinč, »lilija«, prekrasne te doline. V soboto, dne 22. oktobra je oznanjevalo glasno streljanje iz visoke »Bukovce«, da se bo v Grižah vršila svečanost, katere so komaj že pričakovali vsi Marijini častivci, da se bo blagoslovila lepa cerkev na prijaznem griču »Gra-dišču«. Kakor je sploh znano, pozidala se je ta cerkevle z milodari vrlih Marijinih otrok pod vodstvom preč. velezasluženega g. župnika Arzenšeka, ki je znal, goreč za čast Božjo in Marije Device, navdušiti srca farmanov svojih in tudi z drugih far, da so podpirali to krasno, veličastno podjeije. Blagoslova božjega gotovo ni majkalo temu delu, kar spričuje to, da se je cerkvica v tako kratkem času in tako krasno pozidala. Blagoslovili so jo preč. g. opat iz Celja. Podoba Lurške Device in Bernardike se je nesla v krasni procesiji iz farne cerkve na grič, na katerem cerkev stoji. Grez 130 belo oblečenih deklet in tisoče vernih, ki so prihiteli od daleč in blizo, se je vdeležilo te ginljive svečanosti. Gerkev, katera še samo s svojo krasno lego in s svojo zunanjo lepoto vsacega vabi, da bi jo obiskal, je od znotraj res krasno in umetno zmalana. Veliki altar svedoči o res umetniškem ukusu preč. g. župnika. Podoba Matere božje pa je tako lepa, tako ljubeznjiva, da se res človeku milo stori, kadar jo zagleda na prekrasnem tronu, in solze pridejo v oko in nehote človek zakliče: Lurška Mati božja, prosi za nas Boga! — Pretekli teden se je obhajala gori slovesna tridnevnica in celi teden so se brale sv. maše za žive in mrtve dobrotnike Marija Lurške cerkve v fari in zunaj fare. Nova cerkev nima dozdaj zvonov in tudi ne orgelj, pa z milodari se bo golovo počasi vse oskrbelo. Bog in Marija in njeni častilci bodo že pomagali.