Posamezni Izvod 30 grošev, mesečna naročnina 1 šillnff GLASILO SLOVENSKE KOROŠKE S Zaupajte, tovariši, verujte! V jeseni te) ni hrepenenje kalna voda« kot divji, hrzajoči konj prihaja k nam svoboda! Kajuh 'V. Celovec, v soboto 19. II 1949 Štev. 15'200> Za žrtve fašizma je deželni glavar nedostopen / Celovec, 18. februarja 1949. — Danes ie bil v Celovcu občni zbor Zveze slovenskih izseljencev. Ob 8.40 uri je delegacija Zveze slovenskih izšel'encev dobila od skih izseljencev se je ob določenem času prijavila v deželni vladi za sprejem. Deželni glavar Wedenig se je potuhnil. Ko pa so ga izseljenci izsledili v hiši, je spre- deželnega glavarja koroške deželne vlade jem delegacije slovenskih žrtev nemškega Ferdinanda Wedeniga zagotovilo, da bo ob določenem času sprejel delegate občnega zbora Zveze slovenskih izseljencev, ki so kot zastopniki nad 360 Izseljenih slovenskih družin zborovali v Celovcu in postavili svoje zahteve glede na končno pravično popravo po koroških nacistih jim prizadejane škode. Občni zbor slovenskih izseljencev je ugotovil, da ima avstrijska vlada desetine milijonov šilingov za fašistične elemente samo v zadnjem proračunskem letu, medtem ko je za vse stotine po nacistih izseljenih slovenskih družin do sedaj dovolila samo 3 in pol milijonov šilingov, od katerih je dve tretjini zopet vzela iz rok oškodovancev ob priložnosti zakona o denarni zaščiti. Razen tega so slovenski izseljenci ugotovili, da je b'1 doslej kaznovan en sam krivec nad neštetimi zločini, ki so jih nacistični nasilneži zakrivili nad koroškimi Slovenci. Izvoljena šestčlanska delegacija sloven- fašizma odklonil. Delegacijo je zastopnik deželnega glavarja naslovil na namestnika deželnega glavarja Ferlitscha. Ko se je delegacija zglasila v njegovem tajništvu, so ji odgovorili, da je gospod Ferlitsch odsoten na Dunaju. To dejstvo je vzbudilo ogorčenje vseh slovenskili izseljencev, vseh žrtev fašizma in vseh koroških Slovencev in antifašistov sploh. Gospod Wedenig pa je ponovno potrdil, da je niegovo hlinjenje o »naklonjenosti^ koroškim Slovencem prazna fraza. Koroški Slovenci in žrtve nacističnega nasilia mu ne nasedajo več. Čeprav koroška deželna vlada z deželnim glavarjem na čelu ni hotela poslušati delegacije slovenskih izseljencev in njihovih zahtev po popravi škode, si bodo slovenski izseljenci združeni v svoji organizaciji znali priboriti to, kar jim po vsej pravici pripada, to je končno in pravično popravo vse šVode, ki jim je bila prizadeiaua po naclfašizmu potom nasilne izselitve. Žrtve fašizma protestiralo Ker koroški deželni glavar delegacije kljub prvotnemu zagotovilu ni sprejel, so mu izvoljeni člani delegacije v imenu Zveze slovenskih izseljencev svoje zahteve sporočili v ostrem protestnem pismu, v katerem ugotavljajo: Delegacija, ki jo je Izvolilo na stotine zastopnikov izseljenih koroških Slovencev in jo poslalo na koroško deželno vlado, najodločneje protestira proti nczasll- Odločne zafiiteve slovenskih Izseljencev Zveza slovenskih izseljencev kot predstavnica upravičenih zahtev po resnični popravi škode slovenskim žrtvam nasilja je poslala uradu koroške deželne vlade in zveznemu ministrstvu za finance tozadevne note. Na obeh mestih je Zveza prejela zagotovilo, da bodo v notah postavljene zahteve proučili in v najkrajšem času rešili. Doslej pa niti urad koroške deželne vlade niti zvezno ministrstvo za finance nista podvzela nobenih ukrepov, ki bi jamčili izpolnitev zahtev slovenskih iz-sellencev. Zveza slovenskih izseljencev ponavlja svoje zahteve, ki jih je postavila v omenjenih notah ter zahteva, da se poprava škode ne izvaja na papirju, temveč v smislu določil ter v skladu z nesporno pravico, ki jo imajo žrtve nacizma. To pa je mogoče samo z izpolnitvijo navedenih zahtev skladno s sedanjimi razmerami in gospodarskim razvojem, ki je medtem nastal. K temu navajamo: 1. Vsi izseljenci smatrajo, da ima država brezpogojno dolžnost, da doplača dve tretjini zadnjega obroka poprave škode, ki so jih izgubili vsled denarne reforme. 2. Revizija odškodnine, ki je bila izračunana na osnovi cen v jeseni 1945, izplačana pa šele v jeseni 1947 in deloma še pozneje, je prav tako zahteva, ki jo je zvezno ministrstvo za finance ob priložnosti večkratnih intervencij Zveze priznalo kot popolnoma upravičeno. 3. Enakomerno obravnavanje vseh slučajev izselitve ne glede na to kdaj je škoda nastala, če je bila že ugotovljena ali io bo treba šele ugotoviti, mora biti v Pravni državi samo po sebi umevno načelo. Z neenakomernim obravnavanjem je ma. S pomočjo te edinstvene nesmiselne prakse so ob'asti predpisale mnogim izseljencem celo dajatve tistim nacistom, ki so jih svoj čas oškodovali in se okoristili z ugrabljenim premoženjem. Zato pričakujemo, da bo zvezno ministrstvo za zaščito premoženja in načrtno gospodarstvo to vprašanje razjasnilo. 7. Končno slovenske žrtve nacističnega terorja pričakujejo izpolnitev pismenega zagotovila sedanjega zveznega predsednika dr. Karla Renneria, da bodo odgovorni krivci za zločine izselitve in s tem nastale škode pravično kaznovani. Ugotovili smo, da je bil dosiei v več kot tri leta trast'čni minister Helmer ščiti fašistično provokacijo Zadnjo nedeljo, torej en dan po 15. obletnici .12. februarja 1934, so si avstro-fašistični Heimwehrovci na Dunaju dovolili predrzno provokacijo. V Votivski cerkvi so priredili rekvijem za morilce avstrijskega delovnega ljudstva. V istih uniformah s Petelinjim peresom, v katerih so leta 1934 napadali avstrijsko delavstvo, morili žene in otroke in v katerih so pripravljali Hitlerju pot v Avstrijo, so Varovati hsieio trscficijo poremievanra h odtujevania s ovenske krneli iške mlad ve V torek 15. februarja 1949 se je delegacija Kmečke zveze za Slovensko Koroško napotila k deželni vladi, da pri deželnem svetniku Ferlitschu intervenira zaradi kmetijske šole Goldbrunnhof. Ker Ferlitsch sam ni bil navzoč, je delegacijo sprejel vladni nadsvetnik Miiller-Strobl. Ko mu je delegacija obrazložila namen svojega prihoda in ugotovila, da deželna vlada ni dala nobenega odgovora na zahteve, ki jih je že leta 1948 postavil Pokrajinski občni zbor in ki jih je Kmečka zveza nato večkrat ponovila, se je g. Miiller-Strobl začel izgovarjati na vse mogoče težkoče, ki se ustanovitvi kmetijskih šol postavljajo nasproti. Delegacija je ugotovila, da vsi navedeni argumenti nikakor ne ovirajo ustanovitev slovenske kmetijske šole na Gold-brunnhofu. Nato je začel gospod Miiller-Strobl blebetati nekaj o strokovni izobrazbi, duhovni razcepitvi kmečkega ljudstva itd., pri čemer mu je ušla izjava, češ, da je treba držati in obvarovati tradicijo šole. Koroški Slovenci pa tradicijo kmetijske šole Goldbrunnhof kot ponemčevalni-co slovenske kmečke mladine dobro poznamo. Zato koroški Slovenci tudi nik- Uspehi industrije na PoSjskem Varšava. — Gibanje racionalizatorstva in novatorstva v poljski državni industriji je nov činitelj pri dviganju kakovosti izdelkov in izboljšanju proizvodnje na sploh. Lani so uspešno uporabljali v raznih industrijskih panogah nad 6.500 izumov, ki so prihranili državi okrog 670 milijonov zlotov. Okoli 80,000.000 zlotov so izplačali delavcem kot nagrade za izvrstne uspehe v borbi za izboljšanje proizvodnje. dar ne moremo odstopiti od zahteve, da se na Goldbrunnhofu ustanovi slovenska kmetijska šola, ki bo jamstvo, da se bo slovenska kmečka mladina strokovno izobraževala v svoiem maternem jeziku in da je ne bodo več ponemčevali in zastrupljali šovinistični učitelji. S tem v zvezi je tudi okrajni občni zbor Kmečke zveze za okraj Velikovec poslal koroški vladi resolucijo, v kateri je med drugim rečeno: • »Oblast nam nalaga iste davke in iste obveznosti kot ostalim koroškim kmetom. Ta ista oblast pa nam že desetletja krati in odvzema najosnovnejše demokratične pravice, ki nam grejo kot enakopravnemu narodu ... Z vso odločnostjo zahtevamo in poudarjamo, da mora biti prva slovenska kmetijska šola na Koroškem odprta s pričetkom novega šolskega leta na Goldbrunnhofu.« se upali nastopiti tudi tokrat. Taka provokacija je povzročila silno ogorčenje pri avstrijskem protifašističnem ljudstvu. Množice antifašistov so se zbrale pred cerkvijo in protestirale proti fašistični provokaciji. Avstrijsko notranje ministrstvo, ki ga vodi socialist Hehner se je posebno izkazalo s tem, da je v zaščito fašističnih provokatorjev poslalo močne policijske sile. Samo pod štirivrstnim policijskim kordonom so se mogli provokatorji po >rekvijcmu« odmakniti iz Votivske cerkve. Vest o tej provokaciji in o ravnaniu socialističnega notranjega ministra se je hitro raznesla po vsem Dunaju in po Avstriji. Iz mnogih obratov, tovarn in zborovanj pošiljajo delavci proteste in tozadevne resolucije na pristojne oblasti, v katerih izražajo svoje silno ogorčenje proti temu, da je v Avstriji še danes kaj takega mogoče. Provokacija jugoslovanskih fašističnih beguncev in ustašev, ki je bila pred nekaj časom pred Št. Rupertskim kinom v Celovcu in kjer policija tudi ni ukrenila nič učinkovitega in ta ponovna provokacija na Dunaju kažeta, da današnje avstrijske oblasti nimajo interesa ukrepati proti na novo porajajočemu se fašizmu v Avstriji, dočim jim je dobrodošla vsaka priložnost, kjer morejo blatiti napredne sile v svetu. Protiliudski kardinal Mindszenti le ogrožal Madžarsko republiko Budimpešta. — Madžarske oblasti so pred nedavnim obsodile na dosmrtno ječo kardinala Mindszentija, ki je bil obtožen protidržavnega delovanja z namenom, da bi strmoglavil Madžarsko republiko in ustanovil avstroogrsko monarhijo, vohunstva v prid zapadnih sil in Vatikana kakor tudi tihotapljenja valute. Mindszenti je svojo krivdo priznal. Obsodbo protiljudskega kardinala Mindszentija poskuša reakcionarni tisk prikazati kot napad madžarske ljudske demokracije na svobodo veroizpovedi. Vendar pa Mindszenti ni bil obsojen kot kardinal, temveč kot madžarski državljan. »Povejte svetu, da je propaganda o najti pravicah do konca zlagana" (Nadaljevanje s 1. strani) vidijo edinole v združitvi z matičnim narodom jamstvo za vsestranski svobodni razvoj.« Dr. Alešu Beblerju v London je poslala brzojavko tudi Zveza koroških zadrug v Celovcu, ki pravi: »V našem imenu povejte svetu, da je avstrijska propaganda o enakopravnosti iu pravicah Slovencev na Koroškem v celoti zlagana. Že tretjič avstrijska vlada ob konferencah za mirovno pogodbo razglaša zopetno priznanje slovenskih zadrug iu vrnitev uropanega premoženja. V resnici pa so šele pred dnevi ponovno razpustili dvaindvajset naših zadrug. Uropa-no premoženje imajo slej ko prej v rokali nemški šovinisti, ki so ga nam uropali. Gospodarski pritisk in diskriminiranje Slovencev sta vedno hujša. Našega jezika oblasti ne priznajo. Organizacije zadrug z vsemi sredstvi zatirajo. To je resnica. Prosimo Vas, da podprete našo borbo za osvoboditev z energično zahtevo po priključitvi Slovenske Koroške k Federativni ljudski republiki Jugoslaviji.« ki sc jc pregrešil zoper svoje ljudstvo, zoper ljudsko republiko. Kakor poroča Tanjug iz Budimpešte, je madžarski zunanji minister Laszlo Raik v svoji izjavi ostro obsodil sovražno kampanjo, ki jo vodi mednarodna reakcija proti Madžarski zaradi sodne obravnave in sodbe nad Mindszentijem. Raik je naglasil, da zapadni imperialisti izvajajo to kampanjo z zavednim potvarjanjem dejstev, da bi še bolj okle-vetali demokratični sistem na Madžarskem. Za njiliovo stališče je zelo značilno, da skušajo braniti obtožene fašiste v Mindszentijevem procesu na podlagi klavzul mirovne pogodbe, ki so v pogodbi prav zato, da bi zagotovile likvidacijo fašizma. To jasno kaže, da cilj ameriških imperialistov in njihovih satelitov ni likvidacija, temveč obnova fašizma. Razprava je dokazala — je nadaljeval Raik, — da je Mindszenti razvijal svojo aktivnost s pomočjo odgovoniih osebnosti nekaterih zapadnih sil. Torej ni nič čudnega, da žele imperialisti prikriti pred Resolucija o razpustu romunske nacioi.a ne ljudske stranke Bukarešta. — Centralni komite romunske nacionalne ljudske stranke je sprejel resolucijo o razpustu stranke, ki bo izvršena do 21. marca. V resoluciji je poudarjeno, da je mogoče uresničiti zvezo med srednjimi razredi, katerih interese je zastopala stranka, in delavskim razredom samo v okviru obstoječih množičnih organizacij, ljudskih odborov, sindikatov, zadrug in različnih poklicnih ter kulturnih organizacij in da bo stranka na ta način v polni meri omogočila svoiitn članom prispevati za zgraditev socializma v Romuniji. Poslanci te stranke bodo šc nadalje^ obdržali svoja mesta kot nepartijski člani v veliki ljudski skupščini. Demostraciia ferezmoselnih na Danskem Kodani. — Na Danskem se mudi sVnnl-ua ameriških novinarjev, ki so prispeli na povabilo danske vlade- da bi sc seznanili z »dobrimi učinki« Marshallovega načrta. V mestu Olbord so sprejeli ameriške goste brezposelni delavci z demonstracijami. Nosili so transparente z nanisi; »Povejte v Ameriki, da je pri nas 150.000 brezposelnih«, »Danska ni ameriška kolonija«, »Za mir in neodvisnost Danske«. List »Land og Folk« poroča, da je policija razgnala brezposelne delavce. Tihotapljenje nacističnih zločincev v Francovo Španijo Dunai. — Po poročilu lista »Oesler-reichischc Zeitung« so v Avstriji odkrili široko razpleteno ilegalno organizacijo, ki organizma tihotapljenje nacističnih in drugih zločincev iz zapadnih con Nemčiic v frankistično Španijo in Ameriko. Prehodna baza te organizacije je v Insbrucku, njeno središče pa v Madridu, kjer je znano pod nazivom »črni lovci«. Organizacijo vodi Klara Stanger. Organizacija uporablja nemški denar, ki so ga svojčas deponirali v Španiji. Na Slovaškem so januarski plan izpolnili Bratislava. — Januarski plan industrijske proizvodnje na Slovaškem so Izpolnili 102,5 odstot., v energetični industriji 98, v metalurgiji 109,9, v kovinski industriji 102,4, v industriji stekla 99,9, v kemični industriji 103,6, v industriji papirja in celuloze 99,6, v lesni industriji 100 6, v tekstilni industriji 103,9, v industriji usnja iu gumija 100,6 in v keramiki 131,7 odstot. javnostjo obtožbe, ki jili težko bremene. Njihova jeza je toliko močnejša, ker je Mindszenti popolnoma priznal navedbo obtožnice pred vsem svetom. Z obrekovanji in poskusi brutalnega vmešavanja, je nadaljeval Raik, se ne more vplivati na Madžarsko, niti je ni mogoče prisiliti, da bi krenila s poti. prav tako pa ni mogoče preslepiti demokratične javnosti sveta. Politiki, ki krmarijo ZDA, Veliko Britanijo in Francijo, sami sebe razkrinkujejo kot izdajalce in proglašajo fašistične zarotnike za mučence zato, da bi izzvali nezadovoljstvo nrotl Sovjetski zvezi in državam ljudske demokracije.- Vedno večja brezposelnost v ZDA Konec naše brezpravnosti bo prinesla edinole prikliuljev k FLR Jugoslaviji Sekretariatu zastopnikov zunanjih ministrov v Londonu je Zveza koroškili zadrug poslala naslednji telegram: »Stoletna avstrijska politika zatiranja koroških Slovencev ]e dovedla do poskusa popolnega našega uničenja v dobi nacizma. Koroški Slovenci pa nismo zato naciste z orožjem pregnali s svoje zemlje, da bi ponovno priznali vlade njihovih avstrijskih pomagačev. Avstrijska propaganda o enakosti in pravicah koroških Slovencev je namreč v celoti laž. Naše zadruge so še danes razpuščene. Njihovo premoženje imajo še danes v rokah avstrijski šovinisti, ki so nam ga uropali. Oblasti ne priznajo slovenskega jezika in nas z vsemi sredstvi zatirajo. Konec te brezpravnosti in. izkoriščanja bo prinesla edinole priključitev k Jugoslaviji, ki jo vse naše ljudstvo zahteva.« V svojih brzojavkah londonski konfe-fenci zahteva priključitev k Jugoslaviji tudi prebivalstvo iz Kaple na Dravi, iz Železne Kaple, ki je v oboroženi narodnoosvobodilni borbi proti fašizmu dala na stotine partizanov, iz Brnce v Ziljski dolini, ki ne prizna jugoslovanskega popusta in poudarja, da je tudi Ziljska dolina sestavni del vsega slovenskega ozemlja ter iz številnih drugih krajev Slovenske Koroške. Ni sestanka ali prireditve, bodisi Osvobodilne fronte ali naših množičnih in narodnih organizacij, kjer naše prebivalstvo, ki ne mara več hlapčevati tujcu, temveč hoče svobodno živeti v svobodni domovini, ne bi poslalo londonski konferenci svoje zahteve po priključitvi k FLR Jugoslaviji kot edino možni in pravični rešitvi vprašanja Slovenske Koroške. New York. — Borzni tečaji še nadalje padajo pri prodaji na debelo. Med drugim so zopet padle cene pšenice koruze in ovsa. Objavili so nova poročila, ki dokazujejo, da brezposelnost narašča. V tednu od 28. januarja do 5. februarja se je še bolj povečalo število prošenj za podporo zaradi brezposelnosti. Ta pojav se opaža že deseti teden. Po izjavah uradnih oseb je prejelo prejšnji teden 1 milijon 707.000 oseb podporo zaradi brezposelnosti. Razen tega je vložilo velikansko število oseb prošnje za podporo. Vendar te številke ne dokazujejo pravega števila brezposelnih, kajti po veljavnih zakonih nimajo številne kategorije delavcev pravice do podpore zaradi brezposelnosti. Zvezno ravnateljstvo za rezerve je sporočilo, da je obseg trgovine v veleblagovnicah šc nadalje pod lansko ravnijo. V Ncvv Yorku je za 14.5 odstotkov pod ravnijo v letu 1948. Tudi zmanjšanje železniških tovorov priča o slabšanju gospodarske delavnosti v ZDA. V tednu dni, t j. od 28. januarja do 5. februarja so bili železniški tovori za 8.7 odstotkov nižji kot v ustreznem tednu lani, odnosno za 11.1 odstotkov nižji od tovorov v ustreznem letu 1947. »Ne\v York Journal and Amerikan« ceni, da je naraslo število brezposelnih železničarjev na 100.000, t. j. okrog 10 odstotkov vseh delavcev, zaposlenih na železnicah. List dodaja, da ie bila večina delavcev odpuščena zaradi zmanjšanja potniškega in tovornega prometa. Javni delavci ZDA predsedniku Trumanu New York, (TASS). Skupina uglednih ameriških književnikov, umetnikov in javnih delavcev je poslala Trumanu pismo* v katerem pravi: »Pozivamo Vas, da sprejmete predlog predsednika Stalina za sestanek, na katerem bi bila proučena vprašanja, ki zavirajo dosego dejanskega miru. Naša država bo odgovorna za to, če ta predlog ne bo sprejet.« Konec članka »Ameriški ImoerialPem In Kitajska« borno prinesli v prihodnji številki. Pze-i p-ztml teti {c bilo- pem 'za&edattie SPl&S-a fa&tsica Še pomnite, tovariši, Dne 19. februarja 1944 se je v Črnomlju pričelo prvo zasedanje Slovenskega narodno osvobodilnega sveta (SNOS) zasedanje prvega slovenskega parlamenta. Črnomeljsko zasedanje je, kakor pravi tov. Boris Kidrič, brez dvoma mejnik v razvoju slovenskega narodno-osvobodil-nega gibanja. O pomenu tega zasedanja pravi tov. Kidrič: "Prvo zasedanje SNOS-a, ki se je vršilo dne 19. in 20. februarja 1944, je brez dvoma mejnik v razvoju slovenskega narodnega osvobodilnega gibanja. Če so vsa naša večja zborovanja — tudi kočevski Zbor odposlancev slovenskega naroda — doslej pretresala predvsem taka politična vprašanja, ki so značilna za možno gibanje ,je prvo zasedanje SNOS-a neposredno bi ustvarjalno razpravljalo zlasti o graditvi narodne oblasti in slovenske državnosti v okviru federativne Jugoslavije, o graditvi naše ljudske demokracije, o gospodarskih vprašanjih, o prosvetnih in kulturnih problemih. Odloki, ki jih je sprejelo prvo zasedanje SNOS-ai niso več samo odloki, kakkršni so doslej spremljali bolj ali manj samorasli, iz neposredne narodne osvobodilne borbe Izvirajoči in neposrednim potrebam narodnega osvobodilnega gibanja ustrezni pohod slovenske narodne oblasti, temveč so že neprimerno več. So temelji naše narodne oblasti in ljudske demokracije v — svobodni bodočnosti. Osrednji dokaz za tako trditev so Deklaracija o vzpostavitvi Nacionalnega ko-miteta osvoboditve Slovenije, Deklaracija o pravicah in dolžnostih slovenskega ljudstva ter Odlok o razpisu volitev v Narodne osvobodilne odbore. Deklaracija p vzpostavitvi Nacionalnega komiteta osvoboditve Slovenije nudi jasen obris narodne oblasti in slovenske državnosti v okviru federativne Jugoslavije. Deklaracija o pravicah in dolžnostih slovenskega ljudstva, zlasti pa Odlok o volitvah v Narodne osvobodilne odbore jasno podaja osnove pristne ljudske demokracije, zgrajene na zakonitosti ter najbolj demokratičnih načelih o istočasnosti zakonodajne in izvršne oblasti, o samoupravi, o rasti višjih samoupravnih organov na temelju nižjih, o odgovornosti navzgor in navzdol, o dejanskem jamstvu za ljudsko kontrolo nad delom ljudskih predstavnikov in predstavništev. Skozi prizmo teh treh dokumentov je treba razmotrivati tudi druge odloke, sprejele na prvem zasedanju SNOS-a. V tej zvezi naj zlasti naglasim Odlok o ukinitvi Vamostne-obveščevalne službe kot Posebne, izredne organizacije s posebnimi, izrednimi pooblastili ter Odlok o vzpostavitvi Verske komisije, ki predstavlja ponovno zakonsko jamstvo za svobodo vesti, veroizpovedi in bogočastja. Nikakor ni slučaj, da se je prvo zasedanje SNOS-a vršilo po zgodovinskem drugem zasedanju AVNOJ-a. Če je kočevski Zbor skupno s podobnimi zbori pri drugih narodih Jugoslavije sodil med temeljne pogoje za drugg, zasedanje AVNOJ-a, pa je drugo zasedanje AVNOJ-a nujna osnova za sistematično graditev resnične narodne oblasti tako pri slovenskem kakor pri ostalih jugoslovanskih narodih. Tudi 'u tega je razvidna neizpodbitna resnica, da sta graditev močne Jugoslavije in graditev demokratične oblasti jugoslovanskih narodov isti, popolnoma isti proces, pri katerem se ne moremo odreči prve njegove strani, ne da bi se hkrati odrekli druge in obratno. Narodno osvobodilno gibanje je pod genialnim političnim in vojaškim Titovim vodstvom doseglo že svojo višjo stopnjo. Če se je naša politika doslej predvsem ukvarjala z združevanjem vsega pozitivnega, kar narod premore v narodnoosvobodilni borbi, se sedaj ukvarja že tudi s problemi graditve, smotrne, načrtne, v perspektivo usmerjene graditve demokracije in narodne oblasti. Čc je torej naša politika imela doslej predvsem pečat političnega gibanja, nosi sedaj že tudi državni pečat. To pa hkrati pomeni, da je naša osvobqdilna slovenska in jugoslovanska politika, ki jo je v svojem referatu na prvem zasedanju SNSO-a tako izčrpno — s pogledom v preteklost in ustvarjalno bodočnost — analiziral podpredsednik NKOJ in IOOF, naš vodilni tovariš Edvard Kardelj, že pričela roditi sadove, ki jih narod od nje pričakuje — ne le za svojo osvoboditev, temveč tudi za svoio srečno bodočnost. Včasih smo Slovenci sami sebe imeno- vali narod — klancev. Osvobodilna borba nas je preobliko.Ja v narod'borcev. V sedanjem razdobju osvobodilnega boja rastemo hkrati kot državni narod, ki gradi svojo ožjo slovensko in skupno jugoslovansko narodno oblast v neraz-družljivi povezanosti z enako državnimi narodi — federativne, bratske in prav zato močne Jugoslavije. To zadnje dejstvo se je kar najpristne-je zrcalilo na prvem zasedanju — prvega slovenskega parlamenta.« Prvo zasedanje SNOS-a je sprejelo važne sklepe in odloke glede narodnega gospodarstva v času okupacije. Tako je predvsem spojil Narodno-osvobodiini svet za slovensko Primorje z organi slovenske narodne oblasti in je tako ustvaril enotno upravno ozemlje kot zametek združene Slovenije. Posebni odlok je ustanovil obvezno obdelavo plodne zemlje in zaščito semen ter plemenske živine. Pod posebno zaščito so bili postavljeni vsi gozdovi na slovenskem ozemlju in ustanovljena je bila Komisija za zaščito gozdov«. Ta komisija je imela nalogo, da proučava gozdna bogastva, možnosti smotrnega in načrtnega izkoriščanja gozdov ter sredstev za pospeševanje gozdnega gospodarstva ter vseh s tem združenimi gospodarskimi panogami in ugotovitev potreb po gozdnih produktih. Njena naloga je bila izdajanje splošno obveznih navodil in po potrebi konkretnih nalogov za zaščito gozdov pred škodljivci iu elementarnimi nevarnostmi za sečnjo in pogozdovanje. Posebni odlok je uredil narodni davek, ki določa splošno davčno obveznost na dohodke vsake vrste in na imetje, ki do-naša koristi. Neobdavčeno ostane samo imetje ki je potrebno za obstoj davčnega obvezanca in oseb, za katere je dolžan skrbeti. Obdavčevanje se vrši sorazmerno višje v kolikor znatnejši je dohodek ali imetje, ki se ima obdavčiti.. S tem je bilo uvedeno načelo progresivnega davka. Davčna obveznost se je lahko izpolnjevala tako s plačilom v gotovini, kakor tudi z dajatvami v naravi. 1 Pi vo zasedanje SNOS-a pa je poseglo 1... za kar sem umrl, bi hotel še enkrat umreti.« Letos dne 22. februarja bo minilo pet let, kar je v bojih med XIV. divizijo in Nemci padel v Žavodju nad Šoštanjem mladi partizanski pesnik Drago Destovnik, s partizanskim imenom Kajuh. Rodil se je 19. decembra 1922 v Šoštanju. Tam je preživel svoja prva mlada leta .dokler ni odšel na gimnazijo v Celje. Ker se je, posebno kot višješo-lec, začel pridruževati skupini naprednih dijakov na celjski gimnaziji, med katerimi je bilo tudi nekaj njegovih ožjih rojakov — Šoštanjčanov, ker so ga že takrat začeli »dolžiti komunizma«, je bil največ po zaslugi svojega kateheta izključen in prepuščen neljubi usodi. Na Pesefn maUee tceh pacti&aMv Sini moji, moji fantje zlati, ki borite se v gorah, naj ne bo vas zame strah, zdrava sem in delam spet pri vas. A v zaporu mi bilo je, kot bj konji me steptali, z mano so tako ravnali, sini moji, moji fantje zlati, da bi skoraj vam umrla mati. Sini moji, moji trije fantje zlati, krila bi vam morala ob rojstvu dati, krila in roke mogoče kot so hrasti, ki nad varni zdaj šume ... Pa sem dala vam le eno srce, a tega iz prs izrujte in viharjem ga darujte! Sini moji, sini moji zlati, vas bom še gladila po laseh? Cc ne vrne se noben od treh, sini moji, moji trije fantje zlati, žalostna bo, a ponosna vaša mati. Kajuh tudi v območje plačilnih sredstev in je bil izdan odlok o izdaji plačilnih bonov v iznosu 100 milijonov lir. V zvezi s tem je izšel nato odlok Predsedstva SNOS-a z dne 12. marca 1944 ki je ustanovil Denarni zavod Slovenije pri Predsedstvu SNOS-a, ki je bil pooblaščen, da izda navedene plačilne bone. V zvezi z zasedanjem SNOS-a je bil nato dne 12. marca izdan tudi odlok o osnovanju odsekov pri Predsedstvu SN^S-a, ki so dejansko tvorili zametke naših sedanjih ministrstev. Med gospodarske odseke spada odsek za gospodarstvo, za finance, za obnovo. ■ Za upravo razlaščenega imetja na slovenskem ozemlju pa je bila ustanovljena posebna komisija pod imenom »Komisija za upravo razlaščene inrovine« pri Predsedstvu SNOS-a. Njena naloga je bila. da ugotovi to imovino, jo oskrbuje, jo daje v brezplačen užitek slovenskemu ljudstvu, skrbi za njeno vzdrževanje in za ohranitev narodnega bogastva, ki ga vsebuie. Komisija upravlja koristi izvirajoče iz nje in polaga račune Predsedstvu SNOS-a. Ta komisija je postala istotako zametek kasnejše državne uprave narodnega imetja, predvidene v Odloku AVNOJ-a z dne 21. novembra 1944. Med to imetje je spadalo razlaščeno imetje pripadnikov tujih narodnosti, zlasti veleposestnikov, ki so služili okupatorju ter narodnih izdajalcev. Reorganizacija gospodarske službe na osvobojenem ozemlju je nastajala z Odlokom Predsedstva SNOS-a o krajih in okrožjih ter njihovih narodno osvobodilnih odborih. Z izvolitvijo teh narodno osvobodilnih odoborov je prešla vsa gospodarska služba na te odbore, ki so imeli po krajih razne gospodarske referate, •po okrajih in okrožjih pa posebne gospodarske odseke, ki so odgovarjali odsekom pri Predsedstvu SNOS-a. Osnove za nov sistem gospodarske službe so bile ustvarjene s sklepi in odloki prvega zasedanja SNOS-a v dueli 19. in 20. februarja v Črnomlju. Nova organizacija našega narodnega gospodarstva v dobi naše narodno-osvobodilne gimnaziji v Mariboru, kamor se jc prepisal po izključitvi, ni dovršil osme šole, pač pa je maturiral privatno. Leta ,1941 so ga Nemci zaprli. Ko je bil izpuščen, je odšel v partizane in začela se je njegova pot, pot Kajuha — borca in pesnika, ki mu jo je prekinila prezgodnja smrt, ki je vzela s tern slovenskemu narodu lepo razvijajoči se in mnogo obetajoči talent. To je v kratkih potezah očrtano Kajuhovo življenje. A če hočemo spoznati Kajuha, ga ne smemo gledati le Kot borca z orožjem, temveč tudi kot borca s silo njegovih pesmi. Kajti Kajuti je bil pesnik, in to eden najvidnejših predstavnikov partizanske poezije, ki je razvil svoj talent najbolj ravno v dneh preizkušnje, v dneh boja za pravico vseh teptanih. Kajuh je začel zgodaj pisati. Že kot dijak je objavljal svoje pesmi, največ v reviji ^Slovenska mladina«. Njegovim pesmim tega obdobja se pozna, da je občutil na sebi vso silo zatiranja, kakor jo je občutil na vseh teptanih, ki so osrednje osebe njegove pesmi. Pesmi so sicer še oblikovno nedovršene, vendar imajo močno socialno noto. V partizanih je našel globoke in pretresljive motive za svoja ustvarjanja. Vsekakor pa drobna knjižica njegovih ca. 30 pesmi ne predstavlja še niti vsega njegovega partizanskega ustvarjanja, kaj šele njegovega celotnega deia, ki jc veliko obsežnejše, a na žalost ne vse ohranjeno. V njegovih partizanskih pesmih sc nam kaže globoka vera v zmago, pa tudi njegova rahla duša, ki najde sredi streljanja in požganih domov še svežih besed za mater in dekle. Kadar.poje o materi, jc nežen in prepričljiv; kadar poje o dekletu, so njegovi verzi ljubezen; Kadar poje o trpljenju naroda in njegovi borbi za življenje in smrt, mu vera v zmago in hrepenenje po svobodi govorita iz duše. Toda Kajuhova pesem ni le Kajuhova, temveč naša, narodna, saj je bila njegova tudi v najtežjih dneh. »Moja pesem ni le moja pesem, to je boj vseh nas. Moja pesem ni le moja pesem, to je krik vseh nas.« kako bilo jc sleherno jesen, kako smo verovali v tistih dneh; spomladi se vzdramilo bo v ljudeh? Tako smo vselej hrepeneli, brez hrepenenja ne bi doživeli jeseni, ki pribam zdaj, jeseni, ki ni naša in vendar naša bolj ko vse do zdai. Od vsepovsod; z gora, gozdov, s porušenih domov in iz grobov kriči; Zaupajte, tovariši, verušte! V jeseni tej ni hrepenenje kalna voda, kot divji, hrzajoči konj prihaja k nam svoboda! Kajuh Pced udikun coistvoin Premnogo mater je izdahnilo na porjdu* ki so življenje dajale narodu. Premnogo jih v solzah je zaihtelo: »čeprav umrem, saj dete bo živelo!« Tako umiramo zdaj mi, ki v nas življenje sc poraja, in vsak mrtvak v ta mrak kriči; Upri se, raja! Težko, težko nam je umreti ker čas je v nas, ki zdaj ga še- ni, ker slišimo otroka,ki že diše. Zato nam je tako težko, a vendar je vsakdo kot mati pripravljen sebe žrtvovati. Kajuh borbe, istočasno pa potrebam našega zaledja, predvsem civilnega prebivalstva. Uvedene so bile nove metode dela in organizacije. Posebno pažnjo se je posvečalo vzgoji kadrov. V to svrho so sc prirejali razni gospodarski tečaii in na teren so se pošiljali posebni inštruktorji, ki so dajali potrebna navodila in razjasnjevali razne probleme. K tečajem so se pritegovali zlasti člani narodno osvobodilnih odborov. Tu so dobili tako teoretično kakor tudi praktično izobrazbo. Posebna pozornost je bila posvečena ideologiji narodnoosvobodilne borbe. Poleg tega so se vršile tudi razne gospodarske strokovne konference na katerih so se pretresali pereči gospodarski problemi. Iz deklaracije, ki je bila snreleta na prvem zasedanju SNOS-a, povzemamo: »Slovenski narod sc je združil z narodi Srbije, Hrvatske, Makedonije, Črne gore ter Bosne in Hercegovine v enotni državni skupnosti, v federativni Jugoslaviji, zgrajeni na načelih resnične ljudske demokracije in narodne enakopravnosti, svobodno, po svoji lastni volji, na temelju pravice slehernega naroda do samoodločbe. vključno pravico odcepitve pa tudi združitve z drugimi narodi. Zavedajoč se, da so v demokratični in federativni Jugoslaviji zajamčene slovenskemu narodu vse pravice, ki mu pripadajo kot svobodnemu narodu, se SNOS kot najvišje zakonodajno in izvršno telo slovenske narodne oblasti v imenu slovenskega naroda zavezuje, da bo slovenski narod častno izvršil obveze, ki izhajajo iz njegove pripadnosti federativni Jugoslaviji na čelu z Nacionalnim ko-mitetom osvoboditve Jugoslavije kot začasno vlado narodov Jugoslavije in Protifašističnim svetom narodne osvoboditve Jugoslavije kot najvišjim zakonodajnim in izvršnim organom oblasti narodov Jugoslavije.« O pravicah državljanov je rečeno v Izjavi SNOS-a: »Slovenski narodno osvobodilni svet na svojem prvem zasedanju slovesno izjavlja: Da jc slovensko narodno osvobodilno gibanje, po svoji vsebini globoko demokratično in pristno človečansko, kot sestavni del enako demokratičnega in človečanskega jugoslovanskega narodnega osvobodilnega gibanja zapisalo na svoj prapor — ustrezno doslednemu pojmovanju Človekove in narodne svobode — borbo za naslednje pravice slovenskega ljudstva: zakonitost, enakopravnost ne glede na spol, narodnost in raso, svobodo vesti, besede, tiska, zborovanja in združevanja, nedotakljivost osebnosti in stanovanja, pravico do dela, oddiiia in starostne preskrbe.« ’ 'Pred petmi leti je padel Kajuh Naslednjo nedeljo zjutraj je počilo. Na kraj, kjer je bil napaden avtobus, so pripeljali dvajset talcev. Privezali so jih k okoli stoječim drevesom in jih s strojnico postrelili. Med ubitimi sta bila oba Trdinova sinova, Peter in Luka. bil je med niiml tudi Korošcev Nace. Ves dan so viseli mučeniki na drevesih, ljudstvu v strah in trepet. Groza je obdajala ljudi, ki so stali na cesti in plaho pogledovali žrtve zverinskega nasilja Vsi so imeli revno obleko, povaHano in preohlapno za sestradana, izmučena telesa. Koroščev Nace je bil v modri delavski obelki, ves zamaščen od olja, tak, kakšrnega so odgnali iz tovarne. Vezi so pod težo malce popuščale, trupla so se povešala niže in niže k tlom. Glave so bile sklonjene globoko na prsi. Na deblih so se poznale srage krvi, ki jo je zemlja tako željno vsrkala vase. Bila je kri mučencev, pte-lita za njeno svobodo. Mullor, Klein In Schneider so stali na cesti in brezbrižno kadili cigarete. Očitno jih prizor ni zanimal več, preveč podobnega so že videli! Specialna četa za streljanje se je že odpeljala, ostala je samo še vojaška straža. Ljudje so stali na cesti nemi; v srcih jim je vrelo sovraštvo, kakor ga doslej še niso poznali. Iz množice se je pririnila Trdmovka in obstala kot okamenela. Torej sc luidje le niso motili! Tu visita drug poleg drugega oba sinova, Peter in Luka. Mrtva visita tu, ko sta bila pred tednom še tako polna življenja, močna in zdrava. Oba sta dobila še strel v glavo, zadnjo milost, ki jima je nekoliko skrajšala muko umiranja. »Peter! Luka!« je kriknila mati. Od bolečine se ji je temnilo pred očmi. Ničesar več ni videla, samo svoja mrtva sinova. Kakor bi se bil svet odmaknil od nje! Hotela je planiti k sinovoma, da bi ju zadnjikrat objela, zadnjikrat na svetu! Trda roka jo je stisnila za ramo* Sunkoma se je ozrla in skozi meglo, ki se je začela jasniti, zagledala Miillerja. »Kam hočeš?« je zarežal nad njo in jo gledal kakor kača svojo žrtev. Pokazala je z roko na oba sinova. Cernu jo sprašuje? Kaj je bolj naravnega, kakor da hoče mati k svojim sinovom? Saj vendar ne bo tako trd, da bi ji ne dovoli! vsaj tega grenkega slovesa! Saj je človek, živo srce ima v prsih! Sklenila je roki, kakor bi hotela prositi. »Tl si mati teh banditov'-*« je zarežal Miiller. »Nazaj! Pri priči nazaj! Marš!« Trdinovka je obstala. Ni mogla razumeti trdih besed. Noge so ji nagonsko silile naprej, nikar pa, da bi se vrnila! »Nazaj! Marš!« je ponovil Miiller. Sekundo pozneje jo je njegova trda pest zadela v prsi, da se je opotekla med množico. Obrnila sc je. Ni zajokala. To, kav je občutila, je bilo preveč, da bi mogla Izliti v solze. Stisnila je pesti poklicala v spomin, da res bedi in niso vse skupaj le grozne sanje. Res Je bilo vse: na prsih je še čutila sunek koščene pesti in tam onkraj ceste sta visela njena sinova! Počasi ji je zagorel v očeh vročičen ogenj, da so se ženske ob njej strahoma odmaknile. Ta ogenj je bil drugačen kakor malo prej, ko je bila v njenih očeh samo še brezmejna žalost za sinovoma. Kakor prej, tudi sedaj ni pogledala nikogar, le v Petra in Luko je strmela. »Psica!« je grdo zaklel Miiller, ko je opazil njen pogled. Ljudje so se začeli razhajati, a ona se ni zmenila za ponižanje; strmela je v sinova; po razoranih licih ji ni zdrknila nobena solza več. Popoldne so prisilili domačine, da so izkopali veliko in široko jamo. Proti večeru so odvezali trupla taicev in jih kar navkrižem zmetali vanjo. Nato so kmetje jamo zasuli vojaštvo pa se je odpeljalo. Kdo je bila Lenčka, mala partizanka? Majhna, drobna punčka modrih oči, z zavihanim in navihanim noskom, stara štiri leta. Velikokrat sem jo videl in takrat je romala iz rok v roke in ljubosumno smo pazili, da ni ostala v nekaterih predolgo. So to vojaki? bi kdo dejal, če bi nas gledal. Kot bi odpiral lepo knjigo, smo se pri Lenčki vsi izpreminjali v ljudi prave in dobre, ker le ti in taki lahko zmagajo. Malokdaj se je smejal komandant ,resen je bil in skoraj otožen, a pri Lenčki se je smejal, da so kurirji zvedavo odpirali vrata, kakor da je v štabu nekaj posebnega. Do takrat nisem vedel, da zna komisar peti otroške pesmi, ker Lenčki jih je. Mene je tako odlikovala, da mi je rekla striček in čudno se ji je ,zddo, da ne nosim brko kakor ostali. Operativni štab je resna vojaška zadeva, polna tajnosti in malokateremu dostopen. Lenčki je bil. Smela je gledati vojaške zemljevide, sličice je delala ,ki so jo posebno mikale. S prstom je božala naš prelubi slovenski svet. Kompasi so bili čudežne ure in smela je delati svoje čire in čare s katerim koli nalivnim peresom, nič zato, če ga je pokvarila, saj ga je Lenčka. Ko smo se poslavljali, je stala na pragu in nas gledala. Še smo se ji posmejali in odšli. Dolgo nam je mahala njena drobna ročica. »Ta naša Lenčka!« smo dejali vsi trije, veseli, da nam je ta mali »kratek s svojo nežno ročico in modrimi očmi tako iskreno povedal, da smo dobri ljudje. Ko sem spet videl Lenčko, je bila to žalostna pot. Vprašala je takoj, kje je tisti, ki je imel brke, čudežno uro in lepe sličice. »Ni ga, Lenčka. Umrl je.« »Pa se je utrnila takrat njegova zvezdica?« »Je, Lenčka. Velika in svetla.« Ko se je znočilo in ni bilo nikogar več na kraju groze, se je spet tiho priplazila stara Trdinovka. Tokrat je v rokah nosila lično izrezljano skrinjico. Previdno se je približala borovcema, ki sta rasla vštric in zadnjikrat oprla njena umirajoča sinova. Rahlo je starka pobožala hrapavi debli. Na tem lesu sta prenehali biti srci njenih sinov! Potem se je sklonila. Zemlja pod drevesi je bila še vlažna, premočena od krvi. Pokleknila je in z golima rokama izkopala grude prsti. Drugo grudo je vzela pod drugim borovcem. Zemljo napojeno s krvjo je spravila v skrinjico. »Naj bo za večen spomin pri hiši« je menila. Bilo ji je, kakor da bo zdaj od žalosti počilo srce. Ves dan ni potočila solze, zdaj se je onemogla sesedla pod borovci in vrelec solz se ji je odprl. Jokala je, da bi se je usmilila trda skala, le Nemec ne! »Mati!« je šepnilo poleg nje. Je bil spomin? — Ne! Skozi meglo solz je videla visokega moža s puško na rami. »Trdinova mati!« je ponovil prišlec. Tako hudo nam je bilo, da smo molčali. In petek je bil. Tri je zvonilo pri po-družni cerkvi in drobni zvonček je bolj jokal kot zvonil. Le vrabčkom-postopač-kom je bilo vseeno. Kričali so in podili po bogatem prosu.Nekje daleč se je drla šoja in pripravljalo se je k nevihti. Kot kip je stal stražar, mlad študent, na koncu vasi in gledal našo Ljubljano, ki jo je dež vedno bolj skrival našim očem. Lenčka pa nam je čebljala, a nazadnje je zaprla očke in mi v naročju zaspala. Ne vem, če je bilo kdaj tako tiho v štabu ^kot tisto popoldne, ko nam jc zaspala punčka. * Kasneje pa je padla groza na njeno vas. Sovražnik je obsul z ognjem težke artilerije. Brezobzirno, podlo in nevojaško, kakor znajo le tisti, ki sovražijo ljudi. Vaščani so se zatekli, kamor so pač mogli. Mamica je pograbila Lenčko in zbežala v klet. Strašno je udarilo od Št. Vida in stemnilo se je. Na tleh sta obležali mamica in Lenčka. Nisem vedel tega, ker me dolgo ni bilo v to vas. Pa saj sem le še edini ostal, ki sem poznal Lenčko in jo imel rad. Nisem mogel verjeti, ko so mi vaščani pripovedovali to strašno zgodbo. Kot pijan sem se opotekel na hrib k cerkvi in pokopališču. Res, ob cerkvi sta ležali v jami. ki ne izpusti več človeka, mamica in Lenčka. Ne vem več, kaj sem takrat mislil, zjokal sem se kot otrok, ki so mu storili veliko krivico. Ni me bilo sram, bii sem sam tisti večer le še otrok .čeprav velik in z gubami na obrazu, saj sem bil pri Lenčki. Že so se na nebu prižgale čudovite zvezde, a jaz sem še vedno stal pri grobu. Gledal sem te zvezde, Lenčkine ni bilo več, moja je menda še svetila. Počasi in trudno je vstala. »Janez,« ga je spoznala. Plaho in nerodno se ji je približa! Ta'•o mu je bilo kot da mu bo zdaj pa zdaj vrgla hudo besedo v obraz, besedo, ki ga bo zabolela bolj, kakor udarec! »'I ukaj so pad’i,« je maiodušno šepnil, ko molka le ni bilo kraj. »Da, tukaj,« je pokimala žena. In potem se je zgodilo, česar bi Janez nikdar ne pričakoval: Trdinova mati se ga ja oklenila z obema rokama in na glas zajokala. Med jokom so se ji trgaie iz ust besede: »Janez, zakaj ju nisem pustila, ko sta hotela iti v hrib! Tako sta silila, vsak dan smo se prerekali zaradi tega! Oče ni pustil, ker nas je že tako premalo za delo. Jaz sem branila, ker sem se bala za domačijo. A zdaj mi je, kakor da bi sama zakrivila njuno smrt!« Janez se ni znašel. Ni prav vedel, kako bi tolažil. Zdelo se mu je, da bo vse neumno, kar koli poreče. Da bi sploh kaj rekel, je nerodno zinil: »Mati, saj bi v hribu prav tako lahko padla!« »Ne, ne! Prepričana sem. da bi bila fanta še danes živa in zdrava! In če bi se zgodilo, da bi kateri padel, bi vedela, da je padel v borbi, da ni umrl na kolu!« »Oh,« je zastokal Janez, »saj ne padajo ljudje samo v borbi!« Gorje mu, kogar ujamejo živega! Mučijo ga na vse načine in ga potem tudi privežejo na ko!.« »Vse je res. A bi vsaj vedel, zakaj Je padel. Za svobodo, kajne? Tile pa niso prav nič vedeli, zakaj so padli.« »Tudi ti so padli za svobodo!« je Janez rekel prepričano. »Tu je bila prelita nedolžna kri. Zdaj kriči po maščevanju! Mi vsi, kar nas je v gozdovih, bomo nedolžne žrtve maščevali!« In nato je dejal, kakor bi rekel sam sebi, ne stari kmetici, ki ga ni mogla umeti: »Ne samo mi, ves narod mora maščevati to prelito kri!« Po klancu je prihrumel avto. Umaknila sta se globlje v gozd. »Zdaj pravijo,« je povzela Trdinka, »da so jih postrelili zato, ker ste tukaj napadli vojaški avto. In če bi bila vsa pravica na nemški strani bi ne smeli pobiti ljudi, ki se niso napada udeležili in ki zanj niti vedeli niso! Stara sem in sem že marsikaj izkusila. Prišli so Nemci in začeli izganjati mirne ljudi iz hiš. Vzeli so nam zemljo, vse, kar imamo, so nam vzeli in mi smo samo še iz dneva v dan v hišah, ki so bile nekoč naše. In potem streljajo nedolžne ljudi! Za kazen za zločin! Bog razumi njihove besede! Zločinci so oni sami, zločin in vnebavpijoč greh je vse kar počenjajo z nami!« »Mati!« je drhte reke! Janez in se z obema rokama oklenil njene drobne, žu-Ijave desnice. Vsa mora tega strašnega dne je padla z njega! Kako se je bal, da bodo ljudje stvar, napačno razumeli, da jo bodo napačno presojali, da bodo nasedli nemški propagandi! Zdaj pa je vedel, da ljudstvo pravilno sodi. Kakšna srečna zavest! Narod se zaveda sebe in svojih pravic! Nasilje bo rodilo le še večji odpor! Tak narod ne more ostati suženj živeti mora na soncu, na soncu svobode! (Iz povesti »V življenje«.) MLADA PARTIZANKA Ivan Cankar HLAPEC JERNEJ in njegova PRAVICA XI Veliko mesto je Ljubljana. Hiše so visoke, stoje po vrsti, druga tik druge, nič plotov ni vmes. Vse ceste so polne ljudi, vsak dan velika maša in procesija. Duhovnikov je toliko, da bi drža! čJovek klobuk kar v roki. Od jutra do večera zvoni in potrkava. Kakor po semnju hodi človek, ne ve ,kam bi pogledal, kako bi se prestopil in koga bi vprašal. Dolgo je romal Jernej križem po ulicah in je ogledoval ta čuda, nato je stopil v cerkev, pokleknil je pred stranski oltar in je dolgo molil. Vse tiho in mračno ja bilo v cerkvi, lahko se je človek tam pogovarjal z Bogom. Ko je Jernej odmolil, jc bilo veliko iu trdno njegovo zaupanje. »Morda je še dolga cesta, morda so še težka pota, s kamenjem posuta, z robidovjem zastražena!« je pomislil. »Ampak nekoč bo že ceste konec, nekoč se bodo že odprle duri! Bog ni skril pravice kakor skopuh svoje srebrnike! Na sto vrat bom trkal, stoprva pa se mi odpro na stežaj!« Tako se je vrni! na cesto in je vprašal gosnoskega človeka, ki je prišel mimo: »Kje so sodniki, da bi se jim pritožil in da bi jim razložil svojo pravdo?« . Najprej se je gosposki človek začudil, nato se je zasmejal. »Oče, poiščite in izberite jezičnega dohtarja, pa se bo pritožil in bo razložil pravdo!« »Pa kaj je potreba jezičnega dohtarja, če je pravica taka, da bi jo slepec pregledal in gluhec razločil? Ne pravdam se za mejo ne za pot nikogar ne maram ukaniti — čemu bi hodil k sleparjem, jezičnim dohtarjem? Ne pravde, pravice iščem!« »Dolgo boste iskali, oče! Iskali so ora-vice, veliko jih je bilo, pa so obležali na poti; Pilatuž pa si je umil roke!« Reke! je in se zasmejal in je šel po svoji poti. »Tudi ta jc okusil krivico!« je pomislil Jernej. »Zakaj smejal Se je, ko mu je bilo do joka!« In hodil jc po ulicah, Izpraševal je In je iskal in je našel. Velika hiša je bila visoka in prostrana, kakor ji Jernej še ni videl enake. S plahim korakom je stopil v vežo. Ljudje so hodili tam križem po vežah, hodnikih in stopnicah; gosposki in kmečki ljudje, moški in ženske; in vsi so imeli skrb na obrazu in vsem se je mudilo; kakor semenj je bil. Jernej ni vedel, če bi na desno ali levo, po stopnicah ali naravnost. Pozdravil je gosposkega človeka, vprašal ga je po sodnikih, gosposki človek pa je pogledal, skomizgnil je z rameni m je hitel dalje. Tako je stal Jernej tam s klobukom v roki in ni vedel kam. Pa so se nenadoma oglasili na stopnicah kričeči glasovi, debel moški glas in tenek ženski. »Razbojniki! Razbojniki! Razbojniki!« Prišla sta s težkimi koraki po stopnicah, obadva od srda zaripljena v obraz. Ženska, prazniško oblečena, je imela v rokah dežnik in culo, moški pa je tolkel z gorjačo po kamenitih stopnicah. Od zgoraj je zaklical miren glas, ki se mu je poznalo, da je gosposki; tako je bil sladikast in uglajen. »Premisli svoje besede, človek, da jili pozneje ne boš premišljeval!« Jernej se je čudil in kakor strah mu je seglo v srce. Napotil se je po stopnicah, toda šel je počasi, kakor da bi nosil težek tovor. Še je slišal od daleč, kako je tolkla na kamenita vežna tla gorjača kmetova. »Tudi on je rekel... da je iskal pravičnih sodnikov, pa so ga zalotili razbojniki ...« Tako je stal Jernej vrh stopnic in jo čakal, da bi ga kdo ogovoril tfcr popra-šal po opravkih. In res jc prišel mimo mlad človek, pogledal jc dolgega Jerneja, ki je stal tam s culo in škornji, in se je ustavil. »Kaj pa vi?« je vprašal. »Tako je<®ie vem, kam bi, ali na desno ali na levo, ko je hiša pravice tako velika. Povejte mi, kje so sodniki!« Mladi človek se je zasmejal. »Sodnikov je tukaj mnogo, ljubi oče — katerega iščete in čemu?« »Pravičnega sodnika iščem, ni ml do imena iu obraza. Tako je stvar: dela! .sera štirideset let, ustanovil sem dom in hišo. Bistro pomnite: ustanovil sem dom in hišo. Zdaj pa razsodite: čigava je jablan — ali tistega, ki jo jc sadil in cepil, ali pač tistega, ki je klatil jabolka, ko so dozorela? — Zakaj rekel je: na, delal si štirideset let, ustanovil si doin in hišo, zdaj pa pojdi po svetu in išči svoje pravice! Pa nisem obupal, šel setu po svetu, iskat pravice, in tako sem prišel. Kam naj se napotim, prijatelj, kje naj potrkam, ko je toliko duri.« Ni več stal sam mladi človek, troje že jih je stalo pred Jernejem. In vsi so gledali veselo in vsi so se smejali. Jernej pa je bil osupel in užaljen. »Povejte mi, ko vas jo toliko In ko ste učeni!« Suh bradač, ko je imel naočnike, si ja pogladil brado in se je blago nasmehnil. »Ali so vas klicali?« je vprašal. »Kako ,klicali? Sam sem prišel, po svojo pravico sem prišel! Kako bi me klica.i, pravico mi ponujali, ko še ne vedo za pravdo Jernejevo? Razložil bom, pa naj presodijo!« (Dalje prih.) Ni sile, ki bi zavrla nezadržen polet slovanskih narodov Osrednji odbor Kluba koroških Slovencev v Ljubljani je podal Pokrajinskemu odboru Osvobodilne fronte za Slovensko Koroško naslednje pismo: »S proslave 20. obletnice obstoja Kluba karoških Slovencev in s 15. redne letne skupščine Vam pošiljamo iskrene in borbene pozdrave. Vedno smo v mislili pri Vas, pri naših koroških partizanih naših pogumnih prosvetnih in gospodarskih delavcih, pri naših žrtvah faši- Neverjetno počasno uradno kljuse jezdi invalidski urad in tirad za socialno oskrbo, kadar je treba reševati upravičene prošnje slovenskih partizanskih invalidov. Rešitev se zavlačuje pod vsemogočimi pretvezami iz leta v leto, samo zato, ker je prosilec slovenski invalid — partizan. Tovariš Kolenik Lipej iz Šmarjete je šel iz Hitlerjeve vojske v partizane ter je bil v jeseni 1944. leta v borbi proti fašizmu, za osvoboditev podjarmljenih narodov, ranjen in je odnesel težko telesno poškodbo. Marca leta 1946 se je že obrnil na deželni invalidski urad s prošnjo za priznanje invalidne rente. Od tam so mu po enem letu odgovorili, da v njegovi zadevi ni pristojen invalidski urad, ampak urad za socialno oskrbo. Obrnil se je na urad za socialno oskrbo. Tudi od tam so mu po dolgem času, na večkratne opomine odgovorili, da si mora najprej oskrbeti uradno potrdilo. Zaradi tega je bil maja 1947 klican k uradnemu zdravniškemu pregledu v Velikovec. Uradni zdravnik je kljub temu, da je bil opozorjen, naj njegovo poškodbo nizko oceni, moral ugotoviti 50 odstotno delovno nesposobnost. Zopet se je zadeva zavlačevala v neskončnost. Večkrat se je Kolenik oglasil pri uradu za socialno oskrbo v Velikovcu, kjer ima glavno besedo dr. Maierhofer OBJAVA Hranilnica in posojilnica v Sinče vesi z sedežem v Dobrli vesi, r.z.z n.z. uraduje v Dobrli vesi vsako nedeljo od 9. do 12. ure. ■— Hranilne vloge obrestujemo po 2,/' odstotkov in vlagatelji naj prinesejo svoje hranilne knjižice, da se jim pripišejo obresti za leto 1948. Odbor zrna, pri naši ponosni in delavni mladini, pri Vas vseh, ki ste se z nami vred zakleli, da ne boste mirovali, dokler se ne združite s svojimi svobodnimi brati v Titovi Jugoslaviji. Prepričani smo, da ta čas ni več doleč in da je ni sile, ki bi mogla zavreti nezadržen polet slovanskih demokratskih narodov v boljšo, svobodno bodočnost. Smrt fašizmu — svobodo Koroški! in opominjal za podporo in izstavitev uradnega potrdila. Vedno so ga odpravili z besedami, da še zadeva ni rešena in da ga bodo že obvestili. Šele pred kratkim so mu uradno potrdilo dostavili. Trajalo je torej približno dolga tri leta, predno so avstrijski nradi rešili samo eno samoposebi umevno zadevo. Ob seneni košnji se je dogodil v Beli pri Galiciji slučaj, ki je imel za posledico sodnijsko obravnavo. Marolt Jožef in Leitner Pavel sta soseda in sta istočasno kosila. Leitner pa je kosil čez Maroltovo mejo in seno pograbil k svojemu. Drugi dan je Marolt šel z garami kratkomalo na Leitner jev travnik in je hotel svoje seno vzeti. Z njim je bila tudi Bulc Klara. Pri Leit-nerjti so bili na travniku še Leitner Friderik, Leitner Hilda in bivši SS-ovec Usar Anton. Marolt pa je slabo naletel, ko je prišel po svoje seno. Leitner se je z vilami kakor obseden pognal proti Maroltu in rjul, naj se varuje, ker drugače bo še prej izseljen, kajti na občni leži seznam vseh, ki bodo izseljeni in Marolt, da je že štiri leta zapisan. In SS-ovec Usar je vpil: ^Zabodi ga, saj tako ni nič \ i eden.« Zadeva je prišla pred sodnijo v Dobrli vesi. Nasilnež Leitner, ki je spravij ukradeno seno, je Marolta toži' radi žaljenja časti, ker mu je on (Marolt) baje rekel »mrtvaška glava«. Marolt je bil v Dobrli vesi oproščen. Toda Leitner s tem ni bil zadovoljen in je viožil pri deželnem sodišču v Celovcu p-iziv. Višji deželni sodni svetnik dr. Schvven-demvein je odklonil Maroltovo razbreme- Globasnica Pretekli teden je bil pri nas tečaj Kmečke zveze za Slovensko Koroško o kmetijskem gospodarstvu. Na tečaju sta predavala tovariša Vernik in Pečnik Janko. Tovariš Vernik je govoril o gospodarskih vprašanjih, posebno o uporabi umetnih gnojil in o potrebnih pogojih za zbobša-nie kmetijstva. Navzoči kmetje in kmečka mladina so z velikim zanimanjem poslušali predavatelja, marsikaj pridobili na kmetijskem znanju in bodo poskušali praktične nasvete tudi izkoristiti. Tovariš Pečnik je obdelal snov o razumnem, naprednem gnojenju in oskrbovanju sadnega drevja. Nazorno nam je pokazal, kako se sadie čisti, škropi, sadi in cepi in posebno še, kako se vzgajajo mlada drevesca. Ugodno vreme bomo izrabili in bomo tu in tam zanemarjene sadne vrtove spravili v red. škofij Drugič se danes z našega živilskega tečaja oglašamo in poročamo, da pod vodstvom spretne tovarišice Slavke Miškul- nilno pričo Bulc Klaro, pač pa ie priznal priče tožilca, ki pri sporu sploh niso bile navzoče, ker so, kakor je izjavil »krščansko vzgojene«. Ena izmed Leitnerjevih prič, Piruc, je izjavila nasproti Drobež Tereziji, da bo glavna njegova priča, Božič Ema, samo zato šla pričat, da Marolta potlači. Kljub temu je bil Marolt obsojen na 100 šilingov globe ali tri dni zapora. Tako torej, obsojen je bil tisti, ki se je tatvini postavil v bran, — to pa samo zaradi tega ker je Slovenec in antifašist, — ne pa oni, ki je kradel, sc nasilno obnašal, nesramno žalil in grozil. K vsem že neštetokrat nakazanim primerom gospodarskega izkoriščanja in zatiranja slovenskih kmetov na Koroškem, moramo danes pripisati še nov primer. Gorski kmetje v Zgornjem Rožu in Spodnji Zilji, ki zaradi prevelike oddaljenosti od prometa ne morejo redno oddajati mleka, oddajajo zato surovo maslo. Uradna cena za surovo maslo v deželi je nikove, prav dobro napredujemo. Uspehi našega tečaja so vidni. Stene kažejo že pohio razstavljenih šiviljskih del, oblek in perila in smo kar ponosne na svoje znanje. Kakšnega pomena je tak praktičen tečaj za mlada podeželska dekleta, kažejo uspehi in zanimanje tečajnic. Tudi nas je obiskala jugoslovanska delegacija in se je zelo pohvalno izrazila o našem delu. Pripravljamo se že na zaključek z razstavo šiviljskih izdelkov ter kulturnim sporedom: igro. petjem in nastopom domačih tamburašov. Vabimo že danes vse znance in prijatelje. SPZ naznanja: Ljudske univerze: V soboto, dne 19. februarja 1949, ot> 19. uri, pri Krznarju v Svečah. Predavanje: Problemi kmečkega gospodarstva. Ne: Kako si ohranimo zdravje, kakor je bilo objavljeno v zadnii številki.) V torek, dne 22. februarja 1949 ob 19. uri, pri Šoštarju v Globasnici. Predavanje naše zadružništvo. V četrtek, dne 24. februarja 1949 ob 19. uri pri Šmonku (v Dolah) v Rožcku. Predavanje: Problemi kmečkega gospodarstva. V četrtek, dne 24. februarja 1949, ob 19, uri, pri Krznarju v Svečah. Predavanje: Naši veliki pesniki in pisatelji. V soboto, dne 26. februarja 1949 ob 19. uri, pri Šmonu v Št. Gandolfu pri Kotma« ri vesi. Predavanje: Naše zadružništvo. Ljudska univerza v soboto v Št. Vidu v Podjuni odpade. Slovensko prosvetno društvo »Matiaž« priredi v nedeljo ,dne 20. februarja 1949 ob 14.30 uri pri Šoštarju v Globasnici ša-loigro »Stric v toplicah«, Obvettifo Družba svetega Mohorja v Celju — po-verjenlški odbor za koroške Slovence, sporoča vsem svoihn poverjenikom, da je dobil iz Celja večie število slovenskih molitvenikov za razpečavanje med svojimi člani. Poverjenik! po občinah naj čim prej zberefo interesente oziroma naročnike in naj število osebno ali pismeno sporočijo poverjeniškemu odboru, ki ima svoj sedež v pisarni Kmečke zveze za Slovensko Koroško v Celovcu, hotel »Črni orel« I 7. Z naročili pohitite, ker je število molitvenikov, le omejeno! Poverjculški odbor od 15.20 šilingov navzgor za kilogram. Bcijaška mlekarna pa tem kmetom pia-čuje maslo le po 8 šilingov za kilogram. Da gre tukaj za najbolj očitno goljufijo in izkoriščanje, je popolnoma jasno. Kmečka zveza za Slovensko Koroško ie pi oti takemu ravnanju pri pristojnih oblasteh najostreje protestirala. Partizanski invalidi lahko čakajo Dvojna mera avstrijskih sodise Slov. kmeta hočejo gospodarsko uničiti FRAhCE SLOKAN KRUHU Govorila sva dovolj dolgo, koliko ljudi potrebujemo, da se bo izboljšalo naše življenje. Tudi tebe iščemo med tistim milijonom delovnih moči, ki jih bomo morali več imeti leta 1951. Tudi od tebe je odvisno kako bomo živeli prihodnja leta in desetletja. Nujno te bomo potrebovali. Če bi se izšolal še jutri, bi ne bilo prezgodajk Ce boš šolanje končal v rednem času, boš med tistimi, ki bodo častno izpolnili svojo dolžnost v našem boju za lepšo prihodnost Med tistimi boš, ki hočejo odpraviti veliko sramoto naše visokošolske mladine: doslej je n. pr. na tehniški fakulteti — ki nam mora dati največ najbolj potrebnih strokovnjakov — položilo izpite v rednem času, brez zavlačevanja na prihodnja leta, le 20% slušateljev! To se pravi: mnogi so obisk, univerzo več let kakor bi bilo treba. S tem so podaljševali visokošolski študij, tratili čas in niso nič koristili skupnosti, ampak so ji celo škodovali. Nekateri pa niso sploh položili izpitov. Takšnih trotov dandanes ne bomo več redili. Dandanes mladina skuša dokazati, da jioče biti celo boljša kakor zavedni odrasli borci. Sodeluje povsod, kjer sc bije velika bitka za lepšo prihodnost. Mladina sama gradi železnice iu tovarne. Na če- lu je vseljudskega tekmovajna. In zmaguje. V zgled nam je. Največjo zmago pa bo izvojevala, če bo med petletko izpopolnila vrste naših strokovnjakov, tehnikov, inženirjev, šolanih delavcev, graditeljev in mojstrov na vseh delovnih ter ustvarjalnih področjih; če se bo do leta 1951 na srednjih strokovnih šolah in univerzah izšolalo 135 tisoč strokovnjakov. Ali te ne mika ta bitka, da bi stopil v prve vrste? Šesto poglavje Delavec, ki ima tisoč rok 1. »Hišo sino ti pripeljali« V neki deželi se Dodo dogajale čudne stvari. Na primer: Delavec si bo zaželel lepo hišo. Marsikje na svetu goji delavec takšne želje, vendar ostane navadno le pri željah. V tisti deželi pa bo delavec tudi imel, kar si bo zaželel in kar bo potreboval. Zaželel si bo torej hišo. Ko si bv_ zadovoljen ogledoval kraj, kjer bo poslej doma, bo pripeljala vrsta naloženih tovornih avtomobilov. Avtomobili se bodo ustavili in nekdo bo zaklical: Hišo smo ti pripeljali. Hišo bodo razložili z avtomobilov. Takoj jo pa bodo tudi začeli sestavljati, kakor da imajo takšno igračo, kakršne sestavljajo otroci, ko »zidajo«. Ta hiša pa najbrž ne bo niti lesena. Prav nič ne bo podobna kolibi. To bo »prava«, res lepa hiša. Naprvi pogled bi ne mogli ugotoviti, iz kakšnega gradiva bodo sestavni deli. Zdaj najbrž tistega gradiva še ni. Iznašli ga bomo. Med petletko bomo začeli izdelovati tako imenovane plastične mase. To bodo umetno sestavljene snovi. Nekakšen umetni les, umetna opeka, umetna pločevina, umetni porcelan«. Čez pet let! Nikar ne vprašuj, kje neki je tista dežela! Ta dežela se imenuje Federativna ljudska republika Jugoslavija. Ali ni v teh štirih besedah povedano še dovolj? Ali ne verjamemo sebi in ne verjamemo v svojo petletko? Čez pet let bomo izdelovali tudi zložljive hiše. Imeli borno tovarne za hiše. Ne bomo več izdelovali tovarniško le cementa, opeke, železa in drugega gradiva. Pred sto leti še ni bilo cementarn in velikih, s stroji opremljenih opekarn. ledaj še niso poznali železobetona. 1 udi stavbarstvo napreduje. Doslej je bilo prav za prav na obrtni stopnji. Zdaj pa bomo začeli industrijsko izdelovati tudi hiše. Pri nas že obratujejo tovarne posameznih večjih stavbnih delov. Izdelujemo že industrijsko železobeton po Ferjanovem načinu. Začeli smo že sestavljati stavbe, ne zidamo jih lc in ne betoniramo. Z izdelovanjem zložljivih hiš se bodo stavbna dela zelo pospešila in pocenila. Tako bodo dobili primerne domove tudi številni naši ljudje, ki so doslej stanovali v barakah, kletih in drugih brlogih. V novih stanovanjih se bodo počutili res ljudje. Zapustili bodo nezdrave srednjeveške brloge — kleti in podstrešja. Tudi kmet ne bo obsojen na hiranje v zatohlih, mračnih in vlažnih kolibah. Postali bomo v resnici ljudje. Preselili se bomo iz hlevov v prave hiše. Začela sc bo prav za prav nova doba, kakor se je tedaj, ko je človek zapustil podzemeljske jame ter se je začel tudi po svojih bivališčih razlikovati od zveri. Pogovarjava sc o zakonu, lic pripovedujem pravljic. Zakon o petletetki pa med drugim določa: zgraditi (v petih letih) za 5milijonov kvadratnih metrov zazidane ploskve novih stanovanjskih poslopij v mestih in na podeželju. Zazidana ploskev je pokrita površina poslopja. Ce je hiša deset metrov dolga :ti osem široka, znaša zazidana ploskev 80 kvadratnih metrov. Takšno površino ima res prostorno lepo dvosobno stanovanje. Pri nas pa ima še malo delavcev dvosobna prostorna stanovanja. Malo jc tudi stanovanj, ki bi imela sobe vsaj s površino 16 do 20 kvadratnih metrov. (Dalje) nunmt- "......................... Itda'at#lj, lastlnk Id taloinlk Dr. Frane P«tok, Velik* »er. Glavni urednik- Franjo 0*rto, od>ovorui urednik: France hoeulnik, olia Celovec, Si m.tr.ssi- ''(ir***: Ceiovee, VOlkerinarkter Strallo a cvi ka 21. '»opla- •« •*« potlliiaio na naslov: Celovec (iila.-aoiurt). Poštami • ® > eefclettfaeB 272. l’ieka: .Kkrntuei Voikaverie* O. aa. »- **• Celovte, 10.-Oktouar-»irall* 7. .....................ml .................... Pašniki morajo postati ljudska last Če hočemo danes govorit! v ureditvi In usmeritvi našega kmečkega gospodarstva za bodoča leta, potem se moramo že v naprej ozirati na to, da je živinoreja temelj našega kmečkega gospodarstva. če računamo z dejstvom, da so kmečki gozdovi skoro docela izsekani in da bo trajalo leta in leta, predno bo tam nekaj zraslo, moramo pritrditi, da je osnova našega kmečkega gospodarstva le živinoreja. Danes je pa popolnoma očitno, da ie tudi ta osnova zelo šibka, kajti število živine stoji pod potrebo kmečkega gospodarstva, teža se vrti okoli 200 kg pod normalo, letna mlečnost na znaša povprečno le še 1.500 litrov. V obstoječih okoliščinah se bo stanje živinoreje s previsoko odmerjenimi oddajami in nasilnim oddajanjem klavne živine in mleka, kakor tudi s pomanjkanjem zadostne krme in dobre paše za vzrejo krepkih in močnejših živali samo še poslabšalo. O kakih možnostih zboljšanja ne more biti govora tako dolgo, dokler bo stala za vsakim teletom oblast s policijo, da ga ob prvi priložnosti žene iz hleva k mesarju. Pod osnovne pogoje za zbolišanie živinoreje in s tem za krepitev kmečkega gospodarstva iz sedanjega padanja v brezupnost k utrditvi in napredku, ter končno tudi za zadostitve potrebam prehrane ljudstva z mesom, mlekom in maščobami spada kot bistveni pogoj tudi ureditev pašniških razmer. Svobodna paša po veleposestniških planinskih in gozdnih pašnikih ter regulacija in kultiviranje teh pašnikov sta za zboljšanje in za pričetek napredka pri živini po naših kmečkih gospodarstvih nujno potrebni. Kmečko prebivalstvo stavi to zahtevo že dolga leta. ' V zadnjih letih se borba kmečkega prebivalstva za pašniške pravice zaostruje. Veleposestniki branijo, da bi kmetje pasli živino tam. kjer so jo pasli že desetletja, nadalje zahtevajo od kmetov odškodnino in velike dajatve v blagu, denarju in izrabljanju kmečke vprege za vožnio lesa ; -1'nevarnejših krajev svo- je obširne gorske gozdne posesti. Kmetje potrebujejo pašnike za preskrbo živine, ker domače gospodarstvo ne da dovolj krmil in ne nudi živini dovolj paše. Zato je njihovo stremlienie za dosego svobodne paše tem bolj upravičeno. Pašnikov pa imajo veleposestniki preveč. jih zanemarjajo in prepuščajo brez vsake oskrbe vremenskim in naravnim vplivom, da čedalje bolj propadajo. Ti pašniki koristijo le še divjačini. Od skupne zemljiške lastnine veleposestnikov zavzemajo eno tretino planinski pašniki, do-čim Ima srednia kmečka posest komaj eno osmino, mali posestniki pa od celotne zemlie le 1.95 odstotkov. Mala in srednia kmečka posestva pa redijo trikrat več goveje živine kot veleposestva. Vprašanie pašniških možnosti prihaja v teh mesecih jronovno v ospredje celotne borbe kmečkega prebivalstva za obstoj in svoje gosnodarskc pravice Kakor spomladi prejšnjih let tako bodo tudi v na-sledniih mesecih veleposestniki in njihovi 0’ačani barantači metali kmetom pri iskanju pašniških možnosti polena in zapreke pod noge. če bodo hoteli kmetje odgnati spomladi svojo živino na pašo, borlo morali voditi za to trdo in žilavo borbo. Že lansko leto spomladi so kmetje in mali posestniki, ki so združeni v Kmečki zvezi za Slovensko Koroško, zahtevali pri koroški deželni vladi zakon, ki bo kmetom zajamčil pravico svobodne paše po veleposestniških planinskih in gozdnih pašnikih. Koroška deželna vlada je zahtevo kratkomalo odbila, brez da bi jo predložila zakonodajnemu forumu — deželnemu zboru, ali vodila naprej na zvezno vlado. Isto zahtevo je delegacija Kmečke zveze za Slovensko Koroško 12. januarja t. 1. ponovno predložila ministru za kmetijstvo in gozdarstvo na Dunaju. Zahteva po pravici svobodne paše po sedanjih veleposestniških planinskih in pašnikih se more pravično uresničiti le v tem smisla, da postanejo ti pašniki skupna last posameznih vasi, da se bodo ustanovile pašniške zadruge, katerim pa morajo zasigurati učinkovite subvencije za kultiviranje in reguliranje pašniške zemlje. s Kmečko prebivalstvo se danes ne more nikakor več zadovoljiti z drobtiničarski-mi obljubami in pristanki zemljiške gospode in oblasti, kajti drobtimčarstvo je gospoda izrabila vedno v svoj prid. V vprašanju pašništva mora priti zakon, s katerim bodo odvzeti pašniki veleposestnikom in jih bodo dobili v last kmetje, in ki bo onemogočil vsakoršno vmešavanje veleposestniške gospode v pašniške zadeve. To je pravično, to je potrebno, to je gospodarsko in to mora priti. Prišlo pa bo samo z enotnostjo in skupno borbo podeželja. Blaž Singer Zimsko škroolieoje sadnega drevja Medtem ko je škorpljcnje sadnega drevja v sadjarsko naorcdnih državah udomačeno že skoraj 70 let, pri nas škropljenja še sedaj skoraj ne poznamo. Glavni vzrok temu je, da oblasti pri nas to popolnoma zanemarjalo. Ker škropljenje ni samo važno za posameznega sadjarja, temveč nujno za celotno narodno gospodarstvo, bi bila dolžnost oblasti, da bi uvedle škropljenje sadnega drevja. S samim zakonom seveda ne bo nič poinaga-nega. Potrebujemo velike prevozne in motorne škropilnice, s katerimi bi bili v stanju, da bi poškropili vse naše sadno Zakaj pri mladem sadnem drevju nimamo boljših uspehov Pod tem naslovom smo v štev. 11. z ‘dne 5. februarja 1949 objavili razpravo tovi F Majdiča Na našo opombo, da bi k temu podali svoje mnenje še drugi sadjarji in strokovnjaki, objavljamo danes nekatere pripombe tov. inž. Marka Polce rja: »Ker pride tov. F. Majdič v tem članku s povsem novimi izkušnjami, po mojem mnenju ne izkušnjami, temveč trditvami, na dan, čutim kot svojo dolžnost, da k tem trditvam povem svoje mnenje. Kar se tiče posebnih podnebnih razmer, so strokovnjaki tega mnenja: Ker je naša dežela obdana z gorovjem, ni tako vetrovna kot so velike ravnine, kjer ima veter prosto pot. Sicer imamo pri nas dosti kotlin, kjer pa gredo v splošnem vsi zračni tokovi v višini okolice, torej čez kotline. Zato ostane zrak v kotlini od zračnega toka neprizadet. Tu vlada torej več ali manj brezvetrije. Mrzli zrak je težji in se zbira v jamah, ker ga zračni tok ne more zajeti. Iz tega sledi, da je v kotlinah po zimi večji mraz, kot v njihovi okolici. Priporočal bi onim, ki imajo v bližini takšne kotline, da s toplomerom hodijo meriti temperaturo in sicer zjutraj, opoldne in zvečer. Istočasno naj merijo tudi tam, kjer mislijo, da je normalna toplina. Te podatke z natančno navedbo časa si naj zapišejo. Opazovanja morajo trajati daljšo dobo, ker dostikrat najbrž ne bo nobene razlike. Ta opazovanja naj potem objavijo oziroma da'o v uporabo. V takih kotlinah ali globelih drevje rado pozebe, zato sadimo tam le vrste, ki so odporne proti pozebi. Z gnojnico v jeseni sploh ne gnojimo, ker je dušik v gnojnici v preveč hlapljivi spojini in nam v jeseni ,ko rastline ta-korekoč prekinejo življenje in dušika ne morejo takoj izrabiti, uide v zrak. Zgodaj v jeseni seveda tudi ne gnojimo e hlevskim gnojem, ne mlademu drevju in tudi starejšemu, temveč šele na zimo. ko je drevo ustavilo rast. Je sicer dejstvo, da je zima včasih tako mila, da se drevo zbudi k življenju in pride v sok. Zato je tudi mogoče, da bi hlevski gnoj to prebujenje še pospešil. Ker pa hlevski gnoj deluje počasi, bi se moglo to zgoditi samo izjemoma. Tako je skoraj nemogoče, da bi zimska toplota zadostovala glivicam v zemlji, da bi redilne snovi gnoja pripravile dostopne za korenine. V normalnih zimah je zemlja in s tem tudi gnoj zamrzei, zemlja je pa poleg tega zavarovana še s snegom proti toplim žarkom. Zato življenje v zemlji popolnoma počiva. S precejšnjo gotovostjo pa lahko rečemo, da se ob prav toplem vremenu začnejo obujati k življenju rezervne snovi, ki jih je drevo uložilo v jeseni, da bi jih imelo na razpolago spomladi, predno dobi listje. Znano je, da je za drevo listje nekaj podobnega kot za nas želodec. Kar se tiče časa gnojenja, je mnenje sledeče: Pozno jesensko gnojenje na osnovi razmotrivanja o nevarnosti pozebe ni nevarno. Če ne sledi suha spomlad, je zgodnjo vigredno gnojenje enakovredno pozno jesenskemu. Če je pa vigred suha, se gnoj ne more razkrajati in se bo razkrajal šele potem, ko pride dosti dežja. Gnoj v tem primeru ne pride do svoje veljave. Poleg tega se pri mladih drevescih lahko zgodi, da bodo zaradi tega, ker je gnoj začel prepozno delovati, rasla predolgo v jesen, in so potem bolj občutljiva za pozebo. Vidim zanimanje tov. F. Majdiča za sadjarstvo in je to razveselšivo. Opazujmo potek vremena, učinek čiščenja sadja, gnojenja, škropljenja, vzgojne rezi mladega sadja, škodljivce na sadnem drevju in potek cvetenja sadnega drevja. Če pri-* de slana ob cvetenju, si oglejmo cvetove, kaj je v cvetu uničila slana. Za različno opazovanje si kupimo kot pripomoček povečevalno steklo. Vsa opazovanja si zabeležimo. Priporočljivo bi bilo, da bi se vsi, ki hočejo sodelovati za povzdigo našega sadjarstva, združili, se skupno pogovorili o svojih opazovanjih in izkušnjah. Skupno bi prerešetali pravilnost izkušenj in opazovanj. Pravilno ocenjene izkušnje in oj>azovanja bi potem porabili v prid našega sadjarstva. Potrebno bi tudi bilo, da bi se sadjarji, posebno mladi, bolj zanimali za sadjarsko slovstvo, kjer bi uo-biii več pobude za opazovanja.« drevje. Država oziroma dežela mora pomagati s podporami pri nabavi velikih zadružnih škropilnic ali pa mora ustanoviti strojne postaje. S škropljenjem si bomo sadni pridelek znatno zvišali, posebno pa zboljšali kakovost. V vsaki občini imamo gotovo kakšno prevozno ali nahrbtno škropilnico, če je škropilnica v redu, pričnimo ob primernem vremenu takoj s škropljenjem, če pa ni, jo pustimo takoj popraviti. S prevoznimi škropilnicami bomo napravili več kot z nahrbtnimi in se tudi manj utrudili. Z zimskim škropljenjem pričnemo ob primernem vremenu že lahko v pozni jeseni, ko listje odpade. Ob vetru, ob snegu, ob dežju ali ob hudem mrazu ne moremo škropiti. To zimo smo od novembra naprej imeli veliko primernega časa za škropljenje. Če bi ta čas izkoristili, bi kljub pomanjkanju večjih škropilnic opravili škropljenje do pomladi. Na moj nasvet so v bivši občini Ri-karja ves okoli leta 1933 uvedli obvezno škropljenje proti češpljevemu kaparju. Čeravno je bila občina velika, je en sam človek poškropil češplje v celi občini. Ponovili smo to še naslednje leto in rešili tako v celi občini češpljeva drevesa. Preveč oškodovana drevesa je moral vsak posestnik že pred škropljenjem posekati. Uspeh je bil sijajen. Po drugem škropljenju skoraj ni bilo videti nobenega kaparja, prej sušnata drevesa so na novo krepko pognala in dobro rodila. Ker pa naprej niso več škropili, so sedaj češpljeva drevesa spet v zelo žalostnem stanju. Na čast nekaterih sadjarjev moram tudi povedati, da pri nas nekateri sadjarji od tega časa naprej škropijo skoraj redno vsako leto z dobrim uspehom. Lahko se pa zgodi, da kljub škropljenju sadni škodljivci ne poginejo. Pozimi pri škropljenju ne delamo z razpršilnikom, ki razprši škropilo v meglo, temveč z razpršilnikom z večjo luknjo, da škropilo prileti na Veje oziroma na škodljivca z močjo, torej s krepkim brizgom. Gotovo, da porabimo na ta način več škropila, toda z lastnimi poskusi setn ugotovil, da samo takšno škropljenje uniči različne kaparje. Zimsko škropljenje je pa namenjeno ravno proti tem škodljivcem. V sadjarskem slovstvu vedno citatno, da je zimsko škropljenje učinkovito šele ob gotovi dnevni toploti. Spominjam se, da sem čital v strokovnem članku, da je škropljenje učinkovito šele pri 5 stopinjah C, najboljši učinek pa dosežemo šele pri 9 stopinjah Celzija. Zvezni zavod za varstvo rastlin na Dunaju je sedaj dognal, da to nikakor ne odgovarja dejstvu in da ob mrazu dosežemo celo s polovico manj odstotnim škropilom isti učinek kot vm toploti. Škropljenje ob mrazu nam torej‘pride ceneje. Ob hujšem mrazu, od 6 stopinj C naprej, je seveda iz tehničnih ozirov škropljenje nemogoče, ker bi škropilo posebno v razpršilniku in tudi v ventilih zmrznilo. Pred leti sem škropil tudi ob mrazu* KAJ SE dobimo Na živiljske Izkaznice 50. dodelitven« periode dobimo še naslednja živila: kruh 500 gramov na odrezke: E 21, 121, 221, 321, 414; — Jgd 21, 121, 221, 321; — K 21, 121, 221, 321; 100 gramov na odrezke: E 18, 19, 20, 118, 119, 120, 218, 219, 220, 318, 319, 320. 411, 412. 413; — Jgd 18. 19, 20, 118, 119, 120, 218, 219, 220, 318, 319. 320; pšenična moka 375 gramov na odrezke: Klst 13, 113, 213. 313; 500 gramov na odrezke: E 13, 14, 113, 114, 213, 214, 313, 314; — Jgd 13, 14, 113, 114, 213, 214, 313, 314: — K 13, 14, 113, 114, 213, 214, 313, 314; — Klk 13. 113, 213, 313; mast 100 gramov na odrezke: E 11; Jgd JI; 150 gramov na odrezke: Klst 24; olje 300 gramov na odrezke: E 23; — Jgd 23; — K 23; sladkor 1150 gramov na odrezke: E 15, 115, 215, 315, 401; — Jgd 15, 115, 215, 315; -K 15; 115, 215, 315; — Klk 15, 115, 215, 315; — Klst 15, 115, 215, 315; rozine 100 gramov na odrezke: E 12; — Jgd 12; — K 12; suhe češpljo 200 gramov na odrezke: E 22; ______ Jgd 22; — K 22; — Klk 22; Klst 22; in še 400 gramov sladkorja na odrezke 912 za nastajajoče in doječe matere. Na odrezke 18, 19, 118, 119, 218, 219, 318, 319; — Jgd 18, 19, 118, 119, 218, 219, 318, 319; — 412, 413 se more dobiti namesto 1000 gramov kruha 600 gramov pšenične moke. samo da sem tedaj namenil škropljenje proti zajcu. Škropilo — imel sem drevesni karbolinej — sicer zaica ni odvrnilo od glodanja dreves, pač pa sem poleti ugotovil, da še nikdar niso bila drevesca tako čista kot po tem škropljenju, kljub temu, da v toplem vremenu škropljenja nisem ponovil. Za zimsko škropljenje, ((tudi za škroo-Ijenie proti San Jose-skeinu (sanžose) kaparju) uporabljamo škropila, ki jih je priznal Zvezni zavod za zaščito rastlin. 1. drevesni karbolineji iz težkega olja: Arbodrin-Rot (Kwizda) 8 odstot, Dobol (Gross-Bussetti) Doppel-Karbosan (Tagger) ’ Neodendrin (Avenarius) UNRRA-drevesni karbolinej 2. Drevesni karbolineji iz srednjega olja: Arbodrin-Normal (Kwiizda) 12 do 15 odstot. Bo!-K (Gross-Bussetti) Dendrin (Avenarius) 3. Škropila mineralnih olj: Minodrin (Avennarius) 5 do 6 odstot. Shell-Mineraldl-Winterspritznilttel (Shell) 4. Karbolinej in mineralno olje kombinirano: Neodendrin-Universal-Avenarius. Imena v oklepajih pomenijo firmo, ki izdeluje dotično škropilo. Navedba gotovih odstotkov velja za vsa škropila, ki so navedena pod isto številko. Navedeni odstotki veljajo za škropljenje ob toploti. Ob mrazu zadostuje kot omenjeno polovica navedenega škropilnega sredstva. Zgodi se lahko, da vlada mraz, ko smo se namenili in tudi pričeli škropiti, potem pa postane toplo. Ob prehodu mraza na toploto moramo tudi pri škropljenju preiti na odstotke toplega škropljenja, drugače bo škropljenje brezuspešno. Pomagajmo sitedaj raje s tem, da škropimo z odstotki toplega škropljenja. Inž. Marko Polccr DROBVI NASVETI Kako preprečimo, da okna v hlevu na primrznejo? Po zimi so čestokrat težkoča glede odpiranja oken in zračenja skozi nje, ker okna že ob manjšem mrazu primrznejo. Primrznenje najenostavneje preprečimo s kuhinjsko soljo, katero potrosimo na spahe oz. utore. Vsled tega sa stali že morebitni led in ss prepreči tudi tvorba novega ledu, ker s soljo nasičena voda zmrzne šele pri tako nizki stopinji, kakršno mraz pri nas navadno na doseže.