jf. Košar: Aleluja.
245
Pridno je zabadal v krožnik, ki je stal pred njim — nocoj že druga porcija, — potem pa, ne mene se za druge, udrihal veselo po mesu.
A zdajci je prihitel Lukanov v gostilno.
„Hitro, gospod dohtar, hitro", pričel je trobiti Slaku v uho, „hitro! Vragov Janez leži gori za „Skalo", kar mrtev je."
Jezno je pogledal Slak poročevalca, potem pa   mu je  motrilo oko ostali kos pečenke.
„Moram", dejal je črez nekaj časa, „moram, dolžnost. . " in ko bi trenil, imel je celi kos pečenke v ustih, grdo seje nakremžil, peklo ga je, strašno peklo, in tako je odhitel k bolniku.
Viri nam pripovedujejo marsikaj o tem potu, toda tudi nam se mudi. Le to povemo, da je bil široki pot nocoj Slaku preozek, celo drevesa so mu bila na potu, zaradi česar je tudi zaklel večkrat kakor po navadi.
Gori za „Skalo" pa se je zbrala skoraj vsa vas: ženske so tarnale, moški so ugibali, kako da se je ponesrečil Janez Vrag.
Prikrevsal je Slak in kričal: „Na stran, na stran! Krava se je zopet navlekel žganja, pa ga je sežgalo."
Prijel ga je za roko, — pa še žile najti ni mogel, vlekel ga je za nogo, trobil mu v ušesa, potem pa je poslušal, ali mu še bije srce. Nič! Tudi ko bi s kladivom bilo, nocoj
bi ga Slak ne bil čul. Vstal je, potipal se za glavo, potem pa pomenljivo dejal: „Mrtev je, sežgalo ga je. Tepci, zato ste me prišli klicat? Mar menite, da znam tudi mrtvece obujati?" In hitel je zopet k tolikanj dragi Muhi.
Drugi dan se je zaznalo po vsej vasi na daleč in na široko, da dohtar Slak nič ne ve, da je Vragovega Janeza, ki se je le potuhnil, zaznamoval mrtvim.
Vragov Janez je bil namreč prišel že na vse zgodaj trkat na dohtarjevo okno.
Slak je ostal sedaj zopet ves teden doma, pa čudno se je izpremenil. Več ni bil tako pokoren svoji ženki, zato ni nič čudnega, da sta včasih vkup trčila kakor dva trda kamna.
Po jednem tednu pa si je šel jezo zalit k Muhi in izkušnjav ni več preganjal. In odslej je hodil zopet redno. Osem gumbov je imel pri suknji, in kadar je odpel osmega, takrat je spravil mož tudi še osmi vrček pod kapo.
Pa bil mu je žalosten konec.
Nekega dne po zimi so ga našli pred lastno hišo zmrznenega. Ksantipa ni dovolila vstopiti Sokratu, ko se je privalil vinjen domov.
Ljudje pa so dejali: „Tepec, druge je zdravil, samega sebe pa ni hotel."
Aleluja.
V prahu vse kleči po cerkvi ...
„Aleluja, vstal je, zmagal smrt!" Vse kleči . . . a jaz stojim med njimi
Bled, ob steber nem oprt . . . Ljudstvo to, ta spev . . .! — Oblak kadila
Pred monštranco dvigne se v nebo, Vse glavo upogne in skesano
Bije prsi si z roko . . .
Zdaj kot morja val peneči
Spev vstajenja mi v uho zveni, Zdaj kot božajoči dih večerni
Aleluja mi brni . . . Kakor v snu mi duša plava,
Spev oglasi se mi iz daljnih dalj . . . Vzdramim se . . . Krog mene zadnjič ljudstvo
Vzklika: „Vstal je, vstal je Kralj!"
In tedaj se stresnem v duši;
Solnčnosvetel je Njegov obraz . . .! „Aleluja!" smrtni molk po cerkvi
Zmotim s krikom na ves glas . . . Radovedno ljudstvo nemo
Se ozira name, kaj kričim. Jaz pa zgrudim se ob stebru kamnem
Solz se raztopim pred Njim . . .
J. Košar.