KONČNO   SREDNJEŠOLSKI   UČBENIK ZA  KNJIŽEVNOST
Janko Kos: Književnost: učbenik literarne zgodovine in teorije, Maribor, Obzorja 1989, 531 str.
Poročilo o novi Kosovi knjigi bi kazalo začeti z ugotovitvijo, da je to prvi (!) povojni učbenik za celoten pouk književnosti v srednji šoli, in z vprašanjem, zakaj smo na to knjigo toliko časa čakali (ni dvoma, da bi lahko napisal Kos približno tako tudi že pred 20 leti, saj je njegova prva knjiga za srednje šole Svetovna književnost I izšla že daljnega leta 1962). Odgovor na to vprašanje bi najbrž našli predvsem v nenehnem revolucioniranju in nezadržnem reformiranju našega šolstva. Koliko sistemskih sprememb, koliko sprememb učnih načrtov, koliko stalno se menjajočih beril in učnih knjig! Ali si moremo zamisliti velikansko izgubo človeških energij in finančnih sredstev, ki je ob tem nastala? Ah ni jasno, da bi ob znosnih in smiselnih spremembah morali učbeniki in berila trajati vsaj desetletje? Ali izbor dobrih (najboljših) tekstov ali odlomkov velja le za kako leto? Svetovna književnost I (1962) in Svetovna književnost II (1964) bi lahko kot antologiji tekstov še danes koristno služili vsem uporabnikom. Isto bi lahko rekli tudi za kakšna slovenska berila, posebno za tista, ki so obsegala tako slovensko kot svetovno in jugoslovanske književnosti.
A vrnimo se k obravnavi Kosove knjige. Sistemsko je naslonjena na sedanjo serijo beril za srednjo šolo (1., 2. in 3. del). Poglavitno je dejstvo, da združuje zdaj ena knjiga pregled tako slovenske kot svetovne in jugoslovanskih književnosti. Tudi razvrstitev posameznih književnosti se ravna po berilih (slovenska književnost, jugoslovanske književnosti in svetovna književnost). Tuje seveda problem. Po eni strani je umestno, da ima prvenstvo slovenska književnost, saj je za nas gotovo bistvena, po drugi strani pa bi bil zaradi razvojnega vidika (sledenja slovenske književnosti evropski) primernejši vrstni red: svetovna, slovenska, jugoslovanske književnosti.
Začetek knjige (uvod) in zaključek (slovarček književnih pojmov) sta namenjena oznakam nekaterih glavnih literamoteoretičnih pojmov, del literarne teorije pa je ustrezno podan ob literamozgodovin-skem pregledu. Le-ta je razdeljen v skladu s snovjo treh beril takole: Od začetkov do romantike, Od romantike do modeme in Od modeme do sodobnosti. Dobrodošle novosti so tudi pri načinu podajanja snovi. Vrstijo se vprašanja (kot nekaki naslovi manjših poglavij), slede pa zgoščena razlaga in v glavnem dokaj primema vprašanja za obravnavano snov. Ob vprašanjih za obravnavo je treba omeniti, da segajo nekatera tudi preko okvirov same snovi in s tem spodbujajo bralca (dijaka) k širšemu in samostojnemu razgledovanju. Prav prikupna je tudi slikovna notranja oprema: naslovnice knjig, slike književnikov, ilustracije del, posnetki rokopisov, fotografije iz gledaliških in filmskih del itd. Upajmo torej, da bodo mikavna zunanja in notranja oprema in prijetno podana snov pritegnile dijake in spodbudile njihovo zanimanje za književnost in številna življenjska vprašanja, kijih književnost posreduje in obravnava.
Koristne so številne preglednice s sintetičnimi, večkrat primerjalnimi podatki, enako pa tudi politič-nozgodovinske in kulturnozgodovinske letnice ob uvodih v večja poglavja. Med tehničnimi pomanjkljivostmi naj omenim včasih motne posnetke slik, zlasti naslovnic (npr. na str. 9 in 366). Ob branju sem si zapisal nekaj opomb, navajam jih kar po vrstnem redu:
str. 63: pri Rošlinu in Verjanku bi kazalo omeniti zbomik z istim naslovom; str. 74: pri Smrekarjevi karikaturi prešemoslovcev bi kazalo napisati, kdo so ti prešemoslovci; str. 83: pri sonetnih vencih bi bilo le prav omeniti Mitjo Šarabona in B. A. Novaka, koje že omenjen Janez Menart; str. 84: pri literarnih obdelavah Krsta pri Savici manjka roman M. Malenškove: Črtomir in Bogomila; str. 111: primerjava Hasanaginice z Lepo Vido je mogoča samo po nasprotju, ne po podobnosti; str. 138: pretirano je proglašati Iliado in Odisejo za najpomembnejša epa svetovne književnosti. To je izrazito evro-pocentrično stališče, saj je v Aziji in Afriki odnos do teh del gotovo povsem obroben; str. 163: podobno je tudi s proglasitvijo Danteja za največjega pesnika srednjega veka. Ponovno gre le za Evropo, pa še to ne vemo, ali se s tem mnenjem strinjajo tudi npr. Francozi ali Nemci; str. 179: napačno deljenje
75
Je-an, Pier-re, str. 183: napačno deljenje Byss-he; str. 223-224: pri baladah in romancah se znajdejo tudi Aškerčeva Stara pravda (ciklus pripovednih pesmi), Slovenska legenda (legenda), Kristus in sveti Peter (legenda), Caša nesmrtnosti (parabola), Firduzi in derviš (parabola). Prva mučenica (parabola); str. 247: Mumovi Vlahi so dokaj dvomljiva romanca; str. 292: v razpredelnici pri srbskem realizmu močno pogrešam R. Domanovića; na isti strani narobe: Šenoin(a) namesto Šenoov(a); str. 420: Brvar-jeva zbirka je Slikanica in ne Slikanice; str. 445: Dimitrij Rupel ima sicer številne zasluge, težko pa bi gabilo uvrstiti med najuspešnejše avtorje komedij (ob Partljiča); str. 451: pri Ivanu Mraku je omenjena Francoska tetralogija, vsekakor gre za Revolucijsko tetralogijo.
Ne glede na te drobne pripombe velja reči, da je izid Kosovega učbenika pomemben ali kar odločilen prispevek k boljšemu poučevanju književnosti na srednjih šolah.
Andrijan Lah Ljubljana
76