MAR f ,

: jffySLVC t!?-"
*

imentalrio
filmski
formo i pripovedni konvemmja
7. Kino Otok/ Isola Cinema (8.-i2:]unij 2011)
>
LETOŠNJA ZGODNJA FILMSKA TRGATEV JE OBISKOVALCEM FESTIVALA KINO OTOK PONUDILA RAZLIČNE VRSTE IZBRANIH DEL, KI BI JIH BILO (Z DOLOČENO MERO UMETNE SHEMATIZACIJE, SEVEDA) VENDARLE MOGOČE RAZVRSTITI V DVE OSNOVNI VRSTI. KONKRETNEJE - LETOŠNJA FILMSKA PONUDBA JE NIHALA MED DVEMA OSNOVNIMA POLJEMA RAZISKOVANJA BOU ALI MANJ INOVATIVNIH PRISTOPOV K FILMSKI GOVORICI - MED ISKANJEM FORMALNIH, POGOSTO VIZUALNO SVEŽIH PRISTOPOV NA ENI,TER EKSPERIMENTIRANJEM Z NARATIVN1MI !N ŽANRSKIMI KLIŠEJI NA DRUGI STRANI. MEDTEM KO SE ZA FILME PRVE TENDENCE V PROGRAMU ZDI, DA JIM NEKONVENCIONALNA FORMA IN VIZUALNI STIL OMOGOČATA ONSTRAN KLASIČNEGA NARATIVA NAKAZATI SLUTNJO PRESEŽNEGA OZADJA, KI JE ČLOVEŠKI GOVORICI TEŽKO DOSTOPNA, PA FILMI DRUGEGATOKA PREVPRAŠUJEJO BOLJ VSAKDANJE IN VSEM DOSTOPNE IZKUŠNJE, KI SO POGOSTO PREDMET ŽANRSKIH OBDELAV - A NA POVSEM NEVSAKDANJI IN IZVENŽANRSKI NAČIN.
V sekcij i Trgatev (ki letos ni bila tekmovalna, temveč »impresionistična« - obiskovalci so posredovali zgolj kratke vtise o filmih) so prevladovali filmi, ki z nenavadno estetiko prevprašujejo naravo stvarnosti in dajo slutiti obstoj neke presegajoče dimenzije. Ta vfilmu Tiheduše(Ovsjanki, 2010) ruskega režiserja Alekseja Fedorčenka prevzema prej ljudska verovanja, ki prežemajo vsakdanje izkušnje, kakor kake globokoumne metafizike alr dogmatične religioznosti. Verovanja pripadajo izglnjajočemu plemenu Merijev, ki mu pripadata tudi protagonista - fotograf in pripovedovalec Aist in njegov prijatelj, s katerim seje odpravil na popotovanje, da bi mu pomagal pri obrednem slovesu od mrtve žene (po starodavnem merijskem običaju, prepustitvi vodam). Osnovna na-ratlvna struktura omogoča branje Tihih duš kot svojevrstno dekonstrukcijo žanra filma ceste; skoraj gotska, mračnjaška atmosfera (kiji botruje raba ljudske glasbe s presunlji-
vim ženskim vokalom in srhljivimi zvočnimi učinki ter izjemna fotografija v sivomodrih tonih) pa ga približuje filmom o duhovih; medtem ko izdatni komentarji o naravi in nraveh izginjajočega ljudstva prikličejo etnične dokumentarne filme. A film Tihe duše ni nič od tega, temveč predvsem na trenutke simbolična prvoosebna meditacija (po polavtobiografskem romanu Aista Sergejeva) o ljubezni in smrti, ki poteka na preseku med mračnjaško občutljivostjo blizu (tukaj bolj poetični in formalno drzni variaciji) TV-serije Pod rušo {Six Feet Under, 2001-2005) in lebdečim asociacijam filma Ruski zaklad (Russkiy kovčeg, 2002, Aleksandr Sokurov),
Svojevrstni film ceste bi lahko prepoznali tudi v tandemski stvaritvi Jean Gentil (2010, Laura A. Guzmán in Israel Cárdenas), v kateri sledimo Haitijcu Jeanu pri iskanju lastnega mesta pod soncem v Dominikanski republiki - romanju iz mesta na deželo, ki pa se izide zgolj z večno izgubljenostjo. Film je tako po skoraj neoneorealističem snemalnem slogu (snemanje na lokacijah z naturščlki, katerega podlaga je resnično življenje in razmisleki glavnega lika ter igralca, ne pa vnaprej pripravljen scenarij) kot po vsebini bolj tosvetno naravnan kot Tihe duše-naposled gre za tematizacijo poskusa preživetja rn ne za razumevanje smrti. Tematizacija presežnega pride v film na bolj »racionall-stičen« način - prek tožb naslovnega junaka Bogu, ki vprašanje teodiceje (razlage zla) prenesejo z ravni kolektivnega trpljenja na raven posameznikove eksistencialne stiske. Neverjetno občutljiva raba kamere se spoštljivo, počasi približuje glavnemu liku in zna brez neučakanosti (ali umetne dramatizacije z montažo) prisluhniti njegovim dolgim izpovedim, slediti njegovemu hrepenečemu in obtožujočemu pogledu na okolico - v zaključku pa z dokumentarnimi zračnimi posnetki posledic katastrofalnega potresa postaviti njegove tožbe v širšo perspektivo.
Kljub naslovu filma Karma (2010, Prasanna Jayakody) bi na vsebinski ravni težje izluščili podobno, tukaj izrazito budistično sporočilo o ciklični naravi življenja in duha, čeprav se vse dogaja v njegovem okvirju. Bolj gre za refleksijo soočenja mladega moža z ljubeznijo (do že oddane sosede) in s smrtjo (matere) -motiva, ki se prek mešanja in ponavljanja z variacijami (npr. različne postavitve kamere in kadriranje ali tudi dogajalne variacije iste
sekvence) vseskozi prepletata in asociativno sopomenjata. Skorajda ekspresionistična fotografija ustvarja z rabo izrazitih barvnih kontrastov in nenavadnih zvočnih distorzij občutek ujetosti med stvarnostjo in sanjskim svetom, kjer ni več jasno, ali je slednji del kake presežne stvarnosti, subjektivnih blodenj ali eksplicitne raziskave fiktivne narave filmskega medija.
Na meji med realnostjo in fikcijo se vseskozi giblje tudi Nainsukh (2010, Amit Dutta), svojevrstni hibrid med poetičnim dokumentarcem, narativnim filmom in meditativnim esejem o življenju indijskega miniaturnega slikarja. S sopostavitvijo realističnih tehnik snemanja na lokacijah z lokalnim, neprofesionalnim prebivalstvom (tudi slikarjevimi potomci) in digresivnih meditacij o naravi umetnosti, je film mogoče brati tudi kot implicitno refleksijo o naravi vsake - tudi filmske - reprezentacije.
Manj {oz. sploh ne) mistična naravnanost in osredotočenost na urbano okolje ter sodobne ljubezenske odnose odlikuje tudi hongkonški film Puhni mi ljubezen {Chi ming yu chun giu, 2010, Pang Ho-Cheung). Svojevrstna dekonstrukcija klišejev romantične komedije se ogiba vsaki sentimentalnosti ob raziskovanju težavnega začenjanja zveze, ki se porodi na »čik pavzi«, na kateri se (zaradi prepovedi kajenja v javnih prostorih) srečata oglaševalec in prodajalka kozmetike. Dialog s sodobno urbano kulturo se vfilmu prenese tudi na formalno raven - na monološke posnetke premlevanj glavnih likov o kajenju in ljubezni, ki spominjajo skoraj na spovednice iz resničnostnih šovov. Podobnega narativnega prijema se poslužuje tudi brazilski V prihodnosti {En el futuro, 2010, Mauro Andrizzi), saj velik del filma sestavljajo prvoosebne pripovedi parov o svoji ljubezenski zgodbi. A mnoštvu pripovedi ustreza tudi mnoštvo vizualnih slogov prikazovanja, kar avtorju omogoča lahkotno eksperimentiranje z različnimi tehnikami in prijemi.To formalno eksperimentalno naravo filma nakaže že na začetku z 9-minutno montažo poljubov (nekakšen »test« za potrpežljivost gledalcev in obenem intonacija celotnega filma), kiji sledi navidez nepovezani komentar glasu v offu - glas »duha«, ki pripoveduje o svojem preteklem življenju. Bizarna in humorna vaja v slogu tako združuje in radikalizira (morda mestoma celo parodira) obe zgoraj nakazani tendenci: raziskovanje formalnih
Puhni mi ljubezen
Jean Gentil
izraznih moči filmskega medija in narativnih vzorcev; ustvarjanje slutnje nevidnega in neizrazljivega in prerez sodobne družbe ter spreminjajočih se razmerij med posamezniki.
Na Kino Otoku je bilo mogoče seveda okusiti še druge vrste filmskih pristopov, ki jih na tem mestu ponujamo zgolj v degustacijski obliki. O filmih Štirikrat (Le quattro volte, 2010, Michelangelo Frammartino) in Tilva Roš (2010, Nikola Ležaič) smo v Ekranu v preteklosti že pisali. Izpostaviti velja sodelovanja, ki so prinesla mnogo svežih vsebin: Kinodvorov program za mlade Kinobalon, gostovanji Animateke s kolumbijsko eksperimentalno politično-alegorično animacijo Skrivnostne prerokbe Leona Prozaka (Los extraños presagios de León Prozak, 2010, Carlos Santa) in Kinoteke z letnemu času primerno Rohmerjevo klasiko Pauline na plaži (Pauline ä la plage, 1983) ter retrospektivo avtorja Ivana Martineca. Program so sooblikovali tudi tuji selektorji in publicisti, ki so po lastni presoji prinesli nenadejane filmske bisere: kubansko neofeministično satirično komedijo o traktoristki Lisanka (2010, Daniel Díaz Torres), kratke filme o komičnem liku Kubanca Nikanorja (2009-2011, Eduardo del Liano), neizprosni pogled Teksačana LawrenceaTooleyja na berlinsko družbo Od blizu (Headshots, 2010), briljantni poljski triler Krst (Chrzest, 201 0, Marcin Wrona) in izbor kratkometražnih indijskih filmov, kije na Otok priplul naravnost iz Rotterdama. Predvsem pa izstopata neizprosna poldokumentarna pogleda na segmente evropske identitete iz sekcije, posvečene filmom naših geografskih sosedov: prerez italijanske družbe skozi prizmo pesmi in razmišljanj poslušalcev v filmu Brez strahu (Niente paura, 2010, Piergiorgio Gay) in vizualno impresivno nočno popotovanje po zadušljivih mikrokozmosih sodobne evropske družbe v zatonu v filmu Dežela večera (Abendland, 2011, Nikolaus Geyrhalter).
Poskušali smo torej podati nekaj formalno-vsebinskih smernic, s katerimi je bilo mogoče krmariti med letošnjo raznovrstno Otoško ponudbo, med slogovno eksperimentalno-stjo in reinvencijo na racije. Morda tudi nekaj smernic za potovanje po kopnem.
Pauline na plaži