Kmetijstvo, lovstvo in varstvo okolja
Zadnjih 20 let beležimo nezadržno zmanševanje njivskih površin zaradi urbanizacije in opuščanja njiv. Letno zgubimo 2.000 ha njiv. Ta trn bo nujno treba ustaviti in preusmeriti tako, da se bo delež njih do leta 2000 zmerno povečal. To bi dosegli z melioracijo in spreminja-njem travnikov nazaj v njive. Skupna površina obdelovalne zemlje se verjetno ne bo bistveno spremenila, izboljšala naj bi se struktura v korist njiv. Najboljšo zemljo izgubimo z drobljenjetn na račun majhnih zemljišč in pašnikov, ki se deloma že opuščajo. To velja predvsem za zemljo v zasebni lasti, ki pa predstavlja skoraj 84% vseh kmetijskih površin. Povprečna velikost naših kmetij se nenehno zmanjšuje, čeravno v svetu število kmetij pada, velikost kmetij pa raste. Posebno je to opazno v zadnjih 60 in 70 letih.
Razdrobljenost oziroma neugodna lastniška in parcelna struktura sodijo med temeljne vzroke nizke produktiv-nosti v zasebnem kmetijstvu in so resna ovira za večjo intenzivnost pride-lovanja hrane v Sloveniji. Glavni cilj lunetijskozemljiške politike mora biti oblikovanjc večjih proizvodnih enot, oziroma večanje povprečne velikosti kmečkih gospodarstev in koncentra-cija zemljišč, namesto drobljenja. Re-publika Slovenija ima dobre razvojne možnosti za živinorejo in to predvsem v govedoreji z doma pridelano krmo in pašo, in najcenejšo proizvodnjo mesa in mleka itd.
Zadnje čase nam malo pomenijo ve-liki in moderni hlevi, ki pa so ponekod skoraj prazni. Cena proizvoda iz teh hlevov je zaradi odplačevanja anuitet previsoka. Zato je skrajni čas, da in-tenziviramo poljedelstvo in popasemo vse možne površine.
Spremembe v strukturi in koncen-traciji kmetijskih zemljišč so hkraii posegi v življenski prostor divjadi. Pri načrtovanju kmetijstva bomo morali upoštevati odnos do divjadi KOT DO-BRINE SPLOŠNEGA DRUŽBE-NEGA POMENA, ki je tudi pod PO-SEBNIM DRUZBENIM VAR-STVOM z dveh strani. Pri posegih v kmetijski prostor je treba čim bolj omiliti slabšanje naravnih razmer predvsem za pol jsko divjadjo, po drugi strani pa zagotoviti učinkovitejše ukrepe za preprečevanje škode od div-jadi, ravno Cako pa škodo na divjadi.
Skoda, ki jo povzroča divjad na kmelijskih pridelkih, jc dvojna. Prvo se kaže v zmanjšanju kmetijskih pri-delkov in drugo v opuščanju obdelova-nja kmetijskih zemljišč in odseljevanja Ijudi iz hriboviiih predelov. Neki zdo-mec iz Kočevja pravi, če bi še živel doma, bi moral poleti spati v detelji, jeseni v krompirju, koruzi, pesi in zelju ter se bojevati z jeleni, prašiči in medvedi. Zato pravi, da se raje odpove rodni grudi in nadaljuje delo v tujini, njegove njive pa izginjajo.
Skodo v kmetijstvu, gozdarstvu, vi-nogradništvu in ostalih panogah pov-zročajo divjad, ki stalno živi tam in prehodna divjad, ki je včasih še hujša in bolj neusmiljena do pridelkov. VZROKI ZA VEČJE SKODE PO DIVJADI:
1.   povečanje številčnosti divjadi,
2.   neustrezno spolno in starostno izmerje,
3.  pomankanje    ustrezne,    kako-"ne hrane, oziroma primernih pa-
4. pomankanje krmilruh njiv, ki naj bodo vedno v sredini lovišča in naj bo njihov sestav takšen, da dajejo odgo-varjajočo hrano divjadi od pomladi do jeseni.
PREPREČEVANJE ŠKODE PO DIVJADI:
Z ugotavljanjem dejanskega stanja, številčnosti divjadi po spolu in starosti ter z ustreznimi načrti odstrela že na-pravimo prvi korak v smeri prepreče-vanja škode po divjadi. Ravno tako je pomemben odstrel mladičev divjih svinj v času lovopusta, ker to odvrne divje svije z njivskih površin. Kajti naravni prirastek pri divjih prašičih je v višini 150% od celotnega števila. Redukcija številčnosti divjih prašičev mladičev pred jesenskim in zimskim lovom je tudi pogoj za večje zdrav-stveno stanje divjih prašičev. V svetu je odstrel mladičev stimuliran z boga-timi denarnimi nagradami.
Dopustna številčnost populacij div-jadi je prvi pogoj za preprečevanje škode od divjadi, saj je le v tem pri-meru mogoeč vzpostaviti ravnotežje med naravno zmogljivostjo življen-skega prostora divjadi — biotopa in
številčnstjo divjadi ter proizvodnimi interesi gospodarstva.
O (nekaterih) škodljivih vplivih div-jadi na okolje govorimo takrat, ko stopnja izkoriščanja okolja od divjadi preseže družbeno sprejemljivo raven. Kriteriji pa niso vsklajeni, enaki ali celo subjektivni. Divjadi ne moremo in ne smemo prekomerno zmanjšati, ker je že dolgo znano, da je osnovni pogoj za uspešno ohranitev določene vrste divjadi, obstoj njene populacije v določeni velikosti, gostoti in sestavi.
ZAŠČITA PRED ŠKODO:
Določene njivske površine se dajo tudi zaščititi z ograditvijo z lesom, žico, električnim pastirjem, raznimi strašili, strašilnimi streli, privezanimi psi, z kurjenjem ognja, z škropljenjem z raznimi zasmrajevalnimi sredstvi, hrupom itd.
Z drugo besedo, uporabljajo se: me-hanična, kemična, električna, ultraz-vočna in podobna sredstva.
Velik pomen ima tudi pravočasno krmljenje predvsem divjih prašičev.
Pri tem ločimo - dopolnilno, - pre-prečevalno, - zimsko krmljenje.
Z krmljenjem se avtomatsko zmanjša življenski prostor divjadi. To pa ima tudi svoje negativne strani, možnost širjenja raznih bolezni, predvsem zajedavskih.
Preprečevalno krmljenje je smiselno jeseni, ko se divjad hrani z enolično hrano več mesecev, ki je pretežno se-stavljena iz škroba in rastlinskih belja-kovin. Zaradi pomanjkanja živalskih beljakovin divji prašiči začno riti po kmctijskih površinah, kjer iščejo črve, žuželke itd.
Ker divjad nekaterih rastlin ne mara, je priporočljivo prav te rastline
gojiti na določenih površinah. Pri osta-lih kmetijskib posevkih moramo biti zelo pozorni glede na čas spravila. Neštetokrat se zgodi, da divjad prehiti kmeta in pospravi pridelek. Divjad, predvsem prašiči, rajši obiskujejo za-nemarjena polja, oziroma polja z nizko agrotehnično kulturo, kakor pa polja z visoko agrotehnično kulturo. Krom-pir, ki je bil škropljen proti kolorad-skemu hrošču prašiču smrdi 3 tedne. Divji prašič tudi nima rad resastega ječmena iid.
ZAKLJUČEK:
Doberšen del slovenskega in tudi drugega jugoslovanskega prostora je v hribovitem svetu, za katerega so že dlje časa, zlasti pa po zadnji vojni, značilni zmanjševanje gostote prebi-valstva, procesi staranja in povečeva-nja deleža ostarelega prebivalstva, od-seljevanja aktivnega prebivalstva in postopno praznjenje posameznih ob-močij.
Nadaljevanje teh procesov, ki pov-zročajo opuščanje rabe kmetijskih zemljišč, oteženo gospodarjenje z goz-dovi in drugimi naravnimi viri, propa-danje naselij in infrastrukturnih objek-tov, izginjanje kulturne krajine, ima lahko glede na delež hribovskih obmo-čij v celotnem jugoslovanskem pro-storu težke gospodarske in družbene posledice.
Iz navedenega je razvidno, kako nu-jen je stalni dialgo med kmetijci, goz-darji in lovci, če hočemo, da bomo ohranili naše kmetijstvo, gozdove, div-jad in obenem varovali naše okolje, ki je pokazatelj dialoga.
Janez Zajc, dipl. vet.