štev. 6.
v Mariboru 20. marca 1878.        Tečaj VIL
ZORA
Časopis zabavi i poduku.,
Pregfed. Poez.ije: Tempora mutantur. — Na tuji zemlji. — Celje in celjska okolica.— Življenje in značaj pesnika Horaca. — Samčevska pisma. — Premišljevanje o pisavi sploh, o pisavi v narodnem duhu posebej. — Listnica op-avnistva. —
Tempora mtantur.
Bil čas je nekdaj, ko iskal modrosti
Drobtine sem po knjigah raznesene Pri slabi luči; nij mi bilo dosti
Po dnevi ur, pač mnogokrat do ene Čez polnoč in do dveh. In tu pa tam do treh —
Celo do jutra zore Sem pisal, skupaj zbiral
Besed iz besednjaka.
Kar najti se jih more,
V prihodnjost se oziral, Ki me mladenča čaka.
Minul je čas. Življenje z licem resnim Se mi pridruži, mi roko podaja.
Odprta pot za levim kot za desnim Površjem njega pelje me do kraja,
Odločen ki mi je.
V naročje vržem se Življenju, ga objaraem,
Ga vživam, kakor morem,
Tam, kjer se vino toči;
Za devo se vnamem, Dekle z nebeškim vzorem
Osoda mi odloči!
Minul je čas, in z njim veselja pene
Spuhtele so, kot sneg ob juga sapi. Vkanile so hudo oči me njene;
Mrzelo mi je vse, srce kar trapi. Tovaršev novih kup, Pijoč življenja strup,
Obsul sedaj je mene; Dolgov nesrečnih mera
Grozi me zadušiti.
V samoto duh me žene, Ljubezen, up in vera
Prično me tolažiti.
Tolažba ta še da mi moč živeti,
V ljubezni sveti narodu služiti, Čakati zarje, ktera nam prisveti,
V preživi veri, da se ima zgoditi : Da svoboden Slovan
Od bratov bo obdan.
Ko lastna zemlja sveta, Ki njega kri je pila.
Mu v last bo zopet dana.
V junaških prsih vneta Ljubezen srčnomila
Objela bo Slovana !
Bedének.
6
82;
Na tuji zemlji.
(Dalje.)
V.
Dragi moj, ti bi moral videti to Avrelijo, to preljubo dete, kalio se je spremenila zadnji čas, kar sva se seznanila natanje, in ker mati ne ugovarja vec, kedar jo vidi v moji druščini. Videl sem uže mnogo lepih, ljubeznjivih otrok, mnogo občeval ž njimi, saj veš, kakov prijatelj otrok sem. In zakaj bi ne bil? Tudi otroci me imajo radi in se me hitro privadijo. A taeega dekletca kot je baš ta Avrelija nisem našel nikedar. Popisal sem ti jo uže natančno, kak mil, prijazen obrazek ima, kako črne goreče oči, kodraste prosto se vsipajoče lasi, lepo krilo in bel slamnik polen cvetličja, povedati ti še moram, kako živa, kako urna je kot srebro, kako prijazno in sladko se zna dobrikati in sukati okoli človeka, da jo moni ljubiti vsak, kedor jo pozna. Tudi vesela je vedno, kedar se ne govori o ranjem očetu. In kedar pa se to primeri, po-besi obrazek in pravi otožno: „0 zakaj so morali umreti, ko bi živeli, ne bilo bi jim žal, jaz bi bila tako pridna in ubogljiva, da bi me imeli tako radi kakor vi, če ne še bolje, en malo bolje".
V tacih trenutkih ne morem, da bi ne objel ljubega otroka in ga poljubil na čelo. In ko jo vprašam nečega dne, kedo ti je pa povedal, da te imam rad, kako pa veš to ? O videti bi jo moral tedaj, kako je zaru-dela v belo lice, pobesila sramežljivo oči, posled se ozrla tako milo, a skrivno bolj iz pod čela s pravim otročjim, ljubosumnim pogledom. In ker sem molčal potem, se je zavrtela kot vr-
tavla na eni nogi in zbežala , kakor plašna srnica od mene. Isti dan je nisem videl več. Po večerju pa mi je pravila mati, da je šla Avrelija nocoj zgodaj spat, ker je jokala po poludne, sama ne ve zakaj, ter tožila, da jo glava boH.
Ali se ne smejiš mojim besedam, dragi moj, ker ti pripovedujem reči, ki se ti dozdevajo morda nespametne, otročje ?
Odpusti mi. To ni otročarija, to je pravo, najvišje modroslovje. Kaj moremo mi, da smo vstvarjeni tako, da nas veže neka neznana, neizmerna moč na drug druzega. In vendar čutimo to, nesrečni bi bili, ko bi nam raztrgal kedo to najblaže tenčieo našega srca, menili bi, da ne moremo živeti brez nje.
In vendar kohko tacih svetih, neoskrunjenih vezi je na svetu, kolikokrat se spremene one v sovraštvo, in kolikokrat v strašen brezup.
Otročja v pravem pomenu si le ti Avrelja, stara si stoprv deset let, ter uže veš, in ne veš, da si ljubljena, da hočeš biti ljubljena. Nesrečno se čutiš brez ljubezni, ne prašajoč zakaj, ne prašajoč, kedo je oni, ki te ljubi. Vbogi angelj, ko bi ti jaz mogel udihniti dolge, nepretrgane mladostne sanje v tvoje nedolžno srce, storil bi to z veseljem, koliko bi dal za to radost. Kedo ve, koliko časa, boš le povešala glavo, le tožila navročo glavo, ko se prepričaš o toliko ogoljufanih upih, neizpolnjenih nadah! Bojim se, da pride hujši nasledek, da se zaveš morda osameljenja tudi ti, ko bode
83
prepozno: Naj ne govorim dalje, saj. tako je bilo pred teboj, tako se godii zdaj in se bode godilo, ko mene ni, tebe davnaj več ne bode.
Dragi moj, trenutke katere živim v druščini nedolžne  deklice, so mi ; najlepši.   Povedati ti moram , da ne i veva samo modrovati in tožiti, tudi ; vesela, prav vesela znava biti v svojem : času.  Več potov, skoraj vsaki večer sediva na klopici poleg jezera in pre-, pevava pesmi, in kako in kake pesmi. ¦ Vesele, sladko doneče, premile v srce sezajoče italijanske pesmi, največ potov : ono preljubeznjivo, ki pravi :
„Lascia gli scrupuli, i
Dimmi che m'ami, H
Un bacio rendimi Due, tre, se brami itd.
In koliko drugih zna še Avrelija. ; Cele romane in sonete polne najlepših misli, najglobočjih čutil, kakoršne so v večini italijanske pesmi, ti zna na ; pamet.
Pa kako lepo jo je poslušati, kedar poje. Tedaj sklene navadno beli ročici \ v naročju, odloži slamnik in dvigne i svoje nedolžno oko kviško proti nebu. i Dragi moj, kaka slast, kaka radost je ; poslušati to otročjo pevko, kako mil, poln, srebern, je njen glasek, pa kakoj naraven, kako iz srca prihajajoč.      '
Kaj so v primeri z njo one slav-' Ijenke, ki za denar žanjejo v glediščih; hvalo. Naj dalje molčim, ¦pn Tudi jaz moram semtertja pripe-' vati, tudi jaz, ki sem menil, da sej mi je uže davno zadnja struna veselega glasu uti'gala.
A kedo bi se mogel vstavljatij takim prošnjam, kakor so Avrelijne,| kedo protivil tako ljubeznjivemu an-i gelju, kot je to nedolžno dete. |
Bil je lep, nepopisljivo lep večer,! kakoršnih je tu sicer mnogo, a sam;
ne vem, vsi nimajo do našega srca enaeega vpliva, in tega smo krivi, mislim, največ sami.
Zamišljen v davno minulost, v dneve pretekle sem sedel na klopi poleg jezera čisto sam. Tam za daljne gore je tonilo zlato solnce. slednji žarki so robili z zlato-rudečim okvirjem sive pleše mogočnih planin. Jezero je ležalo mirno kakor bi dremalo. Nobeden val se ni ganil, nobena sapica dvigovala srebernih pen na tej neprezirni kristalni planoti. Samo tam od daleč so se videla jadra od plujoče barke proti severu, a vedno manjša in manjša, posled so izginila popolnoma.
Sam ne vem, ta pogled me je neizmerno ganil. Neka nepopisljiva miloba, neznano hrepenenje mi je eglo nekako težko na prsi. Dvignil bi se rad bil z bežečo barko in plaval dalje, dalje, brez počitka, brez misli, in niti mislil nisem kam in zakaj.
Prvič se mi je vrinila v glavo misel, da nisem vreden sreče, katero uživam tu, da ne zaslužujem sladkega miru tega svetnega raja.
In v resnici kedor sveto ljubi ne samo lastne osebe, temveč vesoljnost, ki ga obdaja z vsem bitjem, kedo bi stal mirno, brez dela, brez truda, brez težav ? Ne, to ni mogoče ! Hitel bi od sela do sela, od mesta do mesta, od bajte do bajte ter klical : „Živi, raduj se, in trpi ! Kaj je življenje brez slasti in tuge, brez radosti in bolečine, bi-ez nekega višjega hrepenenja, ki spreminja svetno enakomernost v prijetnost, vsakdanjost v čestite praznike in slovesnosti našega duha."
Tedaj se zopet spomnim nekoga, ki vstaja kakor iz meglenih tal, kakor v sanjah neprenehoma pred menoj,
6*
84
domislim se tebe, dragi prijatelj, tvoje blage podobe in še nekoga, naj dražjega, kar je objemalo do sedaj vse moje srce, vse moje misli in želje, svoje otožne daljne, — vboge domovine.
In nekaj mi pravi v prsih, da nimam niti prvega niti druzega, da sem ločen, kedo zna kako dolgo, morda za vselej od obeh. — V tem trenutku ovije nekdo nenadoma roke okoli mojega vratu. Zganem se, ozrem se, in glej, Avrelija sloni ob moji rami.
„Zdaj sem vas pa zasačila zdaj!" vsklikne veselo potem. „0 le počakajte , skrivnosti imata pred menoj, zakaj pa ste bili tako zamišljeni?"
Ko pravim, da se moti, da sem vesel, zelo vesel, dvigne prstek svoje bele ročice, požuga mi in pravi: „Če ste vi taki, da mi ne poveste ničesar, tudi jaz ohranim odslej vse za se, ne razkrijem vam ničesa. Le počakajte, še žal vam bode!" Čudno me ganejo te otročje, a tako resno, tako moško izgovorjene besede.
Ne morem si kaj, da ne objamem svoje tovarsice, poljubim v čelo ter pravim: „Ne huduj se Avrelija, rad imam vse otroke posebno pa tebe, in kar vem jaz, znano je tudi tebi."
To opravičenje mi je bilo dovolj.
„Ali pa morate tudi sovražiti koga, če ljubite mene?" povzame zopet deklica z zvedavim glasom, ter se ozre tako pomenljivo v me, kakor bi hotela reči: „Sramujte se, če ste zmožni sovraštva!"
„Motiš se, Avrelija! Pri vas mi je tako dobro, da nikjer ne tako, tega sem prepričan, a vendar pogrešam ravno v ti veselosti nekoga, po katerem se mi toži vedno bolj in bolj."
„Uže vem kedo je to. Ne utajite mi, če prav hočete. Lepa deklica, mnogo lepša od mene je to, za to se
dolgočasite po njej. In po pravici, saj radi morate imeti, tako se spodobi."
Zastonj mi je ves ugovor, vsa bramba, vsaj znano ti je, da proti ženskemu orožju vojska je težavna, kar si one postavijo v glavo ne izpuste tako hitro.
Ko se suče tako in smuče okoli mene Avrelija, zapazi v mojem žepu knjižico in sicer domačih, narodnih poezij.
Urno jo odpre in vpraša, kaj se bere tu notri. Ko ji povem, da so same narodne, priproste pesni, ka-koršne prepeva ona in nekatere morda še milejše, še lepše, ne da mi prej miru, da ji moram obljubiti zapeti eno. Izbere naj si sama ono, katero hoče. kajti vse so mi drage in polovico jih znam celo na pamet. S pravo žensko radovednostjo išče potem, preobrača hsta, in bere posamezne vrstice sem-trtje, a zopet kakor bi se pri tej ali onej spekla, hiti dalje.
Zdaj najde ono, ki pravi:
„Bom šel na planince
Na strme vrhe,
Bom slišal od daleč
Zagorske zvone.
Zagorski zvonovi
Premilo pojo.
Nemara preljubo
K pogrebu neso." Dragi moj, umeti ne morem ali je to naključje ali kaj, da si izbere ravno to, nobene druge, to ki je naj-milejša. najprijetneša mojemu srcu.
Zapeti jo moram torej brez odloga, kajti obljuba veže, dana beseda velja. Pa kako jo zapojem, pevec sicer nisem vsaj umeten ne, a mislim, tako je nisem pel še nikedar, tako iz polne duše iz globočine svojih občutkov. Tako lepa, tako sladko otožna pa se mi ni dozdevala tudi še nikedai'.
851
Ko je končana, jo moram raztol-mačiti od besede do besede, da jo ume, da ve kaj pomenijo te prekrasne besede.
In videti bi jo bil moral, kako pazno me je poslušala, kako ni trenila z očesom, genila z životom, da bi ne preslišala najmanjše trohice.
Posled vzdihne:  „0h kako lepafi mora biti vaša prijateljica, da jo lju- i bite tako, o kako bi jo poznala rada ! Sama bi  hotela biti ta krasna deklica, kaj ne, potem bi tudi mene-i vedno tako radi imeli     Izgovorivši, pobesi obraz, vtrne z ročico skrivno solzo in skrije otožen obrazek na mojo ramo in molči.
Da jo vtokžim, pripovedovati jej j moram, da v teh besedah ne tožim po lepi, črnooki deklici, da prijateljice nimam nikjer, da ta prijateljica je daljna, daljna domovina moja.
In zdaj, kako plane kvišku, kako se mi obesi zopet z obema rokama okoli rame in vzklikne: „Zakaj ste pa zapustili svoj dom, če vam je tako nepopisljivo drag? Ona bi ne hotela iti nikedar iz njega, ljubiti bi ga hotela bolje od mene. Vsaj mora biti pa tudi krasna naša dežela, kaj ne, pravi potem, ter izveduje natančno
kakova je. Ko jej pripovedujem, da je lepa, da ima ravna polja, bele ceste, visoke snežnike, prijazne vasice in jezera, čeravno manjši kot to, ki se prostira pred nama, pravi, da jo moram vzeti s seboj, kedar grem zopet domu, da se prepriča sama, če je vse tako.
A ko jej razkladam, da v tej lepi deželi ni ljubezen doma, da sovraži ondi brata brat, se sramuje sin matere, uboge matere in da ne ume ona našega govora, prestraši se nekoliko, a posled izreče:
Nič ne de, jezika jo moram učiti najprej in potem gre sama tja, če se sramujem potovati z njo, da tja hiti in pove vsem na glas, da ni lepo, da se ravna tako grdo, da mora biti odslej drugače.
Zavidaj me teh nebeških trenutkov, te poezije, tega modroslovja, ki ga pijem na strani tega nedolžnega otroka. Ne, tujec nisem več tu, tu je moj dom, moje vse. V daljni tujini, sto in sto milj od domačije je pravo rodoljubje doma, ki ga iščeš zastonj ondi, kjer se bije materna beseda z zaničljivo materno besedo v obraz.
A. Koder.
(Dalje pride.)
Celje in celjska okolica.
Poyestno-krajepisne crtice.
(Dalje.)
Trgovci so v srednjem veku tod tovorih z dragocenostmi južne v severne dežele; in mnogo vitezov je zidalo v tem kraju trdne gradove, med kojimi so posebno sloveli siloviti Celjski grofi.
Sploh hrani Celjska okolica dosti srečnih in nesrečnih, veselih in ža-lostnihspomenovnašeusodne minulosti.
14. Kakor od nekdaj, žive tudi dan danes vtem predelu Slovenci, ljudje zdravi, krepki, duševnimi spo-
- 86 -
sobnostmi obilno nadarjeni — prav, kakor je njihova reka Savinja:
„Studenec bitroumnosti, možke moči."
15. Tudi jezik je v tem kraju jako lep in še dosta čist. Vže Stanko-Vraz, koji  je 1. 1842. tod potoval-nabirajoč narodno pesme itd., pisal je ^ Čehu Erbenu : „1 ova je strana (Celjski kotar) sasvim tim u jezikoslovnem^ obziru vrlo znamenita." ) Tudi Da v., Terstenjak, spomenjajoč o hrvatsko-j slovenskem narečju, koje se govori v^ Međjuraurju in  Hrvatskem  Zagorju,^ pravi: „Govoril se je ta jezik nekdaj do meje gornje Panonije, toraj do Boča^ in do vrat celjskega mesta, in da se V tej okrajni sedaj govori kor o tan-8 k o narečje, ali ako hočeš k r a n j s k 0,^; tega so krivi duhovniki, kteri so nekdaj večidel iz Kranjskega semkaj za dušne  pastirji  prihajali in kranjsko narečje razširjevali.   Stari ljudje še pogostoma rabijo oblike hrvatsko-slo-| venske in glasnik dj se izgovarja dž ž, zato čuješ govoriti: rižasto vino, rižasti konj, namestu : rijasto, na meži. medži. namestu: meji, nužno, namesto nujno,   Od Sotle do Voglajne še najdeš dosti hrvatsko-slovenskih besed kterih Kranjcih  in Korošci ne poznajo. Slovka: va, ve, se ne skrči v n, kakor pri Kranjcih in Korotancih, tukaj slišiš: dveri ne pa: duri, ne-skvarjen ne pa: neskrunjen. velnjak, ne pa: ulnjak itd." -)
Povestni načrt.
Povestnica naše Slovenske domovine , predno so jo prekoračili Eim-Ijani, jako je temotna; kajti manjka nam zanesljivih podatkov, po kojih bi se moglo o prastanovalcih naših krajev kaj izvestnega povedati. Ali to je gotovo, da prvotni prebivalci na se-danjej Slovenskoj zemlji bili so naši prednjiki Indo-si ovansk e ga plemena, naselivši se od sinje Adrije črez visoke Tore (Tauei-n) in od izliva Save do bistrega Ina, v meglenej staro-davnosti. Njih dohoda iz Azijskih pokrajin nikdo ne zna.')
Oni. koji pred dohodom Eimljanov v naših krajih iščejo samih Keltov kot prebivalcev, koji imajo poleg Eimskih nerazumljive jim starine za same Keltske spomenike in v neznana jim ali drugače od nemščine glaseča imena tolmačijo Keltska imena, oni seveda trdijo, da je tudi starodavno Celje Keltskega početka. V takem keltiso-vanju starodavnih ostankov prvotnih prebivalcev tega kraja odlikovala sta se posebno, da drugače jako zaslužna povestničarja prof. Adalbert Much ar (sin Hrvata graničarja) in župnik Richard Knabl v Gradcu ; prvi v „Ge-.schichte der Steiermark" in ,,Eomi-sches Noricum", drugi v „Schriften des historisehen Vereins in Steiermark." 2)
•) „Dela Stanka Vraza" V. dio str. 311. „Novice^' 1867 br. 28.. Mimogrede naj spomenein, da se okolo Celja gosto čuje ženski samostavnik na a in pridevnik v 7. pad. jednine — oj n. pr. za cestoj, pred svetoj mašoj. z mirnoj vestjo . . ., kakor se čuje na štajersko-ogerskej meji, na Tuhinjskem v Kranjskej kakor se čita v DobrovskoveJ staroslov. slovnici, kakor imajo s'e Rusi itd.    A. F.
'i Slovenskost prvotnih stanovalcev med Jadranskim morjem in reko Donavo dokazali so Šafarik, Kolar, Hanus, Šem-bera, Surowiecki, Hilferding, Katančič, Terstenjak itd., kakor jo priznavajo tudi nekoji Nemci n. pr. SchlStzer, Mannert, Coni zen i dr. Pis.
Med novejšimi privrženiki in branitelji keltizma je tudi Celjski dr. J. Hoi-sel, koji v svojej knjižici: „Cilli und dessen Sannbader" (Wien 1877) o Celju med ostalem piše to-le: „Der iilteste griechische Gr-
87
Ali proti tem in drugim Kelto-manom',4,neprijateljem našim, proti njihovemu znanemu: ,.Sie volo sic iubeo, stet pro ratione voluntas", oglasil se je posebe naš Davorin Ter-stenjak osvedočevalno dokazujoč po povestnici, jezikoslovju in bajeslovju, da je ta zemlja od nepojmljivih časov domovina Slovencev, ki iz sedanjih svojih selišč niso nikdar pred tujimi
nasilniki popolno umeknili se.') Ako je kedaj kaj Keltov živelo v sedanjej Slovenskej deželi, bilo je to samo v južnej Kranjskej. kjer so udarjajoči iz Gallije prek Krasa v Ilirski polotok med 1. 360—335 na pojedinih mestih bih se naselili, n. pr. pri Vrhniki.^) — V Oglejskej okolici naselili so se 1. 186. pr. Kr.''), in v sedanjej gornjej Štajerskej in Koroskej imenujejo se Keltski Boji stanovniki 1. 58. pr. Kr., kedar so Norejsko okrožje, sedanjega Neumarkt, obseli in se sorodnimi Hel-veti sdružili se.-) Drugje pri nas Kelti niso imeli nikdar stalnih selišč. V celej sedanjej južnej Koroškej, zapadnej Kranjskej, Štajerskej in zapadnej Ogr-skej ostali so zmirom prvotni Slovenski prebivalci. ^)
V Celjskoj okolici tedaj — da se poslužim besedTerstenjakovih — „nikdar nij nobena keltiška noga hodila, razun ako je rimska vlada vojake ga-ličke (Galske) sem v posadko pošiljala, ali pa, ako so stari Kelti bili tako potaželjni turisti, kakor zdajni prebi-vavci stare Galie".*) „Keltskoga imena ni nobenega najti tukaj, čeravno je nemški slavni pesnik Gabriel Seidl celo iz slovenske Voglajne, ker na vogle teče, napravil reko s keltskim imenom ! " *)
schichtschreiber, Herodot gestorbeii 424 v. Chr ), nennt die Bewohner đer unteren Steiermark „Syginen", die selbst aus Mo-dieu eingewandert zu sein vorgaben. Im Jahre 186 v. Chr. batten Celten, ein eben-falls asiatisches Volk, die uralten Bewoh-ner unserer Heimat in blutigem Kampfe bewaltiget, imd sich hier niedergelassen. An der Stelle des heutigen Cilli. am Zu-gange dreier Nachbarlaiidev, waren sie gezwungen, sich eine Znfluchtsstatte zu sichorn, und aus diesem Grundo scheint es berechtiget, den Ursprung der Stadt Cilli in die Zeit der Celten zu verlegen und deren Benennung sich aus dem Celfischen und dessen Dialekten zu erklaren (M. Bullet, Méinoires sur la langiie celtiqu^.) Zu-fluohtsstatte, Versteck, Wohnort heisst im Celtischen „Cell", „Cei-, „Cill", „Cil", dieses vrieder ist verwandt mit dem Lateini-schen „Cella", mit dem Slavischen ,,C«lo", mit dem Sohottischen „Kili", ja selbst mit đem Deutschen „Keller" (str. 3).
In na str. 31., govoreč o Savinji, koja je boje nastala, kedar je po tako zvanem občem potopu za Noeja voda iz Savinjske doline odtekla, veli:
„So dllrfte wohl das tiefgelegene Sannthal und damit auch Cilli nach der Siinđflulth noch lange ein Sumpf gewesen sein, der sich nach und nach oinen Ab-zugscanal durch die Borgschluchten in die Save schaifte. Es ist, sich darauf stiitzend die Annahme gerechtfertiget, dass Celten, welche vor zwei Jahrtausenden unsere Heimat bewohnten, der Sann den Namen gaben, da ,,Sau" im Celtischen Sumpfwasser, Abzugscanal heisst. Der franzosische Fluss-name „Seine" ist damit verwandt und Bullet sagt selbst: ,,Le8 pécheurs a Besan^on appellent Seine une piece d'eau dormante" (III, 333). —
Mimogrede bodi spomenjeno, da je reka po imenu San tudi v severnej Slav-janskej zemlji, v Galiciji, kder nikdar nij bilo nijednega Kelta. — Savinjo (ponemč. San), pritok Save (tudi v Rusiji je Sava), izvaja Terstenjak od korena sav, kar znači teči, zato Sava, voda, srbski savak, Abzugskanal. („Nov." 1860. br. 8). —
') Vid. Terstenjakove razprave o tem v „Novicah" skoro vsakega tečaja počensi od 1. 1863. v „Slov, Glasniku", v Letopisih Matice slov." i. dr.
^*) „Nov." 1860. br. 47. ") „Nov." 1864. br. 28. ') „Nov." 1853. br. 18. ^) Nov. 1589. 12.
88 i
Tako nij dvomno, da je Celje prvotno Slovensko mesto, kar sve-doči tudi mnogo starodavnih Slovenskih spomenikov. A kedaj je bilo ustanovljeno, ne ve se. Začetki tega izgubivajo se v davnej preteklosti, kojih povestnica pomni. Gotovo je Celje eno najstarejih naših mest,
V jugo-iztočnem kotu Savinjske doline, na levem bregu Savinje pred izlivom Voglanje, pod 46° 14' sev. šir. in 32" 58' izt. dolž. stoječe, dan danes je Celje, v resnici majhno me-stence. Nima niti veličanstvenih cerkev, ne krasnih palač, ne dragocenih zakladov, niti drugih posebnostij. Ali nekedaj bilo je veliko in imenitno. Ponosno more se Celje pozivati na svojo povestnico. s ktero bi se moglo ponašati marsiktero veliko mesto.
Sezidano pred rojstvom Kristovim bilo je Celje brž za Eimskega cesarstva važen kraj po imenu Cel e i a. Znamenite starine, najdene tu in v okohci kažejo, da je Celeia nekedaj morala biti kaj več nego samo Rimski tabor ali vojaška postaja; temveč da je uže v Rimskej dobi ta velika Eimska naselbina bila slavno mesto. Sej je bila Celeia kot municipi v Rimskej državnej zvezi se svojimi slobošcinarai ter sedež cesarskega namestnika V srednjem Noriku. Se je v Celju pri vratih preješnje mestne bolnice poleg mestno-župne cerkve vzidan kamen spomenik, na kterem pod neko podobo čitamo „Municipium Celeiense" v tem-le napisu:
TI. CLAVDIVS MVNICIPII. GELEI. . . LIB. FAVOK. V. F. SIBI, .. IVLIAE. PVSILLAE CONIVGI. SVAE. ET. SV. , .
in eden sedaj, v glavnem mestu stoječi: „Praeses provinciae Norici medi-
terranei" imenuje se 'še na nekem
drugem spomeniku tako glasečem:
D. M. FL. CONSTANTINO. CLEMENTISSLMO. ATQ. VICT. AVG.
MARTINIANVS. V. P. PRAESES PROVINC. NORICI MEDITE. D. N. M. Q. EIVS.")
Tudi v verskem oziru bila je starodavna Celeia edno prvih mest Eimskega bogočastja. Tempelj bojnega Marta bil je v vsem cesarstvu na glasu.-) Pa tudi kristjanstvo ukorenilo se je v Celju dosti rano, in rosila je njegova tla še mučenička krv. V boljih časih bila je pozneje tu ustanovljena celo vladikovinska stolica (381, 599).
Imela pa je Celeia v silnem gibanju, raznih divjih ljudstev mnogo trpeti ter naposled bila vsa porušena.
Ako pa je Celje slovelo že v Eimskih časih, bila je vendar najime-nitneja njegova doba v XIV. in XV. stoletju, za tako zvanih Celjskih grofov, ki so tu svoje sodišče odbrali ter tekom časa skoro propalo mesto zopet povzdigniU na vrhunec slave. Čeravno se je rod Celjskih grofov ohranil samo malo črez eden vek (1341 — 1456), vendar je bil tako mogočen, da se je meril celo s kralji in cesari, na dvorih kakor tudi na bojiščih. Raznovrstne zveze teh Celjskih mogotcev s tedanjimi vladarji in velikaši so tako znamenite, da moramo Celjske grofe prištevati najvažnejšim binara. koje so nad Slovenci gospodovale.   „Neima može biti — pravi I Stanko Vraz — učitavoj dogodovštini 14. in 15. stoletja nijedne vladajuče kuče, koja bi se v toli kratko vreme'^ tolike bila domogla vlasti in toliko' nabavila bogatstva, kao što se je do-
') Ig. Orožen ,,Cei. Kron" str. 11. „Topogr.-8tat. Lexik. v. Steier." 1. c.
89
može i nabavi kuča Celjskih knezahi (grofdh). Od prostih vlastelih gradovah-l Saneeka i založenoga Celja uzpeše se, i pridruživši si do mala mnoge druge | gradove, na prestol de facto čitave s Štajerske, Kranjske i Koruške. Cimi se udade kdi jednoga vladavca ove-i knežke kude za Žiška kralja ugarskog,-^ bude knez Celjski takodjer za bana^ hrvatskoga postavljen te po tom svo-i jom vlastju ne samo u Hrvatskoj, nego ^ li kao ban takodjer u Ugarskoj pre-j vagnu.^)" — V tem oddelku Celjske' povestnice nahajajo ne samo Celjani^ in bližnji okoličani, nego tudi vsi Slo- '¦ venci v Štajerskej, Koroškej, Kranjskej,^ Hrvatskej in Ogrskej, skoro vsaki za^ svoj rodni kraj dosti zanimivega in^ spomena vrednega. Ker pa so si Celjski grofi poleg cele skoro Slovenske' podložili tudi mnogo Hrvatskega, usta-' novili so tako rekoč nekako Jugoslav-' jansko državo, kakor so tudi nekoji : njihovih članov sesali slavjansko mleko. J In ravno za tega del bodemo s tem' večo spoštljivostjo in s tem večim za-i nimanjem obiskovali oni kraj, kder so' nekedaj stanovali vehkaši, kterih de-^
dovina je potlej kot del Slovenske krajine za cesarja Friderika III. (IV.) pripala dednim zemljam Avstrijskim. Eazvalina njihovega stolnega grada pa vidi se še sedaj nad Celjem, med tem ko o velikosti starega mesta dan danes skoro nij več sledu.
Kakor je Celje uže o selitvi narodov bilo opustošeno in strašno razvaljene, očutilo je še pozneje v Turskih bojih kruto silo Azijskega divjaka ; tudi v tako zvanih kmetskih vstankih nij se mu prizaneslo. Pa še prirodne sile: potresi, povodnji in posebno ogenj, zapored so mesto uničevale, in večkrat razsajale so v njem bolezni: pomor, kuga in druge nesreče.
Po zgodbah, ki so se vršile v Celju, bilo je to mesto v povestnici zanimiv kraj, more biti najznamenitejši v našej domovini. Za to bi bilo ugodno, z njegovo prošlostjo nekoliko bolj seznaniti se. —
Najprej preiščemo, od kod je to mesto dobilo svoje ime. —
A. Pekonja.
(Dalje pride.)
Življenje in značaj pesnika Horaca.*)
Horaeovo življenje bilo je uže tolikrat popisano in razloženo, da se sme trditi, da so glavne točke njegovega življenja večini više izobraženih ljudi znane; vendar izkušnja uči, da nij na škodo, glavne nauke razhčnih
') „Glasi iz dubrave Žerovinske." str. 111.
znanosti znova in znova zopet pre-izkovati in ponavljati.
Da je tej večini Horac znan, prihaja tudi od tod, ker se svet za spise tega pesnika uže od nekdaj zanima, pa tudi od tod, ker je ona doba rimske povestnice, v kterej je Horae živel, bolje znana mimo drugih.
*)   Glavni izvir so Horacovi spisi sami; razven njili pa so važni Suetonovi odlomki iz njevove „Vita Horatu" pri Kothu p. 296—98.   Pripomočni spisi većega obsega pri tom sestavku bili so: Aug. Arnold-a „življenje Horaca in filozofični, moraličn*-: in pesniški njegov značaj" Halle 1860; nad.slje Fr. Geriacha „življenje in pesnikovanje" Horaca. Govor" v Baselu 1867.
90
Ali pri vsem tem, da odkrito po-ij vemo, Horacovo življenje nikakor nel sodržuje cesar posebnega, kar bi iz-| vanredno uli pa romantično bilo. Pesniki Horac je imel z drugimi smrtniki svojec nevzgode ali bolje rekoč eno glavno! nevzgodo: bitvo pri Filipih. Nesrečna«, bitev pri Filipih ga je skoro stala sužnjost ali smrt ; na povradku iz Grecie i v Italijo se je skoro z ladjo utopil pri t Siciliji, in pozneje ga je na lastnem i posestvu padec nekega drevesa skoro ( zadel (Carm. III, 4. v. 26-28). Ven-i dar povsod je srečno svoj život od-> nesel in je smel ne samo zadovoljenj biti, ampak se celo srečneža imenovati i (fortunae filius), in svet ga je tudi zaj takega imel (Sat. II. 6, 49). j
Mnogo bolj zanimive so preiskave^ Horacovega značaja. V tem oziru se^ našemu pesniku, ako bi po Pytha-gorejevem dušeslovju dan danes zopet človeško podobo nase vzel, morebiti j ne malo začudil, s kakovo marljivostjoj in učenostjo so pisatelji prerešetavali". njegov značaj, eni ga ogijevali, drugi j skrbno umivali in belili. Starinoslovci, in jezikoslovci, historiki in estetiki^ niso mirovali Horaca žaliti (n. pr.; Jacobs) in zagovarjati (n. pr. Lessing), ' in pesnik Horac moral bi precej pro-( stega časa imeti, da bi vse te spise prečital ali vsaj pregledal (glej skrbnic njih pregled v W. Teufell-ovej „zgo-i dovini rimskej književnosti" 3. natis v Leipzigu 1875 str. 485—508). Tudii nam ne bo po kratkem popisu Horaco-i vega življenja onih nasprotovanj glede^ njegovega značaja prezirati.
Quintus Horatius Piace us je popolno ime tega pe.snika. Priimek Flaccus pomeni v slovenskem toliko
kakor ,tlapovuh' t. j. tak, kteremu ušesi, visijo ').
Horac je rojen 8. dec. 1. 65. pred Kristom. Njegova domovina bila je mesto Venusia v južnej Italiji. Nje-. govi pradedje niso bili imenitnega, stanu. Oče mu je bil osvobodjenec ali .slobodnjak' t. j. tak ki je kot suženj od svojega gospodarja svobodo prejel. Njegov oče je tedaj spočetka bil sužen, pozneje pa svobodo dobivši član posebnega stanu (Libertinus). kterega so rimljani pol k sužnjem, pol k svobodnim ljudem prištevali in v malih časteh imeli (Sat. II. 7, 12). Zato so Horacu pozneje, ko je visoko čast dosegel , ne redkokrat očetovo svobodnjaštvo očitali (Sat. I. 6, 46).
Horaeov oče je tedaj bil osvobodjenec. in to nekakov dačar ali po-, biravec dačnih penezov (coactor sat. I. 6, 86), tedaj v službi kakega najemnika dače ali „colnarja", kteri stan nij posebno čislan niti priljubljen bil. Stari Horac najbrž nij bil tako reven, kakor bi človek po besedah njegovega sina sodil. Ne samo, da je imel blizu Venusie majheno posestvo (^sat. I. 6,71), ampak dal je svojega sina jako skrbno podučevati in ga je tudi sam ne manj skrbno odgojeval. Kar tiče Horacovo mater, ali je bila ona prostega ali suženjskega stanu, ne da se več zvedeti (Arnold §. 2.), v Rimu se je govorica ljudstva tudi materinega rodu polastila (num ignota matre inhonestus sat. I. 6. 36). Horac sam o svojej matere sicer nikjer nič ne omenja.
Pesnikov oče pa je bil sploh sodeč jako razumen in zveden mož, ker je svojega sinka Kvinta tako izvrstno dal podučevati, kakor najime-
') Pri Mariboru sem slišal : „tlapo-viihasta smreka" t. j. taka, kterej veje proti tlem visijo.
91
nitnejši Eimljan. Najbrž je pesnik njegov edini sin bil, ker mu je oče vso ljubezen in nežnost posvečeval. Zato pa je Horae pozneje v pesnih svojemu očetu dostikrat hvalo izkazoval in s tem sebi in očetu lep spomenik hvaležnosti zapustil (sat. I, 6, 80—90).
Kakor je gorej bilo rečeno, bilo je rojstni kraj Horacov mesto Venusia, neka vojaška naselbina na meji med Lueauijo in Apulijo (sat. 11. 1, 34— 35), tedaj v južnej Italiji. Venusia in njena okolica je našemu pesniku tudi v poznejših letih jako živa v spominu ostala.
Gotovo je Horac kot mladeneč, potem ko je v Eirau živel, večkrat svojo domovino obiskoval, ker jo je s tako ljubeznijo večkrat opeval (n. pr. carm. III, 4).
Uže rano se je oče Horacov s svojim sinkom v Eim preselil, da ga bolje da podučiti, ker so v Eimu kot glavnem mestu boljši učitelji bivali. CO tem oddelku svojega življenja pesnik na drobno govori v sat. I. 6 in epist. II, 2). Tu, v Eimu. skrbel je oče v telesnem in duševnem oziru kohkor bolj je mogel za svojega sina. Po-.šiljal ga je k najboljšim učiteljem v šolo, tudi zvunanje tako skrbno in čedno ga držal, da je mladi Horac, kar snažnost in čistoto zadeva, svobodno z vsakim seuatorskim in viteškim otrokom se smel meriti (sat. I. 6, 78 i. d.). Ker je Horae tako zmlada v Rimu odrastel. imelo je to na poznejše njegovo življenje in pesniko-
vanje mogočen upliv. Horac se je zgodaj seznanil z velikomestnim življenjem in gibanjem, kar je pozneje v svojih spisih tolikokrat in tako na drobno narisoval.
V Eimu je mladi Horac našel nekega izvrstnega učitelja, kteremu se je za mnogo znanja imel zahvaliti. Ta je bil Lucius Orbi li us Pupillus, učen jezikoslovec, pa tudi strog učitelj, iz Beneventa doma. (Jako zanimive ! vesti o tem na marsiktero stran čudnem starem učitelju, kteremu so B^ne-venčani po smrti javno podobo postavili, poi-očuje Sueton v svojem spisu o gramatikih, pri Eothu p. 260—61; prim, tudi Hor. epist. IL 1, 71). Ta Orbilij je svoje učence sicer dolgočasil in mučil s čitanjem starolatinskih klasikov : Livia Andronika, Ennia, Lucilia, in tudi grških : Homera, Ana-kreonata i. t. d., — ali v velik prid pesnika Horaca, ki se je na ta način temeljito naučil starolatinskega slovstva in jezika, kar je pozneje v svojih pesnih na izvrstni način porabil. Po mojem mnenju sploh je Orbilijev upliv na Horaicovo pesništvo jako velik bil ; naj se samo eno pomish, da je namreč Horac jako pogosto, na drobno in s posebnim veseljem o starolatinskih pesnikih govoril (ta predmet se vleče pri Horacu skoz satire in tudi skoz epistole, posebno II. 1, 2, 3; tudi Horacov e kritike o svojih prednjikih so jako stroge in kažejo nekakovo Orbilijevo ostrost). J. Pajk.
(Dalje pride.)
Samčevska pisma.
I.
„Samčevska? hm, hm!" — boš dejal, bratec, kadar ja dobiš pod kritično svoje oko.
Da! „samčevska", ker ti ja piše pravi živi „samec", ki pod solncem nima nikogar razven sebe „samega", in ki vsaki dan hvali Boga, kadar se
92
v zrcalo pogleda: „hvala Bogii, dai sem sam!" J
Pa še za nekaj posebna „hvala S Bogu"! Nij bila velika nevarnost za^ moje samstvo ta ravno pretekli pust,* ki je po sprieanju „Novie" — in < „Novice" se razumejo na pratiko, i bolj nego kdo drugi! — bil „naj-' dalji pust tega stoletja"! Ker^i je pust = Kurent, bog norcev, tedaj je ' ah še bode letošnje loto eno najbolj ' „norih". Koliko mrež, koliko zank, ko-' liko pastij v podobi „krasnih plavih ' oeij" je bilo meni nastavljenih, a vse' sem srečno preskočil, brez da bi si bil ' samski vrat pri tem ulomil ! Zato še enkrat: hvala Bogu, da imam „naj-l dalji" ta pust srečno za hrbtom ! — '
Zdaj, ko je nastopil post — da -bi vsaj tudi ta ne bil menda najdaljši'' tega blaženega stoletja! — imam časa' pomišljevati, kako se je vse godilo z* menoj. i
Trikrat samo sem bil v gledišču,'« trikrat na plesih in trikrat bil sem blizu'^ tega, da sem se že skoro bil zalju-' bil, ali gospa sreča mi je bila milo-^ stiva, da se nisem do cela. To je! bilo kot navlašč vse po trikrat, vse^ vkupej tedaj devetkrat, in v resnici; se 6udim, kako sem iz te neumne« „devete dežele" še to betvico samske-zdrave pameti odnesel. <
Posebno trda se mi je godila na pustnega vtorka večer, na maškeradi ! Osemkrat sem bil srečno odnesel kožo, ali takrat nij bila šala. Modri domino
— da bi ga bes vzel ! — ta me je skoro pograbil, ali bolje rekoč pograbila. Kajti je to bila biondina, kakor sem slučajno zapazil, ves plamen za mene, znana mi pa sicer kot prav ponosna gospodična. Ali kaj ne stori domino, kaj ne pust, in kaj ne ljubezen? Ta je sicer največa vseh neumnostij — to mi pravi zdravi moj samčevski duh.
— ah tudi ena onih, ki ima največ resnostij v sebi. Ljubezen ima Janovo glavo: sprednja se drži na smeh, zadnja pa ima strašno kisel obraz! In tudi ljubezenske šale se zde naj-veče šale, pa so najhujša resnosti. Pri teh šalah je že marsikteremu srce počilo.
Zato, slava meni ! jaz sem zmago-nosno prestal tudi zadnjo izkušnjo tega pusta.
V zahvalo tega sem v sredo potem šel ob desetej uri z nobel svetom k pepeljenju, pri kterem sem tiho sam pri sebi dejal: Paul! pomni, da si samec in gledi, da tudi samec ostaneš !
S tem trdnim sklepom ostajam Tvoj verni samčevski prijatelj
Peter Pani.
Premišljevanje o pisavi sploh in o pisavi v narodnem
duliu posebej.
Politični nasprotniki imenujejo Slovence pogostoma narodič jezikoslovcev. Ko bi nam s takim kršče-vanjem ne očitali duševnega uboštva in nesposobnosti za vsako drugo prizadevanje, bi nam imenovani priimek
ne bil nikakor v nečast. Brez upora bi ga lehko sprejeli z enako pravico ali krivico, kakor se n. pr. radi dajejo imenovati Nemci sami za mislece, Francozi za zgodovinoslovce, Italijani za pravdoslovee i. t. d. Samo pomisliti
93
bi bilo treba, ali tako ime tudi zaslužimo vsled lastnostij in po duševnih delih.
Kolikor dosedanji naš razvitek kaže, imamo zares ravno v jezikoznan-stvu razmerno mnogo obdelanega blaga. To in pa nekaj mož prve vrste v tem predmetu nam daja povod, da si radi tudi sami pripisujemo zmožnost v tem vednostnem oddelku. V resnici imamo jezikoslovje največkrat na jeziku. Glede jezika toliko trebimo in presajamo, da smo od korenin in debel že dospeli do koreninic in vejic. Da, še celo v tuje loge na tako delo zahajamo! In tisti, ki bi radi še po domačih rebrih kaj trebili, so v zadregi, kje bi še kaj porobkov zasledili.
Tako stanje kaže, da bi bilo težko še kaj novega početi ali svetovati. Lehko bi tak pogum kot predrznost obsodili. Na drugo stran pa bi bilo dobro in zdravo gladovnim delavcem novega in zdatnega dela dobiti, da bi se kolikor tohko na domačih tleh ob svojem redili. Iz tega vzroka bi bila vsaka nova pot velika dobrota. Od druge strani smo tako rekoč glede nasprotnikov sami sebi dolžni, da se zares pokažemo kot pravi delavci tam, kjer nas le s sarkasmom in ironijo v prej imenovanem smislu časte! Zraven je tako vresničenje toliko po-trebniše, kolikor bolj si tudi sami radi prisvajamo zmožnost v jezikoslovju.
Ali bi ne bilo žalostno in smešno, da bi nam nepopolnost očitah nasprotniki z vzrokom še tam, kjer nam zares neke delavne moči ne morejo odrekati ?
Dozdaj so Slovenci za slovarsko in slovnično delo skrbeh. Niso še sicer tudi v tej omejenosti vsega dognah. Tako imajo glede slovarskega dela še mnogo storiti. In jaz n. pr.
bi rad vedel, po kterem načelu oni lokalisme in provincijalisme odmetajo in pismeno blago v nabiranju izbirajo.
Tudi se še pravdajo za končnice pri sklanji in spregatvi in za druge prednice in končnice, kakor tudi za pravico in obliko te in one male členke. Za vse to bo treba še načela utrditi, in vredna bo ta stran še posebnega razgovoi'a.
Ako pa to za zdaj opustimo, moramo vendar ti-diti, da so Slovenci v imenovanem krogu največ storili do denašnjega dne.
Za koi'ak, kterega imam jaz v mislih, je bilo tako delovanje pogoj in podlog; brez takega bi ne bilo mogoče ta korak dalje storiti.
Misel, za ktero namerujem poganjati se, ima svojo korenino in podlago v živem ljudskem govoru. Ljudska govorica me naganja prašati, ali bi se ne dali zakoni najti, kteri so slovenskemu duhu lastni, in ki dajejo našemu jeziku razločni obraz od drugih jezikov, ne kakor jeziku, ki ga slovar in slovnica kažeta, ampak kakor jeziku, ki se kaže v polnem razvitku svojega življenja v izraževanju in sestavah mislij.
Cela namera bi se dala zaznamovati kotprašanje: Alibisenedala na podlogu denašnje ljudske govorice iz njene živosti osnovati viša, nacijonalna stilistika v glavnih potezah?
Prašanje to je za Slovence in v tem natenčnem smislu sploh novo. Drugi razviti narodi takega prašanja j z a-s e še staviti ne morejo ah vsaj ne smejo. Da jaz niti pri razvitih, niti pri nerazvitih narodih za t8;ko prašanje ne vem, sem kohkor toliko sam kriv. Pa ko bi prašanje izvirno bilo, vidim preveč težav in nevarnostij,
"94
kakor da bi smel ponašati se s tako izvirnostjo. Zadosti veselja bi imel, ko bi to prašanje moglo Slovencem novega dela dati in tako bolj ali menj koristiti. Prašanje se nij v zraku iz-cimilo ; ima svoje trdne, če ne podloge, vsaj zaslombe. vsaj take, ktere zadostujejo, da bi tudi drugi na to prašanje lehko prišli.
Ako bi tedaj to prašanje tudi ne rodilo, positivnega vspeha, koristiti mora na vsak način. Zaslombe so realne ; treba bo jih spodbiti, ako bomo hoteli tako prašanje zatreti. Ko bi ne ost-alo druzega, kakor to, da je naše prašanje nevspešno, bo je treba zaznamovati kot svarilo vsem tistim, ki bi iz enacih povodov na-nje prišli.
Napredek tudi v tem tiči. da vemo, kje ne smemo delati in moči tratiti. V hrepenenju je pot do resnice in zmote. Dokler velja ta zakon, bomo morali ozirati se tudi na pra-šanja, ki so glede vspeha negotova. Ako podlogov ne bo mogoče podreti, je upanje tudi na positivno stran.
Korist določnih nasledkov bi bila silno velika ne le za predmet, ampak tudi kot mogočni induktivni činitelj za spoznavanje narodnega duha slovenskega. Sicer bo se dalo o važnosti, vrednosti in koristi v razpravi sami boljše govoriti.
Povdarjati pa v predgovoru, da je to prašanje imenitno, je toliko veča potreba, kolikor bolj denašnji dan preveč beremo in v takem položaju v nevažnostih tudi važnosti preziramo.
Kakor se bo videlo, sam določnih nasledkov nisem mogel podati. Pa ko bi jih jaz tudi imel, bi ne bilo pristojno, jih navesti, ker tukaj sem jaz samo p rasai e c, in kot tak odgovora pričakujem. Moja dolžnost je le tohko podati, da stavljeno prašanje
opravičim. Kajti prašanja ne smejo otročja, sanjarska ali samovoljna biti, ako nočemo, da jih nam ne zakopljejo v staro železo.
Druzega pa ne sme od mene zanaprej nikdo tirjati. Nikdo mi ne more očitati, da nisem še nič pokazal v tem, kar želim. Gotovo, da ne! Ko bi vedel, kar prašam. pa ne bi prašal ! Naravoslovec pa mora prej misliti, kako bo eksperimentoval. Mora prej povod najti ali dobiti, da se mu volja izcimi za poskušnjo.
Drugi še tega ne vedo, kje in kako bi poskušali. ali jim kaj izide ali ne. Nekaj dobrega tiči že v tem, da se zavemo, kje nas rana peče. Jaz za-se to vem, in za-to Vas kot čelnike na pomoč kličem. Vas toliko bolj potrebujem, ko nimam ne kamenja, ne hlodov, kakoršnih želim, da bi po svojih mislih poslopje zidal. Drugače bi hotel prej sam eksperimento-vati in toliko smem povedati, da bom pomagal tudi jaz skupno zidati, ako vrže po mojem nasvetu zidavo navažati.
Prašanje potrebuje toliko razjašnjenja pogojev, od kterih je odvisno, da nastane za-nje cela obravnava. Kot taka bo ona celota in ne potrebuje nobene dopolnitve. Da preiskava izide v leposlovnem listu, je vzrok v nameri prašanja. ktero bi služilo pri srečnem rešenju v prvi vrsti krasnoslovcem. in ker imajo njih listi tudi nalogo kar mogoče v čistem jeziku gradivo obdelovati. Ker pa je tak list tudi za poduk določene vrste čitateljev, je treba tudi za-nje še posebej skrbeti. Zato sem si namenil pohlevniši naslov „ premišljevanja" izbrati. Strogosti mis-lij pa tak način razpravljanja nič ne odvzame. Tudi bodo deli eden drugemu in vsi glavni nameri služili. Kjer koli bo prilika za pretresovanje te ali

one potrebe, bo kritika vsaj toliko veljave imela, da ji bo treba podloge zbiti, ako hočete, da ne obvelja. Drugače se razprava ne bo bala, da bi ji nedoslednost očitali. Zato se le mogočnemu aut-aut uklanjamo.
Naslov sam kaže, da ne bomo stvarnih ali snovnih predmetov razmetavali. Pisava, ki je drugače obleka ali posoda za druge predmete, bo naš ,predmet.
'-^ Slovar in slovnica nam za pisavo gradiva in vezi podajata. Ali onadva nam ne naznanjata pravega življenja jezikovega, kakor je narodni duh vedno in vedno redi in goji. Slovar nam tako rekoč razpostavlja samo sirovo blago ali kamenje, pesek in apno. Slovnica kaže, kako morajo zidarji in kamnoseki to gradivo obdelovati, gladiti , predno je sposobno za ozidje. Oba nam kažeta le anato m i čn e dele života, kteremu govor pravimo. Življenja onadva ne vzbujata. Onadva znata život raztelesiti, življenja pa mu ne moreta sama ob svoji moči niti odariti, niti in še menj pomladiti ali požlahtniti. Življenja tedaj in fizi-jologičnih zakonov onadva ne razkazujeta. Tukaj pa je namen, poizvedeti, kako jezik v narodu živi, in p.o kterih zakonih se razvija.
Kdor hoče v narodnem duhu pisati, mora torej ne le vedeti, kako se pravilno po slovarju in slovnici piše, kako se pravilno misli, ampak tudi, kako jo narod zavija ali zasukava. Prvi del bo torej v naši razpravi na kratkem skušal povedati, koliko vaje je treba tudi za spisovanje n. pr. suhega, kupovalnega lista. Drugi del mora razložiti, ali je zares še kaj dru-zega treba, da narodno pišemo. V tretjem odstavku se potem »gledamo,
kje imamo izgledov za tako narodno j pisavo, in če še kaj manjka, naj nam zadnji del razjas'ni ali vsaj naznani, j
I. ¦ ;
Pogostoma slišimo pritoževanje i in očitanje, da ta ali oni v pismu ; otrobe veže, da ne zna nič ali lei nejasno misliti. S komičnim sarkasmom i včasih  presojevalci   priporočajo,  da j naj se zadeti pisatelji preje oborožijo ] se slovnico, naj se uče stavke delati, potem naj gledajo, kako bodo kak vrt, kako poslopje opisali, in še le potem ; naj se podajo na trdniše sestave. Tudi pri nas priporočajo ne redkokrat slovnico in pa logično mišljenje.  Ali s takimi suhimi soveti grajani revež ne ve, kaj početi. Logika se mu zdi že j po imenu previsoka in nedosegljiva;! stavki pa so mu tam doli v šoli deč-1 kov in deklic prenizki. Tako ostane j tam,  kjer je bil,  samo v veci obup- j nosti ali pa — smelosti.
Nevedni človek bi se čudil, ko bi i mu že vajeni ali vsaj sposobni pisatelj ; povedal, koliko mu je bilo treba do-1 seči, predno je pisatelj postal, čudno = je pa še bolj to, da je mnogo go-j spode, ki je dolgo po šolskih klopeh | posedala in potem visoke naslove pri- S dobila si, pa vendar se ne zave, česa i se je učila za pisavo, kaj je že poza- i bila, in česa nikoli še znala nij. Tako je mnogo izobražencev, ki še ločnikov ; ne znajo delati, ali jih z zavednostjo j nikoli ne postavijo.
Da mnogi tudi mislij deliti in ločiti ne znajo, še med pisatelji nič j nenavadnega nij. Tako sem jaz pri ] slovenskem berilu opazil, da je eden I pisatelj osem relativnih in še štiri 1 druge postranske stavke na enega brez prave logične vezi obesil!

Komur logična razđelba nie ne velja, temu bi se jaz pri ta,li:i opazki zastonj zavzel Take opombe za Slovence niso brez pomena. Jaz bi jih drugače opustil, kolikor bolj so mojemu namenu s poti ali v strani. Zato naj nikdo ne maja z glavo. ako mora tukaj tudi trivijalnosti ali vsaj njemu znane reči brati. Kdor si upa z logiko sukati se, ta ima pravico tudi njene pregrehe naštevati. Kdor ima obsežni razgled pred seboj, najbolje ve, kako se ena sttan z drugo vjema, kako je eno drugemu podnožje. Jaz hočem tukaj celoto narisati; zato ne smem piramidi tal spodkopavati.
Ko bi se deček in pa odrasli človek hotela ob enem pisati učiti, bil bi med njima razloček ta, da odrasli človek ima že jezik bolj ali menj v svoji oblasti, deČko pa si ga mora še le množiti. Gradiva bi torej od-rash človek imel več, kakor deček. Vendar pa bi se ne mogla tudi dozorelemu človeku opustiti tirjatev, da tako rekoč še enkrat začne z nova se učiti, kar že zna. Razloček bi bil le ta, da bi on z večim razumom in z večim gradivom lože napredoval.
Ze sklanja in spregat e v tirjati, da se s tehničnimi izrazi preskrbimo za govorne dele; drugače bi ne vedeli, kaj se sklanja, kaj se pregiba.
Temeljno raztelesovanje govora začenja že s prvimi slovničnimi deh. V tem oziru je slovnica deduktivna in ima svojo izobraževalno moč, kakor merstvo, ki s pikicami, črtami vse svoje snutke počenja.
Deček ne ve, pa morda tudi mnogi izšolanec ne, da že slovnični deli podajajo bistveno to, kar logika z učenim imenom kategorij ponuja. Odrasli človek bi lehko oboje ob enem razumel. Govorni deli so torej kosti in živci jezikovi. Ako teh ne poznamo, tudi sestavljati ne vemo kaj. Ker pa začetnik lože raztelesuje, bi brez poznavanja takih delov, tudi razteleso-vanja ne umel.
Skladnja sklada torej, kar tiči v anatomičnih delih govornih. V skladnji pa ima stavek svoj začetek in konec. Deček tudi stavkove prvine in določbe le mehanično spoznuje; in vendar pozneje lehko sprevidi, da tiči v tem bistveno vse logično določevanje. Stavek s časnimi, mestnimi, nasled-nimi, pogojivnimi, namenivnimi, ozi-ravnimi in še nekimi določbami ima vso podlogo, ves stroj za natecno mišljenje in presojevanje v logičnem smislu.
Kako bi se učenec in dijak v stavkih raznih vrst urila, ko bi onadva vedela, da s tako vajo sukata praktično vse logične zakone! Učeniki in učitelji za te vaje sicer mnogo store; pa bi se še veliko bolj prizadevali, ko bi vselej pred očmi imeli resnico, da vece modrosti tudi logika ne more skazovati. Sicer nij mogoče od učencev več tirjati, kakor da se mehanično privadijo stavkoslovju. V tej mehanič-nosti živi tudi vsa čarodejnost ločni-kov v pismenem govoru.
France Podpornik. (Dalje pride.)
Listnica opravništva.   One gg. naročnike, ki so še z lanjsko naročnino na dolgu, uljudno prosimo, naj nam čem preje doplačajo.
Izdajatelj in odg. urednik J. M. Pajk.'
fc'^. Pajk-ova tiskarna v Mariboru.