L i s t e k. Turške šole. Hogiiiuir Alberl jo priobčil nedavno črtico o lnrških učiinirali. Ker bo izvestnn zanimala čitatelje, jtrifibčili jo lničeuio nckoliko oknijšano. Turški nfitelj — liodža — je navadno resnuben in ('astitljiv iniiž; oblečen je v dolg, podšit. kaftan, ki so dotika njegovih sandal, glavo rau pokriva zelen l.urlian in iibraz nin diči lepo bela dolga brada. Hculža odzdravi naš «selam». da položi roko na srce in jtripogne nekoliko glavo, toda ne spregovori ni("¦esar. »Dober dan, hodža efendi, Vaša šola ima krasno ležo!» Hodža pokloni se nekoliku globeje. «Tudi šolsko poslopje je prav lepo.» Hodža efendi piikloni .se zopet. «Kadar grem lniiiio Vaše krasne šole, vedtiu jo ubčudujeni.K Takej pobvali se ne moie ltodža ustavljali dalje in spregovori počasi: «Šola sicer ni vclika, a zadostuje.» Sedaj pa že siiioinu razodeti svojo željo: «Se jni li doroli, Vašo šulo posetitiV» S piijaznitn poklonnm naznani hiidža svojc dovoljcnje. Z bobnom s-e uprav daje znainenjo, da se pri(¦enjii pouk. Učenci so došli vsi in pravočasno. Nizka, a široka šolska solia ima po stenah nekoliko pobožnih izrekov. (*čen<-i sedijo s prekrižanimi nogami na blazinah ali čiliiiiili. Čevlje niorajo pustiti pred sobinitni vrati, kajli z ubuvalom, ki se je onesnažilo na cesti, ne sine niliče vstopiti v sveti šolski prostor. Kesno se držeči dečki so navadno rejenih lic in ukroglih trebuščekov. Na strani imajo usnjato t.orbico, rmene. rdeče, zelene ali raodre baive, z zlatom in srebrom prešito in s čopki olepšano; v njej tiči abecednik, ki zadostuje za «mejtef» ali nialo šolo. Nekateri Ijubljenčki prepasani so tudi s šiiukim pisanim trakom. Fes, ki ga ne vzamejo raz glave. je obšit z zelenimi ali modrinii steklenitni biseri. ki odganjajo «uroke». Pri jedni steni šitoke sobe je tlak nekuliku vzvišen in pokrit s čilintoin. tje na dolgodlako kozjo kožo usede se slovestui itodža. Ko je prižgana njeguva pipa pripravljeno je vse k pouku. Počasi in glasno začnu hodža moliti prvi stavek turškega očenaša — latilia — in pevajoče molijo za njiin učenci. Tako inoliju odstavek za odstavkom, prošnjo za prošnju. In ko odntolijo zadnje besede te molitve: «Vodi nas, Najmilejši, po potili tistih, katerih ne sovražiš in ki se ne motijo!» nastane več niinut trajajoča tibnla; prvi in najimenitnejši del pouka je dokončan. Pozneje se vadijo učenci tudi iz abecednika, in njili napredek razvedri resno lice učiteljevo. Tudi mi pohvalimo njegove uspehe, in hodža odpusti nas s  prijaznim priklonom. -- Slovesen je mladega Turčina prvi šolski pohod, ta je njernu, njega pripadnikom in vsej šoli pravcati praznik. Oče osedla svojega konja ali najlepšega osla in ga odiči po glavi in vratu s steklenimi biseri in pisanimi čopki in niu vplete lep trak v i'ep. Sorodniki pa obesijo na oslov vrat še mnogotera dariJa v znak svoje ljubezni do malega abecedarja. Deček je prav lepo opravljen: na strani ima rmeno torbico, pisano ruto okoli vratu in na fesWv šopu modre bisere. Babica je privezala na ljubljenčkov fes glavico česnja, ki odganja budobne želje. Sedemletnega dijačka — odvisno je le od očetove volje, kedaj začnejo in če hočejo pošiljati Turki otroke v šolo — posade na sedlo in osel ga odneso proti šoli; spremljajo ga pobožne želje. Hodža gre včasib svojemu novemu gojencu naproti in ga vpelje s slovesnim petjem v šolo. V osnovni šoli nauči se deeek za silu čitati, računati in pisati. Deklice pretnožnih Turkov poučujejo doma evropske guvernante ; toda domača učiteljica ni prava odgojevalka, nego modno blago, ki služi muham svoje zapovednice. Osnovne šole — mejtef — ki nm> gpojene z džamijo, uravnane so po evropskem uzoru. V obče napreduje turško šolstvo, kar je zasluga razsvitljenega padišaha. Solstvo in pravosodje nista več pod nadzorstvom šajk-ul-islama, ki je zaviral vsak napredek. Na osnovne šole se naslanjajo «rušdie-je», neka vrsta realk s pripravljalnimi razredi, iste služijo dobro; urejene so po francoskem načinu. V njih se izobrazujejo boljši stanovi, in kdor si je v njih pridubil zadosti znanja. pridene si naslnv <et'endi». V turškili dekliških šolah poučuj« su ponajveč samo čilanje, pisanje, pot-ebno lepopis; nekoliku se sezminjajo ueenke s turgkim in arabskim leposlovjem. Igrajo tudi na klavirji, posebno izurjeno: sultanovo koiac-nico. Deklice se v teh šolab izurijo posebno dobro v ženskih ročnih delilt. V niediesali, neke vrste akademijali. ki .->o spojene z džainijaini, a jili ne stiieino zamenjati z ueilnicami, v katerih se vadi čitanje korana — dar-olkirajet — poučuje se arabščina, perziščina in turščina, mateiiiatiške vednosti, modroslovje, govorništvo in lurška zgudovina. Utenci medres zovejo se «softe»; v njih se izučijo uleme, hodže in inole. Medrese so častiljiva ustanova in izvrstni možje so se v njih izueili; sami sultani su dobili v njih svojo učenost. Šola v Galata-Serailu v Peri, katero vodijo Francozju, daje tudi na Franc-oskoiii voijavne diplome za «Bacbe]ier es letlres et scienccs«; inia nad lisoč učencev. Vojaška šola v Pancaldiji pri Peii (do 1-00 učencev) je pod spretnini vodstvom generala von der Goltz. JNa Princevem otoku Cbalki (v Marmara nioiji) je pomoiska šola z do 300 učenci. Razven teh je šu višja rudarska šoli (po francoskem uzorci), zdravilliiška šola (po francoskem uzoru) za izključno |iraktično zdiavilstvo in šola za obrazujoče in prikazujuče uineteljnosti v Stainbulu pod vodstvom zaslužnega Gauibi Beja. V vseb tuiškib šolah se uči tudi, kar ne isloji v nobenem programu: gluboku ^pošlovatije du rodileljev in učiteljev in eut Iivaležnosti. V teiu budijo 11:1111 turške šole v izgled! *) Zupunec. *) Priiiieri: Bosenske zanovetke. Spisal liajku Perušek. Kres 1882, slr. 122.