kronika časopis za slovensko krajevno zgodovino 37 1989 301 NEKAJ DOKUMENTOV OB STOLETNICI USTANOVITVE ZVEZE SLOVENSKIH UČITELJSKIH DRUŠTEV tatjana hojan Ustanovno zborovanje Zveze slovenskih učiteljskih društev je bilo 22. in 23. aprila leta 1889 v Ljubljani. Posamezna učiteljska društva so se pri nas ustanav- ljala v šestdesetih letih prejšnjega stoletja, a bila so brez medsebojne povezave. Leta 1872 je bilo usta- novljeno Slovensko učiteljsko društvo, ki je združe- valo posamezne učitelje iz vseh slovenskih pokrajin, ne pa tudi društev. Ustanovitev zveze je prevzelo celjsko učiteljsko društvo in za to zadolžilo tri člane: Antona Brezovnika iz Vojnika, Armina Gradišnika iz Hrastnika in Frana Kocbeka iz Žalca. V pedagoški re- viji Popotnik, ki je izhajala v Mariboru, so od leta 1887 dalje v rubriki »Vzadevi Zveze učiteljskih dru- štev« poročali, kako delo poteka. Fran Kocbek je ob 25-letnici ustanovitve pisal o pripravah na zvezo ta- kole: »... nekateri vladni organi so prav pisano gle- dali na združenje slovenskega učiteljstva, in tudi mi- dva s tovarišem Gradišnikom sva kot podučitelja bila marsikomu trn v peti ter sva takorekoč riskirala svoj avanzma. Snujočo se 'Zavezo' se je smatralo za panslavistično društvo že zaradi tega, ker se je razte- zala na vse slovenske pokrajine. Nekoč je celo načel- nik krajnega šolskega sveta v Hrastniku, kije bil Ne- mec, zahteval pojasnila od tovariša Gradišnika v tej zadevi.«'^ O organizaciji zveze sta si zlasti Kocbek in Gradiš- nik dopisovala z nekaterimi posameznimi učitelji in učiteljskimi društvi. Na tak dopis je pisal 13. 1. 1888 vadniški učitelj Ivan Mercina iz Gorice: » V čast si štejem, da se obračate name v zadevi, ki mi uže dolgo časa leži na srcu. Zveza vseh slov. učite- ljev mi je bila uže davno jedina pomoč, ki more od- preti slov. učiteljstva pravo pot lepše prihodnosti ter vzbuditi posebno nas primorske učitelje iz sedanjega j Žalostnega spanja. Žal, da ne odgovarjajo tej navdu- šenosti moji za stvar tudi primerne moči, koje bi jej rad posvetil. Koder imam na Primorskem znanca med učitelji, obstoje uže povsod učit. društva — ta- košna, kakoršna so, le učitelji v tržaškej okolici so še brez društva. Pa tukaj bi tudi bilo vsako prizadevanje zastonj, kajti okoliški učitelji so preveč terorizirani od lahovskega magistrata v Trstu. Slov. učiteljsko društvo bi pripravilo vse ob službo. Oni smejo biti slov. učitelji le na skrivaj. ..«^ Josip Mešiček, učitelj iz Globokega pa je 10. 4. 1889 pisal: »Pri zadnjem zborovanju na Vidmu smo se tudi razgovarjali o pravilih Zaveze. Določba v njih, da mora imeti Zaveza svoj sedež v Ljubljani, se nam ni dopadla. Bi li učitelji celjskega ali mariborskega okraja, ali oni v Krškem ne bili ravno tako, če ne bolj sposobni voditi to Korporacijo, kakor ljubljanski? Sploh prevlada mnenje, da kar se v Ljubljani vzbudi, tudi v Ljubljani zaspi. Kako mislite o glasilu Zaveze? Štajerski delegati se bodo zavestno za Popotnika po- tegnili.«^ Leta 1889 je poteklo dvajset let od novega osnov- nošolskega avstrijskega zakona, ki je določal, da šolstvo prevzame država. V tem času so učitelji tudi mnogo razpravljali o predlogu princa Lichtensteina, ki je 25. 1. 1888 v dunajskem parlamentu predlagal načrt zakona o verski šoli. Da so bila med slovenski- mi učitelji mnenja o tem različna, priča tudi dopis v Novicah 7. 3. 1888: »Laibacher Schulzeitung, o kate- ri se sedaj skoraj deset let ni culo nikjer, se je sedaj zopet oglasila z vabilom do naših učiteljev, naj se vzdignejo zoper šolski predlog Lichtensteinov. — Mi izrekli smo svoje mnenje o tem predlogu jasno in brez , 302 kronika Časopis za slovensko krajevno zgodovino 37 i989 ovinkov: načelo predloga je gotovo pravo in katoliš- ko slovensko ljudstvo mu gotovo ne bode nasproto- valo. Vendar je prav tako gotovo, da je predlog glede nas Slovencev pomanjkljiv. Ako hoče šola naša v res- nici ostati verska, mora biti tudi narodna.. Zborovanje zveze v Ljubljani je organiziralo Slo- vensko učiteljsko društvo in v ponedeljek, 22. aprila sprejemalo učitelje na železniški postaji in jih z vozo- vi, ki so jih posodili v ta namen nekateri meščani, pre- peljali v najete prostore društva. Ob 18. uri se je pri- čelo zborovanje v mestni dvorani. Spremenjen je bil prvotni dnevni red. Goste je pozdravil predsednik Slovenskega učiteljskega društva Andrej Žumer. Predsedništvo je prevzel Armin Gradišnik, tajništvo Kocbek, ki je prebral imena delegatov in članov dru- štva. Zveza je imela 711 članov, od tega na Kranj- skem 348, na Štajerskem 233 in na Primorskem 140. Za primerjavo je povedal, da je vseh učiteljev 1420, in sicer na Kranjskem 486, na slovenskem Štajerskem 543, na Primorskem 141 in na slovenskem Koroškem 150. Predsedujoči Gradišnik je nato opisal razvoj ustanovitve zveze. Izvoljen je bil naslednji odbor: predsednik Feliks Stegnar, podpredsednik Anton Ra- zinger in Fran Praprotnik, tajnika Majer in Furlan, blagajnik Fran Kokalj, odborniki za Štajersko so bili: Kavkler, Gradišnik, Kocbek; za Primorsko Kante, Bogateč, Krašovec, za Kranjsko pa Ribnikar in Ro- mih. Zatem so se dogovarjali o glasilu zveze, za kate- rega je bil zadolžen Popotnik. Nekateri so predlagali, da bi se reviji Učiteljski tovariš iz Ljubljane in Po- potnik združili, ah pa, da bi Učiteljski tovariš prene- Seznam delegatov ptujskega učiteljskega društva za občni zbor Zveze hal izhajati. Končno je obveljalo, da ostaneta obe reviji, vendar pa je vse to vzbudilo pri ljubljanskih učiteljih nevoljo. Po 50 letih je srečanje učiteljev v Ljubljani takole opisal Lovro Perko: »Zvečer je bil pozdravni večer v čitalniških restavracijskih prostorih nasproti Kazini. Med sviranjem godbe in pevskimi to- čkami je bilo izrečenih tudi nekaj pozdravnih napit- nic na zbrano učiteljstvo. Kot govornik je nastopil z nad vse temperamentnim govorom tedaj še aktivni učitelj, zdaj že tudi pokojni Andrej Gabršček z Goriš- kega. In nastalo je tiho šušljanje med navzočimi: ta bo imel jutri na glavnem občnem zboru odločen go- vor proti Lichtensleinovem predlogu za konfesional- no šolo, iznešenem v dunajskem parlamentu. Ta predlog je zbudil med tedanjimi svobodomiselnimi poslanci in publiko veliko ogorčenje in odpor. Od- klanjalo ga je tudi tedanje, svojega učiteljskega po- klica se zavedajoče učiteljstvo. No, in napočil je dan glavne skupščine, 23. april. Ob 10. uri se je napolnila čitalniška dvorana starejšega, povečini pa mlajšega tedanjega učiteljstva iz vseh krajev naše slovenske do- movine. Izjema je bila le tužni Korotan. Že pri otvo- ritvi se je opazilo, da obhaja nekatere na boljših me- stih ali po teh hrepeneči h strah, da bi jim to ne bilo v škodo. Zalo se niso udeležili občnega zbora. Tako ni bil navzoč prvi predsednik Slegnar in občni zbor je otvorilpodpredsednik Razinger Anion s prav pohlev- nim otvoritvenim pozdravnim govorom. Navzoč je bil kot policijski ali vladni zastopnik mag. svetnik Za- mida.«^ , Gosta na zborovanju sta bila ljubljanski župan Pe- ter Grasselli in član deželnega šolskega sveta dr. Josip Vošnjak. Oba sta navzoče pozdravila s kratkima na- govoroma. Sledilo je predavanje profesorja Luka Lavtarja O reformi računstva, ki je bilo lepo sprejeto. V prvotnem dnevnem redu ni bilo predavanja goriš- kega učitelja Andreja Gabrščka, ki je sledilo. Preda- val je o reformi osnovne šole. Govoril je o šolskem zakonu, ki je bil tedaj v veljavi in so se mu obetala dopolnila in spremembe. Kadar je hotel kritizirati šolski zakon, ga je na zahtevo vladnega zastopnika prekinil predsedujoči. To je med učitelji vzbudilo ogorčenje. Nekateri so dejali, da v časopisih o tem lahko pišejo, pri zboru pa ne smejo o tem govoriti. Nekateri učitelji pa so zahtevali, naj govori poročeva- lec vsaj o pravnih razmerah učiteljev ali pa naj vsaj prebere svoje predloge. Vse te opombe niso bile spre- jete. Govornik je svetoval naslednjo resolucijo: »Slo- vensko učiteljstvo nasprotuje znanemu Lichtenstei- novemu šolskemu predlogu z dne 25. januarja 1888, soglaša z njim le v dveh točkah: 1.) Šolska mladina bodi vedno razdeljena po verskih skupinah, 2.) Uči- telj mora biti iste vere z mladino.« Predlagal je tudi, da mora učitelj zaslužiti tohko, da stanu primerno preživlja sebe in družino, minimum, ki je za to dolo- čen, pa naj bi bil vsaj 500 gld. Ta predlog je bil spre- jet, le odbor zveze se bo o tem posvetoval z deželnimi odbori, ki najbolj poznajo gmotne razmere. Posvetu- je naj se tudi z ostahmi slovanskimi učiteljskimi dru- štvi. kronika časopis za slovensko krajevno zgodovino 37 1989 303! Gabršček je nato predlagal, naj se učiteljem od- merja pokojnina po službenih letih in naj bo službena doba za popolno pokojnino 35 let. Sprejeto je bilo, da službena doba za popolno pokojnino traja 30 let, nevštevši leta pred strokovnim izpitom. Odložen pa je bil njegov predlog, da se za vdove in otroke določi vi- šina pokojnine v skladu z leti učiteljevega službova- nja. Za napredovanje učitelja v višji plačilni razred naj bodo odločilna le službena leta. Za oddajanje no- vih služb je predlagal norme: »1. Službena leta, 2. Pri enaliomernem službovanju dveh prosilcev določa a) službovanje na isti šoli v višji kvalifikaciji, b) kvali- fikacija usposobljenega. 3. Pri manjšem razločku službenega časa odločuje kvalifikacija usposoblja- nja.«^ Predlog je bil sprejet, le pomikanje v višje plačilne razrede naj se vrši potom avancementa. Poročevalec Andrej Gabršček je v Popotniku 10. junija 1889 napisal sestavek Učiteljstva slovenskega težnje o preosnovi osnovnošolskih zakonov. Tu je pi- sal o svojih predlogih in dodal glede učiteljskega zbo- rovanja v Ljubljani naslednje: »Te moje nasvete je občni zbor vsprejel, da-si sem raje sam se odrekel na- daljni besedi, kakor da sem govoril o naših težnjah o preosnovi 'našega področja' le toliko, kolikor so nam dopuščale žalostne okolnosti, ker bi pač prav slabo vtemeljeval z veliko preozkega 'dovoljenega' stališča. Da učitelji nismo smeli izreči svojega mnenja po last- ni izkušnji, ko se nam spreminja področje ter sklepa zakon, na katerega bi morali proti svojemu najboljše- mu prepričanju prisegati, — to je žalostno znamenje za Slovenije ne kaj veselo središče. Upajmo, da nam prisije solnce boljše sreče in da bomo smeli povedati vsaj toliko, kolikor najpriprostejši rokodelci!... Na- dalje naj opozorim, da sem še pred čitanjem svojih nasvetov izjavil, da izročam svoje zasebne nasvete in želje občemu zboru v prijateljsko posvetovanje ter naj odbor potem sam določi, kam se je treba obrniti, ali na državne zbornice ali na posamične pokrajinske. Zato so ine vedno jako neljubo zadevale opazke in ugovori nekega gospoda tovariša,'' ki je vedno ugo- varjal: to spada v deželne zbore... Res daje imel go- spod tovariš pri obstoječih razmerah nekoliko prav, toda večinoma ne, ker marsikaj spada celo danes v področje državnega zbora... Jaz sem sploh prepuščal pot naših peticij zaveznemu odboru. — Tudi so me kaj neprijetno zadevali glasovi: 'saj mi vse to že ima- mo' ter, da sem moral večkrat prositi: 'Dobro — pa pomagajte s svojim glasom tistim, ki še nimajo!'«^ Predsednik Feliks Stegnar na občnem zboru ni bil navzoč. Pred koncem zborovanja je poslal Kocbeku vizitko z naslednjo vsebino: »Ravnokar je bil moj zdravnik pri meni in silil sem vanj, da mi o mojih zdravstvenih razmerah oziroma bolezni jasno pove svoje mnenje. Rekel mi je, da potrebujem popolen mir in se mi je ogibati vsega izrednega dela, ako ho- čem ozdraviti, zato ne morem sprejeti nikakoršne iz- volitve. Živili!«^ Kocbek ob 25-letnici ustanovitve zveze piše o tem: »Ko se je drugi dan izvedelo, da F. Stegnar ne pre- vzame častnega mesta, je šla posebna deputacija k njemu in ga naprosila, da je prevzel predsedništvo, ali pozneje seje izvedelo, da mu je neki zdravnik (menda ljubljanski učitelj Matej Močnik) to odsvetoval. Na to je nastalo veliko razburjenje; nekateri delegati so skočili na mize.« Vendar je Kocbek poročilo o zboro- vanju spravljivo zaključil: »Vendar je bil potek vsega zborovanja vobče zadovoljiv.«''" Predsedništvo je do naslednje skupščine prevzel Anton Razinger. Kocbek nato še piše: »Kaj se je pozneje v Ljubljani skuhalo med člani direktorija, ne vem, samo to vem, da od- stopil je prvi podpredsednik A. Razinger, potem prvi tajnik Josip Maier in blagajnik tovarišFr. Kokalj, ter je ostanke Zaveze po enoletnem delovanju prinesel drugu tajnik tovariš Jakob Furlan na drugo skupšči- no Zaveze v Celju.« s OPOMBE 1. Fran Kocbek, Nekaj spominov na ustanovitev Zaveze. Petindvajsetletnica Zaveze avstrijskih jugoslovanskih uči- teljskih društev. V Ljubljani, 1913, str. 17. — 2. Slovenski šolski muzej, Arhiv Zaveze učiteljskih društev fascikel 5/1, številka 2. — 3. Isto kot 2, številka 9. — 4. Kmetijske in ro- kodelske Novice 7. 3., št. 10, str. 79. Ljubljana, 1888. — 5. Lovro Perko: Nekaj spominov na prvi občni zbor Zaveze slovenskih učiteljskih društev; Učiteljski tovariš, 6. julij, številka 1, 2, 3, str. 3-4. Ljubljana, 1939. — 6. Andrej Ga- bršček, Učiteljstva slovenskega težnje o preosnovi osnovno- šolskega zakona; Popotnik, 10. junij, št. 11, str. 171-172. Maribor, 1889. — 7. Ljubljanski učitelj Andrej Žumer. — 8. Isto kot 6., str. 172-173. — 9. Isto kot 2., številka 10. — 10. Isto kot 1., str. 8.