Duuovno
ŽIVLJ€nJ€
LA VIDA €SPIPITUAL
1 S 5 3 * XXI* NOV€f*]B€R
	^ig		^	j
			
			KK
x	JmSsstaU		jP|k |; IttJal £j	
|L	v>\ .		1 * lil ■BI	
m. ' \ŠF7Tj > .m« 4< / ^i^4»j|jim	*	^||f|;-«|	j3£3FSM|	
			m
‘iv:.:;	
	SyPFl
5*v	■V^.J
I ARRIBA LOS CORAZONES!
Todos los dias, llegado el momento del prefacio en la santa misa, el sacer-dote exclama: j Arriba los corazones! La festividad de Todos los Santos, ultima del ano ecclesiästico, nos convida a re' flexionar sobre un articulo de nuestra fe, que en alto grado nos consuela y conforta: la comuniön de los Santos, y nos invita a ocuparnos de los glorioses habitantes de la celestial Sion, a contenv plar la gloria de que gozan y a deducir adecuadas y practicas conclusiones para nosotros.
Las conclusiones practicas serian las siguientes:
1.	En la Patria nos esperan. „Penserr.os
NAVČEK JOKA
v zvoni\u
in v ten\em \rfyu
prebada moje srce.
To uro ne\je
duša starca ali otro\a
je zapustila
mrzlo izbo telesa
in se preselila
— \do ve —
ali v vice ali v nebesa.
Križani Sodni\ bodi ji, bodi Plačni\!
Mu\ ognjenih jo reši in v Svojem naročju uteši!
Bogdan Budnik
Naslovna stran: Razpelo na Večni poti (Ljubljana — leta 1941)
—dice San Cipriano—, pensemos que somos peregrinos y huespedes en la tierra. Nuestra patria es el Paraiso. Alla estän esperändonos las persenas que tan' to amamos, padres, hermanos, parientes, seguros ya de su inmortalidad y solicitos de nuestra eterna salvacion."
2.	Tuvieron que renunciarse a st mis' mos, tomar su cruz y seguir a Jesus. To' dos los que en la Patria nos esperan, tu' vieron que luchar y sufrir, antes de po' der llegar alla. Todos tuvieron que te' nunciarse a st mismos, negändose a cuanto la naturaleza corrompida y el mundo les pedian. Todos tuvieron que tomar su cruz, haciendo lo que la natu' raleza corrompida y el mundo aborre' cen. Todos tuvieron que seguir a Jesus, camino del Calvario. Todos sufrieron con Jesus en la tierra para ser glorifi' cados en el cielo. Ese es el ünico camino que conduce al cielo.
3 .Exhortaciön. „Soldado cobarde se' rias tu, ch cristiano, si pensases en podet vencer sin combatir. jEa! jvalor! Acepta la lucha, resiste valientemente al ene' j migo, acuerdate de las condiciones que| aceptaste; acuerdate de la milicia a que perteneces y el nombre nobilisimo que| tienes“ (San Juan Crisostomo). „Entre' mos, pues, decididos, en batalla; corra' mos a luchar por la justicia, a la vista de Dies y de Jesus: Sobre todo lo5 que hemos comenzado a sobreponerno5 al mundo, no retrasemos nuestra marcN con aspiraeiön mundana alguna. Si ^ ultimo dia nos sorprendiere corriend0 veloces a la lid, no dejarä el Senor d( recompensar nuestros m.erecimientos* J (San Beda el Venerable).
Berti
NOVEMBER
1.	Vsi sveti. Ta praznik je simbol veličastne dopolnitve Kristusovega kraljestva in drugega Kristusove-vega prihoda. Zato stoji na koncu liturgičnega leta.
2.	Spomin vseh vernih mrtvih. Naša skupna mati Cerkev hoče ,z učinkovitimi prošnjami pomagati vsem dušam, ki trpe v vicah. Ona prosi zanje Jezusa, da jih čimprej pridruži nebeščanom.
4. Sv. Karel Boromejski, škof in spo-znavalec. Je ponos Cerkve 16. stoletja in eden najboljših dušnih pastirjev vseh časov. Doma iz Milana je postal s 23 leti kardinal, nato milanski nadškof. Imel je izredno ljubezen do bližnjega in radodarnost do revežev.
6.	Prvi petek. Spomnimo se obljub presv. Jezusovega Srca!
7.	Prva sobota. Marija nas prosi molitev in žrtev za spreobrnitev grešnikov.
8.	24. nedelja po binkoštih. Tudi danes hoče Kristus vsejati v naše duše dobro seme, božje žito. In to mora rasti in dozoreti v popolnoma krščansko življenje.
10.	Sv. Andrej Avelinski, spoznavalec. Doma iz Neaplja je vstopil v tea-tinski red. Bil je iskan spovednik in duhovni voditelj. Umrl je, ko je pristopil k oltarju, da opravi sv. daritev. Zaradi nenadne smrti ga prosimo kot .zaščitnika v nenadni smrti.
11.	Sv. Martin, škof in spoznavalec. Doma iz današnje Madžarske je bil v 4. stoletju Konstancijev in Juli-janov vojak. Ko ga je nek berač prosil obleke, je z mečem razpolo-
vil svoj plašč in dal polovico revežu. Pozneje je postal turski škof. Ceščenje sv. Martina se je razširilo po vsem zahodu.
13.	hv. Stanislav Kostka, spoznavalec.
14.	Sv. Joža tat, škof in mučenec. Sv. Jozalat Kuncevicz, rojen leta 1580, je bil doma iz Wladimira na Poljskem. Bil je arhimandrit v Vilnem in pozneje nadškof v Polotsku. Veliko je delal ,za združenje vzhodne Cerkve z zahodno. Nasprotniki združenja so mu pripravili smrt: potolkli so ga z mečem.
15.	25. nedelja po binkoštih. Božje kraljestvo je na zunaj podobno košatemu drevesu, na znotraj pa pre-kvasi vsakogar kot kvas. Pri tem dvojnem delu pomagamo z apostolatom in osebnim posvečenjem.
16.	Sv. Jedert (Gertruda), devica. Je ena najsimpatičnejših osebnosti srednjeveške Nemčije in bo vedno po svojih spisih učiteljica notranjega življenja.
18.	Posvetitev bazilik sv. Petra in Pavla. Obe baziliki sta skupna last ve. soljjne cerkve, zato je prav, da praznujemo dan njunih possvetitev.
19.	Sv. Elizabeta, vdova. Bila je hči madžarskega kralja Andreja, rojena 1207. Je patrona Elizabetnih konferenc. Odlikovala se je po izredni ljubezni do revežev, vdov in vseh trpečih.
2 0. Sv. Feliks Valoaški, spoznavalec. S sv. Janezom Mata je ustanovil red trinitarcev za odkup krščanskih sužnjev iz saracenskega suženjstva.
21. Darovanje bi. Device Marije. Ko je bilo sv. Ani oznanjeno rojstvo Device Marije, je ta obljubila hčerko
Bogu. Pri treh letih jo je peljala v jeruzalemski tempelj in jo pustila tam v vzgojo. To je predmet današnjega praznika.
22. 26. nedelja po binkoštih. Bodimo vedno pripravljeni, živimo v luči drugega Kristusovega prihoda 2 3. Sv. Klemen I., papež in mučenec. Bil je učenec sv. Petra in je vladal Cerkev v letih 90 do 101. Trajan ga je dal vreči v morje s sidrom, privezanim na vrat.
2 4. Sv. Janez od Križa, spoznavalec in cerkveni učenik. Pomagal je sveti Tereziji Veliki pri obnovljenju kar-meličanskega reda, .zaradi česar je moral mnogo trpeti.
25. Sv Katarina, devica in mučenica. Doma iz Aleksandrije je osebno nastopila pred cesarjem Maksimilijanom zaradi preganjanja kristjanov.
Cesar jo je dal vreči v ječo, potem napeti na mučilno kolo in končno obglaviti. Zaradi izrednega znanja je patrona filozofskih fakultet.
26. Sv. Silvester, opat. Je začetnik sil-vestrinov, veje benediktincev, ki je sprejela reformo. Ob nekem mrliču je dejal: „Sem, kar je bil on in bom, kar je on.“
29.	1. adventna nedelja. „Bratje! Vemo, ura je že, da od spanja vstanemo!“ — Tako začenjamo novo liturgično leto.
30.	Sv. anostol Andrej. Brat sv. Petra. S svetim Janezom je bil prvi Jezusov učenec. Sodnik mu je velel darovati malikom, čemur se je apostol uprl. Vrgli so ga v ječo in končno privezali na križ. Dva dni Je umiral na križu in neprestano e križa oznanjal Jezusov nauk.
(fo5po<£ O^^etonlki
Ta odlomek je iz romana „Gospod Ozeronski“, ki je izšel v slovenščini leta 1932.
Na blazini je počival še mlad, od potu ves potemnel, koščen obraz; suhi roki sta mu ležali vzporedno ob telesu na odeji Z navzgor obrnjenimi shujšanimi dlanmi: to je vse, kar vidiš pri človeku, ki se poslavlja s tega sveta in je pravkar prejel vase Boga. Je li mogoče, da je v njem neumrjoča duša? Tudi le umrjoča? Duša, ki je kcj od zibeli mogla razveseljevati očeta in mater, ki je mogla v sebi hraniti sladko veselje prvih let, ko je mogla sprejemati in dajati ljubezen? Mar je celo mogoče, da je to tisto tako lepo oblikovano telo, o katerem pravijo, da je skladnost božja, ki je tako mikavno, da so nekateri napravili iz njega malika in se zaradi njega
obsodili v pogubljenje. To bledo, onemoglo blato naj bi torej nosilo v sebi večno življenje? Kako se vse to ustavlja našim čutom.
„Kako ti je, Janez?1'
„Dobro, gospod župnik. A smrt pre-dolgo hodi. Čim prej tem bolje sedaj, ko sem prejel sveto obhajilo.“
„Dobro si opravil žrtev svojega Živ' ljenja, Janez. Ali te še kaj teži?“ „Nisem užil ljubezni.“
„Kaj, Janez? Da nisi užival ljubezni? Kaj pa starši, ko so še živeli?“
„Oni že. Mala tudi.“
„Pa jaz, Janez?“
„O vi, gospod župnik, med boleznijo ste me naučili spoznavati Boga. Toda saj
veste, da mi je žena ušla v Ameriko z drugim. In pravijo, da mala, ki mi je bila največja tolažba, ni moja."
„Ne misli na vse to, Janez. Nehaj govoriti.Utrujaš se. Sicer boš pa kmalu v nebesih in se ne boš mučil s temi vprašanji. Tam boš ljubil in boš ljubljen, ne bodo se ti več vsiljevala kruta vprašanja. Saj je naš Gospod v tebi in si ti v njegovem srcu. On ne vara nikoli. Kmalu ga boš tako preprosto videl, kakor da je stopil človek predte. Sklenil si svoje račune, Janez. Odpusti njej, ki je tako zelo žalila tebe, ki si tako dober in pošten. Nä, Kristusa ti položim na ustnice. Tako. Poljubi ga. Smehljaš se."
„Njemu se ne gnusim.“
„Ne, Janez. Njemu se bolni ne gnusijo. Kakor bolnik je, ki je okusil zapuščenost. Pravkar si ga prejel. S teboj je v tvojem smrtnem boju. Njegova duša se poroči s tvojo. To je še vse lepši praznik, kakor je vaški praznik ob zreli Žetvi. Moli, Janez. Moli, ne da bi govoril, da se ne boš utrujal. Vendar pa ®oli. Združuj svojo dušo z Bogom. Popolnoma se prežmi s to srečo, ki je nenehno rasla, odkar si v tej težki preizkušnji. Tvoja želja po nebesih bo ugašena. Rajska voda je vse bolj hladna in oživljajoča kakor tista iz vodnjaka na dvorišču pod orehom. Janez, naredi prostor našemu Gospodu! Popolnoma se spremeni vanj! Našel boš v njegovem kraljestvu vse veselje, ki ga nisi užil na zemlji. Ne bo se ti treba mučiti. Ne bo ti treba več garati za vsakdanji kruh in močnik. Stopil boš v luč, ki nikdar ne Zaide. Poljubi še križ. Sledi moji molitvi, ne da bi ponavljal njene besede. Sledi ji s svojo dušo, s svojim srcem in razumom. Reci sam v sebi: ,Moj Bog, v tvoje roke izročam svojo dušo. Nisem več sam svoj. Ves sem tvoj. Daj, naj ti bodo všeč moje poslednje bolečine. In ti, Mati božja, ki si tudi moja mati, izprosi mi milost, da bom šel naravnost v
nebesa, ti, ki vse premoreš, ki mi pomagaš, ki stojiš tu ob meni s sklenjenimi rokami in rožnim vencem v njih; obraz se ti smehlja, ustnice se ti gibljejo, kakor bi pela slavo svojemu sinu; zdravje bolnikov, ki za vedno ozdravljaš neozdravljive, odvzemi mi to mrzlico in daj mi večni pokoj. Pelji me na pašnike Gospodove. Da bi se mogel vrniti tja tako lahko, kakor sem hodil po travniku proti potoku, ko sem bil še majhen deček. S teboj, moj Bog, s teboj v tvojem presvetem srcu.“
Gospod župnik ozeronski je umolknil. Vstopila sta tast in tašča, ki je bival Janez Z njima skupaj tudi potem, ko ga bila žena zapustila. Stopila sta k po stelji in zmigavala zglavo. Okorna sejalca žita ne mislita nič na božjega Ženj-ca, ki je prodrl v to od ljubezni razo-rano telo. Njuna vera je šibka. Seveda sta tudi onadva pogosto slišala, da gre po smrti človek v nebesa, a vendar mislita na zemljo, kjer sta, na ceno jajc, na stroške, ki so združeni s tako boleznijo, na hranilno knjižico, ki jo zapušča Janez. Saj nista slaba. Morda ju bo nekoč izučila bolezen.
Ne vem, kakšna nedopovedljiva svetloba je počasi stopala Janezu v obraz. Sonce nima tu nič opravka. Tedaj je gospod župnik ozeronski odprl knjigo in glasno molil poslednje spodbudne besede: „Potuj, krščanska duša, s tega sveta, v imenu Boga Očeta vsemogočnega, ki te je ustvaril. .
Naenkrat se je zaslišal kakor iz studenca čist jok. Zajokala je hčerka, ki je spoznala, da je oče mrtev. Gospod župnik je molil De profundis, potem pa se za dolgo časa zamislil.
Ko se je gospod župnik ozeronski obrnil, je zagledal zdravnika.
„Prav ste vedeli, gospod doktor. Janez ni preživel dne. Ko bi se bil obotavljal, bi ne imel veselja, da sem ga videl umreti, kakor je umrl.“
Grob svobode in nedolžnosti
Zgodilo se je na Ogrskem, v vasici Mezöbölkdny.
Zunaj vasi je stala stara bajta, katere lastnik je izghiil neznauokam med prvo svetovno vojno, in tako je bajta prešla v last občine. Nihče ni v njej stanoval, ker ni bila več za rabo.
Ko na so med drugo svetovno vojno zasedli vasico Nemci, so prebivalci vasi vanjo skrili komunista Biliora in J'u-<la Weissa. Ni s tem rečeno, da so bili v vasi sami komunisti ali Judje. Ne. Oba sta bila človeka in bližnjemu je treba v stiski pomagati. Prvemu je manjkalo prave razsodnosti in je zato postal komunist, drugi se je pač rodil kot Jud. Nemci pa so te vrste ljudi preganjali in zato so jima sosedje radi pomagali v nevarnosti.
Ključ od bajte pa so izročili Anici.
Anica je bila vaška revica, živela je na koncu vasi pri neki vdovi. Služila je vaščanom za pastirico. Pasla je vedno okrog' tiste stare bajte, zato so vaščani njej zaupali ključ. Bila je edina oseba v vasi, ki tudi pri Nemcih ni vzbujala nobene pozornosti.
Vsako jutro je prišel do vdovine hiše eden od vaščanov in je prinesel deklici hrane za ves dan. že več let se je Anica preživljala na ta način. Odkar pa sta bila v bajti skrita Bihora in Weiss, je prejela vsak dan hrane za tri osebe.
Skoraj vedno se je na poti na pašo srečala z nemško policijo, še pogledali je niso.
Kaj bi mogli slabega misliti o tej bledi štirinajst letni deklici, ki je bila tako revna, da še trak* ni imela na
koncu svojih dolgih kit, visečih i*> prsih?
Ko je prišla z živino v bližino bajte, se je pazljivo ozrla okrog in počasi odprla vrata.
„Bog vama daj dober dan!11 ju j8 pozdravila in postavila na mizo zavoj s hrano. Nato je hitro stekla z vrčem po vodo. Povedala je naglo, kaj je novega na vasi in se zopet poslovil»-
Ko sta skrivača kaj potrebovala, je Anica zaslišala pritajeno žvižganje. Ustregla jima je, za kar sta jo prosila.
Tako sta Bihora in Weiss mirno preš j živela več mesecev.
Neke noči pa se je po vasi razširil | glas:
„Rusi so že blizu!“
Od daleč se je slišalo streljanje. Nek nemir es je polastil vaščanov.
Naslednjega dne je Anica pripeve- j dovala o tem skrivačema.
„Osvobojeni bomo!“ sta polna nav- | dušenja vzkliknila oba hkrati.
Okrog poldneva je zadnji nemški vojak zapuščal vas. že je bilo čuti ropot | ruskih tankov, župan in še nekaj dru- j gib moških se je napotilo proti bajti, j Anica je izročila ključ in župan sam je odprl vrata.
„Mi smo vama pomagali, sedaj bost» pomagala vidva nam!“ je izjavil slo- i vesno župan, ko je zagledal Weissa in Bihoro v poltemi stare bajte. Oba st» I objela svoje rešitelje in obljubila, d» v Mezöbölkßny ne bo padel nobenemu | niti las z glave. Bihora je objel tudi Anico, ki je prišla zadaj. Rekel ji je:
„Ne boj Se, mala! Od danes naprej mi boš kot lastna hči. Ti si prava h$
naroda! Tl si hči naše osvobojene skupnosti! Videla boš kako bo komu. uistični proletariat vsega sveta znal biti hvaležen svojim dobrotnikom.“
Nato so pohiteli, da sprejmejo osvoboditelje.
Rusi so že prišli.
Prebivalci vasi so se skrili po hišah, čeprav jim je Biliora naznanil svobodo, ljudje niso imeli zaupanja v uniforme.
Rusi so se razpršili po vsej vasi. Napolnili so dvorišča, s silo so vdirali v hiše, trgali raz sten svete podobe, s pištolami streljali na svinje. Nobena ženska ni bila varna pred njimi. Vsa vas se je v nekaj minutah napolnila s klic, na pomoč, jokom in streljanjem. Moški so iskali vaškega zaščitnika Bi. horo.
Ali on sam je imel veliko opraviti. Na pragu svoje hiše se je prepiral s tremi ruskimi vojaki. Hoteli so mu od-Snatj kravo. Dopovedoval jim je:
„Jaz komunist! Poslušaj tovariš! Jaz komunist! Stalin, Lenin, komunist!“
..Dobro, dobro,“ so mu odgovorili vojaki in odvedli kravo.
„Hudič,“ se je razjezil Biliora, „saj se niti govoriti ne da s temi ljudmi. Kje je Weiss? On zna njihov jezik.“
Hitel je z drugimi moškimi iskat Weissa. Ta pa je že sedel v avtomobilu z nekim ruskim oficirjem in jo že °d daleč komaj še utegnil zaklicati:
„Me rabijo v mestu! če česa potrebujete, obrnite se z vsem zaupanjem tovariša poveljnika! On ima tolmača.“
In avto je izginil za ovinkom.
Vsa vas je postala eno samo jadikovanje. ženske so z raztrganimi krili kakor nore iskale skrivališč. Moški so v zadnjih vzdihih ležali v lastni krvi Po dvoriščih. Vojaki so z živalsko ix>-divjanosti vlačili mlada dekleta za
Bazglasitelj dogme o vnebovzetju Device Marije papež Vij XII.
lase. Tu in tam so že začele goreti hiše.
Moški so letali skoraj pol ure, da bi našli poveljnika. Dobili so ga, ko je prav mirno in zmagoslavno sedel v ko-modnem naslonjaču v najboljši sobi župnišča. l*red seboj je iincl vrč vina-l>va vojaka sta inu ravno v tem trenutku privlekla s silo mlado dekle, ki se je trgalo od joka.
„Tovariš,“ mu je zaklical Bihora, „kako moreš dopustiti to počenjanje? Jaz sem komunist, jaz. . . “
Poveljnik je poklical tolmača. „Tovariš,“ ga je nagovoril Bihora, srečen, da je vendar srečal človeka, ki govori njegov jezik. „Jaz, pravi madžarski komunist, vas prosim. . . “
„Ti si komunist?“ ga je z nezaupanjem pogledal tolmač, oborožen z dvema pištolama.
„Kaj hočeš?“
„Da, tovariš. Sem komunist že dvaj set let in ti ljudje so ml rešili življenje, so ine skrili . . . “
„Kaj si naredil za komunizem?“ Bihora se ni takoj znašel.
„Kako?“ je vprašal.
„Te vprašam, kaj si storil za komunizem, kakšna zaslužen ja imaš? Koliko ljudi si pobil? Koliko mostov si spustil v zrak? A?"
„Jaz?“ se je čutil užaljenega Bihora. „Vedi, da jaz nis-nn noben ubijalec, niti razbijalec mostov, Sem pošten človek, miroljuben madžarski komunist. To pa, kar se dogaja sedaj tulca j, to pa je nekaj strašnega. To se pravi, norčevati se iz Marksovcga nauka! To ja. . .“ „Ven!“ mu je zakričal oborožen človek in ga je z vso silo udaril po glavi. „Ven, prase! Hočeš biti nek zamazan vaški zaščitnik in si upaš kritiziraiti naša početja! Izgini ven!“
Bihora je zapustil župnišče, čutil je, kako mu je pritekla kri po obrazu. Pa ga ni najbolj bolelo! Za seboj je slišal jok ubogega dekleta, slišal grd j krohot, to ga je najbolj bolelo! Tisti, v katere je zaupal dvajset let, počenjajo take grdobije. Bolj jim je verjel kakor Bogu samemu, njim, ki so govorili o svobodi, o človeštvu, o enakosti, o srečnem miru. Sedaj pa jih vidi take. . .
Neka starka je pritekla za njim hi mu X- grozi dopovedovala:
„Gospod Bihora, gospod Bihora! Pojdi hitro! Oh, moj Bog, moj Bog, uboga Anica! Oh moj Bog! Kdo bi kaj takega pričakoval?! Oh. . .“
Ko je Bihora začul ime Anice, se je naglo obrnil in zaklical sam pri sebi: „To se ne sme zgoditi! Anica! Vse, samo to ne! če pa se tudi to zgodi, je konec sveta!...“
1»
Dirjal je proti koči, kjer je živela Anica. Obraz mu je zalivala kri, pljuča mu niso pustila več dihati. Prišel je n» malo dvorišče. Vsa vrata hiše so bila odprta na stežaj.
„Vse drugo, samo to ne!“ je klical naprestaiio sam pri sebi.
Iztrgal je planko v kotu. Kot blisk je bil v sobici, ki je bila polna vojakov. Skočil je med uje in kričal:
„Ven od tukaj, prasci! Ven! Ničvredneži! Zločinci!“
Prijeli so ga, vrgli na tla, teptali po njem, ga brcali, še, ko je izgubil zavest so ga mrcvarili. Misleč, da ji' mrtev, so ga vrgli na dvorišče. Tu ga je našla njegova žena in ga na nosilnicah spravila domov.
Nasl.dnji dan je Anica umrla.
Vojaki so zapustili vas. Le komisar je ostal. Stanoval je v župnišču in je od tam s strojno puško varoval osvoboditev vasi.
Anico so pokopali brez duhovnika. Tega je, zaprtega v župnijski kleti, čuval komisar sam. Na pogrebu je bili' le nekaj oseb. Ta dan so namreč poko- j pali mnogo mož in žena ravno tako, I kakor Anico. . .
Bihora je ostal v postelji tri tedne-
Ko je že mogel malo vstati, se j« zaprl svojo delavnico in je tam nekaj 1 tesal in žagal in zbijal. Nekaj dni za tem je šel od doma s težkim križem na j rami.
Ne da bi se oziral na levo in desno, I je usmerjal svoj korak proti pokopa- I Iišču. Poiskal je Aničin grob in s težavo postavil nanj križ, na katerem je j bilo zapisano:
„Tukaj počivata Anica in svoboda!“
črke so bile vžgane v les. Nekaj časa je zrl v križ, morda je molil. Nato ' se je šepajoč vrnil domov in zopet le- | gel.
Naslednji dan ga je poklical komisar na pokopališče.
„Kaj je to?“ inu je kričal in kazal tla križ.
„Križ,“ mu je odgovoril mirno Bi-hora.
„Svoboda je zate umrla?“
Bihora je pogledal komisarju narav, nost v oči.
„Ne samo zame, tovariš! Za vse, ki živimo tukaj!“
Zaprli so ga.
Iz pokopališča so morali izginiti vsi križi. Križ je simbol reakcije in v deželi svobode tudi mrtvi nimajo pravice biti reakcionarji.
Nekega dne pa je Bihora prinesel iz gozda izruvano drevo. Nesel ga je na pokopališče in ga je vsadil na Aničin grob. Ravno tam, kjer je bil prej za-8ajen križ.
Tedaj je slučajno prišel med grobovi župnik.
PREROK
Nad nehvaležnim Izraelom so se začeli zbirati črni oblaki božje jeze. Le ža hip je Bog še odložil kazen za vlada nja pravičnega Josija, ki se je resno prizadeval popraviti, kar so njegovi predniki zagrešili in ljudstvo spet pri-dobiti za pravega Boga, V tem času se le rodil v kraljevski rodovini deček, ki so mu dali ime Daniel. Verna družina um je vtisnila v dušo živo vero v Boga *n spoštovanje do vseh verskih postav Bogu zvestih Judov. Prav malo pa je mogel Daniel okušati toplo|to domače hiše. Izraelska zemlja je postala pozo rišče krvavih bojev med Egiptom in Babilonom. In v četrtem letu vladanja kralja Joaklma je babilonski kralj Na-
„Kaj delate tukaj?“ je vprašal prijazno Bihora.
„Postavil sem križ na grob Anice,“ je odgovoril nagovorjeni.
Ko je opazil, da se je župnik začudil odgovoru, je dodal:
„Iz tega bom naredil križ, ko bodo prišli za to ugodni časi.“
Duhovnik je gledal drevo in že po-starelega človeka.
„Sam Bog ve, kdaj bodo prišli tisti časi..."
Mož je zrl v duhovnika. V njegovih očeh je gorelo.
„čim pozneje, tem lepši in večji bo križ. . . In na križ bom napisal samo: ‘Tukaj počiva Anica’, ker tedaj bodo preživeli obhajali vstajenje svobode...“
Tako je zgodba o ubogi Anici. Ves svet naj bi jo zvedel, prej ko bi mu zavladala rdeča smrt svobode in nedolžnosti!	Je, Gin.
DANIJEL
BORIS KOMAN
buhodonosor ih> zmagi pri Karkamišu (leta 605 pr. Kr.) odpeljal obenem s kraljem in odličnimi Judi tudi mladega Daniela v babilonsko sužnost (Dan 1, 1). Kako bridko je občutil ta mladec nesrečo svojega naroda! Moral je nastopiti pot brezdomca. Doma spoštovan in ljubljen, sedaj (tujec med tujci. Doma z vsem obilno preskrbljen, na tujem siromak med siromaki. Bolelo ga je, strlo pa ga ni. Polu žive vere je zaupal v Boga in ni bil osramočen.
NA BABILONSKEM DVORU Kralj Nabuliodonosor je naročil upravniku kraljevske palače odbrati izmed sinov kraljevskih družin nekaj dečkov lepe zunanjosti, dobro vzgojenih
in izobraženih, da bi vedno bivali v kraljevski palači. Te naj nauči jezika in kaldejskih znanosti. Vsak dan naj se jim daje jesti in piti s kraljeve mize. V treh letih naj bi se pripravili za službo kralju. Med te so bili izbrani tudi Daniel in trije njegovi tovariši (Dan 1, 3—6).
Ta izbira je bila prva resna preizkušnja Danielove zvestobe Bogu in judovskim postavam. Kdo bi se čudil, če bi se premoteni od dvorskega sijaja ali iz strahu izneverili šegam očetov? Daniel pa je preizkušnjo odlično prestal in sklenil v svojem srcu ne se omadeževati s hrano s kraljevske mize. Pogumno je prosil upravnika, naj to njemu in njegovim tovarišem dovoli. Bog je hotel, da je našel milost v upravnikovih očeh, ki pa mu je izrazil svojo bojazen, da ne bi radi pičle hrane oslabeli. Zato bi ga kralj nrav lahko obsodil na smrt. Na Danielov predlog Pa je poizkusil dajati jim skozi deset dni le zelenjave in vode. In kako se je začudil, ko jih je našel bolj polnih in zdravih obrazov kot druge, ki so se hranili od obilja kraljeve mize. Bog je obilno poplačal zvestobo Daniela in njegovih tovarišev. Po končani triletni pripravi so se v vsem odlikovali pred ostalimi svojimi tovariši. Danielu pa je Bog dal še izreden dar prerokovanja in razlaganja sanj, da je na orientalcem ljub način lažje oznanjeval pravega Boga (Dan 1, 8__17).
IZItEDNA MODROST
Vse svoje darove je uporabljal v ponižni zavesti, da so le božji dar, v posebno božjo čast In t blagor svojih težko preizkušanih rojakov. Tako je med drugim rešil nasilzie smrti čisto Susano. Ta je bila žena bogatega Juda Joakima, izredno lepa in bogaboječa. Dva stara Juda, sodnika v tistem letu, sta zagorela v grešni strasti do nje. Dolgo sta
jo zalezovala in končno hotela izrabiti priliko, ko se je sama kopala na vrtu. Zagrozila sta ji z vsem najhujšim, Č® se jima ne vda. V7 silni stiski je Slišana rekla: „Bolje je zame, pasti v v» jine roke, ne da bi storila, kar želita, kot pa grešiti v pričo Boga.“ Na vso moč je zakričala na pomoč. Pohotna starca sta jo nato užaljena zaradi spodletelega načrta po krivem obtožila pre šuštva in zakonolomstva in zahteval» njeno smrt. Vsi, ki so Susano poznali, nikakor niso mogli verjeti, da bi bil» ona kaj takega storila, vendar proti uglednima starcema niso nič mogli. Su-saiia se je v silni stiski zatekla k Bogu: „Večni Bog, ki poznaš vse skrivnosti, Ti veš, da sta me ta dva po krivem obtožila! Glej, umrla bom, ne da bi sto-i .la kaj takega, kar sta se ta dva zlobno o meni izmislila.“ Gospod je uslišal njeno molitev in vzpodbudil mladega Daniela, da je pričal za njeno nedolžnost. Dal je zaslišati vsakega starca posebej in iz njunih nasprotujočih se izjav jasno dokazal, da sta lagala. Bila sta po Mozesovi postavi obsojena n» smrt, Susana pa je bil oproščena. Glas o Danielovi modrosti na se je razširil med vsem ljudstvom (Dan pogl. 13.).
RAZLOŽI SANJE
V drugem letu svojega vladanja je imel kralj Nabuliodonosor izredne sanje. — Na Vzhodu so sanjani dajali po seben pomen in imeli celo posebne izvedence za njih razlago. — Nobeden izmed kraljevih razlagalcev ni mogel teh sanj razložiti, zato je kralj vsem zagrozil s smrtjo. Za to je izvedel Daniel. Bog mu je v prikazni odkril kraljeve sanje in njih pomen. Poln hvaležnosti Bogu je šel Daniel na dvor. Na kraljevo vprašanje je odgovoril: „Bog v nebesih je, ki razodeva skrivnosti in ta ti je ifokazal stvari, ki se bodo zgodil e.“ Potem je najprej povedal kraljeve sanje. Kralj je videl ogromen
kip, ki je imel glavo lz zlata, prsi in roke srebrne, trebuh bakren in noge deloma železne, deloma lončene. Tedaj se je z gore odtrgala skala, se zaletela kipu v noge in ga razbila v kosce. Raz-lagn na je ta: Zlata glava tega kipa je Nabuhodonosorjevo kraljestvo; kateremu bo sledilo manjše iz srebra. Nato pride kraljestvo iz bakra in četrto železno. Končno bo na Bog obudil kralj» stvo,ki nikoli ne bo razrušeno, ki bo uničilo vsa druga kraljestva in bo obstojalo za vso večnost. (Na splošno se sodi, da tu misli na katoliško Cerkev, ki bo sledila babilonskemu — zlatemu —, perzijskemu — srebrnemu —, grškemu — bakrenemu in rimskemu — železnemu kraljestvu.)
Kralj je bil izredno zadovoljen z Da nielovo razlago in je priznal z vso dušo pravega Boga: ,.Resnično je vaš Bog Bog vseh bogov, Gospod vseh kraljev.“ Dal ga je povišati, mu dal vse časti in dragocenih darov, in ga postavil za načelnika vseh modrijanov v Babiloniji ter upravitelja babilonske pokrajine in celo za svojega osebnega svetovalca (Dan pogl. 2.).
MLADENIČI V OGNJENI PEČI
Medtem je Judeja dozorela za božjo kazen. Leta 587 pr. Kr. je Nabuhodo-nosor razrušil Jeruzalem in odpeljal Jude tretjič v babilonsko sužnost. Daniel, sedaj mlad mož, ki se je med Judi v tujini naj višje povzpel, je moral s svojimi tovariši gledati dolge vrste rojakov, ki so do smrti utrujeni in žalostni prihajali kot sužnji v Babilon. S tem so bile končno pokopane vse sanje na skorajšnjo vrnitev v osvobojeno domovino. Gotovo ga je vse to silno bolelo v duši, saj je kljub vsem častem v (tujini ostal zvest svojemu rodu in Bogu.
Kralj Nabuhodonosor je mislil, da je z zmago nad Jeruzalemom premagan tudi njihov Bog, katerega je še pred
kratkim priznaval za Boga vseh bogov. Postaviti je dal zlat kip zmage in izdal ukaz, da morajo priti k tej slovesnosti vsi uradniki in dostojanstveniki, če ne jih čaka smrt. Na glas trobente se morajo vreči vsi na kolena in počastiti kip. Daniel in tovariši so ostali zvesti veri očetov kljub smrtni nevarnosti. Takoj so jih nevoščljivi domačini naznanili kralju. Daniela si verjetno zaradi njegovega izredno trdnega položaja pri kralju niso upali. Kralj je dal v silni jezi vreči tri mladeniče v razbeljeno peč. Bog pa svojih zvestih slu žabnikov ni zapustil, ampak je poslal angela, da jih je rešil smrti. Ko je kralj slišal, da prepevajo v peči živi in zdravi hvalnice pravemu Bogu, je spoznal svojo zmoto in spet zapel hvalo Bogu: „Blagoslovljen bodi njihov Bog, ki je poslal svojega, angela, da tieši svoje služabnike, ki so verovali vanj in se zoperstavili kraljevemu povelju in so žrtvovali svoja telesa, da ne bi služili in častili drugih bogov, razen svojega Boga!“ Mladeniče pa je dal postaviti na visoka mesta v babilonski pokrajini (Dan pogl. 3.).
NAPOVE KONEC BABILONSKEGA KRALJESTVA
Nabuhodonosorju je sledil na prestolu sin Baltasar. Ta je priredil kmalu po prevzemu oblasti razkošno pojedino. Povabil je tisoče velikašev in končno dal prinesti svete posode, ki jih je njegov prednik Nabuhudonosor oropal v Jeruzalemskem templju. Iz teh so sedaj pili ti na pol pijani velikaši in njihove ženo in priležnice in slavili svoje bogove. Tedaj pa se je prikazala neka roka, ki je pisala na steno kraljevske palače. Kralj je prebledel trepetajoč po celem telesu, ko je to zagledal. Pozval je vedeže, naj mu razvozljajo skrivnostno pisavo na steni. Ker nihče m tega umel, se je kraljica spomnila na Daniela. Takoj so
poslali ponj in kralj mu je obljubil ogromnih darov in tretje mesto v državi. Daniel na je mirno odgovoril: „Bog, Najvišji, je dal tvojemu očetu Nabuho-donosorju kraljestvo, čast in slavo. Zato so ga vsi spoštovali in -trepetali so pred njim vsi narodi jn jeziki. Toda, ko pa se je njegov duh napolnil z napuhom, mu je bil vzet prestol in čast in je živel kot vol v pustinji, dokler ni priznal, da ima Najvišji obi&st nad kraljestvi. i'i, Balfasar, sin njegov, kljub temu, da si to vedel, nisi ponižal svojega srca. ampak si se vzdignil zoper Gospodarja ne ba in st dal prinesti posode iz templja, da piješ iz njih. Tudi si častil malike lz zlata in srebra, kamna in železa, samo Boga, od katerega zavisi vsak hip tvojega življenja, nisi častil. Zalo je On poslal to roko, da napiše: ,,5Jane, tekel, lares.“ Mane pomeni: Bog je preštel dneve tvojega kraljestva in jim Je določil konec. Tekel: Dal te je na tehtnico in te je našel prelahkega. Fa-res: Kazdeiano bo tvoje kraljestvo in izročeno bo Medom in Peržanom“ (Dan 5, 17—28).
Silen vtis so naredile te odkrite besede sivolasega Daniela. Kralj je ves pretresen spolnil obljubo in postavil Daniela za tretjo oblast v državi. Pa še isto noč je kralj umrl in deželo so zasedli Medi pod vodstvom <i2 letnega Darija leta 538 pr. Kr.
V LBVNJAKU
Tudi pri novih gospodarjih je Daniel hitro pridobil na ugledu in bil postavljen za enega najvišjih državnih uradnikov (Dan 6, 2—1). Domačini so zavistno gledali, kako zavzema vedno višje položaje. Da bi ga uničili, so pregovorili kralja Darija hlineč mu svojo vdanost, da je izdal ukaz, da bo vsakdo, ki bi se obračal mesto na kralja na katerega koli boga, vržen v levnjak. Potem so opazovali Daniela, ki je vedoč
vse to, zvesto opravljal svoje molitve pravemu Bogu. Takoj so ga naznanili kralju. Kralj je bil zelo žalosten in je hotel Daniela rešiti, pa hinavci so mu govorili, da je medijska in perzijska postava, da se kraljev ukaz ne more spremeniti. Tako so dosegli, da je bil Daniel za svojo zvestobo Bogu vržen v levnjak.
Ko pa je šel kralj drugo jutro ves zaskrbljen gledat, kaj se je z Danielom zgodilo, ga je našel živega in zdravega. Ves vesel mu je Daniel rekel: „Bog je po svojem angelu poskrbel, da mi levi niso storili nič hudega, ker me je našel pravičnega pred seboj. Toda tudi pred teboj nisem ničesar zagrešil“ (Dan 6, 22).
Kraj je ves srečen (bil Daniela osvoboditi. V levnjak pa je dal vreči hinavske svetovalce in takoj so jih levi raztrgali. S tem je Daniel dosegel, da je kralj izdal odlok, da se mora spošto-vatj v celem kraljstvu Danielov Bog, zakaj ta Bog je večen in njegovo kraljestvo ne bo nikdar uničeno.
VIDENJA
Bog je Danielu poleg vsega drugega tudi odkril prihodnje stvari. Tako je videl v prvem letu vladanja kralja Bal-tasarja priti iz morja štiri zveri. Pira je bila kot lev In je imela orlovske peruti. Ko pa so ji izpulili peruti, je postala kot slaboten človek. Druga zver je bila iiodobna medvedu s tremi vr stami zob. Potem je videl leopardu podobno zver, ki je imela štiri peruti kot ptič in štiri glave. Nazadnje pa se mu je prikazala strašna zver z izredno močjo. Ta je s strašnimi zobmi vse zdrobila. Potem je zagledal starca, večnega Boga v snežnobeli obleki. Njegov prestol je bil z ognjenih plamenov. Tisoči so mu stregli. Vsedel se je, da sodi zve rem. Zverem je bila odvzeta oblast. Tedaj pa je prišel na oblakih neba ne-
kdo, ki je bil podoben Sinu človekovemu. In dana mn je bila oblast, čast in kraljestvo in vsi narodi in jeziki so mu služili. Njegova oblast je večna, ki mu ne bo odvzeta in njegovo kraljestvo je nerazrušno (Dan 7, 8—14).
Te štiri zveri so štiri kraljestva. Razlagalci sodijo, da babilonsko, medijsko, perzijsko, kraljestvo Aleksandra Velikega in rimsko kraljestvo, ki so drugo za dragim propadla. Potem pa je nastopilo kraljestvo Sinu človekovega, ki je obljubljeni Mesija, kateremu ne bo konca.
Posebno pa je znano Danielovo videnje v sedemdesetih tednih, ki ga je imel v prvem letu vladanja Darija. Najprej v ponižni molitvi prizna krivdo Izraela in pravično božjo kazen. Potem pa prosi Boga v imenu celega naroda usmiljenja. Bog je uslišal njegovo ponižno prošnjo in mu po nadangelu Gabrielu razodel, da je določenih 70 tednov, da bodo končno izbrisani njihovi grehi. Nastopila bo večna pravica in maziljen bo Sveti svetih.
Od odloka, da naj se pozida Jeruzalem do Kristusa bo minulo dvainšestdeset tednov. V sedmih tednih bo mesto pozidano. In po 02 tednih se bo Kristusu vzelo življenje in Judje ne bodo več njegovo ljudstvo, ker ga bodo zavrgli. Prišel bo narod s svojim poveljnikom, ki bo mesto razrušil in tempelj za vedno. Kristus pa bo sklenil novo zavezo v enem tednu z mnogimi verniki (Dan 9, 24—27).
Razlagalci razumejo pod tedni letne tedne, to je sedem let. Od odloka, da se znova pozida Jeruzalem, leta 445 pr. Kr. je preteklo 49 let, da so ga v resnici pozidali, kar znaša 7 letnih tednov. In potem je preteklo 62 letnih tednov, to je 434 let d0 Kristusovega krsta v Jordanu. V polovici 70 tedna pa je bil umorjen in s svojo odrešilno smrtjo začel novo zavem».
Kri/ na Velik m Kleku (Glocknerkreuz) (3797 m)
Daniel je izvršil v božji službi in po božji dobroti ogromno delo za svoje ljudstvo hi za božjo čast. S svojo neustrašeno vero in zvestobo veri očetov, s svojo vplivno besedo pri kraljih suž. nosti je bil svetla luč, ki je Judom kazala pravo not in tudi poganom pomagala spoznavati pravega Boga. Nje. gove preroške besede pa so bile posebno krepka tolažba v najtežjih dneh. Ne imenuje se zaman njegova knjiga, Apo. kalipsa: Razodetje Staro zaveze.
Tudi nam na tujem mnogo pove. Ohraniti se moramo sredi poganskega sveta zveste pravemu Bogu in izročilom očetov in po svoje pripomoči, da moderni pogani po naših delih spoznajo pravega Boga in njegovega Sina Jezusa Kristusa.
LUČ, KI SVETI V TEMO GROBA
ALOJZIJ KOŠMERLJ
Dva velika spominska dneva odpirata na pragu meseca novembra skrivnostna vrata, \i vodijo v onostrans\i svet: Vsi sveti in Verne duše.
Praznik Vseh svetnikov je praznili zmagoslavne Cerkve, praznili vseh onih, \i so po preizkušnjah in borbah tega življenja zmagovito dosegli svoj končni cilj — večno blaženost nebes. Vernih duš dan pa nas spominja usode onih, \i končnega cilja tudi niso zgrešili, vendar ga dokončno še niso dosegli in so na poti v večno veselje, po sklepu večnega Sodnica, ostali na \raju očiščevanja. da se operejo vsakega madeža, predno smejo pred obličje neskončno svetega Boga.
Oba ta spominska dneva sta povezana med seboj, ta\o da se veselje nad srečo zveličanih preliva v tiho žalost nad usodo trpečih, \i skoraj prevlada v naših dušah, \o obiskujemo grobove naših rajnih.
Te dni naše duše globoko doživljajo vso pretresljivo resničnost človekovih poslednjih reči, pa tudi vso skrivnostno bližino večnosti, saj se nam zdi, \ot bi na naša ušesa udarjalo skrivnostno šum-Ijanje valov onostranstva, po \aterih se nam bližajo naši pokojni, da nas obiščejo in nam spregovore tiho, dobro besedo . . . Večerno žalno zvonenje zvonov naših cer\va, večerna pobožnost v resnobno, žalno opremljenem svetišču na Vseh svetnikov večer, trije rožni venci za duše pogojnih, beseda božja o njihovi usodi in naših dolžnostih napram njim — vse to je nekdaj doma do dna prevzelo naša ■srca. Sta pač res spominska dneva ta\o
vsa naša in vsa človeš\a, obenem pa vsa nadnaravna in božja.
Odkar živimo na tujem, nam je duša v teh dneh še posebno polna domotožja in tihega hrepenenja. Oj, \oli\o grobov se je odprlo, odkar smo šli od doma! In ni teh grobov kopala le ljubezen. Nešteto jih je izkopalo sovraštvo, po gozdovih in prepadih, grobove, \i jih še ni mogla Cerkev pokropiti z blagoslovljeno vodo in jih napojiti s svojo molitvijo, grobovi, \i za mnoge od njih ne bomo nikoli zvedeli. Ali naše duše jih bodo te dni poiskale vse, tudi najbolj s\rite in zapuščene. in naša iskrena molitev bo znova prižgala na njih skrivnostno luč vere in večnega upanja.
O,	\a\o čudovita je ta luč vere, \i sveti v samo temo groba, \i razliva žar\e tolažbe v skrivnostno grozo smrti in nam milo govori o vstajenju in svidenju. Odprimo ji na stežaj vrata svojih duš!
TOLAŽBA V SMRTNI GROZI
Misel na smrt je sama po sebi človeku vedno grenka. ]e pač smrt \azen za greh in zato se je človek boji, zakaj frazen nikakor ni zaželena.
Gledajoč smrt s te strani, jo sveti Pavel imenuje „našega sovražnika“ (1 Kor 15, 26), ker nas s silo napade in nam ^onča življenje, na katerem človek po naravnem gonu ves visi. In ^adar pride, jo spremlja strahotno spremstvo, da se nam ob misli nanj stiska srce: smrtni boj, grob, razpad in gniloba.
Vse to pa je le zgolj naravno gledanje na smrt, pri katerem se kristjan ne ustavi dokončno. Odkar je namreč naš Go-
spod in Zveličar lezus Kristus na križu smrt pretrpel, od\ar je smrt dobila po njem značaj daritve in je postala vir našega odrešenja, od tedaj je smrt izgubila svoj strahotni obraz. Kakor je bila Kristusu, t a\o je smrt tudi vernemu kristjanu dejanje najpopolnejše vdanosti in zadoščevanja. Smrtna postelj mu postane oltar, smrt sama pa je \a\or maša, \i ga očisti in opere v Kristusovi krvi. V tej luči smrt ne predstavlja \on-ca, marveč začetek novega, večnega življenja.
Jezus je primerjal smrt Jairove hčere s tihim, mirnim spanjem (L\ S, 52) O svoji lastni smrti je govoril got c odhodu k Očetu (Jan 14, 28). V priliki o devicah mu je ura smrti kitc na nebeško svatbo: ,.Ženin prihaja, pojdite mu naproti!“ (Ml 25. 6).
Misel, da je smrt začetek blagodejnega počit\a, izraža sveti Janez v Skrivnem razodetju z besedami, ki jih sveta Cerkev, polna vere, ponavlja v berilu črne maše: ,,Slišal sem glas iz nebes, ki mi je govoril:	Blagor mrtvim, ^dteri
umrjejo v Gospodu. Da, govori Duh, spočijeio naj se od svojega truda, zakaj njih dela gredo za njimi“ (Raz. 12,
n).
Tsjaj nas tudi ne žalosti preveč misel na^ telesni razkroj v grobu, ki je neizbežno uresničenje božje sodbe nad grešnim človekom: ,,Prah si in v prah se Povrneš (I Moz 3, 19). Takole nas tolaži glede tega sveti Janez Zlatousti:
■ Ker nas ie Bog namenil za večno življenje, podre ob smrti bedno hišo na-sega telesa in pošlje dušo medtem na drugi svet, da se potem, k° bo telesni dorn na novo zgrajen v slavi, duša poveličana in radostna povrne vanj. J\[e žalujmo torej nad razpadom telesnega šotora, marveč glejmo v luči vere in polni upanja našo prihodnjo slavo!“
JJaj se nihče ne čudi, kako bo to mo-Roče, ko je razpad mrtvega telesa na-
vadno tako hiter in popoln in so okol-nosti tega često izredne in raznolike. Vstajenje naših teles bo delo božje vsemogočnosti, kateri ni nemogoča nobena reč. On, ki je vse iz nič ustvaril, bo združil vse atome našega telesa, katerih nobeden se po njegovi volji ne izgubi. V naravi sami obnavlja Stvarnik leto za letom pred našimi očmi skrivnost vstajenja. Pozimi zemlja kakor umre; pomladi pa spet oživi, zaželeni, vzcvete. Seme, ki ga vržemo v zemljo, zgnije in le, če strohni, požene novo bil, novo rast.
Zato nas Cerkev vabi, da v apostolski veri izpovedujemo: Verujem v vstajenje mesa in v večno življenje. 7s[a grobove in v sredo pokopališča nas uči Cerkev postavljati križ, znamenje zmage nad grehom, nad smrtjo in nad peklom, znamenje odrešenja in poroštvo vstajenja, kakor to tako globoko izraža naša nagrobna pesem: Le križ nam sveti govori, da zopet vidimo se nad zvezdami . . .
NAD ZVEZDAMI
7s[a Vseh svetnikov dan beremo v prazniški maši berilo iz Skrivnega razodetja sv. Janeza, 7. poglavje, kjer evangelist pripoveduje, kak° je videl v prikazni nebeško mesto Jeruzalem in Boga na nebeškem prestolu. In nadaljuje: ,,In videl sem veliko množico, ki je nihče ni mogel prešteti, iz vseh narodov in rodov in ljudstev in jezikov; stali so pred prestolom in pred Jagnjetom, oblečeni v bela oblačila in s palmami v rokah. In z močnim glasom so hvalili Boga, ki rnu gre hvala in slava in čast in zahvala in oblast in moč na vekov veke . . .“
Iz tega videnja svetega Janeza po pravici sklepamo, da je število zveličanih v nebesih ogromno, nepregledno, brezštevilno. In da so tam ljudje vseh rodov, vseh stanov in poklicev, vsake starosti.
V prazniškem evangeliju nam Jezus pove, kateri so tisti, ki jim bo dano v posest nebeško kraljestvo in bodo imeno-
vani otroci božji. So to ubogi v duhu, krotki in žalostni, lačni in žejni pravice, usmiljeni, čisti v srcu in miroljubni, sled' njič še oni, \i preganjanje trpe zaradi pravice. In tem poslednjim Gospod Jezus na najslovesnejši način zagotavlja:
,.Blagor vam, kadar vas bodo zaradi mene zasramovali in preganjali in vse hudo zoper vas lažnjivo govorili: Veselite in radujte se, zakaj velijo je vaše plačilo v nebesih“ (Mt 5).
O tem plačilu v nebesih govori sveti Janez v Skrivnem razodetju ta\o lepo in čudovito, da se zdi človeku \a\or lepa pravljica, pa je razodeta resnica. Berite v teh dneh zadnji dve poglavji te preroške knjige nove zaveze in srce vam bo koprnelo od veselega hrepenenja in pričakovanja. „In obrisal bo Bog vse solze z njih oči in smrti ne bo več; tudi ne bo več ne žalovanja ne vpitja ne bolečine, zakaj, kar je bilo prej, je minilo“ (21, 4). Pa je vse to, kar je sveti Janez tu zapisal, le kakor jeclanje, kakor to sveti Pavel pove, ki je bil zamaknjen v nebesa, pa ni vedel povedati drugega kot to, da „oko ni videlo in uho ni slišalo in v nobenega človeka srce ni prišlo, kar je Bog pripravil njim ki ga ljubijo“ (1 Kor 2, 9).
V OČIŠČUJOČEM OGNJU
Ko gledamo na velikost in množino človeških slabosti in nepopolnosti, si le težko mislimo, da bi mogli po smrti takoj in naravnost v nebesa. Verjetno se nam zdi, da gre večina duš v nebesa s\ozi vice. Po nauku svete Cer\ve so vice poseben kraj, ki ga je ustvarila božja pravičnost v zvezi z božjim usmiljenjem, da se tam duše pravičnih očistijo vseh madežev in pripravijo za vstop v božje kraljestvo. So vice vmesna postaja med nebesi in peklom. Kje je ta kraj, je za nas krivnost, kakor je sploh življenje u onostranstvu polno neumrljivih in nerešljivih tajnosti.
Očiščujejo se verne duše s trpljenjem, ki jim je edino sredstvo opravičenja. Jčjajvečje trpljenje zanje je začasna ločitev od Boga, po katerem hrepene z neizrekljivim hrepenenjem. O tem hrepenenju vernih duš piše sveta Katarina iz Genove, da je kakor strašna, neutešljiva lakota, ki presega vsako človeško predstavo. V zvezi s tem trpljenjem, ki )e glavna muka vic in očiščuje višje sfere duše, pa je po splošnem mnenju bogoslovnih učiteljev in po veri krščanskega ljudstva v vicah tudi čutno trpljenje, ki očiščuje nižje zmožnosti duše. Sveti očetje govore o očiščujočem ognju, ki P° svoji silovitosti prav nič ne zaostaja za ognjem pekla, le da ni večen.
Ker se s smrtjo zaključi čas zasluženja, se verne duše same ne morejo na drugem svetu z ničemer drugim pomagati razen z omenjenim trpljenjem. V vicah ni več možnosti za pokoro in zadoščena-nje, ni zakramentov, ni duhovnika, ni oltarja, ki hi bili vernim dušam na razpolago. Zakrament vic je le očiščujoče trpljenje, ki pa ne očisti tako hitro, kot prostovoljne sprejeto trpljenje na zemlji s svojo zaslužno in zadostilno močjo.
Kazni v vicah so odmerjene po božji pravičnosti v sorazmerju z zadolženjem. Trajajo za vsakogar toliko časa, dokler ni s svojim trpljenjem ali po prošnji in zadoščenju drugih poplačal zadnjega vinarja. Vice se bodo gorica/e za vse na sodnji dan.
V vso -to temo in žalost onostranskega očiščevanja Pa lije luč vere žarke velike tolažbe: Duše v vicah so gotove svojega zveličanja. Vedo, da so v ljubezni božji, da jim je združenje z Bogom zagotovljeno. ‘Kje morejo več grešiti, ne morejo več izgubili svoje sreče. Očiščujoče trpljenje prenašajo s popolno vdanostjo in z neporušljivim notranjim mirom. Med njimi ni nobene nevoščljivosti, nobenega izpodrivanja, nobenega prepira, ne zamere ne nevolje. Trpljenje enega je trp-
Ijenje vseh, veselje enega veselje vseh, osvobojenje enega zadoščenje vseh. Ta\o je to življenje v vicah pri vsem silnem trpljenju tudi polno skritih lepot. 7\[i-kjer se ne trpi tal(o vdano, ta\o ljubeče kakor v vicah.
Poleg tega imejmo pred očmi še drugo versko resnico o vicah, ki Pa uči, da verne duše niso zapuščene. Čeprav si same ne morejo nič pomagati, vendar v občestvu svetnikov, ki jih veže s svetniki v nebesih in z verniki na zemlji, niso pozabljene.
Po veri Cerkve božji angeli in svetniki učinkovito pomagajo pri reševanju duš iz vic. Pri pogrebu kristjana Cerkev moli: ,,Pridite na pomoč, svetniki božji, Pohitite naproti, angeli Gosopodovi. Sprejmite njegovo dušo in jo nesite pred obličje Tfajvišjega." Pri darovanjskem spevu črne maše pa Cerkev duše vernih Posebej priporoča svetemu nadangelu Mihaelu, zastavonoši nebeških čet, naj jih vodi v večno luč.
še močnejša k°t vsi angeli in svetniki je v svojem posredovanju za duše ljuba Mati božja, presveta Devica Marija, k1 ie Kraljica vesoljne Cerkve, zmagoslavne, vojskujoče in trpeče. Sveti Alfonz Liguori je prepričan, da Marija velikodušno pomaga dušam svojih služabnikov, ki trpe v vicah. Onim, k• nosijo njen karmelski škapulir in ji v zvesti ljubezni služijo, je obljubila rešitev iz vic prvo soboto po smrti. Sveti Brigiti je v nekem razodetju dejala: ,.}az sem kraljica vic in moje prošnje lajšajo muke onih, k1 trpe na tem kraju očiščevanja."
Kot nezmotljiv verski nauk Pa razglasa sveta Cerkev resnico, da moremo vernim dušam uspešno pomagati zlasti mi, ki živimo na zemlji in imamo obilno možnost zasluženja in zadoščevanja. Trojna je pomoč, ki jo lahk.o nudimo našim rajnim v njihovi stiski- molitev, miloščina in žrtev. 7s{<ad vsem tem pa je daritev svete maše, katere zadostilne in
Cerkev Marijinega Vnebovzetja v I). M. v Polju
prošnje sadove lahko vedno naganjamo dušam rajnih. Tudi imamo na razpolago neizrekljivo bogastvo svetih odpustkov, k> jih moremo pridobivati vsek dan, zlasti v obilni meri pa na dan Vernih duš.
ŽAREK V TEMNIH SLUTNJAH
Ob vsem tem tolažbe polnem premišljevanju bo morda marsikomu težka misel prebodla srce, misel na pokojne, ki so odšli s tega sveta nenadoma, nepripravljeni, morebiti celo v očitnem grehu, Kje so njih duše1 Kaj je z njimi? So se odpadniki, zakonolomci, samomorilci . . . rešili večnega pogubljenja in dosegli božje usmiljenje, ko pa se tako pogosto ponavlja, da kakršno življenje, taka smrt, taka večnost?
Kaj naj rečemo na vse tot Ali ne sveti v to temo nobena luč?
A[e predajajmo se obupu, marveč v luči svete vere v svoje pomirjenje premislimo sledeče:	Gotovo ni večje in
strašnejše nesreče za človeka \ot je smrt v nespol{orjenem tež\em grehu. Ta\i smrti ne more slediti drugega \ot obsodba in pogubljenje. Strašno je misliti na Kristusa sodnika, \i ta\im dušam neizprosno \liče: ,,Proč od mene, prekleti, v večni ogenj, \i je pripravljen hudiču in njegovim angelom“ (Mt 25, 41). Vemo tudi, da je Gospod Jezus dejal, ,,da so široka vrata in je prostorna pot, \i drži v pogubo, in mnogo jih je, \i v pogubo po njej hodijo. Oz\a pa so vrata in tesna je pot, \i drži v življenje, in malo jih je, \i jo najdejo“ (Mt 7, 13'14). Svetnici nas tudi uče, da je utemeljen naš strah za usodo onih, \i so v življenju zanemarjali božje zapovedi in lah\omiš-Ijeno ali celo predrzno prezirali klic božje milosti. J\[i vedno lahko upati, da bi se zakrknjen grešnik P™ v zadnji uri spreobrnil in rešil. Dosti razloga, da vsak ,,s stahom in trepetom dela za svoje zveličanje“ (Filip 2, 12).
Vse to je resnično. Vendar nam vse te pretresljive ugotovitve ne smejo vzeti vsega upanja glede usode onih, ki so, po našem mnenju, nesrečno umrli. Pomislimo le: Sveta Cerkev, ki toliko svojih otrok proglasi za blažene in svete, nikogar še ni proglasila za pogubljenega. FJaj bi bilo življenje kakeSa človeka še tako slabo in pohujšljivo, sveta Cerkev ne dovoli, da bi kdo na tem svetu izrekel nal njim končno sodbo. Bog je, k' vse ve in vse razume, njegova je sodba in ta sodba je vedno neskončno pravična.
Vemo tudi, da Bog nikogar ni ustvaril za pogubljenje, ampak „hoče, da bi se vsi ljudje zveličali k spoznanju resnice“ (I 'Tim 2, 4). Če vemo za to božjo voljo glede zveličanja Vseh ljudi, kdo potem ve za skrivnostno delovanje božje milosti v poslednjih in odločilnih trenutkih človeškega življenjat Kdo more vedeti, ka'
ko se duša posameznega človeka v tisti veliki uri odhoda odziva božjemu khcu1 In kaj moremo vedeti glede tega, kar se v globini človekove duše dogaja potem, ko je človek navidezno umri, pa se duša še ni dokončno ločila od telesa1 Zdravniki trdijo, da je včasih presledek med navidezno in resnično smrtjo dolg, da more trajati tudi cele ure, zlasti v slučaju nagle ali nasilne smrti. Zato se takemu navidez mrtvemu lahko, vsaj pogojno, podeli sveto maziljenje tudi več ur potem, ko je na videz prenehal živeti. Vedimo tudi, da je božje usmiljenje neizmerno, da usmiljeni Bog čaka s svojo milostjo, s svojim očetvoskim odpuščanjem do zadnjega trenutka in da je treba za dosego tega odpuščanja le ene same skesane besede ali milosti. Gotovo je tudi, da molitve živih za umirajoče grešnike mnogim pomagajo k spreobrnjenju in zveličanju. Resnica je tudi, da sveta Cerkev dovoljuje molitve in zadušne maše tudi za duše očitnih grešnikov, utrjujoč nas s tem svojim ravnanjem v upanju na njihovo rešitev.
FJe dajmo se torej nikoli obvladati mislim obupa, marveč polni zaupanja v neskončno božje usmiljenje molimo in darujmo tudi za te svoje nesrečne brate in sestre, radi \at*rih usode se nam vznemirja srce. Sami pa storimo že sedaj v življenju vse, kar le moremo, da bo naša lastna smrt dobro pripravljena in srečna in da čim več bratov in sestra, k' so zašli, obrnemo na pravo pot.
Zaključimo te tolažilne misli z veličastno izjavo našega Gospoda Jezusa Kristusa, k’ jo je dal ob Lazarjevem grobu in jo sveta Cerkev ponavlja pri črni maši in ob pogrebu svojih vernikov, izjava, k} naj bo za nas vse kot mogočen k}*c trt opomin.
„Jaz sem vstajenje in življenje. Kdor v me veruje, bo živel, tudi če umrje; in kdorkoli živi in v me veruje, vekomaj ne bo umrl" (Jan 11, 25).
Na Slemenici se je po prihodu gospoda Simona pričelo novo življenje. Mladi dušebrižnik je imel za patrona apostola Simona Gorečnika. Nič čudnega, ako je ob misli na tako vzvišenega nebeškega zavetnika in vzornika tudi njega gorečnost priganjala, da bi kar najhitreje spravil faro v red.
Na vseh koncih je poprijemal. Včasih kar malo preveč, a ljudje za njegove besede niso kazali posebnega zanimanja.
„Nova metla dobro pometa," so ga ocenili nekateri.
„Le pustimo ga! Se bo že vnesel, je še mlad," so menili drugi.
Najbolj ga je bolelo, da ljudi sploh blizu ni bilo. Ljudje so ga pozdravljali, a kakega posebnega stika z njimi ni mogel navezati. K maši jih še celo ni bilo. Med nedeljsko mašo je v klopeh samevalo kakih petnajst, po večini starejših moških, približno toliko ali še manj žensk, otrok pa sploh ni bilo v cerkev. Sčasoma je ugotovil, da je le nekaj družin prihajalo v cerkev, druge so pošiljale le po enega zastopnika, večina pa redno sploh nobenega. Točno tako, kakor so mu dejali na škofiji ob odhodu na novo službeno mesto. Ljudje na Slemenici so dobri, le k maši ne hodijo.
Na srečo je imel dostop v šolo in je mogel vsaj otroke pri verouku prijeti. Dobival je vedno iste odgovore. Jeseni in spomladi so odgovarjali: „Sem moral pasti živino."
„Kdo pa v delavnik pase?" je hotel vedeti gospod katehet.
GREGOR HRIBAR
„Sestra."
„Zakaj pa v nedeljo sestra ne pase?" je želel priti do konca zvedavi župnik.
„Mora kuhati."
„Kdo pa danes kuha?”
„Mama."
„Zakaj pa v nedeljo mama ne kuha?"
„Se mora odpočiti." —
Tudi pozimi so bili izgovori času primerni.
„Zakaj nisi prišel v nedeljo v cerkev? Ne veš, da moramo v nedeljo vsi k sveti maši.'"
„Nisem imel čevljev,” je odvrnil brhki Franci Poziwawnig (Počivavnik).
„Kako da ne? Si prišel danes bos v šolo?"
Otrok je moral iz klopi, da so vsi videli, da je imel čevlje.
„Saj imaš čevlje. Zakaj te ni bilo?"
„Sem jih imel pri čevljarju v popravilu." —
In tako je šlo po vrsti„ teden za tednom. Vsakdo je imel že pripravljen izgovor. Nekateri so bili trudni ali jim je bilo premrzlo. Drugi so zaspali, ker jih stara mama ni zbudila. Spet drugi niso imeli srajce oprane ali so morali pestovati bratca ali sestrico. Glavna krivda je bila pač na starših, ker se niso potrudili, da bi otroci izpolnjevali to, k čemer jih je katehet navajal.
Na obrazih otrok se je videlo, da so bili še kar nekam prepričani, da je le *
* Pričujoča črtica je enako kakor črtica istega avtorja v oktobrski številki odlomek iz neobjavljene novelice „Gospod Simon".
dobro iti v nedeljo k masi. A kaj je vse
pomagalo, ko so pa starši doma do temeljev podrli, kar je katehet v šoli Jtgradil. Vendar gospod Simon ni obujal, temveč se je tolažil z besedami svetega pisma: „Eden seje, drugi sadove ®x>bira."
Sčasoma je gospod Simon prišel na to, da so ljudje nekatere nedelje in prašnike • letu bolj cenili kakor druge.
božiču, na novega leta dan in o veliki noči je bila cerkvica dobro obiska-
m.	Na dan svetega Rešnjega Telesa je ■fihitelo mlado in staro k procesiji. Enako na zahvalno nedeljo, ko so tudi napravili procesijo. „Le kdo danes kuha . nase?" si ie ob taki priliki mislil zadovoljni gospod župnik.
L dobrim obiskom je mogel računati tudi na kvatrne nedelje. Na take dneve p na Slemenici navada, da imajo pred maso opravilo za rajne in gredo peten, na pokopališče blagoslovit grobove in molit za rajne.
„Lepa navada; ,c dejal gospod Simon. „Treba bo le te P,.;OŽnostne obiske izkoristiti!" Ob vseh ten prilikah, ko je prišlo več ljudi v cerkev, se po stari navadi namreč ni pridigalo. V o-' 'n ih č-’rih, ko so 1 indic prihajali redno v cerkev, ni bilo take škode, ako so semtertja ostali brez pridige, sedaj pa je bila stvar docela drugačna. Gospod Simon je vpeljal kratko pridigo ob vseh teh dneh, da je še onim kaj povedal, ki so prišli le vsake kvatre enkrat blizu.
Na vso moč prijetno presenečen je bil gospod Simon že prvo jesen, na vseh svetih dan popoldne. Ljudi se je kar trlo na pokopališču in okrog cerkve. Vse polno novih obrazov je mogel ugotoviti.
„Vendar so se ljudje kočno zganili," se je veselil pastir svojih ovčic, ko je šel čez pokopališče v cerkev. A kako nepri-ietno presenečen je bil malo pozneje, ko ie videl v cerkvi klopi le slabo zasedene.
Isti ljudje kot zmeraj, vsi drugi so ostali zunaj in še motili so popoldansko pobožnost. Pridigo, ki jo je pripravil tudi Za take, ki jih nikoli rij bilo v cerkev, je nrihranil, da jo pove na pokopališču, kamor se je po cerkvenem opravilu podal s svojo čredico.
Ljudje na pokopališču so utihnili. Vsak se je postavil h grobu svojih raj-
vse Ponovno je mogel ugotoviti, da so ljudje 'do lepo uredili in okrasili grobove svo-uh rajnih sorodnikov. Zato jih je pri govoru pred velikih križem pohvalil, češ Li je leno urejeno pokopališče znamenje globoke vere v posmrtno življenje in ■'panja v ponovno svidenje onstran gro-
1.	Opozoril je tudi, da vse cvetje in Vici na grobeh rajnim nič ne pomagajo:
„Venci uvenejo, luči ugasnejo, solzč se posuše, edino molitev prodre oblake in nridc pred jarestol troedinega Boga . Mesto vencev iz rož nas prosijo naši rajni rožnih vencev. Zlasti pa jim moremo pomagati s tem, da prosimo zanje pri sveti maši. Zato naj bo naš najlepši šopek, ki ga položimo danes na grob svo-iih rajnih, naš trden sklep, da se bomo odslej vsako nedeljo udeležili svete maše," je zaključil gospod Simon svoj govor na pokopališču. Še za naslednji dan jih je povabil k mašam za rajne, po* novno blagoslovil vse navzoče in odšel s pokopališča.
„Saj kar dobro govori naš jezik," so ugotavljali nekateri, ki so ga prvič slišali. „Pa pravijo, da ni iz naših krajev."
,,Je le dobro, da je kak duhoven blizu, če se primeri kak krst ali pogreb," so bili zadovoljni drugi.
K maši jih pa na vernih duš dan, ne v nedeljo ni bilo več ko po navadi.
Spet je imel gospod Simon leto dni časa, da premišljuje, kako naj drugo leto -nravi ljudi iz pokopališča nainrei v cerkev.
nih. Gospod Simon je slovesno obšel pokopališče in blagoslavljal grobove.
Ko je nekega dne med molitvijo brevirja premišljal, kaj naj ljudem pove, da bo bolj zaleglo, je sredi hvalnice, ki so jo trije mladeniči peli v ognjeni peči, obstal pri besedah: ,,Slavita Gospoda, ogenj in . . .“
Misel, ki se je ob tej priliki vzbudila v glavi gospoda Simona, mu je ugajala. Rad se je odslej bavil z njo, jo gojil in se ob njej veselil bodočega uspeha.
„To bo zaleglo, če le kaj,“ si je veliko obetal mladi dušebrižnik. „Le tako dobim ljudi v cerkev.“
Leto dni je bilo brž okrog. Na vseh svetih dan popoldne je bilo vse kot pred letom dni. Pokopališče polno, cerkvene klopi slabo zasedene. Le z eno razliko: To pot je župnik zavil na prižnico, se ozrl po napol praznih klopeh, ki jih je medlo obsevalo jesensko sonce, pozdravil, nato pa močno in presunljivo zaklical: „Feuer! Feuer! — Ogenj! Gori!“ in spet počakal.
Ako bi padla tretja atomska bomba na Celovec, bi na Slemenici ne bilo takega preplaha. Ljudje so planili pokoncu in hiteli proti izhodom. Dobro, da jih ni bilo veliko! Brž so bili brez nesreče Zunaj. Le zadnji so imeli težave, ker se je med tem že razlegal po pokopališču krik: Gori! Gori! in vsa na pokopališču zbrana množica je vdrla v cerkev, da bi videla, kje gori. Cerkev je bila kmalu polna radovednežev, ki so strmeli v pridigarja, ki se ni premaknil z mesta.
Ko so bili vsi oni, ki so se še pred kratkim razgovarjali na pokopališču, v cerkvi; ko so tisti, ki so iz cerkve zbežali, tudi že nazaj silili in ko so celo nekateri bogoverci (Gottgläubige) pri Zadnjih vratih stegovali v cerkev svoje vratove v upanju, da bo ogenj že skoraj Uničil „tempel“, ki jim je bil tako zelo na poti, je spet povzel beselo gospod župnik in nadaljeval, kakor da se ne bi bilo nič zgodilo:
„Kje gori? Kdo gori? V vicah gori!
Pogled na Grossglockner s Ktidnitztal (od Kalške strani) :$7!)7 m
Tvoj oče gori! Tvoja mati, tvoj brat, tvoja sestra, tvoja žena, tvoji otroci gorijo v ognju v vicah." Nato je gospod Simon z očmi premeril cerkev počez in po dolgem in zmagoslavno nadaljeval: „Prav zato smo se danes tako polnoštevilno zbrali na tem svetem kraju, da pomagamo našim rajnim z molitvami in jih rešimo iz ognja v vicah . ..“
Ljudje so bili še vsi preplašeni. Nekateri so godrnjaje odšli, večina je pa le obstala ih spet enkrat slišala v cerkvi božjo besedo.
Po opravilu na pokopališču so se zbrali najbolj zagrizeni nasprotniki cerkve in Župnika in ugibali, kako naj bi se mu oddolžili za to, kar jim je storil.
„Potegnil nas je prišlec,“ so ugotavljali nekateri.
Drugi so bili v skrbi za javni blagor in so govorili:
„Zadevo je treba javiti oblasti. Drugič bo res požar in ne bo nihče verjel.“ Spet drugi so mislili na duhovno škodo, ki jo je po njihovem prizadela pridiga, in so govorili:
„Če bo šlo tako naprej, kmalu ne bo nihče več maral cerkvenega pogreba. Ali ni nad župnikom nobene oblasti, ki
bi to preprečila in napravila red?“
„Kajpada je!" je segel vmes kmet Rijavčnik (Rijautschnigbauer). „Najprej smo mi, cerkveni svetovalci, za to tukaj, nato pa gospod dekan. Zato predlagam, da gremo župnika zatožit h gospodu de' kanu."
Rijavčnik je prav kuhal jezo na župnika. Bil je cerkveni svetovalec in sicer mu je pripadalo četrto in zadnje mesto v cerkvenem svetu. Nekaj tednov prej je cerkveni svet cerkveno sejo brez njega začel in končal, čeprav je on prav zato izostal, da bi videl, ali ga dovolj upošte-vajo in ali bodo radi njega sejo preložili, kakor se je dogajalo, kadar ni prišel prvi svetovalec. Sedaj je imel priliko, da pokaže, da le ni kar tako mogoče preko njega. Upal je celo, da bo spravil župnika iz fare. Vendar se mu od ostalih treh cerkvenih svetovalcev ni maral nobeden pridružiti, pač pa je dobil na svojo stran dva kmeta.
Po fari je zašumelo.
„Župnika bodo šli tožit! Do tehanta gredo! Trije kmetje bodo šli radi pridige! Proč ga hočejo spraviti!"
„Le kaj bodo opravili zoper našega Župnika, ki nam je le o ognju v vicah govoril, pa ga ljudje niso razumeli," so branili župnika redki prijatelji. Večina je pa molčala, češ da se ne ve, kako se bo stvar končala . ..
„Ženska, le pripravi dobro večerjo! Jutri že ne bo več tega župnika v župnišču," je dejal pred odhodom k dekanu svoji ženi Rijavčnik, četrti ključar na Slemenici.
Sli so. Rijavčnik prepričan, da bo zvečer pripeljal že novega župnika, ostala dva nekoliko zaskrbljena. Da bi ju obdržal pri dobri volji, jima je Rijavčnik po poti razlagal:
„Bosta videla, kako se bo vse lepo uredilo. Župnik bo takoj odpoklican. Brž, ko zvedo drugi župniki, da je mesto nezasedeno, se bodo stepli za Slemenico.
Le to glejta, da bosta govorila kot smo se zmenili. Najprej povemo, kaj je vse govoril in kaj se je zgodilo, nato zahtevamo, da ga odpokličejo, ker sicer ne bo šel nihče v cerkev in utegnejo nekateri celo izstopiti iz katoliške Cerkve.“
Ko so prišli samozvani odposlanci do gospoda dekana, so mu istočasno drug čez drugega hiteli pripovedovati o „požaru" na Slemenici. Prvi je ponavljal začetek pridige, drugi je govoril o strahu in zmešnjavi med ljudmi, tretji metal vso krivdo na župnika in zahteval, da ga odpokličejo. Nato so vloge zamenjali in spet od kraja vse križem mahali z rokami in kričali vse vprek.
Gospod dekan je bil že star in precej naglušen. Zato se ni čuditi, ako je v prvi stopnji sodne razprave prišlo do nesporazuma. Dekan je namreč razumel, da je na Slemenici po župnikovi krivdi nastal požar in je vse zgorelo: cerkev in ljudje, ki so bili v cekvi.
Skratka, dobil je vtis, da so se razen Župnika le pričujoči trije kmetje rešili, da so mu prišli povedat.
Da bi si ustvaril o nesreči pravšno sliko in mogel o njej poročati na škofij-stvo, je vzel dekan v roke papir in svinčnik in, obrnivši se k Rijavčniku, uradno, a sočutno vprašal:
„Vam, gospod Rijavčnik, je torej Zgorela žena in vsi otroci, koliko jih je bilo?“
Rijavčnik se je pričel od zadrege potiti. Kaj bi dal, ko se ne bi vtaknil v to zadevo! Vendar je bilo že prepozno.
„Ne, gospod dekan, nihče mi ni zgorel,“ je pojasnjeval.
„Odnesli so torej le težje opekline?"
„Tudi ne, gospol dekan.“
„Kaj pa torej? Zakaj ste pa prišli, če ni nič res, kar pravite?“
Kmetje so spet morali pričeti razlagati, da ni nihče zgorel, niti se opekel, ker cerkev v resnici sploh ni gorela, a da bi utegnilo biti veliko žrtev, ako bi
bilo res, kar je trdil župnik. Razen tega v bodoče ne bo nihče verjel, ako bo kdaj res nastal požar. Vse to pa po krivdi Župnikovi, ki mora zato proč, ker tako vsa fara enoglasno zahteva. Sicer ne pojde nihče več k maši.
Gospod dekan se je oddahnil. Bil pa je tudi že naveličan protislovij in zmešnjave. Še nekaj kratkih vprašanj in že je sledila sodba cerkvene oblasti:
„Gospodje kmetje, kaj imate zoper vašega dušebrižnika? Vaš župnik je dober, goreč duhovnik. Tudi prevzvišeni gosood škof ga visoko ceni. Kako pritožbo zoper njega bi mogli vzeti v pretres le, ako bi jo uradno predložila večina cerkvenega sveta. Seveda bi se v tem slučaju morala dati tudi gospodu župniku prilika, da pojasni svoje stališče in se brani. Tožeča stranka bi morala vsako trditev dokazati s pričami, ki bi se preje s prisego obvezale, da bodo govorile vso in samo resnico. Isto bi veljalo za priče, ki bi govorile v prilog gosnoda župnika. Ako bi se po vsem tem izkazalo, da res vsi farani želijo, da gospod odide, ga radi vzamemo od tam, ker ga drugod še bolj potrebujemo. A drugega vam ne moremo dati.11
In že je gospod dekan spremljal kmete proti vratom, in jim segal v roko.
Možje so poparjeni odšli. Da je tako težko spraviti stran župnika in še težje drugega dobiti, res niso mislili. Gledali so, da so prišli domov šele na noč, da se se izognili neprijetnim vprašanjem.
„Ste dobro opravili?11 je brž silila Ri javčnica v svojega moža.
Mesto zmagoslavnega potrdil' , je dobila za odgovor:
„Kaj razumeš ti, blödes WeDesbild — ženska neumna! Mi trije in gospod dekan smo sklenili, da do nadaljnjega še ostane, ker nima revež kam iti."1
Ko je pojedel juho in videl, da se je Žena radi njegovih uvodnih besed še
NA POLJU GOMIL
Pa stopim tja na tiho polje, zrem \rog sebe \riž pri \rižu — sveto \lasje, pod njim pa grudo črno, prekopano! Orač \do je, se vprašam, \do sejač na polju tihem, polju mojem, tvojem?
Pa tavam tam po polju tihem, zrem \rog sebe \riž pri križu in na \rižu — Boga vstajenja, pot in cilj življenja! — Orač, sejač je vsemogočni Bog in mi le seme v ro\i smo Tsljegovi!
To vemo vsi, da prišel čas bo žetve! — Bog daj, da \riž bi pričal o življenju!
Franbo
vedno grdo držala, je prijazneje nadaljeval :
„Vidiš, draga moja, lahko si ponosna na svojega moža. Prav tako kot sediš ti nasproti mene, smo sedeli danes mi trije, jaz in ostala dva kmeta, nasproti gospodu dekanu. Bil nas je zelo vesel. Celo uro smo se pogovarjali, kaj kaže ukreniti. Glavno besedo sem imel seveda jaz, ker ostala dva še nista vajena takih stvari. Tudi zate in za otroke se je zanimal gospod dekan.
„Zame? Me res pozna gospod dekan?11 se je popolnoma razjasnilo lice Rijav-čnici.
„Seveda te pozna. Že radi mene te mora poznati,11 se je delal kar naprej važnega Rijavčnik. „Gospod dekan nas je zelo pozorno poslušal in si vse zabeležil. Ne bo dobro izteklo za župnika. Vendar nas je gospod dekan končno prosil, naj do nadaljnjega še potrpimo, dokler ne pride odgovor s škofijstva. In smo se vdali. Na cesto ga tudi ne moremo metati. Duhoven je le duhoven,“
Po drugih dveh kmetih, ali bolje rečeno, po njunih ženah, je pa le prišla resnica na dan.
Gospod Simon je še trdneje stal na
Slemenici.
„V petnajstem letu vladanja cesarja Tiberija, ko je bil Ponclj Pilat upravitelj v Judeji in Herod četrtni oblastnik v Galileji in njegov brat Filip četrtni oblast, nik v Itureji ter deželi Trahonidi in Lizanija četrtni oblastnik v Abileni, in ko sta bila velika duhovnika Ana in Kajfa, je Bog govoril Janezu, Zaharijevemu sinu v puščavi“ (Lk 3,1—2).
Ne prej ne kasneje ne najdemo v Lukovem evangeliju tako podrobnih in iz. črpnik podatkov glede časa. Zato upravičeno sklepamo, da je nastop Janeza Krstnika nad vse važen dogodek. Z njim šele se tako rekoč začenja prava evangeljska zgodovina. Na tem mestu je torej sv. Luka še posebej hotel pokazati, kako jd ,,vse od začetka natančno pozvedel“ (Lk 1, 3), kot nam je v uvodniku zatrdil. Vendar pa kljub vsej dobri volji, ki jo je naš evangelist imel, ne moremo danes na podlagi njegovega poročila ugotoviti točne letnice. Zakaj ne?
Bilo je ,,v petnajstem letu vladanja cesarja Tiberija“. Da bi prišli do prave letnice, bi morali vedeti, od kdaj
PREDHODNIK
JEZUSOV
DR. MIRKO GOGALA
naprej naj štejemo leta Tiberijevega vladanja. Tega pa ravno ne vemo z gotovostjo.
Tiberij je bil posinovljenec rimskega cesarja Avgusta, ki je umrl 19. avgusta leta 14 po Kr., če se držimo našega štetja. Avgust je tri leta pred svojo smrtjo postavil Tiberija za sovladarja (collega Imperii) in mu izročil upravo provinc. Po Avgustovi smrti pa je Tiberij sam vladal rimsko cesarstvo do lpta 37 po Kr.
Svetni zgodovinarji štejejo leta Tiberijevega vladanja od Avgustove smrti dalje. V tem primeru bi petnajsto leto bilo leto 28—29 po Kr. Vendar nas to štetje ne zadovolji, ker se z njim ne da spraviti v sklad Lukovo poročilo o Jezusovi starosti. V istem poglavju malo naprej namreč zvemo, da je takrat Jezus „bil pri tridesetih letih1 (3, 23). če upoštevamo, da je bil Jezus rojen vsaj šest let pred začetkom našega štetja (glej Dž XXI, str. 438), bi ob svojem nastopu leta 28—29 po Kr. bil star že štiri ali petintrideset let in morda še več. Ta številka pa je le malo previsoka, da bi se o Jezusu še lahko
reklo, da je „bil pri tridesetih letih", čeprav teh trideset let ne smemo vzeti strogo matematično. Zato se zdi, da moramo leta Tiberijevega vladanja šteti od takrat, ko je bil privzet za Avgu stovega sovladarja. Petnajsto leto bi v tem slučaju bilo leto 26—27. Janez Krstnik je torej najverjetneje začel s svojim poslanstvom jeseni leta 2 6 po Kr. Vendar s popolno gotovostjo ne bo mogoče določiti prave letnice.
še bolj kot to vprašanje pa nas zanima oris takratnih političnih razmer v Palestini. Sveta dežela je bila popolnoma v rokah tujcev. Po smrti Heroda Velikega, leta 4 po Kr., je bila razdeljena na štiri dele. Judejo z glavnim mestom Jeruzalemom, dalje Idumejo im Samarijo je dobil njegov sin Arhelaj. Ko so ga Rimljani leta 6 po Kr. od stavili ;n izgnali, je vse to področje bilo priključeno rimski provinci Siriji in tako prišlo pod neposredno rimsko oblast. Judejo so od takrat naprej vladali rimski upravitelji. Peti izmed njih je bil Poncij Pilat in sicer od leta 26 do 36 po Kr.
Drugo četrtino, ki je obsegala Galilejo in Perejo, je dobil Herod Antipa, ki se zato imenuje „četrtni oblastnik". Tudi on je bil sin Heroda Velikega. Ljudstvo ga je kratko nazivalo Herod •n mu nadelo naslov kralja. Vladal je od očetove smrti do leta 39 po Kr., stoloval pa je v Tiberiji ob Genezare-škem jezeru. Jezus je kot Galilejec večji del življenja bil pod njegovo oblastjo.
Filip je bil tudi sin Heroda Velikega in je podedoval po očetu poleg Itureje in Trahonitide še Batanejo, Auranitido, Gaulanitido in Panejo. Vladal je sedem ■n trideset let. Umrl je leta 34 po Kr. Bil je edini vladar izmed Herodovih si hov, ki ni bil na slabem glasu. Njegovo Področje je bilo v glavnem naseljeno s Pogani. V Jezusovi zgodovini ga moramo omenjati, ker je Zveličar na svo-
jih potovanjih večkrat prišel v te dežele. Celo trije apostoli: Peter, Andrej in Filip, so bili iz Betsajde, ki je bila pod Filipovo oblastjo.
Najbolj na severu, že na področju Antilibanona, je bila dežela Abilena, kjer je v tistem času kot četrtni oblastnik vladal Lizanija. Razen imena o njem nič ne vemo. Možno je, da je Jezus katerikrat prekoračil tudi meje tega ozemlja.
Poleg teh svetnih oblastnikov orne nja Luka še judovska „velika duhovnika Ana in Kaifa". V resnici so Judje imeli vedno samo enega velikega duhovnika, ki je svojo službo vršil do smrti. Herod Veliki in rimski upravi telji pa so začeli velike duhovnike po mili volji nastavljati in odstavljati. Za to ni čudno, da jih je več hkrati živelo, ker so tudi po odstavitvi še ohranili svoj naslov. Dejansko je bil ob nastopu Janeza Krstnika in ves čas Jezusovega javnega delovanja samo Kaifa pravi veliki duhovnik (od let 18 do 36 po Kr.). Njegov tast Ana je bil odstavljen že leta 14 po Kr. Kljub temu si je znal ohraniti tako velik vpliv na ljudstvo, da je bilo še pet njegovih sinov postavljenih za velike duhovnike in da je dal Kaifu svojo hčer za ženo. Zato nam Luka, kot sijajen poznavalec takratnih razmer v Jeruzalemu,z bridko ironijo govori o dveh velikih duhovnikih, ko bi dejansko moral biti samo eden.
V titem času torej je Bog po posebnem razodetju „govoril Janezu, Zaha. rijevemu sinu", in mu ukazal, naj za čne preroško službo, na katero se je že od svoje mladosti pripravljal v judovski puščavi. Janez Krstnik se je takoj od zval božjemu klicu:
,,In prehodil je vso jordansko po krajino in oznanjal krst pokore za odpuščenje grehov, kakor je pisano v knjigi govorov preroka Izaija:
‘Glas vpijočega v puščavi: Pripravite pot Gospodovo, izravnajte njegove steze: vsaka dolina naj se izpolni in vsak hrib in grič naj se zniža; in kar je krivo naj bo ravno, in kar je hrapavo, naj postane gladka pot:
in vse človeštvo bo videlo
zveličanje božje.’
(Lk 3, 3—6 J.
Na božje povelje je Janez takoj šel iz puščave „in prehodil je vso jordansko pokrajino". Najprej je javno obl skal vasi in mesta okrog Jordana in vabil ljudi, naj se v znamenje pokore dajo krstiti. Ko pa je že zadosti zbudil pozornost in razgibal pokrajino, tedaj šele se je umaknil bolj v samoto na jordanske bregove in ljudje so začeli sami od sebe v velikem številu prihajati k njemu.
Pokora, ki jo je Janez oznanjal, ne pomeni morda kakega radovoljnega mr-tvičenja lastnega telesa. V grškem besedilu je ta Izraz „matänoia", kar bi se reklo po naše: spremenitev misli ali sklepa. Janez je torej zahteval od ljudi, naj spremene svoje mišljenje in ču stvovanje, naj se skesajo svojih grehov in se spreobrnejo k Bogu.
V znamenje tega notranjega spreobrnjenja je Janez krščeval spokornike s potapljanjem v vodo. Zato se ta simbolični obred imenuje ,,krst pokore". Vendar Janezov krst pokore ni bil za kramentalnj krst, ki po svoji notranji moči odpušča grehe in podeljuje posvečujočo milost, ampak je samo zbujal spokornega duha. Grehi so se ob Janezovem krstu odpuščali, če so spokorniki imeli popolno kesanje in popolno ljubezen do Boga, sicer pa ne.
Primera iz preroka Izaije (4 0, 3—6). nam še bolj pojasni značaj in pomen Janezovega delovanja. Izaija popisuje povratek Izraelcev iz babilonske suž.
nosti. Bog sam stoji na čelu osvoboje nih množic in jih pelje nazaj v domovino. Pred njim pa hodi glasnik in ljudem naznanja njegov prihod, da lahko še pravočasno pripravijo čim lepšo in čim krajšo pot skozi puščavo, ki loči Palestnino od Babilonije. S hiperbolnič-nimi izrazi opisuje prerok, kaj naj v ta namen narede: zasuti morajo jame in jarke, ki so pretrgali pot; odstraniti kupe kamenja in druge ovire, kj zapirajo prost prehod; z eno besedo: vse kar bi moglo onemogočiti ali otežiti mirno potovanje, je treba z združenimi močmi spraviti proč.
Osvoboditev Izraelcev je podoba odrešenja, s katerim nas je Kristus iztrgal iz sužnosti satanove ter nas rešil greha in smrti. To odrešenje se bo vsak čas začelo. In Janezova naloga je prav ta, da kot glasnik oznanja skorajšnji pri hod Mesijev. Zato iz puščave poziva ljudi, naj s pokoro pripravijo Zveličarju pot do svojih src. In od te dolžnosti ni izvzet prav nihče, ker Jezus ni morda prišel reševat samo nekaterih, ampak „vse človeštvo".
K sreči se nam je ohranilo vsaj nekaj kratkih odstavkov iz Janezovih pridig:
„Govoril je tedaj ljudem, ki s o prihajali <La bi jih kratil: ‘Gadja zalega, kdo vas je zagotovil, d» ubežite prihodnji jezi? Obrodite torej vreden sad pokore, in nikar ne govorite sami pri sebi: Abrahama imamo za očeta. Zakaj po vem vam, da more Bog iz teh kamnov Abrahamu otroke obuditi-že je namreč sekira nastavljena drevesom na korenino; vsako drevo torej, katero ne rodi dobrega sadu, se bo posekalo in vrglo v ogenj“ (Lk 3, 7—9).
Iz Matejevega evangelija (3, 7) vemo, da je tale opomin namenjen predvsem farizejem in saducejem. Bili so to pripadniki dveh najvažnejših versko-
političnih strank pri Judih. Eni kot drugi niso bili nič prida, imeli so pa zelo velik vpliv na ljudstvo. Čeprav je torej Janez predvsem nje imel v mislih, so njegove besede kljub temu veljale vsem ljudem, ker so se oni od svojih voditeljev vsaj deloma navzeli njihovih napak in predsodkov.
Tudi blagi . Luka ni ostrih Janezovih izrazov prav nič omilil: „Gadja zalega!" Pokvarjeni sinovi brezbožnih staršev! Kače ste vi in vaši očetje! Ta očitek je bil zelo hud, ker kača je v svetopi semskem pomenu hudič sam. Bili so popolnoma pod satanovim vplivom, sicer si ne bi mogli domišljati, češ da njim pokora ni potrebna, ker bo Bog sodil samo druge, njih pa ne. Zato jih Janez naravnost vpraša, kdo vendar jim je tako za gotovo obljubil, da bodo ubežali „prihodnji jezi". Pa je že poznal njih izgovor. Judje so se namreč zelo ponašali s tem, da so potomci Abrahamovi. Mislili so, da so že zgolj zaradi tega posebni ljubljenci božji, ki jih božja sodba ne ob zadela. Iz Janezovih ust pa so slišali prav to strašno novico zanje, da zgolj telesno sorodstvo z Abrahamom ne zadošča za rešitev. Zakaj Bogu je kaj lahko tudi iz kamnov obuditi Abrahamu otroke. Samo „vreden sad pokore", to se pravi lastna de janja in dobra dela, ki izpričujejo iskreno notranje spreobrnjenje, pri Bogu ne, kaj veljajo. Brez iskrene želje po zboljšanju svojega lastnega življenja vse drugo nima nobene vrednosti, človek je kot drevo, ki se presoja po sadovih. Če drevo nj rodi dobrega sadu, se po seka in vrže v ogenj. Ta primera sijajno izraža Janezovo misel.
Da ne bi ljudje odlašali s pokoro, jim pove, da je božja sodba blizu: „že je namreč sekira nastavljena drevesom na korenino". Prav kmalu bo nastopil Mesija, ki bo sodil svet. Zakaj ob njegovem prihodu se bo vsak moral odločiti
zanj ali proti njemu. Kdor se odloči zanj, bo rešen, kdor pa proti njemu, bo pogubljen.
Janezove besede so silno pretresle srca njegovih poslušalcev, kot vidimo iz naslednjega:
„Ljudje so tedaj vpraševali: ‘Kaj naj torej storimo?’ Odgovoril jim je: ‘Kdor ima dve suknji, naj eno podeli tistemu, ki je nima; in kdor ima jedi, naj ravna enako!’ Prišli so tudi cestninarji, da bi se dali krstiti, in so mu rekli: ‘Učenik, kaj naj storimo?' Odgovoril jim je: ‘Ne terjajte nič več, kakor vam je določeno.’ Pa tudi vojaki so ga vpraševali: ‘Kaj naj pa mi storimo?’ Rekel jim je: ‘Nikomur ne delajte silei, nikogar ne varajte in zadovoljni bodite s svojo plačo.' “ (Lk 3, 10—14),
Razlagalci sv. pisma ta odstavek splošno nazivajo Janezov stanovski pouk. Vendar je njegov smisel širši. Od „stanov" se namreč omenjata samo dva: cestninarji, ki so bili izterjevalci dav ka, in vojaki. Prvi opomin pa velja vse mu ljudstvu, to se pravi vsakemu, ki še kaj ima, s čimer lahko stori kako dobro delo. Pri odločitvi praktičnih dobrih del je zelo umerjen. Zahteva samo dejansko pomoč bližnjemu, ki je v stiski jn še to samo toliko, kolikor vsak zmore. Ni treba, da bi zato sam prišel ob vse.
Umerjenost Janezova je še bolj vidna pri pouku za cestninarje in vojake. Le na to naj pazijo, da nikomur ne bodo delali krivice. Cestninarji naj pri izter. javaju davkov ne zahtevajo več, kot jim je določeno; vojaki pa naj se varujejo, da ne bodo ne s silo n3 s prevaro niko mur prizadejali nobene škode. Eni kot drugi naj bodo zadovoljni s svojo plačo. To je pravzaprav vse „junaštvo", ki ga Janez od njih zahteva
Dvoje se nam razodeva v takšnem
ravnanju. Miloba v zahtevah naj bi prav vse pridobila. Odrešenje je namreč za vse ljudi brez izjeme. Kdor pa zares hoče prav vse pridobiti, ne sme svojih zahtev postaviti tako visoko, da bi jih kvečjemu kaki izjemni ljudje lahko izpolnili. Vesoljnost odrešenja je torej prvo,kar pri tem opazimo. Drugo pa je tole: Za Boga in za odrešenje je predvsem važno notranje spreobrnjenje in notranja pripravljenost za dobra dela. Edino to je takorekoč odločilno, ne pa morda velikost zunanjih dobrih del.
,,Kcr i>a je ljudstvo živelo v pričakovanju in so vsi v srcu mislili o Janezu, ni li morda on Kristus, je Janez govoril vsem:	Jaz vas
krščujem z vodo, pride pa moč nejši od mene, in jaz nisem vreden, da bi mu odvezal jermen njegovega obuvala: on va» bo krstil s Svetim Duhom in z ognjem. Velnico ima v roki, da bo očistil svoje gumno in spravil pšenico v svojo žitnico, pleve pa bo sežgal z neugasljivim ognjem.’ In še mnogo drugih opominov je dajal, ko je oznanjal ljudstvu blagovest“ (Lk S, 15—18).
Vprašanja, ki jih je množiea stavila Janezu, so dokaz, kako izredno je vplivala njegova pridiga in sploh vsa njego va osebnost. Nič čudnega, da se je mnogim zbudila misel, če ni morda ta mo gočni govornik on sam Mesija. Z občudovanja vredno ponižnostjo je Janez jasno povedal, da on še daleč ni Kristus. In da bi še bolj pokazal svojo manjvrednost, je primerjal svoj krst in svojo osebo z osebo in krstom Jezusovim.
Janezov krst ni nič drugega kot zgolj potapljanje v vodo, ki kvečjemu lahko označuje željo po očiščenju, notranje pa človeka ne more prenoviti. To more samo Mesijev krst ,,s Svetim Duhom in z ognjem": Jezusov krst bo resnično
podelil Svetega Duha, ki bo kot ogenj uničil greh in po notranje očistil dušo, razsvetlil razum in užgal srce v sveti ljubezni. S tem pa. seveda ni rečeno, da se tudi pri Jezusovem krstu ne bi uporabljala voda, le učinek bo popolnoma drugačen.
Kakor je Jezusov krst vzvišen nad Janezovega, prav tako je Mesija sam po svoji moči in po svojem dostojanstvu vzvišen nad Janezovo osebo. Tako neizmerno je Mesija ,,močnejši“ in večji, da Janez nj vreden niti, da bi mu pomagal pri najtežjih opravilih, kot je
n.	pr. odvezovanje jermena pri sezu vanju čevljev, kar je bilo delo najniž-jih sužnjev.
Da bi ljudi še bolj pretresel, jim Janez z lepo primero iz kmečkega življenja prikaže Mesijo kot sodnika sveta. Po mlačvi so v tistih časih na gumnu z velnico metali žito proti vetru, da je odneslo pleve. Ko so na tak preprost način očistili .zrnje, so ga spravili v žitnice, pleve pa sežgali, če to primero obrnemo na Kristusa, ima tale pomen: Njegovo gumno je ves svet; žito, ki naj ga spravi v nebeške žitnice, so vsi, ki so sprejeli in izpolnili njegov nauk; pleve, ki se morajo sežgati v neugasljivem ognju pekla, pa so vsi neverni in grešniki. Kristus je že od začetka svojega delovanja čistil svoje žito od plev, vendar bo do popolne ločitve prišlo šele pri poslednji sodbi. Ker samo Bog more končno veljavno odločati o večni usdi človekovi, je v tej prispodobi dovolj jasno nakazano božje dostojanstvo Me-sijevo.
To pa je samo nekaj zgledov iz Jane. zovih pridig; kajti ,,še mnogo drugih opominov je dajal" ljudem. Vendar že samo iz tega, kar vemo, z lahkoto ugotovimo, kako zelo je Janez v presoji bistva jn dela Mesijevega celo apostole same visoko nadkrilil.
Ob osemstoletnici sv. Bernarda
DR. IVAN AHČIN
Meseca avgusta je Cerkev obhajala 800 letnico smrti velikega cerkvenega učenika sv. Bernarda (1091—1153), za čigar zgodovinski jubilej je papež Pij XII. izdal posebno okrožnico ,,Doe-tor Mellifluus“, kar je častni naslov, ki ga je cerkvena zgodovina vzdela temu največjemu latinskemu govorniku krščanskega srednjega veka. Papeška okrožnica takoj uvodoma označi sv. Bernarda s karakteristiko,, ki mu jo je prisodil največji zgodovinar benediktinskega reda, učeni in duhoviti Jean Mabillon (1632—1707): Sv. Bernard je zadnji med cerkvenimi očeti (po času), a po svoji veličini ni manjši kakor so bili prvi med njimi.
Ako se s kratkim člankom tudi mi želimo spomniti tega velikega svetnika katoliške Cerkve, ni to le zaradi njegovega mističnega nauka, s katerim je dosegel vekovit pomen, marveč tudi zaradi tega, ker je sv. Bernard eden najbolj svetlih pojavov v cerkveni zgodovini sploh, in to ne le kot asket in reformator meniškega življenja, ampak kot religiozna osebnost, ki je imela največji verski in socialni vpliv na življenje svojega časa. Zgodovinarji ga naravnost označujejo kot osrednjo osebnost vsega 12. stoletja.
1. Doba, ki jo je živel sv. Bernard, nam kajpada tudi že sama po sebi nekoliko razloži možnost in nenavaden pomen njegove delavnosti. Bil je to čas visokega srednjega veka, ko je pravkar nek drug menih, jekleni Hildebrand, redovnik reformiranega clunyškega samostana kot papež Gregor VII. v gigantski borbi s cesarji ,,svetega rimskega cesarstva nemške narodnosti" zlomil nadoblast države nad Cerkvijo in se je papeštvo v naglih sunkih dvigalo k svo-
jemu najsilnejšemu razmahu, čigar vrhunec doseže v XIII. stoletju. Državnega varuštva osvobojena Cerkev doseže toliko moč na duhovnem in svetnem področju, kakor je ni imela ne preje ne kasneje v zgodovini. Bila je to doba, ko so se krščanski cesarji in kralji potegovali za čast, da so svoje kraljeve krone prejemali iz papeških rok, ker so šele tedaj v očeh vernikov veljali za legitimne vladarje.
2.	V tem času se je božja Previdnost poslužila sv. Bernarda, da je nastopil kot obnovi tel j krščanske duhovnosti, ki je tedaj bila osredotočena v meništvu.
Benediktinski menih sv. Robert je leta 1098 zapustil opatijo Molesmes in v dolini Citeaux (Cistercium) ustanovil nov samostan, hoteč na mnogo strožjih redovnih pravilih kakor pa so bila v Molesmesu organizirati novo samostansko družino. Toda stroga pokorila, kakor molk, premišljevanje, samota, posti, zahteva, da morajo živeti od svojega dela. . . niso v družbo ,,belih menihov" privabila mnogo kandidatov. Samostanska družina je bila na tem, da bo izumrla, ko se je nepričakovano januarja 1112. pred samostanskimi vrati noinvil plavolasi 22 letni mladenič še s tridesetimi drugimi tovariši, ki so prosili za vstop v red. Ta mladec je bil Bernard, kasnejša ,,luč XII. stoletja", kakor ga tudi imenujejo. Med ostalo trideseterico so bili še štirje njegovi bratje in stric.S tem nenadnim pritokom se je hirajoča ustanova pomladila. Zgled in goreča pobožnost mladega Bernarda je vplivala na vso samostansko družino in na okolico. Prihajali so novi kandidati, tako, da je že po enem letu bilo treba misliti na nove samostane pod vodstvom Citeauxa. Eden od njih
je bil Clairvaux, kamor je bil imenovan za opata leta 1115 Bernard, ko je Imel komaj 2 5 let. Tu je pričel Bernard svojo čudovito delavnost, po kateri se opravičeno imenuje drugi ustanovitelj cistercijanskega reda. Bernard osebno je ustanovil 72 samostanov. Ob njegovi smrti pa je red štel 34 8 opatij, ob koncu 13. stoletja pa 700, razdeljenih po Franciji, Španiji, Nemčiji, Angliji— in še tudi naša Stična na Dolejskem.
3.	Sloves opata Bernarda, reformatorja, globokega verskega pisatelja U' svetnika je hitro presegel meje francoske Dauphine in cistercijanskega reda, ki je pod njegovim vodstvom kar čudežno naraščal. Po smrti papeža Ho-norija II. 1130. se je pojavil v Rimu nevaren razkol, ker so mogočni Frankopani izvolili svojega kandidata, ki se je imenoval Inocenc II. (1130—1143), a so njim sovražni Pierleoni postavili za papeža Anakleta II. (1130—1138). Ker so Pierleoni imeli v Rimu, kakor v Italiji, večino privržencev, se je Inocenc moral umakniti in zbežati v Francijo. Tedaj so se oči vsega krščanskega sveta vprle v Bernarda, največjo tedanjo moralno avtoriteto v .zapadnem svetu: kakšna bo njegova odločitev? In Bernard se je odločil za Inocenca II. kot legitimnega papeža, prav tako tudi opat clunyskega reda Peter. Kakor hitro se je zvedelo po svetu, da je Bernard na strani Inocenca, so ga takoj priznale za papeža Francija, Nemčija, Anglija, Aragonija in Kastilija. Nemški cesar Lotar II. je Inocenca osebno spremljal v Rim, kjer ga je le-ta okronal za cesarja (1133). Vendar se po odhodu Lotarja Inocenc ni mogel držati v Rimu. Pierleoni so mu bili sovražni. Razven tega je Anaklet pridobil na svojo stran Normana Ruggierija, ki je vladal v Apuliji in Kalabriji, s tem, da mu je še Sicilijo ponudil v fevd. Inocenc II. se je moral umakniti iz Rima proti severu, kjer je v Piso sklical cerkveni koncil za leto 1135.
Na cerkveni zbor v Piso je na izrecno papeževo željo prišel tudi Bernard, da je pred cerkvenimi knezi branil Inocen.
cijevo pravično stvar. Bernard je bil od zborovalcev nad vse spoštljivo pozdravljen in sprejet, saj je tedaj bil že predmet spoštovanja in češčenja v vsem krščanskem svetu. Bernard je Inocenca spremil na Nemško, kamor je odšel papež prosit cesarja pomoči. A na Nemškem je tedaj vladal hud spor med Lo-tarjem II. in pa Friderikom in Konradom švabskim. Sv. Bernardu se je posrečilo, da je s spretnim posredovanjem izmiril sprte kneze. Lotar je nato odšel v Italijo proti Ruggieriju, a je kmalu za tem umrl (1137). Umrl pa je tudi protipapež Anaklet (1838). Inocenc II. je končno mogel mirno zasesti papeški prestol, ker se mu je tudi Ruggierl prostovoljno podvrgel.
Iz te epizode cerkvene zgodovine, polne tolikih nenavadnih obratov, moremo nekoliko spoznati ogromen Bernardov vpliv v takratnem krščanstvu, njegovo pravilno orientacijo v prilog cerkene edinosti ter diplomatsko spretnost, s katero je razumel odgonetiti zamotane versko politične zadeve. A predvsem je občudovanja vredna njegova požrtvovalnost. Trikrat je šel čez Alpe na pot v Italijo (1133, 1135 in 1137), da je Inocencu pomogel do končne zmage.
4.	Nič lažja ni bila naloga, ki je našega svetnika čakala, ko je njegov učenec cistercijanec Bernard iz Piše, kot Evgen
III.	zasedel papeški prestol (1145 do 1153). V Rimu je bila prava revolucija. Pierleoni niso več priznavali papeške oblasti nad mestom. Postavili so načelo rimske uprave ,,sveti senat“ 56 mož ki mu je načeloval Giovanni Pierleoni in zapodili papeža iz Rima. Sv. Bernard je pisal Rimljanom ginljiva pisma in jih rotil, „naj ne onečaščajo mesta, ki je nekoč bilo vladar sveta“. Končno se mu je posrečilo, da so popustili in spustili papeža v mesto. To pa je bilo mogoče le tako, da je Evgen III. na izrecen Bernardov nasvet upornikom v marsičem popustil in priznal senatu precejšnjo samoupravo in neodvisnost.
Toda mir je bil kratkotrajen. Znova
je buknü upor, ko se mu je postavil na celo Arnaldo iz Brescije, a je na Bernardovo posredovanje bil iz države izgnan. Tedaj se je zopet pojavil v Rimu z revolucionarnim programom: Cerkev ne sme imeti nobenih posesti, papež nima nobene oblasti v svetnih zadevah! Postal je ljudski tribun in voditelj upornih Rimljanov. Oklical je rimsko republiko neodvisno od papeža. Z nepopisnim navdušenjem ga je ljudstvo ustoličilo na Campidogliju.
Arnaldo je bil nekakšen avguštinski menih in kanonik, ki je živel osebno strogo asketično življenje. To mu je Priznal tudi sam sv. Bernard, ki je zapisal: „Ta človek ne je in ne pije. Samo s hudičem je žejen in lačen krvi duš.“ Nekaj let kasneje ga je za pa-peževanja Hadriana IV. cesar Friderik Rdečebradec dal obesiti.
Vendar pa je .zaenkrat papež moral bežati iz Rima. Odšel je k svojemu učitelju sv. Bernardu na Francosko. Tu se je porodila nova misel na novo križarsko vojsko.
5.	Eden od uspehov prve križarske vojske (1096) je bila ustanovitev krščanske državice Edesa na bregovih Evfrata. Toda mohamedanski knez Na-radin iz Mosula je leta 1044 državo zasedel in staro zgodovinsko mesto porušil. Novica je silno razburila krščanski svet. Francoski kralj Ludvik VII. je dal pobudo za drugo križarsko vojsko, ki jo je papež Evgen III. odobril in sv. Bernardu dal nalogo, da jo oznani krščanskemu svetu. Bernard se je s tolikšno vnemo lotil zaupane mu naloge, da je v kratkem času vnel vsa srca za nov pohod v sveto deželo. Neprestano je podžigal in pisaril pisma na vse strani ter iskal prostovoljcev za veu liko križarsko stvar. Odšel je tudi na Ren in pregovoril nemškega cesarja Konrada III., da se je odločil za pohod. Toda še preje se je moral Bernard več tednov prizadevati, da je med seboj iz-miril bavarske Welfe in švabske Gibe-line, ki so bili v desetletnem krvavem sporu. Pol milijona pešcev in 150.000 konjenikov se je spomladi 1147. pričelo
pomikati proti vzhodu. Ekspedicija se je žal ponesrečila zaradi pomanjkljive organizacije in nesoglasja med obema armadama Ludvika in Konrada. Za po lom so obdolžili kot krivca sv. Bernarda. Upravičeno se je odločno branil kri vičnih očitkov. Toda napadi so ga zelo boleli. Vendar mu pogum ni vpadel. Vemo, da je mislil, kako bo organiziral nov pohod. A to je ostalo prihranjeno drugim.
6.	Poleg tolikšne zunanje delavnosti pa je sv. Bernard še našel čas, da je pazno zasledoval duhovne tokove svoje dobe. Bil je najodličnejši borec za čistost pravega nauka proti zmotam, ki so se porajale v tedanjem času.
Posebno dolgotrajen in trd je bil boj, ki ga je naš svetnik bojeval s Vetrom Aneiardom (1U79-—114Z). Abe lard ni bil kdorkoli. Je brez dvoma največji tilozoiski genij XII. stoletja, ki je s svojimi deli dal srednjeveški sholastiki obliko, katere so se v kasnejših dobah posluževali vsi veliki cerkveni pisatelji, ne izvzemši sv. Tomaža Akvinca. imel pa je Abelard manj srečno roko v teologiji. Ne iz nevere, pač pa iz učenjaške objestnosti je v svojih bogoslovnih delih, posebno o sv. Trojici,zapisal nekaj zmot, na katere ga je opozoril sv. Bernard. Abelard je obljubil,da bo besedilo popravil, vendar ga je Bernardov ukor bolel. Ko se je pripravljal cerkveni zbor v Sensu (1140), je Abelard pozval Bernarda na javno razpravo o predmetnih vprašanjih. Bernard je povabilo sprejel m se zelo dobro pripravil. Nastopil je na Abelar-dovo presenečenje pred cerkvenim zborom kot njegov tožitelj in mu očital 1,8 zmot, ki jih je našel v njegovih spi sih. škofje so potegnili z Bernardom in Abelarda obsodil. Ta je ogorčen nad tem, kako se je stvar zasukala v njegovo škodo, odklonil obrambo in se pritožil pri papežu. Tudi sam se je osebno podal v Rim, da bi pred Inocencem II. branil svojo stvar. Toda Bernard je bil urnejši. Poslal je nemudoma papežu pismo, v katerem mu je pojasnil vso zadevo in predložil tudi 18 stavkov iz
Abelardovih spisov, ki jih je zbor ob. sodil. Inocenc II. je ravnanje zbora odobril in od predloženih tez 12 obsodil kot heretične. Obsodba je prišla preje, predno je Abelard dospel v Rim. Ko je zanjo zvedel, ga je odlok Ritna silno potrl. Ni nadaljeval poti, ampak se je zatekel v samostan Cluny, kjer je v opatu Petru častitljivemu našel dobrega očeta in prijatelja. Abelard, ki je bil ves skrušen in bolan, je na opatovo željo sestavil „veroizpoved", iz katere sicer odseva grenkoba, vendar pa iskreno katoliško čustvovanje. Priznal je zmote in jih preklical, živel je le še nekaj mesecev v molitvi in pokori. Končno je prišlo do sprave tudi s sv. Bernardom. Izmirjen s svetom, Cerkvijo in Bogom je kmalu nato umrl (1142).
Sv. Bernard ni bil filozofsko usmerjen. Nasprotno, ob mnogih priložnostih je pokazal, da ne zaupa umovanju, ki preveč razumskega vnaša v božje razodete resnice. A bil je svetnik in notranje razsvetljen od nadnarave luči, ki mu je dajala jasnosti in moči, da je friumfiral nad prvimi duhovi njegovega časa, kadar je šlo za pravoverno razlago božje besede.
Ko se je po nekaterih francoskih pokrajinah, v Porenju in v Languedoeu začela nevarno širiti zmota manihejcev, sv. Bernard ni štedil svojih moči. Zapustil je samostan in šel pridigat ljudstvu protj nevarni zmoti, katere sicer ni mogel popolnoma zatreti, vendar pa je njegov zgled pritegnil druge vnete •uisiionarie k' so nadaljevali in uspešno končali njegovo delo.
7.	V uvodu omenjena okrožnica Plja XII. slavi sv. Bernarda tudi kot cerkvenega reformatorja. Po pravici. Sv. Bernard je mnogo razmišljal o reformi Cerkve, seveda v čisto drugem duhu kakor Arnaldo. Njegovo delo De Oonsidera-tione (o premišljevanju), ki ga je napisal že ob koncu svojega življenja, obsega popolen načrt, kako obnoviti bo-goljubnega duha in cerkveno disciplino posebno v rimskih cerkvenih krogih, ki so bili blizu papeža. Bernard opozarja
brez ovinkov na hude zlorabe, a tako, da ne omaja cerkvenih temeljev. Kasnejši papeži so sprejeli njegov program za podlago duhovne obnove. To knjigo je poslal Bernard papežu Evgenu III-kot svoj duhovni testament. Sv. Pij V. (1566—1572), ki je izvedel toliko koristnih reform v Cerkvi, si jo je dal brati dnevno pri mizi.
8.	Vsi Bernardovi spisi, ki jih je mnogo, so prežeti globoke duhovnosti in mistike. Bernardova mistika je odsev njegovega blagega značaja, Resnica, ponižnost, ljubezen so pota, po katerih bravca vodi k Bogu. Njegov slog je prijeten in nežen, včasih kar pesniško vzvišen. Misel, ki jo razvija, prodira v dušo kakor prijeten, vabljiv opoj. V tem je skrivnost njegovega čudovitega pisateljskega uspeha. Poleg sv. Avguština ni nobenega cerkvenega učenika, ki bi toliko vplival na značaj zapadne krščanske pobožnosti kakor sv. Bernard. Od srednjega veka dalje so njegova dela komaj manj brana in premisi j evana kakor spisi velikega sv. Avguština. Tomaž Kempčan je za svojo „Hojo za Kristusom" dobil glavno pobudo in navdih v spisih sv. Bernarda.
Zato je primerno, da smo se ga tudi mi vsaj skromno spomnili ob 800 letnici njegove smrti. Saj je vsa ta stoletja živel v svojem cistercijanskem redu, ki je toliko storil za duhovno rast človeštva. Sv. Bernard je bil, ki je kot redovnik branil Cerkev in njeno edinost v osebi njenega poglavarja. A je prav tak0 branil tudi vso Evropo pred muslimanskim barbarstvom. V svojih spisih je globoko mističen. Toda njegova bogomiselnost mu ni zastrla pogleda na mogočne duhovne tokove, katerih je 12. stoletje bilo tako bogato. V pravem trenutku je z močno roko posegel v razvoj in ga usmeril k srečnim rešitvam, celo bolj, kot bi to znali ali mogli storiti poklicni vodniki znanosti in javnega življenja. Tako velika je bila sila njegovega duha in njegove svetosti, da je resnično zaslužil častni naziv „Luč XII. stoletja".
POKLICAN ALI .PRISILJEN
t PRO P. JANKO MLAKAR
11. avgusta 1953 je umrl v Ljubljani profesor Janko Mlakar, znani planinec, humorist, izvrsten potopisec ter neumorni kulturni in prosvetni delavec. Z njim je legel v grob eden najstarejših duhovnikov ljubljanske škofije, znan širom Slovenije in preko njenih meja. Rodil se je 25. julija 1874 v Železnikih. Ljudsko šolo in gimnazijo je obiskoval v Ljubljani, prav tako bogoslovje. Leta 1897 je bil posvečen v duhovnika. Od leta 1910 je poučeval verouk na mestnem liceju v Ljubljani, kjer je deloval vse do leta 1926, ko je prosil za upokojitev. Pa še tudi kasneje je deloval kot profesor. Sodeloval je pri ustanovitvi uršulinske gimnazije v Ljubljani in bil nje ravnatelj. Veliko je sodeloval pri Prosvetni zvezi in v Marijanski kongregaciji študentk. Po smrti kanonika Sušnika je postal tudi predsednik mogočnega slovenskega zavarovalnega zavoda Vzajemne zavarovalnice. Kot duhovnik je ves čas do smrti pridno pomagal v šentpeterski župni cerkvi. Napisal je silno veliko potopisnih črtic in mnogo povesti. Najbolj znan pa je postal po svojih „Spominih", ki so izšli v nad 400 strani veliki knjigi leta 1940. Iz te knjige je vzel tudi odlomek „Poklican ali prisiljen", ki ga danes objavljamo.
Kadarkoli v šoli deklicam na srce polagam, kaj naj store, da si bodo izbrale stan, v katerega jih Bog kliče, mi vselej očita vest, da nisem storil tako, kakor učim. Nisem molil jn pros’1 Boga za razsvetljenje, tudi nisem vzel v poštev razmer in svojih zmožnosti, marveč sem brez temeljitega premišljanja stopil čez prag, ki je nad njim .zapisano: „Virtuti et Musis“ (Kreposti in modricam).
Vest sl tolažim z mislijo, da sem že v gimnazijo šel z namenom, da postanem duhovnik. Občevanje z gospodom Tomažem in njegovimi stanovskimi tovariši je ta sklep v meni vedno bolj utrjevalo, tako da mi pač ni bilo treba po osmi dolgo premišljati, kam naj bi se obrnil.
Na novi maši mi je pridigal brat, ki je takrat „kaplanoval“ v Toplicah. Po. udarjal je, da je duhovski stan prvi izmed vseh stanov in najbolj spoštovan. Priznati moram, da mu nisem verjel,
čeprav sem sedel v zlatem plašču na častnem sedežu med duhovnimi tovariši in praznično oblečenimi svati, čeprav je name gledala vsa brezniška župnija s spoštovanjem, kakor ga uživa vsak novomašnik pri našem ljudstvu. Nisem mu verjel jn mu danes še manj verjamem. Da je duhovski stan najvzvi-šenejši med stanovi, da, to je za vsakega prepričanega kristjana jasno, da je pa najbolj spoštovan?
Nekoč sem prišel po dolgi pešpoti iz Landecka v Mals. Po svoji stari navadi grem v preprosto gostilno, ki je bila združena z mesarijo. V takih „Gast-hof und Fleischerei“ si namrety na Tirolskem zelo dobro in ceneno pdstrežen. Odkazali so mi prav čedno sobico. Očistim se prahu, slečem turista in se oblečem v „duhovnika", ki sem ga nosil v nahrbtniku. Sicer se je bil med razno šaro nekoliko pomečkal, vendar sem bil črno in dostojno oblečen, ko sem se napotil v župnišče, da bi se domenil
t Profesor Janko Mlakar
glede sv. maše. Naslednji dan je bila namreč nedelja. Ker sem bil namenjen na Ortlor, bi bil rad zgodaj maševal.
Na stopnicah me sreča gostilničarka in začudeno pogleda, od kod se je ta duhovnik vzel. Jaz ji nisem utegnil razlagati in sem po kratkem ,,Grüss Gott“ odšel skozi v tistih krajih običajno prostorno vežo v trg.
Ko pridem nazaj, je bil moj nahrbtnik že v lepi sobi. ,,Oprostite,“ se je opravičevala gospodinja, ,,jaz nisem vedela, da ste duhovnik“ (Hochwürden). Tudi obedovati me niso pustili v ,,Gaststube“, ampak so mi postregli v ,,Gute Stube“, kakor bi bil najmanj kak škof.
In pri nas? Veliko sveta sem tudi v kolarju prehodil, pa se na tujem še nihče ni nad njim spotikal. V Ljubljani pa sem kmalu potem, ko sem bil posvečen, zvedel, da sem „hudičev far“. Nihče ne zmerja uradnika, delavca, obrtnika, rokodelca ali koga drugega zaradj njegovega stanu; edinole duhovnik je
izpostavljen zasramovanju prav zato, ker je duhovnik.
Med svetovno vojno, ko sem imel težo globoko pod normalo, grem nekega dne po Komenskega ulici. Nasproti mi pride velik, močan mož, ki me je takoj nabodel.
„Ti hudičev far si lahko tako debel, ko cel dan žreš, jaz, revež, pa moram stradati.“
Nek; gospod, ki je šel mimo in slišal ta „laskavi pozdrav“, je pogledal njega in mene. Nato se je glasno zasmejal. Jaz sem se tudi. Iz „reveža“ bi bil prav lahko naredil dva Mlakarja, pa bi bilo najbrž nekaj kil še ostalo.
če imaš okrog vratu kolar, nisi varen, da ne boš opsovan, ne na cesti, ne v avtobusu, ne v vlaku, in to pri nas med našim „dobrim ljudstvom".
Izseljenski duhovnik, svčtnik Zupančič, mi je pravil, da ga na Francoskem še nihče ni zmerjal zaradi njegovega stanu, čeprav zahaja tudi med delavce, ki so deloma brezverni in komunisti. Čez več let je prišel na oddih v domovino. Ko se je peljal iz Sušaka v Ljubljano v avtobusu, je pa dobil takoj pozdrav. Na neki postaji na Dolenjskem je hotelo več fantov vstopiti. Ko zagledajo v precej polnem avtobusu mojega stanovskega tovariša, začno kričati: „Ven s farjem! Kaj se je farju treba voziti? Doma naj bo in rožni venec naj moli!“
Pred leti sem srečal na Ledini večjo gručo delavcev in delavk. Vračali so se z nekega shoda. Možje so me pustili v miru, zato sem pa slabše naletel pri ženskah.
„Glej ga farja,“ se je obregnila velika in široka „ženščina“ obme. „S tem je tudi treba pomesti!...“
Takoj nato sem zvedel, na kak način bodo z nami pometali.
„Kadar bomo vse farje pobesili, pa bo dobro," je zakričala neka druga za menoj.
Modri možje se shajajo in premišljujejo, kako bi rešili gospodarsko krizo in odpravili brezposelnost, pa ne najdejo zadovoljivega izhoda. Tista „prijazna“ ženska ga je našla že pred leti.
Vse duhovnike pobesite, pa boste imeli ha zemlji raj!
Pa bo kdo ugovarjal, češ, da so primeri, ki sem jih navedel, le redke i/r jemi.
Izjeme? Mogoče. Pa so postale tako Pogoste, da so že skoraj pravilo.
Rekel bo zopet kdo, da je vsaj ra z-umništvo v občevanju z duhovnikom vedno dostojno.
Vedno? Ne!
Bilo je še pred prevratom. Neko so boto, precej pozno v noč, pride iz Ljubljane družba turistov v Kamniško Bistrico in zahteva sobo, ki je bila že zasedena. Oskrbnica jim pojasni, da spi v nji duhovnik, ki je prišel zaradi nedelj ske službe božje. Komaj to zaslišijo, navale na vrata, kakor besni. Razbijali so s palicami po njih in kričali: „Far mora ven! Ven s farjem!“
Svet duhovnika ne mara. Mrzi ga in sovraži.
Moj rajni prijatelj, vojaški superior Jaklič, je veliko občeval s svetom. Po svoji službi je bil navezan na družbo laikov. Vsak dopust je pa preživel med svojimj duhovnimi tovariši. Znal je delati zelo dobre napitnice. Končal jih je Pa navadno z besedami: „Dixit saecu. lum clero: semper tibi inimicus ero“ (Dejal je svet duhovniku: sovražil te bom vedno).
Res, tudi svetni razumniki marsika šega duhovnika cenijo in to celo versko brezbrižni, pa ne zaradi njegovega štabu, marveč zavoljo osebnih lastnosti, ki biso z njegovim duhovskim značajem v nikaki zvezi. In še v tem oziru mu včasih škoduje, da je duhovnik. Mislim, da ne trdim preveč, ako pravim, da bi marsikak duhovnik, ki se udejstvuje kot znanstvenik, pisatelj itd., prišel do večje veljave med svetom, če bi ne bil duhovnik.
Če si prijeten družabnik, si v družbi Prijazno sprejet, pa le kot zasebnik, ne pa kot duhovnik. Da nosiš kolar, tolerirajo, če bi ga ne, bi te rajši imeli.
Zakaj nas svet sovraži in zaničuje? če bi zaničevali duhovnika, ki dela s svojim življenjem pohujšanje, bi človek razumel. Pa ga ne. Prav s takim so še
Matterhorn v Švici — ena iann. d mnogih višjih tur profesorju Mlakarju
possbno prijazni in ga tudi zagovarjajo, češ, da je vsak človek pod kožo krvav. Prav tisti so jim poseben trn v peti, ki so svojemu poklicu zvesti.
Da pa ne bom delal komu krivice, rad priznam, da jih je med nami še mnogo, zlasti med kmetskim ljudstvom, ki spoštujejo duhovski stan.
V vročem poletnem času so pobočja Golice zelo gladka in se lahko prav prijetno voziš po mehki travi, to pa samo, če imaš — kolar pod vratom. Nekemu mojemu tovarišu so se smilile noge in je zato sedel na gladka tla in se po. dričal navzdol. Ko ga posestnik tistih tal, ki je tam blizu grabil, zagleda, se takoj spravi nanj z grabljami.
,,Le počakaj, ti prekleti škric, jaz ti pokažem travo tlačiti.“
Ko pa prileti k njemu in vidi, da ima „škric“ kolar, zbere obraz v najprijaznejše gube in pravi „Hvaljen Jezus! Gospod naj se le še naprej podričajo!“ Navzlic temu pa pritrjujem rajnemu Jakliču: „Dixit saeculum clero: semper tibi inimicus ero.“
To sem že takrat vedel, ko sem vstopil skozi vrata, ki jih stražita v levje kože ogrnjena orjaka.
Morda sem bil pa le poklican. . .
Nekega dne se mi je na obligatnem sprehodu odvezal čevelj. Moj tovariš Završnik, zelo čeden fant, me je nekoliko počakal, potem je pa odšel počasi za drugimi bogoslovci. Tu mi prideta nasproti dve gospodični. Ko ga vidita, se jima v srce zasmili, kakor se je zasmilil usmiljenemu Samarijanu tisti, ki je padel med razbojnike.
„škoda tako lepega fanta! Gotovo ga je mati prisilila, da je šel v semenišče."
Ta ganljivi izraz sočutja, ki sem ga mimogrede ujel, ko sem hitel za tovariši, sem nesel še gorkega Završniku. Fant se je prisrčno smejal; saj ni imel ne očeta, ne matere, ki bi ga silila v ,,lemenat".
Tako in podobne sodbe so se ob mojem času večkrat slišale, zlasti ko je šlo za ,,lepe" fante. Izrekale so jih navadno gospodične, lepe in nelepe, (grdih sploh pri nas ni). Ali so bile krivične? Na to je pač težko prav odgovoriti.
Ne morem tajiti, da je marsikatera mati silila sina v semenišče, ker je želela imeti v hiši mašnika. Vsaka kmetska hiša je bila ponosna na to, če je imela ,,gospoda". Ta ponos je izviral iz žive vere, da je mašnik srednik med Bogom in ljudmi. Včasih so pa take materinske želje izhajale tudi iz nekoliko sebične ljubezni. Mati je slutila, da se bo sin oženil, če se bo posvetil posvetnemu stanu in da, bo potem žena zasedla prvi prostor v njegovem srcu. Ker se s to mislijo ni hotela sprijazniti, ga je silila tja, kjer ji po njenih mislih nihče ne bo jemal sinove ljubezni.
Zgodilo se je pa tudi, da je vsa družina tiščala fanta v semenišče, to pa iz gole sebičnosti. Vedeli so, da jim njihov Janez ali Jože nikdar ne bo nič dal, če bo šel na „Dunaj" (na univerzo študirat): Ako bi pa postal ,,gospod", bi vsi „od oltarja" živeli.
V neki gostilni v naročju naših lepih planin sta sedela dva gospodarja, če-
prav je bil delavnik. Eden je imel brata duhovnika, drugi pa svaka. Pridno sta praznila kozarce in se hvalila, da da „črne krave" najbolje „molzejo".
Poznal sem oba, tudi tistega, ki ju je slišal, in „kravi, ki sta dobro molzli". Prva je bila katehet, druga pa kanonik.
Ob mojem času so bili bogoslovci skoraj izključno sinovi preprostih staršev. Kolikor sem poučen, se v tem ni veliko spremenilo. Tudi dandanes pošljeta bogastvo in razumništvo redko kakega delavca v Gospodov vinograd.
Svoje dni je bilo drugače. Plemiči in najbogatejši meščani so si šteli v čast, ako so se njihovi sinovi posvetili du-hovskemu stanu in stopili v samostan ali v „alumnat". Zato je duhovnik, ki ni bil ,,od stanu", bolj težko prišel do častnih in vplivnih mest v cerkvi. To je že v prejšnjem stoletju minilo — hvala Bogu! Zgodovina nas uči, da je bilo med plemeniti škofi razmeroma bolj malo Karlov Boromejev.
Pred nekaj leti so prinesli dunajski listi kot senzacijo, da je neki baronič, ali kaj je že bil, stopil v semenišče. No, znani Schneider je v svojem „Corres-pondenzblattu" dobro bral levite tem bizantincem.
„Ali je duhovskl stan tako malo vre. ' den, da moramo biti veseli in se čutiti počaščene, če se kak plemič tako ,-,globoko poniža", da obleče talar v trdnem upanju, da ga kmalu pokrije s škofovskim hermelinom?" Tako je pisal in je prav imel.
„Dominus pars hereditatis meae et calieis mei: tu es qui restitues heredi-tatem meam mihi" (Gospod, delež, moje dedščine in mojega keliha: ti si, ki mi boš povrnil mojo dediščino. Psalm 15).
Te besede, ki jih bogoslovec govori, ko prejme tonzuro, pomenijo, da se odpove svetnim željam in slastem, skratka temu, kar imenuje modri Salomon „Van'tatis vanitatum“ (Ničemurnost čez ničemurnost). To se zdi marsikomu težko.
„Ne, vsemu se odpovedati, to je prezgodaj," mi je dejal Španov sedmošolec iz Vrbe, ko je zvedel, da pojdem v bogoslovje.
Fant je sodil prehudo in napak. Du hovniku se ni treba vsemu veselju odpovedati. Užije ga često zelo veliko v svojem stanovskem delu, in sicer lepo dušno veselje, ki ne pušča za seboj grenkih ust, bolne glave in pekoče vesti. Duhovski poklic je lep iu idealen, temu ne more nihče oporekati. Dušni Pastir je učitelj in tolažnik. S svojimi nauki navaja vernike h krepostnemu življenju, v spovednici jim pomaga vstati in se vrniti na pravo pot, na bolniški postelji jih tolaži in jim daje po gum za zadnji odločilni korak čez prag v večnost. Kako veselje zanj, če vidi, da je padlo seme božje besede na rodovitna tla! čeprav pride iz spovednice ves utrujen in premražen, je vendar za dovoljen, če pomisli, da je marsikdo Pokleknil pred zamreženo okno in s strahom in pekočo vestjo, vstal pa miren in potolažen. Morda je moral cele Ure gaziti sneg ali blato, da je previdel bolnika in mu stal ob strani v smrtnem boju. Navzlic temu se vrača vedrega duha v sladki zavesti, da je rajnemu olajšal zadnje trenutke življenja. Mno-
go veselja ima duhovnik tudi kot katehet. Saj je znano, kako malo se mu je truditi, da si pridobi srca malih.
Res je, da doživi večkrat tudi marsikatero razočaranje, ko vidi, da njegovo delo ne rod; zaželenemu sadu. Toda, kjer je sonce, tam je navadno tudi senca. Sploh pa ni stanu brez težav. Celo kapitalist, ki nima drugega opravila, kakor da reže kupone in izračunava obresti, n; brez skrbi. Vedno se mora bati padca delnic ali pa kake inflacije. Duhovniku pa ostane v vseh primerih velika tolažba v zavesti, da je storil svojo dolžnost in da Bog njegovih del ne sodi po uspehu.
Nikdar mi še ni bilo žal, da sem se posvetil duhovskemu stanu, čeprav „di-xit saeculum clero: semper tibi inimi-cus ero“.
Sicer nisem molil in prosil Boga za razsvetljenje, tudi nisem vzel v poštev razmer in svojih možnosti, marveč sem brez temeljitega premišljevanja stopil čez prag, ki je nad njim .zapisano: „Virtuti et Musis“. Navzlic temu bi sodil, da sem bil poklican.
Triglavski rtom na Kredarici (2515 in) s Triglavom v ozadja (28(i3 m) — Svojo zadnjo višjo turo je prof. Janko Mlakar kljub visoki starosti usmeril na naš hajvišji vrh, — ki ga pa ni dosegel. Vsled slabega vremena je moral dati slovo našemu očaku kar s Kredarica
Ne razvijaj se v strašilo 1
Ko sein bil še otrok, smo šli s starši preko gorenjskih polj In njiv. Posebno spomladi je bilo lepo. Danes se tistih dni rad spominjam. Nikoli več se ne bodo ponovili.
Jaz sem imel posebno veselje ob strašilih, ki so jih kmetje postavili na njive, da bi prepodili požrešne vrabce in vrane, da ne bi semena požrli. Gledal sem iznakažene možiclje s čudno in nenavadno obleko. Občudoval sem neverjetno našemljene babure. Postave so bile smešne in grozne obenem. Kdor jih je postavil, je moral vsekakor Imeti nekaj pristne domišljije. Tildi meni se je ob postavali budila domišljija. Gotovo sem videl več, kot je bilo v resnici.
Danes ml večkrat prihaja na misel, da so tudi med živimi ljudmi taka stra šila. Pa ne mislim na tiste, ki jih morda narava ni dovolj obdarovala. Taki so na zunaj res nekoliko okorni in nenavadni, a na znotraj so lahko prav dragoceni značaji. Ko jih bolje spoznaš jih vzljubiš in ceniš. Mislim na tiste, ki so se po svoji neumnosti spremenili v strašila, da so družini in družbi, kjer se gibljejo, v pokoro.
Pravijo, da originali izumiraj«. Posebnežev te vrste je vedno manj. Strašila pa menda naraščajo. Vedno več jih je. Lahko bi jih delil v različne vrste. Vseh ne mislim naštevati. Nekatere bom pa Omenil, da se morda z njimi primerjaš. Ako ne ugotoviš nobene podobnosti, zahvali Boga! Strašila so opisana zato, da pred njimi bežiš in se po njih ne ravnaš.
Prof. PAVEL SLAPAH
NAČIČKANO STRAŠILO
To so take osebice, ki se znajo napraviti samo za družbo in ulico. Lasje so vedno umetno nakodrani, koža na obrazu rahlo napudrana, ustnice so z rdečilom poživljene, celo lica nekoliko rde, pa ne od zdrave krvi, ampak od umetnega mazila. • Obleka je po najnovejšem kroju. Seveda iz nrav rahlega blaga. Saj bo čez dva meseca spet dru ga noša. Razumljivo je, da smo tudi primerno nadišavljeni. Tako smo na ulici kar nekaj. Ker govorim bolj malo, ni treba izdajati notranje praznote.
Recimo, da imaš posebno srečo ali nesrečo, da si ogledaš to dražestno osebico doma na stanovanju, če dela sama red, izgleda njen dom kot svet takoj po stvarjenju. Edini red je morda tam okrog psihe ali umivalnika, kjer se nahajajo predmeti za osebno pretvarjanje. V omarah in predalih je kaos. Lasje se valjajo na tej in oni polici. čevlji leže blatni in neosnaženi pod omaro. Kuhinjska posoda se grmadi nepomita na mizi. šele tik, preden je skrajna sila, se začne za vsako reč posebej direndaj.
če imaš priliko, da tako osebico nemoteno opazuješ, potem šele se ti odpirajo oči! Lasje doma niso nakodrani, ampak razmršeni, da je glava komaj človeku podobna. Da ne silijo preveč na obraZ ali v oči, nosi neko prevezo, ki ni ne ruta ne obveza.
Obraz je izpran in sivo brezizrazen. Zdi se ti. kakor da je že štirinajst dni
IH) njem deževalo. Obleka se doma redno ne nosi. To je samo za ulico in družbo. Doma smo v pižami. A ta je oguljena, ponošena, zmečkana in ohlapna, da človek v njej res ni nikomur podoben. Nehote se vprašaš, ali res samo obleka debi človeka? Na nogah so nataknjene copate, če se smejo tako imenovati. Drže se nog samo na ta način, «la lastnik ne napravi nobenega celega in poštenega koraka, ampak drsa po sobj sem in tja. če se je treba skloniti, zdihuje. Pa ne moreš ugotoviti, ali iz navade, iz resničnih bolečin al od tlol gega časa. Vsekakor zdhuje. Na vsako vprašanje redno bevska in revska. Ne veš ravno čemu, a mine te volja za Pogovor.
Strašilo sem opisal po spominu. Mislim, da ni čisto popolno. A v glavnem bo zadeto. Vprašam te, ali je v stano vanju, kjer nivbiva tako strašilo, prijetno prebivati!? če gre na cesto, je vse nepristno. Vprašaš se nehote: Kaj je na takem človeku še pristno? Kar je zunanjega, je vse ponarejeno in potvorjeno. Kaj pa je pristno? Misli, besede, obljube, sklepi, molitev, vera? Dvomim? Itevež, ki mora s tako oseb«) nehote imeti stik! Najrajši bi bežal kot vrabec preti strašilom.
Prijetno je le s takim, ki je vedno, povsod in pred vsakim primerno nego van, ne čez mero nenaraven na ulici in ne preveč naraven doma.
POOSEBLJENA NAVELIČANOST
Nekatere osebe so silno d«)lgočasne. Ne berejo, ne premišljajo in ne poslušajo. Zato nimajo nobenega svojega notranjega življenja. Ali se nič ne znajo izraziti ali pa ponavljajo vedno in iste rečenice, a prav gotovo ne pride iz njih pametna in sveža beseda.
Nad nobeno stvarjo nimajo veselja, za nobeno reč se ne navdušujejo, nad vsem se dolgočasijo.
8 tem, kar so, niso nikdar zadovoljne. če bi bile to, kar so drugi, mislijo, da bi bile srečnejše. S tem, kar delajo, se no morejo sprijazniti, če bi bile pri takem delu, kot gledajo «Iruge, pa se jim zdi, da bi bilo prijetneje. Takih oseb ni mogoče razveseliti. Vse, kar po skusiš, se tj ponesreči. Ljudje nekaj časa poskušajo napraviti iz njih po-rabne osebice, a ko le ne gre, jih na zadnje puste pri miru. T «laj se začno razvijati v dolgočasna in naveličana strašila.
Ali je to potrebno? Ali si ne bi mogla vedno prigovarjati: To, kar si, IkmH z veseljem! To, kar delaš, delaj z vese ljem! To pravilo ima čudovito moč! Vsak človek mora hiti tak, da izžareva nekaj veselja in prisrčnosti, nekaj svet lobe in dobrote. Na delo tedaj!
SLOVAR BOLEZNI
So osebe, ki jih vedno nekaj boli. In če jil) en dan slučajno nič ne vznemirja, iščejo tako dolgo, da odkrijejo kako novo bolečino. Gorje, če prideta dve taki osebi skupaj. Pogovarjata se samo o boleznih, bolečinah in zdravilih. Zraven pa presojata zdravnike in 1)61 niče.
Da, res je! Poleg resničnih bolezni je tudi veliko namišljenih. Pri nekaterih ljudeh se samo namišljene kopičijo. PoMtale so poosebljen slovar bolezni. Kdor je s tem začel, je Izgubljen. Vsak dan pride kaj novega zraven. Doma pa samo tarnanje in zdiliovanje. Množe se stekleničke, praški in tablete. Nato pri dejo na vrsto lekarne in zdravniki. Končno še razna kopališča in zdravi lišča.	t (
Pričakuje se samo milovanje in sočutje. Kdor zna, se mu obnese. Le z resnico ne smeš na «lan. Potem vse premalo ujx>števaš in pomiluješ. Nato se začneta zagrenjenost in užaljenost. Taka oseba kmalu ni ne za delo, ne za po govor in ne za skupno življenje. Počasi
NOC
Visoko med vejami zvezde visijo, v smaragdnih tenčicah marjetice spe. Drogovi in \amni na cesti brnijo, kot v pravljici: v dalji tri lučke gonje do dne.
Počasi raztaplja se mesec v meglicah na strehe velikih in majhnih curlja, strahovi bežijo po skalnih golicah.
Moj Bog pa steguje roke po cvetlicah srca.
K. Vladimir
se razvije v histerijo. Nato ji ni več pomoči. Strašilo je dovršeno.
Ali te mika zaiti na to plat? Upam, da ne. Začne se z malim, konča se z velikim. N v začenjaj namišljeno bolehati! Pojdi preko malenkosti z nasmeškom! Ne daj se po nepotrebnem pomilovati ! če te bo obiskala resna bolezen, bo še dovolj prilike in skrbi za tarnanje. Ob namišljenih pa ne sitnari, da ne postaneš strašilo!
KOKETNO STRAŠILO
Kaj je koketa? čisto točno bom težko povedal. Njen značaj je podoben smoli, ki se vleče in lepi. Kamor gre, se je pol prime. Tako ne pride nikdar cela nazaj. Kjerkoli se nahaja, se ji brez upravičenosti nekaj prilepi. Tako kaj tujega drži, drugič se nečemu, tujemu predaja. Vsa pa za kratek čas in ni nikdar sama svoja.
Kaj je prav za prav narobe pri koketi? Oči, misli in srca nima v oblasti. Ko jo opazuješ, kako si nedovoljeno prisvaja, kar ji ne gre in kako se nedovoljeno predaja, kar bi ne smela, vzljubiš še bolj stanovitnost, in zvestobo. Koketno strašilo dela v družini gorje, v družbi pa razpor.
Pazi na oči, misli in srce! Tvoja oseb-
nost naj ne bo kakor gosjtilna, ki ima vsa okna in vrata odprta. Naj bi bila kakor utrjen grad, kjer se varno in mirno prebiva. V pomežikavanju na levo in desno se grehu nastilja.
MUHASTO STRAŠITA)
Težko ga je orisati, ker je zelo različno. V glavnem gre le vedno za eno in isto. Muhasta je oseba takrat, kadar prav nič ne more obstati pri eni sami stvari. Komaj se ene površno dotakne, se že izteguje po drugi. Muhasta je takrat, kadar namenoma ravno nasprotno hoče in dela, kot pričakujejo drugi. Muhasta je takrat, kadar n^preračuniji vo skače iz nasprotja v nasprotje.
Verjemi, da to človeka jezi in spravlja v obup. če je v muhastem človeku še nekaj namerne zlobe, je skupno bi vanje ali življenje pekel. Podre se prijateljstvo, uniči se zakon, zastrupi so soseščina.
Vsi smo včasih radi muhasti. Ugaja nam, če gremo drugim na živce, če se nekoliko potrudimo, smo lahko narav nost neznosni. To so muhasta strašila.
Toda potrudimo se lahko tudi za kaj drugega. Da n. pr. nismo muhasti. Treba je nekoliko premisleka, potrpežlji vos ti in požrtvovalnosti.
Verjemi, da strašila ne nastajajo sama od sebe. Najprej so maj Ime napake. Nato se človek vanje zavrta, če ni premagovanja, se razvijejo v strašila.
Nekaj sem jih prikazal. Lahko bi jih nabral še več. Morda bo kdaj kaka druga prilika za to. Kajne, ti nočeš biti strašilo!? Prav imaš! Prizadevaj si biti notranje vedno vesela, lahkotna, narav na in preprosta. Bodi prijetna kot sončni žarek spomladi in prozorna kot ju t ran ja rosa v travi! V vseh strašilih je nekaj naravnega, iznakaženega in pretiranega. Tega se varuj, pa boš lahko taka, da ne bodo ljudje pred teboj bežali kot vrabci pred strašilom!
ALPHONSE DAUDET:
PIERRE L ERMITE t VINKO LOVŠIN
OBLEGANJE
BERLINA
(I; francoščine prevedel Fran Erjavec, Paria)
Korakala sva z doktorjem V. po Elizejskih poljanah ter si na zidovih, preluknjanih od granat in na pločnikih, razdrapanih od karteč, obujala spomine na obleganje Pariza. Tik preden sva dospela do Zvezde, se je doktor hipoma ustavil in mi pokazal na eno izmed velikih poslopij, ki tako bahato obkrožajo slavolok.
— Ali vidite — mi je dejal — ona štiri zaprta nkna tam Zgoraj pri balkonu? Prve dni lanskega avgusta, tistega strašnega avgusta, tako polnega viharjev m nesreč, sem bil pozvan tjalc radi hudega primera kapi. To je bilo pri polkovniku Jouvu, kira-sirju iz prvega cesarstva, staremu trmoglavcu, še vsemu zaverovanemu v slavo in domoljubje, ki je Prišel ob začetku vojne stanovat na Elizejske poljane v stanovanje z balkonom. In uganete zakaj? Da bi lahko prisostvoval zmagoslavnemu povratku naših čet. Ubogi starec! Novica iz Wissenbourga ga je zatekla ravno, ko je vstajal izza mize. Ko je bral pod poročilom o porazu Napoleonovo ime, ga je zadela kap.
Starega kirasirja sem našel v njegovi sobi, ležečega na preprogi, s krvavečim obrazom in nepremičnega, kot bi dobil udarec z batom po glavi. Kadar je stal pokonci, je moral biti jako velik in še ležeč Je imel mogočen obraz. Lepe poteze na licu, ponosne *°be, košate bele in nakodrane lase, imel je osemdeset let, a jih je kazal šestdeset. Poleg njega je tiečala vsa objokana vnukinja.
Bol tega otroka me je pretresla. Hčerka in vnukinja vojaka, kajti tudi njen oče je bil major v glavnem stanu Mac-Mahona in podoba tega velikega starca, ležečega pred njo, je vzbujala v meni spojin na drugo sliko, nič manj strašno. Obljubil sem
NE VOZARITE!
Dve ženski me čakata. . . dve revni ženici.
Namignem prvi. . . prav majhna ženica je vzravnala svoja suha ramena, ki jih je upognila teža njenega življenja. . . Njena glava je sklonjena... njeni lasje beli. . . in na njenih nagubanih licih se vidijo rjave pege, katere ljudstvo zlobno imenuje „pokopališke cvetke“.
In glej, počasi privleče iz oguljene torbice svoj robec in začne jokati.
Pripravim se na prošnjo za pomoč.
Toda naenkrat si je ženica dala poguma, rekoč: ,,Ah, daj no! . . .“ Obriše si solzne oči in začne:
— Gospod župnik, prišla sem vas prosit, ako bi mo gli brati ero sv. mašo za moj namen?...
Za pokojnega? . . .
— Da,. . . za pokojnega, za mojega sina, mojega ljubega sina. . .
Toda solze so le močnejše od volje. . . Zableste znova na trepalnioah... m pa dajo na črno bluzo. . .
—- Poslušajte me, gospod župnik... To vendar ni normalno, da jaz, njegova mati naročam mašo zanj. . . Toliko sem upala, da ho obratno? . . .
Molk! . . .
— Ali je že dolgo, kar je vaš sin umrl? . . .
— Za mater je vedno „včeraj“. . .
■--- Je bila bolezen?... nesreča? . . .
ji storiti vse, kar bo v moji moči, toda sam pri sebi nisem gojil mnogo upanja. Jasno mi je takoj, da gre za ohromijenje ene strani telesa in pri osemdesetih letih pač ni mogoče več upati na resnično ozdravljenje. Bolnik je res ležal cele tri dni enako nepremičen in otrpel. Medtem je dospela v Pariz vest o porazu pri Reichshof fenu. Gotovo se še spominjate na kak čuden način. Prav do večera smo bili vsi prepričani, da je bila izbojevana velika zmaga, mrtvih dvajset tisoč Prusov in ujet pruski prestolonaslednik. San*j ne vem po kakšnem čudnem naključju in po kakšni poti je dospel odmev vsesplošne radosti tudi do našega ubogega, polzavest-nega gluhonemca. Ko sem se onega večera približal njegovi postelji, nisem več našel istega moža. Oči so mu bile skoro jasne in jezik manj težak. Imel je celo toliko moči, da se mi je nasmehnil in dvakrat Zajecljal:	.ii ßJkl
„Z-z-z-ma-mag-ga."
„Da, polkovnik, velika zmaga!"
In čim bolj podrobno sem mu pripovedoval o velikem Mac-Mahonovem uspehu, tem bolj so se mu sproščale poteze na obrazu in tem bolj se je jasnilo njegovo obličje . ..
Ko sem odhajal, me je pričakovala pred vrati vnukinja, vsa bleda, a zravnana. Ihtela je.
„Saj je rešen!" sem jo hrabril in ji podal roko.
Nesrečni otrok je pa zbral komaj toliko poguma, da mi je odgovoril. Pravkar so nalepljali istinito poročilo o dogodku pri Reichshoffenu: MacMahon je bil na begu, vsa armada razbita... Prepadlo sva se spogledala. Ona je obupavala pri misli na svojega očeta, jaz sem pa trepetal, misleč na starca. Tega novega pretresa pač ne bo več prenesel. .. Kaj naj storimo? Treba mu je vsekakor pustiti veselje, utvare, ki so ga oživljale. Toda v tem primeru mu bomo morali lagati.
„Dobro, bom pa lagala!" mi je odvrnila hči junaško, si hitro utrla solze in stopila vsa razžarjena v sobo starega očeta.
Bila je težka naloga, ki jo je prevzela. Prve dni je šlo še nekako. Dobričina je imel še šibko glavo in se je dal varati kot otrok. Toda s povra-
— Moj ubogi sin je bil poveljnik neke podmornice, ki se je potopila.
— Ah da! ... se že spominjam . . . kako žalostna zgodba!...
— Vsako leto ob tem času poskrbim, da se več moli posebno zanj. Gospod župnik, pomilujte take stare mamice kot sem jaz. . . nimajo nikogar več, da bi jim zatisnil oči! . . . Ako vam je mogoče, naj bi bila jutri prva maša zanj... Se ml zdi, da se zgodaj .zjutraj da bolje moliti. . .
Vstopila je druga ženska.
Ta druga je žena iz ljudstva, njeni lasje so še mladostni, vendar je težkega dihanja, kakor ljudje, ki že več noči niso spali. . .
V naročju, tesno ob sebi drži ljubko vnukinjo, vso zavito v belo . . .
— Je vaša vnukinja? . . .
— Da, gospod župnik. . . Moja mala. . . je od daleč!
— Kaj je bila bolna?.. .
—• Na smrt! . . . Dvakrat sem bila prepričana, da bo umrla.
— Na čem?
— Na davici! . . .
—! Strašno! . . .
— O, gospod župnik, treba je bilo biti tam, da nekdo razume. . . in vidi na lastne oči, kako njegov otrok... usta odprta, ki love zrak. . .
— Toda zdaj kaže boljše?... Le še malo bleda. . .
•
Pobožal sem otroka po licu, ki je bilo zelo bledo. Uprla je vame dvoje zelo velikih oči z modrimi pod-plutami. . . oči, ki so nemirno begale. . .
čaj očim se zdravjem se je bistril tudi njegov razum. Treba ga je bilo sproti obveščati o kretanjih armad m si izmišljati vojna poročila. Ta lepi otrok je moral vzbujati res sočutje, ko se je cele dneve in noči sklanjal nad zemljevidom Nemčije, zatikal male zastavice in se trudil sestavljati prave zmagoslavne pohode: Bazain liiti nad Berlin. Frossard stoji na Bavarskem in Mac-Mahon ob Baltiku. Spraševala me je za nasvete in jaz sem ji pomagal, kolikor sem pač mogel. Toda pri teh namišljenih pohodih naju je podpiral stari oče sam. Saj je za prvega cesarstva tolikokrat osvojil Nemčijo! Vedel je že naprej za vse udarce: „Sedaj bi morali udariti semkaj... Sedajle je treba ukreniti tole . . .“ In njegove napovedi so se seveda vedno uresničevale, kar je vzbujalo v njem velik ponos.
Treba je bilo zavzemati vedno nova mesta, dobivati vedno nove bitke in zanj nikoli nismo napredovali dovolj hitro. Starec je bil nenasiten! Vsak dan, ko sem prišel, sem izvedel za nove vojne dogodke:
„Doktor, zavzeli smo Mainz!“ mi je dejala z bolestnim usmevom vnukinja, stopajoča pred menoj in že skozi vrata sem zaslišal radosten glas, ki mi je klical:
„Dobro gre! Dobro! V enem tednu bomo v Berlinu!“
In tedaj so bili Prusi komaj še par dni hoda od Pariza . . Nekaj časa sva mislila na to, da bi bilo morda bolje prepeljati starca na deželo. Toda čim bi prišel iz stanovanja, bi moral takoj uganiti resnico, a bil je vsekakor še mnogo preslab in preveč ohromel od svoje kapi, da bi smel izvedeti resnico. Odločila sva se tedaj, naj ostane, kakor je.
Prvi dan obleganja, dobro se še spominjam, sem stopal k njemu globoko ganjen, s tisto tesnobo v srcu, ki jo je povzročilo zaprtje vseh pariških vrat m boji pred obzidjem, ko je postala že vsa pariška okolica bojišče. Našel sem dobričino, sedečega na postelji, vsega radostnega in ponosnega:
„Dobro gre!" mi je dejal. „Torej se začne obleganje!"
Pogledal sem ga presenečen.
— In danes ste prišli k meni za? . . .
— Oh, seveda! Da, da; ako je moja mala rešena, hvala Bogu . . . brez dvoma . . . toda tudi s pomočjo injekcije nekega g. Pasteurja . . .
— Velik učenjak! ... in dobrotnik človeštva. . .
— Pa tudi dober kristjan, so mi rekli. . .
— Da, zelo dober kristjan . . .
— Spraševala sem se, kako bi se mu mogla prav zahvaliti. . . kajti čutila sem potrebo, da mu zakličem ,,Bog plačaj". ..
Pomaknil sem bliže svoj stol in rekel ženi:
— Pasteur je vendar že umrl!. . . že davno . . .
— Toliko bolje!. . . Saj je vendar tako lepo, ko dela dobro tudi po svoji smrti. . . Toliko je ljudi, ki so le slabo delali za časa svojega življenja... Mislila sem si, da bi bilo najboljše, ako bi naročila eno mašo zanj.. .
— Za Pasteurja? . . .
— Da, za tega g. Pasteurja, ki je rešil mojo malo!. . .
— Prav, prav! . . .
— Ako bi jo mogli brati ob šestih . . . Ker oskrbujem gospodinstvo, bi mi tako zelo prav prišlo. . .
Sklenila je roki in rekla vneto:
— Boste prišli k maši?
— O, seveda!.. .
— Veste, to je zelo dobro, kakor ravnate.
— Saj je tako naravno, gospod župnik.
— O, vi torej mislite, da je tako naravno?...
In oba naslednja dneva ob šestih zjutraj. . . ob uri,
„Kako veste to, polkovnik?"
Njegova vnukinja se je obrnila brž k meni:
„Kaj še ne veste, doktor, velike novice? Začelo se je obleganje Berlina!"
Povedala je to tako mirno in zabodla vnovič svojo iglo. . . Kako naj bi le mogel kaj slutiti? Grmenje topov z utrdb ga še ni moglo doseči. In tudi tega nesrečnega Pariza, tako prizadetega in razburjenja, saj ga ni mogel videti! Kar je mogel zreti s svoje postelje, je bil le rob slavoloka in v svoji sobi, okoli postelje, pravo navlako spominov na prvo cesarstvo, ki so morali vzbujati v njem utvare. Slike maršalov in bitk, rimski kralj v dečji oblekci, potem veliki podstavki, okrašeni s trofejami in obloženi s cesarskimi relikvijami, svetinjami, kipi, kos skale s Sv. Helene pod zemeljsko oblo, potem več miniatur, predstavljajočih isto nakodrano damo v plesni obleki, v rumeni obleki, z napihnjenimi rokavi in jasnimi očmi, in vse to: podstavki, rimski kralj, rumene dame v togih krojih z visokimi pasovi, kar je veljalo leta 1806 za dražest. . . Dobri pob kovnik! to je bilo vzdušje zmag in zavojevanj, ki mu je še bolj nego vse, kar sva mu mogla pripovedovati midva, vzbujalo naivno vero v obleganje Berlina.
Od tega dne dalje so postale najine vojaške operacije jako enostavne. Zavzetje Berlina je bila le še Zadeva potrpljenja. Od časa do časa, če je postajal starec zaskrbljen, sva mu brala kako pismo njegovega sina, seveda izmišljeno, kajti v Pariz ni moglo prispeti nič več in po Sedanu je bil njegov sin, Mac-Mahonov pribočnik, odveden v neko nemško trdnjavo. Lahko si mislite obup tega ubogega otroka brez vsakih vesti od očeta, ujetnika, trpečega pomanjkanje vsega, morda celo bolnega, ona je bila pa prisiljena izmišljati njegova radostna pisma, nekoliko kratka sicer, kakor jih pišejo pač z vojne vojaki, ki prodirajo vedno dalje v osvojeno deželo. Časih ji je zmanjkalo moči in vesti ni bilo po cele tedne. Starec se je začel vznemirjati in ni več spal. Sedaj je moralo priti hitro zopet pismo iz Nemčije, ki ga je vesela brala ob njegovi postelji, a dušila pri tem solze. Polkovnik je pobožno poslušal, na obrazu
ko se 'ljudje vračajo s plesov in dancingov. . .
. . .ob uri, ko se pošastno mesto vrže na svoje zadeve in počije od zabav. . .
. . .sta dve revni ženici v skrivnostno tihi cerkvi prisostvovali pri maši... pri njuni maši. . . kajti bili sta prav tisti, ki sta ju naročili.
Ena za junaka, na katerega nihče več ne misli. . .
In druga za učenjaka. velikana, od katerega ima vsakdo koristi, pa še niti ne misli, da bi se mu zahvalil . . .
Takšno je življenje... žalostno sedanje življenje... samoljubno... vsakdanje... kjer mrtvi trpe, ko jih odpeljemo kar najdalj na pokopališče, . . . kjer postanejo prah in pepel... in predvsem, kjer jih pozabimo! . . . Brzojavi . . . telefon! . . . Avto! . . . Radio!... Avion! ... Pa nič časa. . .
Na srečo so ostali še drugi. . .
Drugi, ki vendarle še najdejo čas. . .
Drugi, ki se še znajo spominjati. . .
To bo razočaranje in presenečenje tam gori!
KATOLIČANI X7 JUGO.
VZHODNI AZIJI
Katoličani so v jugovzhodnem delu Azije le neznatna manjšina, vendar je njihov pomen vsak dan večji in Cerkev se naglo razvija.
V Thailandiji štejejo med 18 milijoni prebivalcev 52 tisoč katoličanov. Misijonarjev je vedno več in dr-
mu je igral zadovoljen nasmešek, pritrjeval, ocenjeval in nama pojasnjeval temnejše odstavke. Najginlji-vejši je bil pa v svojih odgovorih, ki jih je pošiljal sinu: „Nikoli ne pozabi," mu je naročal, „da si Francoz. Bodi velikodušen proti ubogim ljudem! Ne povzročaj jim okupacije pretežke .. .“ To so bila brezkončna priporočanja, plemenita premlevanja o spoštovanju lastnine, o dolžni vljudnosti napram Ženskam, pravi zakonik vojaške časti za uporabo zavojevalcev. Vmes je natresal tudi kake splošne misli o politiki, o mirovnih pogojih, ki naj bi se naložili premagancem. Moram priznati, da v tem pogledu ni bil prezahteven:
„Samo vojno odškodnino, nič drugega . . . Zakaj naj bi jemali tuje dežele? . . . Saj bi 12 nemških dežel ne mogli narediti Francije! . . .“
Narekoval je vse to Z odločnim glasom, toda v njegovih besedah je bilo toliko topline, toliko domoljubne vere, da je moralo res ganiti človeka, ki ga je poslušal.
Medtem je obleganje seveda napredovalo, toda — žal — ne Berlina. . . Bila je to doba mraza, bombardiranj, nalezljivih bolezni in lakote. Toda spričo najine skrbnosti in naporov, spričo neutrudne nežnosti, ki sva jo posvečala starcu, njegova vedrost ni bila motena niti za trenutek. Do zadnjega sem ga mogel preskrbovati z belim kruhom in svežim mesom. Dobival ga je samo on in vi si ne morete misliti ničesar bolj ginljivega kot obede starega očeta, tako nedolžno sebičnega, svežega in smejočega se sta,rca na njegovi postelji, s prtičem pod brado in ob njem vnukinjo, bledo od pomanjkanja, ki je vodila njegove roke, mu dajala piti in mu pomagala, da je mogel uživati vse te prepovedane dobrote. In tedaj nama je stari kirasir, oživljen po obedu, v udobni topli sobi, medtem ko je rezal zunaj mrzli sever in je metlo v okna sneg, pripovedoval o svojih vojnih pohodih na severu, že stotič slikal tisti nesrečni beg iz Rusije, ko sta mu bila edina hrana tmrzel prepečenec in konjsko meso.
„Ali razumeš to, dragica? Jedli smo konjsko meso!“
Mislim, da je razumela še predobro, saj že dva
žava je dobila svojega škofa. To je mons. Cham, ki stoji na čelu chantabui'ij-skega apostolskega vikariata. Budistična vlada podpira krščansko šolstvo, ker je spoznala njegovo učinkovitost proti širjenju komunizma.
Globoko je vkoreninjeno krščanstvo v Vietnamu, ki šteje že 2 milijona vernikov in ima 15 škofov, od teh 5 domačih, in 2000 duhovnikov, od teh 1410 domačih. Mnogo si prizadevajo, da bi povečali gorečnost vernikov. V ta namen pripravljajo film o junaštvu 100.000 vietnamskih mučencev iz prejšnjega stoletja.
V Malakl (96.000 katoličanov med 6 milijoni 250 tisoč prebivalcev) so posebno delavne redovniške družbe, med njimi zlasti redovnice Deteta Jezusa.
Tudi v Indoneziji uspeva katoliško delovanje kljub temu, da je država v boju na dve strani: z Dar.Ul-Is-lamorn in komunizmom. Vedno bolj je videti, kakšno napako so storili Holandci, ki so imeli Indonezijo za muslimansko deželo, kajti šlo je bolj za politično muslimanstvo kot za versko. Sedanji predsednik Sokarno je Cerkvi zelo naklonjen. Mons. Sugiprata-na, eden izmed domačih škofov, je spreobrnjenec iz Mohamedove vere. Na zborovanju o šolstvu leta 1950 je bil odločno zavrnjen muslimanski predlog o obveznem poučevanju vere na podlagi korana. Vse to kaže, da je Islam tu mnogo bolj dostopen in zmogljiv
meseca ni dobila drugega. Toda čim bolj je napre' dovalo njegovo zdravljenje, tem težji je od dneva do dneva postajal tudi najin položaj. Počasi je začela izginjati ohromelost njegovih čutov in nje' govih udov, ki nama je služila dotlej tako dobro. Ze dvakrat ali trikrat je zagrmel tisti strašni grom topov od Mailloških vrat in starcu so se napela ušesa kot lovskemu psu. Tedaj sva si morala izmisliti novo Bazainovo zmago v Berlinu in častne salve, izstre-Ijene pri Invalidih. Nekega drugega dne, ko sva pomaknila njegovo posteljo bliže okna — mislim, da je bilo to na četrtek Buzenvala — je mogel dobro videti narodne straže, ki so se gnetle po aveniji Velike armade.
„Kaj vendar pomenjajo te čete tu?" je vprašal dobričina in slišala sva ga mrmrati med zobmi:
„Slabo se postavljajo, slabo!"
Sicer še ni prišlo do nobene nesreče, toda vedela sva, da bo treba odslej velike previdnosti. Žal je pa še ni bilo dovolj.
Nekega večera, ko sem vstopil, mi pride otrok ves zbegan nasproti.
„Jutri bodo vkorakali," mi je dejala.
Ali so bila vrata v sobo očeta odprta, ne ven;. Toda pozneje sem se spomnil, da se nama je zdel tega večera njegov obraz čisto izreden. Prav lahko je, da naju je slišal. Seveda sva govorila midva o Prusih, a dobričina je mislil na zmagoslaven vhod Francozov, ki ga je pričakoval že tako dolgo, da bo prihajal po aveniji Mac-Mahon, obsipan s cvetjem, med donenjem fanfar, z njegovim sinom ob maršalovi strani in on, starec, bo v paradni uniformi, kakor pri Lutzenu, s svojega balkona pozdravljal prestreljene zastave in od smodnikovega dima počrnele orle.
Ubogi oče Jouve! Gotovo je mislil, da mu hočeva preprečiti, da bi prisostvoval mimohodu naših čet ter ga s tem obvarovati prevelikega razburjenja. Zato ni spregovoril o tem, toda naslednjega dne, prav ob uri, ko so se zbirali pruski bataljoni na dolgi cesti od Mailloških vrat proti Tuillerijam, se je tam gori tiho odprlo okno in na balkonu se je prikazal polkovnik v svoji čeladi in s svojim velikim mečem
kot drugod. Republika si mnogo prizadeva za dvig kulture; a razpolaga s tako malo šolami, da je danes še 93% prebivalstva nepismenih. Vendar obiskuje dröavne šole 5 milijonov otrok in 220.000 jih hodi v katoliške. Razumljivo je, da je v takem položaju potreba po misijonar jih-du-hovnikih, redovnikih in laikih — velika.
Zelo se je dvignil ugled Cerkve med vojsko v Blr-maniji. Misijonarji so posredovali pri japonskih in angleških vojaških oblasteh ra stiskane domačine. Pod Japonci je bila gobavska naselbina v Mandalayu nekaj časa pravo zbirališče za begunce od vsepovsod. Katolicizem ima tu samo dva sovražnika: komunizem in pa — nekega Italijana Cio-ffija, ki je od Cerkve odpadel in postal budistični bo-nec. Največ je kristjanov med Karenijci in drugimi narodnimi manjšinami. Prevladujejo protestanti; med njimi je nekaj narodnih poslancev; tudi vrhovni vojaški poveljnik general Smith je protestant. Katoličanov je med 18,500.000 prebivalci 132.000.
čisto poseben položaj pa ima na tem delu zemlje filipinska republika s svojimi 16 milijoni katoličanov in dvema katoliškima univerzama, obema iz prvih časov španske kolonizacije. Upravičeno je mogel Mac Arthur mlajši reči: „Krščanska filipinska država je mogočen branik krščanstva na Daljnem Vzhodu. Neomejene so ujene možnosti velikega
SlovViiski duhovniki, zbrani na II. študijskem dnevu dne 26. avgusta 1953 v
Buenos Airesu v Argentini
in 2 vso slavno zapuščino nekdanjega kirasirja. Še danes se sprašujem, kako je mogel zbrati tolik napor volje in kje najti toliko življenjske sile, da se je spravil na noge in zamegel tako okomatati Dejstvo je le, da je stal zravnan tam za balkonsko ograjo in se čudil, zakaj so avenije tako prazne, tako neme, polknice povsod zaprte, ves Pariz tako čudno tuj kot velika pristaniška karantena, povsod zastave, toda tako nenavadne, vse bele z rdečimi križi in nikjer ni ' bilo nikogar, ki bi hitel našim četam naproti.
Za hip je mislil, da se je zmotil . . .
Toda ne! Tam doli, izza slavoloka, je vršalo zme-deno šumenje, temna črta se je bližala iz vstajajočega jutra . . . Potem so polagoma zableščale konice svetlikajočih se čelad, mali jenski tamborji so udarili na svoje bobne in pod slavolokom je zadonela, usmerjana po težkih korakih bojnih oddelkov in žvenketu sabelj, Schubertova zmagoslavna koračnica ...
Tedaj je zadonel v otožno tišino trga krik, strahoten krik: „K orožju! K orožju! Prusi. . .!“ In četvorka nemških ulancev iz predhodnice je mogla opaziti tam gori na balkonu visokega starca, ki se je opotekel, zakrilil z rokami in padel zravnan po tleh.
To pot je bil polkovnik Jouve zares mrtev.
vnliva na azijske narode!“ Na žalost pa je položaj duhovništva podoben položaju v Latinski Ameriki: en duhovnik pride na 7.000 ljudi! Razen tega slabe duhovno moč Filipinov pogoste revolucije, še bolj pa razkol Gregorja Aglipaya, ki je odtrgal dva milijona katolikov. Najbolj pa si prizadevajo oslabiti Filipine komunisti. Njihove tolpe so se le malo poteple z Japonci, podivjale pa so po njihovem odhodu in potem ko so Združene države Severne Amerike leta 1946 priznale Filipinom samostojnost. V rdečem načrtu je bila ustvaritev položaja, ki bi bil podoben položaju Koreje ali Vietnama. Ni uspelo in Filipini so ostala najbolj trdna protikomunistična postojanka sredi neizmernega azijskega morja poganstva.
Fernando Fernfin-Gömez v „Balarrasi“
„El Balarrasa“ film je izdelan po ASPA filmski družbi v letu 1950. Glavno vlogo igra znani španski filmski igralec Fernando Fernän_Göme.z. Sodelujejo še sledeči igralci: Maria Rosa Salgado: Dina Stein; Eduardo Fajardo; Jesus Tordesillas; Maruchi Fresno; Manolo Moran. — čeprav nastopajo ponekod v filmu osebe z nemoralnim in dvomnim obnašanjem, je vendar film konstrukti ven, a namenjen le odraslim gledalcem.
Zadnja leta nas španski film večkrat prijetno preseneča in daje upanje, da ,,sedma umetnost“ more in tudi mora služiti višjim idealom. K temu pa mo-
Balarrasa ko* bogoslovec
BALARRASA
ramo doprinesti vs, katoličani svoj delež in zato ne smemo več stati ob strani ter le braniti gledati slabe filme, ampak zahajati v kino dvorane ter organizirano zahtevati dobre filme. Katoličani moramo ven „iz zakristij“ in osvojiti film in po filmu svet za Kristusa, kajti tudi tehnika in umetnost izhajata iz Njega in moreta ter morata voditi k Nje-mu. Tega so se začeli zavedati španski katoličani in aktivno podpirati proizvodnjo takih filmov. Uspeh je ,zelo razveseljiv; poglejmo le nekatere od teh filmov: „Fatimska Gospa“ (La Senora de Fatima — ASPA film 1951); „Ne ustrašeua sestra" (Sor intrepida — ASPA film 1952); „Obilna žetev“ (La mies es mucha — Chapalo films 1948) : že omenjeni „Balarrasa“ ter še mnogo drugih španskih, francoskih in drugih filmov, ki si jih bomo ogledali v prihodnjih številkah „Duhovnega življenja" že danes si oglejmo dva: „Balarrasa“, ki so ga že začeli predvajati v Buenos Airesu ter „Neustrašeno sestro”, ki ga pričakujemo v bližnji bodočnosti.
Vsebina „Balarrasa“ filma je naslednja: ,,El Balarrasa“ je pridevek legio-narja-kapitana Mendoza. Pridevek pomeni ali „Izgubljena krogla" ali nekaj takega, kar se sklada z življenjem vojaka, ki je: „korajžen, predrzen, strasten igralec kart, pijanec in brezvestnež“. In tak je bil tudi ta kapitan, ki je-zato bil priljubljen pri vojakih In zaželen tovariš svojih drugov.častnikov. Balarrasa doseže z goljufijo pri kartah, da ga nri nočni službi nadomešča njegov tovariš, medtem ko on strastno igra dalje v noč. Isto noč pade zadet od krogle njegov tovariš. Balarrasa gre vase, začne ga peči vest, češ da je on kriv smrti tovariša. Uvidi, da to življenje, ki ga živi, ni vse. Je še nekaj višjega in vrednejšega, za kar se splača živeti in umreti: odloči se za duhovniški stan. Odide v semenišče... Po petih letih študija se vrne na očetov dom, a ga najde v
moralnih razvalinah. Trudi se in dela, da bi družini pokazal, da je še nekaj vrednejšega kakor le uživanje; so tudi dolžnosti. S težavo jih spreobrne in nato odide na Aljasko med Eskime. Odslej je zadovoljen, ker je daroval svoje življenje, ki je več vredno, kot pa le bežno uživanje tega sveta.
Filmanje Balarrasa je vodil mlad, a zelo zmožen filmski ravnatelj Josd Nieves Conde, ki je zelo dobro preštu. diral značaje igralcev in spretno porazdelil moč ter učinkovitost filma. Tudi
igralci, posebno Fernando Fernän Gö-mez, so zelo dobro izvedli svoje vloge.
Kritika v Buenos Airesu: ,,Pueblo“, ,,Prensa", ,,Democracia" in dr. se o filmu zelo ugodno izražajo. „Democracia" pravi: ,,V filmu Balarrasa vidimo, da je mogoče izdelati dobre filme, če se ima jasne koncepte življenja. Nasproti povprečnim filmom in onim, ki iščejo le nižave ,,močvirij“ ter temino ,,noči“, se dviga kot simbol film Balarrasa, ki kaže filmski umetnosti pot k jasnejšim ciljem in idealom življenja.“
NEUSTRAŠENA SESTRA
(SOR INTREPIDA)
Osebe, ki nastopajo v filmu, so sledeče: Sestra Marija: Dominique Blan_ char; Sestra Agnes: Maria Dulce An-drade de Ferreira: Teta Emilija: Julia Caba Alba; Sestra Lucija: Margarita Robles; Prednica: Carmen Rodriguez; Tomaž: Francisco Rabal; Manuel: Josč Nieto: Miriam: Nani: Fernandez; Juan: Eugenio Domingo; Don Cosme: Josč Isbert.
Ključ, da se da narediti dober film, je v tem: dobro ga izdelati. Uspeh filma sloni na treh stvareh: dober vodič, dober ravnatelj in dobri igralci. „Neustrašena sestra“ ima vse tri elemente. Vi. cente Escriva, odličen pisatelj filmskih vodičev (guiön.ov), ki je priredil vodič tudi za „Balarraso“ in „Fatimsko Go-npo“ nam je priredil na podlagi življenja in smrti frančiškanske misijonarke matere Teresaline Zubiri, ki je padla kot mučenica v Baramulskem misijonu v Indiji leta 1948, vodič za film „Neustrašna sestra". Film žanje zelo lepe uspehe v Španiji in poje slavo neustrašenim sestram misijonarkam, katerih šibkost je izbral Gospod, da pre. maga in reši nje, ,,ki žive še v tem; in smrtni senci". V filmu nastopa kot „Neustrašna sestra“ mati Marija Vnebo-vzeta. Z njo je znal ravnatelj filma psi-
hološko spretno prikazati žensko šibkost, ki jo venča junaška neustraše-nost; veselje do življenja se prepleta s težko odgovornostjo misijonskega poklica. Rafael Gil, filmski ravnatelj, ki nam je izdelal „Fatimsko Gospo“ je vodil filmanje „Neustrašne sestre", kateri je vtisnil globok pečat skromnosti in dobrote, katero zna tako spretno le on prikazati.
Družba ASPA je iskala za omenjeni film v Španiji in izven nje čim bolj primerno igralko. Našli so končno znano filmsko in teatrsko igralko Dominique Blanchar. Ko je ta prebrala Escri-vov vodič, se je takoj navdušila za film. Odpovedala je v Franciji vse pogodbe s filmskimi družbami iu odri ter se podala v Španijo na snemanje filma. Takoj so spoznali, da ne bi bil nihče drug zmožen predstavljati „N. S.“, kot to dekle velikih oči ter mehke dobrotljivosti in privlačne preprostosti. Blanchar se je čudovito vživela v svojo vlogo in jo zelo dobro igrala. Med snemanjem je nekoč prosila duhovnika, ki je nadzoroval izdelavo filma:	,,Oče, mi
dovolite, da vzamem s seboj v Francijo v spomin na „Neustrašno sestro" ta misijonski križ? Prosim, če bi mi ga hoteli tudi blagosloviti!" Danes hrani Do-
1). Blanchar: „Neustrašena sestra“
minique Blanchar v svojem pravkar ustanovljenem domu, med ostalimi spomini, ki jih je prinesla iz raznih krajev, kjer je nastopala kot filmska igralka, lep misijonski križ, ki ga je nosila kot „Neustrašena sestra“.
Ta film je hvalnica ženam, ki jih je izoblikovalo krščanstvo v neustrašene matere ali pa v junaške redovnice, ,,ki so si izbrale boljši del, ki jim ne bo odvzet." Te žene, ki se žrtvujejo v bolnišnicah ali sirotišnicah, ali pa prena. šajo ogromne napore misijonskega poklica daleč od domovine in neustrašeno stoje ob smrtnih posteljah svojih daljnih bratov, da jim odpirajo vrata v večno življenje, če je pa treba še večjih žrtev, tedaj pa neustrašeno polože na oltar Ljubezni svoja življenja, vedoč, da „če zrno ne pade v zemljo in ne umre, ne rodi sadu". Pokazati danes svetu na platnu devištvo, redovniški poklic, uboštvo in pokorščino, je tvegana stvar in skoro norost, ker svet danes hlepi le po počutju, po častiželjnosti, po materialnih dobrinah, po egoizmu in pohlepu.
Film nam v enem delu na lep način
prikaže vzvišenost redovniškega poklica: „Kdo ti pa je vtepel v glavo misel na to neumnost?" — ,,Težko je to razumeti. . . je kakor. . . kako bi rekla? že kot deklica slišiš neki glas, ki ga še ne poznaš dobro in ne veš zakaj in kam te kliče, dokler ga nekega dne ne spoznaš jasno in od tedaj mu nezmot-no slediš."
Dominique Blanchar se je tresla, ko je pri snemanju držala v rokah ciborij, čeprav z neposvečenimi hostijami, a prizor je bil še bolj ganljiv, ker med tem pojo angeli: „Zakaj Ti, o G-ospod, si moja moč." In njene ustnice izgovarjajo: „Oprosti, Gospod, nisem vredna, da prideš v mojo dušo, a, če Ti hočeš, bo očiščena!" in nato: „Gospod, oprosti, če sem bila preveč častiželjna, hotela sem svet ,zate osvojiti, a Ti mi nisi dal časa. če Pa si me hotel s tem opomniti, da sem nič, se Ti tudi zahvalim. Boli me le, da nisem niti ene duše rešila zate. Ti veš, zakaj mi nisi hotel dati tega veselja." — Nato se sliši otroški jok. Miriam se je medtem rodila deklica. Tomaž jo takoj prinese v cerkev krstit in tako rešilna voda oblije iz rok ,,N. S." jokajoče obličje male Marije. — Zunaj se slišijo bojni klici, ki se mešajo z akordi Aleluje. Sestra se bliža vratom zlogujoč besede: „če moje življenje kaj velja, vzemi ga, za rešitev tukajšnjih duš..." Med tem padejo trije streli. ,,Hvala Ti, Gospod, da si sprejel mojo daritev! Oprosti njim, ki «e sovražijo, ne da bi te poznali."
Sestre pa polne zaupanja v Boga odhajajo v varnejše kraje, da zgrade Gospodu nov žrtvenik ljubezni, dokler Gospod ne sprejme njihovih žrtev. Kot zadnja slika se nam prikaže na nebu meglena slika „Neustrašene sestre“, ki se spremeni v zvezdo, katere luč življenja je Gospod ugasnil na zemlji, da bi odslej svetila na nebu kot svetal vzor neustrašene ljubezni. Bog daj, da bi mogli tudi mi ta izvanredni film kmalu videti na platnu. Ta pregled filma „Neustrašene sestre" pa naj bo dar „Duhovnega življenja" misijonski misli, katere spomin sm0 praznovali predzadnjo nedeljo v oktobru.	Vo. Fk.
SPOMENIK GOSPODU MIHU BURJI
Priprave
Ko smo lani pokopali g. Miha Burja, 8®o takoj mislili, da mu bomo postavili skromen spomenik. Polagoma smo misel spremenili. Zakaj ne bi postavili takega spomenika, ki bi nekako vključeval tudi druge Slovence in celo Jugoslovane, ki so našli svoje tiho domovanje na spittalskem pokopališču? Prelistavanje po mrliški knjigi me je uve. rilo, da počiva na pokopališču kakih ?0 Slovencev, ki so po letu 1941 legli v Spittalu v grob.
Naš načrt smo sporočili najprej taboriščnikom v Spittalu. Ti so s svojimi Prispevki zbrali prvi sklad. Ni bil velik, a začetek je bil storjen. A ko človek kako delo začne, sega rad vedno više. Pisali smo raznim znancem v Kanado in USA. Nismo trkali zastonj. Našli smo toliko razumevanja, da se kar načuditi nismo mogli. Kmalu smo imeli skoro 11.000 šilingov, 187 kanadskih ’tl 24 7 USA dolarjev. Za te velike pridevke bj se rad vsem darovalcem na lem mestu tudi javno zahvalil. Osebno jhislim, da smo to že storili. Vsaj tistim, bi so nam bili dosegljivi.
Ko smo imeli denar, smo iskali primernega načrta. V sosednji župniji v Kameringu je župnik Reinthaler, ki je 2 umetnostjo precej v sorodu. Nanj sem Se najprej obrnil.Toda on ni bil za ka. Jnen nič navdušen. Les pa je v nekaj etih tako izpran. Podnebje je tukaj le precej raskavo. Misel bi bila lepa in 'Zyedljiva, a les nam nikakor ni prijal, ^leli smo pa tudi nekaj našega. Vsi
tukajšnji izdelki so končno našemu čustvovanju tuji. Prišla je skušnjava, da bi načrt naredil mojster Plečnik. A kako priti v zvezo z njim? Po zanimivih krivuljah se je končno g. Tonetu Miklavčiču posrečilo dobiti neposreden stik s profesorjem Plečnikom. G. mojster je bil za čuda hitro pripravljen ustreči. Poslal nam je najprej poskusni načrt. Z g. Miklavčičem sva si ga dobro ogledala in svoje želje nekoliko dopol. nila. Nato sva sestavila napise in spet vse skupaj vrnila mojstru. G. mojster je delal hitro in zanesljivo. Vsa čast mojstru, pošti in ne vem, komu še, da smo končno imeli vse srečno v rokah! Načrt je bil izdelan v naravni velikosti do vseh podrobnosti.
Izdelava
Mojster Plečnik nam je priporočil koroški ali tako imenovani Krasstaler marmor. Ko sem prišel z načrtom k tvrdki, sem slišal splošno odobravanje. Vsi so enodušno priznavali, da takega dela v Spittalu ni niti vsakih 15 let. ICrasstalskega kamna mi pa niso priporočali. Kamen je nekoliko zelenkast, a velik spomenik vpliva lepše, če je bel. Pa tudi za vplive podnebja je dokaj občutljiv. Svetovali so mi Gersheim marmor, kj ga lomijo v Gummernu, ki leži kakih 25 km od Spittala v smeri proti Beljaku. Kamen je bel in prilično odporen. Uporabljjo ga predvsem kiparji za svoje umetniške izdelke. Sprejel sem predlog, ker se mi je zdel utemeljen. Podjetje se je začelo takoj zanimati za primeren kos kamna. Ta stvar ni tako
enostvna. Kamen mora biti zdrav. Ne sme imeti nobene razpoke jn nobene žile. Sicer se ne da varno oblikovati. Iz Gummerna smo kmalu dobili ogromen kos. Tehtal je okrog 4000 kg. Stal pa je tudi 5.500 šilingov.
Kamen je šel najprej v žago. Ves teden je pela žaga, da je iz surove gmote nastala geometrijska oblika v četverokotu, ki jo je bilo mogoče začeti obdelovati z dletom. Mojster Plečnik je zahteval, da mora biti ves spomenik iz enega samega kosa. Nič ne sme biti nalepljeno in nič vstavljeno! Imeli smo trden namen mojstra v vsem ubogati. Tri do štiri tedne je bilo treba kamen samo klesati in dolbsti. En delavec je bil ves čas zaposlen samo pri našem spomeniku. Podpisani sem hodil vsak dan v delavnico, da sem se prepričal, kako delo napreduje. Delavec je kamnosek iz Maribora. Bil je prisilno v nemški vojski in se kot tak nj mogel vrniti. Tukaj si je pridobil kar lep ugled, državljanstvo in čast občinskega svetovalca v Obervellachu. A čuti še vedno slovensko. Morda bolj kot kdaj prej v Mariboru. In v vseh tiči neka samozavest, da bi Korošcem pokazali, da Slovenci nekaj premoremo in da celo več kot oni sami. Zato se je za delo tako zavzel. Obdeloval je kamen s spretnostjo, častihlepnostjo in ljubeznijo. Podjetju sem pa tudi vedno pripovedoval, da je sprejelo naročilo posebne vrste, ki ga ne dobe vsak dan, in da bo lepa izdelava obenem tudi najboljša reklama za podjetje. Priznati moram, da se je tvrdka res potrudila in da nam je izgotovila spomenik v popolno zadovoljstvo.
Izdelava spomenika je zahtevala veliko pažnje. Posebno kočljivi so bili robovi hostije nad kelihom. Naj bi se le majhen drobec odkrušil in vse delo gre po zlu. Toda šlo je res vse po sreči. Naj bi bil g. Miha umrl kjer koli, takega spomenika ne bi bil nikjer drugje dobil. To je splošna sodba vseh, ki so nagrobnik videli.
Nepredvidene težave
S tvrdko sem se zmenil, da bo spomenik stal na dan nove maše. Vse za-
deve s pokopališko upravo sem prepustil tvrdki. Mislil sem, da bo šlo vse samo od sebe in gladko, a sem se motil.
Ko so delavci spomenik, ki je tehtal še vedno kakih 2000 kg, srečno pripeljali na pokopališče in začeli vzidavati podstavek, pride upravnik pokopališča ves zasopljen k meni in me nahruli: ,,Kaj pa vendar mislite? Tak kolos ni kakor ne moremo dovoliti na vrstnem grobu. Občina je lastnik in gospodar. Na vrstnem grobu dovoljujemo samo enotne nagrobnike s predpisano višino! Vaš spomenik je odločno prevelik in na tem prostoru ne bo nikdar stal!"
Da me je stvar zadela, bo vsak razumel. G. Tone Miklavčič je rekel, da bi ga novica, da so Turki vdrli na Koroško, manj zadela, kot tako nasprotovanje pokopališke uprave.
Nekaj časa sem se skušal pogajati, a nisem nič opravil. Končno sem stavil vprašanje: ,,Povejte mi odkrito, kako naj zadevo na pameten način uredimo? Nagrobnik je drag in lep ter pokopališču gotovo ne v sramoto."
Upravnik je star socialist ter nam ni naklonjen. Da bi duhovnik imel nekoliko večji spomenik, ne želi. Poleg tega je zagrizen Nemec in Slovencem na pokopališču ne gre rad na roke. Z dobro besedo mu nisem mogel blizu. Vedno isti odgovor mi je ponavljal: Po smrti ni razlike. Po smrti smo vsi enaki. Zato ne moremo delati nobene razlike! Ko sem nekoliko previdno povprašal, kaj bi dosegel, ako bi se obrnil na kako višjo instanco, mi je dal vedeti, da bi s tem tako kršil njegovo kompetenco, da bi stvar izpadla še slabše. Videl sem, da so majhni ali podrejeni gospodje zelo veliki gospodje. Res veliki gospodje so navadno dosti manjši. A en izhod se je le našel. Omenil sem mu, da na denar ne bom gledal. Uprava pa seveda rada sprejme kak denar. Po daljšem premišljevanju mi je stavil naslednjo ponudbo:
#,Kupite prostor za družinski grob! Napravite prošnjo za prekop in prenesite gospoda tja!"
Ponudili so nam izredno lep prostor, kjer počivajo tudi ostali gg. duhovniki,
kl so v Spittalu delovali in umrli. Tisti, ki pokopališče poznajo, se bodo spomnili, kje je stal križ, kjer smo o Vseh svetih opravljali molitve za pokojne. Okrog križa s0 sami duhovniški gro. bovi. Ker sta bila dva prostora prazna, smo enega kupili. Tako smo dobili lep družinski grob za tri. Če bomo morali v doglednem času še koga spremiti k večnemu počitku, ne bomo v zadregi, kam naj ga pokopljemo.
V sredo 15. julija so prišli delavci pokopališke uprave in izkopali krsto. Prekop je bil opravljen po vseh predpisih. Navzoč je bil tudi taboriščni zdravnik g. dr. Franc Polanec. Ko bi bili vedeli, da je tudi nam dovoljeno prisostvovati, bi bil prišel tudi eden od duhovnikov, da bi bil grob blagoslovil. Pa smo bili Prej napačno poučeni. Krsta je bila še lepo ohranjena. Le na enem mestu je bil pokrov vdrt. Prenos ni zahteval nobenih posebnih priprav in nobenih žrtev. Celo stebla rož, ki smo jih lani Položili na krsto, so bila ohranjena. Prav tako papirji in napisi na njih. G. Miha je torej prav na lep način prišel v novo domovanje in upam, da bo na sedanjem mestu počakal sodnega dne. Še enkrat ga ne bomo prekopavali. Naj odslej res v miru počiva!
Spomenik ima zgoraj napis iz psalma: Gospod je blizu tistim, ki so v stiski. Spodaj sem dal zapisati: Iz pregnanstva iih je Bog vzel v večno domovino.
Sodba o spomeniku bo verjetno različna. že sedaj smo slišali zelo nasprotujoče si sodbe. Vsi, ko se nekoliko na lepoto spoznajo, hvalijo prostor, načrt *n delo. Storili smo z dobro voljo, kar smo mogli.
Stroški so doslej narastli že nad 17 tisoč šilingov. Nekaj smo dali ,za posredovanje prj načrtu. Poštnina in podobne stvari, vožnja v Ljubljano, itd., vSe smo skušali poravnati. G. mojstru 8mo se odolžili s 50 USA dolarji. Ni veliko. Pa še to je v naprej velikodušno odklanjal. Vendar poštenemu in prid-, hemu delavcu, ki ne ve, koliko nam je 8 tem spomenik na vrednosti pridobil. Sre vsaj neko plačilo in smo radi dali.
Hvaležni taboriščiliki so pok. župniku Mihi Burja uostavlli len nagrobnik
Račun prj tvrdki je znašal 14.000 šilingov. Nekaj denarja nam je ostalo. Z njim bomo napravili pri grobu primerno ograjo.
Vsem, ki so prispevali za nagrobnik, se v pokojnikovem imenu še enkrat iskreno zahvaljujem. Prepričan sem, da se Vam pokojnik z molitvijo pri Bogu zahvaljuje za vso pieteto in požrtvovalnost. Podpisani sem se imel ves čas samo za upravitelja prispevkov in lahko rečem, da sem upravljal z zavestjo od govornostj ter zato nisem razmetaval ali zapravljal.
Naj blagi g. Miha odslej počiva v miru! Njegovi duši pa želimo pri Bogu zasluženo nebeško in večno plačilo.
PAVEL SLAPAR
Pomen slovenske župne cerkve v Torontu
Ljubljana in Toronto
Za Ljubljano je pesnik France Prešeren že pred več kot sto leti ugotovil: Bog v farnih cerkvah v Ljubljani se
hvali peterih, toliko tudi kasarn ima sleparski hudič: Svet Peter, Miklavž, Jakov nas vabijo
k Bogu,
nas Janez Krstnik, vabi Marija v nebo. Hiše: kazino, redut, koloseum,
z njimi teater ima strelišče hudič, svoje cip’ce lovit.
(Prešernove poezije: Božje in hudičeve hiše v Ljubljani.)
Kaj bi danes zapel Prešern, ko bi se iz večnosti vrnil v Ljubljano? Naštel bi vsekakor več cerkva, v katerih se Bog časti, pa tudi veliko več hiš, v katerih ima strelišče hudič.
še slabše kot v naši beli Ljubljani je pa v Torontu, ki so ga kanadski Slovenci izbrali za svoje središče. Res ima Toronto že nekaj katoliških cerkva, a vendar so v veliki manjšini v primeri s protestantskimi cerkvami in ostalimi svetišči raznih ver. Verniki, ki se v teh svetiščih zbirajo, so mnogi res v dobri veri, da na pravilen način časte Boga, vendar pa često tudi te cerkve in svetišča niso Bogu v čast, ampak bolj hudičeva strelišča. Kajti predstavniki teh ver. so do katoliške Cerkve navadno sovražno razpoloženi, in tako svoje vernike prav v teh cerkvah utrjujejo v zmoti in jih odvračajo od vstopa v katoliško Cerkev. Celo katoličane pridobivajo zase. Zato ima na nek način v vseh teh cerkvah svoje strelišče hudič. Pa ima hudič v Torontu še vse polno drugih strelišč: javne hiše,razna kinogle-dališča, plesišča; dalje hiše, v katerih se zbirajo razne protiverske organizacije kakor prostozidarji, komunisti, spi-ritisti. In končno je še marsikatera dru_ žinska hiša v Torontu hudičevo strelišče zaradi nenravnega življenja v družini, zakonske nezvestobe in skrunjenja zakonske postelje.
Zato Toronto potrebuje več božjih hiš
Ako imamo vse to pred očmi, bomo znali šele prav ceniti novo katoliško cerkev v Torontu. Kajti vsaka katoliška cerkev je res hiša božja, v kateri prebiva Jezus Kristus in rosi poseben blagoslov na vse tiste, ki mu do novega bivališča na zemlji pripomorejo. Vsak» nova cerkev — hiša božja je mogočna trdnjava zoper satana. Kajti na čim več mestih prebiva Jezus in se vsak dan znova daruje za odrešenje in posvečenje sveta, tem bolj zgublja satan na svoji moči in svojem vplivu na ljudi.
Zato noben kapital nj tako dobro naložen za našo dušo kot tisti denar, ki ga damo za zidavo kake nove cerkve, pa naj bo že doma, ali v misijonskih pokrajinah ali v izseljenstvu. Ko damo denar za zidanje slovenske cerkve med izseljenimi Slovenci, pa poleg božje časti pospešujemo tudi našo narodno slovensko zavest. Nova cerkev ima najprej za katoliško Cerkev kot tako velik pomen in je Bogu prav zato nadvse dopadljiva. Le Bog ve, koliko Slovencev se ima prav narodnim župnim cerkvam zahvaliti, da so ohranili vero in si tako rešili duše. Le redki Slovenci so se ohranili verni, kj v izseljenstvu niso imeli poleg sebe slovenskih duhovnikov in svoje narodne župnije. In tudi narodno zavedni ostanejo dalj časa tisti Slovenci v tujini, ki imajo svojo cerkev, svojo župnijo. Koliko so že pomagale slovenske župnije v Zruženih državah škofu Jegliču in sedaj škofu Rožmanu, begunskim Slovencem po taboriščih >n slovenskim misijonarjem, zlahti p. Po-deržaju v Indiji!
Slovenska župna cerkev v Torontu b6 imela trajen pomen
Mnoge Slovence pri gradnji slovenske cerkve v tujini moti in bega prepričanje, da .zidajo cerkev, k; bo v nekaj ro-,, dovih že prešla v angleško, torej tuj6 vodstvo. Ali je ta strah dovolj upravi-
čen? Da se bodo Slovenci v Kanadi in v Združenih državah že v drugem, prav gotovo pa že v tretjem rodu poangležiii oziroma poamerikaniii, je dejstvo. A prav slovenske župnije so tiste, ki pomagajo, da se to vračanje v nove razmere vrš; organično in neprisiljeno. Lepo počasi začne slovenski dušni pastir uvajati v župnijo tudi angleščino in druge dušnopastirske načine, ki so v teh deželah v navadi. Obenem pa slovensko mladino spominja na slovenske prednike, ki so prišli pred več leti iz stare domovine in so sezidali cerkev za svoje bodoče rodove. Zavest, da so jim cerkev sezidali Slovenci, jim bo ostala živa in se bo dedovala iz roda v rod. Za Slovence, ki so pred kratkim prišli iz Slovenije in še po slovensko čutijo, župnija še vedno nudi vse slovensko; za tu rojeno mladino pa že poskrbi, da se lepo vživlja v tukajšnje razmere, a da se ob dotoku novih Slovencev iz stare domovine še vedno zaveda slovenskega poko-ljenja.
Zidanje cerkva — uspešna obramba proti komunizmu!
Da so cerkve — hiše božje nadvse važne, nam pričajo tudi brezbožniki. Komunisti cerkve požigajo, rušijo, zasedajo in spreminjajo v tovarne, zabavišča in skladišča prav zato, ker vedo, da cerkve najbolj pospešujejo božjo čast in dušni blagor ljudstva. Ena sama navzočnost evharističnega Kristusa več na zemlji, je za vse ljudi neskončne vrednosti in odtehta vse dobrine tega sveta. Brezboštvo bo toliko hitreje premagano, kolikor bolj se bo evharistični Kristus utrdil med nami po vseh delih sveta.
Slovenski begunci poklicani k zidanju cerkva
Koliko cerkva so sezidali našj predniki v Sloveniji in kako lepe cerkve naši staronaseljenei v Ameriki! Kajti zavedali so se, da s tem store Bogu nadvse dopadljivo delo.
In ml Slovenci-begunci, ki smo šli v tujino predvsem zaradi verskega prepričanja kot žrtve komunizma, ali naj mi zaostajamo za našimi predniki in staronaseljenei? Sicer smo se lepo pred-
stavili novonaseljenci v tujini. Izdajamo lepe in vsebinsko tehtne revije in liste, versko in prosvetno delo cvete. O tem pričajo razne verske in prosvetne prireditve, katoliški shod v Argentini itd. Tudi gmotno so se mnogi novonase. Ijenci že opomogli. Imajo že lastne hiše, avtomobile, televizijo. Cerkve pa doslej Slovenci-begunci še nismo nobene sezidali. Pa smo tudi k temu poklicani.
Slovenske mučence, ki so prelili kri za vero in domovino, bo najbolj veselilo, če jim postavljamo trajne spomenike z zidanjem cerkva — božjih svetišč. Slovenski komunisti so v Sloveniji porušili in požgali mnogo cerkva. Bog pričakuje od slovenskega naroda za te zločine zadoščevanje. Najbolj uspešno bomo Bogu za te vrste komunističnih, zločinov Bogu zadoščevali, če mu bomo sezidali nova svetišča. V domovini jih še ne moremo; pač pa v tujini. Tu nas sili k zidanju cerkva tudi lastna dušnopa-stirska potreba.
Slovenci v Torontu smo imeli vse zgoraj naštete razloge pred očmi, ko smo začeli z delom za lastno župno cerkev v Torontu.
Smo sredi dela in skrbi za naše božje in narodno svetišče —- cerkev in dvorano. Vse Slovence, raztresene po svetu, prosimo, naj nas podpro z molitvijo. Kdor pa more naj nas pa podpre tudi s skromnim prispevkom v denarju. Pisma naj se naslavljajo na: Propagandni odsek (ali župni urad) 210 Mc Caul st., Toronto 2-B, Ontario Canada.
JANEZ KOPAČ CM
ZDRUŽENE DRŽAVE SEV. AMERIKE
Pismo tz Clevelanda, V Clevelandu smo imeli letošnje poletje od 31. julija do 2. avgusta zaprte duhovne vaje. Vodil jih je prevzvišeni škof dr. Gregorij Rožman. Daši je bila močna vročina tiste dni zelo huda, menim, da nič manjša od vaše v Buenos Airesu, vendarle ni zadržala naših mož in fantov, 38 po številu, da se ne hi udeležili duhovnih vaj. Seveda bj bilo pri dobri volji lahko udeležencev še mnogo več. Zlasti smo pogrešali mlajših fantov, dasi jih je bilo nekaj. Saj so zlasti mladi fantje, če
so prežeti od Kristusovega duha, kakor baklje, ki razsvetljujejo temno okolico in kažejo s svojim vzgledom, kakšen je pravi cilj človeškega življenja.
Dom duhovnih vaj leži na lepem kraju blizu jezera Erie. če se sprehajaš po parku, prideš prav do jezerske obale. Tako se da lažje premišljevati svetopisemska mesta, zlasti tista, ki govorijo o Jezusu, kako je sedeč v čolnu učil množice, zbrane na obrežju.
G. škof je svoje govore naslonil na evangelij. Njegovi govori so nas opozo rili na dragoceni dragulj — milost božjo —, ki ga nosimo v sebi. Le žal, da je tolikokrat zaprašen. Mir, zbranost in samota so nam pomagali ta dragulj očistiti. Molk na duhovnih vajah je res nekaj posebnega. Srečavaš svoje prija telje, pa zanje nimaš besede, ka-jtl on in jaz in vsi so vsak s svojim Jezusom, poglobljeni v skrivnost božjega življenja. Kako- potrebni so taki trenutki tihote zlasti za nas, ki živimo sredi velemestnega hrupa in skoro ne najdemo časa za dušo in njene potrebe! Prav pravi Tomaž Kempčan: V molku in pokoju duša napreduje.
Prišel je dan sv. spovedi. Ni štedil spovednik časa, ko nas je poslušal in odvezoval od grehov in padcev. Kako prijetno je človeku pri duši, ko ga božji namestnik odpusti z besedami: ,,Pojdi v miru, tvoji grehi so ti odpu ščeni!“ Kako zlata prilika je sv. spoved za toliko izgubljenih sinov, da bi se vrnili v božje naročje, pa jim manjka volje, da bi rekli: „Vstal bom in šel k svojemu Očetu!“
čas je potekal. Prišlo je skupno sv. obhajilo, prejeli smo angelski kruh in postali deležni Njega, ki nas tako neizmerno ljubi. Popoldne smo imeli pete litanije z blagoslovom in zahvalno pes. mijo, nato pa je zadonela „Povsod Boga!“ Spet smo smeli govoriti, iskali smo se prijatelji med seboj, vse je pa družil Jezus, naš brat. Smeh in veselje sta kipela iz naših obrazov, še slikanje, malica, besede zahvale in razšli smo se ,,s Kristusom v nove boje in zmage".
če bi po duhovnih vajah srečal mili-
jonarja, ne bi zamenjal z njim. Saj je najbolj bogat tisti, ki ima v sebi Jezusa. Seveda pa je nemogoče prav opisati srečo, ki jo čuti človek po opravljenih duhovnih vajah. Treba jo je doživeti osebno. Zato želim, da bi vsak, naj bo reven ali bogat, grešnik ali v stanu milosti božje to srečo poiskal sam, in to čimpreje. Jaz bom to storil spet v oktobru 1954. Do tedaj pa na svidenje!	Franc Kamin
Srebrna maša v Kaliforniji. 28. junija je v mestecu Santa Rosa g. Lojze Žitko, župnik iz Tržiča, pel srebrno mašo. Pridigal je slovenski župnik iz San Francisca g. Vital Vodušek, žup-ljani so v trumah prihiteli, da slavljencu čestitajo in mu izrazijo svojo , vdanost. Tri leta ima g. Lojze Žitko življenja ,za seboj v Santa Rosi, tri leta trpkega in tihega dela. Prezrl je samega sebe in neopaženo osvojil srca za svojega Gospoda. In v tem je kažipot mnogim.
ARGENTINA
Največ slovenskih duhovnikov, ki žive izven Slovenije, biva sedaj v Argentini. Točno 80 jih je. Med seboj so lepo povezani. Vsak mesec se zadnjo sredo zberejo na svoje sestanke, enkrat na leto pa priredijo svoj študijski dan. Lani so ga naredil} ob priliki katoliškega shoda v Buenos Airesu. Letos pa se je ta dan vršil v Buenos Airesu v prosto rih „Doma duhovnih vaj kardinal Co-pello" v sredo 26. avgusta. Udeležilo se ga je 40 gospodov. Dan je zelo lepo uspel. Referati so bili odlično podani, zlasti je .zadovoljil referat g. župnika Glavač Franca. Začel se je študijski dan z duhovno mislijo: Naša duhovniška vzajemnost, ki jo je mojstrsko podal g. svetnik Alojzij Košmerlj. G . Franc Glavač je govoril o dušnem pastirstvu med argentinskimi verniki. Ko. referat je podal g. kaplan Branko Rozman. Nato je dušni pastir Slovencev v okrožju Ramos Mejia g. Janez Kalan podal nekaj misli o dušnem pastirstvu med Slovenci v Argentini. G. Albin Avguštin je na ta referat navezal svoj
koreferat. Sledil je potem opoldanski odmor s skupnim kosilom in slikanjem. Popoldne se je najprej razvila debata na podlagi dopoldanskih 4 referatov, nato pa je glavni izseljenski dušni pastir v Argentini g. Anton Orehar povedal zanimive stvari pod naslovom: ,,Slo. venski duhovniki in verniki po svetu.“ žal pa je moralo radi pomanjkanja ča sa odpasti predavanje g. dr. Ignacija Lenčka: Sodobne težnje pastoracije po svetu. Ves dan je potekel v prijetnem ozračju in pripomogel k še večji medsebojni povezanosti skupine slovenskih duhovnikov v Argentini.
Duhovna obnova v Mendozi. Ker slovenska skupina v Mendozi od velike noči dalje nima več svojega dušnega pastirja, slovenski rojaki nimajo več pri like poslušati božje besede v svojem jeziku in v svojem jeziku prejemati sv. zakramentov. Zato jih je v dneh 19. in 20. septembra obiskal g. Jože Jurak, ki deluje med Slovenci v Buenos Airesu. Mendoški rojaki so bili njegovega prihoda zelo veseli. Polnoštevilno so se udeležili duhovne obnove, žene in dekle ta popoldne 19. septembra možje in fantje pa istega dne ztečer. Skoro vsi so opravili ob tej priliki sv. spoved in naslednji dan pri slovenski službi božji prejeli sv. obhajilo. Popoldne so se še enkrat zbrali k petim litanijam Matere božje. Samo eno je bolelo mendoške rojake: da bodo po odhodu g. Juraka spet brez svojega duhovnika. Zato je njih iskrena želja, da bi čimpreje prišel med nje stalen dušni pastir. Vsi so ga potrebni, otroci pa še najbolj. Brez njega bodo hitro utonili v tujem morju.
Lanus se je spet postavil. Takrat, ko je č. g. Janez Hladnik uovodošlim Slovencem pripomogel k slovenskemu zemljišču v Lanusu, je ves nakup organiziral tako, da je bil s prispevki za posamezna zemljišča plačan tudi prostor za cerkev, dvorano in šport, igrišče. Na po-, budo lanuškega odseka Slov. fantovske zveze in Slovenske dekliške organizacije ter vsega lanuškega slovenskega
življa je športni prostor postal resnica. V nedeljo 2 0. septembra ga je blagoslovil glavni slovenski dušni pastir g. An ton Or, har, ki je na njem tudi opravil sv. daritev. Sv. mašo je opravil za turjaške žrtve, katerih deseto obletnico letos obhajamo. V pridigi jih •je postavil za vzgled požrtvovalno-sti in junaštva vsem Slovencem, ki so se raz kropili po svetu in sj ustvarjajo novo življenje. Sledilo je kosilo, na športnem prostoru seveda, nato so bile pa lahkoatletski nastopi in nogometna tekma med Slovensko fantovsko zvezo in Mladinskim domom iz Ramos Mejie. Tekmo so dobili prvi z rezultatom 3:1 (2:1 ). Popoldne je bil srečolov s skoro 300 lepimi dbitki. Ob najkrasnejšem pomladanskem vremenu se je potem razvjal družabni del prireditve, ki se je končal, ko so prve zvezde zažarele na nebu.
Poročali smo že v oktoberski številki, da so naši dijaki kongreganisti, ki bi vajo v Buenos Airesu sklenili obnoviti svojo kongregacjsko delavnost. 6. septembra so se zbrali,15 po številu, pri voditelju kongregacije g. Francu Novaku v Ramos Mejia na svoj prvi sestanek. Za predsednika kongregacije je bil izvoljen g. Lojze žužek, za tajnika pa g. Jože Lovšin.
Deseti romarski dan Družabne pravde se je letos vršil v cerkvi Marije vedne pomoči v nedeljo 16. avgusta t. 1. V tej cerkvi župnikuje č. g. Francč Glavač. Zbralo se je lepo število čla nov in prijateljev Družabne pravde, ki so najprej prisostvovali sv. maši. Daroval jo je univ. prof. dr. Ignacij Lenček, ki je med mašo tudi govoril. Na ro marskem shodu sta po maši govorila krajevni g. župnik č. g. Glavač in g. Maks Jan. Sledilo je kosilo, popoldne pa so se romarji še enkrat zbrali v cerkvi k zaključni pobožnosti. Vse roma nje je lepo poteklo, in v vseh udeležencih še podkrepilo voljo, vztrajati v delu za krščansko socialno preureditev slo venske domovine.
Zaključek ženskega socialnega tečaja.
Dne 18. avgusta t. 1. je bil zaključni sestanek socialnega tečaja za žene In dekleta v Buenos Airesu. Tečaj se je pričel v mesecu aprilu in je trajal vse torke zvečer do 18. avgusta. Organizirala sta tečaj Slovenska dekliška organizacija in Družabna Pravda, vodil pa ga je č. g. Lado Lenček. V prvih treh predavanjih je g. Rudolf Smersu obravnaval pojme, zgodovino socialnega vprašanja, gospodarski liberalizem, socializem in komunizem. V naslednjih treh predavanjih je g. Maks Jan razložil krščanski socialni nauk, nato pa je g. prof. dr. Ignacij Lenček govoril o moralni obnovi človeštva kot o nujni podlagi boljšega socialnega reda. Sledila so štiri predavanja ,,0 socialnem poslan stvu žene“ gospe dr. Pajmanove, tej pa z enim predavanjem ,.Javno delo in žena“ gospe Ane Kraljeve. O stališču ka toliške Cerkve do modernega ženskega vprašanja pa je govoril prof. dr. Ivan Ahčin. — Zaključnega sestanka, ki se je po zaslugi vnetih tečajnic vršil ob čaju in sladkem pecivu, so se udeležile skoraj vse tečajnice, razen tistih, ki jih je zadržala služba, in prav tako vse predavateljice in predavatelji. Ob tej priliki je spregovorila nekaj toplih besed gdč. Katica Kovačeva v imenu SDO in v imenu tečajnic. G. Pavle Masič, predsednik Družabne pravde, pa je pozdravil navzoče v imenu Družabne pravde. Dalje so povedali nekaj misli tudi č. g. Lado Lenček CM, g. Maks Jan in g. Rudolf Smersu.
Razstavo o preganjani Cerkvi so priredili tukajšnji jezuiti v dneh od 12. do 23. avgusta v Buenos Airesu. Na men prireditve je bil seznaniti argentinsko javnost o verskem preganjanju, ki divja po deželah pod komunističnimi režimi. Tudi Slovenci smo bili na tej razstavi lepo zastopani, številne fotografije so prikazale divjanje Titovih komunistov proti katoliški Cerkvi v Sloveniji in zverstva, ki go jih nad našim narodom zagrešili. Razstava je vzbudila precejšnjo pozornost in so jo obl skali tudi mnogi slovenski rojaki.
NOVE KNJIGE
Moj prijatelj 1954. Tretjič prihaja že ta koristni koledarček med nas. Daši koledarjev nobeno leto ne manjka, je vendarle koledarček ,,Moj prijatelj" potreben, zelo potreben. Saj hoče biti vodnik v vprašanjih, ki so najbolj važna, pa se navadno najbolj zanemarjajo: v vprašanjih, ki se nanašajo na dušo in njeno življenje.
Letošnji koledarček je silno bogat na mislih in obenem .zelo zanimiv, že v začetku pove, da hoče v letu 1954, — ki je Marijino leto — opozarjati na Mater božjo in njene kreposti, zlasti krepost ljubezni in nas vnemali, da jo posnemamo.
e
Koledarski del obsega pregled zapo. vedanih praznikov, postno postavo in določbe o evharističnem postu.
Sledi pregled verskih In kulturnih slovenskih središč po svetu in v Argentini ter seznam vseh slovenskih duhovnikov, ki delujejo na argentinski zemlji.
Nato pridejo poučna zaglavja.
Prvo: Nasveti za vsak dan nudi smernice za vsakdanje življenje. Govori o dnevnem redu, duhovnem življenju, potrebi ljubezni do bližnjega, o koristni in škodljivi knjigi, o sv. pismu in o prvi zdravniški pomoči.
Drugo zaglavje je posvečeno Materi božji, tretje po zakonu in družini. Misli o zakonu je napisal še pokojni pre. lat. dr-. Odar, ki se ga koledarček spomni s posebnim člankom, saj je bil njegov zvest sodelavec lani m predlanskim. Za-nimiva je razpravica, namenjena možem, ki so po sili razmer ločeni od svojih žena in svojih družin. Prav tako bi morali vsj starši prebrati članka o verski vzgoji otrok in kako paziti nanje.
četrto zaglavje: Poslanstvo človek» govori o problemih, ki jih mora krščan- j skj človek poznati, če hoče izpolniti j' svojo življenjsko nalogo. Omenja človekove pravice, dolžnosti, njegovo včla. njanje v mistično Kristusovo telo ter reši nekatera zanimiva moralna vprašanja, ki vznemirjajo sodobno človeštvo.
Peto zaglavje nosi naslov: Po kato-
Dve duhovniški smrti. V noči med 30. in 31. julijem je umrl v Gorjanskem Pri Komnu tamkajšnji dolgoletni župnik g, Karel Oblak. Celih 48 let je pa-stiroval na Gorjanskem. Lansko leto je še mogel opraviti svojo zlato mašo. — 10. avgusta je pa v Bevkah pri Vrhniki zatisnil oči pG dolgotrajni bolezni ta. mošnji ekspozit g. Anton Pipa.
Letošnje poletje je minilo štirideset let, odkar se je vršila prva matura v slovenskem jeziku. Delalo jo je trideset fantov. Neminljive zasluge za to maturo ima pokojni nadškof Jeglič, ki je leta 1905 ustanovil popolnoma slovensko gimnazijo ,,škofovi zavodi“ v št. Vidu nad Ljubljano. Pred letom 1905 so obstojale v Slovenijj le dvojezične gimnazije, in sicer so bili nižji razredi slovenski, višji razredi so pa imeli le nekaj predmetov v slovenskem jeziku, šentviška gimnazija je najlepši dokaz za narodno delovanje slovenske duhovščine, o kateri sedaj nekateri govorijo, kako je bila mračnjaška, nazadnjaška in reakcionarna.
Verski položaj Novega mesta je zelo klavern. že v stari Jugoslaviji je mesto veljalo za zelo liberalno. To se je pokazalo zlasti v tem, da so ljudje ma lo hodili k nedeljski službi božji. Zadnji misijon v kapiteljski cerkvi je pritegnil le 30% prebivalstva, če bi ne bilo dotoka iz okoliških vasi, bi cerkve že takrat bile skoro prazne. OF je v Novem mestu imela lahko delo. Ogromna večina je šla za njo, zlasti ker je OF takoj jasno pokazala svoje protiversko stališče. To pa je Novomešča-nom vedno ugajalo. Po^prihodu Tita na oblast se položaj ni dosti spremenil. Meščani vztrajajo v svoji verski oto pelosti. Ločeni zakoni, samo civilno poročeni zakonci in nekrščeni otroci so zelo pogosten pojav. Na smrtno uro pa se marsikdo le še spreobrne. V tem oziru stori mnogo dobrega dolgoletni gvardijan frančiškansekga samostana p. Ciprijan Napast. Tako je n. pr. lepo pripravil na smrt znanega materialista prirodoslovca prof. Ferdinanda Seidl. Zanimivo pa je, da je kljub vsej nega tivni sliki Novo mesto dalo v zadnjih
liškem svetu. Prinaša zanimive statistike in se spomni preganjanih bratov v veri.
Zadnje zaglavje: Zanimive od vsepovsod pa nas popelje po svetu in prikaže zanimivosti, o katerih navadno nismo poučeni.
Oprema koledarčka je lična. Koledarček ima žepno obliko in dasi ima 160 strani, je tenak in prav prikladen, da ga povsod nosimo s seboj. Saj ta namen
tudi ima. že njegovo ime: ,,Moj prija, tel j“ to razodeva.
želeli bi, da vsak Slovenec naroči ta koledarček in živi po njegovih smernicah. Ker naklada ni velika, je pametno, da vsak pohiti z naročilom. Dobi se koledarček v pisarni „Dušnopastirske pL sarne“ na Victor Martinez 50, Buenos Aires, in pri raznašalcih ,,Oznanila“ r Argentini, drugod po svetu pa pri po verjenikih „Duhovnega življenja“.
letih šest duhovnikov: leta 194:1 je bil posvečen č. g. Leopold Povše, leta 1944 č. g. Jože Jurak, leta 1946 č. g. Stanko Mehlč, letos č. g. Peter šetina, v Argen, tini sta pa prejela mašniško posvečenje leta 1951 č. g. Janez Grilc in leta 1952 brat, g. Leopolda Povše č. g. Milko Povše.
Tudi Franček Saje, pisatelj „Belo gardizma“ je Novomeščan. Doma je iz predmestja Bršljin, kjer stoji novo. meška postaja. Sedaj bo star okrog 30 let. Do četrte gimnazije se je navduševal za sokolsko idejo in veljal za njenega gorečega pobornika. V peti šoli je začel brati list „Mi mladi borci' glasilo slovenske dijaške KA. List ga je tako navdušil, da je čez nekaj mesecev stopil v njene vrste. Pa ni dolgo vztrajal. Začel ga je zanimati krščanski socializem. Zato je iz dijaške KA izstopil in postal pristaš „naprednega" katoličana Edvarda Kocbeka. Od Kocbeka do OP pa pot ni bila težka. Tisti, ki Sajeta poznajo, vedo povedati, da mož nima značaja, da veliko in sladko govori, da skrbno pazi, da ne bo prišel prepozno k gibanju, ki ima upanje, da zmaga. Zato se bo pravočasno skušal odtegniti tudi komunistični stranki, če bo tako kazalo. Kako ,,lep" značaj je Franček Saje, dokazuje tudi njegovo vedenje do pokojnega župnika Janka Komljanec iz Prečne. Spomladi 1. 1942 so ga italijanske vojaške oblasti aretirale kot komunista. G. župnik Komljanec je toliko časa interveniral, da so Italijani Sajeta izpustili. Nekdo, ki sedaj živi v Clevelandu, je g. Komljanca opozoril, naj Sajetu ne zaupa. Pa mn je župnik odgovoril: „Ne smeš biti tak. Jaz sem Sajeta krstil (Bršljin namreč spada pod Prečno) in v šoli učil. Moja dolžnost je, da mu pomagam, saj lahko postane dober fant." Franček Saje pa kot neznačajen fant in dober komunist te dobrote ni hotel upoštevati. Takoj po izpustitvi je odšel v gozd in organiziral umor g. župnika Komljanca in treh drugih najboljših fantov iz prečenske župnije. 17. junija 1942 so župnika odvlekli v dolino pod Hmeljnik in tam po nečloveškem mu-
čenju umorili. Naslednje leto so fantje iz „Legije smrti" strašno izmaličeno truplo izkopali in položili v blagoslovljeno zemljo. To je torej Franček Saje: človek, ki je že vse bil in ki je še vsak-mu služil, ki mu je več nudil Zelo bi želeli, da bi kmalu izšel še dru gi del „Belogardizma". Tam bo imel Franček Saje še več prilike, da se laže in sebe na tak način proslavi.
Prijazno mestece Kostanjevica na Krki je 2. avgusta praznovalo 700-let-nico svoje ustanovitve. Za časa partizanstva je postala znana v jeseni leta 194 3, ko so se po italijanskem zlomu vanjo zatekli protikomunistični oddelki iz novomeške okolice ir, jo hrabro branili proti vsem napadom komunističnih brigad. Kostanjevica je bila znana tudi i po lepem cistercijanskem samostanu, ki se nahaja ob vznožju Gorjancev v njeni bližini. Ta samostan sicer ni več služil svojemu prvotnemu namenu, a je bil lep zgodovinski spomenik. Kot toliko drugih zgodovinskili dragocenosti, sn partizani tudi ta samostan „iz strateških razlogov" požgali in tako uničili.
Ker so oblasti v Jugoslaviji odpravile lansko šolsko leto verouk iz vseh šol, je bilo potrebno ta predmet nadomestiti z nečemer, ki bi bilo po mnenju komunistov boljše od prejšnjega. Vpeljali so torej predmet „moralna vzgoja". Tako na ljudskih šolah kot po gimnazijah se je ta predmet predaval po eno uro tedensko. Namen te nove moralne vzgoje je bil nadomestiti vraževerstvo s krepostmi, ki jih cenijo v marksistični družbi. Take kreposti so: pogum, ljubezen do domovine, resnicoljubje, tovarištvo. Pod besedo vraževerstvo se razumejo naslednji pojavi: pekel, prihod sv. Miklavža, vera v mrtvake, ki vstaja, jo ponoči in strašijo ljudi, čarovnice, ki delajo točo in podobno. Posebnih uspehov novi pouk ni dosegel. Listi trdijo, \ da je tega krivo pomanjkanje primernih učnih moči, saj novi pouk zahteva „filozofsko izobraženega človeka, ki sloni na marksizmu". Tudi ni bilo na razpolago primernih učil za novi predmet. Daši prvi poizkus pouka brezverske morale
ni uspel, moramo biti zaskrbljeni zaradi bodočnosti mladine v jugoslovanski državi, saj stalno ponavljanje istih atva_ ri le pusti v srcih mladih ljudi svoje sledove.
Taka je verska svoboda v Jugoslaviji. Italijanski radio je objavil vsebino pisma, ki ga je Tito poslal meseca junija vsem jugoslovanskim komunističnim združenjem. Po tem pismu se opaža v Jugoslaviji okrepljena komunistična politika na vseh odsekih. Kar se tiče verskega sektorja, beograjski dopisnik italijanskega radia izjavlja: Split ski pomožni škof mons. Franic je šel Pretekli mesec na pastirski obisk v Ma-karsko. Tam so komunistični aktivisti napravili proti njemu silovito demon-1 stracijo, ga žalili, mu strgali duhovniško obleko in ga prisilili, da se je vrnil v Split. Istočasno so bile demonstracije Po vseh otokih ob dalmatinski obali. Gesla vseh demonstracij so bila: škofje so sovražniki duhovnikov, ki so zvesti vladi, — in: Katoliški škofje so sluge italijanskega imperializma.
Napad na svojskega pomožnega škofa. 2. julija t. I. je senjski pomožni škof nions. Pavlišič hotel izvršiti kanonično vizitacijo v vasi Gerovo (Gorski Kotar). Toda ponoči pred birmo so komunistični aktivisti tako sterorizirali ljudi, da se mnogo staršev ni upalo poslat; svojih otrok k birmi, škof Pavlišič je nato odšel v čabar. Ker pa je zvedel, da mu • komunisti na glavni cesti pripravljajo Zasedo, je zbral stransko pot in tako srečno dospel v čabar. Toda že med mašo je bil moten. V čabar so deloma peš, deloma na vozilih pridrli rdeči aktivisti iz bližnje in daljne o,kolice. S kričanjem in metanjem kamenja v cerkvena okna so skušali preprečiti birmovanje. Seveda se policija ni nikjer pojavila, da bi škofa branila.
Oba ameriška zdravnika, dr. Lawren-Ce in dr. Ružič, ki sta pregledala kardinala Stepinca, sta dala na povratku v Trstu glavnemu uredniku ,,Vita Nuova“ nekaj zanimivih izjav. Povedala sta, da bolezen sama ni nevarna, kajti radi nje kardinal lahko dočaka še visoko starost, če se bo pazil in imel solidno bolniško
oskrbo. Pač pa so nevarne moralne bolečine in duševno trpljenje, kateremu je podvržen. Dr. Ijavvreaice je povedal, da ga je kardinal očaral s svojo ponižnostjo in preprostostjo in da po svoji asketski zunanjosti zelo sliči papežu Piju XII. Stepinac se mu je opravičil, da ne zna govoriti angleško. Rad bi se tega jezika naučil in je v ta namen že večkrat zaprosil za angleško vadnico, a mu oblasti tega ne dovolijo. — Dr. Ružič, ki dosti dobro hrvatsko govori, pa je izjavil, da je bil kardinal Stepinac obiska obeh zdravnikov zelo vesel, saj ga že dolgo ni nihče obiskal. Dr. Ružič je tudi dejal, da so ljudje, ki jih je srečal, napravili nanj vtis sestradanih in otožnih bitij. V Trstu je videl v dveh urah več življenja kot pa v Jugoslaviji v dveh dneh.
SLOVENSKA KOROŠKA
Šmihel pri Pliberku je 19. julija doživel dve slavnosti: novo mašo g. Cirila Turka in shod ministrantov iz vse slovenske Podjune, žal pa vreme ni bilo, naklonjeno in tako je namesto 150 ministrantov radi slabih potov prišlo le 8 0. Ti ministranti so nato povečali v svojih uniformah lepoto nove maše. Novomašni pridigar mons. dr. Jože Ja. godic je prebral pozdravno pism0 škofa dr. Gregorija Rožmana, ki pravi: ,,Na istem oltarju kot sem jaz pred 46 leti daroval svojo novo mašo, boste danes Vi, preč. gospod novomašnik, darovali svojo prvo daritev... Pozdravite mi Jezusa v šmihelskem tabernaklju... šmihelska fara je bila nekoč kot plo-vitna njiva, ki je dajala obilo duhovniških poklicev. Fara, ki nima duhovniških poklicev, je bolna...“
Po tragičin smrti voditelja koroških Slovencev župnika Janeza Starca je bila župnija Sv. Lenart pri Sedmih studencih skoro en mesec brez stalnega dušnega pastirja. Najnujnejša dušno.pa-stirska dela je opravljal g. Petrič. Sedaj ima sv. Lenart že nekaj mesecev svojega stalnega dušnega pastirja v osebi g. Avgusta čebula, ki je bil do sedaj župnik pri Sv. Miklavžu na Dragi.
PRIMORSKE VESTI
škof di'. Gregorij Rožman je v severnoameriškem slovenskem dnevniku „Ameriška domovina“ naslovil prošnjo na vse slovenske rojake v tujini, da podprejo prizadevanje goriških Slovencev za postavitev Katoliškega doma v Gorici’. Kot Slovenec, ki je bil rojen na koroški zemlji, ogroženi po nemškem pritisku, željo goriških Slovencev tem bolj razume, zato izjavlja:	Katoliški
dom je goriškim Slovencem življenjsko nujno potreben. Kar oni storijo za versko in narodno vzgojo svoje mladine, je storjeno v božjo čast in v zveličanje duš in je tako pred Bogom zaslužno. Isto zasluženje imajo pa tudi vsi, ki jim pri tem pomagajo.
Tržačani na Koroškem. Duhovska zveza iz Trsta je pod vodstvom č. g. štuheca in g. Grmeka priredila v soboto 25. julija skupno romanje h Go. spej Sveti na Koroško. Romanje je tako lepo uspelo, da so Tržačani sklenili: ,,-čez dve leti se spet povrnemo med naše drage koroške brate.“ Romarji so obiskali Marijino cerkev na Vrbskem jezeru, Gospo Sveto, Celovec, žihpolje, Podgorje ter Baško jezero v Rožni dolini. V žihpolju so imeli ta dan slovesno ponovitev nove maše dr. Ignacija Lavrenčiča in tako so bili tudi romarji deležni novomašnfškega blagoslova. Nad štiristo Tržačanov se je udeležilo tega romanja, povečini vsi tisti, ki so se že udeležili romanja v Rim za sveto leto 1950. Takrat so nesli s seboj romarski križ. Naslednje leto so ga nesli v skupnem romanju na Barbano in lansko leto v Padovo. Letos so na ta križ napisali novo letnico:	Gospa Sveta
1953. Glavni namen romanja je bil, da so se pri Gospej Sveti zahvalili Bogu, ki je točno pred 1.200 leti poslal v tedaj popolnoma slovensko koroško zemljo prvega škofa sv. Modesta.
Blagoslovitev novega zvonika v Dolini. Dolina pri Trstu se je v zadnjih letih uveljavila. Največ zasluge ima brez dvoma domači g. župnik Štuhec. Znala se je uveljaviti tako na kulturnem kakor tudi na verskem polju. Sedaj ima Dolina lepo urejeno in prenov-
ljeno cerkev, ima lično župnijsko dvorano, nov zvonik in nove zvonove V , njem. V nedeljo 9. avgusta je bil za Dolinčane kaj pomemben dan. Ob veliki udeležbi vernikov, ne samo iz Brega» ampak tudi slovenskih prijateljev m Trsta in okolice, se je izvršila slovesna blagoslovitev novega zvonika. P°; poldne je prišel v Dolino sam tržaški škof mons. Santin, ki je najprej blagoslovil novo kapelico Marije Pomočnice ( ob vhodu v vas. Sledila je v derkvi škofova večerna sv. maša, med katero so slovenski verniki izredno lepo prepevali. Nato je tržaški škof ob navzočnosti cerkvenih in civilnih predstavnikov ter številnih vernikov blagoslovil novi zvonik. Imel je na navzoče lep govor v slovenščini, za kar so mu Dolinčani še po-sebno hvaležni.
Slovensko karitativno društvo ,,Slo-kad" že osmo leto vodi slovenske otroke iz Trsta na kolonije v hribe. Nekaj nad 500 slovenskih otrok tržaškega ozemlja je bilo sprejetih v te kolonije, ki jih podpirajo zavezniki pod kontrolo tržaškega počitniškega urada. Kolonije or-ganizirajo tri dobrodelne ustanove: Slokad, Vincencijeva konferenca in Sl° vensko dobrodelno društvo. Slovensko dobrodelno društvo je imelo v prvem turnusu 80 otrok v Devinu. Vincencijema konferenca 70 v Saležu in Slokad 10"0 v Rigolatu v Karniji. Tu se otroci prav dobro počutijo. Preskrbljeno je . za dobro hrano, počitek, zabavo in krščansko vzgojo. Seveda je sprejem 500 otrok v slovenske kolonije premalo za tržaško mesto. Zato pa je marsikdo, ni imel sreče, da bi otroke poslal v te kolonije poslal svoje malčke v kolonije v Jugoslavijo, kjer je tudi zanje materialno dobro preskrbljeno, a se verska vzgoja popolnoma zanemarja, kar lahko otroka za vse življenje odtuji od vere in Boga.
Goriško romanje na Sv. Višarje. Tudi
letos so Sv. Višarje lepo obiskane-Zlasti v prvih dneh avgusta je poromalo k višarski Materi božji mnogo vernikov. Najzvestejši častilci svetovi-šarske Kraljice so pač Korošci. Oni so j
tudi letos kljub zelo neugodnemu vreme. , nu v juliju prvi poromali v skupinah na Višarje. Kdor poroma na to lepo božjo Ppt, si ge in še želi gori. Nekatere skupine prebijejo gori cele tedne. V nedeljo 9. avgusta pa je prišlo na Višar-ie veliko število slovenskih romarjev iz Goriške. Bili so romarji iz Sovodenj, Mavra, Podgore, Jam el j, in tudi le. Pa skupina članov Slovenskega katoliškega prosvetnega društva in njihovih Prijateljev. Vsi so prejeli sv. zakramente in se udeležili lepih višarskih Pobožnosti, običajne sobotne procesije z lučkami okrog hriba in zjutraj skupne Sv- maše s petjem. Tudi na kres niso Pozabili. V soboto zvečer so zažgali pri J križu kres, da obdrže naše lepo tradicijo in dajo tudi na ta način duška svojemu veselju, da so pri božji Materi v višarskem raju.
Duhovne vaje v Gorici. Od 17. do 21. uvgusta se je vršil v Gorici tečaj zaprtih duhovnih vaj. Udeležba je bila nadvse zadovoljiva, saj se je teh duhovnih vaj v uršulinskem samostanu ude. tožilo nad 60 deklet. Vodil jih je preč. Sospod Anton Iskra iz Rima, ki je s svojo prepričevalno besedo navdušil vse Pdeleženke za gorečnost in nadaljno vztrajnost v dobrem. V nedeljo, 2 3. av. Susta, pa se je začel tečaj duhovnih vaj zn fante, ki se je zaključil z obilnim 'Jspehom v četrtek, 27. avgusta. Udeležilo se jih je okrog 30 fantov, večino-' ma dijakov. Vodil je te duhovne vaje č. S- misijonar šavelj CM iz Trsta.
Izredno slavje. Na praznik Marijinega vnebovzetja je v krogu svojih so-Sester v provincialni hiši Kongregacije Šolskih sester v Trstu praznovala 60 i letnico redovnega življenja s. Marija Alberta Weiss. Po preobleki je celih 47 let službovala na zavodski osnovni šoli Pri šolskih sestrah v Celju. Vojna vihra i° je pregnala v Gradec in od tu v Tomaj, od koder je potem srečno prišla v Trst. Danes biva s. Alberta v Borštu Pri Trstu, kjer še vedno pomaga in deli dobrote, kjer more.
Kulturni festival v Repentabru. Kras-n° nedeljsko popoldne je privabilo na Prijazni grič Repentabor velikansko
Francoski igralec Fernande! v vlogi „Gospoda Kainila“ (Don Cantilo). Ta slika je vzeta iz novega filma o Don Gainilii, ki ima naslov: „Vrnitev gospoda Kainila“
Film, k; ga bomo pregledali v prihodnji (deeemberski) številki „Duhovnega življenja“, bo „Don Camilo“, ki ga trenutno z ogromnim uspehom predvajajo po mnogih kinodvoranah v Buenos Airesu. Vsem našim bralcem obisk filma zelo priporočamo, ker ga bomo nato skupno kritizirali (a la kino debata), da si tako tudi mi pridobimo nujno potrebno kino vzgojo.
število Slovencev. Prišli so ne samo iz Trsta in Tržaškega sploh, ampak tudi iz Goriške in Koroške. Tako so se zbrali na tem obmejnem zgodovinskem griču vsi Slovenci od Trsta preko Goriške in Koroške. Nastopili so tržaški solisti in zbori. Najlepša točka tabora pa je bila drama „Krst pri Savici“, ki jo je spisal Bine šulinov. Drama je bila res dobro podana. Izvajal jo je slovenski oder iz Trsta, sodelovali so še slovenski dijaki in dijakinje in skupina prosvetnega društva iz Sv. Ivana. Krasen večer, ki je popolnoma odgovarjal tekstu drame, je še bolj podčrtal lepoto in globino te igre. Občinstvo se je razšlo v veseli zavesti, da med nami ni še zamrla misel za lepoto naše besede in naših izročil.
KOT SMO OBLJUBILI,
tako se je zgodilo. ,,Duhovno življenje“ je letos izhajalo redno in bilo vedno zanimivo.
MNOGI NAROČNIKI
so se tega zavedali in so naročino hitro poravnali. S tem so ogromno pomagali listu, ki živi le od rednih prispevkov svojih naročnikov.
SO PA TUDI NAROČNIKI,
ki še vedno dolgujejo naročnino. Naj vsaj sedaj, ko gre leto h koncu, storijo svojo dolžnost in poravnajo svoje obveznosti do lista.
S TEM BODO PRIPOMOGLI,
da bo list tudi v bodoče redno izhajal in dvigal versko in narodno zavest med našimi izseljenci.
NAŠ SKLEP BODI:
,,Duhovnemu življenju“ ostanemo zvesti tudi v novem letu. Potrudili se bomo, da bo vsak izmed nas pridobil vsaj enega novega naročnika.
„DUHOVNO ŽIVLJENJE“ V LETU 1954
mora najti vstop v vsako slovensko družino!
Iz vsebine:
Navček joka (Bogdan Budnik) . .	730
Pratika __november 1053 .......... 731
Gospod Ozeronski (Francis Jamra es) ......................   732
Grob svobode in nedolžnosti (Je.
Gin.) ......................... 734
Prerok Daniel (Boris Koman) ..737 Luč, ki sveti v temo groba (Alojzij Košmerl j)	  742
Feuer! Feuer! — Ogenj! Gori!
(Gregor Hribar) ............... 747
Predhodnik Jezusov (Dr. Mirko
Gogala) ....................... 752
Ob osemstoletnici sv. Bernarda
(Dr. Ivan Ahčin) .............. 757
Poklican ali prisiljen (f Janko
Mlakar) ....................... 761
Ne razvijaj se v strašilo! (Prof.
Pavel Slapar) ................. 766
Obleganje Berlina (Alnhonse Daudet — Fr. Erjavec) .............. 769
Ne pozabite (Pierre L’Ermite —
t Vinko Lovšin) ................ 769
Katoličani v jugovzhodni	Aziji	772
Balarrasa (Vo. Ek.) .............. 776
Neustrašena sestra (Vo. Fk.)	.	.	777
Spomenik g. Mihu Burju (Pavel
Slapar) ........................ 779
Pomen slovenske župne cerkve v
Torontu (Janez Kopač OM)	.	.	782
Med izseljenci ................... 784
Nove knjige: Moj prijatelj	1954	786
Od doma .......................... 787
Pesmi .............. 730, 751, 768
O	
ge-	TARIFA REDUOIBA
Sgj d	
ö H ti O <3 c/D	Conceeidn
u ti <5	No. 2560
..Duhovno življenje“ je slovenski duhovni mesečnik, ki ga izdaja konzorcij (Ore-kar Anton), urejuje pa uredniški odbor (dr. Fr. Gnidovec) — Naslov: Victor ÄSTtl&ez 60, Buenos Aires. Argentina. — Celoletna naročnina za Argentino znaš* •• »e»ev, zn USA in Kanado pet dolarjev, za Italijo 2000 Ur. — Tiska Imprent» „Poliglota", Corrientee 3114, Buenos Aires, T. E. 86-6120