Štev. io.
Leposlover\ in znanstvert list!
V Ljubljani i. vinotoka 1890.
Leto X.
-v
Najlepša čestitka.
stanfci zaprti sediš Pri mizi, dekletce, slovesno; Na polo popirja strmiš, In čelo se guba ti resno.
Kaj? Stihi? — »Preljubi moj ded, Če moja čestitka ti prija« . . , Nastopnih ne ločim besed — Oh, težka je res poezija!
• Hotela za rojstveni dan Čestitko si dedu zložiti, Zdaj vidiš: ves trud je zaman,
Saj pesem ne more to biti!
Obupano gledaš pred se In stiskaš srdito ročice, In sölze celo ti kropč Mladostno razžarjeno lice . . .
Cuj, štirinajstletna modrost, Prav nič mi do srca ne seza Ta tvoja molčeča bridkost, Ta žalost in nema ta jeza!
Na ustnih presrčen nasmeh, Takö se ga jutri okleni, Ljubezen naj čita v očeh, Raddst mu poljub razodeni!
Čestitanja lepšega ni, Bolj pesem nobena ne prija, Saj sama si; deklica tix Živeča takrat poezija! —
c(
A. Funtek.
Madrigal.
^ßa oknu pisana stoji še kupa,	Nedeljo zadnjo je obetal priti -
V nji pöpje, cvetje, kitice zelene,	A ni ga bilo: cvetje včne, včne,
Ljubezni včrne rožice in upa.	Zaman priliva zänj ubrani kiti . .
In v tretje praznična je vas — v gorici Glasno mladenke pevaio cvetoče, Le ona sama skriva bledi lici, Za šipami sloneča — tiho joče . . .
Ranko.
Zadruga.
Povest. Spisal Josip Stare.
XI.
gostilni »Pri parobrodu« bili so zadrugarji že vsi skupaj, jedinega predsednika še ni bilo med njimi.
»Kje neki tiči toliko časa?« vprašal je nepotrpežljivo Glavina. V tem zapoje zvonček nad vrati in prišel je bil Zagorski.
»Cetrtinko ure prepozno!« zakliče mu Veselko.
Zagorski je bil slabovoijen. Molče je odložil klobuk in vrhno suknjo ter sedel na svoj prostor.
»Dober večer!« pozdravil je tovariše in se silil na smeh. »Ali sem zamudil?« vprašal je, da bi kaj rekel, pogleda na uro in pozove: »Ciprijan, dva poliča vina! Ce se predsednik pregreši, zasluži večjo kazen, nego drugi.«
»Zivio!« oglasijo se vsi zajedno, Veselko pa dodaja: »Pravila naša tega sicer ne določujejo, ali sam sebi človek sme naložiti, kolikor hoče. Toda, Milivoj dragi, povej nam, kje si se danes tako dolgo zamudil?«
»V Delfih«, rekel je bolj natihoma z zategnjenim glasom in smehljaje se pogledal prijatelje radoveden, kaj poreko.
»V Delfih!« ostrme vsi.
»Kak6 se ti je tam godilo?« vpraša ga sočutno in radovedno Glavina.
»Slabo, prav slabo; jeden vas se bode moral žrtvovati zäme.«
»Kaj? Žrtvovati?« vzklikne Veselko in ga debelo pogleda čez nadčnike, ki so mu zlezli na kraj nosa. »Žrtvovati se! Življenje dati zate! Prijatelj, preveč terjaš od udanosti naše.«
»Ne tako«, tolaži Zagorski, »jaz le mislim, da bi jeden vas moral prevzeti Maro!«
»Ohol« vzkliknejo tovariši in se jamejo veselo smijati.
»Cuješ, Milivoj, to ti je toliko, kolikor dati življenje/ odgovori mu Glavina, »le obdrži jo zase!«
»Vi me nečete razumeti. Le na videz bi jo nekdo moral prevzeti za toliko časa, da bi se strina preverila, da Mara ni moja.«
»Tudi to je težka stvar,« razlaga Veselko; »Filipovič je ne more prevzeti zaradi Tinčice, Radiniču je pošta vzela vso vero, Glavini in meni pa itak nihče ne zaupa v takšnih stvareh.«
»In vender se bode le jeden vaju moral žrtvovati,« meni Radinič.
»Živko, poskusi ti,« namigne Filipovič Glavini.
»Če bi le vedel, kako pi moral to začeti,« smeje se Glavina. »Milivoj, reci, kako misliš ti?«
»Moral bi Maro spremiti čez trg ter se ji na vso moč dobrikati, da bi te strina videla in če mogoče tudi čula kakšno pomembno, odločujočo besedo.«
A če se zmotim in se jamem prav pred strinino prodajalnico na ves glas smijati, kaj potem?« vpraša Glavina in se zopet smeje.
»Ti nisi za to,« trdi Radinič. »Ti ne znaš nikdar zatajiti burkaste svoje krvi; ako bi kdo mogel Milivoja spraviti iz zadrege, mogel bi ga Veselko, drugi nihče. Ni res, da mu ljudje ne bodo verjeli; naj le nekoliko časa dobro igra zaljubljenca, videli bodete, ali mu verjamete ali ne.«
»Kaj ?« zavrne mu Veselko z zategnjenim glasom in ga debelo pogleda. »Kaj, z ognjem naj se igram? A če se pri tem sam najbolj opečem! Kdo mi bode zacelil rane ? Kdo me otel nevarnosti, v katero sem po nepotrebnem šel? Vas gotovo nihče!«
»Nič se ne boj!« tolaži ga zmeraj veseli Glavina, »takšen ptič, kakeršen si ti, bode tudi z osmojenimi krili zletel nazaj v slobodni gaj!«
»Dobro si rekel, Živko,« pritrdi mu Radinič, »Veselko se mora žrtvovati za predsednika našega.«
»Tako je! Živio, Veselko!« pritrdijo zadrugarji in primejo kozarce, da bi trknili v zdravje izvoljencu. Toda Veselko se ne gane. Poredno povesi oči, kakor bi kaj imenitnega premišljal, potem obriše
naočnike, natakne jih na vrh nosa ter upira debele oči zdaj v jednega, zdaj v drugega tovarišev svojih. Končno se odkašlja in pravi:
»Obsodili ste me. Bodisi! Izkušati hočem, da rešim ljubljenega našega predsednika, a potem samega sebe. Vsega tega ne bi bilo treba, ko bi Milivoj le količkaj slušal dobrohotne moje svete. Ali kar je, to je. Zdaj se ne bodemo pričkali o tem, saj smo možje. Le jedno vam rečem, da zdaj nihče več ne zini o tem. Jaz se žrtvujem, jaz bodem storil, kar bodem vedel, da je najbolje, toda poučevati me ni treba nikomu. Da ste me razumeli!«
Oblastno je poudaril zadnje besede, kakor da si je v svesti težke naloge svoje. Prav modro se je držal in zatajil vsak smehljaj, ki mu se je vedno ponujal, saj o vsi stvari je drugače mislil, drugače govoril. Zdelo se mu je, da bode to le nova burka, prav za predpust, za kratek čas vedno veseli in razposajeni »Zadrugi«. Našel je še isti dan priliko, da je šel proti večeru v turško krčmo, napeljal besedo zdaj na to, zdaj na ono, in ko mu je Mara slučajno omenila, da pojde v nedeljo k frančiškanom k deveti maši, vedel si je takoj izprositi dovoljenja, da jo spremi. —
V nedeljo je bilo neobično lepö vreme. Ponoči je zima zopet nekoliko pritisnila in zamrznile so luže ter znova se strdil sneg, ki je prejšnji dan jel silno kopneti. Solnce je hitro razpodilo tanko zimsko meglo in četudi je bilo še brez moči, vender je človeku dobro delo in marsikoga zvabilo iz hiše. Prnjavorske ulice so zopet oživele, a po trgu so se gospodje kakor poleti izprehajali semtertjä, predno so se pogubili po svojih pisarnah. Tudi strina si je dala svoj naslanjač postaviti pred prodajälnico, zavila se dobro v topla ogrinjala in zopet sedela na priljubljenem mestu. V tem je pri frančiškanih skupaj zazvonilo in ljudje so z vseh stranij hiteli proti cerkvenim vratom. Prav med zadnjimi prideta okolo ogla lepa Mara iz turške krčme in Veselko, kakor da se jima ne bi nič mudilo. Ona je imela najlepšo pražnjo obleko na sebi in se sploh skrbno napravila, on pa je dejal na glavo visok, črn klobuk in si nateknil nove svetle rokavice. Znanci, ki so ju srečevali, obstajali so nehote in se ozirali za njima, zakaj tako ju še nikdar nihče ni videl skupaj. Nji se je pač videlo, da ji je bilo nekako čudno pri srci; ne da bi se bila sramovala, temveč bila je ponosna, zlasti če je kaka gospodičina zvedavo upirala oči vanjo; in vender je bilo nekaj neznanega, kar ji je zaviralo noge, da ni tako lahko stopala, kakor kadar je sama šla v cerkev. Vse drugače se je vedel Veselko. Slobodno je stopal kraj nje, nosil ji molitvenik in v jedno mer govoril vanjo, da se je zdaj nasmehnila, zdaj sramežljivo
povesila oči. Nikakor ni bil slep za to, kar se je godilo okolo njega, in če je kje zapazil kakega znanca, hitro se je obrnil proti njemu in glasno ga je pozdravil, kakor bi mu hotel reči: »No, ali ne igram dobro svoje vloge?«
Gospodje na trgu so obstali in radovedno gledali za njima. »Oho, )	ali se je ta ujel?« čudi se stari sodnik, »ljudje so govorili o Zagor-
skem.« — Tudi strina ju je videla in zdelo se ji je celo, da je dobro čula nekoliko besed, ki so jasno pričale, da je Veselko tisti skrivnostni »nekdo drugi«, ki ga je Zagorski omenil, ko sta se zadnjič pričkala. Bilo ji je, kakor bi se ji bil težek kamen odvalil od srca. Grozno je trpela, odkar je prejšnji dan vzprejela iz prestolnice pismo od predstojnice, in vso noč ni zatisnila očesa, kar ni čudo, Vero je nje telegram v pravem pomenu besede zadel, kakor strela iz vedrega neba. Rahločutna deklica je jokala in obupavala, ali zvečer, ko so tovarišfce nje zaspale, vzela je škatljico vžigalic, podrobila jim glavice in jih zaužila, da bi si končala mlado življenje. Ni umrla, ali strašne bolečine je trpela in le hitra pomoč zvedenega zdravnika jo je otela prezgodnji smrti. Strina se je zdaj še bolj kesala svojega prepira z Zagorskim; toda saj ni vedela, da je hčerka tako zaljubljena vanj. Zdaj vse zopet poravna in še danes odda drug telegram, ki Verico do dobra potolaži. Tako je stara sklepala v mislih svojih, odkar sta Mara in Veselko mimo nje šla k frančiškanom. Jedno le jo je še skrbelo, kako bi mogla govoriti z Zagorskim, ki ga od onega večera ni bilo blizu. Poslala bi ponj; ali če ne bi hotel priti, kaj potem ? Ali tudi te skrbi se je izne-bila prej, nego se je nadejala.
Zagorski je predobro poznal prihodnjo taščo svojo, nego da bi verjel v stanovitnost nje odpovedi od zadnjič. Čakal je le, kako Veselko izvrši svoje »žrtvovanje«. Bil je doma ter za zaprtim oknom stal in pazil, kdaj pojdeta mimo. Ni dolgo čakal in bil je popolnoma zadovoljen. Dobro četrtinko ure se je še pomudil, potem se napravil in šel na trg malo na izprehod. Ko je dvakrat prehodil ves trg, zavije k strini, kakor da ne bi bila nikdar ničesar imela med seboj.
»Dobro jutro, strina, ali ne bode še premraz za pred prodajälnico?« vpraša jo nekako sočutno.
»Saj sem dobro zavita, ali Vas bode zeblo.«
»Ne bode; tudi ne utegnem sesti.«
»Čašica slfvovke Vas bode ugrela,« ponudi mu starka, da bi ga kakšen trenutek zadržala, in pozove strežajko iz prodajälnice.
Zagorski se ni branil, nego slastno je posrkal čašico in si jo dal znova natočiti.
»Ta velja! Kaj je sicer novega?« vpraša in prižiga smodko.
Kakor oni večer, samo s čisto drugimi čustvi, seže strina v žep, in poda mu list predstojnice. Zagorski je malo osupnil, ali hitro se je pritajil in na videz mirno čital. Dolgo je čital, zakaj prvi hip je bil v zadregi, kaj naj bi rekel, torej je zrl v list. Naposled se je le domislil, vrnil list strini in jo vprašal:
»A kaj ste odgovorili na to?«
»Doslej ničesar, ali še danes po telegrafu prekličem nesrečni svoj sklep od zadnjič in povem, da je vse — poravnano, da je vsemu temu krivo malo nesporazumljenje in ležnjivo obrekovanje.«
Pri zadnjih besedah je Zagorski začuden pogledal strino, in ona njega, in njiju oči so se ujele, ko so ljudje ravno prihajali od devete maše in je obema zazvenel na uho znani glas Veselkov, ki se je zopet prav živo dobrikal usodepolni Mari, spremljuje jo proti domu. Pri-šedši pred prodajälnico, poklonil se je Veselko globoko strini ter se razumevno namuzal Zagorskemu, ki je tedaj tudi ljubeznivo pozdravil Maro.
»Nisem mislil, da se tako hitro odloči,« rekel je Zagorski za od-hajalcema.
»Ce se še ne premisli,« zavrne pomembno strina.
Zagorski je zmajal z ramami, a ne da bi še kaj zinil o stvari, ki je obema bila neprijetna. Kar je videl in slišal, pričalo mu je dovolj, da je vse pri starem; saj je strina prav takrat bila malobesedna, kadar je bila dobre volje. Zato se Zagorski ni dalje mudil pri nji, nego kmalu se je poslovil in materinemu srcu prepustil, kako potolaži na duši in na telesi bolno hčerko. —
Ob navadni uri opöludne so se zadrugarji zbrali »Pri parobrodu«, jedinega Veselka ni bilo. Kmalu pride tudi on čisto zasopen, in ni še dobro zaprl vrat za seboj, ko mu razposajeni Glavina zakriči naproti: »Pet minut prepozno, polič vina!«
»Kaj«, zavrne prihodnik vsem skupaj, »nove rokavice sem si kupil, vse dopöludne sem izgubil, in zdaj naj še kazen platim, jaz, ki sem se jedini žrtvoval za predsednika našega? Ce sem zamudil, zamudil sem se v službenem zadružnem opravilu, in to me reši vsake kazni.«
»Takö je!« pritrdi mu Zagorski, »ali ker sem jaz vzrok, da naš prevredni tovariš ni prišel ob uri, plačam kazen jaz, da bodemo dobre volje.«
In bili so veseli, kakor zmeraj, kadar so bili skupaj in kakor se je pristojalo mladim njih letom. Po obedu je Ciprijan na zadružno
mizo postavil zavitek dragocenih smodek in dve zapečateni butelji in se zadovoljno nasmehnil rekoč:
»To je poslala strina.«
»Živela strina!« rekel je jeden, »živio nje zet!« vzkliknil je drugi, in pozno so zapustili gostilnico, ki je bila prevzeta prijetno dišečega ^	dima dragocenih smodek.
XII
»Žrtvovanje« ni težko stalo Veselka; vloga »zaljubljenca« dala mu je mnogo zabave, in tudi potem je rad zahajal v turško krčmo, češ, da ne bi strina uvidela sleparstva. Zagorskemu je bilo to sprva po volji, ali že v nekoliko dneh se mu je zdelo, da Veselko ni več tisti, ki je bil prej. Rad je bil sam, in če je bil v druščini, govoril je čimdalje menj, nikar da bi uganjal stare burke.
»Feodor, ti vlogo svojo predobro igraš,« rekel mu je Zagorski nekega dne pri večerji, »čisto si se uživel vanjo, to je preveč, tolike žrtve si jaz nikdar ne bi predrznil zahtevati od prijatelja in nečem biti odgovoren za nasledke. Zdaj bi bil že čas, da malo odjenjaš. Glej, ni še konca predpustu, toda po tebi soditi, rekel bi človek, da smo že sredi posta.«
»Milivoj, odločno sem rekel, da mi nihče ne sme dajati poukov, kako naj igram vlogo svojo, in pri tem ostajam,« zavrnil mu je Veselko s takšnim rezkim glasom, da so zadrugarji kar ostrmeli in se niti Glavina ni upal smijati.
Bilo je prvikrat, da se je v »Zadrugi« pokazala neskladnost. Ni bilo mnogo, ali bilo je dovolj, da se je za ves večer skazila dobra volja sicer vedno veseli tovarišiji. Odslej je Veselko pogostoma iz-ostajal od večernih sestankov in vselej poročil, da je bolehen, ali da ne utegne priti k večerji. V »Zadrugi« so ga zelo pogrešali; saj ga ni bilo, ki bi znal vse tako lepo kratkočasiti, kakor on. Glavina je bil res tudi veseljak, da je bilo malo takšnih; toda druge vzpodbujati na veselje ali zabavati vse društvo, tega on le ni znal.
Ko je neki večer Veselko znova poročil, da ga ne bode, zopet ga ni bilo pravega veselja v »Zadrugi, nasvetuje Zagorski:
»Pojdimo vsi v turško krčmo na črno vino; utegnili bi imeti mnogo šale. Stavim, da je Feodor pri Mari.«
Brez ugovora so zadrugarji odobrili predsednikov nasvet in kar takoj odšli. Prišedši pred turško krčmo je Zagorski s prstom zažugal Glavini, da ne sme biti razposajen in se prezgodaj smijati, zakaj utegnil bi jim skaziti veselje. Zdaj so vsi štirje umolknili ter tiho po prstih
tavali skozi velika vrata in čez dvorišče. Srečno so se priplazili do one male »gospödske« izbe, ali tu je Zagorski tovarišem namignil, da so skozi neko okence gledali, kaj se godi notri. Za mizo sta sedela Mara in Feodor, ki je pred sabo imel merico črnega vina. Mara je z levico prav nerodno držala kitaro, z desno pa je izkušala prebirati strune, kakor jo je učil Feodor. Videlo se je obema, da sta precej razmišljena in da jima je malo do učenja. Namesto na prste, pogle-daval ji je on v oči, ki so se vselej ujele z njegovimi, in vselej sta se razumela ter si povedala, kar se na usta ni dalo izreči. Zdaj se je on pomeknil prav k nji, prijel jo z levico okolo pasa, z desnico pa tanke nje prstke prestavljal po strunah. »Tako, zdaj je dobro,« rekel je in kakor bi trenil, poljubil jo je s tako strastjo, da so se ji kar zažarela mlada lica.
To videč se Glavina pod oknom ni mogel delj premagovati, ampak začel se je na ves glas grohotati, da se je čulo v izbo. Feodor se je nejevoljen ozrl, ali ta hip se odpro vrata in zadrugarji vstopijo.
»Dober večer, gospodičina!« pozdravi Zagorski, »Vi ste nam torej izneverili najboljšega našega prijatelja in veseljaka?«
»Izneverila? Jaz?« jeclja Mara.
»Vi, prav Vi! Bil je duša naših večernih sestankov, toda zdaj ga ni več med nami, skoraj vsak večer poroča, da boleha ali da ne utegne. Ali zakaj ne utegne?«
V tem so zadrugarji posedli okolo mize in Glavina prvi naroča:
»Gospodičina, dajte tudi nam črnine za lek, saj tako bolni kakor Feodor smo tudi mi.«
»Prav takisto sicer ne, vender krepila vsekako trebamo,« doda Zagorski in tudi on si naroči merico.
Ko je deklica odšla v klet, podražili so zadrugarji še malo Ve-selka, ali hitro so besedo navedb* na druge stvari in zopet so vsi skupaj bili stari razposajeni prijatelji, ki so se do pozne noči kratkočasili, kakor takrat, ko so Maro snubili za Timofejev ples. Bil je zadnji veseli večer po prejšnji zadružni šegi. Takoj drugi dan je bil Veselko zopet čmeren in zamišljen, in tovariši so se jeli bati, da se je nemara res zaljubil. Zagorski ga je časih kaj podražil zaradi Mare, toda Veselko ni več razumeval šale in vselej mu je pikro zavrnil in prestregel daljni pomenek o tem. Tedaj si je Zagorski izmislil drugo zvijačo, da bi streznil zaljubljenega prijatelja in mu dokazal, da Mara ni zanj.
Začeli so se lepi pomladanski dnevi in zadrugarji so so po obedu malo skupaj izprehajali. Zagorski jih je obično vodil ob desnem bregu Volčjega potoka in večkrat se je pripetilo, da je prav takrat Mara
na drugem bregu prala. Veselku to seveda ni bilo ljubo, ali prav zato se je Zagorski še rajši ondot izprehajal, naslonil se na držaje in čez potok začel kakšen pomenek z deklico. Pred prazniki je oče Pavlič vselej zaklal nekoliko drobnice ter pred krčmo svojo za tisti dan odprl mesnico, v kateri je sekala in prodajala njega hči. Zagorski se je tedaj s svojimi tovariši gotovo tja odšetal in se ustavil pred mesnico. Veselka je to pač jezilo, ali niti ni mogel izprehodov ukreniti kam drugam, niti ni Mari smel prepovedati opravila, ki se ne bi spodobilo prihodnji njega ženi. Naposled se je čimdalje bolj ločil od svojih tovarišev; samö pri obedu je še bil ž njimi, sicer pa je hodil vedno svoja pota, na katerih ga je spremljal le zadružni pes Davor. Lepa zloga v »Zadrugi« jela se je podirati. Zagorskega se je Veselko ogibal, kolikor se je mogel, ali kär vzkipel je, kadar je videl, da ga tovariš namerava odvrniti od nje, ki jo je tolikanj ljubil.
Sprva je Zagorski res iz same porednosti časih podražil prejšnjega veseljaka, ali zdaj je imel poštene namene in na vso moč se je trudil, da bi mu zadržal korak, katerega bi se utegnil kesati vse žive dni. Mara je bila lepa in poštena deklica, ali niti po domači, niti po šolski vzgoji ni bila za omikanega uradnika gospodskega rodu. To so dobro uvideli prijatelji in uvidel je vsakdo, kdor je trezno sodil. Stari sodnik, ki je rad opazoval mlade ljudi, ta je kär majal z glavo in rotil zadrugarje, naj rešijo tovä^a, dokler je čas; naj mu v resnici, ne v šali dokažejo njega zmoto. Pa bilo je že prepozno. To žalostno resnico so zadrugarji od dne do dnč bolj spoznavali, a hudo je bolela Zagorskega, zakaj predobro je vedel, da je prav on kriv nesreče prijatelja, ki se je zanj »žrtvoval«. Silno je prosil Radiniča, naj bi on izkusil Veselka odvrniti od usodepolnega koraka. Radinič je bil rahločuten, vender se je bolje nego kdo drugi znal tekniti sitne in preobčutne stvari, da ni razžalil človeka. Prevzel je torej neprijetno poslanstvo ter se prav previdno prijel težke naloge. Kakor po naključji je nekega dne zavil okolo ogla ob uri, ko je Veselko obično odhajal na samotne svoje izprehode. Nič ni čakal nanj; že ga je videl na mostu čez Volčji potok, šel mu naproti in ga prosil, če se mu sme pridružiti. Veselko se ga ni branil, temveč prav rad ga je vzel s seboj; saj je že delj časa želel, da bi se mogel s kom käj pomeniti, ki ga ne bi dražil in ščipal zaradi najnovejše njega »ljubezni«, in Radinič je bil jedini, kateremu je še zaupal.
V druščini je prijateljema hitro potekal čas, pot se jima je krajši zdel nego sicer, in kär osupnila sta, ko se blizu pred njima zasveti nova streha na zvoniku sosedne župnije.
»Predaleč sva zašla«, meni Veselko.
»Nič ne de«, zavrne mu prijatelj, »bodeva se pa nazaj grede bolj podvizala.«
Obrnila sta se in nadaljevala prejšnji pogovor. Ce bi ju kdo slišal, ne bi rekel, da sta uda razposajene »Zadruge«. Menila sta se o tem in onem, ali čisto nič se nista spominjala, kar sta skupaj pre-	4
živela za svojega bivanja v Prnjavoru. Radinič nikakor ni mogel besede navesti na poslanstvo svoje; večkrat je že imel besedo na jeziku, vender se je zoper premislil, boje se, da ne bi tovariša ujezil in mu skalil dobro voljo. Naposled se le ojači in začne:
»Ni mi dobro v želodci danes; nadejal sem se, da mi bosta hoja in sveži zrak pomogla, ali nič mi ni odleglo. Poskusil bodem s črnino ; pri Pavličevih imajo najboljo; menda me ne bodeš napačno umel, če poj dem k Mar i na kozarček.«
»Kaj bi te napačno umel, saj nisi Zagorski,« odgovori mu zaljubljeni tovariš čisto mirno.
Radinič je videl, da je ujel pravi trenutek, zato je nadaljeval:
»E, Zagorski; saj ga poznaš, kakšen je, toda ne smeš mu zameriti. Prepričan sem, da ne misli ničesar slabega, in če se tudi malo pošali, žaliti te nikakor ne namerava.«
»Ne vem, kaj namerava; vem pa, da je med šalo in šalo velik razloček. Ce kdo ceni nedolžno šalo, cenim jo gotovo jaz, kakor ste se dovolj prepričali. Ali Zagorski me zadnji čas tako grdo zbada, da me največji sovražnik ne bi mogel gorje: kjer le more, ponižuje in zaničuje nedolžno Maro, in to je, česar mu ne morem odpustiti.«
»Feodor dragi, nikar se ne jezi! Tudi v tem bi se predrznil reči kakšno besedo v obrambo Milivojevo. Odkar se zadrugarji poznamo, nismo nikdar resno med seboj občevali. Vso dolgo zimo smo se šalili in dražili drug druzega, ne da bi kdaj kdo komu zameril kako nepremišljeno besedo. Toda saj je ves ta čas ni bilo stvari, ki bi bila tje-bala resnega premišljevanja. Zdaj je drugače. Ti si se resnično zaljubil v Maro, a Milivoj bi te rad od nje odvrnil«	4
»Kaj to njemu maril« vzklikne Veselko in kri mu je od jeze šinila v glavo, »saj je on prvi izteknil vrline deklice, in nihče mu je ni branil. Šele, ko jo je hotel imeti le za kratek čas, jela se mi je smiliti, otel sem mu jo, ali pri tem sem čimdalje bolj spoznaval redke nje kreposti, začel jo ceniti in ljubiti, in zdaj — zdaj je moja!«
Zadnje besede je tako poudaril, da je Radinič že mislil pretrgati neprijetni pogovor; vender se zopet osrči in pravi:
»Vse je res, kar si rekel, in niti Zagorski ne sodi drugače. Le jedno misli — prijatelj, ne umej me krivo I — le jedno misli in to je, da Mara z vsemi svojimi vrlinami ni deklica, da bi mogla biti žena tvoja.«
»Zakaj ne? Ali morebiti zato ne, ker ni gospödsko spačena ? Poznam jaz ženske, videl sem jih v večjih mestih, in prav zato, ker jih poznam, nisem se mislil nikdar ženiti. Ali zdaj, ko sem tu v tem pozabljenem kotu sveta našel takšno redko rožo, tako dragoceni biser ženstva, zdaj sem spoznal vso nečimurnost mestne gospoščine, gnusi se mi ta popačeni svet in prevzelo me je silno hrepenenje po nepokvarjeni prirodi, po — tihi zakonski sreči.«
»Ne bodem ti ugovarjal«, odgovori mu mirno Radinič, »od srca bi ti želel in srečen bi bil s teboj, če bi ti kräj Mare res našel srečo, kakor si mi jo ravno opisal. Se več; upam celo, da jo najdeš, če bodeš za zmeraj ostal v Prnjavoru. Ali kaj, če te premestijo drugam ? Ce prideš v veliko mesto, pa se ti obudi želja po življenji, kakeršnemu si bil vajen od mladih nog, po življenji, v katerem si tak6rekoč odrasel ? In če bode Mara tedaj videla, da jo nekaj dotlej neznanega loči od drugih gospij, in bode hotela biti njim jednaka in jih bode iz-kušala z zunanjim lišpom in nepremišljeno potrato prekašati, ker ne bode razumela niti duševne, niti društvene njih olike; kaj potem? — Izginila bode tiha zakonska sreča; vsak čas se bodo porajale nove skrbi, nezadovoljstvo bode raslo bolj in bolj, ali v tem bode po malem ginila ljubezen, dokler ne bode čisto ugasnila.«
Veselko je le predobro čutil resnico prijateljevih besed, toda vedel ni, kaj bi mu odgovoril. Nejevoljno je zrl pred se in tiho stopal dalje. Radinič se je že kesal iskrenosti svoje in je potrtega prijatelja jel tolažiti.
»Nikar se ne jezi, Feodor, nisem te hotel žaliti. Saj ni, da mora tako biti, kakor sem rekel; saj se lahko motim, jaz, ki sem sam mlad in neizkušen. Samo to te prosim, dobro preudari in nikar se prehitro ne ženi, oba še lahko čakata kako leto.«
»Kar jutri se ne bodem ženil,« zavrne Veselko, »in kakor včš, Mara ni moja prva ljubezen, torej se ni bati, da bi se prenaglil«
Radinič ni delj govoril o tej stvari. Predno sta prišla v mesto, bilo je vse poravnano in dobre volje sta skupaj zavila v turško krčmo.
(Dalje prihodnjič.)
Romeo in Julija.
(III. dejanja 5. prizor.) Prevel dr. K. Glaser.
zmed vseh nagonov in čutov, ki pretresajo človeško srce in v oblast jernljo celo razum, kakor n. pr. ljubezen roditeljev do otrok, in nasprotno ljubezen otrok do svojih roditeljev, ljubezen do domovine, dvojba, častihlepje, zavist, bolest, sovraštvo in ljubezen do ljubljene osobe, je gotovo zadnji čut najvplivnejši, ker je povzročil v vseh časih in v vseh stanovih »neizrečeno gorje« in nedopovedno blaženost. Ni se tedaj čuditi, da so pesniki-pritlikavci in pesniki-velikani vseh dob opevali ta najnež-nejši čut. Mitologija klasiških narodov nam navaja mnogo vzgledov iskrene in požrtvovalne ljubezni, tudi sorodni narodi, Indi, Slovani, Romani in Germani imajo v svojem slovstvu biser-umotvore, ki opevajo ljubezni muko in srečo; kdo se ne spominja Petrarkove »Lavre«, Tegner-jeve »Ingeborge« v Fritjovovi pravljici, Kalidasove Sakuntale in mnogo drugih ? Vsakemu ljubitelju svetovnega slovstva se nekako nehote vsiljuje vprašanje, kako je slikal ljubezen pesnik, ki je znal najgloblje pogledati v človeško srce in tam zasledovati najskrivnejše gibanje, pesnik, kateremu ne zna vrstnika ne stari ne novi vek, kako je slikal ljubezen v ženskem bitji — Shakespeare. Dasi nas zanimajo v raznih njegovih igrah ženske podobe, n. pr. Ofelija, Kordelija, Porcija, Desde-mona, Miranda, vender je Julija nekakov poosebljen vzor ljubezni. V starem veku, ko kristjanska ideja ni bila tako prešinila in očistila nagibov in čutov človeških, ko še žena ni bila poblažena po besedi, ozna-njujoča svetu ravnopravnost z moškim spolom, kjer je bila žena bolj sužnica nego družnica možu, ni bilo moči ustvariti takih vzorov ženske ljubezni, kakor je Julija. Julija je torej za vselej nekakov prototip ljubezni. Te tvarine ne bodemo natančneje tukaj razpravljali, ker spada v uvod vsega prevoda, samo toliko omenimo, da je tudi naš nedo-sežni pesnik Prešeren v prvem sonetnem venci v nemškem jeziku:1)
»Steh', Wand'rer still! du wandelst in den Mauern, Wo liebend sich zwei edle Seelen fanden« i. t. d.
mislil na Julijo. Če se je Shakespeare prevajal na druge jezike, oziralo se je najprej na »Romeja in Julijo«. Tako je v Nemcih Schlegel, ki je
^ Illyr. Blatt 1833, št. 26, Ne varujemo, da bi bil ta sonetni venec res Prešernov.
Ured,

zlasti za svoje dobe najtemeljiteje znal Shakespeara, prevel v poskušnjo iz Romeja nekatere prizore v drugem dejanji in objavil leta 1796. v Schillerjevih »Horah«. S Schlegelnom, ki je po sodbi1) Friderik Boden-stedtovi pravi utemeljitelj in najboljši učitelj prevajanju pesniških umotvorov, tekmoval je Bodenstedt sam v omenjeni izdaji in si je uprav Romeja izbral prvim delom.
Prevajali so Shakespearea na razne jezike —■ čudo golemo — tudi v nevezani obliki. Tak prevod je izdal n. pr. Francoz Letourneur v »Bibliotheque Nationale« leta 1886. in je razdrobil V. prizor III. dejanja na tri kose, v VII., VIII. in IX. prizori
Odlična italijanska pisatelja C. Rusconi in C. Pasqualigo izdala sta leta 1886. v Milanu »Teatro Scelto di Guglielmo Shakespeare«, illustrato da celebri artisti«, kjer se nahajajo v prozi prevedeni Hamlet, Romeo in Julija, Otello, Lear, Julij Cezar, Trgovec Beneški, Nevihta. Mnogo kričanja za nič, Dva Verončana. Prevod je točen, jezik uglajen, slike so lepe, pa — proza.
Dve leti poprej je izdal Giidio Carcano »Teatro di Shakespeare. Scelto e tradotto in versi. Izdaja obseza kralja Leara, Hamleta, Julija Cezarja, Julijo in Romeja, Makbeta, Riharda III., Otella, Nevihto, Trgovca Beneškega in Henrika VIII.
Ta prevod se gladko čita, dasi je premnogobeseden; saj pa tudi od Italijana ni moči zahtevati lakoničnega govora; primer navedem pozneje, ko bodem govoril o hrvaškem prevodu.
Meni Slovanu je šlo posebno do tega, da se poučim, kako so tolmačili Slovani velikega Britanca. Najprej mi je obžalovati, da nisem mogel dobiti poljskega prevoda.
»Ruskaja Slovesnosti« obseza p. 81.—221. prevod Romeja in Julije, ki ga je izdelal Roskovšenko; pridejal je 7 stranij opomb; letnice knjiga nima, samo toliko se razvidi, da je ta prevod I. oddelek XXXIII. knjige omenjenega časopisa.
Vso hvalo moram izjaviti o češkem prevodu, ki ga je izdal v » Ustredni knihovni« (zv. 116—118) v Pragi František Douchamsvctr v tretje (Treti vydani; druheho preklada vydäni druhe). Ta prevod kaže temeljito znanje angleškega jezika in vseh potrebnih komentarov; naslanja se tesno na izvirnik ter je čudovito lapidaren in posnema finosti angleških posebnostij. Od sile težko je, posnemati kratkost angleške besede, ker so n. pr. glagoli večinoma jednozložnice.
i) Shakespeare's Sämmtliche Werke. Eingeleitet und übersetzt von A. W. Schlegel, Fr. Bodenstedt u. A. II. B., p. 423.
Tem neprijetneje me je presenetil Senoe hrvaški prevod, ki ga je izdala akademiška knjigarna Lav. Hartmana v Zagrebu. (Brez letnice.)
Kakor ruski tudi hrvaški prevod nima prologa. Ne nameravam prerešetavati vsega prevoda; oglejmo si samo nekatera mesta iz petega prizora tretjega dejanja. Izvirnik (Tauchnitz edition p. 63.—64, ima tale tekst:
Capulet. How now, how now, chop-logic! What is this ?
»Proud«, — and »I think you«, — and »I thank you not«
And yet »not proud« ; — mistress minion, you
Thank me no thankings, nor proud me no prouds,
But fettle your fine joints 'gainst Thursday next,
To go with Paris to Saint Peter's Church
Or I wil drag thee on a hurdle thither
Out, you green — sichness carrion! out you bagage!
You, tallow-face!«
tak6-le slove v hrvaškem prevodu:
»Gle ti cjepidlake ! I gizda — harna i neharna opet — Oj, gospodično, ti mani se hvale,
I liepo čekaj, da u četvrtak	<
Grof Pariz k Petru svetome te vodi II' ako nečeš, konopcem ču te ja!«
Tu polovica izvirnika ni prevedena; »chop — logic« ni »cjepi dlaka« ; prva, druga, osma in deveta vrsta navedenega izvirnika so skoraj popolnoma izpuščene; v četrti vrsti se je preziral izraz »thank thunkings, proud no proudy«. Jaz sem tak6-le poslovenil izvirnik:
»Glej modro capo, glej! Kaj pa je to?
»Ponosna«, — »hvala vam«, — »ne hvala vam«,
In »ne ponosna« ; ti prevzetnica ti
Hvaležnih hval, gizdave gizde nočem f
Pripravi za četrtek nežno telo,
Da s Parizom napotiš se k Sent-Petru;
Inače vlečem te na zanjki tja.
Pošklad ti bledolična in vlačuga,
Obraz od löja ti!«	^
Zdaj pa se primeri hrvaški in slovenski prevod! Italijanski prevod slove:
»Come? come? Che logica b codesta? e che mi canti? Altera — vi son grata. — Non altera Non vi son grata . . . Eh via! grata o non grata, Altera o non altera, tu dovrai. Madonna bimba mia, volger le tue Belle gambette, giovedi venturo,
In compagnia di Paride, alla chiesa Di san Pietro: se no, ti traggo io stesso Sovra un graticcio. — O sciabla tisicuzza! Viso di cencio molle! sgualdrinella !«
Izraza: »with patience« (Romeo p. 64, 1. 9) ni prevel Senoa; p. 64, vrsta 15:
»wife, we scarce thought us bless'd That God had sent us but this only child«
ne pomeni:
»Vidiš, žena O božjoj smo ruci podvojili, Ter jedno diete samo nam je dala« —
nego zmisel je:
»Mislila sva, žena, Bog nam poslal edino je to dete.«
(Romeo, p. 64, L 28: »For here we need it not« je izpuščeno v hrvaškem prevodu; glasiti se ima: »Tega ni treba«. Romeo p. 64, 1. 31—32:
»day, night, late, early,
At home, abroad, alone, in company
Waking, or sleeping, still my care hath been«
ni točno :
»I danju, nocju, sam i s prijatelji Za poslom igrom, sve se starah jadan«,
nego:
»Ponoči in podnevi, pozno, rano, Domd, in drugod, sam, in v tovaršiji, Bed&č in sp&č sem vedno mislil le« i. t. d
bliže, dasi ne popoln je Carcano :
»Giorno e notte, ad ogni ora, in časa e fuori, Solo ed in compagnia, desto o dormente Mia sola cura fu darle marito.«
Tako sem prerešetal samo jedno stran izvirnika in prevoda; uspeh bi bil drugod isti. Inače se mora reči, da mu beseda gladko teče, kar se pri Senoi tudi drugače ne more misliti; v govor ima vpletenih mnogo narodnih prislovic. Na jednaki način blizu je ponemčil Lobedanz, naslanjäje se na angleški prevod, a ne na izvirnik, indijsko gledališko igro Kalidasovo — »Sakuntalo«; o njegovem prevodu pravi Fritze1) »solche Uebersetzungen vermeiden wohl das Unbeholfene und Schwerfällige; der Ausdruck ist gewandt — die Auffassung aber meistens eine so ungenaue, dass von einer wirklichen Uebersetzung gar nicht die Rede sein kann. Es ist nur ein Schönthun mit dem Originale,
*) Sakuntala. Metrisch übersetzt von L. Fritze. Chemnitz 1877, p. VI.
das der Uebersetzer aus Mangel einer gründlichen Kenntniss der Sprache nicht versteht, oder aus Leichtfertigkeit sich nicht die Mühe nimmt zu verstehen.«
Kar se tiče prevodov na slovenski jezik, preložil je I. Pajk v »Zori« 1. 1878., v i. in 2. štev. drugi prizor iz drugega dejanja; tudi Mariborski almanah »Lada« L 1863. ima kratek odlomek.
Vpraša se, ali kaže, udomačiti tudi v slovenskem slovstvu to ali ono žaloigro Shakespearovo?
V medsobnem pogovoru izražajo celo humanistično izobraženi Slovenci mnenje, katerega se hoče poprijeti Prešernov učenec:
»Bog ti zapläti ük, po tvoji volji Bom pčl: gosčnce kdj na rčpo värje, Kak prideluje se krompir najbolji; Kako odpravljajo se ovcam garje, Preganjajo ušivim glavam gnjlde Loviti miš' učil bom gospodarje.«
Ti Slovenci uče, da se naj nanaša vse slovstveno delovanje samo na praktične svrhe; jaz pa ne morem pritegniti temu mnenju, nego mislim, da že smemo v domači svoj log presaditi mojsterska dela prvih duševnih veljakov takih svetovnih slovstev, katera so nam oddaljenejša, iz sosedne nemščine bi naj ne prevajali. Ukrenil sern posloveniti »Romeja in Julijo« pa »Leara« in sem večinoma že dovršil delo; V. prizor III. dejanja objavljam tu v poskušnjo. — Tudi vzrok mi je povedati, zakaj sem se predrznil, lotiti se tega dela. Izdelal sem bil na Dunaji leta 1883. prvi nemški1) prevod indijske gledališke igre »Pärvatis Hochzeit« in ga objavil v Trstu leta 1886. Soglasno je nemška kritika delo hvalila; jeden list v Lipsiji je pisal: »Das Drama berührt in seiner Eigenartigkeit anziehend und da die Uebersetzung durchaus fliessend und formgewandt genannt werden kann, sei die Ausgabe allen Freunden der Weltliteratur bestens empfohlen.« Celo kon-servativno-literarni listi v Avstriji in na Nemškem se niso spotikali nad vsebino, katera je jednaka vsebini tistih dveh indijskih gledaliških iger, ki sem ji prevel na slovenski jezik in nad katerimi so se jezili nekateri Slovenci, ker sta neki preveč — slastni! ?! Ker sem napredoval v sposobnosti, prevajati v metriški obliki, sem si bil izbral dvoje najlepših iger Shakespearovih, da obogatim naše slovstvo z deli velikega Britanca, pa deloma napišem tvgc^vcoSlocv po Stezihorovem vzgledu.
1) Pri tej priliki izjavljam svoje mnenje, da tisti »ortodoksni« Slovenci ne sodijo prav, ki mislijo, da bi nobeden Slovenec ne smel napisati nemške knjige; tu pritrjujem Prešernu, ki mčni (Illyr. BI. 1838, št. 38), da se sm6 tudi tujki käj dati, če je delo pohvaljeno, inače ona po pravici »auf Armseligkeiten blickt mit Hohn.«	Pis.
Ta uvod tudi ni tako prešeren, da bi si mislil: Podal sem popoln zgodovinski pregled vseh prevodov »Romeja in Julije«, nego hoče samo dokazati, da se je pošteno trudil pisatelj tega članka, ozirati se na jednaka dela; veselil se bode, če najde odkritosrčno oceno in dobrohotno podporo, da bi moglo delo ugledati beli dan kot samostalna knjiga.	(Konec prihodnjič.)
Jožef Cimperman.
O petindvajsetletnici književnega delovanja njegovega spisal A. Funtek.
(Dalje.)
a dotični svoj list, v katerem smo naprosili Cimpermana, naj bi nam blagovoljno spopolnuje poslednji naš članek, napisal nekoliko črtic o duševnem svojem razvoji in živ-
ljenji, prejeli smo pismo, katero se nam zdi mnogostranski  je priobčimo d o s 1 o v n o, brez vsakega dostavka. Črtice, priložene temu pismu, znamenite so zlasti zato, ker čitamo iz sleharne vrste, kako neumorno je Cimperman vse žive dni hrepenel po duševni hrani, ali ne samo hrepenel, nego se takisto resno in vztrajno izobražal, in naposled, kako hvaležno priznava tudi danes dobrodejni vpliv nekaterih obče znanih književnikov slovenskih, sosebno vpliv S t r i t a r j e v in Levstikov. Evo torej pisma in dodanih mu zapiskov:
»Predragi mi prijatelj! Zvečine popolnoma resnična in jedino, kär se tiče petindvajsetletnega neznatnega književänja mojega pre-laskava sodba Vaša me je zelo razveselila, p o s e b n o zaradi tega, ker pišete, da ob slučajni priliki ,petindvajsetletnice' moje namerjate nekaterim obupujočim mladim pesnikom našim na meni vidno dokazati, kaj se imenuje pristno čustvo, kaj resnično trpljenje, kaj moštvo i. t. d. Na potrebnega dela Vašega živo pričo — žäl! — morem Vam izmed vseh do sedaj znanih književnikov slovenskih služiti seveda le jaz, ki zajedno iz najblažjega človekoljubivega razloga toplo želim, da bi Slovenija za mano nikoli zopet ne imela naslednika, vsaj ne po usodi mi jednakega! — Prosite me ,v imeni dobre stvari, kateri sem vztrajno in odločno vselej bil zvest služabnik', naj Vam v zgoraj omenjeno književno svrho sam povem kaj* natančnejšega zlasti
38
o duševnem svojem razvoji in življenji, zakaj že tiskani .viri' so časih presuhi, nedostatni ali celo kalni, in Vi želite, da bodi spis Vaš, kolikor možno, verodostojen. Prijatelj moj, srčno rad bi ustregel upravičeni želji Vaši, katera se po vrhu še tesnö združuje s črtežem prihodnjega mojega književnega posla, vender bojim se, da Vam ne ustrežem. Povšečno ustreči Vam iz umevnih vzrokov navzlic vsi dobri volji tudi nikakor ne morem. Drži se namreč kdorkoli in kar naj-vestneje lepega uka tistega znanega grškega modrijana, nikdar ne bodeš dobro vedel, kdo si, zatorej ni kdo sebe pravično soditi ne hoti. Dalje, dokler človek živi, ako je sploh katerikrat pokazal vsaj nekoliko zdrave razumnosti, smeti se je najbrž nadejati še česa od njega, zato ni neovržno veljavna niti druga, kamo li samosvoja sodba!
Dovolj. Priložene beležke dobrotno vzprejmite v znamenje odkritosrčnega prijateljstva mojega in prevejajte jih po najboljšem uverilu svojem.«
»Vsakega človeka duševne zmožnosti najpristnejši dokaz je njega delo. Po delu razumnik najlože sklepa in sodi, kaj in koliko je komu res mogoče, dasi treba tu vedno poleg druzega sosebno pomisliti še na kraj in čas ter na svrho delu. Takisto uči sveto pismo, ,da dobro drevo rodi dober sad'. Vender tudi dobremu drevesu strezi umni vrtnik že mlademu, potem se prirodno razvija in nam razveseljuje ob svoji dobi z obilim akusnim plodom oko in srce. Najboljše drevo, prepuščeno samo sebi, če ne usahne ali ne zdivja, rase počasi in še kesneje rodi užiten sad . . .
Takovo največ samoraslo drevo sem bil za zgodnje mladosti jaz: deblo zdravo, ali veje so bile, mislim, nekoliko menj pod veščo skrbj6, nego dobro; odtod tiste neprijetne kopače, na katere seje časih upravičeno hudo val že marsikdo in ki same odpadajo le polagoma. Skratka : pogrešal sem jaz, mladenič, starejšega, izkušenega voditelja, kateri bi oprezno urejal in spravljal v potrebno soglasje vso tvarino, katero sem zdušno proučeval na strani blagosrčnega tovariša Gornika; zakaj prijatelj moj, dasi neobično nadarjen, bil je venderle mojih let, torej tega zadostno vršiti ni mogel. Toda osnovni kamen književni izobraženosti moji je položil Gornik, in dobri genij moj, trdna volja, poznejša častna znanja z najveljavnejšimi možmi našimi in izobraženimi prijatelji, vse vkupe mi je koristno spešilo duševni razvoj, da sem začel najprej dobro spoznavati in potem skrbno hvaležen zapletati mnoge zijoče vrzeli oskromnega znanja svojega. Koliko sem
morda dosegel z resnim naporom svojim, s6di slovenski svet; meni tukaj ne pristoja beseda.
Ko je Gornik, abiturijent, odšel iz Ljubljane, bil je nepozabni brat moj Frančišek že tudi gimnazijalec, in sedaj sem prvič mogel dejanski poskušati, koliko je vredno, čemur sem se prej učil toli trudo-ljubivo. Sprva in proti koncu gimnazijalnih študij bratovih, kadar je. sam izvrsten dijak, dasi že bolehav po šoli malone ves čas žrtvoval tistim ,instrukcijam', ne preprijetnim in redko, kakor gre, plačevanim, ali pisal pesmi, izdeläval sem često zanj domače naloge, katere so, meni seveda v največje veselje, prejemale takšne redove, kakor njega dotična šolska dela.
Po bratovi smrti sem živel nekamo osamel, četudi kolikor toliko združno z mnogimi tedanjimi še mladimi in oduševljenimi domorodci, izmed katerih imenujem zlasti prijatelje profesorje Rajka Peruška, Davorina Hostnika in Ivana Vrh ovca, dalje meščanskih šol učitelja Jožefa C i p e r 1 a in Jurija V r ä n i č a in pokojnega Viktorja E r-žena, ki je bil v obitelji naši kar domač ter seje sam šaljivo nazival ,knjižničarjem in tajnikom mojim'. To so bile žalostne in časih vender vesele ure; žalostne, ker sem, občuje z omenjenimi mladimi prijatelji in znanci, dosti živeje čutil izgubo nädejepolnega mi brata, vesele, ker me je prav občevanje ž njimi posebno spočetka vedrilo in odvračalo neplodnemu žalovanju kakor tudi vzpodbujalo moje moči na novo krepko delavnost.
Kaj mi je storil dr. E. H. Costa, povedal sem v »Novicah« leta 1876., kaj dr. J. R. Razlag, pisal v »Slovenskem Narodu« leta 1880., in razmerje med dr. Jan. Blei we i som in mano se spozna lahko precej iz nekaterih njega listov, ki sem jih priobčil tudi v »Novicah« leta 1883.
Dokaj nedostatnejši bi bili že sicer ubogi podatki moji, in jaz največji nehvaležnik, ako bi v njih livaležnozdušen ne omenjal še dveh izbornih m6ž slovenskih, in ta dva moža sta: prof. Jos. Stritar in pokojni Fr. Levstik. Kadar premišljam mlade svoje dni in mi obstane spomin pri teh dveh slikah, čutim se, rekel bi, tudi sam nekako pomlajenega, da srce vzkipeva od vedno živega spoštovanja, katero zvesto hranim obema nesebičnima učiteljema in dobrotnikoma svojima! — Da izpregovorim najprej o Stritarji.
Leta 1866. je izdal tedanji ljubljanski knjigotržec Oton Wagner drugi natisek Prešernovih pesmij za prvi zvezek neke namerjane »knjižnice slovenskih klasikov«; kakor znano, spisal je Stritar tej knjigi življenje Prešernovo in ocčnil njega umotvore, da pred njim tak6 izvrstno še nikdo. Z mnogimi drugimi vrstniki, zdušnimi za slovenstvo,
proučeval sem slastno tedaj tudi jaz po Stritarjevem veščem razlaganji največjega našega pesnika, in vzbudilo se mi je takrat zajedno do Stritarja tisto mladostnoiskreno spoštovanje, katero nam zrelejša leta res nekoliko ohlajajo, toda popolnoma ne ohlade nikdar. Pokojni Mat. C i ga le in Davorin Tr stenja k sta se mi nekoč pritožila, kako redko mladina spoznava starejših pisateljev vrline, in moža sta v obče povedala resnico. Te obžalovanja vredne mladostne napake se meni do danes ni treba kesati in Stritarju nasproti najmenj. Kolikorkrat pomislim še sedaj, kako pozorno in sebi na stalno korist sem prebiral sprva v ,Glasniku' in pozneje v dunajskem ,Zvonu' sosebno njega zlatozrnate ,Literarne pogovore', ki so resnično najkoristnejši književni ,vademecum' zlasti vsakemu mlademu ukaželjnemu pesniku slovenskemu, vselej moram reči sam sebi po vsi pravici: Stritar je bil prvi tvoj strokovnjaški učitelj v poeziji, najprej javnim tiskanim p6tem in kesneje s prijateljskimi zasebnimi listi svojimi, na čemer mu ved na pristojna čast in zaslužena hvala!
Kaj hočem napisati o Levstiku, katerega je v najugodnejšem času njega in mojega življenja dobra sreča privedla meni prijaznivo naproti ? Koliko bi pisal lahko in rad, in vender mi zopet veleva nekov notranji glas: pusti in stori to po svoje, kadar bije tvoja ura! — Levstika je po moji misli najzvesteje naslikal leta 1870. v dunajskem in lani v ,Ljubljanskem Zvonu' njega mnogoletni prijatelj in najboljši poznavalec Stritar. Meni torej, oslanjajočemu se na ta dva spisa, katera gotovo pomnijo vsi pravi čestitelji Levstikovi, ni treba druzega, nego soglasno ž njima poročati še od svoje strani, kakšen se je pokazal do mene.
Osebno sva se spoznala z Levstikom leta 1876. slučajno, ko sem vročega dne malega srpana v svoje in voznika svojega okrepilo se ustavil za Gradom ,Pri Sokolu', tačas dobroznani gostilni, kjer sva s pokojnikom imela tudi še dolgo pozneje iz razlogov, obema najbolj prijajočih, književne poletne svoje ,jour-fixe', posebno dokler se niso začela kazati prva znamenja njega poslednje bolezni, katera ga je vsem najljubšim prijateljem odvračala bolj in bolj. Toda ni spočetka najinega znanja ni ves čas pozneje se nisva z Levstikom shajala samö ,na kozarce vina' in prazno besedovanje, dasi sva se-devala vkupe često po šest do osem ur, ali še delj. Ne, teh živih pogovorov Levstikovih, stare, novejše in najnovejše književne zgodovine slovenske korenitega njega razlaganja, oprtega na dela, katera je prijateljski postrežno donašal s seboj in posojal mi tudi na dom, t e g;£ ne pozabim nikdar! On, strokovnjak, odkril je meni dalje naj-
prvi umevno čudovito bogastvo in blagoglasje slovenščine, on snel raz duševne oči moje mreno ter mi pokazal svet in življenje in slovenstvo posebe v pravi luči.
O Goetheji sem bral nekoč, da je bilo njega srce, akotudi malokomu znano, tako veliko, kakor njega um, katerega je poznal vsakdo. Takšen je bil tudi Levstik, kar namesto mene najbolje povčdi Prešernova hči, gospodičina E mesti na Jelovškova. Globokočutno srce Levstikovo, ki je prebilo trpljenja kakor malokatero, ni zakrknilo, kadar je bila ,v mirno zavetje priplavala njega ladja', ne, prav narobe : Levstik je ohranil človekoljubje svoje vedno neizpremenjeno, in akoravno sam ne bogat, izkazoval je vender radosten »ljubezen do brata' dejansko, zlasti kjer bi se bilo nadejati resnične koristi za domovino.
Takov živi meni v svetlem spominu nenadomestni učitelj in bla-godušni prijatelj Levstik. Drže se njega zdravih moških naukov in dobromišljenih navodov, bodem, kakor doslej tudi od sedaj neomajno hodil izbranim svojim potem in zvest staremu geslu svojemu:
Altius semper, non statim, sed gradatim! V to mi pomozi Bog!«
Tako Cimperman. — Dovoljeno nam bodi za sedaj samo še nekoliko besed.
V »Iverih« Cimpermanovih čitamo nekje nastopne stihe:
»Pohvalim naj tebe, ki sam se ne hvališ, Srca ne božaš in ž njim se ne šališ Pošten, plemenit si, četudi — grča: Potrebniku vrčžeš hleba: nä! In vinskega ne odmičeš vrča, Prijazno ga tdčiš mu do vrhä, Desnice ne stiska zloba ti krča, Ko pomoč naj vdovi, siroti se da. Resnice branitelj stojiš in si stal Vsekdär v viharnem böji nevstrašen, A-lic ne mdči ti sölzna kaplja, Srcä ognjeno gorjč ne raztaplja, Po bäbje nisi preplašen, Ce krägulj piščfc je koklji pobral. Globoko čutfcč ne poznaš mehkužnosti, Postrežen si brez vsakeršne sužnosti, Sreč ti sodi, ko nänj se oziraš Ter dvigaš brata in pot mu odpiraš!«
Naslovljeni ti stihi niso, ali težko ni ugeniti, da so namenjeni L ev-stiku, ne pisatelju, nego človeku Levstiku. Kakö upravičeni so od
prve do poslednje besede, to ve vsakdo, kdor je ali osebno poznal Levstika, ali čital o njem prelepi spis Stritarjev v lanskem letniku tega lista. Da se nam še bolje in lepše pokaže Levstikov blagi značaj in njega prijateljsko razmerje proti Cimpermanu, priobčimo nastopno črtico, katero nam navaja gospodičina E. J e 1 o v š k o v a, na čemer jo dostojno zahvaljamo:
. . . »Bilo je dne 2. grudna leta 1882., bas na rojstveni dan očeta mojega, ko pridem od Cimpermana k Levstiku in ga v spominu na svojega očeta prosim, naj bi Cimpermanu nekoliko pomagal ter mu preskrbel kuriva, ker ubožec zmrzuje. Zajedno ga prosim, naj bi nekoliko popazil nanj, zakaj meni sami je za nekaj tednov oditi. Levstik mi je obetal oboje in je bil mož-beseda. Cimperman je namreč tačas, ko sem bila z dorni, zbolel jako nevarno. Slučajno zvem o bolezni njegovi in se precej vrnem v Ljubljano. Dne 18. grudna pridem k Levstiku. Opravičuje se mi, da mi ni poročal ničesar, češ, zadržavala ga je sama prepoved Cimpermanova. Nato me vpraša, ali je pač bolniku dovolj strežbe in pomočkov ? Odgovorim mu, da ne, nego da ima jedino to, kar mu je že dal on sam. Pristavim še, da namerjam pisati gospe Razlagovi, ker mi je nekoč rekla, naj se obrnem do nje, ako bi potrebovala česa. Levstik stopa nekaj časa po sobi, naposled obstoji pred menoj in izpregovorf:,Nekaj Vam moram povedati/ — ,Kaj takega, gospod Levstik ?' vprašam in ga gledam pričakuje. Dolgo me gleda bistro tudi on, končno deje: ,No, nič posebnega. Veste, nekomu sem dolžan 40 goldinarjev, ali oni človek je že umrl. Kaj pravite, ali naj jih dam Cimpermanu?' Odgovorim mu: ,Gospod Levstik, ako vedö mrtveci kaj o tem, kar se godi tukaj, gotovo bode mož, komur ste bili dolžni, zadovoljen, če daste denar Cimpermanu, saj če ga je kdo potreben, potreben ga je on!' Zdajci vidim, kako se Levstiku porose oči. ,Torej naj mu dam denar ? Toda V i ga morate nesti in ne smete povedati, odkod je! Recite, prijatelji so mu ga nabrali/ Potem zavije bankovce v popir in mi jih izroči, rekoč: ,Prav vesel, sem, da sem se iznebil tega dolga, kateri me je že dolgo težil!'«
Kaj nam preostaja še reči? To dejanje govori dovolj glasno samo; zdi se nam, da nam rahlo ali živo zvene na uho Levstikove znane besede:
»Skrbi zdse, ljubi brata, Dvigni ga, odprl mu vrata, In sodnik naj bo sred!« —
(Konec prihodnjič.)
Narodopisne posebnosti.
Piše Ivan Vrhovec,
II.
Mor j en j e otrok.
i je menda živali, ki ne bi zastavila za mladiče svoje vseh svojih močij; če je treba, brani jih celo z življenjem. Prirodopisci nam pripovedujejo genljive dogodke o ljubezni starih do mladičev. Medvedki mladiče pobrati je opravek, ki se ga loti le najpredrznejši lovec, skoraj bi dejali, človek, ki mu do življenja ni posebno dosti. Spominjajmo se, kako brani k6klja svoja piščeta, od katerih zapodi cel6 velicega psa.
Tembolj nas osupnejo poročila potopiscev, ki nam pripovedujejo, da živi po svetu mnogo narodov, ki sami svoje otroke pobijejo in more. Ko so v preteklem stoletji odkrivali otočja Tihega morja na vzhodu Avstralije, naleteli so prav na vsakem to grozovito navado. V Evropi je izobražen svet neverjeten zmajeval z ramami, češ, da je stvar do dobra nemogoča. Kako bi človek, »krona stvarjenja«, četudi stoji na najnižji stopinji omike, mogel v sebi zatreti čustva, ki jih je priroda vcepila celo najdivjejšim zverem, levom in tigrom! Poročila daleč po svetu potujočih mornarjev so se zdela tem neverjetnejša, ker so si Evropci mislili ravno takrat neizobražene narode v rajski pristnosti in nedolžnosti živeče in brez hudobnih nagibov, s kakeršnimi je bil okužen tedanji svet. Domišljali so si jih take, kakor sta bila Adam in Eva pred grehom. Minilo je mnogo let, predno so jeli Evropci verjeti, da je resnica, kar se jim poroča in da se resnično nahajajo närodje, ki sami davijo in pobijajo otroke svoje.
Pri tem pa je izobraženi svet konec preteklega stoletja pozabil, da so bili tej grozoviti navadi udani takisto närodje, ki so si pridobili v zgodovini sloveča imena ter gospodovali vsemu tedanjemu svetu. Vsakemu nas je pač znana pravljica o Cirovi mladosti, ki ga je dal njega stari oče Astijag vreči v vodo, ker so mu vedeževalci prerokovali, da ga pahne kdaj s prestola. Otroke so morili v starejših časih celo Grki. Pri Spartancih je skrbela še država za to, da so se slabotni in betežni otroci odpravljali. Sicer niso ravno zahtevali, da morajo umreti, vender pa mati otroka, o katerem se je starejšinstvo izreklo,
da ne bode Špartancem nikdar delal časti, ni videla nikoli več. Vzeli so ga ji in ga rekli odnesti na poseben za to določen kraj v gorovji Tajgetu in ga prepustili tam usodi, naj je ali lakote poginil, ali ga raztrgala divja zver, ali ga pobral kakov usmiljen podložnik špartanski, kakšen perijek ali helöt ter ubozega črvfča vzgojil za svojega.
Niti toliko izobraženi Atenjani niso prepovedovali na jednak način iznebljati se svojih otrok, le da se je moralo zgoditi to v najzgodnejši mladosti. Kaznovali so roditelje, ki so izpostavili in kam na stran položili otroka, ki so ga začeli že vzgojevati. Zlasti je veljalo to o dečkih, z deklicami so pa smeli storiti to cel6 še pozneje. Proti deklicam so bili zakoni menj ostri, ker so imeli roditelji dolžnost hčeram dati dostojno doto.
Jednako pravilo je veljalo pri Rimljanih. V najstarejših časih je bilo izpostavljanje otrok prav navadna stvar. Tej starorimski navadi so pripisovali početek Rima. Pravljica o Romulu in Remu nas uverja dovolj o tem, da so stari Rimljanje izpostavljali svoje otroke, in kakor so počenjali stari, po tem so se ravnali tudi poznejši rodovi. Omika, do katere so se pospeli Rimljani n. pr. v dobi cesarjev, izpremenila ni te stare navade prav nič, zakaj prav v dobi cesarjev, ko je gospodoval Rim vsemu tedaj znanemu svetu, izpostavljali so otroke tako pogostoma, da je bilo groza. Pač je veljala neka stara prepoved, ki so jo pripisovali celo Romulu, po kateri je moral pustiti Rimljan vse dečke in vsaj vsako najstarejšo deklico živo; isti zakon je prepovedoval svojega otroka usmrtiti pred tretjim letom in še takrat je moralo v to privoliti pet najbližnjih sorodnikov. A za ta zakon se najbrž nihče ni brigal, sicer bi v dobi cesarjev ta grozovita navada ne bila tako zelo razširjena, kakor je bila. Po vsem se kaže, da se Rimljanom ni prav nič napačnega zdelo, če se je iznebil kakov revež na ta način svojih otrok. (Nitsch, Beschreibung des Zustandes der Römer, 180/. I. Bd.).
Isto navado nahajamo tudi pri starih Germanih, katerim je bilo sicer dovoljeno storiti s svojimi otroki, kar so hoteli, toda le predno je novorojenec kaj zaužil ali predno je v očetovi hiši zajokal. Pozneje otroka moriti je bilo prepovedano, izvzemši če so bili roditelji tako ubožni, da ga nikakor niso mogli vzrediti. Temu dosledno so pokopali v severni Germaniji po smrti kakega ubožnega oproščenca tudi njegove otroke poleg njega, le najstarejšega je vzel časih njega gospod in ga vzredil (Grimm, Rechtsalterthiimer).
Ta grozovita navada je veljala tudi še po razrušenji rimskega gospodstva ,in šele krščanstvo in muhamedanstvo sta jo zatrli pri
svojih vernikih, toda ne zlahka, ampak po velikih težavah in tekom dolzih let. Krščanska cerkev je v zgodnjem srednjem veku žrtvovala vse svoje moči, da bi odpravila ta nedostatek. Izdajala je ostre prepovedi, žugala z časnimi in večnimi kaznimi in sedel je že Kari Veliki na prestolu, toda morjenje otrok v krščanski Evropi še ni bilo zatrto. Misliti se je moralo na druge pomočke. Leta 789. so sezidali v Milanu prvi najdenški zavod, kamor so vzprejemali odložene otroke. V istem Milanu se je osnovala v 12. stoletji pobožna družba, ki si je razven drugih pobožnih nalog stavila tudi to, da je iskala odloženih otrok. A tudi cerkev sama je storila, kar je mogla ter vzgojevala naj-dence z vso skrbljivostjo. V 13. stoletji je pozivala roditelje, ki menijo svoje otroke umoriti, naj tega ne store, temveč naj jih prinašajo pred cerkvene duri. V znamenje, da otroče še ni krščeno, polagali so zraven njega soli.
V čast človečanstvu pa recimo, da so bile pri Grkih, Rimljanih in poznejših krščanskih narodih taki dogodki izjeme, ki so se prigajali le redkokrat, četudi večkrat nego dan danes. Toda nahajajo se še sedaj närodje in sicer mnogo narodov, gotovo večina vseh Zemljanov, ki svoje otroke dosledno ne le strani mečejo, nego jih tudi more. Ni jeden del sveta ni izvzet od te grozne navade, niti Evropa ne. V Evropi jo je opazoval stari Linne pri Laponcih, torej dovolj zanesljiva priča. Razširjena je po večini Azije, Afrike, Amerike in je bila do najnovejših časov razširjena po vsi Avstraliji in Oceaniji, to se pravi po otokih, ki jih prištevamo temu najmlajšemu in najmanjšemu delu sveta. Nekdaj so morili vsi Avstralci svoje otroke in jih more še sedaj povsod tam, kjer se ne boje angleških kaznij. O tem, ali naj novorojenec "živi ali ne, odločuje po nekod oče, po nekod mati. ki rodnega otroka ne umori le svojeročno, nego si ga tudi pripravi za obed ter povabi nanj najboljše svoje prijateljice. Po stari navadi si sme ona odrezati ali odtrgati prvi in si izbrati seveda naj slastnejši kos. Potniki, ki so prehodili dokaj Avstralije, trdijo, da se pomori tam najmenj tretjina otrok, rajši pa še več. Skoraj neizogibna je smrti mešanim otrokom iz evropske in avstralske krvi.
Morjenje otrok je še sedaj v polnem cvetu po zapadnih otočjih Oceanije, pričenši od Nove Gvineje tja do Fičijanskih otokov, po vzhodnih pa je ali že popolnoma zatrto, ali se nahaja le še v kakem skritem kotičku naj oddaljenejših otokov. Tod so namreč oto-čanje že skoraj vsi h krščanstvu izpreobrnjeni, ali pred prihodom misijonarjev je bila ta grozovitost v navadi celo po onih otokih, katerih prebivalci so se bili popeli že na precejšnjo stopinjo omike, n. pr.
na Tahitiji, na Novi Zelandiji, na Havaji ali Sandwichsovih otokih i. t. d. Polinezi so pripovedovali misijonarjem, da bi bilo šlo po nekaterih otočjih ljudstvo do dobra po zlo, ako ne bi bili prišli Evropci še v pravem času tjakaj. Ko so dospeli prvi misijonarji do Tahitija, videli so, da se pobije tudi mnogo odraslih ljudij, človeške daritve so bile jako pogoste; mnogo jih je palo v večnih nikdar prejenjajočih bojih, ali število vseh teh še ni doseglo števila precej po rojstvu umorjenih otrok iz vseh stanov. Gotovo več nego dve tretjini otrok je na ta način pomrlo. Najzanesljivejši priči, misijonarja Nott in Ellis, ki sta živela leta in leta med temi divjaki in v vedni dotiki ž njimi, trdila sta, da nista mogla na Tahitiji zvedeti niti za jedno mater, ki ne bi bila podušila več svojih otrok, če jih je le imela. Nekatere so jih pomorile po šestero, osmero in še več. In čudno 1 Roditelji niso imeli nikakega pojma o tem, da počenjajo kaj napačnega, temveč so o teh moritvah govorili odkritosrčno in odgovarjali vsem vprašanjem, ki sta jih misijonarja stavila v tej stvari. Zvedela sta, da puste prvega otroka po navadi živega, ali največ dva, vse druge pomore. Jednake izkušnje so preživeli misijonarji tudi po drugih otokih in po Avstraliji in zvedeli, da se pomori povsod več deklic nego dečkov, katerim so rajši prizanašali, zakaj iz dečka je vzrasel lehko kdaj izboren ribič, veslač, vojak ali sicer koristen ud divje človeške družbe, ženska pa nikakor ni mogla toliko žaleči. Vrhu tega je bila ženska še pri vseh teh rodovih najzaničevanejša stvar na svetu, zaničevanejša od najgr-šega ščeneta. Roditelji se torej nikakor niso pomišljali žrtvovati ženskega zardda.
Vzroki za to grozovito navado so pač različni, najprej je prisililo divjake k nji zlasti po Avstraliji in po nekaterih skalnatih in nerodovitih otokih pogrešanje najpotrebnejše hrane. A za vse otoke to nikakor ne velja, zakaj nekateri, in ravno Tahiti je takšen, so sila rodoviti in dajo svojim prebivalcem zadosti hrane, ne da bi se jim bilo treba preveč truditi. Posebno bodi to rečeno o plemenitih rodbinah, katerim so bili vsi podložniki pravi sužniki, ki so jih tlačili in trpinčili kakor nekdaj graščaki ubozega tlačana, Skrb, kako naj pre-žive svojo deco, tlačila jih gotovo ni, vender so tudi oni morili svoje otroke. Počenjali so to iz stanovskih predsodkov, ker so hoteli, da ostane njih plemeniti rod neomadeževan po nestanovskih ženitvah.
V Avstraliji je marsikatera mati umorila svoje dete iz prav običnega vzroka, ker se je n. pr. hotela iz tega ali onega vzroka nad svojim možem znositi. Zopet drugod so bili materam otroci odveč, ker so jim bili pri njih obilih poslih v napotje. Havajec je pobil svojega
otroka, če mu je obolel ali preveč kričal. Čudno! Misijonar Williams pripoveduje o neki materi na Fičijanskih otokih, ki je svojega otroka le zato umorila, da je mogla namesto njega dva druga vzeti za svoja, in Avstralke dojč in vzrejajo grde zanikarne pse, Dingo zvane, z vso skrbljivostjo, v tem, ko svoje otroke brez pomisleka davijo. Neizogibna je skoraj po vsi Avstraliji in Oceaniji smrt vsem bolehnim in betežnim otrokom, a na nekaterih polineških otokih imajo pa ravno take otroke v največji časti, ker menijo, da se je preselil vanje kakšen dobrodelen duh ter s tem ali onim znamenjem na otrokovem životu namignil, da že tiči v njem.
Dvojci se vidijo Oceancem velika nesreča, zato pomore najpogosteje oba, vselej pa gotovo jednega njiju, čudno vender je, da puste n. pr. Avstralci, ki more sicer deklice, od dvojcev raznega spola ravno deklico živo.
Ali nimajo ti divji ljudje prav nobenega čuta, prav nobene ljubezni do svojih otrok? Imajo jo, in to je ravno najnerazumljivejše. Otroke, katere puščajo žive, strežejo in vzrejajo s toliko ljubeznivostjo, da bi bile divjakinje lehko marsikateri evropski materi v vzgled. Oče in mati, bratje, sestre in bližnji sorodniki se trudijo napravljati drobnemu črviču kar največ veselja. V njegovi najnežnejši mladosti mu je dovoljeno vse in komaj shodi, učita ga oče in mati v vseh spretnostih, ki mu jih bode v življenji treba. Pozneje ga dasta v neko šolo, kjer ga kakšen star mož izurja v metanji bumeranga, v nastavljanji mrež in jednakih spretnostih, deklice pa se uče pri starih ženah tkanja, pletenja mrež, plaht in druge hišne priprave.
Nekaterim misijonarjem se hoče dozdevati, kakor bi bila ravno prevelika ljubezen do otrok vzrok njih prezgodnje smrti. Kdo okuša pač grenkosti življenja menj nego otroci in v kakeršnem razmerji je kdo tu umrl, v takih bode živel po veri teh divjakov na onem svetu. Zakaj bi torej roditelji ne privoščili svojim otrokom po smrti najpri-jetnejšega življenja, to se pravi, zakaj naj bi jih ne pomorili, dokler se niso obesile še nanje teže in grenkosti tukajšnega življenja? S tega stališča je tudi razumno, da žalujejo roditelji za umorjenimi otroci ravno tako ali še bolj, kakor za onimi, ki jim odnirjo prirodne smrti.
Oglejmo se še po drugih delih svetä. V Aziji n. pr. je morjenje otrök po večini kitajskih pokrajin, po vsi severni Sibiriji, pri Kamča-dalcih, Kurilcih, Koreancih, Japoncih, Sijamcih in sicer po vsi Zadnji in Sprednji Indiji in v osrednji Arabiji v navadi, udana ji je torej večina Azijatov. Tudi ti narodje pomore vse deklice, največ puste živo
v vsaki rodbini po jedno, n. pr. Jakuti v severni Sibiriji. Toda Hondi, Račputi in drugi razrodjp v sprednji Indiji in drugi.
Prava klasiška dežela za morjenje deklic pa je Kitaj. V tem oziru ga menda ni trdosrčnejšega naroda na svetu. Kitajec se pač oveseli rojstva sinovega, toda za rojstvo hčere se ne zmeni, izvzemši toliko, da jo ukaže umoriti ali izpostaviti. Hčerka je Kitajcu breme, ki se ga kolikor mogoče rad hitro iznebi. Skozi in skozi praktiški Kitajec ceni otroke svoje po tem, koliko mu utegnejo kdaj koristiti. Takih nazorov pa niso le siromaki nego tudi bogatini. Hči ne bode hiši nikdar koristila, temveč škodila, zakaj omožila se bode ter odnesla s seboj še doto iz hiše. Omožiti se pa mora, saj je skoraj ni večje sramote ne le zanjo, nego za vso nje rodbino, če ostane samica. Toda brez dote bi seveda ne maral nihče zanjo; po nevestah brez dot ne vpraša noben kitajski ženin.
Ce se porodi torej Kitajcu deklica, šteje si to v nesrečo, bodisi že preprostega ali plemenitega stanu, plemenitaš se čuti še tem ne-srečnejšega, zakaj ošabnež bi nikakor ne dovolil, da bi se omožila hči z ženinom nižjega stanu; toda ženini visokih stanov zahtevajo primerno doto, sicer kažejo ljudje po ulicah s prstom za njimi.
Kitajcu skoraj ne preostaja druzega nego spraviti nedolžno hčerko s poti, vender jo rajši izpostavi, nego umori. Seveda je na Kitajskem po zakonu oboje prepovedano, ali godi se le vsak dan in vsi vsako leto ponavljani zakoni ne izdado nič. Da bi se ta grozovita navada vsaj nekoliko zatrla, daje vlada po velikih mestih zidati hiše za näj-dence. V Kantonu se vzprejme vsako leto po najmenj 5000 deklic vanjo.
V Pekingu se vozi vsak dan pred solnčnim vzhodom po več z voli vpreženih voz, ki pobirajo umorjene ali pa še žive izpostavljene otroke. Čim večje je mesto, tem razširjenejše je to morjenje. Po nekaterih kitajskih pokrajinah ne pomore vseh deklic, zlasti v notranjih deželah jih puste vsaj polovico živih, po jedna deklica pa se nahaja tod v vsaki rodbini prav gotovo, če jo je usoda Kitajcu sploh prisodila.
Jednakih nazorov so v tem oziru prebivalci obeh Indij zlasti v notranjih krajih. Tudi tod je morjenje prepovedano po deželskih in verskih zakonih, toda Inda, zlasti Rašputa je bolj strah sramote, da bode ostala njega hči ali samica, ali se pa ne bode mogla svojemu stanu primerno omožiti, nego strah pred njegovim božanstvom Budo in vsemi zažuganimi kaznimi. Zato umori najprej svojo hčer in potem se začne s svojim bogom za storjeni greh pogajati. Pri tem mu pomaga seveda za dobro plačilo zvezdogled in čarodejec kaj rad. Trinajsti dan
po umoritvi se prikaže v sobi, kjer so hčer umorili in jo po navadi tudi pokopali, razstelje po tleh krävjaka ter si skuha in použije propisano jed. S tem je prevzel vse nasledke greha nase in očistil tako rodbino.
Angleži se trudijo na vso moč odpraviti te surove šege. Njih jako ostri zakoni so se pokazali že kaj koristni, o čemer naj pričajo naslednje številke. Leta 1842. je bilo pri indiškem razrodu Carečah razmerje med moškimi in ženskami tako, kakor 7 : 62, ali že deset let za tem tako, kakor 17 : 67. Pri nekem drugem indiškem razrodu Hond zvanem, se je nahajalo leta 1848. v 2150 rodbinah le okolo 50 dčklic, toda leta 1853. že 900 čez štiri leta starih. Te številke kažejo pač dovolj jasno, kako zelo je bilo v prejšnjih časih morjenje deklic po teh krajih razširjeno.
A čiste vesti n. pr. Kitajci pri tem nimajo. V provinciji Honan pripisujejo duši otrokovi veliko moč. Zatorej neso otroka, ki ga menijo izpostaviti ali utopiti, po velikih ovinkih na dotični kraj, da ne bi po smrti otrokovi raztogočeni duh našel pota nazaj v očetovo hišo. Zaradi gotovosti zavezujejo še otrokom oči.
Po Afriki je pa menda ni večje dežele, v kateri bi ne morili otrok, ravno to velja tudi skoraj brez izjeme o vseh indijanskih rodovih južne in severne Amerike tja do Grenlandije. Dasi prisili tudi te razrode dostikrat ubožnost in skrb, kakö bi vzredili novorojenca, vender vpliva tudi še mnogo drugih vzrokov. Nezakonske otroke po-mečejo nekateri razrodje vzhodne Afrike takoj v vodo, Abesinci jih pri tisti priči pobijejo, v tem ko nekateri drugi razrodje v njih bližini, n, pr. Kunama, ali pa nekateri Indijani južne Amerike takšne otroke celo skrbljiveje vzgajajo od drugih. Na Madagaskaru pobijejo ravno tako kakor v Avstraliji vse otroke, katerimi oče in mati nista oba domačina. Na Tahitiji se je nahajala preimenitna skrivna plemenitaška družba Arcoi. Ako nista bila oba zakonska istega stanu, morali so vsi njiju otroci umreti, če se to ni zgodilo, pehnili so dotičnika iz svojega stanu.
Betežne otroke pobijajo skoraj povsod. V Afriki je to znano n. pr. o prebivalcih Akre v zapadni Afriki, v vzhodni pa v Vanika, ki sploh drugačnih nego betežnih otrok nimajo navade moriti, ali ne daleč od njih stanujoči Masaji pa jih pustč žive. Na jugu jih morč Kafri in Hotentotje, v Južni Ameriki pa prebivalci Gvajane, nekdaj so jih spravljali s poti tudi stari Peruvanci, češ, da je takšne otroke kakšen hudoben duh »obsedel«.
Sicer pa v Ameriki nimajo navade otrok moriti, razven če so dvojci. V tem so jednaki Avstralcem, Abisincem in Suahelijem v Afriki,
kateri si pomagajo tudi s tem, da jih prodajo. Vidi se, kakor bi jih bilo umorjenja nekako groza in skoraj tako si lehko razlagamo navado nekega drugega afrikanskega razroda: Vanjamvezi. Ti umore le po jednega dvöjcev, a namesto njega polože poleg ostalega kakšno v živalsko kožo zavito stvar ter ravnajo z njo prav tako, kakor z živim otrokom. Morjenje dvöjcev se poroča dalje o Kafrih, tu in tam tudi o Madagazih, zlasti na vzhodni strani tega velikega otoka. Tudi o Hotentotih zatrjujejo nekateri potopisci takisto, vender drugi temu oporekajo. Toda brezdvojbeno je obično pri Kamčadalih in Kurilcih v vzhodni Aziji.
Nasprotno temu pa so za nekatere narode dvojci velika sreča. Hotentotje so n. pr. kaj ponosni nanje; isto tako se dvojcev ovesele kaliforniški Indijani in nekateri razrodje v Beninu v Afriki. Duala za-mörci izkazujejo takövi materi veliko čast in potnik in misijönar Bus je naletel v Akimu na kralja dvöjca.
Za morjenje novorojencev nam naštevajo potniki najrazličnejše vzroke, iz katerih se da posneti, da je največkrat venderle njih vera ali praznoverje vzrok. O marsikakem narodu vemo to celo za gotovo. Na Cejlonu n. pr. in tudi drugod po Indiji odločuje j edino le zvezdo-gledec, čarovnik, v tem, ali otrok živ i ali se usmrti. Če se mu zdi, da je rojstveni dan otrokov nesrečen, umore ga brez obotavljanja. Taki nesrečni dnevi so n. pr. pri Takuih v vzhodni Afriki srede, pri Bambarih pa petki.
Sultan Badr-el din iz Palembanga je dal umoriti novorojenega sina svojega, ker se mu je prerokovalo, da ga otroče spravi kdaj v nesrečo. Praznoverju žrtvujejo tudi Madagazi svoje otroke, Kamčadali pomore vse v kaki viharni noči rojene otroke. Suaheli pomori ali po-prodajo vse, ki dobe v zgorenjih čeljustih prej zobe, nego v spodnjih in Kafri tiste, ki jim prezgodaj izpadejo prvi, mlečni zobje.
Načini pa, po katerih se iznebljajo roditelji svojih otrök so pri različnih narodih različni.
Večinoma jih izpostavljajo, v Kitaji je ta način skoraj jedino v navadi. Tako so počenjali kakor smo čuli, tudi Atenci, Spartanci in Grmani. Izpostavljali so jih na take kraje, koder so utegnili ljudje mimo prihajati.
Na Cejlonu jih posajajo na mravljišča velikih mravljincev. O usmiljenji pri takih narodih pač ni govora. Avstralka prime svoje dete za noge ter udari ž njim po tleh ali ob drevo, da se možgani razkrope na vse strani. Polinezi in Avstralci jih pokopavajo tudi žive. Jednako navado imajo Hotentotje, vzhodni Afrikanci, Račputi. In
dijani južne Amerike in drugi. Dokaj grozovitejši so bili v prejšnjih časih prebivalci Tahitija, ki so lomili svojim otrokom ude pri nogah pričenši, češ, da s tem duši pokažejo pot, po kateri naj se umakne iz života.
Na Fičijanskih otokih (Oceanija) tisc6 otrokom usta in nos toliko časa, da se zaduše, na Kitajskem jim devajo mokre prte na usta, ali jim natlačijo vanje pepela in rajževega zrna. V Novem južnem Walecu v Avstraliji jih zadušajo z dimom, ob reki Murray v Avstraliji pa natlači mati novorojencu žrjavice v ušesa in jih zadela s peskom. Kamčadali mečejo svoje otroke žive psom. Kitajci jih utapljajo v posodi, polni vode, po nekaterih krajih Indije jemljo za tö tudi mleko. Račputi n. pr. skopljejo luknjo v zemljo, napolnijo jo z mlekom in utope v njem otroka, vender pa je v Indiji priljubljen še najbolj opij, ki nežno stvarco hitro vpijani in ob jednem tudi umori.
Ta žalostni posel opravljajo pri nekaterih razrodih matere, pri drugih očetje, pri nekaterih pa imajo za to posebne obrtnike; na Ta-hitiji so bile odločene v morjenji izvežbane ženske in po Fičijanskih otokih so vsaj prej hodili strokovnjaki po vaseh povprašuje, če ni kaj opravka zanje.
Odkar pa se razširja krščanstvo bolj in bolj, izginja ta grozovita navada od dne do dne in ne bode več minilo mnogo desetletij, ko se bode o detomöru pripovedovalo kakor o kaki skoraj neverjetni pravljici.
Reformacija v Slovencih.
(V tristoletni spomin smrti Jurija Dalmatina (dnč 31. velikega srpana 1589), pisatelja
slovenske »Biblije«.
Spisal Andrej Fekonja.
(Dalje.)
eželni stanovi štajerski, koroški in kranjski, katerih pretežna večina je itak bila prestopila k novi veri, zahtevali so leta 1556. od cesarja Ferdinanda I. slobodno iz-povedanje evangeljskega verstva. Ferdinand jim tega sicer ali, ker je na vse strani imel toliko raznih skrbij, in zlasti v tedanjih vojnah turških nikakor ni mogel pogrešati pomoči »slo-
dovolil;
venske« gospode: dopustil jim je vender sv. obhajilo pod obojo podobo (kruha in vina), dokler ne izreče o tej stvari razsodbe svoje tedaj zborujoči koncil ali cerkveni zbor tridentski. Zato so ponavljali deželni stanovi prošnjo svojo na vsakem zboru, ki se je zaradi dovoljenja davkov in vojne sklicaval vsako leto in o drugih prilikah tudi med letom; dokler jim ni Ferdinandov sin, nadvoj-voda Karol, na (omenjenem) deželnem zboru v Brucku leta 1578. odobril slobodnega veroizpovedanja, pogodivši si, da mu bode prosto delati na svojih posestvih in po vojvodskih mestih, kakor bode sam hotel. 1)
Ker so tudi nekateri cerkveni poglavarji slovenski (Kazianer, See-bach) bolj »ljubili mir ter niso hoteli v svojih škofijah napravljati očitnih, morebiti cel6 krvavih zdražeb« : tedaj je — piše Trdina — »ljudem bilo do malega bolj na voljo dano, izvoliti si to ali ono vero; tudi duhovščina ne posebno zadrževana, ako se komu katoliška vera več všeč ne zdi; od zgoraj se je molčalo, od spodaj pa tudi ni bilo dovolj moči, srčno ustavljati se zopet zmagujočim luteranom. Tedaj se katoliška vera od leta do leta gubi in zavrača v čimdalje ožje kroge ; samostani stoje večjidel prazni, beseda deželnih duhovnikov je preslaba, glas vpijočega v puščavi; z jedno besedo: po vseh slovenskih krajih zmaguje nova vera. — Leta 1564. se je štelo že mnogo več luterskih nego katoliških Slovencev, akoprem so bile cerkve po deželi še zvečine v rokah katoliških prebivalcev. Cesar, ki je bil v strahu pred Turki, dovolil je sedaj očitno stanovom slobodni obred nove vere, in oni zopet so mu to s tem povrnili, da so na Turke šli in pre-magavši jih v Bosno zapodili. Pa vkljub temu, da je luterstvo malone povsod dobilo veljavo, vršilo se je vender vsaj v Kranjski preverjanje ljudstva mirno, brez posebnih prepirov in prelivanja krvi, ki se je isti čas v drugih krajih, zlasti v Francoski in Holandski v potokih pretakala zavoljo nove vere.«
Črtica o tedanjem življenji.
Kakšno je bilo po nekaterih krajih pri nas življenje ob času verske razdraženosti in verskih prepirov, kaže nam nekoliko posebno poročilo iz Kranja leta 1595., ki nam ga je priobčil Jan. Parapat v »Letopisu Matice Slovenske« za leto 1870. str. 119. Ker so stvari verjetno da več ali menj bile si podobne ali i jednake tudi po drugod, kjer se
i) Stark 1. c. IV. 186; Vojvodstvo Koroško 66.
je tako bil ugnezdil duh novoverski: zato podajemo tudi tu isto iz-vestje celo (ki je poleg še zanimivo v oziru na nekatere istovrstne prizore, vršeče se uprav tudi v naših dneh).
Neimenovani pisalec pravi v omenjenem poročilu:
»Prešerno in nesramno obnašanje se razširja, ljudje preklinjajo in zabavljajo od zore do mraka, zasramujejo in posmehujejo se v hišah, skozi okna in po ulicah brez nikakeršne kazni. Podnevi pijančujejo in ponoči neprenehoma do jutranjega svita ne le mestni prebivalci, ampak tudi preprosti kmetje. V nedeljah in praznikih vre iz bližnjih krajev starina in mladina v mesto. Pred cerkvenim opravilom tekajo že v žganjarnice. Kar očitno po ulicah ga srkajo, v prodajalnicah, pa tudi po hišah in ne samo po krčmah, tudi pri sedanjem mestnem sodniku. Časih se dobro pretepo in potem se gugajo pijani kakor nespametna živina v cerkev. Ne mine še opravilo, takoj hite k novemu vincu in posedajo ves božji dan pri polni maj oliki. Drugi začenjajo na vse zgodaj kegljati na kegljišči, najrajši blizu mosta, in zamujajo službo božjo. Zopet drugi stavijo ali kockajo v neki koči ves ljubi dan do trde noči in še dalje. Toda ne samo v praznikih se godijo take reči, tudi v ponedeljkih; v tržnih dneh ni boljše, da se sploh pohujšujejo tuji ljudje. Po 10, 20 celo 50 gld. izgubivajo. Pred nekaj leti so se stepli in dva ubili. Poleg tega se rote in preklinjajo tako strašno, da bi se kar zemlja odprla in požrla igralce in njih brloge. Kadar vse zapravijo, izrastejo nekaterim dolgi prsti, da jamejo krasti; drugi pridejo na beraško palico z ženami in otroki vred.
V poprejšnjih časih so ob nedeljah in svetkih zjutraj pred cerkvenim opravilom in pozno zvečer ljubljanskim voznikom in tovornikom z verigami branili, da niso mogli ne v mesto ne čez most. A sedaj, mili Bog! nekateri nimajo nobenega praznika. O zapovedanih postnih dneh jedo meso, da se vprek led, nekatere celo silijo. — Nekateri luterani, ki znajo čitati, zbirajo druge okolo sebe in jim ozna-njujejo svoj dozdevni evangelij. Na Brdo in k Sigesdorferju letajo sedaj bolj nego kedaj.2) Brez dovoljenja prodajejo posestva mestna, cerkvena, bolničina, n. p. njive, vrtove itd. Kupci smejo prodajati pred službo božjo, in brez ozira na betežne in bolnike skačejo, plešejo in godejo nekateri, kakor jim srce poželi. — Pri pobiranji davkov več potrošajo
*) Po besedi Parapatovi poleg: Mitth. d. hist. Verein, f. Krain 1867 p. 92—93.
2) Na Brdu je bival tedaj luterski propovednik Jernej Knafelj, katerega je (leta 1579.) iz Kranja iztiranega v isti graščini baron Eck bil vzprejel, a je bilo od vlade večkrat prepovedano, hoditi tja Knaflja poslušat in vzprejemat od njega dozdevnih sa-kramentov (Istotam str. 113). — Sigesdorfer je bil bržčas kakov graščak.
nego nabirajo, pri kupčijah pa za likof zapravljajo po 10, 20 in 30 gld. Sploh se gode krivice; neki beneficijatov podložnik je moral pri prepisovanji zemljišča platiti 150 gld. Davke nakladajo samovoljno, temu več , drugemu manje, kakor jim pride na misel. Za hoste in gozde nikdo ne skrbi; kdor more, kaj ugrabi. Besnica (?) je pripuščena tujcem, mostnine že za blizu 1000 gld. niso všteli v račun; duhovnikom in cerkvam pa posestva jemljo in sebi prilaščujejo.«
Tako nepoznani izvestitelj Kranjski leta 1595., o katerem pa sicer naš poročevalec (Parapat) pripomenja, »da je nekaj pristransko in preživo pisal.«
Katolikov odpor ali protireformacija.
Takšnemu počenjanju novotarskemu in tako silnemu napredovanju luterstva se je bilo začelo od strogo katoliške strani dakakor tudi nasproti delovati — kakor je že bilo tu in tam omenjeno. No izprva le slabo in zato naravski z neznatnimi uspehi. Cesar Karol V. (1. 1519.—1556.) iniel je tedaj v Italiji hude vojne s francoskim kraljem Francem I.; brat njemu nadvojvoda Ferdinand (od 1. 1 531. rimski kralj) pak je avstrijske in ogerske dežele moral braniti proti mogočnemu turškemu sultanu Sulejmanu. Pač je bil Ferdinand že leta 1523. ukazal, da mora vsakdo oblästvu izročiti ali sam uničiti vse krivoverske knjige in spise; in dve leti pozneje isto ponavljajoč, prepovedal je še nadvojvoda v bodoče nastavljati učitelje brez škofovega dovoljenja; da, niti pogovarjati se nebi smelo o Lutru. A leta 1528. je Ferdinand vzajemno s kardinalom Matejem Langom, nadškofom salcburškim, in Krištofom Rauberjem, škofom ljubljanskim in sekovske škofije upraviteljem, imenoval posebno komisijo, katera je preiskavala posamezne fare gledč pravoverstva in dajala potrebne napotke ter novo vero zatirala in poravnavala tudi druge nerednosti. Ali to ni bilo baš kaj izdatno in ne trajno na dolgo; le tako nekako bolj mimogredno, po nekoder celo neporajtano.2)
Med cerkvenimi poglavarji se je verskim novotarjem v Slovencih prvi bil postavil v bran ljubljanski škof Urban Textor, »sin revnih Kraševcev, pa z dušnimi zmožnostimi obili oblagodarjen«, ki je (po besedah Trdinovih) »zapustil slaven spomin« in se bode »vedno štel med prve zvezde slovenskih katolikov.« Leta 1548. je Textor pri kralji Ferdinandu dosegel vsaj toliko, da je bil Trubar in nekoliko drugih
Prim, tudi Ant. Kodra roman »Luteranci« v Kresu 1883.
2) Lj. Zvon VII. 759; Križanič III. 58; Orožen: Dek. Cilli 43.
reformatorskih kolovodij pregnanih iz dežele; in tedaj »zopet pridobi on škofovemu sedežu z najlepšim vzgledom, z varčnostjo, bogaboječim življenjem spoštovanje in svetlost, ki je bila v največjo kvar in nečast katolištvu zvečine izginila. Vzgled škofov prešine tudi druge katolike; zveste potrdi v gorečnosti, omahujoče zopet v stanovitnost vzpodbode. Čim večje je število in oblast luteranov, s tem večjim navdušenjem se jim tudi on nasproti postavi. Sam gre leta 1556. v novoverni Kranj in tu vpričo velike množice, ki se je na semenj (»žegnanje«) zbrala, tako presrčno govori, da ganjeno ljudstvo priseže zopet na staro, katoliško vero. Zaman ga luterani na vse strani ovirajo in mu celo s smrtjo žugajo, ako od svojega izpreobračanja ne odstopi. Ako bi bil dalje živel (umrl je L 1558. v Donauwörthu), ni dvomiti, da se nova vera nikdar ne bi bila tako dolgo držala na Slovenskem« — misli Trdina. No, hipni uspeh Textorjevega truda ni imel stalnega vpliva.
Razširjanju nove vere je dalje še odločneje stopil na pot cesarja Ferdinanda I. najmlajši sin
Nadvojvoda K a r o 1, kateri je leta 1564. dobil vlado v takoimenovani Notranji Avstriji, t. j. v Štajerski, Koroški in Kranjski z Gorico in Trstom. Novi vladar, stolujoč v Nemškem Gradci, »bil je unet katolik, ki je sklenil proti novi veri ravnati ostreje, nego njegov oče; pred vsem pa je želel kmete pri stari veri obdržati, ali jih, kjer so se že preverili, znova k nji privesti« (Trdina 110.). Naš zgodovinopisec J. Stare označuje njega delovanje v tem oziru v obče tako-le (IV. 189.):
»Nadvojvoda Karol je takoj prva leta vladanja pokazal, da ga je volja, povrniti katoliški cerkvi v svojih deželah nekdanjo veljavo. V tem prizadevanji so ga podpirali njegovi katoliški svetovalci, pobožna njegova žena Marija Bavarska in jezuviti, katere je nadvojvoda najpreje pozval, da so v Gradci opravljali postne propovedi, potem pa jih je nagovoril, da so se za stalno naselili v njegovem prestolnem mestu, kjer so zaslepljeno ljudstvo imeli s poukom odvračati od kri-voverštva. Razven tega je Karol najpredrznejše protestantske propo-vednike, kakor n. pr. Trubarja takoj iz dežele izgnal, kakor hitro je zasedel vladarski prestol. Štajerska, koroška in kranjska deželna gospoda, ki so po večjem bili protestanti, upirali so se na vso moč ukazom svojega vladarja ter zahtevali versko slobodo. Ti prepiri so se vsak čas ponavljali, ali brez uspeha, kajti Karol ni odjenjal od svojega sklepa in, ako je kedaj na videz nekoliko odjenjal, storil je zato,
1) Trdina 1. c. 106, 107; Letopis Matice Slov. 1870. 112.
ker je od gospode trebal pomoči zoper Turke. Tako je plemeniti gospodi ustno dovolil, da smejo slobodno spoznavati protestantsko vero; ali mestom in trgom te pravice nikakor ni hotel dovoliti (— razven že zgoraj o tem predmetu imenovanim mestom: Nemškemu Gradcu, Judenburgu, Celovcu in Ljubljani!). Ko so pa gospoda bili vse bolj in bolj prevzetneji, preklical je Karol tudi te besede in začel brezozirno zatirati luterstvo. Najnevarnejše protestante je dejal v zapor, druge je izgnal iz dežele, a njihove knjige je dal očitno sežgati. — Najlepši sad Karolovega prizadevanja je bilo katoliško vseučilišče v Nemškem Gradci, katero je skrbni nadvojvoda s papeževim in cesarjevim odo-brenjem utemeljil 1. 1586. ter ga poveril učenim članom Jezusove družbe.«
V kolikor se te naredbe Karolove in njih uspehi posebej tičejo Slovencev, to moremo navesti nekoliko posameznostij zlasti za Kranjsko. Tu je bil takoj po nadvojvodskem ukazu zabranjen slovenski »Cerkveni obrednik«, ki ga je bil Trubar sestavil (1. 1564.) za bogoslužje lutersko. Zaradi Trubarja samega dotični ukaz na izgon sicer istega leta deželnemu zboru ni bil priobčen, ker ta zaradi groznega pomora v Ljubljani tedaj ni zboroval; no vender je moral Trubar nato meseca malega srpana leta 1565. iti za stalno v Nemčijo. Jednako sta bila izgnana novoverska propovednika iz Metlike in Novega mesta. V luterskem Krškem pak je (1. 1567.) novi župnik Polydor de Monta-gnana protestantskega propovednika Weyxlerja odpravil in skoro nazaj izpreobrnil blizu vse mesto. Dalje je v Gorico nadvojvoda Karol poslal posebno komisijo, na čelu nji ljubljanskega škofa Konrada Glu-siča, katera komisija je velela vse krivoverske knjige pokončati, protestantom pak je dala na voljo, da se ali novi veri odpovedo, ali zapuste deželo. Tedaj se je tudi Vipavska dolina zopet vrnila v staro cerkev; le 26 oseb je bilo takö trdovratnih, da so rajši popustili stari dom, nego novo vero. V Kamniku je Karol županu zapo-vedal, vse protestante iz mestnega sveta iztrebiti, propovednike pa pregnati in ako se zopet prikažejo, pozapreti jih. Istotako je v Radovljici nadvojvoda protestantski mestni svet razpustil in velel izvoliti novega katoliškega. Na Bledu je okrajni glavar Lenkovič ljudem prepovedal, poslušati luterske propovedi in jim je pretil tudi s kaznijo v denarjih. Mestnega župana iz Kranja so v Nemškem Gradci vrgli v ječo, ker je protestantskemu propovedniku Knaflju dovolil v mestu stanovati (1. 1579.)- Navzlic nadvojvodskemu ukazu mestni svet Knaflja vender ni izgnal in je namesto zaprtega župana izvolil novega protestantskega.
Poleg Starata 188, Trdine no, Križaniča 69.
Tudi v Radovljici so se luterski meščani leta 1587. pri deželnem zboru v Ljubljani pritožili zoper (baje) nepostavno in neusmilno ravnanje nadduhovnika radovljiškega in prošta ljubljanskega Gašperja Freudenschussa v svetnih in cerkvenih poslih, kateri pritožbi so se pridružili tudi Ločanje, Blejci, Bohinjci in drugi. Kranjski stanovi so tem pritožbam in prošnjam do nadvojvode Karola dodali nekatere vzglede brezozirnega neusmilnega vedenja katolikov do drugovercev navzlic verski pogodbi v Brucku in se ostro pritožili zoper tako postopanje ter zahtevali, naj se ljudem pušča verska sloboda in popravijo krivice, preteči: da se ne lotijo prej niti adrese niti posvetovanja o letnih doneskih za hrvaško gränico in o drugih potrebah. Ker komisarji niso vzprejeli pritožbe, zapustili so luterski poslanci zbornico in ostal je samo duhovenski stan, češ, da hoče dovoliti adreso. A premalo jih je bilo. Vladni komisarji so pretili z razpuščenjem zbora, ako ne stori svoje dolžnosti in po posebnih poslancih ne odpravi verskih pritožeb do nadvojvode. Stanovi se niso udali. In da so vzprejeli vladne terjatve, prisiljeni so bili komisarji dne 18. svečana leta 1587« vzprejeti pritožbo. — Da, radovljiški meščani in drugi zaradi nove vere preganjani podložniki iz bližnjih krajev zlasti z Blejskega, vzdvignili so se leta 1587. celo na upor. Dvesto jih je bilo skupaj, in z orožjem udarijo proti Blejskemu gradu. Od hiše do hiše grede so postavljali s slovesnim trobentanjem krivoverce v poprejšnje kmetije, s katerih so jih bili katoliki pregnali, rekoč: »Postavljamo te na zemljišče in vračamo ti, kar je tvojega, da bodeš graščini pokoren s štibro, davkom, tlako in z vsem zunanjim, kar pa zadeva vest in dušo, nisi dolžen ubogati.« No, Ločanje in Blejci so se na posredovanje svojih gospodarjev, frizinškega in briksenskega škofa, vender vrnili zopet v staro cerkev; »udati so se morali morebiti ne toliko boljšemu prepričanju, kolikor vedno rastoči sili.« x) Le Radovljičanje in Begunjci so še ostali trdovratni; tukaj je propovedoval J. Dalmatin (1. 1588.) pri vdovi Juliji Kacijanarjevi.
Vse te nadvojvodske naredbe zoper luterane so torej res bile le »polovične in zla niso s korenom iztrebile, ampak samo nekoliko ovirale« (Križanič). »Tudi v Ljubljani« — pravi Trdina — »začelo se je sicer med tem ostreje proti novi veri govoriti in delati, ker je škof Seebach previdel, da v takih časih milost in prizanašanje več škoduje, nego hasni. Pa njegovi nameni izpodlete zaradi ošabne novoverske stranke, in on sam se reši iz smrtne nevarnosti le s tem, da naglo zapusti Ljubljano, v katero potem silno privre slovenskih luteranov,
Takö J. Parapat v Letopisu Matice Slov. 1872—73 str. 8 —10,
katerim je v domači vasi njih vera bila prepovedana. Pa tudi po malih mestih in po deželi je zmaga katolištva nestanovitna, česar so bile krive zlasti tačasne razmere. Karola so začeli namreč Turki hudo pritiskati ; on se je mogel braniti le s pomočjo stanov; zatorej jih mora, da bi jih dobil na svojo stran, potolažiti in jim zopet podeliti slo-bodo novoverskega obreda. Ko premagani Turki več ne pretijo, Karol sicer poskusi omejiti privoljenje, čez katero so segali stanovi; pa ta poskus jih tako razkači, da sklenejo, njemu nikakeršnega davka več ne plačevati in se za njegove prepovedi poslednjič več ne meniti. Ker mu moči nedostaje, ustaviti se takemu kljubovanju: zato se povsod zopet luterstvo vzdigne ter ali popolnoma zmaga ali pa zraven katolištva veljavo dobi.«
»Tako je omahovala takrat na Slovenskem vera; sedaj se je mislilo, da mora nova vera vekomaj obveljati, pa skoro jo je zopet izpodrinila njena nasprotnica, ki se je zdela malone popolnoma že zadušena.« In to ne samo v Kranjski, nego in tem bolj še v Štajerski in Koroški tudi v slovenskem delu. Saj so v poslednjih dveh pokrajinah uprav v tej dobi bile nastale nove protestantske naselbine in cerkve pri Celji, poleg Maribora in v Radgoni pa v Celovci, in so se baš tedaj dogajali omenjani neredi in nemiri zopet v Celovci, Veii-kovci, Dravbregi, Radgoni idr. »Sploh se je videlo« (da se poslužimo zopet besed Trdinovih), »da nedostaje pravega moža, ki bi imel zraven junaškega poguma visoko učenost, zraven gorečnosti za vero stanovitno, neutrudno marljivost, da bi mogel premagati ovire, ki so bile katolištvu na poti, in luterstvo zopet pregnati iz dežele in naroda, ki je bil toliko let zvest sin katoliške cerkve.«
No, tak mož, ali bolje, taki možje, pojavili pa so se vender tedaj o prehodu XVI. v XVII. vek, kateri so, imajoči omenjena svojstva, z združenimi močmi se lotili resnobno dela protireformacijskega ter zadali pač smrtni udarec protestantstvu vsaj v večjem delu Notranje Avstrije, torej tudi v Slovencih. Bili so to: Deželni vladar: Karolov sin in (od L 1595.) naslednik mu nadvojvoda Ferdinand, poznejši cesar Ferdinand II., zmagovalni pobojevalec protestanstva tudi v Češki izza bitke na Beli Gori; pa cerkveni poglavarji: škof lavantski Jurij Stobaeus, tajni svetovalec in namestnik v notranjeavstrijskih deželah, zapravo duševni vodja protireformaciji; zatem škof sekovski Martin Prenner, zaradi svoje gorečnosti v iztrebljanji luterstva na-zvan »malleus haereticorum« (kladivo krivovercem); in zlasti škof ljubljanski Tomaž Chrön, »navdušen apostol katoliške vere, v duhovnem obziru za Slovence ono isto, kar na turških boriščih Janez Kacijanar
ali Herbart Turjaški.« — O teh mož delovanji v rečenem zmislu nam je priobčil v domači književnosti največ podatkov zopet dr. Kri-žanič, popisuje isto v posebnem oddelku (str. 72. si.): »Prava reformacija v Notranji Avstriji, zlasti na Slovenskem«; kar hočemo tudi mi v naslednjem upotrebiti z nekaterimi pristavki in dopolnjami.
Nadvojvoda Ferdinand, pravi reformator.
»Ko je Karol leta 1590. umrl, vladala sta namesto mladoletnega njegovega sina Ferdinanda najpreje nadvojvoda Ernest, potem pa nadvojvoda Maksimilijan, brata cesarja Rudolfa II. Pa že leta 1595. se je Ferdinand z vseučilišča v Ingolstadtu vrnil v Gradec ter sam prevzel vlado, dasi je šele izpolnil 16. leto. »Mladi nadvojvoda« (— tako piše dr. Križanič — nekoliko po Staretu 191. —) »bil je še mnogo bolj unet za katoliško cerkev, nego njegov oče, in nikakor ni mislil dovoliti, da bi se v njegovih deželah šopirila Lutrova nova vera. Deželna gospoda so hoteli, da naj jim potrdi vsaj toliko verske slobode, kolikor jim je podelil oče njegov; ali Ferdinand se jim je odločno uprl in ni hotel prav nič vedeti o teh pravicah, katerih Karol itak nikdar ni podpisal. Ferdinand se je očitno izjavil, da v svojih deželah ne trpi druge vere negoli katoliško. Cesar Rudolf ga je svaril, naj se nikar ne prehiti; ali pobožna mati je njegovo postopanje popolnem odobravala ter ga vzpodbujala k stanovitnosti. Obča misel je bila, da ni moči tega več izvršiti, ker je luteranov že bilo kakor listja in trave.«
»Nadvojvoda je najprej zaupal na božjo pomoč. Potoval je v Italijo na imenitno božjo pot v Loretto, kjer je pred oltarjem Matere božje obljubil, da ne bode odjenjal, dokler popolnoma ne iztrebi krivo verstva iz svojih dežel. Previdnost božja je hotela, da sta v nje govih deželah tedaj pastirjevala dva izvrstna škofa. Martin Prenner, škof sekovski, zagovarjal je s krepko besedo in s pismom resnice katoliške vere ter razkrival zmote nove vere. Prava naslomba pa je bil za Ferdinanda izkušeni in značajni lavantski škof Jurij Stobaeus, mož poln duha božjega, ki je z bistrim svojim umom mlademu nadvojvodi vedno pravo svetoval in ga ravno tako odvračal od nepremišljene ostrosti, kakor od boječe popustljivosti. Leta 1597. je Ferdinand imenoval Tomaža Chröna za ljubljanskega škofa; in to je tretji vladika, ki je z velikim umom in apostolsko gorečnostjo podpiral veliko podjetje vojvodino.« 2)
1)	Koled. Družbe sv. Mohora 1868. 44; Trdina 1. c. in.
2)	Chrön je bil sin ljubljanskega mestnega svetovalca — protestanta; mašnik posvečen v Sekovi leta 1588. in župnik tam; a še istega leta kanonik v Ljubljani — na mestu P. Trubarja,
Pozivajoč se na sicer čudno pravilo istih knezov protestantskih — določeno v verozakonskem miru v Augsburgu leta 1555.: »Cuius regio, illius et religio,« t. j. vladar odločuje o veri svojih podanikov: začel je torej strogo katoliški in po jezuvitih vzgojeni nadvojvoda Ferdinand resno protireformacijo v Notranji Avstriji. Ko so bili deželni stanovi Štajerske, Koroške in Kranjske prišli poklanjat se novemu vladarju in prisezat zvestobo, izprožili so najprej besedo o verstvu zahtevajoči, da jim se potrdi njih slobodno veroizpovedanje protestantsko. Toda Ferdinand jim takoj pojasni naprosto in odločno: Prisega zvestobe in dogovor o verskih stvareh da je dvoje, jedno različno od drugega. Naj le stanovi prisežejo zvestobo, kakor je njih dolžnost; verske strani se bode že on sam pozneje lotil vestno. In prisegli so zvestobo stanovi vseh treh dežel. To je bilo prvo. Potem je nadvojvoda odpravil vse nekatolike s svojega dvora in ukazal vsem uradnikom, da se ravnajo po njem, svojem gospodarji; deželnim stanovom pak je zatem nadalje odrekel sloboščino za sloboščino, kar so jih isti ob ugodnih prilikah njegovemu očetu Karolu bili iztrgali. — Nato je, vrnivši se iz Italije in Rima, kjer se je bil o svoji stvari sporazumel tudi s papežem Kiementom VIII., Ferdinand po nasvetu škofa Stobaeja proglasil znamenite in za protestantstvo v Slovencih odločilne naredbe. Najprej:
Izgon predikant o v. — Škof Stobaeus je namreč nadvojvodi Ferdinandu na njegovo vprašanje zaradi protireformacije odgovoril v pismu d. pri Sv. Andreji v Lav. dol. dne 20. velikega srpana leta 1598. med ostalim svetuje: »Nadvojvoda naj v svoji vladarski oblasti, katero ima od Boga samega, zapove, da morajo vsi njegovi podložniki biti katoličani; kateri pa tega nečejo, naj zapuste njegove dežele; ker čudovito moč in veljavo ima oblast vladarjev, posebno v takih resnobnih časih in v svetih rečeh; ta oblast napolnjuje hudobneže s strahom, a dobrake s poštovanjem.« Natö je Ferdinand, počenši pri glavi, takoj dne 13. kimovca i. leta izdal deželnim stanovom štajerskim ukaz: Protestantske cerkve in šole kakor v Nemškem Gradci in Ju-denburgu tak6 v vseh deželnemu knezu podložnih mestih in trgih da v štirinajstih dneh pozaprö, predikante in šolnike svoje pa spravijo iz dežele ter vse nove namestitve cerkvenih služeb da opuste. Predi-kantom in š61nikom je bil priobčen prepis tega ukaza, vender najprej samo nemškograškim, ker so tukaj bili kolovodje protestantstvu. Povelje je osupnilo; toda nikdo ni mislil, da bode obveljalo. Protestantski stanovi so Ferdinandu poslali dolgo prošnjo, naj ukaz prekliče, in so ga
Vid. Weckstimmen f. d. kath. Volk, VI. Jahrg. 10. Heft, p. 16 sq.
opozorili na nevarnost pretečo deželi od Turkov. Ferdinand takoj dne 23. kimovca izdä drugi ukaz, v katerem pograja nepokorščino deželnih stanov, predikantom pak znova odloči rok osem dnij, v katerih jim je deželo zapustiti. Protestantje so mu zopet ugovarjali in tudi pretili ter se skrivaj zbirali; a predikantje sami so kakor besniki tekali po Nemškem Gradci, nadvojvodo psovali in katolike zmerjali, a odpravljali se niso. Tedaj pa Ferdinand razpostavi po Nemškem Gradci tristo zanesljivih vojakov in da dn6 28. kimovca tretji ukaz (predpöludne nabit na zid) veleč: »Pred solnčnim zapadom pojdejo pod smrtno kaznijo vsi predikantje iz Nemškega Gradca in v osmih dneh istotako za glavo iz vseh dežel Njega knežje svetlosti.« In to je pomagalo. — Dne 30. vinotoka je nato nadvojvoda še proglasil ukaz, da morajo vsi predikantje in luterski sölniki še tisti dan zapustiti Ljubljano, v treh dneh pa oditi iz vseh njegovih dežel notranjeavstrijskih. In tedaj so novoverski propovedniki in učitelji zvečine zapustili Nemški Gradec, Ljubljano in sčasoma tudi druge kraje in mesta. Le posamezni so še tu in tam se potikali po gradovih, kakor n. pr. Fel. Trubar v Kranjski, Doli-anski v Štajerski, in pač še več njih po Koroški, katere so plemenitaši pri sebi skrivali in pred vlado branili.	(Dalje prihodnjič.)
i) Prim Križanič 73, 74, pa Weckstimmen I.e. 18, 19.
Ob citrah.
üb citrah deklica sedi: Izvablja strunam mile glase, Premišlja v duhu prešle čase,
Na veke? Ne! Slovo, slovo, Kdo tvojo bi bridköst opisal?
Tvoj hip je deklici zarisal Gorjä spomin v sred mlado!
In s<51za lice ji rosi.
Drugače je bilo nekdäj: V nedolžnih prsih nädej sreča, Raddst, ljubezen koprneča . . .
Grenak spomin in nevesdl! Ob citrah spet je ž njim sedela, Kakd ji duša je drhtela,
Mladenki cvkl je zimski räj.
Ko tii jo zadnjič je — objdl!
Predrag spomin, spomin vesdl! Ob njem pri citrah je sedela, Sladko ji duša je drhtela :
In šel brez njč po svetu, sam! Zakaj? Nezvest ni mogel iti — Nö smel mladenke ni ljubiti
Tedäj jo prvič je — obj61!
Zat6 je šel, Bog vddi, kam . . .
Nezabni hip! Radösti svit, Življenja tihi čar dražestni, Ljubezni čut sladkd-bolestni
Ob citrah deklica sedi: Izvablja strunam mile glase, Premišlja v duhu prešle čase,
Bil ž njim je v dvoje prsij vlit.
In solza lice ji rosi.
JURIJ ŠUBIČ f.
ani dne i. velikega travna je pozvanjal »Ljubljanski Zvon« prerani smrti Janeza Subič a, katerega so nam zagrebli tam zunaj v Renski Palaciji, in danes, po sedemnajstih mesecih, doletela ga je zopet bridka dolžnost, razglasiti sirom domovine naslednjo prežalostno novico:
Dne 8. kimovca t. 1. je umrl v Lipskem na Saksonskem, v Hotelu »Deutsches Haus« za srčno kapjö Jurij Subič, najgenijalnejši izmed vseh dosedanjih slikarjev slovenskih! . . .
Z Jurijem Subičem nam je vzet velik umetnik, slikarski genij, s kakeršnim se Slovenci doslej še nismo mogli ponašati. V dveh desetletjih je pridobil svojemu imenu evropski glas, kateri je zazvenel tudi tjä doli v klasiške Atene . . .
Jurij Šubič je bil najnadarjenejši izmed vseh petih bratov Šu-bičev. On se je v Slovencih povzdvignil do čudenja vrednega moj-sterstva v stroki slikarski, v kateri ga ne dohiti nobeden naših zdaj živečih umetnikov.
Porojen dne 13. malega travna leta 1855., učil se je Jurij Subič prvih korakov v bajni svet lepih umetnostij doma v Poljanah ob roki blazega očeta-slikarja. Ko je bistri dečko dorasel, izročil ga je vrli roditelj, kakor Janeza, akademiškemu slikarju Janezu Wolfu, da ga navede na pravi pot umetniške izobrazbe. Pokojni Wolf je bil jako duhovit človek. V mladosti svoji je prebil burno, romantiško življenje v Italiji in je imel kaj bohotne izkušnje, katere so mu razbistrile nazore o svetu in življenji. On našemu Juriji, kakor sploh učencem svojim, ni bil plačan učitelj, temveč pristen vzgojevatelj ter ga je, obdarova-nega s korenitimi svojimi nauki, napotil na Dunaj v slikarsko akademijo. Tukaj se je velenadarjeni mladenič kaj marno učil sistemati-škemu risanju in slikanju pod vodstvom slovečega slikarja Griepen-kerla. Kako se je odlikoval med vsemi pitomci, dokazuje nam to, da se mu je prisodilo Fügerjevo darilo in to za najboljšo ilustracijo poslednjega prizora v Schillerjevi pesmi: »Der Gang nach dem Eisenhammer«.
Leta 1875. je moral pretrgati slikarske svoje študije na dunajski akademiji, ker je bil pozvan v vojake. Ko je po dveletnem službo-
vanji slekel zopet cesarsko suknjo, vrnil se je na Dunaj, kjer je nadaljeval svoje vežbanje v slikanji v Griepenkerlovi šoli, dokler ga niso znova pozvali od slikarskega stojala pod puško in sicer osvajat Bosno in Hercegovino. A tudi tam doli v »Bosni solzorosni« se je pridno uril v umetnosti svoji ter ter nabral mnogo značljivih tipov in študij iz romantiškega življenja jugoslovanskega.
Po bosenski okupaciji je nekoliko časa na Dunaji privatiziral, potem je šel z grofom Mensdorfom na Češko, kjer je izgotovil nekoliko pokrajinskih slik po prirodi iz okolice njegovih graščin. Ondu ga je leta 1879. doletela častna ponudba od slikarske akademije dunajske. Dr. Henrik Schliemann, ki je zaslul po svojem odkopävanji Homerjeve Troje, sezidal si je v Atenah palačo, katero si je hotel dati oslikati z mitološkimi podobami. In v to so po nasvetu Griepenkerlovem izbrali našega Jurija Subiča, kateri je delo z veseljem prevzel in grudna meseca tistega leta odpotoval v klasiško Grecijo. In slavni naš rojak se je ondu kaj vrlo ponesel z dekorativnim slikanjem svojim, da se mu je vse čudilo in so mu Grki ponujali profesuro na atenski akademiji. A mladi naš umetnik je hrepenel v svet, da bi si razširil duševno obzorje svoje in se popolnil v izvoljeni umetnosti. Na vabilo prijatelja z dunajske akademije, češkega slikarja Vojteha Hynaisa, preselil se je leta 1880. iz Aten v Pariz, kjer je stopil v krog slikarjev-rejalistov moderne francoske šole. Delal je skupno najprej z imenovanim umetnikom, potem z drugim češkim slikarjem, Vaclavom B r o-žikom in naposled tudi s slovečim ogerskim slikarjem Mihaelom Mun-kaczyjem. Tu se je iznebil zastarelih popirnatih predlog in mrtvih slikarskih tvoril iz R a h 1 o v e šole, katera je takrat prevladovala na dunajski akademiji, in začel je slikati samostojno, povsem rejalistiški in po živih modelih.
Kaj, koliko, kako in za koga vse je slikal Jurij Subič ves čas svojega bivanja v Parizu, to nam, žal, ni znano; zakaj on, kakor malone vsak veleum, razglašal ni rad svojih del, in še menj bi se bil ž njimi ponašal. Nepregledna pa je vrsta znanih nam njega slik, katere je izvršil v sedemnajstih letih, t. j. odkar je stopil v dunajsko akademijo, in jedva jih naštejemo na tem tesnem prostoru po njih imenih:
Prva dela Jurija Subiča, s katerimi je stopil pred slovenski svet, bile so Stritarjevemu »Zvonu« leta 1878. pridejane ilustracije njegove »Raje« in sicer: »Prisega«, »Na meji«, »Poslanec«, »Begun« i. t. d. Tem so nasledovali v nemških in v čeških časopisih priobčeni jugo? slovanski tipi in »študije iz Bosne«,
Po vrnitvi iz bosenske okupacije je naslikal podobo Sv. Roka za neko tirolsko cerkev.
Leta 1876. je posnel na Češkem nekoliko pokrajinskih slik.
V Schliemanovi palači v Atenah je naslikal: »devet modric«, »štiri letne čase« in »štiri elemente«, skupino »amoretov«, bavečih se z izkopavanjem starin, potem »Ganimeda«, plešoče »bahante in bahan-tinje« i. t. d.; konečno portret soproge Schliemanove in mlajšega njemu brata.
Preselivši se v Pariz, izdeloval je z Hynaisom slike za »Narodno gledališče« v Zlati Pragi, med katerimi je »Jaro« (pomlad) v kraljevskem budoarji samostojno delo Subičevo. Potem je Vaclavu Brožiku pomagal pri slikanji njegovega »Jana Husa pred cerkvenim zborom v Kostnici«, in Munkaczyju pri izdelavanji njega svetovno znanega »Kristusa pred Pilatom«, katerega je izgotovil precejšen delež slavni naš slikar. Za znanega trgovca z umetninami, Charlesa Sedelmayerja v Parizu, izvedel je razne slike, med njimi dve kopiji po Murillu za španjsko kraljico. Leta 1883. je ustvaril sliko »Skupni zäjutrek«, kažočo mlado gospodičino, katera pita s sladkorjem papigo; potem sliko iz življenja: »Pred lovom«, na kateri normandijski kmet, stoječ pred odprtimi vrati, preiskuje puško. Ta slika je bila tistega leta razstavljena v pariškem »Salonu«.
Prišedši leta 1883. dom6v, naslikal je Sv. Jurija za veliki oltar v cerkev Šentjursko pri Kranj i.
Leta 1884. je izvedel po naročilu deželnega odbora kranjskega za novi ljubljanski muzej štiri alegoriške podobe: »Prirodopisje«, »Umetnost«, »Zgodovino« in »Starinstvo« in šest portretov: Valvasorja, Žige Cojza, Vodnika, Herbersteina, Andreja in Viktorja Smoleja. Tačas je naslikal takisto v životni velikosti drja. Ivana Tavčarja in Ivana Hribarja ml. Pozneje je izgotovil še portret gospe Frančiške Tavčarjeve kakor tudi nekaterih drugih oseb.
Leta 1886. je naslikal na obok šentjakopske cerkve v Ljubljani »na presno« štiri dogodke iz življenja župnega patrona in sicer: »Poklic Sv. Jakopa v apostole«, »Izpremenjenje Kristusovo na gori Tabor«, »Smrt Sv. apostola Jakopa« in njega »Proslavljanje pred komposteljsko cerkvijo«.
Za pokojnega cesarjeviča Rudolfa knjigo: »Die österr.-ung. Monarchie in Wort und Bild« je narisal Jurij Šubič iz narodnega življenja slovenskih Štajercev in kranjskih Slovencev šestnajst ilustracij, med katerimi je z akvarelnimi barvami naslikana raznovrstna narodna noša. Vrhu tega je dovršil po prerano umršem bratu Janezu prevzete
ilustracije za tisto knjigo iz življenja primorskih Slovencev in osem dekorativnih slik za obrtni muzej v Kaiserslauternu.
Leta 1888. je izdelal oltarno sliko: »Marijino obiskovanje« za cerkev na Rožniku. Dalje za cerkev v Osilnici na Kočevskem dve oltarni sliki: »Ss. Kozmo in Damijana« in »Sv. Tri kralje«, in za župno cerkev v Horjulu križev pot.
Letos je ustvaril zopet dve cerkveni sliki za ožjo svojo domovino in ti sta: »Ss. Ciril in Metod«, katero je podaril g. Ivan Hribar cerkljanski cerkvi pri Kranji, in »Kamenjanje Sv. Štefana« za Stepanjo vas pri Ljubljani . . .
Kakor čujemo, prevzel je bil lani od Munkaczyja kolosalno sliko za strop muzeja dunajskega, katere je bil že tudi dodelal dober kos, toda bila sta se baje sprla s preošabnim Madjarjem in Subič je opustil vsakeršno delo zanj. Poslednje mesece ga je pozval k sebi na Saksonsko neki njega prijatelj Kees, graščak in milijonar, da bi mu okrasil v gradu Rašvice vse dvorane z dekorativnimi slikami, s katerimi bi imel opraviti delj nego leto in dan. S tem delom se mu je odprl razgled v sijajno bodočnost, zakaj ne sam6, da bi bil vsestranski preskrben za dolgo časa, imajoč ondu v gradu prosto stanovanje in na porabo strežaja in voz, vrhu tega pa še na mesec po tisoč frankov — nego tukaj bi se bil seznanil še z drugo aristokracijo, katera bi mu bila naklonila zopet daljnega dela . . .
Toda saj bi bil danes ali jutri dobil tudi tukaj v domovini dovolj opravila, n. pr. v novem gledališči, v »Sokolskem« in »Narodnem domu«, katerega bodo naposled morali venderle zidati — če ne naši sinovi, vender vsaj naših vnukov vnuki. In morda bi se sčasoma takisto še v Slovencih našel kakšen mecen, kateri bi našega umetnika pomi-lostil z naročilom kakšne slike. A končno, ako hočemo res kdaj stopiti v kolo kulturnih narodov, treba bode izvestno tudi misliti na osnovanje kakšne risarske šole, da ne rečem slikarske akademije jugoslovanske . . .
Ali kaj to govorim zdaj, ko je mrtev genijalni naš miljenec božji! Da ga je škoda, to nam dokazuje obče žalovanje po njem! Ne samo, da bi nam mogel ustvariti še marsikakšen umotvor, temveč da je umrl toli mlad baš on, ki ga je življenje tak6 veselilo, in to zdaj, ko se mu je odgrnil razgled v brezbrižno bodočnost — to nas na-udaje z bridkostjo! Saj mi je lani ob prerani smrti Janezovi tožil, kako mu je breztolažna misel, da mladi brat zdaj v grobu leži, dočim svet obseva zlato solnce in po zemlji hodijo veseli ljudje! In zdaj po-
čiva tudi on istotakö mladolet in nädejebuden, daleč tam zunaj v tuji zemlji zakopan . . .
Vender navzlic svoji mladosti nam je ostavil Jurij Subič dovršena dela, katerim se bodo čudom čudili šele naši potomci; zakaj nam ob poklekovanji pred politiškimi maliki nedostaje pogleda za lepe umetnosti. A kdor ima oči, da vidi, naj si jih ogleda in prepričal se bode, da je bil pokojni Jurij Subič res najgenijalnejši slikar, kar smo jih imeli doslej Slovenci.
Ali vrhu izredne genijalnosti umetniške je podarila njemu posebno dobrotna mati priroda še mnogo drugih redkih vrlin, zlasti pa žarno blagodušnost, neusahljivo dobrovoljnost in neko res genijalno brezskrbnost, katera mu je kazala ves svet v jasni svetlobi. Ni čudo torej, da ga je vse rado imelo in se ga veselilo, zakaj, kjerkoli se je prikazal, razsvetlilo se je nekamo, kakor bi prinesel luč v mračno sobo, in zavladala je obča radost. In bil je nepopisno veledušen in radodaren do razsipnosti, zaradi česar je posebno mrzel na skopuhe in stiskače. Toda bil je tudi jako iskren prijatelj vsakemu odkritosrčnemu človeku ter ni poznal licemerstva. in tistega strupenega sladkänja, s katerim se nam često prilizujejo prijatelji-Judeži. Kaj zoperna mu je bila tudi tista naša malomčstna tesnosrčnost in zbadaj6ča zabavljivost, katera duši malone vse društveno naše življenje. Zato ni maral živeti v pretesnem našem razmerji, temveč je hrepenel vedno nazaj v priljubljeni svoj Pariz, kjer se je čutil povsem slobodnega in vznesenega za vzvišeni umetniški svoj poziv.
Skratka rečeno: Jurij Subič je bil pristen umetnik z dušo in telesom, plemenit, blagosrčen človek, nadarjen z vzgledno ljubeznivostjo, s katero si je pridobil naklonjenost vsakega človeka. V njega bitji so se združile telesne in duševne kreposti v čudovito sorazmerje, ka-keršnega še nisem opazil v vsem dosedanjem življenji svojem.
Naj bi torej preblagega našega Jurija Šubiča posnemali vsi sedanji umetniki slovenski, zlasti še mlajši njega trije bratje, da na takov način pristojno slave spomin uvekovečenega imena njegovega 1
V L j u b 1 j a n i dne 26. kimovca 1890.
Vatroslav Holz.
Iz arhiva.
Povest. Spisal Fr. Gestrin.
x.
Die Leutnants und die Fähnderichs, Das sind die klügsten Leute.
Heine.
ivi oblački so se vozili leno po nebu ter časih in časih zastirali slabo sevajoče solnčne žarke.
Na vrtu v Kotu so pričale večinoma gole gredice, da je prišla jesen s svojo tožnostjo v dežel. Po stezicah je šumelo velo listje. Vrabci so se izpreletavali po največ že golih vejah in posedali po gredah. Okrog grajskega stolpa pa se je vila črna jata kavk.
Cvetice so zvečine otresle pisana svoja krilca, le pod staro lipo sredi usehle trave je povešal zapoznel cvet velo glavico. Brez družice, samoten, ostavljen stal je ondu cvet, in le stari prijatelj, davni znanec, rmeni solnčni žarek se mu je časih približal in ga božal po velih licih. A vzdramiti ga ni mogel iz tihe tožnosti. —
Ubogi cvet! — Prav tak6 se godi človeku, kateremu je v cvetni mladosti vzela usoda najdražja bitja in ga pehnila v tuji svet živet samotno, tožno življenje, v katero zašije le redkokrat jasen žarek . . .
Dasi je bilo že pozno dopöludne, plavala je še vedno tenka, prozorna meglica nad zemljo. Zrak je bil mehak, vlažen.
Tožna si jesen, vender krasna v tožnosti svoji.
Teh mislij je bil tudi Pavel, ki je sedel na vrtni klopici. Učno knjigo je bil položil poleg sebe ter brskal s palico po rjavem listji.
Poleg učne knjige je ležala na klopi še druga, v sivo platno vezana in z zlatom rezana — Jeličina spominska knjiga. Dala mu jo je sinoči, da ji kaj vanjo zapiše. Izpolnil ji je željo in zadovoljen je bil s seboj.
Gotovo že desetikrat je vzel danes knjigo v roko in poluglasno čital stihe, katere ji je bil zapisal:
»Gorkočutno srce moje Jedno željo le goji: Da posiplje pota s cvetjem Ti življenje žive dm; Rahlo naj to cvetje diha In ljubko Ti govori: Njega varnost ne usiha! —«
»Ha — ha — ha!« začul se je zvonek ženski smeh od gradü.
Mladi naš junak je osupnil. Ozrl se je, ali ko je videl, da smeh ni veljal njegovemu pesniškemu prvencu, pomiril se je nekoliko. Vender mu je bilo tesno pri srci. Vedel je, da slučaj igra veljavno nalogo v življenji našem. Morda je ta slučajni smeh, zazvenevši baš ko je do-čital svojo prisego, pomemben . . . Zamislil se je.
Hreščeči koraki po pesku in listji so ga vzdramili. Bližal se mu je Kodrän.
Pavel je naglo skril spominsko knjigo, toda Lovro ga je opazil.
»Oprosti, da ti hodim morda v nepravi« dejal je in se poredno smehljal.
Šalil se je baš poprej pred gradom z Anico in bil je dobre
volje.
»Nikakor ne I« odgovoril je Pavel in se zardel. Dovolj sem že študiral za danes.«
»Iz zlatorezne knjige?«
»Iz te-le.« In mladi pravnik pokazal mu je zvezek zakonika. — Vidno je bil v zadregi.
»No, nečem te dražiti,« počel je Kodrän ozbiljno. »Dobro sicer znaš skrivati čustva svoja, ali ne skriješ jih vender ne. Zaljubljenci ste slepi ter kažete ravno takrat najbolj svoje skrivnosti, kadar jih hočete prikrivati.«
Pavel je molčal. »Kje je neki zvedel?!« mislil si je.
»Toda pustiva to!« nadaljeval je Lovro, videč, da njega prijatelju pogovor o tem ni ljub. »Poiskal sem te, da te povabim s seboj. Včeraj sem zvedel na lesniški pošti, da kaplanuje debelo uro vožnje odtod v Megličji neki moj bivši sošolec. Posetil bi ga rad, da vidim, je li še takšen original, kakeršen je bil na gimnaziji. Ako greš z menoj, odpeljeva se takoj po kosilu.«
Pavel je bil vesel, da Kodrän ni delj govoril o njega ljubezni, in radostno je privolil, da popoludne pojde ž njim.
Megla se je bila že davno dvignila, in solnce je zaspano sijalo, ko je nam že znana starodobna kočija omahovala po grapasti cesti med golimi strnišči proti Megličji. V nji sta sedela naša znanca in govorila o županovih.
Na razpotji, kjer je držala jedna cesta v Lesnice, druga v Me-gličje, spomnil se je bil namreč Pavel svoje ljubljenke in jutranje
opomnje Kodränove o nji. Rad bi zvedel, kje je Lovro cul o njega tajnosti.
»Zjutraj si nekaj omenil o meni in neki ljubezni«, začel je, »kdo ti je o tem kaj pripovedoval?«
»Treba ni, da bi mi kdo kaj pravil,« odgovoril je Kodrän, »pre-i	pričati sem se mogel in moral sam o tvojem razmerji z Jelico, ker mi
ti, prijatelj (poudarjal je to besedo), nisi hotel ničesar o tem zaupati !«
»Oho, stoj in pometaj pred svojim pragom,« zavrnil ga je Pavel, »ali si mi ti kaj zaupal o sebi in Olgi?«
Zdaj je bila na Kodränu vrsta, da je osupnil. »In kdo je tebi o tem govoril?« vprašal je nekako strogo.
»Zaljubljenci so slepi ter kažejo ravno takrat najbolj svoje skrivnosti, ko jih hočejo prikriti,« ponavljal je Pavel smehljaje se prijateljeve besede. »Toda«, nadaljeval je, opazivši, da ta odgovor Lovretu ni bil po volji, »priznati moram, da dobro skrivaš svoja čustva. Jaz ne bi bil ničesar opazil, da mi ni tega povedala — Jelica!«
»Ali kje je zvedela ona ?«
»Od sestre svoje. Saj veš, ženska molčečost . . .« dejal je z za-1	ničljivim glasom, katerega se je bil menda naučil od plemenitega nad
poročnika, in prekrižal nogi.
»Ker že nekaj včš, vedi vse,« opomnil je Kodrän po kratkem molku ter začel pripovedovati tovarišu zgodovino svoje ljubezni.
»In zdaj je vse končano«, završil je, »od vsega je ostal samo spomin, kateri pa, upam, ne bode grenil preostajajočih mi dnij življenja.«
O pravem času je sklenil Lovro povest svoje ljubezni, zakaj voz je ravno obstal pred jednonadstropnim župniščem.
Kuharica, kakeršnih smo vajeni srečavati po naših župnih dvorcih, prikazala se je na pragu.
Lovro jo je vprašal po kapelanu, ali na žalost svojo zvedel, da je odpotoval zjutraj v Ljubljano ter da se vrne stoprav ponoči. Župnik pa je odšel na izprehod.
Našima znancema ni preostajalo inega, nego vrniti se. Ker sta se pa že do sita navozila, sklenila sta iti peš in odposlala kočijaža z vozom domöv.
Počasi sta korakala, mudilo se jima ni.
Solnce je stalo že nizko na zahodu, ko sta dospela do ovinka kjer se je cepila pot v Lesnice. Nobenega ni bila volja, kreniti že proti domu, a drugam tudi nista vedela. Pavel bi sicer ne imel ničesar proti temu, ako bi šla v trg k županovim, vender izreči tega ni hotel, ker je vedel, da bi ga Lovro zbadal. Kodränu ni bilo nič do Lesnic.
40
»Čemu ne bi jedenkrat posetila starega mälinarja?« dejal je naposled Lovro. »Njega bi veselilo, midva pa tudi ne izgubiva ničesar pri tem. Časih je družba preprostega kmeta prijetnejša, nego vse omizje pri županovih.«
Pavel ni ugovarjal in krenila sta proti rnalinu.
Ureh je ravno zabijal zagvozdo v debel hlod, ko sta se približala naša tovariša mälinu in žagi. Ugledavši ju je obstal v delu in ponižno snel polhovko, začudeno gledajoč nenavadna gosta.
»Dober dan, Ureh!« nagovoril ga je Pavel. »Le ne dajte se motiti v delu!«
»Ravno sem končal, gospod grajski!« legal je Ureh v zadregi in prislonil bet ob kup za žago pripravljenih krljev. »Ali gospoda, kaj vaju vodi k meni, ako smem vprašati?«
»Domov se nama še ne poljubi, zato sva si mislila, idiva pogledat, kaj dela Žagar in kako se mu godi',« odgovoril je Lovro.
»E, gospod, Vam se godi dobro, ki ste učeni, in Vam delati ni treba,« govoril je malinar. »Mi pa se moramo mučiti, če hočemo živeti.«
»Tudi mi se mučimo, Ureh, verjemite mi!« rekel je Pavel.
»Saj ne, da bi dejal, da se ne,« prekliceval je Žagar svoje besede, »vender toliko se Vam ni treba kakor nam, in izprehajate se lahko, če ne sami, pa z dekletom.«
»Ali mislite, da se dekleta tako rada izprehajajo z nami?« vprašal je Lovro smehljaje se in sedel na sklädalnico desäk.
»Kaj bi se ne, ko ste mladi in lepi,« odgovoril je Ureh. »Ko sem bil jaz takov in sem nosil še vojaško suknjo po vrhu, takrat sem jih imel deset na jeden prst in hodil sem vsak dan z drugo po Ljubljani, in radi smo se imeli. Vi pa jih dobite, ako hočete po dvajset, samo da jih v našem trgu ni, to je škoda. Zupanovi — no, mlada bi bila še, starejša pa že tako ima svojega.«
»Ali Olgo mislite?« segel mu je Kodrän naglo v besedo.
»Da, takisto nekako se kliče.«
»In kako veste, da ima ona že svojega?« vprašal je Lovro.
»Kaj bi ne vedel, ko ju skoro vsak dan proti večeru vidim todi-le izprehajat se.«
»Kdo pa je oni, ki jo spremlja?« vprašal je Kodrän nestrpno.
»Tisti častnik, o katerem pravijo, da je nekaj v sorodu z našim grajskim gospodom, tisti hodi ž njo,« odgovoril je Ureh. »In kako se radä imata! Ona se stiska k njemu, kakor plaha ovca in gleda mu v obraz in oči, in on ne dela nič drugače. Časih obstaneta, pogledata okrog sebe in potem jo on poljubi, pa gresta zopet dalje . . . E, vo-
jaška suknja, na to so ženske, kakor muhe na med! Ko sem bil še jaz vojak, bilo je ravno tako; ženske so povsod in vedno jednake. Saj pa so tudi vojaki izvežbani v takih stvareh, in posebno častniki, ti vam znajo! Malo zaropoče s sabljo, poblisne z očmi, zaviha brke, zategne usta v smehljaj, in dekle je njegovo! — Ko sem bil še jaz vojak, imel sem nekega poročnika, kateri je . . . .«
Žagarju se je hipoma razvezal jezik in jel je pripovedovati znancema ljubimske zgodbe in nezgode svojega poročnika. Cenjenim či-tateljem in zlasti ljubeznivim čitateljicam so take stvari znane, zato nečemo mučiti njih potrpljenja. To pa zato, ker se bojimo, da bi se istotako dolgočasili, kakor sta se dolgočasila Lovro in Pavel poslušajoč Urha.
Mälinar še ni dokončal svoje pripovesti in jezilo ga je, da se njega poslušalca že poslavljata. Toda Kodrän je vedel dovolj, in neko neprijetno čustvo mu je stiskalo srce.
Ako se bitje, katero smo nekdaj ljubili, solnči v žarkih ljubezni druge osebe, ako treba tudi našega prijatelja, polašča se nas nekaka ljubosumnost, dasi nam zdaj ni nič za ono bitje.
Jedva sta stopila naša znanca v drevored, kar zapazita, da jima prihajata po stranski stezi preko travnikov naproti dve osebi. Bila sta pl. Hager in — Olga.
Čustvo, ki je Kodranu stiskalo srce, krepilo se je bolj in bolj, drhtel je, in bliski so mu švigali iz očij. Toda kolikor bliže je bil častnik s svojo ljubljenko, tembolj je pojemalo ono neprijetno čustvo in ko so šli naši znanci drug mimo drugega, pozdravil je Kodrän mirno in ledeno zaljubljeno dvojico. Pavel je pozdravljaje radovedno motril Olgo in nje spremljevalca.
»Kako ponosno je pozdravila,« dejal je pozneje Kodranu.
»Videl sem,« odgovoril je Lovro. »In nje pogled! Si li opazil nje pogled? Tako ošabno zaničljiv!«
»In kakö se je on smehljal!« opomnil je Pavel.
»Tak6 se menda smehlja zver o svoji žrtvi!«
Mir, kateri se je po onem srečanji vselil Kodranu v srce, ostavil ga je zopet pri večerji. Vedel se je tako nervozno, da je to opazila Anica.
»Gospod doktor, danes ste morali kaj jako prijetnega ali pa neprijetnega doživeti,« dejala mu je.
»Ugenili ste, gospodičina, bilo je oboje.«
Deklica sicer ni razumela temnega in ne sosebno duhovitega odgovora, toda dalje vpraševati ni hotela.
Po večerji je povabil Kodrän Pavla, da se gresta izprehajat. Pavel je sicer opomnil, .da jesenski večeri niso baš vabljivi za izpre-hode, toda izpolnil je vender prijatelju željo. Hodila sta po drevoredu in pušila. Pavel ni hotel začeti pogovora, Lovro je imel misliti dovolj, zato sta molčala.
Cetrtinko ure še ni preteklo, ko začujeta ropota nje sablje. V temi sicer nista razločila osebe, ali sklepala sta pravilno, da prihaja nadporočnik.
»Dober večer, gospoda!« nagovoril ju je približavši se pl. Hager. »Ali morda v Lesnice?«
»Nimava razloga, da bi hodila tja,« odgovoril je Kodrän suho.
»Rože cvetö tamkaj, in trga jih lahko, ako jih kdo zna,« dejal je častnik poudarjaj e zadnjo besedo.
»Da jih Vi znate trgati, videla sva danes,« rekel je Kodrän.
»In to, kakor videti, Vas jezi, gospod profesor, ha, hal« smijal se je pl. Hager hripavo.
»Mnogo stvarij je na svetu, gospod nadporočnik, katere niso vredne, da bi se zaradi njih jezili,« omenil je Kodrän.
»Res je, gospod profesor, in veseli me, da tako mislite,« govoril je častnik. »Ker se torej ne jezite, dovolite, da Vam razodenem vso stvar. Ako Vas ne bode zanimala, ni me treba poslušati.«
Vsi trije so se vračali proti grädu in pl. Hager je nadaljeval:
»Najprej Vam moram reči, da Olge ne ljubim. Toliko za uvod, zdaj k stvari. Ako se ne motim, omenil sem Vam svoje dni, da imam načrt, katerega Vam pa takrat nisem hotel razkriti. Danes ga Vam lahko povem. Načrt moj je bil, ravnati tako, da se zaljubi Olga v mene. In posrečil se mi je. Za to pa se je treba znati vesti. Kakor v boji, tako se mora tudi v ljubezni uporabljati taktika, morda v zadnji še bolj. — Moja taktika je ta-le: Najprej se moraš storiti dekletu, katerega si hočeš pridobiti, zanimivega, kar dosežeš nekoliko s svojim vedenjem, nekoliko z govorjenjem. Opomniti pa moram, da ni treba biti sosebno duhovit, dä, menj če si duhovit, bolje zate. Tudi laž v takih prilikah ne škoduje. Dekle se bode jelo zanimati za tebe, poslušati te in grajati tvoje nazore. Kadar pa te ženska graja, takrat te že na pol ljubi. Nje muham in trmam se moraš brezpogojno podvreči, s tem se neti ogenj ljubezni v nje srci in nekega dne vzplane tako, da ga ni moči nikdar več pogasiti. Ko pride tisti dan, razkriješ ji s sladkim, drhtečim glasom in koprnečimi pogledi svojo ljubezen, in uspeh ti je zagotovljen. Dekle se te prime, kakor klop. Odslej ti je paziti, da dekletova ljubezen ne oslabi, zato moraš ljubico svojo vsaj začetkoma
mučiti, uklanjati se mora zdaj ona tvojim trmam. Ako pretoči zaradi tega nekoliko solzfc, nič ne de. Ženske solze samo nete, nikdar ne gase ljubezni ... Če si tako ravnal, stavim glavo, da si pridobil de klico v najiskrenejši ljubezni. —«
»Omenili ste poprej, gospod nadporočnik,« rekel je Pavel, »da Olge ne ljubite, čemu ste jo torej navezali nase?«
»Čemu? — Iz dolzega časa. Opravka nimam v Kotu nikakega, okolo jezditi ne ugaja vedno, zato začnimo malo ljubiti, mislil sem si in storil tako. — Sicer bode pa ta moja ljubezen menda najkrajša, kar sem jih gojil. Do kazinskega plesa še ostanem tu, potem se moram zopet vrniti k polku.«
»Ali napravi kazina ples?« vprašal je Kodrän.
»Da, veselico s plesom, prihodnjo soboto,« odgovoril je pl. Hager. »Toda, ali še niste dobili vabila ? Sluga je je prinesel, ker pa Vas ni bilo doma, izročil je je meni. Položil sem je v sobi Vaši na mizo.«
»Od opoludne še nisem bil v svoji sobi. — Sicer pa itak ne mislim posetiti veselice,« dejal je Kodrän.
»Seveda, narodnjaki« opomnil je častnik posmehljivo.
»Tako je«, odgovoril je Kodrän odločno in strogo pogledal ple-menitaža.
»Ha, ha, ha!« smijal se je pl. Hager. »Tega ne umejem, zakaj bi si človek zaradi narodnosti pritrgaval zabavo. Plešejo li v kazini drugače, negoli v Vaši čitalnici? — Stavim, da ne! — In kaj pa je ,narodnost'? . . . Nekaj vzgojenega, prirojenega nič. Kaj Vas briga, ako se je materi Vaši zljubilo, da Vas vzgoji Slovenca ? Takrat ste bili otrok in slepo ste se ravnali po materinih naukih. Zdaj se vzgo-jujete sami, in ste, kar hočete, najbolje pa, da niste, nego človek, ki je na svetu, da živi . . .«
Kodränu je od častnikovih besed vrelo v prsih, hotel ga je že osorno zavrniti, vender o pravem času se je spomnil, da bi bilo to brezuspešno početje, zato se je premagal in molčal.
»Dovolite, da imam jaz o tem svoje misli,« odgovoril je Pavel nadporočniku, »ali zagotavljam Vas, da se bode moj prijatelj udeležil kazinske veselice, ko mu razjasnim, kako in kaj je ž njo.«
Lovro je molčal tudi zdaj.
Prišli so do gradu in se razšli na svoja stanovanja.
(Dalje prihodnjič.)
Književna poročila.
IX.
V. Jagič, Glagolitica. Würdigung neuentdeckter Fragmente. Mit zehn Tafeln. Wien 18po, 4®, 62 (posebni odtisek iz Denkschriften der kaiserl. Akademie der Wissenschaften in Wien, Philosoph.-histor. Classe Bd. XXXVIII).
(Konec.)
Dunajska odlomka sta tedaj najstarejši spomenik rimskega obreda in stojita med spomeniki te vrste sploh na drugem mestu, jedini kijevski odlomki jih presegajo po starosti. Ona sta nekaka vez med panonskimi spomeniki okrogle glagolice in poznejšimi hrvaškimi spomeniki, kateri so pisani z oglato glagolico. In baš v palaeografičnem obziru gre tema listoma velika važnost. Znano je, da je Safafik delil vse glagolske spomenike s palaeogra-fičnega stališča v dva velika oddelka, v bolgarske spomenike, kateri so pisani z okroglo glagolico in v hrvaške spomenike z oglato glagolico. Gla-golica teh dveh vrst spomenikov je po njegovem mnenji potekla in se razvila iz takega typa, kakor ga najdemo v praških odlomkih. To Šafarikovo mnenje je stalo tako dolgo, da je prišel Mihanovičev odlomek na svetlo, spomenik najbrž tudi iz XII. stol. in sicer srbske recenzije. Glagoli ca Mi-banovičevega odlomka ni še oglata, ona ima še okrogel duktus, dasi ni okroglost tako razvita, kakor n. pr. v Assemanovem zborniku, nego nagiblje že v marsičem k oglatemu typu. Od tega časa se je vedelo, da je saj na srbskih tleh v stari dobi se pričela že okrogla glagolica. Novo potrdilo temu so bile pozneje razkriti kameniti napisi na otoku Krku. Toda pravo potrdilo, da je na Hrvaškem pred oglato glagolico bila tudi okrogla glagolica doma in v rabi, da so najstarejši hrvaški spomeniki zapadnega obreda pisani s tem pismom, podali so še le dunajski fragmenti, kajti Mihanovičev odlomek se mora smatrati bolj za srbski spomenik in ne za pravega hrvaškega. Zdaj se ne da več o tem dvomiti, da oglata glagolica ni postala na enkrat, da ni ona produkt jedne osebe in jednega dne, nego da se je še le polagoma razvila iz okrogle glagolice in sicer na domačih tleh, da je tedaj v najstarejši dobi tudi v hrvaških spomenikih se rabila stara okrogla glagolica. Sploh se pa ni hrvaška glagolica istodobno razvijala s hrvaško recenzijo. Hrvaška recenzija v jeziku in v grafiki je že bila zdavna razvita, ko so se spomeniki te recenzije pisali še vedno z okroglo glagolico. V hrvaških spomenikih se je tedaj mnogo prej izcimila redakcija, vsled katere se je e nadomestil z e, a z u, izginil razloček med i in y in se rabil samo
jeden poluglasnik namreč h. V dunajskih odlomkih, kateri so pisani še z okroglo glagolico, je že popolnoma razvita hrvaška redakcija, oni nimajo nosnikov e in a, nego na njenem mestu e in u, niti y in samo jeden poluglasnik. Pa tudi hrvaška redakcija v grafiki in jeziku ni delo jednega dne in jedne osebe, tudi ona se je polagoma razvila iz panonsko-macedonske. Črnčič je namreč pred kratkem dobil v roke star glagolski odlomek, kos apostola, pisan z okroglo glagolico, in sicer spomenik hrvaške redakcije ipak je najti v njem še v, in tudi e se nahaja še dvakrat.
Šafarfk je delil vse spomenike hrvaške glagolice v starejše in mlajše, starejši spadajo po njegovem mnenji v dobo pred XIII. stol. Kriterij pri tej razdelitvi mu je bila črka za poluglasnik; vse one spomenike, kjer se je za poluglasnik črka i, t. j. črka podobna latinskemu i brez pike mnogokrat rabila, prišteva med mlajše spomenike, one pa, kjer se piše večinoma še starejši znak za ta glas, smatra za starejše. Njemu se je pridružil tudi Brčič. Ta razdelitev ni čisto natančna, kajti jedina črka za poluglasnik ne more biti zanesljiv kriterij starosti. Dunajska lista nimata mlajšega znaka za poluglasnik in se v tem strinjata z Mihanovičevim odlomkom, nego v njih se nahaja še stara oblika trdega poluglasnika, katera še ni postala oglata, in že radi tega se sme spomenik smatrati za star, starejši od vseh ostalih hrvaških glagolskih spomenikov. Druga jako zanimiva posebnost v palaeogra-fičnem obziru tega spomenika je ta, da se za samoglasnik i mimo drugih črk piše tudi znamenje podobno latinskemu i brez pike tedaj i. Ta znak v veljavi samoglasnika i je bil do zdaj znan samo na kamenitih napisih na otoku Krku. Gotovo ima Jagič prav, da ne pritrdi Geitlerju, kateri je mislil, da je ta črka albanskega izvora. Jagič misli nasprotno, da je ta črka iz latinice prišla v hrvaško glagolico kot kratica starega triglavatega glagol-skega i. Pri tej priliki nam podaje tudi novo razlago mlajšega hrvaškega znamenja za poluglasnik. Hrvaški typ glagolice se opaža v tem spomeniku najbolj pregnantno pri črki m, katera ima obliko latinskega m. Po Jagičevem mnenji je tudi ta črka prodrla v glagolico iz latinice, toda čisto gotovo to ni, kajti to črko najdemo tudi v psalt. Sinait. in zato nastane vprašanje, jeli ta črka na macedonskih tleh v zvezi z isto črko v hrvaških spomenikih, ali se je pa morda pojavila v hrvaških spomenikih samostalno in ni morda ta m v psalt. Sinait. drugega izvora kakor v hrvaški glagolici ? Na ta vprašanja ne vem odgovora in ta stvar se sploh ne bo prej dognala, da po-zvemo nekoliko več o različnih kulturnih vplivih na tleh stare Macedonije v IX.—XI. stol., da se določi, koliko je bilo tam kulturnega življa latinskega. — Stari okrogli duktus glagolice je v našem spomeniku takoj na prvi mah očeviden, on se da posebno opaževati pri nekaterih črkah n. pr. pri d, v, g, i, t, u, poluglasniku etc. Ipak ima ta spomenik že pri mnogih
črkah nekako prehodno podobo, katera spominja na poznejšo oglato hrvaško glagolico, da, v dveh slučajih je najti že poznejšo oglato črko in sicer pri črki t in i. Jaz ne morem tukaj podrobneje govoriti o palaeogra-fičnih posebnostih tega spomenika, to je tudi popolnoma odveč, kajti moral bi samo to prepisati, kar je tako lepo razložil Jagič v tej svoji razpravi; kdor hoče o tem več pozvedeti, naj pazljivo prečita četrto poglavje te razprave, kjer Jagič na str. 31.—43. vsestransko razpravlja o palaeografični važnosti dunajskih listov. Ipak nečem zamolčati, da mi je sledeči stavek nekoliko nerazumljiv: »Ueberhaupt wird di& ganze Theorie Geitlers von der totalen Abhängigkeit des eckigen Typus von der »bulgarischen* Gla-golitiza (»jede irgendwie bemerkbare kroatische Eigentümlichkeit hat ihr Prototyp in der bulgarischen Schrift«, so lautete sein Grundsatz auf § 147) durch die Thatsache unserer Blätter über den Haufen geworfen*. Če smatramo tukaj izraz »bolgarska glagoli ca* v tem smislu, da mislimo na bolgarske pokrajine, da bi se bil tedaj hrvaški glagolizem razvijal pod vplivom bolgarskega (v geografičnem pomenu), je Geitlerjeva teorija res ovrgljiva, če pa tukaj razumevamo sploh okroglo glagolico, katero v nasprotji s hrvaško (oglato) nazivamo navadno bolgarsko — imenovali bi jo lahko natančneje panonsko-macedonsko, ne nasprotujeta tudi dunajska lista temu nazoru. Za vsako bistveno posebnost poznejše hrvaške oglate glagolice je najti prvi početek, dasi samo embrionalično, že v okrogli, t. j. v starejši glagolici. Razloček med prejšnjim nazorom in sedanjim znanjem je ta, da se je ta proces uniformacije in premembe ali razvitka oglate glagolice iz okrogle vršil večinoma, če ne morda skoz in skoz, na hrvaških tleh.
Podrobno razpravlja izdajatelj o vsebini teh dveh listov in podaje natančno analyso vsebine. To poglavje ga je stalo nedvomno silno mnogo truda. Prizadeval si je, da najde v starih latinskih misalih jednake ali saj jako podobne molitve, kajti znano je, da se so spreminjali tudi rimski misali v teku časa. A vzlic vsemu trudu in iskanju po starih latinskih rokopisih v bogati dunajski dvorni knjižnici in v vatikanskih zakladih se ni posrečilo najti vsem molitvam latinskega originala. V takem slučaji je podal Jagič natančen latinski prevod staroslovenskega teksta. Oziral se je vedno tudi vestno na poznejše glagolske misale, posebno na ono kneza Novaka iz 1. 1368. — Znano je, da se so v hrvaške glagolske knjige rimskega obreda, sprejeli svetopisemski teksti neposredno iz staroslovenskih knjig iztočnega obreda, da se niso znova iz latinskega originala prevedli. V najstarejši dobi so se pridržala v hrvaških knjigah ona mesta nespremenjena, kjer se iztočni lgrški tekst in zapadni latinski ne strinjata, kjer bi bila tedaj tudi v staro-sovenskem prevodu razlika. Se le pozneje so se počela taka mesta v hr" vaških knjigah na podlagi latinskega teksta popravljati. Zato imamo tudi v
dunajskem spomeniku zanimiv primer, na katerega je po vsej pravici opozoril izdajatelj. Nahaja se namreč tukaj odlomek iz epistole ad Corinthios, ta odlomek apostola je naš spomenik rimskega obreda vzel nespremenjen, kakor se nahaja v najstarejših cirilskih rokopisih, tedaj rokopisih iztočnega obreda, pridržal se je tedaj stari staroslovenski prevod. Pa ne samo to, vzela se je celo iz praks-apostola cela lekcija, kakor se nahaja v praks-apostolih iztočnega obreda in ne morda samo toliko, kakor bi to pričakovali sodeč po rimskih misalih. V latinskem misalu se počenja na tem mestu perikopa z besedami spectaculum facti sumus mundo in tako tudi v glagolskem misalu kneza Novaka: bratie, pozorište stvoreni esmb, toda na dunajskih odlomkih se pričenja perikopa že z besedami bratie bogi9 ni apostoli posledianee (fra-tres, Deus nos apostolos novissimos), kakor je to najti tudi v cirilskem apostolu šišatovacens. in tudi v grških apostolih: ASsVpol, 6	r^oiq
t ovc, octcoctto^ou^ zgjoltouq. V latinskih misalih se končuje perikopa z verzom 14. in sicer z dodanimi besedami »in Christo domino nostro* in s tem se strinja zopet misale Nov., toda na teh listih še ni pri teh besedah konca tega odlomka, perikopa se še nadaljuje, kakor je to tudi v a post. šišatov.
Zanimivo je tudi to, da se nahaja v glagolskem Vrbniškem breviariji iz XIII. stol. isti odlomek apostola, toda tam je stari prevod na nekaterih mestih že popravljen na podlagi latinskega teksta, kjer ima še dunajski spomenik staro čitanje, iz tega se da sklepati, da sta dunajska lista starejša od XIII. stol. — Glede praefacij je vladala v starih misalih velika svoboda. Črnčič, kateri je iskal v Rimu originala jedni praefaciji dunajskih listov zasledil je v jedni praefaciji missae sc. Hieronymi v misalu iz XV. stol. sledeče besede: »ut omnium pene sacrarum scripturarum volumina graecae hebraicaeque caldaicae suo eloquentiae fönte disertaque latina et materna lingua nobis aperte et magnifice explanaret<<: in v glagolskem misalu Krži-čiča iz 1. 15 31. se tudi bere: »da vseh maloman svetih pisarn knigi: grčke, ebreiske i haldeiske rečnosti svoee istočnikom i urišenim latinskim i oto-č a s k i m ezikom očito nam i vzveličeno istlmači.«
Jedno in sicer najkrajše poglavje odmerjeno je jeziku tega spomenika. Tukaj ni bilo mnogo omeniti, kajti kakih posebnostij, katere bi bile zanimive, ni v tem spomeniku, jezik je hrvaška redakcija staroslovenščine, po-luglasnik se še ni nadomestil z a ali e in se je ohranil skoraj v vseh slučajih. V leksikalnem obziru so važne besede v^sad^ — vbsudb za latinski izraz communio, mimo katerega se pa nahaja tudi beseda brašionbce v tem pomenu. Jagič misli, da se je zadnji izraz šele na Hrvaškem uvedel v cerkveno književnost. Poznejši izrazje tudi prinošenie za latinski oblatio ali munus.
Razpravi sami je pridejal prof. Jagič dva dodatka. V prvem dodatku je objavil znova glagolske kijevske fragmente, na katere se je pri pojas-
njevanji dunajskih listov mnogokrat skliceval. Dasi je ta spomenik že neko-likokrat izdan — prvi ga je objavil Sreznevskij in potem se je natisnil tudi v Časopisu česk. mus., moramo biti hvaležni, da smo dobili zdaj popolnoma kritično izdanje v natančni cirilski transkribciji, ker je ta stari spomenik tako važen ne samo po svoji vsebini za najstarejšo cerkvenoslovansko književnost, ampak tudi za slovansko palaeografijo in celo za rešavanje vprašanja, kje je domovina staroslovenskega jezika. Na konci razprave je priložil izdajatelj vseh osem listov tega spomenika v krasnih snimkih in zato bo ta razprava, okrašena v celem z desetimi snimki, važen pripomoček za študiranje slovanske palaeografije. Toda Jagič se ni zadovolil s samim ob-javljenjem tega dragocenega spomenika, dodal je tudi v opazkah analyzo vsebine. Prizadeval se je mnogo, da bi našel celemu spomeniku, t. j. vsem molitvam latinski original, pa to se tudi njemu ni posrečilo, zato je pridejal natančen latinski prevod, morda bo zdaj kak zapadnji učenjak slučajno našel latinski izvirnik.
Že v razpravi sami je govoril obširneje o tem spomeniku in pobijal Geitlerjevo mnenje, da so kijevski fragmenti postali nekje v Macedoniji. O tem pač ni dvojiti, da oni spadajo v oblast velike Moravske, slovacizmi so v tem spomeniku dovolj jasni: c za stsl. št, z za žd, in šč (znano je, da je imela staročeščina mesto današnjega št' skupino šč) m. št. Jagič prišteva k moravizmom tudi mehkost soglasnikov č, ž, š, c, kajti preiskovanja prof. Gebaura so pokazala, da so ti glasovi bili v staročeščini še mehki; sicer ni nemogoče, da je označevanje mehkosti pri teh soglasnikih v kijevskiq fragmentih prava staroslovenska posebnost, kajti tudi v staroslovenščini so bili saj v najstarejši dobi palatali še mehki glasovi, kakor to vidimo v cod. zograph., in bas kijevski odlomki so spomenik, kateri gledč glasoslovnih natančnostij in pravilnostij v rabi nosnikov in poluglasnikov še cod. zograph. ne odstopajo. Pri tej priliki je sprožil Jagič tudi vprašanje, če ni domovina teh odlomkov na Hrvaškem, to on odločno zanikuje in temu tudi nasprotuje ves notranji značaj tega spomenika: »Vor allem wenn man den sprachlichen Charakter derjenigen glagolitischen Denkmäler der ältesten Periode, die einigermassen auf Kroatien und Dalmatien als ihre muthmassliche Heimat hindeuten, näher ins Auge fasst, — dazu würde ich Glagolita Clo-zianus und Codex Marianus rechnen — so merkt man in diesen schon allerlei Abweichungen von der feinen Regelmässigkeit, durch welche sich gerade die Sprache der Kij ever Blätter so vortheilhaft auszeichnet. Wie sollen nun Texte, die in einem notorisch nicht altslovenischen Medium entstanden, schon desswegen einige Einbusse an sprachlicher Feinheit erlitten hätten, nachträglich nach Norden gekommen, daselbst von neuem in alter Ursprünglichkeit der altslovenischen Sprache erglänzen/
Na prvi strani prvega lista kijevskih odlomkov je odlomek iz posla-nija do Rimljanov (XIII, 11—14, XIV, 1 —4), toda pisano od druge in sicer poznejše roke. Razlika v pisavi te strani in med ostalimi listi se zapazi koj na prvi hip; pa ne samo palaeografično se razlikuje ta stran od ostalega spomenika, nego tudi v grafiki. Tukaj se nahaja samo jeden poluglasnik in sicer trdi, dočim se ostali listi ravno po natančnem razločevanji obeh po-luglasnikov odlikujejo, nekolikokrat manjka celo poluglasnik, za e in je se rabi samo ona črka, katera navadno znači samo e, tudi za y se piše samo jedna kombinacija. Tako znatne so tedaj razlike v grafiki. O moravizmih tukaj ni sledu, ni c, ni z ni šč ni najti. Zato se mi dozdeva, da je pravo pogodil prof. Jagič trdeč, da so se te vrste na prvotno prazno stran spomenika še le pozneje napisale in sicer nekje na jugu, v Macedoniji ali pa na Hrvaškem. In sicer se mu dozdeva verjetneje, da je to hrvaški od-lomček in to radi palaeografičnih razlogov, kajti ta stran ima mnogo slič-nosti v črkah z dunajskima listoma, posebno pa radi rimsko-latinskega značaja teh vrstic. Da so te vrste na prvi strani sestavljene po rimskem obredu, razvidi se iz molitve, katera sledi na tej strani takoj za omenjenim odlomkom poslanija do Rimljanov. In ta trditev o hrvaški provenienci poznejšega dostavka pri kijevskih odlomkih se mi dozdeva jako srečna, ta stran bi bila tedaj zdaj najstarejši representant hrvaške glagolice ali natančneje glagolice, kakor se je na hrvaških tleh pisala na konci XI. ali pa v početku XII. stol. Menj verjetno se mi dozdeva, da bi po smrti Metodovi bili njegovi učenci iz severnih pokrajin, kjer se je bila takrat že vpeljala slovanska maša po latinskem obredu, prinesli spomenik take vrste na jug v Mace-donijo in da bi se ta bil tamkaj še dve stoletji pozneje nespremenjeno prepisoval, dasi je bil njegov rimsko-latinski značaj dovolj očiten. O rimskem obredu slovanskega bogoslužja v Macedoniji pa zdaj nimamo nobenih podatkov, vsi cerkveno-slovanski spomeniki iz Macedonije so sestavljeni po iztočnem obredu.
V	drugem dodatku je objavil tretje poglavje rokopisa Hrvata Pastriča, kateri se nahaja v Rimu v museo borgiano de propaganda fide, kjer se poroča, po katerih krajih Hrvaške (Dalmacije in Primorja) je bil na konci XVII. stol. še glagolizem v cerkvi razširjen. Iz tega poročila razvidamo, kako močno je bil v tej dobi še razširjen glagolizem celo v onih krajih, kjer bi zdaj tega ne pričakovali, zato je to važen donesek za zgodovino glago-lizma med Hrvati.
V	Šoštanj i, dnč 6. vel. srpana 1890.	V. Oblakf
X.
Balade in romance.
Napisal A. Aškerc.
(Dalje.)
Toliko in — zvesti svojemu zgorej navedenemu gčslu -— ne več nego	^
toliko, hoteli in morali smo odgovoriti »Rimskemu Katoliku^, in to v obrambo mozä, ki v predsodkov prostih krogih ne potrebuje obrambe, katera je bila pa drugim nasproti potrebna. V zadoščenje mu bodi preklic, ki je bil na drugem mestu objavljen — lojalen, kar odkrito priznavamo.1) O lojalnosti »Rimskega Katolika« pa nikdar nismo ugibali, niti nas ni volja razmotrivati njegovo lojalnost.
Poslej ne bodemo več govorili o njem, ampak knjigo Aškerčevo hočemo vzeti v roke.
Kdor količkaj zasleduje proizvode denašnje svetovne književnosti, priznati mora, da prevladuje povsod neko bolestno teženje biti kolikor moči izvirnim, originalnim, in v ta namen so tudi vsi pomočki dobri. To teženje v originalnost pa rojeva kot neizogibno posledico izsrednost, ekscentričnost, in to je prvo znamenje vseh modernih književnih del. Človek se nehote spominja önega pevca, ki je pred leti nastopal v raznih zabaviščih, držčč v vsaki roki po nekoliko sto kilogramov težko železno kroglo, metal in lovil ji ter zajedno pel arijo iz »Fausta^. Fantazija, ta prelepa hči Zenova, sama bolčha, izgubila je ljubčka svojega — ideal — s katerim je gospodarila in vladala v brezmejni slobodi — postarala se je in kot histeriška devica služi sedaj svojim razvadam in ugajajo ji svoje posebnosti! Ali ta bolezen je prava pravcata »epidemija«, ki se je prijela tudi najvišjih duhov. Tolstoj, ta velikan, ki je znal, kakor nikdo, spajati v prejšnjih delih divni idealizem s pravim, čistim realizmom, izpremenil se je čez noč v nagega naturalista, iz slikarja v — fotografa, iz živega modrijana — v nerazumnega tajnostnega moralista. — Čemu bi se spominjali še imen, kakor Ibsen, Zola, ali pa Scheffel in Ebers? Pri tem teženji po izvirnosti je, žal, poezija le premnogokrat več izgubila, negoli pridobila. Roman in drama sta zašla na kriva pota, in če v Nemcih zlasti mlajši zarod vidi v Wildenbruchu rešitelja drame, vender ga ne moremo oprostiti očitanja onega teženja, o katerem smo dejali, da znači pesniške proizvode moderne književnosti.
In tako izreden pot, kakor sta ga nastopila roman in drama, tak jednak pot nastopa sosebno v Nemcih tudi pesem. Dasi se k nji ne obrača takö velika množica poetiških talentov nego k prozi, ker pesem ne dovoljuje tako slobodnega razvitka osobnih nazorov, kakor roman ali novela — vender
*) Glej „Ljubljanski Zvon", 1890, str. 511.
velja tudi o teh vezani besedi posvečenih talentih v veliki večini to, kar smo zgöraj dejali o drugih. Originalnost, izvirnost je namen in jedro, poezija pa le plašč ali pomoček.
Kakö dobro d6 torej človeku, ako zasledi proizvod, kateremu zgoraj omenjeno znamenje našega časa še ni vtisnjeno, niti ne še napečateno; in ^	koliko bolj se mu ogrčva okrog srcä, ako si smč čitatelj reči, da je to
vzraslo na njega domačih tleh. In takisto se nam je godilo ob Aškerčevi knjižici.
Ko nam je bila zadnjič prilika izpregovoriti besedo o taki prikazni na našem književnem polji — od tedaj bode kmalu že devet let — dejali smo, da, odkar nam je za Vodnikom v tridesetih letih tekočega stoletja »Kranjska Čebelica<<: po obliki in vsebini presnovala pesništvo slovensko, poslala so nam dobrotna nebesa v vsakem desetletji velikega pesnika, ki je s svojimi neumrjo-čimi pesnimi korenito označil razvoj našega pesništva ter vrhu tega zazna-menoval lep napredek vsega književnega, vsega kulturnega življenja slovenskega: četrto desetletje porodilo nam je Prešerna, peto Levstika, šesto Jenka, sedmo Stritarja, meja osmega in devetega Gregorčiča, in danes smemo pristaviti: na meji devetega in desetega stoletja nam je postavljen zopet nov kamen, novo znamenje na poti našega razvoja v Antonu Aškerci.
In to znamenje je res znamenito; kajti epična moč v naših pesnikih še ni nikdar prodrla takö zmagovito in tako individualno na dan, kakor tu. Kdo more tajiti, da je Preščren še tičal do malega v valovih, ki jih je gnala nemška romantika ? A iz njih se je z elementarno silo in gnan od želje in prepričanja, da le narodna tla dadč pravi sok bujni cvetki poezije v samostalni književnosti, povzdignil Levstik, dosedaj poleg Prešerna največji naš pesniški genij. Jenko ni imel te moči — öni duševni tök, ki je iz Nemcev prihajal in — kaj hočemo, — dasi je drug, a kolikor toli še vedno prihaja, — omamil je tudi njega. Strauss in Schopenhauer sta vladala tam, in v nas smo čutili pluskanje teh valov, branili se jim nismo in tudi danes se jim še ne branimo, ako čitamo našega Stritarja. Pravi učenec zadnjega je Gregorčič — lirik, čeravno Gregorčič — epik, kolikor ga je, stopa korak naprej v sedaj vladajoči realizem, a to še tako, da si sam ni v svesti tega koraka. In vsi ti pesniki so pred vsem — liriki. Z Aškerčevo knjigo pa je naša epika trdno, oblastno in zmagovito krenila na pravo pot. In kakö mi razumemo ta realizem ? Slikati opisovati vse, kakeršno je vse v resnici, a vender opisovati to le tako in v takem vzporedu in v taki zvezi, da mora vzbujati estetično zadoščenje, hrepenenje po nekaj nedosežnem, skratka — da mora ustvarjati ideal v gledalci, v čitatelji samem: torej ne golo življenje — golo resnico samo, ampak golo resnico pod zlato prozorno tančico idealizma.
(Konec prihodnjič.)
LISTEK.
Ilustrovan narodni koledar za navadno leto 1891. Uredil, izdal in založil Dragotin Hribar. — Ta jako priročni in spretno urejeni koledar je prišel te dni v III. tečaji na svetlo, in to na vse strani izboljšan in popolnjen. v šematizmu zanesljivejši, v	^
zabavnem delu mnogovrstnejši, nego sta bila njegova dva prednika, tako da je vsega priporočila vreden, zlasti ker je cena njegova (50 kr.!) tako nizka, da se čudimo izdajatelju, kako more izhajati. V koledarskem delu bodo vsakega zanimali posameznim mesecem in dnevom pridejani imenitni dogodki iz domače in občne zgodovine; nadalje rodopis naše presvetle vladarske rodbine; imenik sedanjih vladarjev evropskih. Praktično vrednost imajo podatki o poštnih in brzojavnih pošiljatvah. Zelo skrbno je sestavljena adresna knjiga, ki podaje osobje vseh cesarskih, deželnih in občinskih oblastev in zavodov na Kranjskem. Res, da se v tem imeniku nahaja še marsikateri pogrešek, toda pri tolikem številu raznih imen, novih imenovanj in osebnih prememb tudi drugače biti ne more. V zabavnem delu nas je najbolj zanimal gorko pisani životopis dičnega gospoda dr. Jerneja Zupanca, predsednika c. kr. notarske zbornice kranjske, ki je duševno in telesno čil in zdrav pred nekoliko tedni praznoval osemdesetletnico svoje dobe. S tem životopisom, kateremu je pri-dejana jako dobro pogojena podoba slavljenčeva, ustregel je izdajatelj premnogim česti-teljem tega v vsakem oziru vrlega moža. Dalje beremo v koledarji životopis Božidara Raiča, slikarja Janeza Subica in Ivana Dolinarja, vse s podobami, in kratek razgled po	,
svetu, kakor tudi še nekaj drugih drobnih stvarij. Želeli bi, da bi izdajatelj drugo leto najprej svoji knjigi popravil naslov (Ilustrovanz narodni koledar!) in da bi vzprejel vdnjo še imenik slovenskih časopisov in vseh närodnih društev. Končno moramo pohvaliti izda-vatelja, da je v svoj koledar poleg latinskih imen vzel tudi domača stara slovenska mesečna imena in zlasti, da je za ju ni us vzprejel staro obliko rž eni cvet. Vsak zaveden narod čisla staro svojino, stare svetinje. Cehi in Hrvatje se strogo drz.6 starih slovanskih mesečnih imen ter se ne zmenijo za latinska, katera so tudi Nemci zadnje čase začeli opuščati. Nikakor ne želimo in ne zahtevamo, da bi se morali latinskih mesečnih imen ogibati ali jih zamotati; zahtevamo samo, da bi se poleg latinskih smela rabiti tudi stara narodna imena, katera smo zadnja leta v knjigi in življenji popolnoma zanemarjali in celo zatirali. O tej priliki nam je prišel na misel smešen slučaj, ki se je pred več tedni pripetil g. uredniku „Nove Soče". S sveto jezo, kakor bi za našim listom stal sam grozni g. vitez dr. Tonkli, zakadila se je „Nova Soča" v „Lj. Zvon" ter ga pošteno oštela, da je skoval in po svetu ljudi bdgat poslal „novotarijo", neumno mesečno ime „rženi cvet" ali ,,ržni cvet". — Toda, ko bi bili goriški pismouki kedaj brali epohalno razpravo Miklošičevo „Die slavischen Monatsnamen" (Denkschriften, XVII. Bd , pg. 5); ali kedaj v rokah imeli vrlega Murka „Slovensko-nemški ročni besednik" (v Gradci 1832, pg. 487, s. v. režčn); ali ko bi poznali vsaj svojega Vodnika (Vodnikove pesni, v Ljubljani 1869, pg. 39. vrsta 3. od spodaj), tedaj bi vedeli, da je ržni cvčt in rž dni cvčt starejši od starega rožnega cvčta in od mlajšega rožnika; vedeli bi, da ržni cvet, kakor pravi Miklošič, pomeni „Roggenblüte", in kakor razlaga Murko, „den Monat, in dem das Korn blüht". Potolažili bi bili tedaj svojo jezo in pustili naš list z mirom. Qui bene distinguit, bene docet !
Hrvatska književn ost. — Navzlic temu, da literarna društva in premnogi časopisi poberd najboljši in največji del duševnega kapitala, pokaže se vender tudi zunaj teh mej kak nov književen plod. Največjo zaslugo pri tem imajo razne tiskarne in knji-
garne, od katerih se zadnji čas posebno odlikuje »knjižara dioničke tiskare«, kakor smo že zadnjič omenili. Posebno nam je ustregla ta tiskarna, da je znova izdala prelepo zbirko »Narodnih pripovedek«, ki jih je naš učeni rojak gosp. profesor Matija Valjavec-Kracmanov nabral v Varaždinu in okolici ter jih pred tridesetimi leti prvikrat dal na svitlo. Ker nam ta knjiga čuva dragocenih biserov narodne tradocijonalne literature hrvaško-slovenske, priporočamo jo kar najbolje vsem Slovencem Drugi naš rojak, \	duhoviti gospod Fran Selak, podaje nam pod naslovom »U ž en s kom družtvu« celo
zbirko slik in črtic iz resničnega življenja. Knjiga se odlikuje tudi z lično zunanjo obliko. Evgen Rumičič je spisal novo pripovedko »Otrovana srde a«, a kot posebna knjižica je prišla na svitlo mična povest Maričon, ki jo je v »Viencu« priobčil Sandor Gjalski. Že oglašeni Harambašicev prevod velikega romana »Vojna i mir« od grofa Tolstega je s 30. snopičem dotiskan ter ga pri tej priliki znova priporočamo slovenskim čitateljem. Od istega slavnega ruskega pisatelja je v hrvaškem prevodu prišla na svitlo njegova najnovejša pripovedka »Kreutzerova sonata«. Zdaj izdava Solčeva tiskarna v snopičih prevod francoskega romana »Tri mušketir a« od Aleksandra Dumasa. — Starejši hrvaški pesnik Vladislav Vežic je Goethe-jev epos »Herman in Dorotea« tako izvrstno preložil na hrvaški jezik, da se čita kakor kak pesniško dovršen original. Vežic se je z velikim trudom prizadeval, da bi natanko prestavil vse misli nemškega izvirnika, a da bi vender pesem po duhu in obliki postala hrvaška pesem. V ta namen je v prevodu celo opustil šestomer, kar mu nekateri kritiki hudo zamerävajo. — Znani zagovornik hrvaško-srbske zloge in j edinosti, pesnik jovan Sundečič je izpeval pesniško pri-povedko »Brat Marko i sestra Je k a«, v kateri dokazuje, da se Hrvati in Srbi lahko ljubijo kot bratje jednega in istega naroda, akoprem spädajo vsak drugi crkvi krščanski. — Vsakega rodoljuba je veselo iznenadil stari in slavni pesnik Ivan Trnski z novim eposom »Ana Lovičeva«, za kateri je porabil narodno ustno poročilo, kako je Ana Lovičeva pri Kostajnici leta 1630. Turkom izdala rojake svoje, ki so bili zbrani v cerkvi sv. Ane. — Priljubljeni pripovedovalec Ferdo Becič je svojo pripovedko Perso predelal v žalostno igro v petih dejanjih ter jo v Varaždinu dal na svitlo. — Kako hrvaško občinstvo čem dalje tem rajše čita hrvaške knjige priča nam to, da sta poleg mnogih že večkrat omenjenih »biblijotek«, jele v Zagrebu izhajati dve novi podobni zbirki. Kraljeva tiskarna je v malih snopičih začela izdavati »Hrvatsko zabavno knjižnico«, v kateri so doslej med drugim zagledale svet pesmi starejšega hrvaškega pesnika dr. Ivana Zahara in mala pripovedka darovitega začetnika Zitomirskega; »Vseučiliščn a knjižara« R. Auerja pa je oglasila »Knjižnico iza branih strani h romana« ter začela z Maupassantovim romanom »Braca« (Pierre et Jean). — Hrvatski pedagogijsko-književni zbor dal je na svitlo VII. in VIII. zvezek Smidovih povestij za mladino Pod naslovom »Uzdarje dobro j djeci« je Ivan Devčič v Gospiču izdal drugi zvezek svojih pripovedk za mladino, a že je tudi pripravil za tisek »Ličke pripoviedke« iz življenja hrvaškega ljudstva v Liki. — Učiteljem in odgojiteljem bo dobro došla nova knjiga »Nekoje misli o uzgoju«, ki jo je angleški spisal slavni filozof John Locke, pohrvatil pa marljivi učitelj in pisatelj Ivan Sirola. Upozarjamo na njo tudi slovenske učitelje, kakor tudi na knjigo: »Pučka prosvjeta«, katero je izdala »Matica dalmatinska«. Pisatelj Nikola Simič je to imenitno knjigo razdelil v 24 poglavij ter skusil s prav lahkoumevno besedo prosto ljudstvo poučiti o veri, o duševnih darovih, o čednosti, poštenju, usmiljenju, dobrem vzgledu in drugih nravnih »dolžnostih človeka. — V »aka-demički knjižari« v Zagrebu je v snopičih začelo izhajati »Hrvatsko primorje«, slike, spisi in potopisi od Dragutina Hirca. Vsa knjiga bo obsegala 8 —10 snopičev. — Dr. Nik. Selak je začel izdavati poučno delo: »Oči i zdrav lje školske djece u Hrvatskoj
i Slavoniji« na temelji praktičnega preiskavanja. Prijatelje narodne glasbe upozarjamo na »kratko uputo u taraburanje po kaj da h«, katero je pisatelj Milutin pL Farkaš popravljeno drugič dal na svitlo. Se bolj jim priporočamo Kuhacevo razpravo »Slav-j ans ki i slavjanska glasba«, o kateri smo že govorili v XXII. pismu iz Zagreba. Prav pridno napreduje izdavanje Rambaudove »Po v j es t i Rusije«, katere je doslej 6 zvezkov prišlo na svitlo. Omeniti nam je, da je vseučilišna knjigarna prevod te knjige vzela samolastnemu prejšnemu prestavljalcu ter ga poverila g. prof. Adamiču, ki nič ne menja niti	{
ne dopolnuje francoskega izvirnika. Dobro došel nam bode vsem južnim Slovenom hrvaški prevod dr. Chiudine »Zgodovine Črne gore«, kajti to je doslej jedina knjiga, ki vestno in pravično poroča o tej zanimivi slovenski kneževini in zgodovini njeni. Knjigo je iz talijanskega preložil Petar Šoljan na Hvaru v Dalmaciji. Prirodoslovce zanimali bosta dve knjižici; jedno je prof. Brusina napisal »Motri ocem ptičjega svijeta«, v kateri popisuje domače ptice ter uči, kako jih treba opazovati; v drugi nam zdaj že ranjki prof. Šebišanovič pod naslovom »Ihtijološke refleksije« podaja nekoliko gradiva za riboznanstvo ter pouk, kako in kje da bi se imele ribe gojiti. Da je ob začetku novega šolskega leta prišlo na svitlo več novih šolskih knjig, ne trebamo posebej omenjati.
O Voduškovi astronomični knjigi piše nemški znanstveni list »Gaea« pag. 640 (1890, X. Heft) tako: ,,Für diejenigen, welche mit den Grundlagen der Differential- und Integral-Rechnung vertraut sind, bietet das obige Werk eine sehr gründliche und lichtvolle Einleitung in das Studium der rechnenden Astronomie. Der Verfasser entwickelt zunächst die wichtigsten Sätze aus der Geometrie der Ebene und des Raumes, dann die Bewegungsgesetze der Himmelskörper, hierauf die Parallaxen-Rechnung, und gibt sehr ausführliche Darstellungen der Praecession und Nutation. Daran reiht sich ein Capitel über Zeitbestimmung und ein Abschnitt: Bestimmung der Erdbahn-Elemente. Eigenartig ist seine Darstellung des Störungsproblemes. Die Ausstattung des Buches ist vortrefflich, besonders die zahlreichen Formeln sind durchweg in übersichtlichem Satze gegeben, was die Benutzung sehr erleichtert."
»Firdüzi in derviš.« Pod tem naslovom smo priobčili v 8. številki Aškrčevo romanco, ki je zaradi svoje duhovite, pikre vsebine in očitne tendencije v vseh književnih krogih vzbudila toliko pozornosti, kakor že dolgo ne nobena v „Zvonu" priobčena pesem. Toliko iskreneje obžalujemo, da se je v predzadnjo kitico vtepel tiskovni pogrešek, ki paznega bralca neprijetno moti. Kitica:
,,K<5ran zmešal mu je glavo. Dražiti ga greh bi bilo; Zbolel svetec bi še huje: Kdo v6, kaj se je zgodilo?
Kriv pa bil bi jaz! mora se glasiti tako:	„Koran zmešal mu je glavo.
Dražiti ga greh bi bilo; Zbolel svetec bi še huje: Kdo v6, kaj bi se zgodilo?
Kriv pa bil bi jaz!"
„Ljubljanski Zvon"
izhaja po 4 pole obsežen v veliki osmerki po jeden pot na mesec v zvezkih ter stoji vse leto 4 gld. 60 kr., pol leta 2 gld. 30., četrt leta 1 gld. 15 kr.
Za vse neavstrijske dežele po 5 gld. 60 kr. na leto.
Posamezni zvezki se dobivajo po 40 kr.
Lastniki in založniki: Fr. Leveč i. dr. — Izdajatelj in odgovorni urednik: Fr. Leveč.
Uredništvo in upravništvo v Ljubljani, v Medijatovi hiši na Dunajski cesti, 15.
Tiska »Narodna tiskarna« v Ljubljani.