Z G O D O V I N S K I Č A S O P I S 47 1993 • 1 145 
OCENE IN POROČILA 
H a r a l d K r a h w i n k l e r , Friaul im Frühmittelalter. Geschichte einer Region vom Ende des fünften 
bis zum Ende des zehnten Jahrhunderts. Wien-Köln-Weimar : Böhlau, 1992. 420 strani. (Veröffentlich­
ungen des Instituts für Österreichische Geschichtsforschung; Band 30). 
V monografiji o zgodovini Furlanije v zgodnjem srednjem veku so predstavljene naslednje podteme: 
historična geografija Furlanije (str. 11-18), obdobje gotske in bizantinske oblasti v letih od 489 do 568 
(str 19-28) dvestoletna langobardska doba (str. 29-66), cerkvena organizacija in cerkvena politika v 
predfrankovski dobi (str. 67-86), čas od frankovskega zavzetja Furlanije 774 do delitve furlanskega voj­
vodstva 828 (str. 119-197) in obdobje od delitve vojvodstva 828 do konca 10. stoletja (str. 245-305). 
Poglavji 5 (za prikazom cerkvene zgodovine v predfrankovski dobi) in 7 (za prikazom frankovske dobe 
do 828) se nekoliko razlikujeta od ostalih, saj prinašata detaljno obravnavo dveh ključnih virov za zgo­
dovino Furlanije in severnojadranskega prostora v tej dobi: ustanovno listino samostana Sesto (»donatio 
Sestensis«, s prevodom vira, podrobnim komentarjem in prikazom drugih samostanov v Furlaniji v lango-
bardski dobi, str. 87-118), in tako imenovani Rižanski placit (prevod in obsežen komentar, str. 
199-243). Zadnji del monografije sestavljajo dodatki: 11 historičnih kart ter ena genealoška tabela, 
seznam okrajšav (319-326), obsežen seznam vseh uporabljenih virov (str. 327-338) in literature 
(339-387) ter osebno in krajevno kazalo (389-420). 
Knjiga prinaša podrobno obravnavo zgodovine zgodnjesrednjeveške Furlanije s podrobno analizo 
zlasti pisanih historičnih virov ter s pritegnitvijo rezultatov arheoloških in zlasti jezikoslovnih raziskav. 
Splošen vtis o delu je zelo dober. Monografijo odlikujejo sistematičnost, natančnost, ob spornih vprašanjih 
zelo umirjena in trezna sodba. Pohvale vredna je avtorjeva načitanost, saj obsega seznam uporabljene 
literature okrog 950 enot in predstavlja doslej nedvomno najbolj kompletno bibliografijo k obravnavani 
temi. Ker gre za historično monografijo o deželi, ki je bila v zgodnjem srednjem veku poleg Bavarske naj­
pomembnejši sosed naselitvenemu območju in prvim državnim tvorbam Slovanov v Vzhodnih Alpah in 
v predalpskem svetu, bomo skušali delo predstaviti predvsem z vidika obravnave stikov s tem svetom. 
Obenem bomo poskušali na nekaterih izbranih mestih opozoriti na dodatno (predvsem slovensko) histo­
rično literaturo, ki bi poleg del, ki jih avtor navaja, tudi sodila v monografijo takega formata. 
Prvo poglavje (»Geographie«) podaja kratek pregled historične geografije Furlanije v antični dobi. 
Kratek, precizen in korekten opis se osredotoča na nastanek rimskih mest, na upravno razdelitev v antiki, 
potek meja in zlasti prikaz cestnega omrežja.1 Ker je bilo območje Emone sestavni del Italije (in ne Pano­
nije),2 še toliko bolj izstopa centralna lega Furlanije v 10. regiji oz. provinci »Venetia et Histria«. 
Poglavje o gotski in bizantinski dobi prinaša oris dogodkov od propada hunske države 454 prek Odo-
akrove vojne z Rugijci 487/88 do gotskega pohoda v Italijo s prvo bitko pri Soči 489. Sledi kratek oris 
vzhodnogotske dobe, ki nam je spričo skromnih virov slabo poznana. Od nerešenih vprašanj naj omenimo 
naslednja: »Urs(u)s v. s.« na mozaičnem napisu iz Teurnije ni nujno visok državni funkcionar v Noriku 
(»vir spectabilis«, str. 21), temveč morda cerkveni dostojanstvenik (»vir sacer« ali »sanctus«), samo dati­
ranje mozaičnega napisa (ca. 400-500) pa je premalo zanesljivo, da bi ga mogli z gotovostjo postaviti v 
vzhodnogotsko dobo. Še naprej ostaja nejasna vsebina omembe »mesta Noričanov« ali »mesta Noricum« 
(»polis Norikon«) pri Prokopiju, ki se nanaša na Justinij anovo darilo Langobardom kot zaveznikom v 
vojni proti Vzhodnim Gotom,4 prav tako je nejasen dejanski obseg frankovske ekspanzije na vzhod v 
deobi Teudeberta.5 Ob predstavitvi gotskih preostankov v »Deseti regiji« (26 ss.) se postavlja vprašanje 
interpretacije le teh na zahodnem in osrednjem delu današnjega slovenskega ozemlja, ki je bilo upravno 
1 K predstavitvi rimskih cest, ki so iz Furlanije vodile proti vzhodu, naj k navedeni literaturi navedemo še dva novejša slo­
venska prispevka: J.ŠAŠEL, Via Gemina, Arheol. vestnik 24, 1973, 901-902 (ponatis v »Opera selecta«, Ljubljana 1992 
(v tisku) z mnenjem, da je to ime za cesto Aquileia-Emona nedokazljivo in zato neustrezno); ISTI, Rimske ceste v Sloveniji, 
v: Arheološka najdišča Slovenije, Ljubljana 1975, 74 ss. Na str. 18 namesto Stare Selo pravilno Staro selo (pri Kobaridu). 
2 Gl nazadnje J.ŠAŠEL, Zur verwaltungstechnischen Zugehörigkeit Emonas, Acta Archaeol. Acad. Scient. Hung. 41, 
1989 169-174 (ponatis: Opera selecta). Tri karte (»Skizze IV/1, 2, 3« na str. 311 ss.) s prikazom cerkvenoorganizacijske ureditve 
ob koncu 6. stoletja, na katerih je Emona prikazana kot mesto v Saviji, bi veljalo v tem oziru popraviti. Na karti IV/2 je v provinco 
Savijo postavljeno tudi nesporno noriško mesto Celeja. 
3 R. PILLINGER, Zur Interpretation der Symbolik des Bodenmosaiks von Teurnia, Carinthia I 179, 1989, 85 si. op. 20; 
F.GLASER - R.PILLINGER, Teurnia. Die Metropolis von Noricum, Wien 1991, 23. 
4 Bellum Gothicum 3, 33, 10. R. EGGER, Civitas Noricum, v: Römische Antike und frühes Christentum I, Klagenfurt 
1962 116-122 je v omembi videl oznako za Celejo in Petoviono z upravnima območjema, S. CIGLENECKI, Polis Norikon. 
Poznoantične višinske utrdbe med Celjem in Brežicami, Podsreda 1992, pa je »polis Norikon« lociral na hribovito področje med 
Savinjo na zahodu, Sotlo na vzhodu, Savo na jugu ter Dravinjo in Halozami na severa, na katerem je bila odkrita cela vrsta 
poznoantičnih utrjenih naselij. To razlago otežuje dejstvo, da se, vsaj po našem vedenju, izraz »polis« pri Prokopiju vedno 
uporablja za mestno naselbino, v nobenem primeru pa ne za podeželsko območje. Taka raba, kot jo predlaga Ciglenečki, bi bila 
pri Prokopiju izjemna, kar gotovo manjša njeno verjetnost. Njegovi interpretaciji v prid pa naj navedemo dejstvo, da pri avtorjih 
iz 6 stoletja izjemoma naletimo na izraz »civitas« tudi v pomenu province; paralela k Prokopijevemu »polis Norikon« bi bila »civi­
tas Valeria« (ENNODIUS, Vita Antonu 7; gl. R.BRATOŽ, v: EVGIPIJ, Življenje sv.Severina, Ljubljana 1982, 306 si). Se 
nekaj primerov navaja nazadnje H. WOLFF, Die Kontinuität städtischen Lebens in den nördlichen Grenzprovinzen des römi­
schen Reiches und das Ende der Antike, v: Die Stadt in Oberitalien und in den nordwestlichen Provinzen des Römischen Reiches, 
Kölner Forschungen 4, Mainz am Rhein 1991, 313 ss. op. 93. 
5 Prim. B. GRAFENAUER, Ustoličevanje koroških vojvod in država karantanskih Slovencev, Ljubljana 1952, 416 s. 
146 Z G O D O V I N S K I Č A S O P I S 47 • 1993 • 
povezano s furlanskim prostorom. Arheološki ostanki so sorazmeroma dobro raziskani, bistveno manj pa 
je znanega o eventualnih jezikovnih, pravnih ali etnoloških ostankih.6 
Eno osrednjih poglavij o Furlaniji v času langobardske oblasti (str. 29-66) prinaša obravnavo cele 
vrste za slovensko zgodovino pomembnih in v naši znanosti dostikrat obravnavanih tem. Ob predstavitvah 
Krahwinklerjevih izvajanj bomo kratko orisali diskusijo o posameznih vprašanjih v slovenskem zgodovi­
nopisju. 
1. O prostorskem poteku langobardske selitve v Italijo obstajajo različna mnenja. Krahwinkler se 
pridružuje večinski tezi, da so se Langobardi pomikali po poti iz Panonske nižine čez Hrušico, ne da bi 
se odločil ob vprašanju lege »Kraljeve gore« (mons Regis, Pavel Diakon, Hist. Lang. 2,8).7 
2. Zapleteni odnosi med Langobardi in Slovani v 7. stoletju in prvi polovici 8. stoletja se kažejo kot 
dvoplastni. Po eni strani so del kompleksnih odnosov Langobardov do Bizantincev, Avarov in Frankov 
kot velikih regionalnih sil, po drugi strani pa se kažejo kot odnos furlanskega vojvodstva s središčem v 
Čedadu do bližnjih Slovanov. Le ta je bil često neodvisen od makropolitičnih razmerij in je zato dostikrat 
ubiral svoja pota. Za 8. stoletje se še posebej postavlja vprašanje razmerja do Karantanije. V tem kom­
pleksu vprašanj so najbolj sporna naslednja: potek langobardske vzhodne meje, interpretacija posamez­
nih spopadov med Slovani in Langobardi v letih 610, po 623, 664, 705, 720 in 738 ter nejasna lokalizacija 
nekaterih naselij na tem področju (npr. Flovius in Lauriana).7" Od vse premalo razjasnjenih vprašanj, ki 
jih obravnava avtor, naj navedemo tudi vprašanje poti prodora Slovanov proti furlanskemu prostoru, 
vprašanje kulturnih, pa tudi morebitnih gospodarskih stikov s furlanskim prostorom. Krahwinkler j e va 
izvajanja so izredno precizna, z upoštevanjem vseh razpoložljivih virov in praktično z vso v nemškem in 
italijanskem jeziku pisano literaturo. Od vprašanj, ki v monografiji niso načeta, naj navedemo problem 
langobardske (ne)osvojitve Trsta ob selitvi v Italijo. Kasnejša tradicija, ki je zastopana v virih od 10. sto­
letja dalje, računa s tem kot z gotovim dejstvom,8 boljši in zgodnejši viri pa o tem nič ne poročajo. 
Četrto poglavje o cerkveni organizaciji in cerkveni politiki do frankovskè zasedbe 774/76 (str. 67-86) 
in peto poglavje o samostanih v zgodnjesrednjeveški Furlaniji (str. 87-118) prinašata pregled cerkvene 
in kulturne zgodovine 6., 7. in večjega dela 8. stoletja. Omejili se bomo na nekaj dopolnitev in nanizali 
nekaj odprtih vprašanj v tem sicer zelo solidnem in korektnem pregledu. Avtor se ne spušča v vprašanje 
odnosa Ogleja kot cerkvenega središča do Dalmacije, vprašanje, ki se v najbolj jasni obliki kaže ob sino-
dalnem podpisu škofa Teodorja iz leta 314 in ob vprašanju, ali je shizmatični patriarh Probin, Pavlinov 
naslednik (569-571), identičen z istoimenskim salonitanskim shizmatičnim škofom.9 K oglejski metropo­
litanski cerkvi je v 5. stoletju spadala poleg naštetih šestih škofij v Benečiji in Istri (str. 68) gotovo tudi 
Emona, ki je pripadala tej upravni enoti in ne provinci Saviji (74 op. 44). Najpomembnejši dogodek iz 
časa oglejske shizme, sinodo v Gradežu, datira Krahwinkler kot praktično vsi avtorji nemškega jezikov­
nega področja v leta 572/77; poročila, ki jih posredujejo beneške kronike in ki so podlaga za datiranje 
sinode v leto 579, označuje kot kasnejši falzifikat brez vrednosti (73 si.).10 Avtor zagovarja lokaliziranje 
6 M. SLABE, Dravlje, Situla 16, Ljubljana 1975; V. STARE, Kranj. Nekropola iz časa preseljevanja ljudstev, Katalogi in 
monografije 18, Ljubljana 1980; Z. DEMO, Nalazi novaca istočnogotske države na tlu bivše Jugoslavije, Zagreb-Ljubljana 1991 
(tipkopisna disertacija); sumarni pregled celote posreduje tudi J. ŠAŠEL, Arheološka najdišča Slovenije, Ljubljana 1975, 69 s. 
Vprašanja možnih pravnih in jezikovnih ostankov iz gotske dobe se dotakneta S.VILFAN, Pravna zgodovina Slovencev 
, 4 " , ' ' a " a 1 9 6 1 > 3 7 ; (vP rašanje »lex Utinensis«) in J. KELEMINA, Goti na Balkanu, Časopis za zgodovino in narodopisje 21, 
7 B. GRAFENAUER je v delu: PAVEL DIAKON, Zgodovina Langobardov, Maribor 1988, 88 s., izrazil večinsko stališče 
(vdorna pot skozi Vipavsko dolino) in zavrnil druga pri nas izražena gledanja. K diskusiji prim, tudi P. ŠTIH - J PERŠIČ Pro­
blem langobardske vzhodne meje, ZC 35, 1981, 333-341, zlasti 340. J. ŠAŠEL, L'organizzazione del confine orientale d'Italia 
nell alto medioevo, Antichità Altoadriatiche 32, 1988, 112 (ponatis v: Opera selecta), je izrazil mnenje, da gre pri opisu dogodkov 
za vstop na območje Emone in njene ravnice, kot se označuje vstop v Italijo pri Herodijanu (8, 1, 4). S.CIGLENEČKI, Potek 
alternativne ceste Siscija-Akvileja na prostoru zahodne Dolenjske in Notranjske v času 4. do 6. stoletja, Arheološki vestnik 36, 
1985, 269 si., domneva kot vpadno pot poznoantično cestno povezavo čez zapadno Dolenjsko in Notranjsko s severno varianto 
(Ivančna gorica-Unec-Razdrto-Vipavska dolina) in južno varianto (Ivančna gorica-Stari trg-Javorniki-Pivka-Divača-Trst). 
Njegov poglavitni argument je dejstvo, da ob večinsko domnevani poti Emona-Hrušica-Ajdovščina nimamo najdb iz tega časa, 
ob pob, ki jo on predlaga (zlasti vzdolž severne variante) pa je najdb iz tega časa sorazmerno dosti. 
' K vprašanju razvoja langobardske vzhodne meje gl. P. ŠTIH - J. PERŠlC, Problem langobardske vzhodne meje Zgo­
dovinski časopis 35, 1981, 333-341; V.ŠRIBAR, Existierte der langobardische Limes und sein Verhältnis zum slowenischen 
ethnischen Raum?, Balcanoslavica 11-12, 1984-1985, 47-59. K vprašanju poteka in obsega spopadov med Langobardi in Slo­
vani ter postopnega slovanskega prodiranja v furlanski svet prim. B. GRAFENAUER, Slovensko-romanska meja - ločnica in 
povezava, ZC 41, 1987, 5-18; k vprašanju lokaliziranja posameznih krajev gl. B. GRAFENAUER v delu- PAVEL DIAKON 
Zgodovina Langobardov, 235 si. op. 23 in 290 op. 70. Kaj pomenita najdbi langobardskih novcev iz druge polovice 7. stoletja v 
Kranju in na Rifniku, ali obstoj langobardskih enklav med Slovani v predalpskem prostoru (kot meni P. KOS Denarni obtok na 
prostoru jugovzhodnih Alp 300 pr. n. št. - 1000, Situla 24, Ljubljana 1986, 232, z ostalo lit.; 248) ali pa »samo« gospodarske (ali 
pa tudi kulturne) stike med Furlamjo in današnjim slovenskim ozemljem, se zaenkrat še ne da reči. K vprašanju gospodarskih 
m kulturnih stikov pnm. nazadnje J.ŠAŠEL, Der Ostalpenbereich zwischen 550 und 650 n. Chr., Rheinisch-Westfälische Aka­
demie der Wissenschaften, Abh. 78 (Studien zur Ethnogenese Bd. 2), 1988, 97-106 oz. Opera selecta (v tisku). 
Pnm. F. KOS, Gradivo za zgodovino Slovencev v srednjem veku I, Ljubljana 1902, št. 73; Chronicon Gradense, Chro-
mcon Altinate m Dandulova kronika poročajo o tem, da je prezbiter Geminijan rešil iz razrušenega mesta (»Tergestina civitate 
destructa«) večje število relikvij; pnm. R. BRATOZ, Krščanstvo v Ogleju in na vzhodnem vplivnem območju oglejske cerkve od 
začetkov do nastopa verske svobode, Ljubljana 1986, 71; 108; 211). Italijansko zgodovinopisje večinoma zastopa historičnost 
angobardskega opustošenja mesta, ki naj bi se že naslednjega leta 569 vrnilo pod bizantinsko oblast, Gl. nazadnje L RUARO 
LOSERI, Guida di Trieste, Trieste 1985, 36 s. 
_ . . ' K vprašanju cerkvenopolitičnih odnosov Oglej-Salona prim. R. BRATOZ, Die Geschichte des frühen Christentums im 
Gebiet zwischen Sirmium und Aquileia im Licht der neueren Forschungen, Klio 72, 1990, 508-550, zlasti 517 ss.; o salonitanskem 
shizmnaticnem škofu Probinu prim. F. BULIC - J.BERVALDI, Kronotaksa solinskih biskupa, Zagreb 1912-1913, 56 si. 
10 K diskusiji o gradeški sinodi v slovenski in hrvaški historiografiji prim, nazadnje R. BRATOZ, Nekatera nerešena in 
nerešljiva (?) vprašanja iz zgodovine severnojadranskih dežev v 6. in 7. stoletju, ZC 46, 1992 302 si 
ZGODOVINSKI ČASOPIS 47 • 1993 • 1 3^1 
vsebine treh pisem papeža Gregorija Velikega iz leta 599 (Regist. epist. 9, 152; 154; 155), v katerih se 
omenjata »insula Capritana« in »castellimi Novas«, na področje Istre (Koper - Novigrad, tako kot je 
soglasno mnenje slov. avtorjev) in ne na Beneško (Cittanova - Caorle), kot je prevladujoče mnenje v 
italijanski historiografiji.11 V tej zvezi naj omenimo več novejših pregledov nastanka, razvoja ter vpra­
šanja lokaliziranja istrskih škofij, ki jih omenja Krahwinkler (73 op. 42).12 Nekoliko preskromno je pri­
kazana vloga obravnavanega območja v monoteletskem sporu. Gradeški patriarh Maksim ne nastopa 
samo v seznamu podpisnikov lateranske sinode 649, temveč kot eden njenih glavnih akterjev. Celotna 
problematika udeležbe škofov s severnojadranskega območja na tej sinodi in na sinodi 680Je bolje 
poznana z novima tekstnokritičnima izdajama virov, ki nadomeščata citirano Mansijevo izdajo. Kratko 
in precizno so opisani dogodki po koncu oglejske shizme (79 ss.) s prikazom zaostritve spora med Oglejem 
in Gradežem ter dobe oglejskih patriarhov Kalista in Sigvalda ter gradeškega patriarha Janeza. Prikazu 
razvoja preostalih dveh škofijskih sedežev v Furlaniji od 6. do 8. stoletja, Konkordije in Julija Karnika 
(84 ss.), bi mogli dodati nekaj dopolnilne literature, ki pa ne prinaša bistvenih novosti. Prikaz nastanka 
meništva in razvoja samostanov je osredotočen na izčrpno in sedaj temeljno analizo darovnice iz leta 762, 
tako imenovano Donatio Sestensis (str. 89-114). Za ostale samostane ne le da nimamo na razpolago pri­
merljivega vira, temveč skorajda nimamo nobenih sodobnih zanesljivih virov. Iz zgodovine meništva v 
pozni antiki in zgodnjem srednjem veku sta vsekakor najbolj zanimivi vprašanji začetkov meništva v 
Ogleju v zadnji četrtini 4. stoletja in nastanek ter pomen samostana v Štivanu.1 
Najobsežnejše poglavje monografije obravnava okroglo polstoletno dobo od frankovske osvojitve 
langobardske države 774 do delitve furlanskega vojvodstva 828 (str. 119-197). Navedli bomo poglavitne 
podteme in najbolj zanimive avtorjeve poudarke. Upor furlanskega vojvoda Hrodgauda po padcu long-
obardske države (119 ss.) odpira zanimivo vprašanje Hrodgaudovih zaveznikov znotraj langobardskega 
ljudstva (zlasti med plemstvom) ter vlogo sosednjih držav, Bizanca (ki je upor morda podpiral) in zlasti 
Avarov. Očitno so se nekateri voditelji upora po porazu 776 zatekli na ozemlje pod oblastjo Avarov (137 
ss.); ne sicer v osrednje avarske pokrajine v Panoniji, temveč na področje bliže meji, na ozemlje 
Kranjske. V tej zvezi se odpira vprašanje odnosov med Langobardi in Avari in v okviru teh posebej med 
Langobardi z območja Furlanije in Slovani s področja Kranjske (Carniolenses). Poraženci v političnih 
bojih v langobardski državi, posebej v čedajskem vojvodstvu, so že pred tem večkrat iskali zatočišče v 
avarski državi ali pa so bili med avarsko-langobardskimi vojnami zajeti in odvedeni, tako da moremo 
govoriti o »koloniji emigrantov« (138 op. 116) v avarski državi. Poimensko znanih Langobardov med 
Avari in Slovani je malo, vendar pa kažejo jezikoslovne raziskave, da je bilo takih ljudi precej. Odraz 
takega stanja je tudi znanje slovanskega in avarskega jezika pri Langobardih.1 Bizantinska Istra in slo­
vanski svet sta dobila 776 za soseda v primerjavi s prejšnjim stanjem dosti bclj nevarno frankovsko 
državo. Spremembe so se takoj čutile v Istri v konfliktih v istrski cerkvi,17 zatem v frankovski osvojitvi 
Istre 788, v odnosu do Avarov in Slovanov pa v velikopoteznih osvajalnih vojnah v devetdesetih letih. 
Le te so prinesle uničenje avarske države in prihod vrste slovanskih plemen pod frankovsko oblast. Avtor 
podrobno predstavi problematiko geografskih imen v Pavlinovi žalni pesmi v čast leta 799 pri Tarsatiki 
padlemu furlanskemu vojvodu Eriku. Ta pesem je odraz frankovskih osvojevalnih pohodov, pa tudi samo 
frankovskih ambicij in avtorjevega antikvaričnega znanja.19 Prikaz cerkvenozgodovinskih razmer v tej 
dobi je osredotočen na naslednje štiri glavne teme: (1) vloga oglejskega patriarha Pavlina v misijonu med 
Avari s prikazom sinode ob Donovi 796 in sinode v Čadadu 796/97,20 (2) določitev severne meje oglej-
" Poleg del ki jih navaja KRAHWINKLER (76 op. 61) gl. tudi J.ŠAŠEL, Koper, v: Koper med Rimom in Benetkami. 
Prispevki k zgodovini Kopra, Ljubljana 1989, 5 si.; R.BRATOŽ, prav tam, 57 ss.; prim, nazadnje G.CUSCITO, Antiche testi­
monianze cristiane a Cittanova d'Istria, Atti del Centro di ricerche storiche - Rovigno 19, 1988-1989, 60 ss. 
12 Prim R.BRATOŽ, Nastanek, razvoj in zaton zgodnjekrščanske cerkve v Istri (4.-6.stoletje), v: Antični temelji naše 
sodobnosti, Ljubljana 1987, 13-26; ISTI, Nekatera nerešena in nerešljiva vprašanja (kot v op. 10), 297 ss., z navedbo ostale slo­
venske in hrvaške literature. 
13 Concilium Lateranense a. 649 celebratum, ed. R. RIEDINGER, Acta concil. oecumen. II, vol. 1, Berlin 1984; Concilium 
universale Constantinopolitanum tertium, cone. act. I-XI, ed. R. RIEDINGER, Acta concil. oecumen. II, vol. 2,1, Berlin 1990. 
14 Za Konkordijo gl. tudi zbornik: Studi su Portogruaro e Concordia, Antichità Altoadriatiche 25, 1984, za Julium Carni-
cum tudi F. QUAI, La sede episcopale del Forum Iulium Carnicum, Udine 1973. 
15 Poleg literature, ki jo navaja Krahwinkler, gl. tudi G. SPINELLI, A proposito del recente »monasticon« friulano, Bene-
dictina 25, 1978, 161-175; ISTI, Ascetismo, monachesimo e cenobitismo ad Aquileia nel sec. IV, Antichità Altoadriatiche 22, 
1982, 273-300; ISTI, I primi insediamenti monastici lagunari nel contesto della storia politica e religiosa veneziana, v; Le origini 
della Chiesa di Venezia, Venezia 1987, 151-166. K problematiki začetkov štivanskega samostana prim, zbornik; Studi Monfal-
conesi, Antichità Altoadriache 10, 1976 (zlasti 77 ss.) in nazadnje G.CUSCITO, »Lacus Timavi« od antike do srednjega veka, 
v zborniku: Reka - Timav. Podobe, zgodovina in ekologija kraške reke, Ljubljana 1990, 61-127, zlasti 111 ss. K zgodnjim 
omembam ženskega asketizma v Furlaniji prim, napis iz Osoppa iz leta 524 (F. QUAI, La sede episcopale, 115 ss.). 
16 K vprašanju langobardsko-avarskih odnosov gl. tudi B. GRAFENAUER, v delu: PAVEL DIAKON, Zgod. Lang., 335; 
o kulturnih stikih in jezikovnem znanju prim, tudi J. SAŠEL, Der Ostalpenbereich (kot v op. 7a), 104. 
17 K dogodkom ob koncu sedemdesetih let, ko so »nefandissimi Greci« oslepili profrankovskega škofa Mavricija (144) 
gl. tudi G. CUSCITO, Il ciborio e Г epigrafe del vescovo Maurizio a Cittanova d' Istria, Ricerche religiose del Friuli e dell' 
Istria 3, 1984, 111-134. 
18 Prim. J. FERLUGA, L' Italia bizantina dalla caduta dell' esarcato di Ravenna alla metà del secolo IX, Settimane di stu-
dio del Centro italiano dì studi sull' alto medioevo 34, 1988, 169-193. 
19 K vprašanju antičnega izročila o Timavu gl. tudi G. CUSCITO, v zborniku Reka -Timav (kot v op. 15). Poimenovanje 
Jadranskega morja z Jonskim morjem je povsem v skladu z antično tradicijo (prim. M.SUIĆ, Mare Dalmaticum, Radovi Zavoda 
jugoslavenske akademije znanosti i umjetnosti u Zadru 29-30, 1983, 5-18). 
2 0 Poleg del, ki jih navaja KRAHWINKLER, (str. 163 ss.) gl. tudi zbornik: Atti del convegno internazionale di studio su 
Paolino d' Aquileia nel XII centenario dell' episcopato, Udine 1988. Pri vprašanju Judov v Ogleju v poznoantični dobi (166 op. 
266) naj opozorimo na to, da bolj kot Ambrozijeva polemika proti Judom kaže na obstoj judovske skupnosti v mestu protiju-
dovska polemika oglejskega škofa Kromacija; prim. C.TRUZZI, Zeno, Gaudenzio e Cromazio. Testi e contenuti della 
148 ZGODOVINSKI ČASOPIS 47 • 1993 • 1 
skega patriarhata po Dravi 811, (3) restavracijska prizadevanja patriarha Maksencija (168 ss.) in (4) 
sinoda v Mantovi 827, ki pomeni za Oglej po porazu v sporu s Salzburgom veliko zmago v sporu s sosed­
njim Gradežem.21 V nadaljevanju avtor prikaže čas nestabilnih razmer po Karlovi smrti, ki se odražajo 
v Bernhardovem uporu 817, v uporu Ljudevita leto zatem, ki je zajel ves slovanski svet jugovzhodnega 
dela frankovske države, in v delitvi furlanskega vojvodstva v štiri grofije po Balderikovi odstavitvi 828.22 
Poglavje o tako imenovanem rižanskem placitu 804 (str. 199-243) prinaša doslej najbolj podrobno 
analizo tega nadvse pomembnega dokumenta. Uvodoma se avtor dotakne vprašanja langobardske oku­
pacije Istre v letih 751-774 ter obstoja istrskega vojvodstva.23 Sledijo lep in natančen nemški prevod 
dokumenta (203-210), analiza v viru omenjenih oseb (211-227, zlasti podrobno sta predstavljena voj­
voda Janez in gradeški patriarh Fortunat), predstavitev mest z njihovimi političnimi predstavniki 
(227-234,24 predstavitev funkcionarjev vojaške in civilne uprave (magister militum, tribunus, centarchus, 
234-239), oris družbenihin ekonomskih razmer v Istri v luči zapletenega pravnega položaja (239-243) 
in končno zelo sumaren prikaz vprašanja Slovanov. O zadnjem bi se dalo v luči že dosedaj znanega pove­
dati bistveno več. Odločitev zbora glede Slovanov ne pomeni poraza vojvode Janeza, kot meni avtor, tem­
več le kompromis, saj so Slovani lahko ostali na tistih ozemljih, ki so jih poselili in na katerih mestom 
niso prizadevali škode.25 
Zadnje poglavje knjige obravnava čas od delitve vojvodstva 828 do konca 10. stoletja (str. 245-305). 
Prikaz se pričenja z obdobjem Eberharda (ca. 836-864/6). V tej dobi pride do postopne osamosvojitve 
Benetk izpod bizantinske oblasti, do boja proti Slovanom in Saracenom (str. 252 ss.), do diplomatskega 
in misijonskega posega na območje hrvaške države v času kneza Trpimira26 in do krepitve Ogleja na istr­
skem področju. V malo poznano obdobje Unruocha pade od bolj znanih dogodkov le potovanje Cirila in 
Metoda 868 iz Moravske v Rim prek furlanskega ozemlja s preizkušanjem njune pravovernosti v Benet­
kah.27 Veliko bolje je poznano obdobje Berengarja (874/5 - 924) z mnogimi za Furlanijo pomembnimi 
dogodki kot so spopadi s Slovani, vzpon Benetk, madžarski vpadi in porast pomena Furlanije v času, ko 
je Berengar v boju za prestol postal cesar in je v državi prevzela Furlanija eno osrednjih vlog. Velik 
pomen dežele odraža ne nazadnje Čedadski evangelijar z marginalnimi podpisi romarjev, za katerega pa 
še naprej ostaja nejasno, v katerem romarskem središču je nastal.28 Razvoj Furlanije v 10. stoletju je 
sorazmeroma malo poznan. Od razvojnih stalnic naj omenimo krepitev moči oglejske cerkve, zlasti na 
področju Istre, katere zgodovina je v razdobju po rižanskem placitu malo poznana (294 ss.). Od pomemb­
nih dogodkov in procesov, ki zadevajo neposredno tudi našo zgodovino, naj omenimo slovansko koloni­
zacijo v Furlaniji po koncu madžarskih vpadov29 in diplome Otona III iz let 996 in 1012, ki pomenijo 
utrjevanje Ogleja na istrskem področju. 
predicazione cristiana per le chiese di Verona, Brescia e Aquileia (360-410 ca.), Brescia 1985, 164 ss.; G. CUSCITO, L' ambiente 
di cultura e di fede nell' età di Cromazio alla luce della recente storiografia, Antichità Altoadriatiche 34, 1989, 17 si. 
21 »Episcopi ad hostem pergentes« z območja gradeškega patriarhata, ki se omenjajo v sinodalnih aktih, so po mnenju 
Krahwinklerja (178 op. 327) odšli ali na bizantinsko območje ali pa k Slovanom. Menimo, da nejasno mesto označuje odhod ško­
fov k Bizantincem (le ti se v zapisniku večkrat označujejo kot nasilniki, ki so sovražno postopali z lokalnimi škofi) od katerih bi 
si mogli obetati pomoči. 
22 Dejstvo, da je gradeški patriarh Fortunat podpiral Ljudevita, bi mogli razlagati tudi kot prizadevanje po misijonu (190 
s.; 218 op. 89), vendar nam njegov odnos do češčenja sv. Kvirina, patrona Siscije (središča Ljudevitove državne tvrobe) ne more 
povedati nič konkretnega, saj je češčenje tega mučenca v Ogleju oz. Gradežu dokazano že za konec 5. stoletja; prim. BRATOŽ, 
Krščanstvo v Ogleju, 211 (z ostalo lit.). K bitki pri Ljubljani leta 901 (195 op. 418) prim, tudi V.MELIK, Vprašanje bitke pri 
Ljubljani v dobi madžarskih napadov, ZČ 6-7, 1952-1953, 202-217. 
И P r i m -,Р° 1 е 8 navedene lit. (199 op. 2) tudi J. FERLUGA, L' Italia bizantina (kot v op. 18) in diskusijski prispevek 
L. MARGETIČA (prav tam, 195 ss.). Prevladujoče mnenje je, da je ta okupacija komajda razpoznavna, tako rekoč navidezna, 
čeprav edini eksplicitni vir, pismo papeža Štefana III. istrskim škofom, uporablja zanjo precej konkretne izraze (prim BRATOŽ 
ZČ 44, 1990, 502 op. 286). 
24 Avtor na str. 232 Rovinj postavlja napačno na upravno območje antičnega Parentija (dejansko je pripadal upravnemu 
območju Pole). K omembam Kopra v antiki in zgodnjem srednjem veku gl. ŠAŠEL, Koper (kot v op. 11), k vprašanju Pedene 
nazadnje kratko BRATOŽ, ZČ 46, 1992, 301 si.; k vprašanju »istrske teme« prim. J. FERLUGA, Byzantium on the Balkans. 
Studies in the Byzantine administration and the Southern Slavs from the Vllth to the Xllth centuries, Amsterdam 1976, 68 ss. 
и Prim. S. VILFAN, Pravna zgodovina Slovencev, 112; zelo bogati literaturi o dokumentu bi mogli dodati še: L. MARGE-
TIČ, Quelques aspects du plaid de Rižana, Revue des études byzantines 46, 1988, 125-134. Stanje slovanske poselitve v Istri ter 
materialne kulture v tem času razodevajo rezultati arheoloških raziskav zadnjih desetletij, ki jih je v vrsti prispevkov predstavil 
B.MARUSIC; glej nazadnje njegov sintetični pregled: Materijalna kultura Istre od 5. do 9. stoljeća, Arheološka istraživanja u 
Istri i Hrvatskom primorju, Izdanja Hrvatskog arheološkog društva 11/1, 1986 (Pula 1987), 81-105. Najnovejši nam poznani pri­
spevki o Rižanskem placitu, objavljeni deloma že po izidu Krahvvinklerjeve monografije: M.E.A. ZETTO, Il placito di Risano, 
Trieste 1989 (ocena: G. FILIPI, Annales (Anali Koprskega primorja in bližnjih pokrajin) 2, 1992, 353-357; S. ŽITKO, Listina 
Rižanskega placita - dileme in nasprotja domačega in tujega zgodovinopisja, Annales 2, 1992, 87-102. 
2 6 Poleg tam navedene lit. gl. tudi sintetična pregleda: S. VILFAN, La cristianizzazione delle campagne presso gli Slavi del 
sud occidentali: organizzazione, resistenze, fondo sociale. Settimane di studio del Centro italiano di studi sull'alto medioevo 28, 
1980, 889-918 in G. CUSCITO, Aquileia e la cristianizzazione degli Slavi nei secoli VIII-IX, Atti e Memorie della Società 
Istriana di Archeologia e Storia Patria 36 n.s., 1988, 37-75. Obstoj oglejskega misijona v Dalmaciji v 9. stoletju se povezuje tudi 
z vprašanjem širjenja češčenja oglejskih svetnikov na dalmatinskem področju; prim. A. MERO, Santi aquileiesi e veneti in Dal­
mazia, Antichità Altoadriatiche 26, 1985, 261-288. 
27 Poleg na str. 269 op. 117 navedene lit. gl. tudi slov. publikacije ob 1100-letnici Metodove smrti: Sveta brata Ciril in 
Metod v zgodovinskih virih, Acta Ecclesiastica Sloveniae 7, Ljubljana 1985; Bogoslovni vestnik 45/2, 1985; Slavistična revija 1986 
2 8 V obširni op. 112 na str. 267 si. navaja avtor vse dosedanje predloge (Štivan, kakor je med avtorji večinsko mnenje-
Skocjan ob Soči; Behgna pn Ogleju; Monastero na robu Ogleja; Stara gora nad Čedadom; kot potujoča relikvija potoval iz kraja 
v kraj, brez stalnega »domicila«. 
2 9 Poleg lit., ki jo avtor navaja na str. 301 op. 313 naj navedemo še: V. ŠRIBAR. Rezultati arheoloških izkopavanj in topo­
grafskih raziskav zgodnjega srednjega veka v Furlaniji, ZČ 41, 1987, 309-312, z izbrano bibliografijo na str. 312. 
ZGODOVINSKI ČASOPIS 47 • 1993 • 1 149 
Monografija H. Krahwinklerja o Furlaniji v zgodnjem srednjem veku je izvrstno delo. To je danes 
najobsežnejši tekst, ki obravnava poltisočletno zgodovino tega tudi za slovensko zgodovino izjemno važ­
nega prostora. Avtor je v obravnavo vključil v znatni meri sosednje istrsko območje, ki bi spričo zanimi­
vega razvoja in zadostnega števila virov zaslužilo monografijo podobnega formata. Krah winkler j evo delo 
nadomešča za zgodnji srednji vek starejše in praviloma krajše preglede, ki so jih napisali predvsem fur­
lanski zgodovinarji (P. Paschini, P.S. Leicht, G.C. Meniš in drugi). Pohvaliti velja avtorjevo prizadevanje, 
da bi vključil v kritični aparat dela vseh historiografij, ki so se soočale s to temo (poleg nemške, avstrijske 
in italijanske tudi slovensko in hrvaško), kar mu je deloma uspelo. Nekaj vrzeli smo skušali dopolniti v 
opombah k izbranim mestom. Navedbe teh del so praktično brez tiskovnih napak. Z umirjeno in preteh­
tano napisanim tekstom, bogatim in ažurnim navajanjem virov in literature in z zelo dobro tiskarsko-
tehnično izvedbo bo Krahwinklerjeva knjiga postala osnoven pripomoček za vsakogar, ki se bo ukvarjal 
z zgodovino te severnojadranske dežele od pozne rimske dobe do preloma tisočletja. 
Rajko B r a t o ž 
Jean-Louis F l a n d r i n , Chronique de Platine, Pour une gastronomie historique. Paris: Éditions 
Odile Jacob, 1992. 328 strani. 
V »Platinovi kroniki« je Jean Louis Flandrin, profesor zgodovine mentalitet na osmi pariški univerzi 
in Ecole des Hautes Etudes en Sciences Sociales, zbral razprave in članke, ki jih je v desetletju 1978-88 
mesečno objaviljal v popularni zgodovinarski reviji »L'Histoire«. Že psevdonim »Platine« ali »Platina«, 
ki si ga je v »L'Histoire« nadel Flandrin, pove, da je njegova knjiga posvečena kulinariki, zgodovini pre­
hranjevanja, gastronomije, okusa in prehranjevalnih navad na evropskem zahodu. Battista Platina (s pra­
vim imenom Bartolomeo Sacci - r. 1421, u. 1481) je bil - kot je znano - najprej uradnik papeža Pija 
II, nato zaprt v času njegovega naslednika Pavla II in končno - od leta 1475 do smrti - bibliotekar Siksta 
IV. Napisal je vrsto zgodovinskih in filozofskih knjig, med drugim polemično delo De falso et vero bono, 
v katerem je kritično zavračal razmišljanja Lorenza Valle o nasladi in »resnično dobrem«. V tem kontek­
stu - kot širšem kontekstu renesančnega duhovnega obzorja in doživljanja zemeljske stvarnosti - je 
treba po Flandrinovih besedah razumeti tudi njegovo obširno delo De honesta voluptate (O dostojni 
nasladi), ki je v skupno desetih knjigah nastalo okoli leta 1470 in od katerih se kar devet ukvarja »z ra­
dostmi kuhinje«. Po Flandrinu je Platinov De honesta voluptate prvo tiskano gastronomsko besedilo sploh 
in je bilo kot takšno v 16. stoletju prevedeno v številne evropske jezike. Svojo aktualnost je izgubilo šele 
v 17. in 18. stoletju z novo »generacijo« kuharskih knjig in s postopno prevlado francoske kuhinje nad ita­
lijansko. 
Kakšno je razmerje med Platino in Jeanom Louisom Flandrinom, zgodovinarjem in profesorjem, ki 
je Platinovo ime uporabil kot psevdonim? Flandrin sam ta odnos razloži takole: »Platina je pred menoj 
raziskoval področje, ki je zdaj predmet mojih raziskav: zgodovino okusa in prehrambenih navad. Pod nje­
govim vplivom sem se zanimal za ta vprašanja; bil je torej moj pobudnik.« Toda, nadaljuje Flandrin, Pla­
tina se je navduševal nad gastronomijo in spraševal o okusu prednikov, raziskovalec in učitelj Flandrin pa 
je predvsem zgodovinar, ki svoje znanje črpa iz arhivalij in dokumentov, s pomočjo katerih bi lahko pla­
tini neredko svetoval, kje bo našel tisto, kar je iskal. Hkrati je imel Flandrin (v nasprotju s Platino) ob 
sebi vrsto zanesenih študentov, ki so tvorili pravo »Platinovo akademijo« in z učiteljem sodelovali tako 
v njegovih raziskavah kot kulinaričnih poskusih. Platina naj bi bil po Flandrinu v tem smislu »žurnalist«, 
ki se je ukvarjal z gastronomijo, Flandrin sam s svojimi sodelavci pa univerzitetni učitelj, ki ga zanimajo 
zgodovina, razvoj človekovega okusa in načini človekovega prehranjevanja v preteklosti. 
Vsakokratni okus z opredeljevanjem tistega, kar velja za dobro, in tistega, kar velja za slabo, je -
kot pravi Flandrin — podobno kot v umetnosti tudi v gastronomiji močno subjektiven in rezultat različnih 
dejavnikov: proizvod izvirne kulture konkretnega ljudstva ali naroda, vsakokratne dobe in vzgoje posa­
meznika. Številna živila, ki so danes v samem vrhu hierarhije delikates, so bila nekdaj mnogo niže na 
gastronomski vrednostni lestvici. Tak primer naj bi bil kaviar, v Provansi poznan že v 16. stoletju, vendar 
v Franciji kot celoti še v 18. stoletju prilično neznan in nepopularen. In nasprotno: med jedili jih je vrsta, 
ki so nekdaj »vzburjale gurmane«, ki pa se zde danes dobesedno težko prebavljiva. Kdo še danes na slo­
vesno obloženo mizo postavi »pavovo meso«? 
Nekatera živila in jedila so seveda »tisočletja« bila in ostala v vrhu gastronomske lestvice. Toda tudi 
tu je treba biti previden. Ne le zato, ker se je s samim načinom priprave, mešanja začimb, med katerimi 
danes mnogih enostavno ni več mogoče dobiti, in različnih količin posameznih dodatkov in kulinaričnih 
elementov spreminjal okus jedi, v dokumentih in receptih beleženih pod isto oznako in imenom. Še več: 
pod istim imenom se pogosto skrivajo različni proizvodi, ki so jih »naši predniki cenili«, mi jih pa ne več. 
Francoska oznaka »foie gras« (»mastna jetra«) danes pomeni »gosja jetra«. Toda isto ime, čeprav 
latinsko, je pri starih Rimljanih označevalo »svinjska jetra«, za furmane 17. in 18. stoletja »kopunova ali 
golobja«, saj so bila za njihov okus »gosja jetra« — današnja »foie gras« — preprosto premastna. Podobno 
navidezna je tudi zgodovinska kontinuiteta, kar zadeva kombinacije začimb, okusov in jedi. Flandrin 
navaja v ponazoritev te ugotovitve dva primera: ne le v francoski, temveč v mediteranski kuhinji sploh 
je kombinacija peteršilja in česna priljubljena kombinacija začimb, brez katere si ni mogoče zamisliti vrste 
jedi, a vendar naj bi prvotna funkcija peteršilja v tej kombinaciji ne bila obogatitev okusa, temveč pred­
vsem omilitev »zadaha po česnu«, ki je neprijetno vznemirjal jedčevo okolico. In drugi primer: melono 
so nekdaj jedli kot predjed, ne zato, ker so - kot danes - menili, da mora biti predjed lahka in ne sme 
zapreti nadaljnjega apetita, temveč zato, ker je »stara medicina« priporočala »svežo zelenjavo« na začetku