479
Kronika
Glas o »Sodobnosti". — O čemer ne poročajo ali neradi poročajo dnevniki v Sloveniji, o tem pišejo -dnevniki in revije izven Slovenije. Pod zaglavjem »Iz naših revij" bomo prinesli v prihodnji številki poročilo o razpravi iz „Srpskega književnega Glasnika", najuglednejše in najbolj razširjene srbske revije, kjer avtor dovolj objektivno ocenjuje vlogo in pomen »Sodobnosti" v današnjem slovenskem življenju. Če pa ste slučajno odprli znani praški dnevnik »Prager Presse" dne dne 28. septembra 1933., ste zasledili pod zaglavjem »Kulturchronik" beležko izpod peresa Magra, ki se glasi: »Sodobnost. Um die Jahreswende 1932/33 kam es in der Welt der slowemischen Revuen zu einer Umgruppierung. Die beiden iuhren-den Zeitschriften »Ljubljanski Zvon" und „D'om in Svet" wechselten ihre Heraus-geber und ihren Mitarbeiterstab. Unter der Fiihrung Fran Albrechts, des Redak-
teurs des »Ljubljanski Zvon", schlossen sich eine Anzahl von Schriftstellern und Publizisten zusammen, denen das Programm des »Zvon", der eine rein literarische und kulturelle Zeitschrift bleiben wollte, zu eng war, weil sie meinten, der Kampf ginge heute nicht nur fiir das rein literarische, sondern vor allem das politische und soziale slowenische Kollektivum. Sie griindeten eine neue Zeitschrift, »Sodobnost", die von Ferdo Kozak, Stanko Leben und Josip Vidmar redigiert wird und im Verlag der Slovenska Književna Zadruga in Ljubljana erscheint. Die bisher erschienenen 9 Hefte zeigen anschaulich, wie sich die Redakteure die Verwirk-lichung ihres Programmes vorstellen. Sie haben wirklich eine respektable Zeitschrift auf die Beine gestellt, die sich getrost in Europa sehen lassen und von niemandem ignoriert werden kann, der sich um das offentliche Leben in Jugosla-vien im allgemeinen und in Slovenien im besonderen kummert."                     S. L.
Še več odkritosti, prosimo! — Mislim, da ga ni danes človeka v Sloveniji, ki bi ne poznal afere s slovenskimi učnimi knjigami po naših srednjih šolah. Če bi danes po nekaterih naših srednjih šolah sestavili pregled učnih knjig, bi se pokazalo, da se marsikje ipoučuje danes ta dan večina predmetov po srbskih učbenikih. Po srbskih ali hrvaških učbenikih se v letu 1933. poučuje po naših srednjih šolah matematika, latinščina, fizika in celo — slovenščina. Pa odprite »Slovenski Narod" (20. IX. 1933) in brali boste, četudi svojim očem ne boste verjeli: „Za slovenske učne knjige!" Kakšno presenečenje! Kajti »upravičeno se razburjajo vsi narodno zavedni starši, boječ se zopet slabega napredka svojih otrok, ker posve-čamlo narodni prosveti za duhovno, moralno in telesno vzgojo posameznikov in narodne celote, glede na geografski, gospodarski in kulturni položaj posameznih krajev, v katerih živi naš narod, premalo pozornosti, ker ne upoštevamo okornosti, ki so največje važnosti za povzdigo narodne in državne misli, ker ne nudimo mladini v nje ožjem materinem jeziku učnih pripomočkov in knjig, iz katerih se najlepše, najslajše in najlažje (ah, kako ganljivo!) čita in uči ljubezen in zvestoba kralju in domovini, ki na ta način tudi najlažje preide v žile in kri našega podmladka." (Uh! Kakšna klobasa brez konca in kraja!) Vendar nam je milo in blago pri srcu, da se »Slovenski Narod" poteguje za slovenske knjige. Toda kratko je veselje nad blagostjo »Slovenskega Naroda". Po njegovem naj se namreč slovenska mladina zato uči »ljubezni in zvestobe kralju in domovini" iz slovenskih knjig, da se bo prej in lažje iznebila svojega slovenstva in se pretopila v nove »jugo-slovene", ki ne poznajo več ne slovenščine ne hrvaščine in ne srbščine, marveč le še enotno »jugoslovenščino". Potrpimo zaenkrat in prehodno še s slovenskimi učnimi knjigami, meni »Narod", »dobrodošli pa so nam srbohrvatski profesorji, z veseljem jih sprejmemo, da se pobliže kot bratje in sestre spoznamo ter na podlagi ustmene govorice (kaj knjige!) in predavanj olajšamo naši mladini pot do cilja." In kakšen je ta cilj, ki naj k njemu stremi vsa naša mladina? Tu je »Narod" zapisal odkrito besedo brez ovinkov in izmikanj, za katere se sicer tako radi skrivajo ljudje okrog »Jutra" in »Naroda". Naj pridejo k nam in v naše šole srbohrvatski profesorji, ker bo »to edina prava in trdna podlaga za državno in narodno edin-stvo, pot, ki bo naravnim, ne pa prisilnim potom s pomočjo učnih knjig, v dobi par desetletij popolnoma izenačila jezik našega troimenega, v bistvu enega naroda." Tako. Sedaj vsaj vemo, pri čem smo. Izenačenje jezika našega troimenega naroda, to se pravi smrt slovenščine. Če bi »Narod" in še »Jutro" hotela vedno pisati tako odkrito, govoriti vedno tako naravnost? Prosimo, še take odkritosti, kar se da veliko take presijajne odkritosti, da sedaj in pozneje ne bo slepomišenja za vogali.
S. L.
480