zgodovina slovenskega filma
joe valenčič
srebrni
12
Mladi Pavle je leta 1924 pripravil kovček in odpotoval v Hollywood. Ambicija, ki ga je nekoč iz ene najmanjših primorskih vasi gnala čez ocean v jeklarski pekel Clevelanda, ga je tokrat usmerila v Kalifornijo. Star je bil dvajset let in prijetnega videza z izrazitim profilom ter z briljantino oblikovano pričesko, kakršno so nosili najstniški vzorniki. Prijatelji iz tovarne so ga klicali Valentino. "Biš mogel bit v movies," so ga nenehno prepričevali, "si lep kot Valentino," Nekega dne pa je šalo vzel zares. Pustil je službo, obleke! nedeljsko obleko, odplačal najemnino in sedel na vlak za Kalifornijo. Več mesecev se ni oglasil nikomur. Potem pa je gospodarica pozno zvečer zaslišala trkanje. Razcapana pojava jo je pretresla. Pod umazanijo in gostim strniščem na obrazu je komaj prepoznala Pavla. Skozi luknje v čevljih so kukali prsti. "Prosim, strinka," jo je rotil, "ne pusti, da me vidijo takega." Pavle nikoli več ni omenil Hollywooda.
Pavlova pripoved je resnična, kjub temu pa se v njej zrcalijo filmske zgodbe o nesreči in razočaranju ob ponarejenem blišču Hollywooda. Vendar se zdi, da je bil Pavle zgolj izjema med slovenskimi Američani. Iz zaprtih skupnosti Slovencev v severni Ameriki je le redke zapeljala bleščeča skušnjava filmske slave in uspeha, čeprav so morda živeli v Kaliforniji. Raje so se za deset centov zasanjali v temi bližnjega kinematografa. Morda jih je pred skokom v negotovost obvarovala prirojena praktičnost. Zato je priznanje na ameriškem platnu doživela samo peščica Slovencev. Slovenci se ne ponašajo z nobeno kronano hollywoodsko glavo, kot so Clark Gable, Elizabeth Taylor ali Walt Disney. Bili pa so njihovi sodelavci v filmski industriji. Njihovi uspehi so v splošnem razmeroma skromni, vendar vredni nič manjšega priznanja. Nekaj osebnosti je ameriškemu občinstvu celo priraslo k srcu. Ker je bilo med njimi samo ducat igralcev in tehnikov, ni mogoče trditi, da je njihovo delo odlikovalo karkoli izvirno slovenskega. Toda v času, ko Slovenci po svetu znova uveljavljajo svojo kulturno identiteto, prav teh nekaj igralcev in strokovnjakov, potomcev Kranjske, Koroške in Krasa, hrani zgodbe, ki si zaslužijo na piano.
Slovenci v nemih filmih
Kako se je Rozalija Sršenj iz Kranja prelevila v hollywoodsko Zallo Zarano? Zarana je prva znana, neizpodbitno slovenska igralka, ki je nastopila v hollywoodskih filmih. Čeprav je edina hollywoodska igralka z dvema Z-jema v monogramu, pa njena filmska dediščina meri samo nekaj metrov celuloidnega traku. Toda tisto nekaj malega, kar vemo o njej, je vznemirljivo. Njeno umetniško ime je kot slovenski epigram: zala gospa ob zori. V obeh znanih odlomkih iz leta 1925 igra eksotično plesalko. Na seznamu igralcev v filmu
slovenci
70 let na
ameriškem ekranu
(1925-1995)
Lažnivka (The Lady Who Lied, 1925, Edwin Carewe), kjer nastopa kot alžirska zapeljivka, je njeno ime predzadnje. Že naslednji film, visokoproračunska uspešnica Ericha von Stroheima Vesela vdova (The Merry Widow, 1925) pa jo postavi med Mae Murray in legendarnega Johna Gilberta. Murray in Zarana sta člana varietejske skupine, ki potuje po balkanskem kraljestvu Monteblanco. Zarana v obeh prizorih vihti rdečilo za ustnice in pudrnico kot kričeče oblečena igralka Frenchy Christine. Von Stroheimova zbadljiva, razkošna Vesela vdova je tako kot večina njegovih filmov sprožila plaz govoric o zaklenjenih studiih, šampanjcu, kaviarju in škandaloznem vedenju. Kako se je Zalika znašla z ramo ob rami s kraljico MGM in z enim največjih ljubimcev na platnu? Von Stroheim je za stranske vloge pogosto izbiral avstroogrske rojake. Zalikina minutka ali dve na platnu je vrhunec njene kariere. Za Clarka Gabla, ki med nastopajočimi sploh ni bil omenjen, je bil film šele začetek. Slovenski slikar Božidar Jakac je pozimi med letoma 1929 in 1930 preživel nekaj tednov v južni Kaliforniji, kjer je obiskal tudi filmske studie. Narisal in naslikal je nekaj portretov Zalie Zarane in igralke Mildred Del Mar (Milka Prašnikar), ki še ni nastopila, pa tudi priznanih zvezd, kot sta bili Dolores Del Rio in Fanny Brice. Med drugimi rojaki, ki so se ukvarjali s tem poslom, je spoznal tudi studijskega fotografa joa Z. Lista (ZnidarŠič- umrl 1. 1954). Starosta slovenskih odrskih desk Augusta Danilova trdi, da sta s sinom Ralphom Danilom pred prvo svetovno vojno med krajšim bivanjem v Kaliforniji nastopila v neimenovanem filmu. Piše tudi, da je med drugim obiskom deset let kasneje premišljevala o tem, ali naj sprejme vlogo matere Ala Johnsona v Pevcu jazza (The Jazz Singer, 1927, Alan Crosland). Ne o prvi ne o drugi zgodbi ni dokazov, Danilova je v New Yorku leta 1917 pela ljudske pesmi na prvih slovenskih posnetkih.
Morebitni Slovenci
Potrditi slovenski izvor znane osebnosti je težko. Zgled je igralka Laura La Plante (roj. 1904). V slovenski skupnosti so jo imeli dolga leta za svojo zaradi materinega dekliškega priimka Turek. Vendar iz podatkov o štetju prebivalstva sledi, da je bil stari oče Turek kmet iz Missourtja, ki je bolj verjetno emigriral iz Nemčije. La Plantejeva je bila ob koncu obdobja nemega filma v drugi polovici dvajsetih let največji magnet za gledalce pri družbi Universal. Živahna plavolaska je imela glavno vlogo v več uspešnih lahkih komedijah, kakršna je Maček in kanarček (The Cat and the Canary, 1927, Paul Leni), med resnimi vlogami pa je igrala Magnolijo v izvirni filmski različici Show Boat (Ladja zabave, 1929). La Plantejeva se je rodila
v St. Louisu, filme pa sta s sestro Violet začeli snemati že pri petnajstih letih. Če je res Slovenka, je najpomemnejša slovenska Američanka na platnu. Govorice o slovenski materi krožijo tudi v zvezi z bleščečo sodobnico La Plantejeve, Glorio Swanson, in današnjim superzvezdnikom Arnoldom Schwarzeneggerjem. Njuni materi sta Poljakinja in Gehinja.
Priimki z morebitnim slovenskim izvorom se zgolj občasno izpišejo na filmskem platnu. Fred Sersen, ustanovitelj oddelka za posebne učinke pri 20th Century Fox, je v tridesetih in štiridesetih letih sodeloval pri približno 145 filmih, med katerimi najdemo tudi znamenita naslova Laura (1944) in Čudež v 34. ulici (Miracle on 34th Street, 1947, George Seaton). Za delo pri filmih Prišlo je deževje (The Rains Came, 1939, Clarence Brown) in Strmoglavi skok (Crash Dive, 1943, Archie Mayo) je dobil oskarja. V južni Kaliforniji je veliko slovenskih družin s priimkom Sersen. Čeprav priimek Fonda najdemo tudi v Sloveniji, so bili predniki Henryja Fonde protestantje, ki so iz severne Italije zbežali na Nizozemsko in se pozneje naselili v Združenih državah ter ustanovili vas Fonda v državi New York.
Nekatere hollywoodske osebnosti so živele v Sloveniji. Romantični glavni igralec iz filmov Casablanca, Zdaj, popotnik (Now Voyager) in klasičnih uspešnic Paul Henried se je rodil v Trstu kot Paul von Henried, sin avstrijskega bankirja, ki mu je cesar Franc Jožef podelil viteški naslov. Filmski režiser Fritz Lang se je med prvo svetovno vojno ukvarjal s kiparstvom na posestvu prvega slovenskega filmarja dr. Karola Grossmanna v Ljutomeru.
Slovenci v studiih
Ko slovenski filmski zgodovinar Silvan Furlan piše, da je imela Slovenija filmske zvezde, preden je sploh dobila prvi film, misli na Ito Rino. Slovenska igralka Ida Kravanja je imela glavno vlogo v številnih omembe vrednih čeških in nemških produkcijah s konca dvajsetih in začetka tridesetih let, njena veljava pa je bila enaka blišču studijske kolegice Hedy Kiesler oziroma kasneje Lamarr. Iz zlate dobe sistema hollywoodskih studiev izstopa samo ena igralka slovenskega rodu, Audrey Totter (roj. 1918), Znana je predvsem kot plavolaska neposrednega film noir, odigrala pa je tudi več vlog v resnih filmih in komedijah, tako da so jo nekajkrat primerjali s Carole Lombard in Ido Lupino. Njen najljubši nastop je hkrati tudi najboljši. Igralec Robert Montgomery je režiral filmsko različico detektivskega romana Raymonda Chandlerja Dama v jezeru (The Lady in the Lake, 1946) s stališča junaka, igralci pa so morali izražati čustva neposredno v kamero. Nobena od velikih zvezd pri MGM ni bila pripravljena žrtvovati kariere za tako nenavadno produkcijo. "Imela sem občutek, da nimam kaj izgubiti," se spominja Tottcrjeva, "toda v studiu so menili, da nimam dovolj izkušenj." MGM je mladi igralki, ki je podpisala pogodbo, kljub pomislekom zaupal vlogo elegantne, vzvišene založnice. Izid: ena izmed filmskih klasik štiridesetih let in velik preboj za Audrey. Tehnika snemanja od spredaj ji je zelo ustrezala, saj je tako lahko pokazala svoje globoko izrazne oči in ličnice. Ljubezenski prizor, ki je zahteval, da dejansko poljubi objektiv kamere, ji je zagotovil mesto v filmski zgodovini, "imela sem
izredno srečo, da sem dobila vlogo," je izjavila. Audreyin oče je v Joliet v lllinoisu emigriral iz avstrijskega Gradca. Njegova mati je imela slovenske prednike. Čeprav ima Joliet močno slovensko skupnost in župnijo, je švedsko-ameriška mati poskrbela za to, da Sta bila Audrey in njen brat vzgojena v popolnoma protestantskem duhu. Po srednji šoli je Audrey postala priljubljena na čikaškem odru in newyorskem radiu. Z izjemnimi potezami in posluhom za glasovne upodobitve je pritegnila pozornost filmarjev in podpisala pogodbo z MGM. Med letoma 1944 in 1980 je igrala v več kot 40 filmih, in sicer pogosto v glavnih ženskih vlogah ob takratnih največjih imenih kot so Ray Milland, Robert Taylor in Clark Gable.
Lionel Barrymore jo je označeval kot eno najboljših igralk, kar jih je kdaj videl. "Nikoli pa ne boš zvezda," ji je povedal, "preveč vsestranska si." Na platnu je zares ustvarila neverjetno različne ženske podobe. Gledalci so jo prvikrat opazili v vlogi čudaške spremljevalke Johna Garfielda v filmu Poštar vedno zvoni dvakrat (The Postman Always Rings Twice, 1946, Tay Garnett), kjer je poskrbela za sprostitev ob sicer mrakobni zgodbi. V Visokem zidu (High Wall, 1947, Curtis Bernhard) je bila dinamična, odločna psihiatrinja v bolnišnici. Howard Hughes jo je sam izbral za potrpežljivo, ljubečo ženo boksarja za denar Roberta Ryana v boksarski klasiki Podtikanje (The Set-Up, 1949, Robert Wise), Govori se, da je moral RKO plačati lepo vsoto MGM, da si jo je lahko sposodil za to vlogo. "Če to drži," je pripomnila, "sama denarja nisem videla," Film je v Cannesu dobil nagrado kritike. V drugi polovici petdesetih let je začela dobivati manj pomembne vloge, tako da je presedlala k televiziji, nikoli pa ji ni bilo žal: "Skušala sem izžarevati osebnost zvezde, vendar mi preprosto ni šlo od rok." Zato pa je dosegla tisto, kar se je tragično izmuznilo mnogim drugim igralkam: dolg, srečen zakon, materinstvo in polno družinsko življenje.
Samo en slovenski igralec je nastopil v filmu z glavno vlogo v zlati dobi Hollywooda. George Dolenz (1908-1963) je našel nišo v razvedrilnem poslu v stranskih vlogah kot ljubezniv Evropejec ali eleganten uradnik najprej v manjših programskih mašilih, potem pa v prvorazrednih zgodovinskih spektaklih. Dolenz je kot svoj rojstni kraj navajal Trst, vendar nekateri trdijo, da je odraščal v slovenski četrti Gorice. Začel je kot obiralec oliv in kovaški vajenec in si z natakarskim delom v Havani ter Mexico Cityju utrl pot do Kalifornije. Med vojno je študiral v Hollywoodu pri Maxu Reinhardtu, se poročil in kmalu podpisal pogodbo z Universalom -kot eden izmed neštetih lepotcev v zvečine pozabljenih nizkoproračunskih izdelkih za pojoče zvezdice v slogu Susanne Foster, ali zahajajoča velika imena kot Boris Karloff. Dolenz je imel sicer redno plačo, ker pa je bil tipičen praktični Slovenec, je delal tudi zvečer, in sicer sprva kot natakar v Trocaderu, potem pa kot pomočnik direktorja enega najbolj razvpitih hollywoodskih "napajališč" Cira. V enem od teh klubov je Dolenz po naključju spoznal Howarda Hughesa, kar je pomenilo veliko priložnost, hkrati pa tudi skorajšnji konec kariere.
Hughes je za svoje novo privlačno odkritje Faith Domergue predelal precej trhlo melodramo Prosperja Merimeeja o vojskujočih se	13
družinah na Korziki Vendetta. Ko je James Mason odklonil glavno moško vlogo grofa Orsa, je Hughes iskal sredozemskega novinca, ki ne bi mogel zasenčiti njegove prelestne naložbe. Domerguejeva z lepoto žal ni mogla nadomestiti pomanjkljivih igralskih sposobnosti, toda to je bila pri filmu še najmanjša težava. Hughes je bil tako zaposlen z drugimi posli, da se je moral potek snemanja ravnati po njegovem trenutnem razpoloženju. Če se je režiser pritoževal, je Hughes pač poiskal drugega. Pri Vendetti je sodelovalo nekaj največjih hollywoodskih režiserskih imen štiridesetih let: Preston Sturges, Max Ophüls, Stuart Hcisler. Še sam Hughes je stopil za kamero. Film je v svojem prvem režiserskem poskusu dokončal igralec Mel Ferrer. Snemanje se je vleklo pet let. Dolenz je bil obupan. Zaradi pogodbe z RKO ni smel delati nič drugega. Njegov sin Micky se spominja svojega odgovora, ko je učiteljica vprašala učence, s Čim se ukvarjajo očetje: "Moj očka kosi trato." Dolenz je nekega večera naletel na Hughesa. Producent ga ni spozna!; Dolenz se mu je moral še enkrat predstaviti. Hughes mu je zagotovil, da bo film uspešnica, toda po premieri je bilo za Vendetto manj zanimanja in kmalu je izginila s platen. Peripetije z Vendetto za Georga vendarle niso bile popoln polom. Vrnil se je k stranskim vlogam, toda ocene njegovih prizadevanj v velikih celovečercih in barvnih zgodovinskih spektaklih ob mnogih ikonah petdesetih let, kot sta Elizabeth Taylor in Kirk Douglas, so nihale med "dolgočasen" in "olesenel" ter "zanimiv" in "učinkovit". Vendar je znal svoje prizore vedno oplemenititi z urbanim pridihom, naj je nosil frak ali togo. Kot italijanski ljubimec Olivie de Havilland v viktorijanski melodrami Moja sestrična Rachel (My Cousin Rachel, 1952, Henry Koster) je vzbudil goreče ljubosumje pri Richardu Burtonu, ki je prav s tem filmom debitiral v Ameriki. V Purple mask (Škrlatna maska, 1955, Bruce Humberstone) je bil učitelj mečevanja Tonyja Curtisa, ponoči pa vodja francoskega podzemlja rojalistov. Hun Atila (Jack Palance) ga je v Poganskem znaku (Sign of the Pagan, 1954, Douglas Sirk) vrgel
s prestola kot Teodozija cesarja brez hrbtenice. Njegova najboljša vloga je bila morda v filmu Štirje apokaliptični jezdeci (The Four Horsemen of Apocalypse, 1962, Vincente Minelli), kjer je upodobil prezirljivega nacističnega poveljnika v Parizu.
Dolenčev sen je bil, da bi imel restavracijo in bi igral le takrat, kadar bi sam hotel. Naslovna vloga v televizijski nanizanki Grof Monte Cristo (1955-1956) mu je omogočila, da je odprl hollywoodski klub The Marquis, ki je postal priljubljeno zbirališče prijateljev in sodelavcev. Nekaj let kasneje je v lastni restavraciji podlegel srčnemu napadu. Umrl je prekmalu, da bi doživel igralski uspeh sina in vnukinje.
"Bil je izredno prijazen človek. Zelo metafizičen. In prijetnega videza," se spominja njegova soigralka iz filma Krogla za Joeyja (A Bullet for Joey, 1955, Lewis Allen), Audrey Totter. "Zdelo se mi je, da bi lahko dosegel še veliko več." George prav v tem filmu spregovori prve znane slovenske besede v zgodovini Hollywooda - s Slovenko Audrey. Nuklearnemu fiziku Dolenzu, ki ga namerava ugrabiti George Raft, gangsterjevo dekle nastavi past. V restavraciji ji v nekaj jezikih izpove svoja čustva: "My darling, 1 loue you ... Yo te quiero ... Ich liebe dich ... Jaz te imam rad ... Je t'aime. " Totterjeva se spominja prizora, vendar se ni zavedala, da sta istega rodu, še manj pa tega, da je George nekoliko priredil besedilo. "Scenarij nikakor ni mogel biti tak," pravi. Vsi hollywoodski igralci seveda niso bili zvezde. Večina jih je bila statistov: varuške, plesalke, vojaki ali zgolj obrazi v množici. Nekateri so povedali vrstico ali dve; drugi so samo prikimali. Med njimi je bil tudi boksar Eddie Simms {Simončič, roj. 1908), ki je prišel v Hollywood prek znanstva s prvakom v lahki kategoriji Maxiejem Rosenbloomom. Začel je s filmom Ringside Maisie (Maisie ob ringu, 1941, Edwin Marin) in se v številnih drugih prikazal kot boksar ali silak, nekajkrat tudi v prizorih z Williamom Powellom (Song of the Thin Man, 1947, Edward Buzzell) in Jerryjem Lewisom (Sailor Beware, 1951, Hal Walker). Simms je z izrednim igranjem harmonike v dvajsetih in tridesetih letih razveseljeval elevelandske Slovence in igral na prvih slovenskih posnetkih s triom Matije Hoyerja. V kriznih časih se je posvetil boksu in se srečal tudi s svetovnima prvakoma Joejem Louisom in Maxom Baerom.
Slovence najdemo tudi med hollywoodskim tehničnim osebjem. Animator Michael Lah je pomagal Williamu Hanni in Josephu Barberi pri nekaj kratkih risankah iz štiridesetih let, da sta lahko oživila mačka Toma in miška Jerryja. Delal je tudi z domiselnim Texom Averyjem pri produkciji brezizraznega kužka Droopyja in na koncu prevzel nanizanko. Lah je do druge svetovne vojne sodeloval pri celovečernih risanih klasikah kot sta Sneguljčica in sedem palčkov (1937) ter Fantazija (1940), nato pa prestopil k MGM. Leta 1957 je bil One Droopy Knight (Vitez Droopy), ki ga je režiral Lah, nominiran za oskarja v kategoriji za najboljšo risanko. Lah (roj. 1912) je odraščal v okolici Cbicaga in se ukvarjal z atletiko pri Sokolih. Ker je imel smisel za humor in risanje, se je javil na oglas za službo risarja pri Dtsneyevih studiih. Lah je poleg risank sodeloval v ekipi, ki je animirala plesne sekvence za filma z Genom Kellyjern Dvignimo sidra (Anchors Aweigh, 1944, George Sidney) in Povabilo na ples (Invitation to the Dance, 1956, Gene Kelly), ter narisal miška Jerryja, ki je plaval z Esther Williams v filmu Mokro je nevarno (Dangerous When Wet, 1953, Charles Walters). Lah je prispeval k uveljavitvi močno pretiranega, večkrat nasilnega sloga v takratnih risankah. Ko je leta 1956 prevzel nanizanko o Droopyju, je prevzel moderni slog, ki je bil značilen pri evropskih animatorjih. Tega so bili najbolj veseli računovodje družbe, saj je bila produkcija s takim pristopom cenejša. Ko je oddelek MGM leta 1958 razpadel, se je Lah posvetil reklamnim filmom in televizijskim spotom. Ves Čas delovanja v Hollywoodu je sodeloval pri prireditvah v Slovenskem domu v kalifornijski Fontani.
Igralec Frank Gorshin (roj. 1934), ki je prav tako odraščal v slovensko-ameriški družini, še danes reče kakšno domačo. Čeprav je nadarjen komik, ki je znan predvsem po posnemanju zvezdnikov kot sta Kirk Douglas in Burt Lancaster, pogosto igra v vlogah najetih zločincev ali čednih, navadno psihotičnih izobčencev. Obe odliki je združil v upodobitvi stripovskega junaka Riddlerja v
televizijski nadaljevanki Batman (1965-1967) in kasnejšem celovečeren (1966, Leslie Martinson), po katerih se ga največkrat spominjamo.
Žilavi domačin iz Pittsburgha je diplomiral na Carnegie Tech School of Drama. Njegovi zgodnji filmi so zvečine nizkoproračunske zgodbe, kakršna jc melodrama o tolpah Portlandsko poročilo (Portland Expose, 1957, Harold Schuster) ali znanstvenofantastična parodija Invazija letečih krožnikarjev (Invasion of the Saucermen, 1957, Edward L. Cahn). Z uspešnimi televizijskimi nastopi v petdesetih letih si je prislužil karakterne vloge ob Tonyju Curtisu, Jacku Nicholsonu in drugih. Gorshina bi lahko opisali kot igralca, ki je na eni strani podoben Marlonu Brandu v glasbeni komediji Zvonovi zvonijo (Bells Are Ringing, I960, Vincente Minnelli), na drugi strani pa spominja na Davida janssena, nasilneža, ki terorizira državnega gozdarja v filmu Ognjeni obroč (Ring of Fire, 1961, Andrew Stone). Čeprav je nastopil samo v petih nadaljevanjih Batmana, je za portret klepetavega, maničnega Riddlerja pridobil naklonjenost gledalcev in nominacijo za nagrado emmy. "Veliko srečo smo imeli, da je prav on igral prvega falota," pravi Batman Adam West v svoji avtobiografiji. "Zaslužen je za velik del uspeha te nanizanke."
Gorshin je leta 1969 postal prvi slovenski Američan z imenom v naslovu broadwayskega muzikala. Igral je newyorskega župana Jiinmyja Walkerja v Jimmyju, Dolgo vrsto let je nastopal kot komik v Las Vegasu.
Se vedno nastopa v komornih igrah in posameznih filmih. Ob nedavnem nastopu v komediji je dejal, da preživlja tretje obdobje kariere: "Najprej je mladost, potem odraslost in nato: Joj, kako dobro se držiš!'"
Pojoči Slovenci
Slovenci se kljub svoji majhnosti v talilnem loncu Združenih držav lahko pohvalijo s prispevkom k ameriški kulturi - s slovensko polko. Slovenski glasbeniki v Clevelandu so pred prvo svetovno vojno postopno amerikanizirali izvirno ljudsko glasbo, tako da so začeli spremljati harmoniko in kontrabas še z banjom in bobni. Slovenske melodije so posodobili z jazzovskimi in plesnimi priredbami, v tem slogu pa so igrali tudi ameriške popevke in tako v dvajsetih letih pritegnili še več poslušalcev. Polka zasedba Franka Yankovica (roj. 1915) je bila vodilna med slovensko zvenečimi orkestri, resnično pa je zablestela v letih 1948 in 1949, ko je prodala dva milijoona izvodov uspešnic just Because (Samo zato) in The Blue Skirt Waltz (Valček modrega krila). Vročica polke je v obdobju hladne vojne preplavila Ameriko in Yankovic je leta 1950 polnil dvorani hollywoodskih Mocambo Cluba ter Aragon Ballrooma. Na plesišče mu je uspelo zvabiti celo igralki Lano Turner in Rosalind Russel ter igralca Josepha Cottena. Pripravil je poskusno snemanje za Universal, posnel vrsto kratkih glasbenih filmov za kino in televizijo ter snemal s pevko in igralko Doris Day. Kasneje je v okviru združenja vodil televizijsko oddajo s polkami. Yankovic je leta 1985 dobil prvo nagrado grammy za najboljšo polko. Marca 1995 je televizijska postaja PBS predvajala njegov portret.
Banjoist in kitarist Joe Sodja je napisal in izvajal glasbo ter igral v nizkoproračunskem vesternu Pastor in odpadnik (The Parson and the Outlaw, 1957, Oliver Drake). Pokojni komik John Candy je odraščal ob glasbi kralja polke Walterja Ostancka, ki ga je gledal po televiziji, in ga omenja kot navdih pri upodobitvi vodij polka zasedb v filmih Sam doma (Home Alone, 1992, Chris Columbus) in Zadnja polka (The Last Polka, 1984), parodij dokumentarnega filma Martina Scorceseja Zadnji valček (The Last Waltz, 1978). Pred kamerami se je začela kariera treh slovensko-ameriških izvajalcev popularne glasbe. Sin Georga Dolenza Micky (roj. 1943) je bil član The Monkees, rock-and-roll zasedbe, sestavljene posebej za televizijo, ki je postala izredno priljubljena v televizijski nanizanki, Dolenz je na televiziji prvikrat nastopil v glavni vlogi v projektu Deček iz cirkusa (Circus Boy, 1956-1958) pod imenom Mickey Braddock. Ustvarjalci nanizanke The Monkees {19661968), v kateri je bilo polno pesmi, gagov in posebnih učinkov, so dobili navdih pri filmu Beatlov A Hard Day's Night (1964, Richard
Lester), vsebovala pa je celo polurno situacijsko komedijo. "Dolgolasi bratje Marx," jih jc opisal Dolenz; v vlogi ostarelega monkeeja z gumijastim obrazom je pel in se naučil igrati bobne, tako da je na koncu zamenjal studijskega glasbenika, ki je posnel prvih nekaj skladb skupine. Kvartet se je zadrževal na vrhu lestvic s platinastimi ploščami, kot sta I'm a Believer in The Last Train to Clarksville, ter navduševal najstnike po vsem svetu. Edini psihodelični celovečerec The Monkees z naslovom Glava {Head, 1968) je režiral televizijski producent skupine, Bob Rafelson, scenarij pa ja napisal Jack Nicholson, Film je omadeževal njihov sloves in dosegel prodajni neuspeh, vendar v zadnjih letih postaja kultni zgled za kič šestdestih let. Dolenz je kasneje produciral in režiral televizijske oddaje in kratke filme ter nastopal v različnih gledaliških predstavah in filmih v Veliki Britaniji. Leta 1986 se je vrnil v ZDA na dobro sprejeto turnejo oživljenih The Monkees, trenutno pa gostuje z novo Briljantino (The Grease). Andrea True (Truden, roj. 1943) je leta 1976 posnela disko uspešnico "More, More, More", potem ko je v začetku sedemdesetih igrala v erotičnih filmih. Truejeva, ki je imela glasbeno izobrazbo, je vodila TV oddajo za mladino v rojstnem mestu Nashvillu. V New York se je preselila v času, ko se je javnost začela navduševati nad pornografskimi filmi in porno zvezdami tipa Linda Lovelace. Truejeva je nastopala z najbolj znanima zvezdnikoma erotičnih filmov, Harryjcm Reemsom in Marcom Stevensom, v filmih Zapeljevanje Lyn Carter (The Seduction of Lyn Carter, 1975, Wes Brown) in Dama na kavču {Lady on the Couch, 1975, Oscar Tripe), kritiki pa so jo hvalili kot najboljšo igralko v tej zvrsti. V kratki karieri je nastopila vsaj v 50. filmih, katere je včasih režirala ali zanje napisala scenarij, hkrati pa je poskušala uspeti kot pevka. Njen prvi disko izdelek se je za kratek čas prebil na prvo mesto lestvic in postal mednarodna uspešnica. Skupina The Andrea True Connection je imela še dve pesmi na lestvicah, nastopala pa je tudi s plesnim sporedom.
15
"S
6
Rock-and-roll harmonikar Albert "Weird Al" Yankovic ("odštekani Al", roj. 1959) je nesporni smešni možakar MTV-jevske generacije. Dolgonogi očalar "odštekani Al" je med drugimi napisal nekaj parodij na glasbene video spote Madonne {Like a Surgeon) in Nirvane (Smells Like Nirvana), v katerih tudi nastopa in pred navdušenim občinstvom razpihuje pretirani egoizem rock-and-roll zvezd. Yankovic, ki se je rodil v Kaliforniji in ki ni v sorodu s Frankom, je dobil grammy-ja za parodiji na pesmi Michaela Jacksona: za ploščo parodij Eat It (1984) in glasbeni video spot Fat {1988, Jay Levey). Ko sta bila leta 1985 oba Yankovica nominirana za grammy-ja, je odštekani Al posnel polurno TV humoresko Frankie Goes to Hollywood. V svojem prvem celovečercu UHF (1989, Jay Levey) podeduje manjšo televizijsko postajo in odigra različne osebe skupaj s satirično upodobitvijo Ramba.
Slovenci danes
Uspešni slovensko-ameriški igralci so v Hollywoodu še vedno redkost. Izjema je tretji rod igralcev iz družine Dolenz. Ami Dolenz (roj. 1969) je junakinja ducata poceni grozljivk in mladinskih pustolovskih filmov, ki ciljajo na tržišče kabelske televizije in izposojevalnic video kaset. Drobcena plavolaska z velikimi modrimi očmi izžareva ganljivo ranljivost v vlogi nesrečno zaljubljenega duha iz filma Obala čudežev (Miracle Beach, 1991, Scott Snider), v filmu Otroci noči (Children of the Night, 1991, Tony Randel) pa je predmet vampirjevega hrepenenja, če omenimo dva njena boljša nastopa.
Na koncu zgodbe Ami vedno zmaga, naj jo obseda hudobni duh mrtvega slikarja (Srečanje čarovnic II: Hudičeva veža, 1993, Kevin Tenney) ali pa jo preganjajo velikanski drevesni Klopi (Ticks, 1993, Tony Randel). Dolenčeva je nastopila tudi v popoldanski televizijski nadaljevanki Splošna bolnišnica in večerni Ferris Bueller. Ami, ki se je izkazala kot glavna igralka naivka, bo imela na platnu zagotovo še dolgo kariero.
Broadwayski gledališki igralec Željko Ivanek (roj. 1957) je začel filmsko kariero z dvema izjemnima glavnima vlogama v celovečerni grozljivki o telepatskem potniku Pošiljatelj (The Sender, 1982, Roger Christian) in filmu Množična privlačnost (Mass Appeal, 1984, Glenn Jordan), v katerem je ob Jacku Lemmonu igral upornega semeniščnika. Ivanek, ki se je rodil v Ljubljani, vedno obdrži strešico nad črko Ž. S starši se je preselil v Kalifornijo, ko je bil še otrok. Študiral je dramsko igro na univerzi Yale in londonski Akademiji za glasbo in dramsko umetnost. Izostreni slog mu je leta 1981 prinesel nagrado Drama Desk Award za vlogo v offbroadwayski predstavi Deveti oblak (Cloud Nine), leta 1983 pa nominacijo za tonyja za najboljšo stransko vlogo v Spominih z brightonske obale Neila Simona,
Ivanekova prva ljubezen je newyorški oder, tako da v filmih in na televiziji nastopa zgolj občasno. Njegova upodobitev Toma v novi postavitvi Steklene mcnažerije leta 1990 je pri kritiki naletela na navdušen sprejem. Slovenski režiser Karpo Godina mu je zaupal vlogo hollywoodskega prijatelja režiserja Fritza Langa v Umetnem raju (1990).
6 Igralka Sabrina Meško, ki se je rodila v Sloveniji, je v Ljubljani
študirala balet in glasbo. Po nastopih v televizijskih nadaljevankah v Sloveniji in Nemčiji se je preselila v Združene države. Poleg dela za televizijo in gledališče smo jo v stranski vlogi lahko videli tudi v filmu Skrivne igrice {Secret Games, 1992, Alexander Gregory Hippolyte).
F. Daniel Somrack (roj. 1955) je delal najprej kot kaskader, potem pa je začel sodelovati s filmskimi družbami kot izvršni producent med drugim pri dokumentarcu o boksu Prvaki za vekomaj (1989, Dimitri Logothetis) in filmu Bližji (Dimitri Logothetis, 1990).
Slovensko-ameriška kinematografija
Večje založbe plošč so v dvajsetih letih poskrbele za založenost s slovensko glasbo, filmske industrije, ki bi bila namenjena posebej temu trgu, pa ni bilo. Poslovnež iz Clevelanda Anton Grdina (18741957) je konec dvajsetih let kupil filmsko kamero in začel semati dogodke v mestu ter v slovenskih soseskah. Filme je prikazoval v slovenskih dvoranah, poleti pa jih je projiciral na rjuho ob pogrebnem zavodu. Snemal je poroke, prva obhajila, pogrebe in parade. Dokument o posledicah katastrofe v plinarni East Ohio, v kateri je umrlo veliko slovenskih Američanov, je imel širok odmev. Božidar Jakac je leta 193 L skupaj z Grdino posnel gladovni pohod skozi središče Clevelanda. Grdina je snemal vse do srede petdesetih let. Zal se je večina njegovih izdelkov na gorljivem nitratnem filmu izgubila.
Prvi jugoslovanski zvočni film so posneli v New Jerseyu, sodelovalo pa je tudi precej slovenskih igralcev. Da bi ženi Raquel Davidovich, ki je bila Srbkinja, omogočil nastopanje v filmih, je režiser Frank Melford ustanovil podjetje Yugoslavian Pictures Co. Leta 1932 je bila premiera filma Ljubezen in strast (Bom to Kiss/Ljubav i strast). Manjšo vlogo je imel tudi slovensko-ameriški tenorist in studijski glasbenik John Ribič. Revija Variety je film ocenila za "precej brezupnega" in "hudo amaterskega": "Ekipo sestavljajo Jugoslovani, ki so jih pač našli v New Yorku," je zapisal avtor ocene. "Melford morda računa, da bo zaslužil v Jugoslaviji, kjer je pomanjkanje filmov." Davidovicheva je za promocijo obiskovala jugoslovansko-ameriške skupnosti, toda film ni nikoli prišel čez Atlantik.
Prve slovenske filme so videli tudi slovensko govoreči prebivalci Združenih držav. Okrog leta 1932 so v Clevelandu prikazovali film V kraljestvu Zlatoroga ( 1931, Janko Ravnik). V osemdesetih letih so bili gledalci v širših slovenskih skupnostih veseli redkih slovenskih produkcij. Neposredne teme nekaterih filmov, namenjenih odraslim, npr. Cvetje v jeseni (1973, Matjaž Klopčič), so užalile veliko domačih gledalcev, ki niso bili v kinu že od filma Moje pesmi, moje sanje (The Sound of Music, I 965, Robert Wise). Sergeant Jim (Narednik Jim, angleški prevod za film Dolina miru. 1956, France Stiglic) je bilo mogoče videti v okviru prikazovanj umetniških filmov, daleč v sedemdeseta leta pa večkrat tudi po televiziji. Temnopolti olimpijec John Kitzmiller je na cannskem festivalu za upodobitev ameriškega vojaka dobil nagrado za najboljšo moško vlogo. Prva in edina retrospektiva slovenskega filma v Ameriki je bila v Pittsburgu leta 1983. Od vseh slovenskih del, ki so se prikazovala na ameriških festivalih, je najboljši sprejem kritike doživel Splav meduze {1980) Karpa Godine, Na ameriške odrske deske je stopilo mnogo igralcev iz Slovenije. Leta 1926 je pri dramskem društvu Ivan Cankar v Clevelandu gostovala Augusta Danilova, Njena prisotnost je navdihovala cel rod ljubiteljskih gledališčnikov. Nekaj njenih monologov iz komedij je ohranjenih na zgodnjih zvočnih posnetkih. Polde Bibič je leta 1988 nastopal na ameriški turneji tria Terlep. Tudi filmski igralci Slovenskega narodnega gledališča v Ljubljani in Trstu so že nastopali v Združenih državah in Kanadi.
Slovenija na platnu
Jugoslavije vse do druge svetovne vojne v ameriških filmih skoraj nikoli niso omenjali, še manj Slovenijo. Hollywood je Jugoslavijo končno opazil, ko se je zaradi nacistične invazje začela pojavljati v naslovih časopisov. Postala je kulisa herojskih vojnih filmov Chetniks (1943, Louis King) ali eksotičnih intrig Diplomatic Courier (1952, Henry Hathaway). Jugoslovani so upodobljeni kot
balkanski stereotipi, se pravi zagoreli melanholični veseljaki v filmu Ženska leta (Woman of the Year, 1942, George Stevens) ali skrivnostni tujci iz zaostale gorate dežele, kakršne so srbske ženske-panterice iz filma I.judjc mačke (Cat People, 1942, Jacques Tourneur). Priročniki za igralce so vsebovali navodila o jugoslovanskih narečjih, opisana pa so bila kot različice ruščine. Ameriški filmi še vedno zelo poredko omenjajo Slovenijo in Slovence. Prvi primer je verjetno film Ženska leta, v katerem novinarka Katherine Hepburn gosti mednarodno delegacijo in ima težave pri iskanju pravega sogovornika za športnega novinarja Spencerja Tracyja. Ena od možnosti je gospa Laruga. "Saj verjetno ne govorite slovensko," jo vpraša. "Ne," se glasi odgovor, "samo nekoliko polomljeno angleščino."
Edino jugoslovansko filmsko prizorišče, ki bi bilo lahko Slovenija, zasledimo v filmu The Yellow Rolls Royce (1965, Anthony Asquith), V zadnji tretjini filma nastopa Omar Sharif kot partizan Zoran Davič, ki z zvijačo pregovori bogato ameriško vdovo, da ga v rolls roycu pretihotapi v Trst. Gospa Millet (Ingrid Bergman) potuje na sprejem pri angleški kraljici materi. Naroči ji, naj ga odloži pred Ljubljano {v gozdu nad mestom). Večerjo v hotelu "Imperial" prekine nemški bombni napad. Zoran jo poišče, potem pa skupaj rešujeta prizadete Ljubljančane. Ko ga pripelje k tovarišem na planini (vodi jih v ovčjo kožo odeti Janez), postane avto partizansko prevozno sredstvo, prestreza nacistične krogle in nudi zavetje za ljubimca. Angleškega filma zaradi uradnega nesporazuma niso mogli posneti v Sloveniji. Prizore so posneli v Avstriji in angleških studiih v Ealingu.
Del dogajanja v najboljši produkciji Michaela Balcona je postavljeno v Slovenijo. The Divided Heart (1954, Charles Crichton) govori o paru, ki posvoji jugoslovansko vojno siroto. Čez nekaj let se pojavi fantova mati. Med drugimi slovenskimi besedami zaprosi v prizoru na sodišču: "Dajte mi dete." Slovenska filmska podjetja so pomagala mnogim britanskim, nemškim in ameriškim ekipam in jim omogočila snemanje filmov The Crooked Road (1946, Don Chaffey} in edini vojni film Sama Peckinpaha Železni križec (Cross of Iron, 1977). Občasno so v njih nastopali tudi slovenski igralci, denimo Demeter Bitenc.
Gorica in soška fronta iz prve svetovne vojne sta ozadje razmerja med voznikom rešilnega avtomobila in bolničarke v romanu Zbogom, orožje Ernesta Hemingwaya. Najboljša od treh filmskih različic je prva, ki jo je leta 1932 režiral Frank Borzagc. Ljubimca igrata Helen Hayes in Gary Cooper. Kritikom se je zdel najbolj učinkovit odlomek z umikom iz Kobarida. Spektakelska različica Charlesa Vidorja z Rockom Hudsonom in Jennifer Jones v glavnih vlogah ni šla v denar, producenta Davida O. Selznicka pa bi skoraj uničila.
Južni rob železne zavese Trst so v nekaterih filmih prikazovali kot golaž intrig - evropsko Casablanco. V filmu Diplomatic Courier glavni junak Tyrone Power prek Trsta tihotapi komunistične vohune, nazaj pa prinese skrivni ruski načrt za invazijo v Jugoslaviji. Med igralci sta bila srbski Američan Karl Maiden (rojen kot Mladen Sekulovič) in Dalmatinec Peter Coe (rojen Petar Knego).
Slovenci kot junaki
Če je bil Tito po materi Slovenec, imamo dva Slovenca, ki nastopata kot osrednji osebi v biografskih filmih. Uniformo prvega Jugoslovana je leta 1972 oblekel Richard Burton v vojni sagi Sutjeska. Ta film je bil nominiran za oskarja kot najboljši tuji film. Burtona je izbral Tito sam.
Pittsburški jeklar Matt Cvetic je v vrsti člankov razkril svoje delovanje v vlogi vladnega vohuna. Pri Warnerju so zgodbo preoblikovali v kričečo melodramo Bil sem komunist za FBI (I was a Communist for the FBI, 1951, Gordon Douglas), s Frankom Lovejoyem v glavni vlogi. Cvetic se predstavi kot Slovenec. Čeprav film danes velja za togega in poenostavljenega, je populariziral novo hollywoodsko zvrst protikomunističnih filmov. Slog, ki združuje sestavine uveljavljenih zgodb o podzemlju in o nacističnih vohunih, je bolj kot na ameriške gledalce ciljal na Notranjo komisijo za neameriške dejavnosti, da bi kongresnike prepričal o domoljubnosti filmske industrije. Ob premieri je doživel le malo slabih kritik. Se več, bil je nominiran za oskarja za najboljši dokumentarec. Ob kakemu ducatu igralcev in tehnikov, ki si zaslužijo obravnavo, se zdi nemogoče dokazati, da je v njihovem delu karkoli izvirno slovenskega. Samo peščica jih je bila vzgojena s slovensko zavestjo. In kaj je lahko skupnega tem naključnim izbrancem? Očitna lastnost vsaj treh je nadarjenost za mimiko in telesno komiko. Frank Gorshin, Micky Dolenz in "odštekani Al" Yankovic so takoj razpoznavni v vlogah, ki so sicer značilne za risanke. Michacl Lah je z animiranimi liki dodal svoj kanček odtrganega smisla za humor. Mnogi vrhunski komiki v svetu zabave so otroci priseljencev. Psihiatri pravijo, da je humor {tudi igra) odziv na negotovost. Morda prav odraščanje med priseljenci v Ameriki vpliva na njihovo izbiro poklica. Igralci ne glede na motiv venomer pravijo, da so komične vloge težje od resnih.
Vsak igralec ima sebi lastno zgodbo. Preučevanje še poteka, zato je pričujoča študija pravzaprav le uvod, Z novimi odkritji o njihovem delu in novimi imeni ter talenti bo nastata jasnejša slika o prispevkih Slovencev k ameriški kinematografiji..
Opombe k fotografijam:
1	Audrey Totter in Juhn Garfield načrtujeta izlet v Mehiko preden sc njegovo dekle (Lana Turner) vrne z obiska pri materi. Prizor iz filma Poštar vedno zvoni dvakrat (The Postman Always Rings Twice, 1946). Režija Tay Garnett, MGM)
2	George Dolenz trpi ob ženi (Donna Reed), ki je skrivaj zaljubljena v moža Elizabeth Taylor. (The Last Time 1 Saw Paris, 1954. Režija Richard Brooks, MGM)
3	Frank Gorshin v karakteristični vlogi z grozečim pogledom in pištolo v roki. (Portland Expose, 1957. Režija Harold Schuster, Allied Artists)
4	Plesalki Zalla Zarana (s šminko) in Mae Murray sta sprejeti v kraljevini Monte Blancu (The Merry Widow, 1925. Režija: Eric von Stroheim, MGM)
5	Zcljko Ivanck kot uporni študent teologije (Mass Appeal, 1984. Režija: Glenn Jordan, Universal)
6	Micky in Ami Dolenz, dve tretjini ekranske dinastije (Iz avtobiografije I'm a Believer, 1994 j
7	Slovenec Slovenki: Jaz te imam rad. George Dolenz se zaljubi v gangsterjevo dekle Audrey Totter. V tem prizoru Dolenz spregovori prve slovenske besede na Hollywoodskem platnu. (A Bullet for Joey, 1955. Režija: Lewis Allen, United Artists) S Intenzivni trio: Audrey Totrer, Alexis Smith in Clark Gable. (Any Number Can Play, 1949.)
17