— 51 — Pravosodje. a) Forum contractus. V pravdi Antona W. iz K. proti Martinu K. iz B. bil je Martin K. s sodbo c. kr. okrajnega sodišča v K. z dne 27. deceuibra 1884., It. 7948., pravomočno obsojen, da mora voz eresla ob svojih treskih v K. postaviti. Po tej sodbi vložil je Anton W. zoper istega Martina K. uovo tožbo, naj mu zarad tega, ker mu ni V pravem času čresla v K. postavil, plača 81 gld. odškodbe. Zoper to tožbo ugovaija toženee inkompentenco o. kr. okr. sodišča na K. v razsojo te stvari in pravi, da se niti ni zavezal tožniku čresla dati. in še manj ga na K. postaviti. ¦ V dokaz druge svoje trditve naklada tožniku prisego. C. kr. okrajno sodišče na K. izreklo je s sodbo z dne 1-5. novembra 1885., št. 8902., svojo nepristojnost in ta izrek vtenieljilo sledeče: Nepristojnost se je v pravem času ugovarjala, prisega, s katero hoče tožnik pristojnost dokazati, se ne more pripustiti, kajti s to prisego se ne bi dokazala le pristojnost sodišča v razsojo, marveč bi se dokazalo tudi v glavni reči, da se je toženee zavezal čreslo dati. To pa je proti postavno, ker mora po predpisu dv. dekr. z dne 11. septembra 1794,, z. p. p. št. 193., najpred pristojnost sodišoeva jasna biti, potem se sme še le v glavni reči soditi. Dalje se tožnik tudi na zvezo pravd (forum eausae connexae) ne more opirati, kajti po S'40. j. n. je ta ugovor le takrat veljaven, če prejšna pravda še ni pravomočno razsojena, in ne v tem slučaji, ko je prva pravda že pravomočno končana. \'sleil apelacije tožniknve je e. kr. nadsodišče v (iradei s sodbo z (hii' 17. tVbnivarija 1886., št. :2236.. vgovor nepristojnosti odbilo in C. kr. oki-. sodišči na K. ukazalo, v glavni reči soditi, ter to sodbo vtemeljilo tako-lc: S sodbo od 27. decembra 1884., št. 7948., je pravomočno spoznano, da nioi-a toženec voz čresla na K. postaviti in toraj ni treba o tej stvari prisege dopuščati. Po § 43. ees. pat. z dne 20. novembra 1852., št. 251. d. z., smejo se tudi tožl)e za odškodovanje zarad nespolnitve pogodbe pi-i tistem sodišči vložiti, h kateremu bi spadal toženec, ko bi bival v 4* — r,2 — kraji, kjer se ima pogodita spolniti. iii zatoraj sodba prvega sodišča ni vtemeljena. Vsled revizije toženčeve, je najvišje sodišče s sodbo z dne 30. junija 1886., št. 7542., sodbo c kr. nadsodišea v (rradei iz naslednjih razlogov potrdilo : Tožnik zahteva odškodbo zarad nespolnitve kupne j)ogodbe o vozu čresla in je to nespolnitev pogodbe že s sodbo z dni' 27. decembra 1884., št. 7948.. v A ad. 1., dokazal. V tej, po svoji naravi deklarativni sodbi je spoznano, da mora toženec v smislu pogodbe voz čresla na K. postaviti, torej svojo dolžnost na tem mestu sp(dniti. S pri-laganjem te listine je tožnik po § 111. in 112. o. s. i-. za današnjo pravdo tudi dokazal, da je K. za to dolžnost spolnitveuo mesto. Ker se pa smejo po i? 43. j. n. ne h' tožbe za spolnitev pogodbe, ampak tudi tožbe za odškodbo zarad nespolnitve, pri tistem sodišči podati, kateremu bi bil toženec podvržen, če bi bival v kraji, kjer se ima pogodba spolniti, je bil tudi tožnik opravičen, tožbo pri sodišči na K. vložiti in ugovor tožencev o nepristojnosti tega sodišča ni v postavi vtemeljen. b) Kedaj treba določiti nov glavni vložek (§ 113. o. z.) Pri vložku št. 988. deželne deske kranjske kot glavnem vložku vknjižena je bila zastavna pravica za terjatev 8000 gld. nn korist Terezije D. Kot sovložki zaznamovana so bila zemljišča št. 6., 13.. 18. in 42. kat. obč. .\ržiše. Maja meseca 1. 1885. zbrisala se je zastavna pravica pri vsakem vložku glede svote 1000 gld. in pri glavnem vložku razun tega tudi glede svote 4000 gld.. tako, da je bilo pri glavnem vložku zavarovanih še 3000 gld., pri vsakem izmed sovložkov pa 7000 gld. Marca meseca 1887. 1. prosila je Terezija D., naj se glede pri glavnem vložku zbrisane svote 4000 gld. v smishi § 113. o. z. z. določi vložek št. 6. kat. olič. Aržise kot glavni vložek. To prošnjo je c. kr. deželno sodišče ljubljansko odklonilo, ker se ima po § 113. o. z. z. le takrat sovložek prenarediti v glavni vložek, če se zastavna pravica pri glavnem vložku popolnoma zbriše, v tem slučaji pa se je pri vložku št. 988. deželne deske kranjske zastavna pravica le deloma zbrisala, vsled česar ta vložek ne neha biti glavni vložek za predmetno teijatev, marveč ostane tudi nadalje — 53 — namenjen vsem vpisom, katere je zvršiti po § 112. o. z. z. pri glavnem vložku. lieknrzu, katerega je zoper ta odlok vložila Terezija D., je C. kr. nadsodišče v Gradei z odločbo 11. maja 1887. št. 5548. ugodilo, ter. uvaževaje, da se je sicer s početka vknji^ila vkupna zastavna pravica za terjatev Terezije D. na vložek št. 988. deželne deske kranjske in zemljišča vi. št. (j., 13., 18., in 42. kat. obč. Aržiše, da se je pa pri glavnem vložku zastavna pravica glede svote 4000 gld. zbrisala, medtem ko je pri sovlažkih še svota 7000 gld. zavarovana; uvaževaje, da toraj glede zbrisane svote 4000 gld. zemljišče vi. št. 988. deželne deske kranjske ni več v vkupnej zastavi, ker se zamere o vkupnej zastavi le takrat govoriti, če je zastavna pravica o tisti terjatvi nerazdeljno vpisana na več knjigovpisnih stvari (§ 15. 0. z. z.); uvaževaje, da je scer glede neizbrisane svote 3000 gld. vi. št. 988. deželne deske kranjske še vsakako z zemljišči vi. št. 6., 13., 18. in 42. kat. obč. Aržiše v vkupnej zastavi, da pa glede svote 4000 gld. vi. št. 988. deželne deske sploh ni več zastava, toraj tudi ne more biti glavni vložek, ker je prva lastnost pogoj druge in ker mora po prepisih, katere podaja peti oddelek občnega zemljeknjižnega zakona o glavnem vložku, biti mogoče iz njega natanko spreviditi značaj vkupnega zastavnega prava, sicer bi bili vpisi kot prenos in obremenitev, kateri se morajo vršiti ravno pri glavnem vložku, nemogoči; uvaževaje, da je toraj v tem slučaji vporabiti § 113. o. z. z. in bi se bil moral uradoma, ko se je maja mesca 1885. 1. terjatev pri glavnem vložku deloma zbrisala, določiti drugi vložek glavnim vložkom; uvaževaje. da vložek št. 988. dež. deske kranjske, ker ne more biti več glavni vložek za vso svoto 7000 gld. tudi glede neizbrisanega ostanka 3000 gld. to biti ne more, ker glede tiste terjatve ne moreta biti dva glavna vložka; uvaževajje, da prosi sicer prosilka, naj se le za terjatev 4000 gld. vi. št. 6 kat. obč. .\ržiše določi glavnim vložkom, da je pa treba uradoma za red v zemljiškej knjigi potrebno ukazati, deželnemu sodišču ljubljanskemu naročilo, naj pri glavnem vložku št. 988 deželne deske kranjske zaznambo, da je ta vložek za terjatev 7000 gld. glavni vložek, zbriše, ter poti^ebno ukrene, da bode za naprej zemljišče vi. št. 6 kat. obč. Aržise glavni vložek. — 54 — C) Vsebina zapuščinskega prisojila. Praksa, da se v zapuščinskem prisojilu vso zapustnikovo premoženje in posebice še važneje v zapuščino spadajoče stvari omenjajo, je po § 174, ces. pat. z dne 9. avgusta 1854, št. 208. d. z. napčna. Ta praksa pa je tudi nevarna. Ako se imenujejo v zapuščino spadajoče stvari v prisojilu, je s to listino dedič le za stvari v njej omenjene kot dedič izkazan, ne pa za zapuščino v svojej celoti, gotovo tudi ne za stvari, ki n. pr. vsled pomote v prisojilu niso omenjene. Nevarna je tudi za tega delj, ker se na podlagi prisojila pozneje dovoljujejo vknjižbe itd. morda nepogojno — akoravno bi se po zapuščinskih spisih smele dm-oljevati le pogojno — ker ni bilo mogoče vseh pogojev dovelj jasno v prisojilu izraziti, če se posamezne v zapuščino spadajoče stvari v prisojilu ne omenjajo, primoran jo vsakdo pri razsodilih. katera mu je storiti v smislu § 177. zap. pat., pregledati ves zapuščinski akt. Eovizijskemu rekurzu, katerega je zoper to razsodilo vložil posestnik obremenjenih zemljišč, je najviše sodišče — dne 17. avgusta 1887, št. 9564 — ugodilo, razsodilo nadsodiščevo ovrglo in odlok deželnega sodišča ljubljanskega potrdilo z ozirom na .njegove razloge ter uvaževaje. da se sme za zastavno pravioo glede tiste terjatve določiti le eden glavni vložek (§§ 15. in 106. o. z. z.j, da enota te zastavne pravice ne jeuja, če se glede dela terjatve pri posameznih vložkih opusti, vsled česar § 113. o. z. z. spremembo v zaznamovanji glavnega vložka zavkazuje le za slučaj, da se zastavna pravica na zastavljenim, vpisanej na glavni vložek, popolnoma zbriše, da je tudi sedaj po vpisu, kateri se je vknjižil v glavnem vložku pri zbrisanju zastavne pravice glede dela 4000 gld., moči spoznati stanje te teijatve tikajočih se vpisov v sovložkih, toraj stanje glavnega vložka, ki je nastalo po tem vpisu, namenu § 111. o. z. z. popolnoma zadostuje, in konečno uvaževaje, da okolščina. ka se je pri glavnem vložku zastavna pravica za del terjatve zbrisala, vporabe §S HI- in 112. o. z. z. ne ovira, ker mora sodišče glavnega vložka dopustljivost vsake vkupne zastavne pravice tikajoče se prošnje presojati tudi z ozirom na stanje sovložkov. — 55 — • d) K pojmu .,prizadete škode" (§ 2. post. z dne 25. maja 1883 št. 78. d z.), in k vporabi § 3. iste postave. Zakonska Janez V. in Marija V. sta bila obtožena radi pre-greška po § 1. gori navadene postave, ker sta v deloma tekočem, deloma pretečem prisilnem zvršilu z namenom, izplačanje upnikov delovito obrezuspešiti, od svojega z dolgovi preobloženega zemljišča kozolec, potem podstrešje (rušt) vseh j>oslopij in tudi nekaj premičnim poprodala t«r s tem upnikom škodo nad petdeset goldinarjev provzroeila, ker so kupci prodane dele poslopij podrli in kupljene piemičnine na stran spravili. *) Glasi se: C. kr. deželno sodišče ljubljansko kot zapuščinska oblast prisojaje zapuščino dne . . . umrlega Viktora V. zapustnikove] vdovi Avgusti V., katera se je na podlagi oporoke z dne . . . nepogojno za dediča oglasila, in izreče obravnavo zapuščine po Viktorji V. za dokončano. 0. kr. deželno sodišče ljubljansko izdalo je prisojilo. v tem smislu.*) Dedičeva prošnja, naj se v prisojilu imenoma navedejo vsaj v zapuščino spadajoča zemljišča po zemljeknjižnih svojih številkah, se je zavrnila, ker zadržaj izdanega prisojila povsem odgovarja obrazen Hll.. dodanem § 174. zap. pat. V rekurzu, vloženem zoper ta odlok, navajal je dedič, da je prisojilo, v katerem posamezne v zapuščino spadajoče stvari niso navedene, ravno tako pomanjkljivo, kot dolžno pismo, ki ne omenja dolžne svote. Omenjal je tudi, da je vknjižba pravic v zemljiške knjige ne-. mogoča, ako se zemljišča v listini ne imenujejo. 0. kr. nadsodišče v Gradci je z odločbo 19. avgusta 1887. št. 9179 rekurz zavrnilo, ter odlok c. kr deželnega sodišča ljubljanskega potrdilo, uvaževaje, da je prisojilo po Viktorju V.-u primerno določbam § 174. zap. pat. in obrazcu, katerega ta § navaja; uvaževaje, da zamore dedič s tem prisojilom v smislu § 177. zap. pat. za vknjižbo lastnine pri zemljiščih, spadajočih v to njemu prisojeno zapuščino, prositi; ter konečno uvaževaje, da ugovor, ka bi se taka prošnja menda zavrnila, ker se nahajajo v zapuščino spadajoča zemljišča v zemljiških knjigah raznih sodišč, nima mesta, ker se mora prošnja v smislu § 177. zap. pat. vložiti vsakako pri zapuščinskej oblasti, katera jo bode pre-sojevala, oziraje se na ves zapuščinski akt. — 56 — Obtoži'11 jc l)il tudi France K. sokrivde na prestopku S? 1. om. post., ker je, vcdoč namen imenovanili zakonskili, prevzel svinjo, ki jo je bil od Janeza V. kn])il, v svojo ])osest, akoravno je oh času prevzetja vedel, da je svinja za pristojbine od dotičnega objastva zarubljena. Pri glavnej razpravi je sodišče zakonska V. krivima spoznalo zgolj zarad prestopka po S 1- om. post. in je Franceta K. obtožbe popolnoma oprostilo. Bistveni razlogi tej sodbi bili so v kratkem posnetku sledeči: Ne da se tajiti, da ima predležeči primerljej v svojej i-eloti vse znake tistih dogodkov, katere zabraniti je glavni namen postave z dne 25, maja 1883 št. 78. d. z. Treba je toraj pretehtati, ima-li vdeležitev posameznih obtožencev vsa kriterija v § 1. te postave označenega kaznjivega djanja. Oijtožena zakonska sta kupila s pogodbo dne 8. januvarija 1885 vprašalno posestvo za 1400 gld. Pri cenitvi, ki se je vršila tekom kazenske preiskave, bila je vrednost zemlje (areala) določena na 656 gld. 40 kr. in vrednost poslopij v stanji po rušenji na 110 gld, škoda storjena s tem, da so bila poslopja deloma razrušena, cenila se je na 65 gld. Ker pa dozdaj zemljišče še ni prodano potom zvršila in toraj hipoteka še ni realizovana, tudi dozdaj še ni določeno, bode - li kateri izmed upnikov trpel kako zgubo na svoji terjatvi. Vsled tega se pa zdaj tudi ne more nikakor govoriti o ,,pii-zadetej škodi" v zmislu § 1. om. post., ker se ta postava ne ozira na objektivno, ampak na subjektivno škodo. To izhaja iz besed postave, ki določuje, da je djanje tudi storjeno, ako ,,kdo dolgove ali pravne posle izmisli". Postava, ki potem v svoji ostali vsebini navaja kot znak za kvalifikacijo djanja „prizadeto škodo'", ima gotovo le tisti kvar v mishh, ki se godi osebi, katero poškodovati je namen storilcev: kajti nesmisel bi bila, trditi, da iz izmišlevauja dolga ali pravnega opravila sledi objektivna (na reči sami storjena) škoda; nasproti se pa tudi ne more domnevati, da bi postavi rabil izraz „prizadeta škoda" v dvoumnem pomenu, tako da bi pri rušenji ali uničenji posestev bilo smatrati kot prizadeto škodo vsaktero pomanjšanje vrednosti na reči samej. Temu nasprotuje tudi postavna raba besed (§ 1293. 0. d. z., § 173. k, z. v zvezi z dvornim dekretom z dne 11. maja 1816 št. 1243. z. p. p.). Tedaj se ne more reči, da se v pred-ležečem primerljeji nahaja postavni znak škode nad petdeset goldinarjev, na katerega meri obtožba. Glede prodaje in izročitve svinje, ki je bila zarad pristojbin zarubljena, odločilo se je sodišče za oprostitev obtožencev, ker podatki — a7 — gLavnc razprave niso nikakor opovrgli izpovedb obtožencev, namreč, da je bila svinja rubljcna v odsotnosti Janeza V., da jo je Janez V. primeroma ob tistem času zunaj svojega, doma prodal Francetu K., ker se ni dalo določiti, je-li seje godila rubežen pred prodajo ali ne, ker je France K. zadobil vsled prodaje pravico do izročitve kupljene reči, ker mu je bilo mogoče, to pravico potom civilne pravde vresničiti, ker teda,i niti on niti prodajalec nista zamogla spreviditi. da bi bilo prevzetje ali izročitev kaznjivo djanje. I'roti tej sodili je c. kr. državno pravdništvo vložilo pritožbo ničnosti, v katerej je posebno povdarjalo, da se ne vjema niti z zmislom niti z besedami postave, če sodišče postavi načelo, da mora biti zemljišče prej prodano, in da je še le potom te prodaje moči zvedeti je - li nastopila kaka škoda za upnike, ali ne. Sodnik mora vsako kaznjivo djanje na tisti podlagi presoditi, ki se je nahajala ob času djanja. Ko se uvrsti kako djanje, s katerim je hotel dolžnik svojim upnikom imovinske kose odtegniti, pod postavna določila, je edino odločilno stanje dolžnikovega premoženja pred djanjem in po djanji: nikako pa ni dopuščeno. ozirati se na naklučje, ki ga tudi dolžnik sam ni jemal v poštev: kajti, ko bi se to godilo dosledno , ne bi bilo nikoli mogoče, obsoditi koga radi tega pregreška, ker se ne bode dalo nikdar trditi z gotovostjo, da je izplačanje (zadostenje) upnikov popolnoma nemogoče. Gospodarstvene razmere dolžnikove se mogo po njegovej lastnej pridnosti ali pa po naključji tako poboljšati, da mu bode mogoče, zadostiti vsem upnikom. Glede oprostitve Franceta K. se je pa drž. pravdništvo sklicevalo na to, da je France K. od obtoženke Marije K. tačas, ko je po kup-1 jeno svinjo prišel, zvedel, da je za pristojbine zarubljena in da je to svinjo, ker jo je vendar le prevzel, oblastvenemu razpolaganju odtegnil, da bi ga sodišče toraj moralo vsaj zarad prestopka po § 3. om. post. kaznovati. Kasacijski dvor je vsled te pritožbe prvosodniško sodbo ovrgel, Franceta K. zavoljo prestopka po § 3. krivim spoznal in je glede ostalih obtožencev zankazal, da se mora stvar na novo razpravljati in razsoditi, to iz sledečih (v kratkem posnetih) r a z 1 o g o v. Kar se tiče pritožbe c. kr. drž. pravd, je taista povsem opravičena. Sodeče sodišče namreč v tem primerljeji djanja zategatel ni smatralo kot pregrešek, ker pred prodajo hipotekarnega zemljišča ni — 58 — flngnano, bode-li kateri upnikov trpel kako zgubo na svoji terjatvi, ker se toraj ne more govoriti o prizadetej škodi v zmislu postave. To mnenje sodišča pa, da se mora dočakati uspeh posilncga zvršila, preden bi bilo moči določiti, je-li kaka škoda prizadeta, je pravna zmota, in sicer že zategadel, ker je mogoče, da se vršijo djanja kaznjiva po § 1. te postave popolnoma neodvisno od kakega posilnega zvršila, Pa tudi radi tega je to mnenje krivo, ker je treba vsako kaznjivo djanje in posamezne okolnosti, toraj tudi znak prizadete škode, presojevati po stanji ob času djanja in ne po poznejših dogodkih, ki so še celo negotovi. Kakor se zamore obtožencu v zlo šteti le to, kar je velel ali vsaj vedeti moral in kar je v kavzalnej zvezi z njegovim djanjem, kakor ne bi bilo dopuščeno, njemu pripisovati neugoden izid zvršila, ravno tako pa tudi ni moči zanikati poškodovanja, ki leži v pomanjšanji premoženja, zategadel, ker so dobili upniki vled poznejših slučajnih dogodkov (povikšanja zemljišne vrednosti ali ker seje pri prodaji dosegla cena izvanrednega priljubljenjaj popolno za