Kmetovalec.
Ko je Bog perva dva človeka zapodil iz raja, rekel je Adamu: ,,V ptftu svojega obraza boš svoj kruh jedel." — Ta izrek božji se razprostira na vse človeštvo, kajti perva dva človeka sta naša pradeda, torej smo vsi od-ločeni, da si svoj kruh služimo v potu obraza in obdeljujemo polje. — V starodavnih časih si je sam kralj prišteval v veliko čast hoditi poleg orala na polji; v poznejših easih pa se je to opravilo preneslo le nižim stanovom, in zdaj je za obdelovanje polja posebai ljudski razdelek odločen in to so: kme-tovalci. Zat6 pa tudi smejo biti kmetovalci ponosni na svoj posel, kajti v poprejš-nih časih opravljali so ga najviši stanovi. In koliko je dandanes ljudi, kiza-ničujejo kmetovalca, ter ga postavljajo v versto najzadnjih stanov. Tega ne bi smeli! — Poglfj, ljubi moj, kmetovalca, ki na polji neprenehoma dela v hudej vročini, da mu pot curkoma teče iz čela; poglej njegove roke, kako so vterjene od težkega poljskega orodja! Ali ga moreš zaničevati? — Da moremo živeti, treba nam je kruha, iu da imamo krnh, treba nam je kme-tovalcev. Po njegovem delu rodi zemlja mnogoTersfcna žita in drugi živež. Kmetovalec obdela suho terdo zemljo, izorje kamenje, vseje seinenje in glej! v nekoliko mesecih vidiš zlatorumeno žito, ktero ziblje lahni veterc. Ali te to ne razveseljuje? Če gledaš iz kakega griča na polje, zdi se ti, da je svet, kakor pokrita miza. Tukaj ruineno, skorej zrelo žito, tara lepo zeleni trav-niki, to vse je delo kmetovalca, ki je izprosil Boga, da mu je podelil svoj sveti blagoslov! — Ne zaničujte tedaj kmetovalcev, ki se trudijo le v naš lastni blagor, in aam prideljujejo na§ ljubi vsakdanji krub.!
_______                                 Ivan G.