PLANINSKI VESTNIKHHMMBMMMV
glasba plemenitejša od besede, ve najbolje sam avtor. Pravijo, da je glasba govorica posvečenih, ki tudi v tišini poslušajo njen šepet, ker je izrazni jezik neke svojske resnice, umetnost sporočila na visoki ravni. Tudi tišina gora je glasba svoje vrste; je tisto sporočilo notranje izpovedi, ki ga ne razloži ne fizika, ne filozofija, ampak preprosto umetnost sama. in kaj je bilo iepšega za jubilaniov osem-
deseti rojstni dan kot to, ko je baržu-nasti glas svetovno znane mezzosopra-nistke Marjane Llpovšek, njegove hčerke, odmeval pod svodom velike dvorane Cankarjevega doma v Ljubljani ob očetovi klavirski spremljavi! To je bil praznik za očeta — in praznik za vse. Jubilantu ob jubileju čestitamo vsi slovenski gornik!, ki nam je mar do resnice v gorah.
ZA ČIM SMO STREMELI V GORSKEM SVETU?
ČLOVEK DAJE MRTVI SNOVI LEPOTO
DUŠAN FURLAN
»V prilogi Ti pošiljam en Dušanov spis, ker se mi zdi pravilno, da ga imaš Ti,« je lansko jesen pisala Mariborčanu Dušanu Vodebu vdova lanskega maja umrlega gornika Dušana Furlana. To F url a nov o razmišljanje iz kdo ve katerega leta je Dušan Vodeb poslal Planinskemu vestn/ku in zraven napisal !o/e: «Vse Furlanove besede z občudovanjem sprejemam in so name napravile izreden vtis. Spoznavam Furlana kot še nikoli doslej: v njegovem občutenem dojemanju narave, hribov, alpinizma, prijateljev. Čeprav sva si bila z Dušanom zelo blizu, sošolca, skupaj med ustanovitelji mariborskega alpinističnega odseka in večkrat v skupni navezi pri plezanju, ga le nisem dovolj spozna/ in pozna/, njegov notranji odnos do narave, do gorš in alpinizma. Sedaj Dušana Furlana še bolj cenim kot spoštovanega, poštenega in resničnega prijatelja.«
Tako dajemo to Furlanovo gomiško premišljevanje v branje slovenskemu planinskemu občestvu. (Op. ur.)
Ko mi je bilo šest let, sem v prvi razred osnovne šole pohajal k iočetu, ki je takrat učiteljeval v Šempolaju na Krasu. Nekega jasnega, sončnega dne nas js oče, svoje učence, popeljal na sprehod do Trnovce, vasice pod borovim gozdom, četrt ure oddaljene od Šempolaja. Tu sta ob cesti, ki teče pod vasjo proti Trstu, dva velika stara topola. Prav tu je v dneh, ko je ozračje sveže in čisto, videti vso verigo Julijcev kot na dlani. Sredi med njimi, veličastno kipeč proti nebu — Triglav. »Naši pradedje, stari Sloveni«, nam je takrat govoril oče, so ga častili kot božanstvo. Danes je še samo najvišja in najlepša slovenska gora, toda v njem, v njegovi podobi so vedno bile, so in vedno bodo zapopadane vse naše slovenske sanje in stremljenja, vsa naša preteklost in bodočnost.« Ne vem, če srno otroci takrat očeta kaj
prida poslušali in razumeli. Spominjam pa se, da sem ves prevzet strmel v sanjsko čipkasto črto belih vršacev, ki so se jasno, razločno črtali na daljnem modrem obzorju. Nad vsemi je kraljevsko nedostopen v svoji suvereni samotnosti kraljeval Triglav, najbolj slovenska gora vseh gorž.
GOZDOVNIKI PODJ5TOLOM
Od takrat sem v sebi nosil nekakšno pravljično vizijo o gorah in o vsem, kar je z njimi v zvezi. Razen v nekaterih malenkostih, narekovanih od neovrgljive stvarnosti, se tej viziji nisem več odrekel. V življenju mi je pomagala marsikaj bistvenega spoznati, ceniti to, kar je cene vredno, spoštovati naravo in človeka kot njen najvišji dosežek. Z rodnega Krasa sem se kasneje po sili razmer preselil z družino v Maribor, Štajerska je čudovit svet v primeri z mojim takrat domala golim, skalnatim Krasom. Zeleni gozdovi, mogočno vodovje Drave, sončni vinogradi z veselimi klopotoi: vse to je meni porajalo občutja, ustvarjalo vzdušje, katerega protagonisti so bili zeleni lovci, srne in jeleni, smrekovi gozdovi — ob živahnih Štajercih sredi bogatih vinogradov in sadovnjakov. Vse mi je bilo blizu, kot so, recimo, predgorja Alp blizu pravim goram s silnimi ostenji in apnenčastimi vršaci. Ti pa so bili daleč. Toda prej kot sem se nadejal, sem se zares znašel pod njimi. Bilo je med taborečimi gozdovniki ob jezeru pri Žirovnici. Nad nami se je v nebo čokato dvigal Stol. Krog in krog, daleč naokoli — vrhovi neznanih gora. Nedaleč za našimi šotori morda petnajst metrov visoka skala. Tu sem se prvič poskusil v plezanju. Potem spet nič; !e vztrajna želja, da bi se pravim goram zares približal, ni obmirovala.
Dobil sem v roke Kugyjevo Iz življenja gornika. Ta me je šele razvnela! Priložnosti, da bi sam kaj podobnega doživel, pa ni in nt bilo. Hodil sem z vrstniki po Pohorju, užival v naravi, v napornih hojah, nad kakim posebnim doživetjem, toda tistega pravega in pričakovanega ni bilo. 59
PLANINSKI VESTNI K
PRVI AO SPD
Prišlo je tudi tol Naneslo ]e, da smo se z Dušanom in Miranom za tisto poletje zmenili za skupno plezarljo. Najbolj mi je v spominu, koliko truda in skrbi smo imeli s plezalno opremo. Sredstev ni bilo, zatekli smo se k improvizaciji. Kline smo dali izdelati ne vem več komu. da bi nas manj stali. Kdor nam jih je že izdelal, jih je napravil iz mehkega železa, da so se pod malo večjim pritiskom uvijali. Nanje se ni bilo mogoče zanesti, toda v tolažbo smo imeli dva aii tri prave. Ne vem, od kod so se vzeli; na vsak način jih je bilo malo. Tudi porekla vrvi se ne spominjam, vem pa, da iz Divjakove športne trgovine ni prišla. Naši plezalniki so bili Batine trempke, nanje pa smo nataknili iz žak-lijevine napravljene vtikače z večplastno prešitimi podplati iz istega blaga, ki naj bi vsaj na mokri skali ne drseti tako kot Batine gumijevke. Pa smo le preplezali Mojstrovko skozi kamine, Hornovo v Jalovcu in direktno v špikul Marsičesa je manjkalo, toda navdušenja gotovo ne; bilo ga je čez vse mere. Tisti čas je v Mariboru zanimanje za plezanje, za gore, za alpinizem med mladino začelo močno naraščati. Vse več je bilo mladih, ki so obetali postati odlični alpinisti. Med tistimi, ki so z alpinizmom že bili seznanjeni, se je porodila želja, da bi svoji dejavnosti dali neko bolj organizirano obliko. Tako je bil pri SPD Maribor matica leta 1937 ustanovljen prvi alpinistični odsek SPD v Sloveniji. Ime! je svoj znak, svoj program in svoj sedež. Ni stremel po elitizmu, bil je odprt za vsakogar, ki so mu bile pri srcu gore in je bil vnet za plezanje, ki je bil naprednih misli in mu je bilo mar za demokracijo in svobodo, ki sta prav tisti čas v Evropi
Tabor AO M ar I bor-Matica v Martuljku leta 1938: tretji z desne Je Dušan Furlan
začeli biti čedalje bolj ogroženi. Pripadniku Katoliške akcije in hitlerjancu, ki sta se skušala pretihotapiti med nas, ni uspelo doseči, kar sta nameravala. Pravočasno smo jima dali razumeti, da zanju ni mesta med nami.
Takisto nas ni mogel poskus požiga našega sedeža s strani Ijotičevskih mladincev zavreti v delovanju po začrtani poti. Delovali smo vneto in navdušeno, se udeleževali organizacijskih, strokovnih in drugih sestankov, kjer smo razpravljali o takrat pomembnih dogodkih, političnih in idejnih vprašanjih, ki so nas zanimala, diskutirali o problemih, ki so takrat obvladovali svet. Prirejali smo planinska predavanja, eno z avstrijskim himalajcem smo organizirali v veliki Unionski dvorani. Predavanje je imelo velik uspeh, dvorana je bila nabito polna.
Toda naša največja skrb so bili alpinistični tabori v Martuljku. Vsi zapovrstjo, kar jih je bilo, so bili uspešni tako alpinistično kot vsestransko. Lahko rečem, da vsi, ki smo se jih udeleževali, ne bomo pozabili nanje. Bili so izvrstna šola alpinističnega delovanja, tovarištva in demokratičnega zorenja.
SKROMNO IN SPOSTLJIVO UŽIVANJE
Za čim smo stremeli v svojem alpinističnem delovanju nekdanji člani mariborskega AO? Menim, da ne bom zganjal samovolje, če trdim, da je vsak član gledal v alpinizmu in stremel v njem za nečem, kar je ustrezalo njegovemu značaju, temperamentu, vzgoji, splošni razgledanosti, osveščenosti in še čemu. Nekomu je lahko pomeni! le športno merjenje moči in poguma, drugemu rekorderstvo, tretjemu sredstvo za duhovno rast in telesno krepitev, četrtemu estetsko uživanje v naravi, etično sam oob I i kovanje v požrtvovalnosti in samopremagovanju, nekomu morda mistično izživljanje, kdo drugi si ga je lahko
60
PLANINSKI VESTNI K
zamislil kot nekakšno gibanje s posebnim poudarkom na njegovih samovzgojnih kvalitetah. Ne vem, kaj je pri enem ali drugem utegnilo imeti večji poudarek. Zase vem, da sem pohajal v gore, se podajal v njihove arene med drugim iz radovednosti, kaj pomenim in koliko veljam kot osebnost, to sem nadalje povezoval tudi z neko željo po športni uveljavitvi kakor tudi s stremljenjem, da bi si v stenah skušal izoblikovati značaj. Lepote narave, žive in mrtve, veličastje gorskega sveta z vsemi spremnimi pojavi je tako prihajalo samo od sebe, če je bil človek vse to pripravljen in sposoben sprejemati, uživati skromno in spoštljivo, kot mora biti med ljudmi ¡In stvarmi, ki so od pam-tiveka v veliki medsebojni odvisnosti. Vse to sem čestokrat doživljal v družbi dobrih, znanih, preverjenih tovarišev ob hkratnem plodnem in koristnem izmenjavanju lastnih izkušenj, doživetij in pomoči.
Gore same po sebi so le gmote mrtve snovi: apnenca, granita, dolomita in še česa. Človek je, ki jim daje lepoto, veličino, jih dviga v nebo s svojo sposobnostjo, ko jih oživlja s svojimi idejami in plemeniti s svojimi ideali, spreminjajoč jih nazadnje celo v prizorišča dramatičnih spopadov med ozko sebičnostjo lastnega telesa in univerzalno širino svojega duha. Imel sem srečo, da sem v življenju dosti časa prebil v naravi, v gorah, na smučanju, na Izietlh po gozdovih, prek pašnikov, na sprehodih kjerkoli v naravi. Toda še večjo srečo sem imel, ker sem bil pri tem vedno v družbi dobrih prijateljev in tovarišev, ljudi z mnogimi vrlinami in manj pomembnimi napakami, ki so vsak po svoje vnesli v moje življenje neki posebno vreden smisel in pomen. Vedno sem jim bil hvaležen za to in nanje ne bom nikoli pozabil. Med temi tovariši in prijatelji so člani AO na prvem mestu.
OB 90-LETNICI ROJSTVA OR. IVA JUVANClČA
GORJANOM, GORJANCEM, GORNIKOM
MIRAN MIHELlC
Rodil se je zadnjih »pet minut« prejšnjega stoletja v znamenju kozoroga, kot je sam večkrat poudaril.
Zlasti na Primorskem je veljal med ljudmi kot spoštovan duhovnik, zgodovinar, publicist, kulturni delavec, svetovalec v stiski, politik, kot eden od vidnejših krščanskih socialcev na Primorskem, pa planinec in sploh vsakovrstni znanec ljudi pod vrhovi Soške doline, delno pa tudi okolice Ljubljane In Gorenjske. Na vseh področjih, kjer je deloval, pa je zlasti v času najhujših pritiskov na slovenski narod v svojo dejavnost vpletal narodno buditeljstvo z razvijanjem človekovega osebnega, neodvisnega presojanja dogodkov in časa sploh. Rojenemu 5. decembra 1699 v Bovcu mu je to okolje vcepilo v dušo neizbrisno sled in ob prostem času se je vselej napotil iskat sebe in resnico med svoje spomine kraja, ljudi, v naravo svoye čiste mladosti, ki mu je bita prispodoba iskane lepote, dobrote človekove duše, ki jo je kot »doktor duš« vse življenje ne ie iskal, ampak tudi skušal oblikovati, zdraviti. S prav takšno željo se je potem vračal v središče dežele, v Ljubljano, med prav tako svoje ljudi, v realnosti vsakdanjega, živega dne, kjer je bil nepogrešljiv mozaik intelektualnega okolja vseh nivojev, brez katerega tudi sam ni mogel. Enako lahkotno se je gibal med drugimi narodnimi okolji, a je dobro vedei, čutil in tudi izgorel tam, kjer mu je bilo mesto.
Skupaj s svojo generacijo je s pravim pasijonom občutil, da besede človek nikakor ne moremo pisati z veliko začetnico, a ironija je hotela, da s svojo generacijo ni dočaka! streznenja, pač pa marsikdaj grenko diferenciacijo političnega monizma — kljub občasnim priznanjem za svoja izjemna dejanja. Z bistrim razumom je naprej videl marsikaj in vest mu ni dala, da svojih ljudi ne bi na to opozarjal in pripravljal, saj je posebno za Primorsko čutil, da zori odločilni trenutek Gregorčičeve prerokbe. Zavedal se je edinstvene priložnosti, ki jo je imel kot namestnik ravnatelja Goriškega semenišča, saj je bila Cerkev v času najhujšega fašističnega nasilja edina ustanova, kjer je bila slovenska beseda še varna in javna, saj je na drugih področjih vzgojo slovenstva že davno zamrznila fašistična zima.
Svojim besedam je ostal zvest tudi v dejanjih in se ¡e leta 1945 uprl javnemu prizadevanju škofa Santina, da bi Italija zasedla bivšo mejo ter dal za to svoj podpis. Bil je zaradi tega vržen na cesto, a ga je takoj nato povabila slovenska narodna oblast v Ljubljano, kjer je opravljal pomembna znanstvena dela. Bil je član komisije za določitev naše zahodne meje, kar ni bilo lahko delo, saj šele danes prihajajo javno na dan vse grozote medvojnega, vojnega in povojnega obdobja, kjer marsikdo nima čiste vesti, čeprav je bil in ostal na »pravi strani«.
61