PESMI.

E SM I.
5/Y*	ZLOŽIL
SIMON JENKO.
ZA TISEK PRIREDIL
ANTON FUNTEK.
ILUSTRACIJE ZVRSILA J. KOBILCA.
I.
V LJUBLJANI.
ZALOŽIL OTON FISCHER
I 896.
ztLl-1
5 sn
v) 'n.Mlw})
Kazalo.
Simon Jenko. Življenjepisne črtice	Na strani . IX—XVI
Uvod		I
Moja pesem		2
Izpremenjeno srce		• • Ì
Prošnja 		• • 4
Pred durmi		• • 5
Moč ljubezni		• • 7
Pomlad 			. . 8
Ponoči		• • 9
Slovo		. . 10
Po slovesi 			. . I 2
Ptici		. . 13
V tihi noči		. . 14
Namen mojih pesmi j ....	. . 15
Skrivnost		. . l6
Obujenke	'	. . 17
Slabo sveča je brlela	. . 19
Mirno desno si nii dala	2 1
Zdrava bodi, zdrava bodi	2 2
Trgal rože sem rudeče ....	Na strani • - 23
Dokler zvezd bo zlata čeda	• • 24
V ljubem si ostala kraju . . .	• • 25
Zemlja se zagrne v tmine .	2 6
Glej jih, zvezde, kak’ blišči jo .	. . 27
Tak’ si lepa kakor zora	. . 28
C as vrti se neprestano «...	■ . 29
Tujki		• ■ 30
Hitra izprememba		• • 31
Za slovo		• • 32
Pisavec		• • 33
Izgubljeni up		. • 34
Vabilo		• ■ 35
To se vpraša		• • 36
Pred sodnim stolom		• • 37
Rodoljubki		• • 38
Zakaj me ne ljubiš?		■ • 40
Obrazi		. . 4!
Roži mlado lice		• • 42
Naj vso svojo silo		. . 43
Siv oblak po nebu		. • 44
Pri zeleni mizi		• . 45
Ko je solnce vstalo		• • 46
Z glasnim šumom s kora	• ■ 47
Zelen mah obrasta		. . 48
Mlad junak po polji		■ 49
Ko zaspal bom v smrti ....	. . 50
Mlade hčere truplo		. . 51
Rosa, hladna rosa ....	Na strani ■ • • 52
O večerni uri		• • ■ 53
Med borovjem temnim .	• • • 54
Južen veter diže .....	• • • 55
Leži polje ravno		. . . 56
Zida drobna mravlja ....	... 57
Log za log se skriva	. . . 58
Kadar mlado leto ....	. • • 59
Zarja dan pripelje ....	. . . 60
Ves dan je pri oknu	ĆI
Pobratimija		. . . 6 2
Slovenska zgodovina ....	... 65
Samo .......	... 67
Adrijansko morje		... 68
Naše gore		... 69
Molitev		... 70
Naprej		... 73
Na tujem .......	... 74
Na Sorškem polji	... 75
Gori		... 77
Po smrti		... 78
Želja		... So
V brezupnosti		... 81
Modrijanom .....	... 82
Naj bo ! .......	... 83
Korak v življenje ....	... 84
Trojno gorjć		... 8;
Izprememba		. . . 86
— vin —
Na strani
Želje.................................... 87
Na grobéh................................ 88
Slika.....................................89
Mati......................................91
Angelj tožnih.............................93
Studenca .	 94
Zimski dan................................95
Solnčni mrak..............................96
Sanjaču...................................97
Nevesta...................................98
Narodna (?)...............................99
Naš maček................................100
Pogreb................................i o i
Roža.....................................103
Cekin....................................104
Pri oknu.................................106
Lilije...................................107
Zadnji večer .	.	.	  109
Mlada Mana............................1 1 1
LenČica...............................1 12
Nepovabljeni svat.....................1 14
Zimski večer..........................1 1 6
Zaklad................................1 1 8
Knezov zet............................1 2 1
Morski duhovi............................124
Simon Jenko.
„Pevec sorškega polja“ se je porodil dné 27. oktobra 1835. le;a na Podrečem, v hiši sorodnika Matevža Jenka, po domače „Gašperja.“ Bil je Matevž Jenko vdovec z otroki iz prvega zakona in se je drugič oženil z vdovo, ki je tudi imela nekaj otrok iz prvega zakona, med njimi pesnikovo mater Mino. Sin Matevža Jenka, Jurij, je vstopil v frančiškanski samostan novomeški in je bil pozneje Simonu najzvestejši podpornik. Pesnik sam imenuje strijca Jurija, s samostanskim imenom očeta Nikolaja, svojega naj večjega dobrotnika. Ko je dospel deček v tretje leto, preselila sta se z materjo v Praše, vas ob Savi, kjer si je bil oče Jožef pridobil majhno kmetijo. Vender je mali Simon prebil več časa na Podrečem nego doma v Prašah. Zakaj ondu je bila rojstvena hiša sredi vasi; tovarišev je bilo povsod 'dosti ; v Prašah pa je bilo kàj dolgočasno, ker je stala hiša precej daleč od drugih.
V domači župi v Mavčičah tedaj še ni bilo šole ; zato je hodil deček od Velike noči leta 1842. v šolo smledniško onkraj Save, odkoder je po nasvetu strijca Nikolaja leto dni j pozneje prestopil v drugi oddelek prvega razreda ljudske šole v Kranji. Tukaj je dovršil tretji razred koncem meseca julija 1847. leta. Sedaj bi bil bržkone moral ostati domd, da ga ni vzel strijc Nikolaj k sebi v Novo Mesto, kjer je hodil v latinske šole do leta 1853. Hrano je dobival v samostanu, za druge potrebe pa je večinoma skrbel strijc, ki se je tudi mailjivo bavil z izobraževanjem mladega netjaka. Malone vsak večer sta skupaj čitala, sedaj kdj iz slovanskih jezikov (sosebno srbsko Sv. pismo), sedaj Fénelonovega „Telemaha“, sedaj Tassov „Oslobojeni Jeruzalem“. Ob tem marljivi dijak ni zanemarjal šolskih dolžnosti j. Razven v prvem razredu in v prvem polletji pete šole je bil vselej prvi. Pesniški dar njegov se je pojavil že zgodaj. V četrti šoli (od leta 1850. do leta 1851.) je „zakrožil nekaj neosoljenih pesmij“, med katerimi je bil prevod „Polikra-tov prstan“. Velike vrednosti pač ti prvenci niso bili; Jenko sam jih je sežgal prihodnjega leta. Kdo mu je vzbudil pesniško tvorno silo, to se ne dd določiti. Strijc Nikolaj ni bil za take stvari; verjetno pa je, da je na mladeniča
kolikor toliko vplival tedanji učitelj sloven skega in nemškega jezika, o. Zlatoust Pečar.
Ko se je Jenko leta 1853. poslovil od Novega Mesta, da bi prestopil v 7. razred ljubljanske gimnazije, odšel je tem lože, ker se je tudi blagi strijc Nikolaj ločil iz novomeškega samostana. Častiti redovnik je bil namreč leta 1851. oslepel in zato leta 1853. odšel v pokoj v Kamnik, kjer je ostal do smrti leta 1868. Simon je v Ljubljani dobil odlične sošolce, katere štejemo dandanes med najboljše književnike slovenske. Bili so to sosebno Vencel Bril (umrl že leta 1855.), Fr. Erjavec, Val. Kermavner, Val. Mandelc, Jos. Stritar, Ivan Tušek, Val. Zarnik. Leta 1854. so se združili v književen zbor in ustanovili ,,Vaje“, pisan list, v katerem so priobčevali tiste svoje pesmi in spise, ki jih je odobrila vzajemna kritika. Večina teh proizvodov je pozneje v Janežičevem „Slovenskem Glasniku“ ugledala beli dan. Prav nekaj najlepših pesmij Jenkovih, tako „Pobratimija“, „Zapoj mi, ptičica, glasno“, „Samo“, „Slovenska zgodovina“, je bilo prvič priobčenih v teh „Vajah“. Od leta 1855. do leta 1857. je Jenko s podpisom X. objavil več pesmij v „Novicah“.
Leta 1855. prebije Jenko zrelostni izpit. Njega vrstniki so večinoma odšli na Dunaj, on
sam pa se je moral „brez pomoči, brez denarja“ odločiti za bogoslovje, ne da bi imel poziva za duhovniški stan. Odpravi se torej v Celovec, toda v bogoslovnici prebije samò leto dnij. Leta 1856. se vpiše na modroslovni oddelek dunajskega vseučilišča, leto dnij pozneje pa prestopi k pravoslovju ter posluša pravoslovna predavanja štiri leta. To dobo je prebil malone brez podpore, živeč ob poučevanji in ob Knaflovi ustanovi, ki pa je bila takrat še za polovico manjša, nego je dandanes.
Od leta 1861. do leta 1863. je bil Jenko domači učitelj pri rodbini Reinleinovi na Dunaji. Suženjski posel poučevanja mu je jemal ves prosti čas. Niti rigoroza ni utegnil prebiti. Kaj je čutil v tej dobi, to najbolje priča pesem „Trojno gorjé“, zložena leta 1862., pesem, o kateri lahko trdimo, da jo je spisal s srčno krvjo. Naposled se odloči, da odide domov v Praše, kjer bi se pripravljal za izpite. Kakor pripovednje sedaj že pokojni brat pesnikov, prof. Ivan Jenko, niso mu doma nikoli oponašali „izprijenega studenta“. Nasprotno. Domači ljudje, ki niso nikoli do dobra poznali njegovih žalostnih razmer, mislili so, da sedaj dovrši izpite in skoro dobi dobro službo. Mati je bila celò ponosna nanj ; sploh pa so bili vsi prepričani o njega učenosti in nadarjenosti.
V Prašah so Jenku minili štirje meseci. V tem času se je temeljito pripravil za izpit in priredil pesmi za natisek. Kupil jih je ljubljanski knjigar Giontini za 300 gld. Natisnile se pa niso v Ljubljani —• natisele so zaprečili nekateri duhovniki — nego izšle so v Gradci pri Leyka-movih dedičih leta 1865.
Navedena nagrada je Jenka otela gmotnih sitnosti j, tako da je lahko odšel na Dunaj, kjer je leta 1864. prebil prvi rigorozum. Nato je vstopil v pisarnico notarja Stergarja v Kranji; dobival je po — 12 gld. na mesec. Po dovršenem drugem izpitu pa je poskočila njega mesečna plača na 15 gld. in naposled na 20 gld.! Leta 1866. prestopi v pisarnico odvetnika dr. Val. Prevca v Kamnik za koncipijenta in tega leta dovrši tudi tretji izpit.	Z dr. Prevcem se
leta 1869. preseli v Kranj. Pač se mu je izboljšalo denarno razmerje, ali prišel je v Kranj bolan na smrt. Že izza mlada nič kàj trdno zdravje mu je bila izpodkopala beda dunajskih dijaških let; vrhu tega je bil strasten kadilec, katerega ni nihče videl brez viržinke v ustih. Bruhal je kri, dnč 8. oktobra pa legel ter po desetdnevni hudi bolezni dné 18. oktobra 1869. leta za vselej zatisnil trudne oči, v 34. letu dobe svoje. Pokopan je v Kranji poleg Prešćrna; ličen spomenik, postavljen ob radovoljnih done-
skih, diči gomilo, pod katero počiva jeden najboljših pesnikov, kar jih šteje novejša književnost slovenska !
Jenkove pesmi so z majhnimi izjemami odlično lirskega značaja. V njih se čudovito jasno zrcali trojna ljubezen : do prirode, dekleta in domovine. Prirodo opisuje tako živo kakor malokdo pred njim in malokdo za njim. Kar opeva, to je izraženo kratko, jedernato, to stoji kakor resnično pred teboj. V tem oziru so njegovi ,,Obrazi“ pristni biseri slovenske lirike. — Kar je ljubavnih pesmij, razprostira se do malega v vseh rahla, na pol prikrita žalost. Časih te osupne nepričakovan obrat, iz vseh pa se kaže, da se je pesnik dokaj naučil od Heineja, ne da bil ob tem zatajil samega sebe ali svojim proizvodom primesil kàj frivolnosti. V nekaterih teh pesmij je ob vsi umetni obliki tako dobro zadet narodni ton, kakor bi jih bil zložil preprost pevec izmed naroda. — V domoljubnih pesmih odseva plamteče rodoljubje; dve izmed njih sta raznesli slavo Jenkovega imena po vsem slovanskem svetu. Kdo ne poznà veličastne slovenske marzeljeze, našega „Napreja“, komu je neznana „Pobratimija“ ? — In koga še ni pretresla „Slovenska zgodovina“, kdo se še ni divil „Morju adrijanskemu“?
Jenko je navzlic bridkim izkušnjam, katere je leta 1854. učakal Levstik, razširil slovensko pesniško obzorje. Kolikor toliko je njegova zasluga, da se je slovenska lirika otresla tesnili spon ter krenila na novo pot. Zunanji obliki Jenkovi ni dosti oporekati; verzi mu teko gladko, neprisiljeno, stiki so večinoma čisti, zveneči, sploh se vidi iz vse zbirke, da je pesnik dobro poznal in izborno vladal pesniško tehniko. Jenko je pesnik, čegar tvore vzpričo jasne, točne dikcije, domačih snovij, vseskozi poetiškega toka in odločnega moštva, ki celò v strogo elegij-skih trenutkih zametuje vsakeršno mehkužnost, slastno čita učenjak kakor preprosti seljak, mladenič kakor deklica ; iz kratka : pesmim Simona Jenka lahko po pravici vzdenemo častni nazi-vek: dična narodna poezija v umetniški obliki! —

Uvod.
„Dvigni sei“ ukaz mi reče. Srce pade mi v oblasti Silne, prej neznane strasti,
Ki kot živi ogenj peče.
Čut se zlije mi v besede. — Proč so črne bolečine,
Strast občutkov divjih mine, Jasen mir mi v prsi sede.
Moja pesem.
Moja pesem bo nosila Tvojo hvalo križemsvet,
’Z ust mladen’čev se glasila Bo še v času poznih let.
Iz solzä, ki so vesele Mi rosile moj obraz,
Rože bodo razcvetele,
Ko spet pride cvetja čas.
Iz solzà, ki so otožne Zalivale mi okó,
Pa vijolice pobožne Pòmlad obrodila bo.
Izpremenjeno srce.
Kaj ptici je, da žalostno V grmovji žvrgoleva?
Zakaj več pesmij kakor prej Veselih ne prepeva?
Zakaj po nebu zvezdice Tak’ žalostno brlijo In več takó, kakòr so prej, Veselo ne bliščijo?
Saj ptica peva vjednomer, Kot nekdaj je, veselo,
Nebo od zvezdic se blišči, Kot nekdaj je bliŠčelo.
Vse tàko je kakòr poprej, Bliščeče in veselo ;
Le ti, srcé, le ti, srcé,
Le ti si mi zbolelo !
P r o š n j a.
Da te ljubim, ti je znano, Da me ljubiš, davno vem; Kaj ogiblješ se pred mano, Odgovarjaš le očem?
Pusti strah in moja bodi,
V dar srcé ti podelim ;
Bog nebeški sam naj sodi, Kaj poklonil sem ti ž njim!
Pred durmi.
Glasno si pevala, Strune ubirala, Nisi pač mislila, Da sem te cul.
Blizu pri durih bil, Tvoje sem glase pil, Z njimi srcć pojil, Vbogo srcé.
Kljuko prijemala, Skor’ jo pritisnila, Pa se ni upala Roka mojà.
Solza je padala,
Lice namakala,
Nisi je videla,
Lite zastonj.
Moč ljubezni.
Brez želje, brez nade Tekli so mi dnevi; En pogled od tebe Doleti me v revi.
Ko se me polastil Rajski je občutek, Cisto me prestvaril Jeden je trenutek.
Roka v roko sega, Srce k srcu sili, Novo moč življenja Čutim v vsaki žili.
Nova moč življenja Ude mi pretresa — Kak’ je lepa zemlja, Moja zdaj nebesa!
Pomlad*
In srce, ti se ne vzbudiš!
In jezik, ti ne govoriš!
Zdaj klije tebi dvojni cvet: Pomladi cvet, čas mladih let.
Poglej, obrni se okrog,
Zelena gora, živ je log; Povsodi pomladanski cvet Vesoljni v svate vabi svet.
Podaj mi, ljubica, rokó,
Pod milo pojdeva nebo,
Kjer njiva zopet zeleni,
Nad njo škrjanec žvrgoli.
Al’ spet si tukaj, znanec moj? Le dvigni se, na glas zapoj ; Ljubezni glas, veselja klic Naznanja prihod naj cvetic!
Ponoči.
Postelja postlana Mene premaguje,
Glava je zaspana,
Srce pa mi čuje.
Srce moje čuje,
Ko ves svet že spava, Tebe obiskuje In v veselji plava.
Ko v veselji plava,
Misli pesmi zlate,
Tebi jih podava,
Ki jih delam zate.
Ki jih delam zate,
Ko ljudjé vsi spijo;
Dal jih bom med brate, Da te razglasijo.
Naj te razglasijo Po vsi domovini, Koderkol’ živijo Majke Slave sini !
Ko mesec svetlo Bo spet posijal, Od ljube slovo Jaz bodem jemal.
Naj njene oči V solzah se topé ; Pomagati ni,
Ce poka sreč.
Poglej jih, gore,
Cez nje gre moj pot, Oj, daleč čez njč, Predaleč odtod !
Ne vprašaj, zakaj Tu ni mi strpet’;
Ne vprašaj, kedaj Se snideva spet.
Mogoče kedàj,
Mogoče nikdar;
Le roko podaj,
In — Bog te obvar’ i
Po slovesi,
Teman oblak izza go ré Privlekel se je nad poljé;
Nad poljem v sredi je obstal, Nebo je čez in čez obdal.
To ni oblak izza goré,
To tudi ni ravnó poljé;
To misel le je žalostna Na sredi srca mojega.
Ptici.
Zapoj mi, ptičica, glasno,
Zapoj mi pesem žalostno,
Ki bo mi v srce segala, Občutkom se prilegala.
Po travnikih sprehajam se, Prelepe trgam rožice ;
Oj, rožice dišč lepo,
A zame duha nimajo.
Ljudjé krog mene se vrsté,
Se smejejo in veselé;
Moj duh teman je in molči, Nikomur nič ne govori.
Star sedemnajst še komaj let, Zaničeval že ves sem svet.
In vem, da v srečo to mi ni, Pa mi srcé takó veli.
M
V tihi noči.
Pesem, pojdi miloglasna,
V noči splavaj tja do njé, Ko jo zvezde, luna jasna ’Z spanja mirnega budć.
Ko zamišljena si pase S čuti sladkimi srcé, Pesem, tvoje žale glase Naj nje usta ponovć!
Samen mojih pesmij.
Ko moje pesmi tiskane Po belem svetu bodo šle,
Nekteri mož jih bo izbral In dragi svoji v dar podal.
Ko tvoj v Ljubljano pride mož, Tud’ ti dobila jedne boš,
V rudeče usnje vezane In z zlatom bodo rezane.
Oj, beri jih, preberi vse.
Saj tebi so napisane!
Skrivnost.
Kdor vprašal bo, čegavo čast li pojem, Zastonj bo vprašal po imeni tvojem ; Očitno ga izreči nisem smel,
Skrivàj povedati’ ga nisem htel.
Obiijenke.
Širno sem izkopal jamo, Kakor kadar je pokop,
Kadar črni zemlji damo Velo truplo v tihi grob.
Vso ljubezen sem nekdanjo V jamo dèi s spominom ran, Kamen sem zavalil nanjo,
Da je ne pusti na dan.
Al’ opolnoči gomile Mrtvim truplom se odpró, Močne ure čudne sile Iz grobov jih priženo.
Noč življenje v ude vlije, Gibanje vzbudi teles;
Bleda luna tiho sije,
Gleda mrtvih živi ples.
In takó se meni časi Kamen s srca odvali Ter iz groba se oglasi Sreča mi nekdanjih dni.
Vstanejo nekdanje sanje In spomin skelečih ran; Moč ljubezni se nekdanje Spet prikaže mi na dan.
Slabo sveča je brlela,
Zunaj dež je curkom lil, Skupaj midva sva sedela, Nama lep večer je bil.
a*
Sladki smehi iz očesa Med solzàmi govoré, Telo se drži telesa,
Usta pa se ust drže.
Zunaj je nevihta vila, Dež na okno je kropil, Midva pa sva se ljubila, Lep večer je nama bil.
IL
Mirno desno si mi dala,
Z levo brisala solzé,
Žalostno se nasmehljala,
Rekla si besede té :
„Če ti mar ni več za mene, „Saj ti rada odpustim ; „Pojdi, če te srce žene,
„Saj nazaj te ne držim.“
Vem, da si mi odpustila,
Jaz odpustil si ne bom,
Kar takràt si govorila,
Jaz odpustil si ne bom.
III.
„Zdrava bodi, zdrava bodi, „Zdrava bodi vekomaj !“ Tak’ neumni jezik blodi, Noga nese me naprej.
Ali srce se ustavlja,
Vse drugače govori,
Le prisego še ponavlja,
Ne odreči mi veli.
Davno žal je nogam djanja, Žal jeziku besedi;
Srce vedno le priganja, Ponoviti blage dni.
IV.
Trgal rože sem rudeče, Tebi venec iz njih vil, Bodlo trnje me bodeče, Roko sem s krvjo rosil.
S tvojega obličja lile Radost žive so oči,
Pa srcé so mi ranile Kot pušica, ki leti.
Jenjale so bolečine,
Ki jih trnje obudi;
Rana v srci pa ne mine, Vedno huje krvavi.
v.
,,Dokler zvezd bo zlata čeda „Razsvetljala božji dom,
,,Stala moja bo beseda:
„Tvoja sem in tvoja bom.“
Zvezde, v daljo se ozrite In poglejte v nje srcé,
Zvesto meni oznanite,
Al’ res bije še zamé?
Zvezde pa se za oblakom Mojim skrivajo očem;
Gledam, vprašam jih in čakam, Al’ odgovora ne zvem.
VI.
V	ljubem si ostala kraju,
Jaz pa šel sem daleč preč ; Morebiti sreča naju,
Oh, ne združi nikdar več!
Ves čas, kar' si mi odvzeta, Štejem ure, štejem dni ;
’Z ur so mes’ci, ’z dnij so leta, Mes’cev, let pa konca ni!
Pòmlad se na zemljo vrne,
Petje slavcev se vzbudi,
V	cvetje zemlja se zagrne — Zame pa pomladi ni!
VII.
Zemlja se zagrne v tmine, Glava težka mi zaspi,
Duh čez hribe in doline Na perutih k teb’ leti.
Teb’ v naročje glavo trudno Denem, gledam ti v obraz, Ti pa smeješ se priljudno, Kot si se nekdanji čas.
Poljubljavaš mlado lice,
K srcu nosiš mi roko,
Brišeš ràdostne solzice.
Ki mi iz oči j tekó.
vin.
„Glej jih, zvezde, kak’ bliščijo, ,,K’ izza gor se dvigajo,
„O ljubezni govorijo,
„Radostne si migajo.“
Oh, tačas so res bliščele,
Njih prijazni svit je preč;
Kot tačas, tako vesele Nikdar mi ne bodo več.
Mrzle ’z dalje mi brlijo,
Brez občutka migajo ;
Zvezde nič ne govorijo,
Zvezde nič ne čutijo !
Tak’ si lepa kakor zora,
Ko pripelje beli dan,
Da vzbudi zelena gora Se iz težkih nočnih sanj.
Da glavé dviguje cvetje In obrača v njo oči;
Da po vejah glasno petje O ljubezni zazveni.
Draga, bodi zora meni, Oznanjuj mi lepši čas;
Bol iz prsij mi odženi, Vzbudi v ustih pesmij glas
X.
Cas vrti se neprestano, Seka rane in zdravi;
Meni pa nekdanjo rano Vsak dan zopet obnovi.
V	teku, ki teko ga leta,
Ti se premenila boš
V	modro ženo iz dekleta, Jaz bom iz mladen’ča mož.
Srce bo se umirilo,
Zginil čas bo sladkih sanj : Nič ne bo se ohranilo Kot solzé v spominu nanj.
Tujk i.
Prosim te, tujka ljubezniva,
V	mé ne vpiraj temnih oči,
Da se ljubezen nepremagljiva
V	mojem srci ne obudi.
V	njem že nosim ljubezen verno, Spremlja me zmirom in povsod; Davno z udanostjo neizmerno Ljubim naš slovanski rod.
Lepa tujka, kako bi čutila Ti udanost verno z menoj ?
Reci, kako bi ti ljubila Narod moj neizmerno z menoj ?
Hitra izprememba.
Čez kratkih mes’cev pet Sva videla se spet; Pobesil jaz oči,
V stran gledala si ti.
In skoro bi se smeh Polotil bil obeli,
Ker razumela sva,
Kaj misliva oba.
Za sloyó.
Zaté, zamé najbolje bo,
Devica ljubezniva,
Da se pozabi, kar je b’lo;
Za vselej se pustiva.
Kaj ti ljubezen moja če,
Ki meni je igrača,
Ki se po vetru kot megle Pod nćbesom obrača?
Jaz tak’ živim le tja v en dan, Ne vprašam, kaj me čaka;
Ti si želiš pokojen stan In skrbnega možaka.
Ne upaj srca prerodit’,
Ne. v jarem ga upreči ;
Oh, ljuba, to ne more bit’,
Z menoj ne gre se k sreči!
Kar mora bit’, naj se zgodi, Vsak svojo pot hodiva,
Na levo jaz, na desno ti,
Kar b’lo je, pozabiva!
Pisavec.
Trudil sem se in prevdarjal, Stiskal in grizljal pero;
Sem premišljal in se vkvarjal, Da zapisal bi vrstò.
In ko res sem jo zapisal Ter prebral potem jo spet, Jezen sem jo koj izbrisal,
Bil na tem sem kot popred.
Proč zagnal sem vso pisavo,
K nji naravnost se podal In za čut besedo pravo Iz oČij sem njenih bral.
Izgubljeni up.
Daj mi sladki up nazaj I Moj jedin tovar’š je bil,
Ž njim v nesreči sem sladil Dni prihodnje vsaj.
Ko pa tebe sem spoznal,
V tebi spolnjene željć Mislilo si je srcé —
Proč sem up zagnal.
Kmalu šla si ti za njim. — Kot polomljeno drevo,
Ki zeleno več ne bo, Žalosten stojim.
Daj mi sladki up nazaj ! Mnogo še ne štejem let,
Kaj brez njega čem počet’? Reci, dekle, kaj?
y a b i 1 o.
Ljubica, pojd’ z menoj, Lepa je noč nocoj,
Bova svat’väla.
Luna naj bode mi Priča molčeča,
K plesu naj gode mi Voda šumeča,
Zvezde pa zlate Pridejo v svate;
Nič se nikar ne boj, Pojdi, le pojd’ z menoj !
To se ypraša.
Kadar mene se spominjaš, Vem, da časi me preklinjaš; Sed, puella, quaestio est: Kdo je kriv, al’ ti al’ jest?
Ko zvestost sva prisegala,
Jaz legàl sem, ti legala;
Sed, puella, quaestio est:
Kdo golj’fan je, ti al’ jest?
Res vtegnilo morebiti Žal nekoč bi komu biti; Sed, puella, quaestio est: Kdo bo to, al’ ti al’ jest?
Pred sodnim stolom.
Kadar bom pred sodnim stolom stal, Upam, da me Bog ne bo pogubil; Sdmo, če mi bo odvezo dal,
Da sem tebe tak’ neumno ljubil.
Rodoljubki.
Dèkle, če si rodoljuba,
Pusti druge, ljubi mene In uzroke mi poslušaj Ter zapomni, kar ti rečem:
V prsih nosim srce prazno,
Nič na svetu me ne mika,
In ker tak sem, ni mi dano, Da bi pela pevska žila;
Če pa ti mi kri razgreješ,
Led otajaš okol’ srca,
Vsaka misel mi bo pesem, Vsaka pesem bo izvrstna.
In ko vkup bo cela knjiga, Koj jo pošljem do Ljubljane, Do bukvarja, da jo tiska In razpošlje na vse kraje. Hvalo pele mi „Novice“, Hvalo pel mi bode „Glasnik“, Bo dokazal, da sem s knjigo Naše slovstvo obogatil.
Tàko pojde čast imena Mojega po vsi deželi, Zraven slava bo donela Med Slovenci tudi tebi. Torej, dèkle, brž pokaži, Da te rodoljubje žene Naše slovstvo obogatit’ — Pusti druge, ljubi menel
Zakaj me ne ljubiš?
Vse misli, ki v srci jih skrite. Pred drugimi nosim ljudmi, Vse tebi so davno očite,
Ne jedna neznana ti ni;
In vender, zakaj me ne ljubiš?
Vse trude, skrbi, hrepenenje, Saj nisem jih nosil zasé; Posvetil sem tebi življenje, Poklonil sem tebi srcé;
In vender, zakaj me ne ljubiš?
Premisli noči prebujene In žalostne dneve preštej In solze zaté . porojene,
Premisli jih vse in povej,
Povej mi, zakaj me ne ljubiš?
Za rane, za žalost obilo,
Za dni, ki mi temni teko,
Za ves moj pekčl mi v plačilo Izpolni vsaj zadnjo željd :
Povej mi, zakaj me ne ljubiš?
Obrazi.
Vstala je narava Ter se giblje živa; Znane čute kaže,
Kar nebó pokriva.
In srcé umeje Čudne govorice,
Ki jih govorijo Zvezde in cvetice.
Kamenje budi se In občutke moje Z mano čuti, z mano Glasne pesmi poje.
L
Roži mlado lice Zarudi kot zarja,
Fanta njeno listje Tiho nagovarja:
„Danes tvoja ljuba „Bo se poročila, „Mene pa v rumenih „Kiticah nosila.
„Ko ljubezni palo „Bode zagrinjalo, „Moje zadnje perje „Bo na tleh ležalo.“
IL
„Naj vso svojo silo „Burja name žene, „Vender vsako pòmlad „Veje so zelene;
„Ali črv pod kožo,
„Ki redi se z mano, „On za smrt gotovo „Vsekal mi je rano.“
Tak’ v večernem mraku Mehka lipa plaka;
Trdi hrast se smeje In nje padca čaka.
III.
Siv oblak po nebu Z vetrom dalje plava Plava v lepe kraje, Kjer se vije Sava.
Tam se nad gorami Našim’ bo ustavil,
V zlato se obleko Zarjino opravil.
In ko njo bo videl, Ko po vrtu hodi,
Mi jo bo pozdravil:
,,Draga, zdrava bodi !

IV.
Pri zeleni mizi Moški ino ženske, Druščina gospode Bila je slovenske.
Z druščino možakov Gospodične zale V našem so jeziku Gladko vse kramljale.
Ves zavzet sem gledal, Čudu sem se čudil,
Da iz sanj ležnivih Zdajci sem se vzbudil.
V.
Ivo je solnce vstalo, Dajal sem mu hvalo, Da na oknu rože Mi je obsijalo.
Solnce mi je reklo: „Tebe, rož ni bilo, ,,Ko mogočno z neba „Zemlji sem svetilo.
„Ti kot rosa zgineš, „Jaz pa bom ostalo, „Grob ti obsevàlo; „Revež, hrani hvalo!“
VI.
Z glasnim Sumom s kora Orgije so donele;
Druži se z donenjem Glas soseske cele:
„Bodi počeščena,
„Rajska ti Devica,
„Vseh nebes in zemlje, „Naših src kraljica!“
Tak’ soseska poje In na prsi bije;
Skoz visoka okna Jasno solnce sije.
VII.
Zèlen mah obrasta Zrušene zidove;
Veter skoznje diha Žalostne glasove.
Povej, razvalina,
V solnci zatemnela,
Kaj je moč človeška, Kaj so njena dela?
In življenje naše,
Ki tak’ hitro teče,
Al’ so same sanje? — Sanje — jek mi reče.
Vili.
Mlad junak po polji S težkim srcem hodi, Zvestega konjiča Na povodci vodi.
„Pasi spet se mirno, „Travo jej zeleno; „Trud in boj in rane, „Vse je izgubljeno!
„Zlomljena je sablja, „Bratje pokopani,
„Kar jih je ostalo, „Tujcem so podani!“
Ko zaspal bom v smrti, Ne kopljite jame,
Kjer vrsté se križi;
Tam ni mesta zame.
Na visoki Tatri Jamo izkopljite,
Tri drevesa sveta Nanjo zasadite.
Tam moj duh bo gledal Na vse štiri stràni, Dokler bela zora Dneva ne oznani.
X.
Mlade hčere truplo Črna jama krije; Poleg jame mati Bridke solze lije.
Kar okó doseže, Smeje se narava, Pómlad po grobovih Cvetje razsipava.
V joku svojo zgubo Človek Bogu toži ; Slavec, drobni slavec, Pa vesele kroži.
XL
Rosa, hladna rosa, Kamenje močila,
Luna, bleda luna,
Nanje je svetila.
Čudno govorico Kamenje oglaša,
Piš večerne sape K meni jo donaša:
„Tod gredé stopila „Je devica name!“ — „„Name tudi, name!““ Gldsov sto povzame.
XII.
O večerni uri Stal sem poleg Save ; Drla z glasnim Sumom Je z višav v nižave.
„Mladi fant iz zdrave,
„Iz strani gorate,
,,Grem na južne kraje, ,,Grem med tvoje brate.“
Tak’ s šumečim glasom Bistri val mi pravi.
Dam mu poročilo :
„Srčno jih pozdravi!“
XIII.
Med borovjem temnim Mlada breza rase,
V rodnem svetu tuja Stoji sama zase.
Tuja dolga leta Raste sredi lesa,
Vetra moč jo maje, Listje ji otresa.
Veter nosi listje Sestram v daljne kraje, Tam jim o samici Poročila daje.
XIV.
„Južen veter diše,
„Beli sneg se taja; „Mene pa ljubezen „Zmàgavna navdaja.
„Pomlad naju kliče, „Duša ljubezniva,
„Zdaj-le se raduj va, „Zdaj-le se ljubiva!“
In ne dà Se dvakrat Ljubica poprosit’:
Ko j vrabulja z vrabcem Gnezdo zàcne nosit’.
Lèzi polje ravno,
V polji rože krasne; Dviga se škrjanec, Poje pesmi glasne.
Pesem glasna stresa Pisane glavice,
Sestra k sestri stiska Zarudelo lice.
Šepetanje tajno Nosi zrak čez njivo, Sluhu nerazumno, Srcu razumljivo.
XVI.
Zida drobna mravlja Varno si mravljišče, Dan na dan ukvarja Se za blagost hiše.
Dolgo pot nastopi, Sto pedi j od doma;
Z blagom obložena Spet domov priroma.
Gnezdo svoje stavi Orel na višine,
Svet s perutjo meri Čez vrhé, globine.
XVII.
Log za log se skriva, Ladja dalje plava. Duša ljubezniva,
Bodi stokrat zdrava!
Dunava mogočna Nosi ladjo mojo,
Moje srce vroče Pa ljubezen svojo.
In mogočna reka Nikdar ne usahne,
Pa ljubezen moja Nikdar ne omahne.
XVIII.
„Kadar mlado leto „Pride z novim cvetjem, „Zopet prideš, slavec, „Praznovat ga s petjem;
„Kake nove pesmi „Nam prineseš v gaje?“ Drobni ptič odgovor Dal mi je skakljaj e :
„Z mladim letom pride „Cvetje kakor lani,
„Jaz pa vam prinesem „Petje kakor lani.“
XIX.
Zarja dan pripelje, Dan darove razne S sabo nam prinese, Tožne in prijazne.
Žalosti se znébi, Predno dan ugasne, A spomin ohrani Na trenutke jasne!
To vodilo zlato Za življenje kratko Kožo ti ohrani Dolgo -časa gladko.
Ves dan je pri oknu Ljubica čakala,
Da je bleda luna Mirno posijala.
„Zunaj mesta z drugo „Ljubico je hodil „In po ravnem polji „Za roko jo vodil.“
Tdko reče luna,
Za oblak se skrije,
Da solzic ne vidi,
Ki jih dèkle lije.
Pobratimija.
Naj čuje zemlja in nebo,
Kar dan’s pobratimi pojo!
Naj se od ust do ust razlega, Kar tu med nami vsak prisega : Da srce zvesto kakor zdaj Ostalo bode vekomaj«
In ko ločitve pride čas,
Na razno pot odžene nas;
Tu nd, pobratim, roko mojo,
Ti mi podaj desnico svojo,
Da srce zvesto kakor zdaj Ostalo bode vekomaj.
Beseda dana, vez veljd,
Ne zemlje moč, ne moč nebd In ne pekld ognjena sila Vezi ne bode razrušila,
Saj srca zvesta kakor zdaj Ostala bodo vekomaj.


Slovenska zgodovina.
Bridka žalost me prešine,
Ko se spomnim domovine, Vsemu svetu nepoznane,
Od nikogar spoštovane.
V	zlatih črkah v zgodovini NArodov bero se čini;
Le od našega ni glasa ’Z prejšnjega ne zdanj’ga časa.
Kdo spominja se nekdanjih
V	revni zemlji pokopanih? Tiho bori vnuk koraka Čez grob borega očaka.
In ko ura nam odbije,
Crna zemlja nas pokrije:
Kdo bo še po nas poprašal? Kdo se z nami bo ponašal?
Käko rod za rodom gine, To povest je domovine, Vsemu svetu nepoznane, Od nikogar spoštovane.
Samo.
Kje nek’ zemlja grobe krije,
Kjer junaci domačije Mirno smrtno spanje spé ?
Nihče li ne zna za njć?
Rad na tvojo, hrabri Samo,
Črno bi pokleknil jamo,
Prst poljubil, ki pod njo Hrabro ti leži telo.
Tam, klečć nad tvojo rako,
Sebi bi ljubezen tako,
Kakeršno si ti gojil,
Rad v želeče srce vlil.
V pesmih glas bi svoj povzdignil, Ž njim Slovene bi navdihnil ; Tvojo vrednost rod spoznal,
Tebe vreden bi postal. -
Adrijansko morje.
Buči, morje adrijansko!
Bilo nekdaj si slovansko, Ko po tebi hrastov brod Vozil je slovanski rod.
Ko ob tebi mesta bela Naših dedov so cvetela,
Ko so jadra njih vojské,
So nosila njih imé.
Molči, morje, kam si djalo, Al’ si ladje pokopalo,
Jih razbilo ob peči,
Da jih videti več ni?
Ni jih morje potopilo,
Ni jih ob peči razbilo;
Da jih videti ni več,
Tega kriv je tuji meč!
Naše gore.
Mogočno se dvigajo naše goré,
Ozirajo se na cvetoče poljč,
Pošiljajo toke mu bistrih vodA :
Navzdol se podvizajo hčere gorA, Pozdravljajo rod, ki se dviga na dan In last imenuje goró ino plan, Pozdravljajo ga, na uho mu bobne:
,,Naj volja tak’ krepka kot tvoje gorć, ,,Naj moč ti bo taka, kot tvojih je rek, ,,Ki trgajo jez in potresajo breg;
„A mirnoponosno sreč naj ti bo,
,,Kot tvoje spomladi poljč je cvetno!“
Molitey.
Ti, ki si ustvaril Nas kot listja, trave, Pol sveta podaril Sinom majke Slave, Cuj nas, večni Bog! Tvoji smo sinovi, Dela blagoslovi, Naših slabih rok. Vsmili se sirot,
Oče, z nami bodi, Kaži pravi pot,
Ki do sreče vodi ;
Ti nam daj kreposti, Da, kar sklene um,
V djanji naš pogum Skaže brez slabosti!


Naprej.
Naprej, zastava slave, Na boj, junaška kri! Za blagost očetnjave. Naj puška govori !
Z orožjem in desnico Nesemo vragu grom,
Zapisat v kri pravico,
Ki terja jo naš dom.
Draga mati je prosila,
Roke okol’ vrata vila,
Plakala je moja mila:
,,Tu ostani, ljubi moj!“
Z Bogom, mati, ljub’ca, zdrava! Mati mi je očetnjava,
Ljub’ca moja čast in slava, Hajd’mo, hajd’mo zanje v boj !
Na tujem.
Na strmo višavo,
Na goro jaz grem, Pogledat v daljavo Prot’ južnim stranem.
Kjer reke so zdrave In bele cesté,
Cvetoče planjave Pa čvrsti ljudjé.
fta Sorškem polji.
Pozdravljeno bodi, Sorško poljé,
Kjer moji očaci V grobih ležć;
Kjer zibel je moja Stala nekdaj,
Kjer rojstna stoji še Hiša mi zdaj.
Triglava visoko Snežno glavo Še v sinji daljavi Vidi okó ;
Še Sava grmeča V strugi šumi,
Kot leta nekdanja Liže peči.
Al’ sem ti še znanec, Sorško poljé?
Ker dolgo se nisva Videla že ;
In jaz sem premenil Misli, obraz,
Kar naju ločila Kraj sta in čas.
Gori.
Ti gora, kljubvaš starosti stoletni,
Na tebi ne poznà se časa ost;
Ko vrne se na zemljo čas prijetni, Nekdanjo zlije čezte spet mladost.
Cvetoča gledala si ti narode,
Cvetoča videla njih rast in pad; Čutila nisi ti moči usode,
Še zdaj kot nekdaj ti obraz je mlad.
Ko jaz v gomili črni bom počival In zelen mah poraste nad menoj, Veselih časov srečo bo užival,
Imel bo jasne dneve narod moj.
Takrat v cvetoči zopet ti opravi Pozdravljala boš pomladanji svet, Takrat moj narod, gora, mi pozdravi, Nov rod ponosnih sinov in deklet!
Po smrti.
Ko bodo v grob me djali, Sto let bom tiho spal,
Da več ne bodo znali,
Kje križec moj je stal;
Da kar živelo z mano Nekdanje jih je dni,
V deželo vsi neznano Počivat bodo šli.
Takrat mi zaigralo Srce bo živo spet,
Z orjaško silo gnalo Nazaj me bo na svet.
Po dragi domovini Ogledovat bom šel,
Ko sinov naših sini,
Nov rod bo v nji cvetel.
Bom gledal, al’ spolnile Željć so se mi v tem, Al’ mirno v dnu gomile Naprej počivat’ smem?
Želja.
Sava ’znad pečine Goni bele pene,
Pere stare stene In hiti v doline.
Kakor moč neznana, Ki valove žene,
V daljo sili mene Želja neprestana.
Šel bi čez planjave, Šel bi čez višine,
Da me žalost mine In srca težave!
Y brezupnosti.
Moči, moči mi daj, moj Bog! Da, ko napade me obup,
Ne vklonim silam se nadlog, Jim stanovitnost stavim vkljub.
Moči, moči mi daj, moj Bog ! Tak’ krepke kakor zid goril, Da, če se ruši svet okrog, Propast me najde še možd!
Modrijanom,
Bog vam odpusti, Modri mozjé,
Vaše nauke,
Moje gorjé!
Vaši modrosti Trap sem verjel, Leta mladosti Starec začel.
Doba mladosti Jemlje slovo,
Mlade norosti ’Z groba gredo.
Vrag naj jo vzame, Vašo modrost,
Ki mi je vzela Mojo mladost!
Naj bo!
Izginila komaj mladost,
Okusil uže sem grenkost In žolč pregotove resnice :
Da vsega, kar up nam obeta, Pozneje, ko pridejo leta,
Ne spolnijo nam polovice.
Občutkov, ki nežno srcé Mladen’ču pojé in topé,
Kak’ polno jih moje je bilo!
Pa kakor danü porodnica O solnci ob luč je danica,
Srcé je te čute zgubilo.
In zdaj negotova reži Usoda prihodnjih mi dni In z upanjem dvom se bojuje;
A kar je srcé izgubilo,
Saj vem, da ne bo se vrnilo,
Saj vem, da zastonj mi vzdihuje.
Korak v življenje.
Srce trepeče Od hrepenenja,
V	šumni vrtinec Sili življenja.
Stopil na ladij Tudi bi eno,
Jadral za srečo Nerazjasnjeno.
Morje ležnivo,
Kje so bregovi? Grozna širjava,
Grom in vetrovi — Zi j e slapovje
Rjove peneče,
Barke razbija,
V	brezdna jih meče. Zvezde prijazne,
Pot mi kažite,
Srečni vetrovi,
Čoln mi vodite!
Trojno gorjé.
Gorjé, kdor nima doma,
Kdor ni nikjer sam svoj gospod; Naj križem svet preroma,
Saj vender tujec je povsod.
Gorjé, kdor se useda Za tujo mizo žive dni;
Vsak grižljaj mu preseda,
Požirek vsak mu zagreni.
Gorjé, kdor zatajiti Prisiljen voljo in srcé,
Bedakom posoditi Čas mora, glavo in roké.
Izprememba.
Hitro obrača se časa kolo,
Naši duhovi ž njim se vrtijo, Dan na dan sebe same menijo, Sami ne znajo, zakaj in kako.
Togi žareči me dala v oblast, Dala me sreča vodnici je slabi ; Zopet pihljaje nada me vabi, Njeno hladivno okušam že slast.
Miru odpira se prazno sreč, Rane zastarane sčasoma celi,
V jasni prihodnjosti tožnoveseli Gine iz srca ognjeno gorjč.
V
Zelje.
Peruti hotel bi imet’,
Premeril bi ne’zmerni svet, Poiskal rad bi miren kot,
Kjer bil bi sam in svoj gospod. Ukrotil strastno bi srcé,
Želj;\m dajal ozkć mejć In kar doživel sem nekdaj, Pozabil bi za vekomaj.
Na grobeh«
Po grobih sem hodil, kjer trava zelena ’Z trohljivosti, znamenje upa, poganja,
Po grobih, kjer starost leži položena,
Kjer v prahu počiva lepota nekdanja.
Pogledal sem v jamo nedavno skopano, Šest čevljev globoko, tri čevlje široko, Pogledal sem v postelj, človeku postlano, Ki meja je mislim, letečim visoko.
Glasove bridké je srcé vzdihovalo,
Roké so se s silo na prsih sklenile; Trohljivosti grozno zaklical sem hvalo,
Da jek so zamolkel dajale gomile.
Slika.
Solnce rumeno Goro zeleno Zadnjič poljubilo je;
V	krilo temine Hribje, doline Tiho zavili so se.
Tam na iztoku
V	sinjem oboku Luna prikaže glavo ; Bolj se užiga,
Vedno bolj miga Zvezdic prijazno zlato.
Vetrec pihljaj e Jezero maje,
Rahlo ob bregu Septa;
V	jezeru čeda Zvezdic se gleda,
V	daljni globini miglja.
Nočna temina,
Slika spomina Srečnih in žalostnih dni! Zvezdam bliščečim, Zvezdam brlečim,
Dnevi, jednaki ste vi !
Jezero krasno,
Temno al’ jasno,
Ti si podoba srca;
V tebi odseva Vsakega dneva Svit se mi ali tema.
Mati.
Dete revno, dete malo, Kdaj mi bodeš poplačalo, Kar sem zate skrbna mati Morala in bom prestati?
Sem pod srcem te nosila, V bolečinah porodila,
Zate noč in dan skrbela, Zate sem in bom živela.
Postelj koPkokrat postlala, Zibel tvojo sem zibala, Pesem ti zapela sladko.
Da zaspalo si čez kratko ;
Čezte se potem nagnila, Srčno Boga sem prosila: ,,Oče, hudega ga brani, ,,Meni, sebi ga ohrani!“
Dete malo in ubožno,
Bodi pridno in pobožno,
S tem skrbi mi boš plačalo, Dete revno, dete malo !
Angelj tožnih.
Ko obide strah duha, Angelj stopi iz neba,
Pride v halji žalostni,
V	halji temnovišnjevi.
V	levi roci vrč ima,
V	vrči solz je do vrha, ’Zliva jih na vse stezé, Koderkoli človek grč. Kamor solze padajo,
Rožam glave sahnejo, Trava hitro se suši,
Zemlja pusta ne rodi.
V	desni roci pa ima Ogledalo iz zlatà,
Pred oči mu ga drži,
Kaže v njem pretekle dni,
V	jasni mu svetlosti spet Kaže čas prihodnjih let; Upu srce se odprè,
Duh otožni zjasni se.
Studenca.
Vštric ’zpod gore zelene Izvirata studenca dva,
In kakor pot ju žene,
Hitita v plan nevtegoma.
Na dvoje gresta pota.
Na dvoje bolj, skoz bolj navdol Končala teke bota,
A več se videla nikolk
Zimski da».
Solnce se od daleč skriva, Vrana leta okrog hiše, Tenek veter zunaj piše,
Tla pa debel sneg pokriva.
Tam na klanci je vse živo: Vkup so iz vasi otroci, Vsak seni v premrli roci Vozi in drži se krivo.
Starec zre iz gorke hiše,
Iz spomin se mu posili,
Dni premišlja, ki so bili,
In na tihem solze briše.
Solnimi mrak.
Solnce mrkne, trna nastane, In ker dneva luč ne sije, Ptičji kor se plašen skrije, Netopir iz dupla plane.
Netopir zdaj gospoduje, Prvega se ptiča šteje ;
Kar pokrivajo jih veje,
Loga pevce zaničuje.
Mesec izpred solnca zgine, Zopet svetli dan zasije :
Brž vnemo se melodije, Netopir zbeži v otline.
Sanjaču.
Po tihi noči mesec plava, Mladenič tožen zre v nebo, Zamišljena njegova glava,
Srcé mu v prsih je tesnó.
Ne vdajaj se duhovom mraka, Zapri srcé, zapri oči ;
Glej, mehka postelja te čaka, Ozdravit’ reveža žeJi-
Nevesta.
Zvezde se bliskajo, Luna pa sveti, Godci pa piskajo Moj’mu dekleti.
S’noči je jokala, Dan’s ni vesela ; To bo še stokala: Starca je vzela!
Narodna. (?)
Dolin’ca cvetoča,
V dolin’ci studenček, Pri njem je deklič’ca, Ki vije si venček.
Prišel sem si žej’co Gasit na studenček, Deklič’ca mi dala Je srček in venček.
Nag maček.
Naš maček je ljub’co imel, Vasovat noč vsako je šel;
Prišel je domov ves zaspan,
Ko mežnar odzvonil je dan.
Zbolela je ljub’ca močno,
O joj, če več zdrava ne bo! Naš maček je jokat’ začel, Nobene več miši ni vjel.
In ko mu res vzame jo smrt, Okoli se plazi potrt,
Življenje sovražit’ začnč —
V soboto obesil se je.
To žalost v eksempelj povem Neskrbnim vam mladim ljudem Če dolgo živet’ vam je mar, Zaljubit’ se nikdar nikar!
Pogreb.
V	zvoniku dvanajst ura bije, Ravnine, gore tòma krije ;
Le v mestu luči še goré,
Le v mestu Še ne spé ljudjé.
Piščali, gosli se glasijo,
Vrsté plesalcev se vrtijo,
Njih lic nobenega ne znaš, Ker vsak obraz je Čudna laž.
Pred vrata konja pridrdrata, Kočijo črno pripeljeta ;
V	kočiji pa mrlič leži,
Svet takega še videl ni.
Okó, globoko v čelo vdrto, Še vedno je na pol odprto; Na ustnicah in na očćh Še ziblje se hinavski smeh.
Obleka mu je tenka svila,
Lasjć dišć mu od kadila,
Cvetice ga pokrivajo,
Ki se uže obletajo.
Pred hišo konja zarzgetata. Odprejo se visoka vrata,
Za vozom v pare stopi trop,
Da počasti moža pokop.
Device, davno že v srpani, Dekleta letos še kot lani,
Se v prvi vrsti jokajo In samski stan preklinjajo.
Potem mladen’či se vrstijo,
V	obraz bledi na pol mežijo In v prazne žepe segajo,
Denar okrogli kolnejo.
Za njimi množica neznana Gre klaverna in vsa zaspana.
V	kolo obstopi črni grob.
Zapoje tak’ pogrebcev trop:
,,Le ž njim v pogreba tihe tmine ,,0 polnoči ’zmed nas naj zgine, „Zapojte v grob mu iz vseh ust: „Ne vstani več, nesrečni Pust!“
Koža.
Sred vasi so lipe tri, Hišica pri njih stoji.
Hišica lesena je,
Roža zlata v nji cvetè.
Zame roža ta cvetè, Zame le, za druge ne.
Kdor bo trgal rožo to, Dal mi bo roso glavó.
C e k i 11.
Zaslužim si cekin,
K zlatarju se podam, Cekin mu v roko dam, Mu rečem in velim:
,,Le kuj, le kuj, zlatar, „In prav za prstek mlad „Naredi prstan zlat, „Prekuj mi ta denar!
„Namestu carja pa „Izreži črki dve,
„Da njeno se imé „In moje se pozna.“
Koj k delu gre zlatar In prav za prstek mlad Naredil prstan zlat, Prekoval je denar.
Pa k ljubi se podam, Objamem jo sladko In primem za roko ;
Na prst ji prstan dam.
Pa bral sem v nje očeh, Vprašanje strahom bral: „Zakaj nek’ nisi dal „Kovati rajši dveh?“
Pri oknu.
Bele cvetice, ledene cvetice,
K vam bom goreče pritisnila lice. Tajaj led, tajaj led, lice gorko,
Da mi po cesti pogleda okó.
Vidim seni, kak’po cesti svršijo, Svate vesele, ki na njih sedijo; Lep in najlepši pa ženin je mlad; Oh, da sem morala njega poznat’ !
Malo trenutij, pa notri do groba Drugi zadana bo tvoja zvestoba. Naj v nje naročji ti sreča cvete, Meni za veke izginila je.
Bele cvetice, ledene cvetice,
Vé ohladite žareče mi lice!
Večni Bog, mili Bog, drži me Ti, Da mi ubogo srcé ne skopni!

Lilije.
Lilije trgam, Lilije bele,
Več mi ne boste Mladi cvetele.
Več vas na solnce Ne bom nosila, Več vas z vodico Hladno rosila.
Lilije bele,
Le usehnite!
Z mano cvetele,
Z mano venite !
Zadnji večer.
Nocoj, le še nocoj Naj mesec bo svetèl,
Ko k meni ljubček moj Bo zadnjikrat priSèl.
Čez to ravnó poljé Ino čez travnike Pa gladke so stezé,
Po njih moj ljubi gré.
Pa psi zalajajo Po vsi vasi na glas,
Na glas oznanjajo,
Da gre moj ljubi v vas.
Klobuk ima na glav’,
Za njim pa listek bel,
Ta listek tdko prav’,
Da cesar ga bo vzel.
Petelin je zapel,
Danica je prišla,
Slovo je dragi vzel,
Jaz sem zajokala.
,,Ne jokaj, ljubica,
Čez osem kratkih let, Če bova še živd,
Pa snideva se spet.“
Oh, psi še lajajo ;
A ljubega več ni,
Pred mojo kamrico Pa trava zeleni.
Prežalostno srcé Veselja nima več,
Sam Bog nebeški vé, Kdaj osem let bo preči
Mlada Mana.
Lune vpraša solnce rano:
„Je li tebi, sestra, znano,
„Kaj da rože v tla so vgnane, „Ki vesele „So cvetele
„Po gredicah mlade Mane?
„Ko sem včeraj jutro vstalo, „Njeno okno obsijalo,
„Radostna, s pogledom jasnim, „Tam je stala „In igrala
„Zadovoljna z vencem krasnim:“
Luna se je nasmejala:
„„Kaj bi tega jaz ne znala!
,, ,,S’noč’ prišel je mlad učenec „„Čez gredice,
„„Čez cvetice;
„„Vzel je s sabo krasni venec.“
Lenčica.
Lenčica v bregu ovčice pase,
Tamkaj za njivo, kjer detelja rase; Spanje premore ji lepe oči,
V deteljo njena čeda hiti.
Hitro je mladi sosed pritekel,
Deklico vzbudil, tak’ ji je rekel : „Deteljo ti si popasla mojo,
„Vzamem ti čedo tvojo zato.“
Lenčica milo ga je prosila,
Pa je sosedu tako govorila:
„„Pusti ovčice, saj sosed si moj,
„,,Ž njimi jaz vedno sem, one z menoj.
„S čedo ostani, čeda pa s tabo;
„Tebe vzel in ovčice bom s sabo,
„Da gospodinja moja mi boš,
„Moja ženica, jaz pa tvoj mož.“
„ „Kaj pa mati stara poreče,
,,„Ki me pustiti nikakor neče? ,,,,Rcva ne more brez mene živet’, „„Šteje let že sedemdeset.““
„Staro boš mater s seboj pripeljala, „V gornici ona bo lahko spala; „Midva pa v beli kamrici,
„Lépo za naju pripravljeni.“
Nepovabljeni svat,
„Ko boš se možila, „Al’ boš povabila „Tud’ mene al’ ne?
„Čeprav me pozabiš, „Čeprav me ne vabiš, „Pa sam bom prišel.“
In ni ga vabila,
Al’ ga pozabila,
Al’ smela ga ni.
Pa kakor govoril,
Tako je res storil, Prišel je na pir.
Na stran se je vsedel, Ni pil in ne jedel Raztrgani svat.
Nevesta pijače In bele pogače Ponudi mu v dar.
„Pogače ne maram, „Za vino ne baram, „Le sama ga pij !‘
Še prstan si sname: „Ta prstan ni zame, ,,Nà, možu ga daj !“
In šel je iz hiše, Nevesta pa briše Rudeče oči.
Ljudjé pa so jeli In pili in peli, Veseli bili.
Zimski večer.
Pojdi, Minka, zàpri duri,
Peč s panjači mi podkuri.
Luč mi v leščerbi napravi, Stol moj k peči sèm postavi.
Semkaj, hčerka, sedi k meni In kolovrat svoj zaženi.
Pravi mi o bratu svojem,
O jedinem sinu mojem,
Kak’ nam je rokó podajal, Ko od doma je odhajal.
Ti si solzna vzdihovala, Mati je na glas jokala.
Šel od nas je v kraje tuje, Koder vojska smrt gostuje.
Dokaj je minulo časa,
Da o njem ni bilo glasa.
Tretje leto list poslani Nam njegovo smrt oznani.
Od takrat je tvoja mati Bila nehala jokati.
Legla je, pa ni več vstala, V Bogu osmi dan zaspala.
Zaklad
„Le hitro na delo rokć !
„Pod sivo to skalo ležć „Veliki, neznani zakladi, „Rumenega kupi zlata „In belega čudo srebrà „V globoko zakópani kadi.
„Marija, ki srenja Te tä „Dobrotnico milo poznä, „Nam bodi nocoj pomočnica „Če dvignemo srečno zaklad, „Pa kakor je koli bogat,
„Od vsega Ti bo polovica.“
Tak’ prosi in kliče drhal, Poprime kopaje se tal,
Z lopatami, s krampi pritiska. „Že nekaj zvenči pod zemljó, „Le zdaj še udarim krepkó!“ In suho zlató se zabliska.
„Okoli železne kadi „Vrzimo debele vrvi,
„Da v zemlji posoda se gane; „Na desno, na levo še stran „Kopljimo, da zdajci na dan „Bogati dobiček nam vstane.
„Kopali na vsako smo plat, „Otvezena silna je kad;
„Zdaj vprimo, tiščimo, vlecimo „Če sleharni počil bi ud, „Obilo poplačan bo trud,
„Saj vemo, zakaj se potimo.“
Močneje vsakdo se uprè,
Da kad se zaziblje, zmajè Ter dviga se, dvigne, ustavi; Pa sila pomnožena vsa Potegne na ravna jo tla,
Na trato jo varno postavi.
„Al’ kaj, ko pa naše vse ni! „Bedaki, neumneži mi,
„Storiti jednako obljubo! „Čemu bo Mariji zlato, „Devici prečisti srebro? „Molitev le jemlje za ljubo.
„Zatorej bolj pametno bo, „Med nami bogato blago „Pravično naj bi se delilo.“ Pa groza ! Odprè se prepad In kad jim požrč in zaklad; Delitve več treba ni bilo.
KnezoY zet.
Pač lep vrtnar je mladi bil,
Ki rože v vrtu je sadil!
In rad je delal, bil vesel,
Pa tdko pesem si je pel :
,,Naj lepšo rožo bom izbral „In svoji ljubici jo dal;
„Saj bodem, če sem tudi kmet, „Nekoč še vender knezov zet.“
Pri oknu stal je gospodar In slišal, kaj je pel vrtnar;
Po udih stresel ga je mraz,
Od jeze bil mu bled obraz.
„Le semkaj, semkaj, moj vrtnar Tak’ klical ga je gospodar; „Vrtnar si bil doslej ti moj, „Denès pa greš na lov z menoj
„Le vzemi puško risano „In z mano pojdi na goró,
„Da- ustreliva tam volkd,
„Ki trga mlada jagnjeta.“
Ko soluce šlo je za goró, Prižgalo zvezde je nebó, Skovir na gori je zapel, Nekdó slovó od svéta vzel. Po Kolpi plaval je mrlič, Nad Kolpo je odvaval ptič.
Odbije ura polnoči,
Po starem gradu vse že spi. Hči knezova le še ne spi,
Pri nji še svetla luč gori.
Na vrtu pa stoji nekdó, Premilo prosi, presladkó:
„Le pojdi, ljubica, z menoj, „Da poročiva se nocoj ;
„Ko poči zor, ti moja boš „In jaz za vekomaj tvoj mož.“ Tak’ milo prosi, tak’ sladko, Da zmoti modro ji glavo.
Obleče krilo svileno,
Z rumenim zlatom vdelano.
Čez krilo pa srebrni pas In rožo dene v kito làs,
Ki jo vrtnar je včeraj dal,
Ko je pod njenim oknom stal.
Grad beli tiho zapusti,
Za ljubim svojim pohiti.
,,Oh, pojdi sèm, ne mudi se!“ Glas znani v dalji čuti je.
Če teče bolj, če bolj hiti,
Klic vedno dalje se glasi. „„Počakaj, ljubček moj, postoj, „„Postoj, ne beži pred menoj!““ „Le hiti, hiti, ljubica!
„Saj že na konci pota sva.“
In ko do Kolpe prihiti,
Na strmem bregu obstoji.
Iz vode glas se je glasil Tak’ žalosten in tdko mil,
Da prime s čudno jo močjd,
V globoko zvabi jo vodo.
Skovir skovikati začel,
Nekdo pa otlo je zapel:
„Če bil sem tudi reven kmet, „Zdaj sem pa vender knezov zet!“
Morski dulioyi.
Pri gradu tik morja pa stražnik stoji,
Ob glavi razljučena burja mu vije, Šumenje valov na ušesa mu bije,
Ob skali na bregu se voda peni.
Al’ strah, al’ te groza ni, revni vojak? Morjé je neznanih duhov domovina, Opolnoči se jim odpré globočina,
In čudno težak in napolnjen je zrak.
In temna meglà se podi čez vodo In dviga se, miga in težka se niža, Dirjaje odhaja in zopet se bliža — Vetrovje potihne, morjé je mirno.
Iz temne megle pa množina duhov Posuje se v školjkah, od zlàta bliščečih, Prijezdi na ribah srebrnosvetečih Ter vije se čudno h glasovom rogov.
Kak’ hiter, kak’ jasen, kak’ čuden je ples, Ki suče čez morje se mirno in piano!
In petje, človeškim ušesom neznano, Razlega k vihranju se jasnih teles.
Rajanje zastane, in petje neha,
Pa kakor na Krasu povzdigne se burja Ter vije viharna in brije do morja,
Tak’ dvigne se trop in tak’ k bregu vihrä.
Vojaka zagrabi množina duhov,
Perescu jednako od tal ga pobere,
Nevihti jednako po morji ž njim dere, Pogrezne ž njim v brezdno se drznih valov.
Duhovi imajo tam doli svoj grad, Steklene so stene, srebrna so vrata, Dvorana je v gradu, v nji miza je zlata, Za mizo pa prestol postavljen je zlat.
Na zlatem prestolu pa cesar sedi,
Na desno posadil si hčerko je zalo;
Ni taki lepoti še solnce sijalo,
Človeško okó je še videlo ni.
Vojaka poprime prečudna oblast,
Srcé se mu širi in huje mu bije,
Rudeča vročica mu lica zalije,
Pretresa vse ude neznana mu slast.
Nezbrane mu misli po glavi vršć;
Kar z zlatega stola devica se dvigne, Smehljaje mu z živim očesom pomigne In svoje prebele poJd mu rokć.
In zbora nevidnega glas zadoni,
Plesalke s plesalci se v krcg zavrtijo,
Da v čutih se rajskih jim srca topijo, Obleka šumi, in ves svet se vrti.
Vojak cesaričino stisne čez pas:
,,Jaz tvoj sem, ti moja, nič naju ne loči, „Ti moja na veke, al’ srce mi poči“ — Pa čuj, kàko znan se razlega mu glas!
Glaz kladiva v gradu jednó zabrenči, Vojak se prestraši, oči si pomane,
Pred njim pa patrolja tovar’šev obstane Ter drugemu stražo tik morja ’zroči.
Natisnila Ramm & Seemann v Lipskem.
V isti zalogi je izšla knjiga:
Preséren, poezije.
Vezana v usnje z zlato obrezo stane i gld.