Groffov jagar. Povest iz domačih hribov. 16 K prijateljem v Kaplo? Nima jih več. Bratci s Fužine bi se mu smejali, da je hodil k misijonu in se jih izogibal. Ce gre zdaj k njim, bodo dejali, da jih za prijaznost moleduje. Tega pa ne, on ne! Ko Ojstrc nad krtipami, tolik je on nad njimi, babjeki in gizdalinci. Ali iz te samote mora. Vsaj za kak dan! H grofu pojde. Saj bi mu bil že itak moral poslati glas o nesreči. Ali se bo jezil? Zakaj? Nesreča je nesreča. Kregati se Anza ne da, tudi grofu ne. Tako je sklenil, da pojde drugi dan h grofu v mesto. Zaradi gamsov je bil lahko brez skrbi. Večerna zarja je obetala lepo vreme. # * • V Gradču je bila na Blaževo velika pustnija. Grofov jagar je prišel ravno prav, ko se je po mestu valil pustni sprevod. Prejšnji dan je prilezel le do nekega kmeta v Zaplazu, danes pa je že navsezgodaj odrinil in prišel kmalu popoldne v mesto. Nekaj časa je gledal razposajeno mladino in spomin mu je ušel v tiste čase, ko je še s komedijanti romal po svetu in kazal ljudem svoje umetnije, da so mu ploskali. Skoraj si je zaželel nekdanjega življenja. Tedaj ga je nekdo dregnil, in ko se je ozrl, je zagledal Špelo, ki se mu je zapeljivo smejala. Zraven nje so se postavili sami znanci: krojač Murko, sodnikov Lavrinc in še pol ducata kapelskih fantov in deklet. Kar koj so ga obstopili in zdaj je vzkliknU ta, zdaj oni. »Anza! Anza! Anza!« so norela dekleta, »to je nekaj, da si ti tu! Danes nam ne uideš.« »Danes bo veselo. Pri ,Jelenu* je bal,« se je oglasil krojač Murko. Špela ga je vabila: »Anza, ti moraa z nami na bal, moraš. Gradčanl ne znajo rajati. Pokazali jim bomo, kako se raja.« Jagra je mikalo. Saj si je v svoji samoti že tako dolgo želel veselja ui veselih ljudi. Že se je hotel vdati. Tedaj se je spomnil svojih mrtvih gamsov v planini. Ne, saj bi ne mogel bitl vesel! Malo je pomislil, potem pa se je napol izmuznil: »Najprej moram k svojemu gospodu, h grofu Kristalniku; nekaj važnega mu moram sporo.itl. Ko opravim, pridem, če bo še čas. Torej na svidenje morda!« Po teh besedah je krenil po ulici dol. Pustni direndaj pa je bil vedno večji. Tu se je pripodil trop pustnih spak, našemljenih ko zajcl, M so vihteli puške rti gonili lovce pred seboj. Za temi je primahala gru.a godbenikov, oblečenih v uniforme; korakali so ritensko m piskali grozovito narobe. Nato so pricepetali možički, ki niso imeli nič drugega telesa ko za ped dolge noge in strašanske glave, nosove pa pol klaftre dolge. Naslednje so priracale ogromne race z ženskimi glavami. Potem pa je prišel glavni direndaj. Kakih petdeset pustnih šem je pricindralo in priropotalo. Kakor pravi norci so se klatili po cesti, puhali ljudem neki prah v obraz, da je moralo vse kihati, in prskali vodo iz ust na levo in desno. Kateri je planil h kaki stari ženici in jo je poljubil, da je bilo smeha; drugi je skočil h kakemu dekletu in ga pobožal s črnimi sajastimi rokami. To je bilo smeha, jeze, krega, zvončkljanja in piskanja! Grofov jagar je nekaj časa mirno gledal na to vrvenje. Tedajci je zagledal sredi pustnih norcev mogočen rdeč dežnik, ki je bil na las podoben rdeči strehi, kakršno je nosil Gašpar s seboj. In glej, res je capljal pod njo mojster Gašpar in se krčevito držal za njo! Cel trop pustov se je sukal okoli možica in ga vrtel v krogu, da so mu škrici visoko odskakovali. Nič mu ni pomagalo, najsi se je še tako opletal. Na vse pretege je vpil: >Norci! Ce mislite, da ste vi, jaz nisem! Jaz sem pošten kramar. Pustite me! Tožil vas bom.« »Pusta bo tožil! Hohoho! Na, skoči, patron!« se je zakrohotal eden od sitnežev. Gašpar pa tudi ni bil brez soli v glavi. Posrečllo se mu je, da je potegnil iz rokava veliko iglo, ki jo je imel, če je bilo kje treba kak dežnik zašivati. Jezno se je zadrl: »Na, le skoči!« Zasadil je norcu iglo v meso tam tja, kjer hrbet svoje lepo ime izgubi, da je na glas zatulil in se z roko prijel ranjene plati ter skočil v stran. Še dveh drugih pustov se je Gašpar tako rešil, onih pol ducata pa ga je prijelo, mu vzelo iglo in drajskalo še bolj razposajeno z njim v kolu. In tedajci se je široko in mogočno postavil grofov jagar pred nje in je zarogovilil: »Smrkovci vi! Ali vas ni sram, da uganjate svoje neslane norce s takim starim možakom?« Pusti so se zdrznili; pustili so Gašparja in so s hruščem in kričem obstopili jagra: »Glej ga! Dolg je ko fižolova prekla.« »Ali je Krištof, ki ga je Peter iz nebes nagnal?« »Kdo pa je?« »Svoje matere sin!« »Rojen leta ert tisoč šest sto in sedem in trideset zeljnatih glav.« Eden ga je z lisičjim repom oplazil okoli ušes. Zdaj pa se je jagar razjezil, da je bil rdeč ko kuhan rak. Pograbil je poredneža okoli pasu in ga vrgel na nizko hišico, da je obtičal na strehi v snegu. Dva druga je Bunil s pestjo v želodec, da sta se zvrnila ko vreči. Ljudje so se sprva smejali, ker so menili, da so to zmerrjeni norci. Ko pa so videli, da je resnica, so se postavili na stran pustov in že se je jagru bližalo ducat krepkih fantov, ki so bili s palicami oboroženi. Jagar je spoznal, da jim ni kos. Urno je skočil v stran, ko mačka je splezal čez okno na balkon in do drugega nadstropja bližnje hiše, tam pa po ozkem robniku na kraj in v drznem skoku na vrh smreke, ki je rastla dobro klaftro daleč od stene, in po smreki dol na vrt... Vse je kar zijalo in s strahom in začudenjem gledalo, kaj bo. Ko je zdrknil na tla in izginil, so prišli do besede: »To je sam zlodej! Sam živi zlodej!« Toda jagar, ki ga je postalo sram, da je zbežal, se je že prikazal v sosednih durih. Z zavihanimi rokavi in s stisnjeniroi pestmi je stal tu. Neznansko je zaukal, da je odmevalo po ulici in so se ljudje s pusti vred razpršili. Niti oni fantje s palicami si niso upali nadenj. Porogljivo jih je pogledal, še enkrat je zaukal, še bolj neznansko ko prvič, in je prekoračil cesto ter zavil v stransko ulico, kjer ni bilo žive duše, in odšel. Ni še bil dve sto kofcakov daleč, ko je začul za seboj hreščeč glas: »Anza! Anza! Jagar, počasi! Počakaj malo!« Gašpar je prisopihal za njim; svojo streho je stiskal pod pazduho. Kar zaletel se je v jagra, se obesil nanj in dejal ves iz sebe: »Anza, Anza! Tega ti nikoli ne pozabim. V ne- sreči in v stiski spozna človek prijatelje. V hudi stiski in skušnjavi si mi pomagal.« »Kako pa si zašel v to stisko in skušnjavo?« mu je Anza ponagajal. »Prav po nedolžnem. Stal sem kakor vsi drugi častiti meščani in gledal pustno procesijo. Ko se je potem tisto prskanje začelo, sem odprl streho, da bi me norci ne zmočili. Pa saj veš: biku ne smeš z rdečo streho pod nos. Še preden sem vedel, kako, že so me držali in sukali ko zlodej ubogo dušo v peklu.« »Hahaha! En norec jih sto zmeša.« »Sto norcev pa ti še tistega enega pametnega dajo.« »Ali se ti je kaj zgodilo? Ali so ti kaj storili?« »Bogu bodi hvala: ne! Ali ko bi tebe ne bilo, bi rae bili na duši in telesu pogubili. Povej, kako naj ti povrnem? Ali hočeš denarja?« »Ali hočeš zamero?« »Bog varuj! Denar ni za zamero. Meni se tak najmanj zameri, ki mi pošteno plača.« »Kjer se denar oglasi, tam prijateljstva ve. ni.« »Ne, ne! Kjer denarja ni, tudi za prijateljstvo priče ni.« »Tiho mi bodi z denarjem!« »Če denarja nočeš, ti pa nekaj drugega ponudim: hišo, grunt in vse, kar je zraven.« »Haha,« se je jagar zasmejal, »to bi kar bilo, če me grof nažene.« »Zakaj bi te nagnal?« f »Tebi že lahko povem. Nesreča se mi je zgodila. Blizu sto gamsov mi je poginilo; sneg jih je zasul. Zdaj sem prišel, da povem grofu.« »Ni je nesreče brez sreče navrh. Ali se bojiš grofa?« »Ali si že čul kdaj, da se koga bojim? Ne živega vraga se ne bojim! Sicer pa prav nič ne morem, če se je nesreča zgodila.« »Je prav! Pa me le poslušaj in lepo ponižen bodi pred gospodom grofom!« »Kakor bo on! Če mi bo on tolsto narezoval, mu ne bom tenkb vračal.« »Varji se! S trdimi bučami je kakor s piskri. Ce treskneta dva skup, jih pa pobiraj črepinje!... Ali naj bo kakor že! Ti že vem za pomoč, če bo treba. Pridi, ko pri grofu opraviš, k Belemu konjičku pridi! Tam bom čez noč. Te bom čakal. Boš kaj 5ul, da ti bodo uhlji prekratki.« »Kaj neki?« »Potrpljenje je božja mast. Le počakaj in potrpi! Pri Belem konjičku bova lepo povečerjala in kako kupico popila; tam ti bom vse novice razložil. iPojdi zdaj! Pa glej, da prideš še pred nirakom! Zbogom ta čas!« Možic je odracal po eni ulici, jagar pa po drugi na grad svojega gospoda, grofa Kristalnika. Grof je sprejel svojega jagra nad vse prijazno. Nesreča z garasi ga je sicer bridko zadela, vendar ni rekel jagru ne ene žale besede, temveč ga ie po- hvalil, da je s pogumno preudarnostjo toliko živali rešil smrti v plazovih. Plačal mu je za četrt leta in mu navrgel še petnajst goldinarjev, češ, ker tako skrbno in zvesto opravlja težko službo. Lahkega srca je odhajal jagar z gradu in zavil je naravnost k Belemu konjičku, kjer ga je Gašpar že čakal za mizo. Ko mu je povedal, kako prijazen je bil grof, je možic pozibal glavo sem in tja in dejal skrivnostno: »Grof te ima rad. Že ve, zakaj.« »Zakaj?« je poprašal jagar. »Ne prašuj! Kdor preveč ve, tega rada glava boli. Najprej si morava dušo privezati.« Gašpar je pomignil natakarici in kaj kmalu je prinesla tečno večerjo in dve steklenici vina. Med jedjo mojster Gašpar ni skoraj ne besede spregovoril, ampak je počasi in pobožno užival božje darove. Potem pa je jel na dolgo in široko tožiti, da je zdaj o pustu kupčija za nič in da so ljudje tako neznansko lahkomiselni; nič ne pomislijo, kaka dobrota je dežnik, ko bo vfndar prav kmalu zime konec in se začenja že čas deževja in nezdrave brozge in žlobudre. Jagar je nekaj časa poslušal Gašparjevo modrovanje in jadikovanje. Ko pa mu je bilo čenč o dežnikih dovolj, je dejal nestrpno: »No, zdaj pa povej, kaj veš novega!« .Dalie sledl.)