Pred drugim letom izhajanja naše druge priloge 25. MAJ, umetniška priloga Nsk, je v prvem !etu svojega življenja prišla trikrat v roke našim bralcem. Borih 24 strani! —bo kdo rekel. Da, in vendar seje mnogim priznanim avtorjem, ki smo jih začeli v Nsk predstavljati že pred dvema leto-ma, pridružila dobra deseterica »novih«! Ne sicer samo doslej neznanih, vendar tudi več prav takih —celo toliko več, daje morala komisija pri ured-niikem odboru Nsk v skrbi za širino odpiranja in za kvaliteto nekaterim že reči spodbudno bese-do: Ne odnehajte poskušati, a še ne moremo objaviti. Pri vseh ne izrednih, a spontanih začetkih pa je člane komisije spodbujalo predvsem to, da so se našemu pozivu k sodelovanju odzvali tako borci in aktivisti z zapisi svojih spominov kot mladi iz šol in delovnih kolektivov v odkriti težnji po izpovedi ali pripovedipa tudi likovni in fotografski amaterji. To dokazuje živo nadaljevanje zgodovinskih dokazov ustvarjalne moči našega človeka, ki /e prisotna povsod tam, kjer smo to tudi predvide-vali in pričakovali. Dokazuje pa tudi, da se bodo morale tem prizadevanjem še bolj prilagoditi vse organizirane zavestne sile. In teh ni malo. Naj spomnimo samo, da se bodo glasilom šol in delovnih kolektivov ter občinski konferenci ZSMS morale najbrž pridružiti vsaj še občinska zveza kultumo-prosvetnih organizacij ter občin-ska kulturna in izobraževalna skupnost pa druž-benopolitične organizacije, kjerkoli delujejo. Vsaj te — smo zapisali zato, ker gre za podporo spodbudi, ki je že živa v delovnih kolektivih, po šolah, po krajevnih skupnostih. Ta spodbuda akcentuira tudipisce ali hranitelje deliz letdelav-skega in narodnoosvobodilnega boja, ki so dolžni ohraniti našim zanamcem vse, karje bilo ali je vrednega takega ali drugačnega zapisa. Vsi ti premnogi ustvarjalci so vredni splošne pozornosti, komisija pri uredniškem odboru Nks pa obljublja, da bo z vso pozornostjo prisluhnila tem dosežkom in jih po svojih možnostih tudi , posredovala javnosti. Prav zato bo že prihodnje leto izdala več številk priloge 25. MAJ kot letos. Pričakuje pa, da bodo šolein delovni kolektivi, ki izdajajo svoja glasila, pošiljali vse številke na naslov uredništva Naše skupnosti. Prav tako komisijapričakujerazumevanjeavtorjev, da vseh prispevkov najbrž tudi naprejne bo mogla objav-Ijatl — vsaj ne takoj — kajti 25. MAJ odpira strani čimveč ustvarjalnim občanom, pri čemer mora priloga napredovati tudi sama, napredek pa pomeni brušenje v težnji po čimvečji kakovosti prispevkov. Mimogrede: Vsa objavljena dela tudi honori-ramo, vendar bolj simbolično, zavedajoč se, da to ni in naj ne bo stimulans ustvarjanja. Vsem, kl ste že sodelovall v prilogl, pa vsem novim sodelavcem in kajpak našlm bralcem želimo v novem letu obilo delovnih uspehovl Komisija pri uredniškem odboru Naše skuprosti NAŠA SKUPNOST - 2S. MAj UmetniSka priloga. Uteja komisiia pri uredniiktm odboru Nsk, zanjo odgovarjj Mv\an Molktii. k. _______________.________ .__________> NAŠI LJUDJE IN NJIHOVA DELA BRANKO ŽUŽEK — Rodil se je leta 1921 na Selu, se že kot otrok s starši selil v Moste in na Kodeljevo in lu je sprejemal prva nepozabna spoznanja v življenju. Že med nadaljnjim šolanjem je začel pesniti in pesem ga odtlej spremlja vseskozi, tudi kot novmarja. Piše predvsem izpovedno liriko, ki jo je doslej objavil v treh zbirkah in iz njegove druge pesniške zbirke Moja pokrajina smo vam izbrali pesem rekli čokatemu dekliču, ki je — kolikor pomnim — vsa leta hodila v isti razred, »dvigni krilo!« Smeje je rekla: »Dve kroni!« To je bilo petdeset par. Brž smo zbrali drobi-žek in dekle, že zdavnaj prezrelo za svojo pamet, je pokazalo bedra. »Zdaj pa še enkrat zastonj!« Zavila je oči k nebu in nam ustregla. Koliko krivic smo storili! V majhni, pritlikavi hišici, ki je imela za čudo majhna okenca, sta živela dedek in babica, ki nista imela nikogar več na svetu. Kakor v pravljici! Betežni dedek je Kadar izgubiš še zadnje želje, čakajo daljave nepotešene. Če je hrepenen/e zlat jesenski list, naj ostane! Če je hrepenenje droben slakov svet, naj ostane! Želeti moramo, kot mora drevje brsteti. Želeti moramo, kot morajo vode hiteti. In moramo v belih nočeh želeti, želeti v jutru in dnevu, želeti v Ijubezni in strahu, želeti moramo svit otroških oči in dobre sanje — in nikoli ne smemo nehati želeti! Iz tretje pesniške zbirke Steklena krogla objavljamo pesem Mnogo tudi prevaja, prireja in piše za mladino — najraje v verzih, a tudi v prozi. Iz nje-gove zbirke črtic iz mladosti Kruh moje matere smo izbrali črtico Ta dan Vozimo se s stroji, pogovarjamo se z njimi, stroji svetujejo, delajo, nadomestujejo, pojo, drvijo, rohnijo; v nas so alfa in omega. Dolgčas te tare — s tabo je stroj: ¦ kramljata o številkah, o tvari zemlje, vesolja, o živih in mrtvih stvareh, spočetih v našem stremuštvu. — Naj v tvojo trpkost zlije stroj v 220 voltni oktavi zven in srd generacije, ki jo na srcu nosimo v gluho prihodnost... Žolčnost, kruta, nesmiselna. Pa čuden humor iz strahu, da bo človek nekoč jemal v posteljo stroj, da bo porajal pločevinaste otroke, zvarjene iz vijakov in pincet, da bo pred smrtjo >z egovih najlonskih žil un tzano strojno olje... Daljni obrazi Ob tej uri se oko davnega spomina zagleda v sončno luč jutranje svetlobe, ki je zlatila pred-mestne ulice, pročelja nizkih hišic, rože v oknih in prah naše slepe ulice Bilojev tistih letih, koje mož z leseno nogo kričal pod okni: »Jesih, jesih...« Na pritlikavem vozičku, ki je bil vanj vpregel oslička, je tovoril sod kisa. In gospodinje so z lonci pritekle na cesto. Kmalu je mož po-tegnil živinče. In z drugega konca ulice, od daleč sem slišal njegov pojemajoči: »jesih«. Tedaj se pred menoj zvrsti vsa galerija dalj-nih obrazov. Najprej Korelček. Sosedov fantek. Mati je bila garaška žena, ki je ob zapitem možu že zdavnaj izpustila iz rok vajeti družinskega življenja. Od »tam« smo vsak dan slišali krik in vik, in pravili so, da jih oče tepe... Sončnega jutra je pritekel na ulico Korelček z nočno poso-do. Postavil jo je na sredo ceste in sedel nanjo. Kot da v hiši ni bilo miru za ubogo človeško po-trebo In jo na cesto pri fcolovratil njegov oče. Korel-ček je zgrabil za ročaj nočne posode, izlil lužico, si črepinjo poveznil na glavo in zbežal na bližnji skedenj. Okrog poldneva je prirajal na cesto 2ane. Srajce ni nikoli zatlačil za hlače. Segala mu je do kolen in bos je bil. Žane se je že bril. Bril pa je tudi norce iz Ijudi. Vedeli smo, da je malce čez les, toda govorili so, da »ni nevaren«. Spakoval se je, poplesaval med hišami. Ko pa smo otroci zapeli: »Žane iz Ljubljane 'ma hlače preklane,« se je hudo razjezil. Kar je dosegel, je zgrabil, grudo zemlje, lato, ki jo je bil iztrgal iz ograje, ali konjsko figo. To smo bežali! V šolo je bilo precej daleč in smo imeli med potjo časa na pretek. Radi smo vzeli na piko Genovefo, ki je gledala navzkriž. »Daj,« smo rad posedal pred hišo in mežikal v sonce, ba-bica pa je delala na vrtu in pela. Tako čudno je bilo, kadar sem poslušal njen visoki. ostareli glasek: »Sijaj, sijaj sončece na moje drobno srčece.« Vselej sem se nasmehnil. Kako da ne? Ima res soseda Rozika v tako visoki starosti še vedno »drobno srčece«? In v eno njenih malih okenc smo nekoč fantje brcnili žogo. šipe so zažvenketale in razbežali smo se. Proti večeru me je dedek spraševal, če kaj vem, kdo da je v njegovo okno zalučal »gožo«. Z očesom nisemtrenil. Mladost, mladost — in ena prvih laži... Daljni obrazi moje mladosti. Zbledeli ste v ločnici med biti in ne biti. Niste živeli življenja, ali pa je bilo vaše življenje vendar lepše? Kdo si je upal z eno mislijo seči v vaš svet? Meni pa ste poslikali mladost, da je bilo veselje! Za Majarončkovo smo otroci hodili v procesiji. Danes ne vem več, menda je tudi pila. In na vseh svojih poteh se je na glas pogovarjala z nekom, ki ga nismo videli, pa naj smo se še lako ozirali po ulid. Postarna ženica je nosila klobuk s širokimi krajci, za trakom pa rožice in rožice, cel venček, pa še pisane papirnate trakove vmes. Včasih se je sredi samogovora zasukala na peti in s pestjo zažugala rajdi otrok. Strah nam je zlezel v hlačke. Zena pa je že stopala dalje in nadaljevala čudežni samoprepir. Pa je vse minilo. Po vrsti so se utrnili Korel-ček, Žane, jesihar, Majarončkova... Tudi Ro-bertaže dolgo nisem videl. Radga imam. Seve-da, zima je in si tudi s palico ne upa na cesto. Že otroka je bolezen hudo zaznamovala. Z leti je postal možak, zraven pa tak otrok, da bo res nebeško kraljestvo njegovo, če sploh je. Vsaj zanj si želim, da bi bilo. Robert pogosto hodi na pokopališče. Življenje pozna bolje kot mi vsi in sta si s smrtjo bliže. Ni ga pogreba, da bi Robert manjkal. In ne vem, če je še kdo na svetu tako dober. Nekoč je sredi mostu pobral pohojenega vrabčka. Tudi iskrice življenja ni bilo več v živalici. Pobral ga je Robert in vzdihnil: »Ubogi ptiček!« Božal ga je, odneseJ njegovo negibno telesce v travo na breg Ljub-Ijanice in v njegovih očeh je zastjal blaženi mir. Robert je pesnik. Pohajal je oni dan z verskim premaknjencem, z roko pod roko. Pred cerkvijo je sopotnik stru-mno udaril s petami skupaj, se sunkovito priklo-nil in se trikrat prekrižal. Robert se je malce zdrznil, postrani je pogle-dal pobožnega mcža, potlej pa še sam napravil križ. No ja, zakaj pa ne! Da bi le kmalu posijalo sonce, da bi osušilo pota, da bi Robert spet prišel na cesto in poz-dravil: »Bog daj lep dan!« Lep dan za nas vse, ki živimo skupaj in je vsak od nas čuden, dober in slab v isti sapi, in vendar lep, človeški. Vsak s svojim življenjem, obrnje-nim v to ali ono stran, s tako ali drugačno boleči-no, ki je hkrati bolečina vseh nas. SPOMINI ŽIVIJO Rodil se je 29. decembra 1910 v Otočah pri Celovcu, od koder se je z materjo kmalu preselil v Zalog pri Ljubljani. Že v srednji šoli se je vključil v napredne štu-dentske organizacije, po vpisu na filozofsko fakulteto pa se je ves posvetil revolu-cionarnemu delavskemu gibanju. Leta 1932 je postal član komunistične partije in je ves predvojni čas bil eden najagilnejših partijskih delavcev na raznih področjih partijskega dela v okolici Ljubljane in v njej sami. Posebno zaslužen je bil v delu z mladino in bil med organizatorji predvojnega SKOJ v Zalogu, Polju in okolici. Bil je zelo aktiven v delavskih kulturno-prosvetnih društvih Svoboda in Vzajemnost. Ko so socialisti in komunisfi zmagali na občin-skih volitvah na Javorniku pri Jesenicah, je postal Adolf Jakhel po nalogu CK KPS tajnik te občine. Od predvojnih režimov je bil preganjan in leta 1940 tudi zaprt. Bil je član rajonskega komiteja KPS za Polje, član okrožnega komiteja Ljubljana in član komiteja pri CK KPS. Takoj prve dni po prihodu italijanskih okupatorjev se je moral umakniti v ilegalo. Centralni komite KP ga je kot sposobnega organizatorja poslal poleti 1941 v Grosuplje. Tam je postal sekretar okrožnega komiteja KPS in kot tak organiziral in vodil OF. Novembra leta 1941 je organiziral Grosupeljsko partizansko četo, ki je pod njegovim vodstvom izvršila večje število oboroženih napadov in sabotažnih akcij. Prve dni januarja leta 1942 se je priključil II. štajerskemu bataljonu. Dne 6. januarja 1942 je bil pri napadu na italijansko postojanko na Turjaku teže ranjenin za posledicami teraneje8. januarja 1942umrl v Medvedjici pri Grosup-Ijem. Literarna zapuščina Adolfa Jakhla Med tiste vcdilne revolucionarje, ki so veliko prispevali, da je vzhodno obrobje Ljubljane med narodnoosvobodilno vojno in socialistično revolucijo pridobilo sloves enega najbolj zavednih območij Slovenije, spada tudi Adolf Jakhel. Zato so v njegov spomin poimenovali novo osnovno šolo v Zalogu. Ob obletnici njegove smrti pa bodo v avli te šole odkrili spominski doprsni kip, delo akademskega kiparja Antona Siguli-na, Jakhlovega mladostnega prijatelja in sodelavca v revolucionarnem delu. O Jakhlu vemo razmeroma malo. Pred vojno je deloval v največji tajnosti in pogo-sto niti njegovi najbližji sodelavci niso vedeli, kaj dela in kje. Po komaj dveh mesecih partizanstva pa je umrl in kasnejši dogodki so nekakozasenčili tiste prve par-tizanske pionirske čase. Več pa vemo o njegovih literamih po-skusih v dijaških in študentskih letih. šele pri zbiranju gradiva za brošuro o njegovi življenjski poti smo odkrili, da bi rad postal pisatelj, pa mu ni bilo dano, ker se je z vso vnemo posvetil revolucionarnemu delu. Tako za izpopolnjevanje v pisateljevanju ni imel mnogo časa. Kljub temu je zapustil nekaj literarne zapuščine, katerohranitanjegovaženater Jakhlov razrednik od četrtega do osmega razreda gimnazije. Njegova žena je ohra-nila 158 strani rokopisa v obsegu pisarni-škega papirja. Zvezek Jakhlovih sloven-skih šolskih nalog pa ima že štirideset let Roman Savnik, znan slovenski geograf ter njegov razrednik. Pozimi 1929. leta sta nekega dne v zbornici celjske gimnazije sedela Roman Savnik in zgodovinar Janko Orožen. Šolski sluga je prinesel koš sta-rega papirja, da bi z njim podkuril peč. Ko ga je stresel, je Savnik opazil Jakhlov zvezek. Spomnil se je, kako razgibane misli je imel Jakhel in kako jih je prelival na papir. Zato je zvezek vzel in ga spravil. Leta 1970 je povsem slučajno zvedel za naslov Jakhlovega polbrata. Poslal mu je zvezek za spomin, ta pa ga je izročil Jak-hlovi hčerki Miri. Zanimanje za zvezek svojega učenca je nedvomen dokaz, Doprsni kip Adolfa Jakhla — delo aka-demskega kiparja Antona Sigulina kakšna izjemna osebnost je bil Jakhel že kot dijak. V tem zvezku so bile Jakhlove šolske naloge iz sedmega razreda gimnazije, v katero je hodil v šolskem letu 1928—1929. Ni znano, ali je bil tedaj član kake levičar-ske mladinske organizacije, toda iz vse-bine njegovih nalog lahko trdimo, da je bil po prepričanju marksist. Najbolj zanimiva je naloga, ki jo je napi-sal 27. iw iiiL'1 1928. leta, torej le sedemintrideset dn; pred šestojanuarsko diktaturo. Kasneje je pisal za spoznanje manj odkrito, kar pomeni, da so ga opozo-rili, naj bo manj odkrit in oster. Kot je znano, so dijaki pisali šolske na-loge eno samo šolsko uro. Jakhlove na-loge so zelo dolge, kar kaže, s kakšno vnemo jih je pisal. V že omenjeni šolski nalogi Svetovni mir in njegov pomen za človeštvo, je zapisal: »Vera mora biti v nas, vera, da se bomo nekoč zlili z milijoni v vez bratstva in miru, da se bomo z milijoni prerodili v apostole pravice. Orali bomo ledino in bomo morda vendar doživeli praznik bratskih objemov. A če ne mi, bodo naši sinovi, vnuki in prav-nuki pogledali v obraz miru in pravici. Vstalo bo in mora vstati življenje, kjer bo beda neznana stvar in*kjer bo vojna živela samo še v pravljicah, kjer bo krivica po-zabljena počivala v noči preteklosti...« Ali: »Kako bomo odpravili nadvlado, ki tišči manjše narode, kdaj bosta padla hegemo-nija in imperializem, kdaj bozadnji narod v Afriki in Aziji stopil v zvezo miru in svobo-de? Odpravimo sociaJno zlo. dvignimo mo-ralo, Ijubezen in pravičnost večini zakrk-njenih src... Rešite delavca, rešite kmeta, rešite narode tiranstva, uvedite poleg svobode zemlje tudi svobode duha! Kaj nam poma-gata industrija in trgovina, če niso uravno-vešene duše in če ni blaginje? Konkurenca med tovarnami in med prometom rodi vojne in ne more biti namen, blagoslov miru.« Adolf Jakhl je maturiral leta 1930 in se nato iz Celja preselil v Zalog. Vpisal se je na filozofsko fakulteto Ijubljanske univerze in tam dve leti študiral slavistiko. V tem času je stanoval pri materi, ki se je 1921. leta poročila in rodila 1923. leta še enega sina. Družina je stanovala v nekdanjih vojaških barakah, kjer so bila stanovanja zelo draga. Tudi primanjkovalo jih je. Tu so živeli Ijudje z različnimi usodami in se s težavo prebijali skozi življenje. Iz tega okolja je vzel snov za povest Drevo v bregu s pripisom: Zaloške barake 1930. V istem razdobju je napisal osnutek druge povesti s podobnim gradivom z naslovom Iz teme. V njiju najdemo odsev pisateljevih doži-vetij iz mladostnih let. Glavni junak je deček, ki dorašča ob bolehni materi, revni delavki iz barak. Oče ju je zapustil in odšel v Ameriko ter tam izginil. Zato si deček poišče prijatelje med brezdomci primor-skih beguncev. V obeh delih se kaže vpliv fvana Can-karja — socialista. Toda Jakhol gre še korak dlje od vzornika cer še bolj odkrito piše o socialnih krivicah. V enem zvezku najdemo tudi rusko pesem »Junak Svjato-gor«. Jakhel je kot slavist brez dvoma moral vsaj za silo poznati ruščino, toda ob tem je lahko še nekaj drugega. To je bila doba idej velikega oktobra. Tisti, ki so se poglobljeno ukvarjali z ruskim jezikom, so nedvomno izražali podporo tem idejam ter pripadnost velikim družbenim spremem-bam v tej državi. Med Jakhlovo literarno zapuščino naj-demo tudi kratko igro V zarjo. Gre za dve inačici, ena je napisana na roko, druga pa s strojem. Rokopis nosi pripis Celje 1929. Obe se le malo razlikujeta. V prvi nastopa šest igralcev, v drugi pa pet. V prvi je tudi dekle in ob njej razvija Jakhel Ijubezensko idilo. V drugi ženske vlcJge ni več, pa tudi idile ne. Tako postane igra značilna agitka (nadal)evanje na 4. strani) 3 (nadaljevanje s 3. strani) tistih časov, v katerih so napredni Ijudje opozarjali gledalce na krivičnost kapitaii-stičnega družbenega reda. Niso pa omeni-li, da ga je treba odpraviti m zamenjati s pravičnejšim. ker bi tedaj cenzura prepo-vedaia igri, pisca, režiserja, igralce, orga-nizatorje pa bi izgnali. Verjetno so Jakhlovo igro nekje name-ravali igrati ali pa so jo tudi že uprizorili. To sklepamo zato. ker je bila pretipkana. K imenom nastopajočih oseb je nekdo s svinčnikom pripisal priimke igralcev. Za-radi izrabljenosti papirja lahko razberemo samo dva priimka. Lojzeta naj bi igral Pav*'č. Andreja pa Skitek Igra prikazuje tri dijake, ki bi radi ustva-rili »kraljestvo novega rodu«. pri tem pa naletijo na zapitega tovarniškega težaka in na romarja, ki se je vrnil domov kot sta-rec. Ta dva dijakom pripovedujeta, da ni mogoče spremeniti Ijudi brez spremembe družbenega reda. Iz spominov njegovih sodobnikov zvemo. da je Jakhel tudi v kasnejših letih. ko je že opustil Studij in se ves posvetil revolucionarnemu delu, veliko pisal. S svojimi deli, kalera je prebiral svojcem in prijateijem. ni bil nikoh zadovoljen in jih je sproti uničeval Kljubtemupasomu 1931. ali 1932. leta sprejeli pri Vodnikovi družbi, kjer je bil takrat urednik pokojni Janko Kar-lin, neko povest o življenju »barakarjev« v Zalogu. Zakaj ni bila objavljena. ni znano. Morda je to preprečila režimska cenzura. Ne vemo tudi. ali je rokopis ohranjen ali ne. Brez dvoma bi bilo pomembno, če bi ga našli. Jakhlova dela niso kakšne izpopolnjene in izbrušene literarne stvaritve, so pa dokurnent časa. v katerem so nastala. Kot taka bi spadala v kako ustanovo, ki se na znanstveni ravni ukvarja z zgodovino re-volucionarnega gibanja ali literarno zgo-dovino. morda pa bi kaj lahko tudi objavili. Jakhlov pomen je tudi v tem, da je s svo-jimi literarnimi prispevki vplival na takrat-nega dijaka celjske gimnazije Viadimira Pavšiča, pozneje partizanskega pesnika Mateja Bora. MILE PAVLIN TRI PARTIZANSKE Ko je tovariš Edvard Kardelj-Bevc potoval iz Kočevskega Roga v vrhovno poveljstvo v Bosansko krajino, ga je spremljala skupina borcev zaščitne enote vojaško političnega vodstva NOV in PO Slovenije. S seboj so Imell tudl radloddajno postajo s katero na) bl vzpostavlll zvezo s partlzanskim vodstvom v Kočev-skem Rogu. Ker pa je bila pot naporna, je tovariš Kardelj jahal na konju, radiopostaja ter ostala oprema pa je bila v pratežu na drugem konju. Tukaj se je znašla tudi palica tovariša Kardelja, katero je upo-rabljal pri hoji. Na področju planine V. Kapele so morali vzpostaviti radijsko zvezo s Kočevskim Rogom. Radiotele-grafistu to ni uspeto. Tedaj se domisli Anton Sotlar-Slika, da je treba visoko dvigniti anteno, katera se je vlekla po tleh. Kaj storiti? Vzame palico tovariša Kardelja ter nanjo pritrdi anteno. In zveza je bila vzpostavljena. Tedaj se zasliži povelje. »Palica tovariša Kardelja na-prej!« Drugi glas odgovori: »Palice ni.« Povelje se ponovi: »Palica tovariša Kardelja naprej!« In Slika odgovori: »Palica tovariša Kardelja ne more naprej, ker je postala antena.« Po slavni bitki na Jančah konec maja leta 1942 se |« naS bataljon, neke nočl pomikal pod vasjo Janče—Gaberje proti dolini Besnice. Moj& četa (3. četa »Šiško-vega bataljona« — po komandantu Šišku) je bila v predhodnici. Po večdnevnih borbah ter prečutih nočeh so bili vsi borci do skrajnosti utru-jeni. Na kratkem počitku, ki je bil seveda kar stoje, se je Miloš, naš hrabri mitralje-zec, usedel ter v hipu zaspal. Ko se je noč bližala jutru, zbudi Miloša ropot porcij, opreme in orožja. Še ves zaspan počasl vstane, vrze rnitraljez na ramo, vstopi v kolono in nadaljuje pot v dolino. Nena-doma spozna, da hodi v nem&ki ko'oni. »Kaj sedaj?« Skoči za grm ter počepne. »Gema VVeiter kamerad!« zavpije nekdo iz kolone. Miloš pa nič — ter nadaljuje »s potrebo«- Ko mu je nemška kolona izgi-nila Izpred oči, ]o ucvre čez drn In strn. Kmalu dohiti svoj bataljon in se mu prik-Ijuči, kakor da se ni nič zgodilo. Meni je to prigodo povedal ftele v naši bazi na Polici in to hladnokrvno, kot je to znal le on. Franc Sotlar-Pavijan llustrlral Janez Ošaben Od jeseni 1942 do spomladi 1943 je bila zaščitna vojaška četa političnega vodstva v Dolomitih. Hrano je četa dobivala iz »Polhove baze«. (po intendantu Lojzu Draksler-ju-Polhu). Nekega dne so nas določili, da moramo po meso v kraj Bezenica, kjer je bila »klavnica.« In tako smo korakali štirje prekaljeni borci po gozdni poti v Beznico. Kar za-slišimo: »Chi va la!« Kot na povelje se vsi naenkrat obrnemo in v dir do prvega ovinka, tu pa v jarek. Ko tako opazuje-mo, zaslišimo »J ala.« In kaj zagleda-mo? Kmeta z volovsko vprego. Tega dogodka do danes ni odkril še nihče. Toda, kaj hočemo, tudi takšna »junaš-tva« so se dogajala. IZ SOLSKIH KLOPI IN Z DELOVNIH MEST Dedek Mraz je prišel v Ljubljano in se izgubil. Lepo se je pripeljal v starem razmajanem kombiju dol po Titovi in zavil na Gospodarsko razstavišče. Tam pa so ga začudeno pogledali in rekli: »Letos pa ne bo tukaj nič.« Dedek Mraz se je v zadregi prijel za brado in globoko pomislil, se dvakrat prestopil in odločil: »Moje spremstvo počaka tukaj, jaz pa se pozanimam, kako in kaj. <¦ In je odšel do pr/stojnih organov. In je bila dolga pot. Iz prve pisarne so ga takoj uradnih opravkih,« jebilstari mož karmalo užaljen, da ga Ijudje pcznajo samo takrat, ko jim nosi danla. Pa se /e vseeno zdelo, da mu miličnik verjame bolj na videz kot na besedo. Medtem so se uradne ure že končale in dedek Mrazje bilže tako utrujen, da se je sklenil vrnitiz »zelencem«. Ljudje so se ravno vračali iz služb in /e bilo veliko preri -vanja in hudovanja Voznik avtobusa ga ye grdo pogledal in rekel, da ima že dosti Ijudi ki še vedno plačujejo po starem in naj da takoj še Pravljica poslali v drugo pisarno, ker prva pisarna tako ali tako ni nikoli prava. Druga pisarna je prava, če ima človek izredno trečo, v tretji pisarni so rekli, naj pride jutri, ali pa naj gre... v četrto pisarno je stopil dedek Mraz že dokaj razburjen, pa ni bilo vseeno nič, kerje bil glavni na seji, v peto pisarno pa sploh ni stopil, ker je imela na vratih številko trinajst. Na poti v šesto pisarno ga je ustavil mi-ličnik in ga legitimiral. »Jaz sem dedek Mraz in noben klatež, tukaj pa sem po petdeset para. Dedek se /e zmedel ob hudih besedah, ki jih ni bil va/en (sa/ po Triglavu ne vozijo avtobusi) in se je željno oziral za kakšnim praznim stolom, da se usede in oddahne od vsega hudega. Pa je celo pot stal na eni nogi in se potil v vro-čem kožuhu. Na Gospodarskem razsiavišču pa gaje čakala še ena bridkost. Sneguljčica je jokala, ker se je bala, da dedka ne bo več nazaj, en palček seje zgubil (kdorga na/-de, naj ga da nazaj), medved se je podil za zajčki in jih vlekel za brke in lep čas je trajalo, da so se vsi pomihli. Nazadnje je miličmk pripeljal še izgubljenega palčka, potem so polegli po sedežih in zaspali. Naslednje jutro že navsezgodaj je dedek Mraz v sedmi pisarni zvedel, da bo letos romal v vsako krajevno skupnost posebej in najse pod nosom obriše, če misli, da se bo vozils povorko po mestu. Kojeodhajal, pa so ga še sumljivo pogledali in rekli, da ves ta "rompopom« preveč spominja na Miklavža in da bo treba vsostvarše teme-Ijito premisliti. To je bil res hud udarec za ubogega dedka, saj se je počutil kot potencialni kandidat zamed staro šaro. Spomnilse je, kako se je včasih s tremi vozovi in več peljal od magistrata čez Tromostovje, VVolfovi in Titovi, na oben straneh pa staro in mlado. Otroci so rdečth ličk in žarečih oči opazovali pravljični prizor .. »... Oh, ja. Lani na Gospodarskem raz-stavišču /e bilo vse preveč prerivanja in zmede in ni čudno, če so bile pritožbe na slabo organizac/jo. Otroci me vsako leto komaj čakajo potem pa takoie. llm. nato pa li še pravi/o. da bo treba vso stvar še temeljito premisliti... M/ bodo že otroci povedati, ali sem ali nisem.« Take in podobne misli so gubale čelo dedku Mrazu, ko /e stopal po Ijubljanskih ulicah, s/ ogledoval izložbe in tuhtal, aii bo prišel skozi, ker so cene tako narasle. Vmes je rahlo pokašljeval zaradi smoga. Znočilo se je. Obrisi njegove sključene postave so se v megli vedno bolj redčili in začelje pršiti droben dež. Ko je šel mimo Ria, so ven vrgli pijanca, ki je obsedel na spolzkem pločniku in še dolgo mozgal, ali je šel pravkar mimo res dedek Mraz. "Pha, če bi bil on, bi dal za liter,<> in je odkrevsal v nasprotno smer. DARJA Jaz Zasnežena zemlja z višine 1800mm — Foto: DuSan, VI. gimnazija Sneg. Sneg. Sneg. Ti beli, kristalni sneg! Le padajte v globine bele snežinke, posute s sladkorjem. Toda tu, pri nas je vse mrtvo, pusto Le jaz sedim ob bregu. Tu sem samo jaz. Ostal sem sam, nikogar ni več na tem svetu. Jaz sem tisti. ¦+¦¦¦»»¦¦¦¦¦¦¦ Zaledeneli sen — Foto: AM ¦¦»¦¦¦¦¦¦¦¦»¦¦¦¦¦»¦¦¦¦¦¦¦¦»¦»¦¦¦¦¦¦»¦»¦¦¦¦¦¦¦¦¦¦¦¦¦¦ ¦ Miki Kličejo ga Miki. To ime nima no-bene zveze z Miki miško. Mama pravi, da je tak hajduk, da bi vsako minuto zaslužil »focko«. Vendar bi bilo to težko izvedljivo, kajti osmošol-ca, ki je za dve glavi višji od tebe, težko »focneš«. Sevedamameradepretiravajo. Ko je šel Miki nekoč od doma za dva dni, je tako jokala, če$: »Sedaj pa ne bo nikogar, da bi se prepirala z njim.« Mikije postaven fant, modrih oči in rjavih, kodrastih las. Sicer pa je »fra-jer« od glave do pete. »Oguljene kavbojke, še bolj zgul/ena majica, moderni »špičaki«, to so stvari, ki jih Miki najraje nosi. Nikdar ne kadi in ne pije. Razen, če mu kdo ponudi. Ponudi mu pa vsak. Vsak dan od šestih naprej je v mla-dinskem klubu, ki so ga uredili v neki razmajani šupi zraven smetišča. »Iz gostilne smo privlekli polom-Ijeno mizo, občina nam je dala za stole in rnize, stene smo prelepili s plakati, paje bilo,« pripoveduje Miki. Sošolci pravijo, da je Miki v redu fant. Rad ti posodi, če ga prosiš, tudi denar. Prav lahko ga ogoljufaš. Vendar tega ne počno, vsaj tako pravijo, kajti Mikijevrazreduzelopri-Ijubljen. Hodi v glasbeno šolo. » Čez sedem let vse prav pride,« si misli in upa, da bo nekoč slaven popevkar. S kitaro »sveti" na vseh proslavah, sajje edini na šoli, ki jo zna igrati. Večkrat v družbi zaigra nanjo, včasih tudi za-poje. Pravip, da bo diplomat, saj tako spretno vrtijezik, da mu nihče na šoli ni kos. Sam pravi, da bo šel na gimnazijo, potlej bo pa videl, kaj bo. Ga želite spoznati? Pojdite v novo naselje za Bežigra-dom in povprašajte, kjeje tisti Miki, ki Igra kitaro. Vsi ga poznajo. MARKO PEČANER OŠ Ketteja in Murna ¦+¦¦¦¦¦¦¦»¦•¦¦¦¦»¦¦¦¦¦¦¦¦¦¦¦¦¦»¦¦¦¦¦¦¦¦¦¦¦¦¦¦¦»¦¦¦¦¦ ¦ V vsaki steklenici je drobec sonca — ko bi Ijudje uživali le njega! — Foto Dušan, VI. gimnazija »¦¦¦¦¦¦¦¦»¦¦¦¦¦¦¦f Naša menza Izdelano je bilo več va-iant adaptacije v svrho začasne reši-tve priprave toplih obrokov v tovarni. Tonamensko so izdelali ankete, na vrsto je prišla tudi četica mojstra Zmezgeta. Ker stvariše niso obdelane, vamjih ne morem posredovati, so mi odgovorili. V svrho popuščanja napetosti in v interesu javnosti sem obiskal Zmezgetov oddelek. Obiskal na delovnem mestu, ampak med work factorjem in po domače čik pavzo. 1. Kaj spet šariš s tistim blokom. Napiši, da je še kar dobro, za mal' gnarja mal' muz'ke. Pogrešam zelje. 2. Rajepovprašaj, koliko so stali načrti za tri variante adap-tacije. Gotovo kak dober pasulj manj v menzi ta mesec. Pre-več mesa!?! 3. Ti, ki takole brskaš po fabriki, oglasi se zjutraj, pa po malici ob pol dveh v bifeju. Boš videl, da spijemo pri nas ko-feta za celo občino. 4. Za kaj si rekel, da gre? Za menzo? Nič ne hodim tja, imam živ-žava že v delavnici dovolj. Z bratom sva kupila pra-šiča in imava domačo malico za vse leto. In še mošt si prine-seva. 5. Kaj niti pokaditi ne morem v miru ? Seveda, nalogo imaš, da nas zaslišuješ. Nakracaj nekaj, meni je vseeno, kje bo menza, važno mi je, da imamo nekaj toplega v želodcu. 6. Se strinjam. V redu je topla malica. In poceni. Za nas so premajhne porcije. Veliko kalorij rabim. Dosti deiam, pa še popoldne sem na bajti. 7. Zadosti mi je čakanja na kofedro. Zmenili smo se, da si bomo obvezno kavico sami kuhali. Raje organiziraj kake skodelice, pa ne iz menze. 8. Sem že na vrsti? Boš pa prav sve nas zapisal? Včasih so žlice še mokre in krožniki tudi. Pa... hrana je dobra, le porcija je premajhna. No, prav vseh nisam utegnilpobarati na to temo. Sajsože ti odgovori dovolj prepričljivi. Sporočili so jih možakarji v za-maščenih oblekah in haljah, trdih pesti in voljni dela. Vem, da dobro zaslužijo in rabijo močnejšo hrano. Vem tudi, da je za marsikoga naš topli obrok edina kuhana hrana tistega dne. Zato pa mi jo je pošteno zasolil mojster Zmezge: »Zakaj pa ti ne hodiš z nami na malico? A, imaš drugačne barve bon... P. S. Naj mi lektor, urednik in bralci oprostijo. S poštenim namenom sem zaznal tovarniško govohco in skušal ujeti utrip. Sem pač delavec. JAGR +¦¦¦¦¦¦¦¦¦¦¦¦¦¦¦¦¦¦¦¦¦¦¦¦¦¦¦¦¦¦¦¦¦¦¦¦»¦¦¦¦¦¦¦¦¦¦¦¦¦¦¦¦¦»¦¦¦¦¦¦¦¦¦¦¦¦¦¦¦¦¦¦¦¦¦¦¦¦¦¦ Ledena cesta Cesta bela in ledena, s snegom vsa je zamedena. Avto naš po njej drvi — kaj če z nje rohneč zgrmi? Kaj bi tisto! Hija, hoj! včasih s konji šlo je, joj! In to z enim, dvema, tremi, pa bi zdaj ne šlo z vsemi petinpetdeset HP!? Misli, sklepa naš šofer in prezre brzinomer... V jarku temnem znajde se. ANTON RUS, SAP Ljubljana Moja Lika Lika je talas mora. Lika /e šum vetra s gora. Lika je velika njiva. Ona je vočnjak pun modrih šljiva. Lika je velika snežna gruda. Lika je znoj seljačkog truda. Lika, to su jezera i drveča Lika je šareno poljsko cveče. Lika je šum plitvičkog slapa, LJka je zemlja junaka. JOŽICA VIDOŠ, Satumus Mravlja, muren in šekdo (Prva variaclja na staro temo) Lepega pomladnega dne sem stopil v go-stilno in začudeno opazil, kako sedi za gostilni-ško mizo — Mravlja. Kako je to mogoče? Sonce, pomlad, vse hiti in se trudi... Mravlja pa takole? Tu je nekaj narobe! Le kako more Mravlja, vzor pridnosti in delavnosti, v takem dnevu popivati! Ko bi bil to Muren, potem — da. To bi bilo celo naravno. Saj poznate tisto o Mravlji in Murnu, kajne? Mravlja je vse poletje tekala in zbirala hrano, a Muren jo je pri tem mirno gledal. Ko pa je prišla zima. je Muren potrkal na Mravljina vrata... vsedel sem se k njej. »Kaj je s teboj, Mravlja. Zakaj ne delaš? Ali ti lahko kaj pomagam?« »Meni ne more nihče več pomagati.« Solzica se ji je pbtočila po llcu. »Nič več ne delam, nič več nisem pridna. Ne splača se, ne bom delala za lenuhe.« Postal sem resnično radoveden in Mravlja mi je povedala svojo zgodbo. Sebi v tolažbo, nam v poduk. »Vse se je začelo zaradi Murna.« »Seveda. že vem. Gre za tistega Murna, ki nič ne dela, ampak samo muzicira, medtem ko ti delaš. Pozimi, ko ga tare lakota, pa trka na tvoja vrata. Ti mu seveda ničesar ne daš...« »Ni res! Letos pozimi sem mu morala dati polovico pridelka.« »Le zakaj si pustila, da ti je vzel? Upreti bi se mu morala in poklicati na pomoč oblast. Vsi" skupaj bi že pokazali lenuhu« »Saj mi ni vzel! Sodišče mu je prisodilo polo-vico vsega... sicer pa — poslušaj. Začetek je tak kot v basni, a konec povsem drugačen. Komaj se je zima začela, že je Muren potrkal in me prosil za hrano. Pred nosom sem mu zaloputnila vrata in čakala, da bo drugič potrkal. Nekaj bi mu jiti nabrenkala, potem pa bi mu dala hrane, saj ga vendar ne bi mogla pustiti brez vsega v mrzli zimi. Toda drugič rti potrkal. Pogledala sem skozi okno in videla, kako samozavestno koraka proti mestu. Minilo je komaj teden dni, ko sem dobila v modri ovojnici poziv, naj se zglasim na sodišču. Pozivu je bila priložena obtožnica, v kateri je pisalo črno na belem, da me toži Murn, ker mu nisem hotela izročiti pridelka, do katerega je imel pravico, kot je pisalo, iz naslednjih štirih razlogov: Prvič, ker mi je pri delu godel. Zato sem lažje delala, življenje mi je bilo lepše in ima zato muziciranje velike zasluge, da sem bila uspešna pri delu. Sploh lahko tožiteij Mur s pričami dokaže, da ni godel zaradi sebe in samernu sebi, temveč izključno zaradi toženke, to je mene. Da sem bila z njegovim igranjem zadovoljna, je nedvoumen dokaz tudi to, da mu igranja, ki ga sicer sam mrzi, nisem nikoli prepo-vedala. Dmgič sem s tem, da sem tako hitro in pridno pobirala pridelke, onemogočila Murnu, da bi sam nabral zalogo. S tem sem dokazala, da sem velika egoistka, a Murn — znan kavalir — mi je kot ženski dal prednost. Ko je nameraval še on nabirati pridelke, teh preprosto ni bilo več, ker sem že vse pobrala. Pri tem je jasno, da gre vključno za zemljišče, na katerem je tudi on opravljal svoje življenjske funkcije in je že prido-bil številne pravice, katerih pa zaradi moje vsilji-vosti in predrznosti ne more uresničevati. Tretjič je iz prejšnjega dokazano, da gre za neupravičeno prisvajanje skupne, kolektivne letine. To je še posebej obsodbe vredno, ker se je dogajalo v času, ko pospešeno razvijamo nove, boljše medsebojne odnose. In četrfič: pretirano nabiranje lahko označimo tudi kot neupravičeno bogatenje. To pa je druž- beno škodljivo in zato tudi kaznivo. Predložiti bi morala ustrezne dokumente o mojih nadpravicah. Tako je pisalo. A teh seveda nisem imela. Sodišče je obtožbo v celoti osvojilo in priznalo Murnu polovico ali pet desetin pridelka, kot je pisalo v sodbi. Keir sem se neupravičeno prilaš-čala splošne dobrine in zato neupravičeno bogatela, sem bil.a še kaznovana. Izročiti sem morala dve desetini preostale zaloge. Vmešala se je še srenja in mi zaradi visokega dohodka odmerila davek v višini ene desetine. Zaradi neizpodbitne krivde sem morala plačati vse sodne stroške in advokate, kar je spet zneslo eno desetino. Sedaj pa prosirn, izračunaj, koliko mi je osta-lo! Ena cela deseitina! In lahko mi verjameš, da je družina stradala.« Tako je končala Mravlja svojo zgodbo, nag-ni)a kozarec in ga zagnala skozi okno v )ep sončen dan, ki so ga poživljali živahni Murnovi zvoki. Bil sem osopel, »To je res krivičmo, tako ne gre! Moraš se pri-tožiti, še daigod moraš iskati pravico. A vseeno moraš delati. Kaj bo, če ne boš nabirala hrane? Kaj bo s tabo in ttvojo družino pozimi? Kaj bo, spregovori! Kaj bo z Murnom? »Me ne zanima! Kar se mene tiče, vem, kaj bom. Jutri odpotujem.« »Odpotuješ?« "Da, grem na tuje!« Ej Muren, Muren, slabo se ti piše. In kaj bo z nami? Kako bomo sestavljali pre-govore in basni? IN KAKO JE BILO. Mravlja je povezala culico in odšla na tuje. še enkrat se je ozrla na osamelo mravljišče, potem pa si je odločno obrisala solzico in stopila na pot, ki je vodila v daljni svet. Muren je zataknil sodbo za polico, snel gosli in veselo godel vse dolgo poletje. Pozabil je na Mravljo, sodišče, jesen in zimo. A zima ni pozabila nanj. Poletje je minilo, za njim jesen in nekega jutra je zima neizprosno potrkala na vrata. Muren, ki je pravkar snemal gosli in si hotel zaigrati jutranjo pesem, se je zdrznil. Položil je gosli na polico in se zamislil. »Nič ne pomaga, treba bo k Mravlji« Spomnil se je sodbe in jo vso zaprašeno potegnil izza police. Skrbno jo je očistil prahu in jo spravil v notranji žep oguljenega fraka. »Morebiti mi bo prav prišla, da bom z njo Mravlji osvežil spomin, če se ne bo zavedala svojih dolžnosti.« Odločno se je odpravil proti Mravljinemu domu in kaj hitro obstal pred pustim vhodom. Vrata so bila odprta na stežaj in so žalostno zaškripala, kadar se je zimski veter uprl vanje. Osupel je obstal. Spomnil se je govoric, da se je Mravlja izselila in strah mu je stisnil srce. Stopil je v mravljišče. Bilo je prazno in pusto, v njem že dolgo ni prebival nihče. Ves zbegan se je usedel na razmajano klop in globoko razmiš-Ijal. Zanj je bil to velik napor, tako globoko ni mislil že vse leto in mu je zaradi tega znoj oblil čelo. V strahu za svoj obstoj pa je hitro našel rešitev Odločno je vstal in se odpravil proti mestu, naravnost na sodišče. Tam ga niso bili prav nič veseli. Bližal se je konec delovnega dne, česar Muren ni mogal vedeti in so vsi hiteli s pospravljanjem. Končno se je le prebil do predseanika sodišča in se postavil pred njegovo mizo. »Tu sem!« »Vidlm! In kaj želiš?« »Pravico *čem. Enkrat ste rni jo že dodellli, saj se spomnite tistega mojega spora z Mrav-Ijo?« »Spomnim. In kaj je sedaj narobe?« »Vse, vse je narobe. Zima je, jaz pa nimam zagotovljenih sredstev za preživljanje.« »Če ti Mravlja noče zagotoviti pridelkov, jo moraš ponovno tožiti. Najemi advokata, ta naj vloži tožbo. Obljubim ti, dajo bomo takoj obrav-navali. Sedaj pa dovoli...« »Mravlja ne pride v poštev. Nje ni več. Odšla je. Od nje ne morem zahtevati ničesar, ker je ni.« »Koga potlej tožiš?... Sicer pa, mudi se mi. Vloži tožbo. Bomo že videli.« »Nikogar ne tožim, prišel sem samo po svojo pravico.« »Brez tožbe ni pravice. Samo minuto ti dam še časa, pol minute si ga bom vzel za odgovor. Potem pa zgini.« »Ker ni Mravlje, zahtevam od vas, da me pre-življate.« »Mi, zakaj mi? Le kje si slišal, da moramo mi podplrati tvojo lenobo!« »Pred letom ste govorili drugače in pazite na besede. Tožil vas bom zaradi obrekovanja. Preživljati me morate, ker ste vi s svojo sodbo pregnali Mravljo.« »Mi, sodišče? Le kako ti to pade na misel? Ti si jo pregnal, ker si jo tožil in preveč izkoriščal« »Ne, pregnali ste jo vi, ker ste ji s sodbo odv-zeli devet desetin pridelka.« »Saj si to ti zahteval, daj si vendar dopoveda-ti.« Predsednik sodišča se je razburil, skočil pokonci in se nervozno prestopil po sobi. Muren je ostal popolnoma miren. Izgubiti ni imel kaj, dobil je lahko vse.»Jaz nisem zahteval. Zadovoljil bi se z dvema desetinama! Vi ste pa mi jih dodelili pet, tako da se mi je del pridelka pokvaril.« »A zakaj si vzel toliko?« »Vedno spoštujem odloke oblasti, nikdar jim ne nasprotujem. Jaz sem discipliniran držav-Ijan, če bi mi odmerili dve... »Poslušaj res nimam časa. Pomagati si boš moral na drug način. Sodišče nima nič pri tem!« »H komu naj grem? Kdo je kriv, da je Mravlja odšla? Vi, ponavljam, vi, ki ste ji odvzeli devet desetin in ji s tem onemogočili obstanek. Rav-nali ste strašno nehumano, v nasprotju z vsako zdravo parnetjo. S tem ste tudi meni napravili krivico, odvzeli ste mi vir preživljanja in zahte-vam, da jo popravite. če tega ne storite, bom moral povedati na glas, da vtej deželi ni pravice in sodišče zatira male Ijudi...« »Pazi, za take besede boš odgovarjal pred zakonom!« »Nič ne bompazil, nič se ne bojim! Zahtevam samo pravico. Ce mi pravice ne morete dosoditi, pomeni to lahko samo to, da pravice v tej deželi ni in družbeni sistem zatira malega človeka. Ne morem več živeti zaradi krivic!« Sodnik je postal besen. Besen je postal še posebno zato, ker se mu je resnično mudilo na zmenek. Sprevidel je, da se ga zlepa ne bo znebil. Zato je stopil za mizo in z resnim, urad-nim glasom izrekel sodbo: »V imenu države! Na podlagi zakona o pona-šanju, dolžnostih in pravicah državljanov obso-jam državljana Murna, nezaposlenega indivi-dua, zaradi kršitve zgoraj citiranega zakona na šest tednov zapora. Proti sodbi ni pritožbe, izvrši naj se takoj! Obrazložitev. Državljan Muren se je na naj-višjem uradnem mestu, ki ščiti red in zakonitosti, to je na sodišču, neprimerno obnašal, žalil uradne osebe, blatil državo in njen sistem ter s tem ogrožal varnost obstoječega reda.« Po tem uradnem dejanju se je sodnik usedel in pozvonil: »Straža, takoj mi odvedite tega cepca za šest tednov v zapoo Potem je naglo stekel in ravno Še pravi čas prišel na zmenek. Biriča sta Murna zgrabila in ga odvlekla po hodniku. »Premila obsodba, zima traja vendar tri mosece,« si je mislil Muren, »toda bolje nekaj kakor nič« Ponosno je dvignil glavo in mislil zakričati: »Meni je vseeno kako, važno je, da me boste preživljali.« Toda tisti hip je zagledal poln hodnik Ijudi, ki so strmeli vanj. Zato se je premislil, stopil na prste in zakričal: »Tako je državljani, za pra-vico moram, če je treba, tudi trpeti!« M.M.