ZOBOZDRAVNIK IVAN RONKO:
» To je tudi vojaški poklic«
V pestri paleti poklicev, za katere se lahko izšolate v voja-ških šolah (menda jih je okoli sedemdeset) |e veliko takšnih, ki jih zahteva tudi povsem vsakdanje življenje, ne le voja-ško. Mod njimi tudi zobozdrav-nika. Vsi vemo, kaj počne zo-bozdravnik in ker je že sama misel na belo haljo ter zoprno brnenje vrtalnega strojčka za mnoge zelo neprijetna, o tem poklicu podrobneje raje ne bo-mo pisali. Zanimalo pa nas je, zakaj se je mladi in obetavni zobar odločil, da bo takšen vsakdanji poklic opravljal v vo-jaški službi.
Petintridesetletni kapetan IVAN RONKO, je bil do lanske-ga septembra zobozdravnik v bežigrajski vojašnici Ljuba Šercerja.    Trenutno   svojega
poklica ne opravlja, ker se je odločil za specializacijo v maksilofacialni kirurgiji. kar pomeni, da bo postal ustni ki-rurg. »Končal sem splošno gi-mnazijo in stomatološko fakul-tato v Beogradu,« pripoueduje zobozdravnik Ivan. Ko je leta 1979 diplomiral, je postal naj-prej civilni zobozdravnik in še-le čez tri leta se je aktiviral v JLA. Kaj je botrovalo njegovi odločitvi? »Oče je bil vojaški zdravnik, zato sem bil zelo do-bro seznanjen z vsemi pre-dnostmi opravljanja tega po-klica v vojaški službi. Pred-vsem so to možnost nadaljnje-ga usposabljanja, boljši mate-rialni pogoji dela in življenja, možnost pridobitve stanova-nja, boljša opremljenost am-bulant in Se marsikaj. Najbrž je
malo vplival na mojo odločitev tudi oče. Ooma sem videl, da vojaški poklic sploh ni tako grozen, kot Ijudje, predvsem mladi, ponavadi mislijo ter da omogoča prav tako normalno življenje. Med Ijudmi je še vse preveč predsodkov,- pravi Ivan Ronko.
Na nezanimanje mladine za vojaške poklice opozarjajo strokovnjaki že zelo dolgo. Predvsem je pereče pomanj-kanje slovenskega starešin-skega kadra. Ivan Ronko, ki je po očetu Slovenec, po materi pa Srb, a se počuti, kot pfavi sam, predvsem Jugoslovana, meni, da je temu vzrok dejstvo, da so Slovenci pisali svojo zgodovino bolj s peresom kot z orožjem. Poleg tradicije pa botrujejo nezanimanju za vpis
na vojaške šole tudi predsodki. »Včasih bolj kot danes je mla-de motila omejitev prehodov čez mejo na tuje. Marsikdo je proti nošenju uniforme. Orugi spet očitajo vojaSki službi ne-demokratičnost,« je dejal naš sogovornik. »Z vsemi temi oporekanji, ki so predsodki, pa je tako: tudi na ostalih delov-nih mestih Ijudje povedo, kam gredo na počitnice. Vsak dela-vec je moralno obvezan, da pove, kje ga je v nujnih prime-rih mogoče najti. Unifoime se vojak navadi, tako kot poštar, miličnik ali kdorkoli drug. Sploh pa nosiš uniformo samo v dopoldanskem času, v času službe. O morebitni nedemo-kratičnosti pa tole. Imamo pre-cej delovnih sestankov na ka-terih se skupaj odločamo o svojem delu in tako tudi samo-upravljamo, torej ne gre le za izpolnjevanje povelj,« je razlo-žil zobozdravnik.
Ivan Ronko je član skupine, ki bo od decembra do marca obiskovala bežigrajske osnov-ne šole ter seznanjala mladino z vpisom na vojaške šole in možnostmi nadaljnjega šola-nja ter poklicev. Za mlade Be-žigrajčane in Ljubljančane je najprikladnejše šolanje na Splošni srednji vojaški šoli Franc Rozman Stane. »Poleg širokega izobraževalnega pro-grama, ki uvaja zadnja leta tudi računalništvo, je prednost te šole tudi v tem, da je med sred-njimi usmerjenimi šolami osta-la edina srednja šola z zelo ve-likim nivojem splošne izobra-zbe,« je dejal Ivan Ronko. Pc končani srednji šoli pa se lah-ko vpišejo mladi na katerokoli fakulteto, saj so vojaški poklici tudi takšni, ki jih zahteva vsak-danje življenje.
VIDA PETROVČIČ