CIRIL BERGLES
Pisma Stephanu von Breuningu*
»Glasba mora razvneti ogenj v dušah ljudi.«
LUDWIG VAN BEETHOVEN
I
Vsak nastop pred občinstvom, ki ne razume te ribje gluhosti, te potopitve v nemo prosojnost, me navdaja s strahom, da me bo strlo.
In tisti nemi kriki,
ki me raznašajo
po zemlji,
čeprav je kot drobna lučka,
izgubljena v vesolju.
Strašni so ti glasovi, ki prihajajo iz tišine.
Ta igra usode me izčrpava,
z njo se prerekam
skupaj s tistimi,
ki ne razumejo,
da je spomin kot drevo.
*Stephan von Breuning je bil Beethovnov prijatelj. Njemu je posvetil znameniti Koncert za violino in orkester v D-duru, op. 61.
Sodobnost 2000 I 1142
Poezij a
Bojim se, da se izgubim
v labirintih ljudi
in delfinov,
da mi ne bo uspelo
priti na piano,
čeprav se zdi,
daje nit,
ki ji sledim,
zanesljiva.
Pišem vztrajno, v spominu zasledujem zvoke, a spoznavam, dragi prijatelj, da večnost ni sen.
II
Življenje nam ohranja bledico
in dim,
tanko sled, ki drži od tistega,
kar smo bili,
kar smo zdaj,
do tistega,
kar bomo jutri,
ko nas bo čas
vse bolj bolel
in bo epitaf na grobu nesmisla
prosil: Bog naj ga ohrani v svojem snu.
Bojim se klavirja,
njegovih neviht,
krikov,
njegovih žametnih njiv,
kjer rase najtišja gluhota.
In ur,
ki merijo ta bledi čas
in stalno opozarjajo na konec,
ki bo sokriv,
da ne bom izživel ljubezni
in mirno dokončal življenja.
Sodobnost 2000 I 1143
Poezij a
Moja hiša stoji nad vodnjakom.
Rad jo imam, ker ne trpi
zaradi samotarstva,
in jo sovražim, ker ne zna leteti
kakor ptica, ko veter vdre skozi
njena visoka okna
in se oglaša lahna glasba
v stvareh tam notri.
IV
Pišem na robu glasbe,
a tako dolg je čas,
ko nosimo njegovo masko,
da ni prostora za pozabljivost,
za samopozabo na nevidno steno
in na drevo za samomore,
na domotožje,
da bi se poslovili
od vsega mogočega.
Rad bi se rešil te more: tistega odpiranja oken, ko gledam, kako se obeša dan na večerno zarjo.
Nekdo bi moral nekaj storiti,
da bi se zgodil čudež
in bi bil srečen,
tako kot v Mesečini,
ko polnoč vonja
po zaljubljencih
in mrzla pršavica trka
na priprta vrata spomina.
Moral bi se rešiti tega bojazljivega obraza, za katerim se skrivajo moja temačna brezna,
Sodobnost 2000 I 1144
III
Poezija
toda človek je žival in lahko me ubije.
Pišem spontano, pozabljam tiste, ki so nekoč čutili, kako drhtim na koncertih.
Brž ko grem ven,
me zgrabi vrtinec udarcev.
Čutim: manjkajo mi minute, da bi razprodal svoj dolg, ki mi zapira vrata in mi sledi v sen kot privid.
Pišem na robu glasbe,
da bi jo poslušali vsaj tisti žalostni,
bojim se, da se stena in drevo podirata,
da mi služabnik večnosti
obrača hrbet.
V
Težko je biti glasbenik!
Kar naprej kričim v tišino,
a nihče
me ne sliši.
Kaj mislijo, da človek lahko živi
od zvokov?
VI
Še teže je razglašati, da je življenje himna in da ga moramo živeti kljub pošastim časa, ki postane zgodovina, brž ko ga človek zaznamuje z utripom svojih kril.
Sodobnost 2000 I 1145
Poezija
Ne moremo se igrati s spominom, ki prekriva svet in ga kažejo pogledi, izgubljeni v megli in onkraj.
Lahko prodre skozi katero koli luč in se nepričakovano spet pojavi, kajti luč dovoljuje vse, kar je vidno in sluteno
na tej zmedeni strani reke, kjer človek neprestano tiplje proti Zahodu.
Začel sem se razgaljati, da bi pozabil,
kako čas neprestano grozi, da me bo pustil zunaj.
Rad bi pobegnil od teh tujcev, ki gledajo, ne da bi videli, poslušajo, ne da bi slišali nevihte glasov, ki se dvigajo nad svetom.
Sodobnost 2000 I 1146