232 A. Štritof: »Tragedija« in »komedija« na pročelji novega gledališča. „Tragedija" in „komedija" na pročelji novega gledališča. V zadnjem času je dobilo deželno gledališče na svojem pročelji znamenit okrasek; slavnoznani naš kipar gospod A. G a n g 1 mu je namreč postavil v dolbinah na sprednji strani dva krasna kipa: alegoriški podobi tragedije in komedije. Snov bi se utegnila zdeti marsikomu precej lahka in hvaležna, toda prav takšni predmeti delajo navadno največ preglavice umetniku, kateri neče samo posnemati, kar so že ustvarili drugi, ampak stavi baš v izvirno idejo svojega dela najvišji ponos. Vrhu tega je moral umetnik v tem slučaji še računjati z odmerjenim prostorom. Gospod Gangl je rešil svojo nalogo, kolikor morem soditi jaz, zanašajoč se zgolj na prirodno svoje estetiško čustvo, tako izvrstno, da je do cela opravičil visoko naše mnenje o svoji nadarjenosti. Kipa sta nadčloveške velikosti (od tal do glave merita po 2-25 m), zvršena sta od rmenkasto-belega isterskega kamena in nam kažeta bistvo tragedije in komedije v dveh genijalno izumljenih ženskih podobah, ki sta oblečeni z novodobno dekorativno draperijo in imata na sebi značilne embleme svojih pojmov. Na »komedije* ljubkem obrazu je izražen vesel nasmeh, toda ta veselost ni taka, kakeršna se časih loti resnega človeka, ko ga obide »dobra volja* ; temveč tej radosti je pravi vir v popolni brezskrbnosti, lahkoživnosti, da, celo lahkomišljenosti in razkošnosti: minulost je pozabljena, bodočnost — kdo bi že mislil nanjo! Veselimo se jedino le sedanjosti in hitimo, da jo užijemo v polni meri! Takih mislij polna glavica je obrnjena kvišku, in slastne oči zr6 proti radostno iztegnjeni goli desnici, katera drži žezlo svojega dostojanstva — paličico vodilko s Kurentovo glavo na konci, kakor bi ž njo vodila še cel zbor jednako prešernih lahkoživk za seboj. Lasje se ji mršavo kodre" ob desni strani kot znak slobodnega vedenja; leva roka oklepa ob strani moško krinko satirskega izraza, spominjajoč nas starodavnega postanka grške komedije ob Dijonizijevih praznikih, desna noga je pomaknjena nekoliko naprej, kakor bi se zdajci hotela privzdigniti v vesel poskok. Koliko življenja, koliko dejanja! — Do cela drugačna je »tragedija*. Desnica krčevito drži bodalce, pripravljeno na sunek, z levico si razkriva vrhnjo obleko, da se oprosti tesnobne ovire; noge stoje" v ener-giški poziciji, obraz pa — ta obraz nam pove" vse! Duševna razburjenost je prikipela junakinji do vrhunca, strasti so zadušile vsak trezni premislek, zdajci se mora zgoditi usodni tragiški čin! Energiško čelo kaže gube, žareče oči so stopile iz otlin in zro prebodljivo na predmet, na katerem se prav kar zg6di krvavo dejanje, usta so odprta, okrog njih pa utriplje neopisna bolest. Skoro bi stopili k junakinji in ji zaklicali: »Nikar ! A. Štritof: »Tragedija« in »komedija« ua pročelji novega gledališča. 233 Kar namerjaš, bode ti v pogubo!* Ali te bridke poteze na obrazu! Ali nima vzroka, da si napravi sama pravico, katero ji drugi teptajo z nogami ? In — storjena je tragiška krivda. Posamezno je poudarjati pri obeh kipih zel<5 prirodno izvedeno dra-perijo, zlasti pa očito razliko med debelo vrhnjo haljo in mehko, skoraj prezorno spodnjo tančico. Poslednja se v lahnih gubah tesno ovija gore-njega telesa — pri »tragediji* tudi nog od kolen nizdolu — da se nam nagota sicer decentno zakriva, da pa vender lahko zasledujemo lepe obrise in oblike posameznih telesnih delov pod tančico. Nezakrita je pri »komediji* desna roka in desna noga od kolena, pri »tragediji* pa leva roka; gola so pri obeh poleg vratu in zapestij tudi stopala. In cel6 na teh razkritih delih se nam kaže razloček med komedijo in tragedijo: tam obilost in polnota, kakeršna vzrasta le v razkošno-nasladnem življenji, tu skoro moška kostnatost in žilavost. — Končno tudi ni prezreti, da oba kipa prav ukusno izpolnjujeta dolbini, kateri je moral vpoštevati umetnik. Zal, da sta baš dolbini preplitvi! Zaradi njiju molč naprej pomaknjene noge čez rob plošče podnožnice, sloneč na posebnem ploščinem podaljšku. Vredno je, da se na tem mestu zabeležijo tudi prejšnja Ganglova dela. Imel sem priliko in srečo na svoje oči gledati postanek skoraj vseh. Prvo delo, s katerim je Gangl zaslul leta 1883., dobivši zanje v Gradci na jubilejski razstavi prvo darilo z diplomo, to je »Kristus na križi*, zrezljan od zelenikovine, sedaj svojina gospoda kanonika Kluna. Med raznimi študijami na dunajski akademiji je zlasti hvalno omenjati »Davida mladeniča«. Izven šole je za akademiških let Gangl zvršil modelovana doprsna kipa gospoda profesorja Sukljeta in ekscelencije barona Schwegla. Spominjam se, da so prvi kip ob nekovi razstavi cel6 dunajski časniki omenjali priznalno. Dalje je zabeležiti več osnutkov za Vodnikov spomenik, izmed katerih se jeden večjih dandanes hrani v ljubljanskem Rudolfinumu. Dalje je »Vodnik« sam iz leta 1888., lit od brona in postavljen na Valvasorjevem trgu pred gimnazijskim poslopjem. Ko je Ganglovo ime zlasti po »Vodniku* zaslulo tudi onostran mej naše ožje domovine, pozval je vladika Strossmaver umetnika, da napravi na glavnem vhodu v djakovsko stolnico velik relief Kristovega vstajenja. To delo, ki obseza sedem vpodobljenih oseb, bilo je dovršeno še leta 1889., kratko pred odhodom Ganglovim v Italijo in na Francosko, koder je umetnik, podprt z državno umetniško ustanovo, leto dnij (1890.) spopolnjeval svoje študije. Lani (1892.) pa je bila zvršena velika skupina nad glavnim pročeljem novega gledališča, predstavljajoča »genija z dramo in opero*. Ta skupina je s »tragedijo« in »komedijo« pač najdivnejši kras novega gledališča in bodi v mlademu umetniku v tolažbo za vse prebite bridke ure! A. Stritof.