Zbirka Hektor Dim Zupan Hektor IN MALE LJUBEZNI Ilustrirala Andreja Gregorič Ljubljana 2020 Čas. Neki Albert se je menda dosti ukvarjal z njim. Zdelo se mu je, da je precej relativen, da se nanj ne da zanesti. Da je izmuzljiv kot jegulja. Ko že misliš, da si ga zgrabil za vrat, se ti izmuzne nekam v vesolje, kjer postane nekaj čisto drugega. Od tod tudi njegova misel, da v bistvu časa sploh ni, da so si ga ljudje enostavno izmislili, da so lahko nekaj, kar ne obstaja, razdelili na dva dela. Na katera, ste verjetno že uganili, kajne? Na preteklost in prihodnost seveda. Nekateri so zraven štulili še sedanjost, jasno, povsem zmotno. Ker tisti trenutek, ko nekdo reče, da je v sedanjosti, je v bistvu že v preteklosti. Zakaj vam to pripovedujem? Da boste že končno enkrat doumeli, da psi nimamo glave samo za to, da vohamo, prisluškujemo, gledamo, uničujemo brikete in takšne banalije, ampak da tudi razmišljamo. To velja še posebno za labradorce. Ker smo naravnost usekani na to, smo tako rekoč nekakšni filozofski psi. Zazrite se v obraz labradorca. Kaj boste videli? Visoko čelo, nekaj gubic, ki so posledica razmišljanja, in moder pogled. Podoben profil kot pri Sokratu. Čas ne teče vedno enako hitro. Kadar me tišči lulat, a nihče noče zapustiti televizorja, da bi mi odprl vrata, takrat se minute vlečejo kot ure. Se pa zgodi, da pridem s sprehoda in si mislim, da smo bili zdoma nekaj minut, pa zaslišim mamo Janjo: »Kje ste se potikali dve debeli uri.« Da včasih pes skoraj ne more verjeti. Pri nas je razvoj ubral nekoliko drugačno pot kot pri ljudeh. Vi si neprestano nekaj zapisujete. Mi pa se sporazumevamo z zvokom in predvsem z von­jem. Na žalost je pri ljudeh postal nos zakrnel organ, v veliki meri namenjen bogatenju lepotnih kirurgov. Ogromno sporočil je ostalo zakodiranih, zato vam ni preostalo drugega, kot da spregovorite. Koliko nepotrebnega govoričenja potrošite za vsako malenkost. Kar bi lahko nadomestil samo en kratek vdih skozi nos. Pri električnem drogu na koncu ulice je sporočil za najmanj sto petdeset pisem, če računamo eno pismo eno tipkano stran. Zaradi skupne zgodovine ni čudno, da pse in ljudi povezuje še nekaj: Ustno izročilo. Pametni stari psi, ki jim strokovno rečemo stara ščeneta, neprestano posredujejo modrosti novim generacijam. Tako gre to že od nekdaj. Stara ščeneta vedo povedati, da ljudje mislijo in živijo počasi. Približno sedemkrat počasneje kot psi. Zato morajo tudi sedemkrat dalj živeti. Tako sem opazil, da tudi moji dvojčici Mija in Pija nekatere stvari dojemata bolj počasi. Zato nekaj napotkov nadobudnim cuckom, kako vzgajati gospodarja: Navezujte z njim tesne stike. Ne zanemarjajte procesa socializacije. Nikoli ne dovolite, da bi otroci počeli stvari, ki jih ne boste trpeli, ko boste malo zrasli. Učenje naj bo zabava. Predvsem pa ne pozabite, da je pametneje vnaprej preprečiti slabe navade, kot jih popravljati pozneje. Priporočam doslednost in vztrajnost. Gospodarji, še posebno, če so to še otroci, dojemajo počasi, zato je treba z njimi ponavljati, včasih tudi v nedogled, da kaj zakapirajo. Čeprav sta Mija in Pija dvojajčni dvojčici, sta iz istega legla, tako da so razlike minimalne. Kako težko ju je bilo navaditi, da morata zjutraj najprej spustiti psa, potem šele lahko gresta v kopalnico. Ker tam za njiju čas teče relativno hitro, zame pa relativno nevzdržno počasi. Ampak če boste dosledni in iznajdljivi, bo vaš trud po navadi poplačan. Stara ščeneta pravijo, kadar ne gre zlepa, bo šlo pa zgrda! To pomeni, da je treba včasih poseči tudi po bolj učinkovitih sredstvih, da jim sporočilo doseže možgane. Naj vam razložim na lastnem primeru. Ta mali se pred vrati kregata, katera bo šla prej v kopalnico, jaz pa se bojim, da mi bo v predsobi razneslo mehur. Tako daleč sta me spravili, da sem pred vhodnimi vrati na parket izpustil opozorilno lužico. Da se bo jasno videlo, kako je Hektorju hudo. Ne boste verjeli, zgodilo se ni nič. Lužice še opazili nista. Dobro, sem si rekel, se zgodi, človeku se mudi, je pač zamišljen. Drugi dan napadem z isto mero. Spet nič. Poskusim še v tretje. Po pravici povedano, počasi me je zapuščalo potrpljenje. Spet nič. Lužica se je do opoldneva posušila in zapustila komaj opazen madež. Dobro, sem si rekel, če hočeta vojno, jo bosta pač imeli. Tik pred vrati sem ustvaril lužooo. Eno takšno malo morje, iztisnil sem iz sebe vse do zadnje kapljice. Pa mislite, da je kaj zaleglo? Še opazili je nista, ko sta v zadnjem trenutku brzeli v šolo. Naj na tem mestu omenim, da imam izrazit estetski čut. Nekatere stvari se mi preprosto upirajo. Ampak če hoče pes kaj doseči, se mora včasih tudi odpovedati svojim načelom. Torej, malo zardim in priznam, pred vrati sem ustvaril klobaso. Srednje veliko in srednje nedišečo. Skrajno sredstvo, ki pa nikoli ne zataji. Pasji kakec ima naravnost čarobno moč. Takšno, da sta celo moji dvojčici končno dojeli. Za vedno sta si zapomnili: Preden grem v kopalnico, ne smem pozabiti na Hektorja. Se vam zdi to težko? Meni ne! To so v bistvu nekakšne osnove, brez katerih ne gre. Tako kot psi so si tudi ljudje po značajih zelo različni, zato moramo vzgojo prilagoditi na vsak osebek posebej. Mama Janja je bila odprte glave, z njo je bilo veselje delati. Po nekaj vajah si je bistvo zapomnila za vse življenje. Štefan je bil pa brezupen primer. Kadar mu je že dobro steklo in sem si oddahnil, končno, je spet vse pozabil in zamešal. Revež je imel kompleks, da je pameten. To je pri ljudeh huda duševna motnja, ki je pri vzgoji zelo moteča. S približno takšnim razmišljanjem sem se ukvarjal tam na svoji odejici, ki je ravno prišla iz pranja in je še krepko zaudarjala po pralnih praških, ko sem zaslišal blagi glas mame Janje: »Kdo je na vrsti, da pelje Hektorja na sprehod?« Bil je res že skrajni čas! Kdor ima hišnega ljubljenčka, ga je dolžan ljubiti, to že samo ime pove. In zanj ustrezno skrbeti, seveda, sem si mislil. Takšnih dogodkov se nerad spominjam. Ste se že kdaj počutili peto kolo? To pomeni, da se vam zdi, da ni nikomur mar za vas, da ste vsem odveč. Da ste pač samo rezervno kolo, za vsak primer, če že ni kaj boljšega. Brrrr, kar kožuh mi potegne skupaj, ko samo pomislim na to. Štefan je prvi napadel: »Ne glej mene, z lastnicama se pomeni,« je dejal pomenljivo, seveda, ko je pa pred televizijo čakal na prenos teniškega dvoboja iz Pariza. Kakšno je bilo navdušenje obeh sestric, vam težko opišem. Nenadoma sta začutili gorečo potrebo po pisanju domačih nalog in širjenju znanja nasploh. »A ti sploh veš, kako mraz je zunaj,« je Mija zavila z očmi. »Pa veter piha in sneg so napovedali,« je v istem tonu dodala Pija. Nejevoljno sem zmajal z glavo. Takšne je moralo poslušati peto kolo. »Saj vendar nista iz sladkorja,« jima je očitala mama. »Komu je pa že škodil svež zrak, lepo vas prosim,« sem si mislil. »Potem mi bo zmanjkalo časa za domačo nalogo,« je nejevoljno pribila Pija. Glede domačih nalog sem bil na tekočem. Privlekli sta jih iz torbe vedno takrat, kadar jima kakšno opravilo ni dišalo. Če ne bi bilo Hektorja pri hiši, sem si mislil, že ne bi bili odličnjakinji. Karkoli to že je. Mija je iz torbe privlekla velik atlas. Seveda, da bi naredil čim močnejši vtis: »Vprašana bom zemljepis. Joj, kako velik je svet!« Pija pa je prikimala: »Res, naravnost ogromen je.« Spričo tako velikega sveta je mama ostala brez besed. Globoko v sebi je seveda vedela, da je vse skupaj larifari, da je v bistvu posredi lenoba, ampak mame so pač takšne, da bi naredile vse, samo da bi se mularija učila in delala naloge. In zgodilo se je to, kar sem pričakoval že od vsega začetka. Moja draga Janja, punca z veliko pasjo dušo, se je pričela oblačiti, da se prepriča, če je res tako mraz zunaj in če bo nemara še celo snežilo. Meni je bilo vseeno. Sprehodi z Janjo so bili sicer počasni in kratki, je pa bila zato lepo vzgojena in mi je dopuščala maksimalno svobodo. Če sem se zadržal na vogalu tudi po kakšno minutko več, je potrpežljivo počakala. Z do konca odvitim povodcem. S seboj je v žepu vedno nosila polivinilne vrečke, da je lahko pospravila za mano, kadar sem imel kakšno biološko potrebo. Saj razumete, kaj mislim, kajne, kadar me je pač prijelo. To ni nič takšnega, tudi vam se zgodi, a ne? Nikoli se ni zgodilo, da ne bi počistila za mano. Drugače, kakor Štefan. On je tudi imel vedno vrečke s seboj, za to je že poskrbela Janja, uporabljal jih je pa samo takrat, če naju je kdo videl. Zato sem mu naredil uslugo in se olajševal na bolj samotnih krajih. Saj razumete, po svoje sem ga imel precej rad. Imel sem ga rad, nisem pa bil vanj zaljubljen. Ljudje ogromno opletate z ljubeznijo, povsod jo tlačite zraven, pa naj gre za rastline, živali, gore, hiše, avtomobile, parket, celo v kamne se zaljubite, da na koncu pride ven ena takšna čudna ljubezenska godlja, da se noben pes ne znajde več, kaj bi z njo. Da bi bilo še teže razumeti, ste v vse vere vgradili na tone ljubezni, v imenu katerih se potem greste vojne in se uspešno pobijate med seboj. Tudi labradorec, ki je usekan na razmišljanje, pri najboljši volji ne ve, kaj naj si misli. Ne se ustrašit, ne bom vam reševal civilizacije, ki ste jo tako mojstrsko zapletli. Menda imate eno vedo, ki se ji reče psihiatrija, pa ni vrag, da ne bo kaj izmozgala. Vse to sem vam povedal zaradi tega, da boste lahko razumeli, kako imamo psi to področje napredno urejeno. Pri nas ne obstaja ena sama velika ljubezen, kot nekakšen bog, ampak imamo namesto tega cel kup malih ljubezni. Za vsako stvar, ki si to zasluži, po ena mala ljubezen, lepo pregledno in pošteno. Zato se pri nas ljubezni ne da hliniti in je uporabljati za vzvode za doseganje pokvarjenih ciljev. Psi čustvujemo tako, ali nekoga imaš rad, ali ti je zanj vseeno, ali pa ga ne maraš. V to zadnjo kategorijo sodijo vsi tisti, ki so bili ugriznjeni. Stara ščeneta to razlagajo takole: Če vse ljubezni stlačimo v en balon, lahko nekje približ­no na sredini nanj s flomastrom narišemo črto in na eno stran napišemo maram, na drugo pa ne maram. Maram in ne maram sta torej dva dela, ki tvorita celoto. V življenju pa to izgleda nekako takole: Mija in Pija maram, poštar ne maram! Janja in Štefan maram, mačkon Feliks (in drugi podobni osebki) ne maram! Sprehodi maram, kopanje v kadi ne maram! Zlata prinašalka Nike maram, rotvajler Reksi ne maram! Včasih pa nanese tudi takole: Mama maram, oče Robin tudi maram. Ali pa: Veterinar ne maram, policaj ne maram. Ampak, ko se vse to v balonu lepo premeša, pa spet znese približno ravnovesje. V bistvu nisem rasist, je pa res, da nekatere pasme slabo prenašam. Nekako se ne ujamemo z bokserji in rotvajlerji. Zato, ker smo si tako različni. Labradorci smo poduhovljeni, razmišljajoči, bokserji in rotvajlerji pa so igrača svojih pranagonov, ena sama preprostost in groba sila. Sicer imam raje, da se kri ne meša preveč med pasmami, ampak konec koncev vsi izviramo od istih prednikov. Tudi med mešančki so prav v redu fantje in punce. Aja, kje smo že ostali? Sprehod maram, Janja tudi maram! Za sprehod noben mraz ni premrzel in nobeno sneženje preobilno. Ne, kje pa, zato pa imamo labradorci krznene plašče! Saj razumete, pošalil sem se. Janja mi je pripela povodec na ovratnico že v predsobi, ker sem ji zunaj že nekajkrat zbrisal. Vem, vem, nikar ne gubajte čela. Izkoristil sem dragega človeka, ki ga maram. Priznam, ni bilo lepo. Pri Štefanu mi kaj podobnega ne bi nikoli uspelo. Tudi Mija in Pija sta preveč pozorni. Po drugi strani je bila pa to tudi edina prilika, da sem lahko obiskal eno sosedo, ki je v zrak spuščala takšna dišavna sporočila, da se je vsakemu normalnemu psu dobesedno mešalo. In za sebe še nikoli nisem trdil, da nisem normalen. Kar vidim vas, kako vihate nosove in si očitajoče mislite, kako sem zaradi ene male ljubezni razočaral drugo. Lepo počasi! V kratkem bo tudi vas zadelo, ko vas bo potegnilo v globino oči kakšne sošolke ali sosede. Če vas že ni. Takrat se spomnite na te besede, s tistimi vatli me ocenjujte. Ko vam bo srce razbijalo, kot bi hotelo izskočiti in se samo podati do izbranke, ko boste mislili, da jahate oblake, da samo za vas cvetijo rožice, katerih prej sploh niste opazili, in kako lepo pojejo ptički. Takrat me boste razumeli. In zraven upoštevajte, da sem samo pes, pa čeprav labradorec s filozofskimi nagnjenji. Janja si je privihala ovratnik in sva šla. Zima ima v naših krajih nekaj značilnosti, po katerih jo spozna vsak dojenček. To vi pač niste, ker tole prebirate. Zato vas ne bom spraševal. Največja značilnost je, da noč pohrusta dobršen del dneva, tako je, namesto da bi bilo popoldne, že zvečer. Lahko da je mraz, lahko da je sneg, lahko da je oboje. Ni pa nujno, ker se, če gre verjeti starim ščenetom, podnebje nekako spreminja na topleje. No, tistega večernega popoldneva, ko sva se z mojo drago Janjo odpravila na sprehod, o kakšnih podnebnih spremembah ni bilo ne duha ne sluha. Bila je dobra stara zima, mraz je bil, da je sneg škripal pod nogami in še kar naletaval je. Janja si je šal ovila okoli glave kot ruto in hrabro zakorakala v gaz. Vodil sem jo počasi in pazljivo. Posebej sem pazil, da je ne bi potegnil, da se ne bi na glavo postavila v kup snega, ki ga je še vedno nametaval mladenič s črno kapo, katere vrh je pobelil sneg. Novozapadel sneg ustvari posebno tišino, ker se zvok vpija v vatasto belino. Še celo avtomobili dobijo drugačen, bolj pridušen zvok. Tišino so rezali rezki zvoki lopat, ki so praskale po asfaltu. »Poglej, Hektor, kako je lepo,« je ganjeno zašepetala Janja. »To naj bo tvoja nagrada,« sem si mislil zadovoljno, »ker si se žrtvovala za vašega hišnega ljubljenčka.« Vse je bilo v najlepšem redu, dokler nisva dospela do električnega droga na koncu ulice, katerega sem že nekajkrat omenil. Ja, do tistega, ki ga imenujem pasji telefon. Tam pa me je čakalo sporočilo, da bi me skoraj kap. Jasno in glasno je pisalo v vseh jezikih: »Nike se ženi!« Obstal sem kot vkopan. Sredi zime sem videl vsenaokoli cveteti rožice, in ptički so peli, tudi tisti, ki so bili takrat nekje daleč v Afriki. Kriza! Verjetno ste že uganili. Ja, seveda. Nike maram! Mimo je prišel sosed in z Janjo izmenjal par vljudnostnih besed. »Kakšni pasji dnevi,« je končal in se poslovil. »Ti butec sosedski,« mi je šinila kri v glavo, »kaj pa ti veš, kakšni so pravi pasji dnevi!« Kajti ni bolj pasjega dneva od tega, da dobiš pošto, da se zlata prinašalka Nike, tista, pri kateri je globina oči več­ja od najglobljega morja, da se tista Nike ženi, jaz pa sem privezan na Janjo, ki klepeta s sosedom o pasjih dneh. Počutil sem se, kot bi vsa elektrika, ki je napajala mesto, z droga preskočila naravnost name. Prvo, kar mi je prišlo na misel, je bilo, kako bi pregriznil povodec. Ali pa da bi odvlekel Janjo po riti kot velike sani do prizidka hiše, kjer je stanovala Nike. Popadale so me nore misli, da sem se jih kar ustrašil. Za hip, ampak zares samo za hip me je spreletelo, da bi Janji odgriznil roko in se tako osvobodil. Ali pa, da bi skočil pod avto in bi mi zaradi tega morali odpeti povodec. Morda bi bil še toliko pri močeh, da bi se privlekel do Nike. Joj, da bi pasji bog uredil, da bi dobil krila, da bi poletel kot zmaj, sem si zaželel, kot bi me znana labradorska modrost do konca zapustila. Skratka, v tistem trenutku sem se res znašel v obupnem stanju. Moral sem izgledati kot kup nesreče, ker je tudi mama Janja ugotovila, da je nekaj narobe. »Kaj pa je, Hektor, a te zebe?« je vprašala z zaskrbljenim glasom. Seveda, opazila je, da je vse veselje s sprehodom splahnelo. Kaj naj ti razlagam, moja draga Janja, punca z veliko pasjo dušo, kako naj ti povem, kaj piše na telefonskem drogu, ko pa ti nos uporabljaš samo zato, da ti sončna očala obtičijo na obrazu. Kako naj ti povem, kaj čutim do Nike, če pa ti sploh ne veš, da obstaja. Janja se je nič kriva znašla pred vprašanjem: Kaj storiti z mrtvo ribo na povodcu? Ker sem na žalost takrat res tako izgledal. In tako sem se tudi počutil. Počepnila je k meni in me objela okoli vratu: »Moj ljubi kuža, pa ja nisi zbolel,« mi je zašepetala na uho. Zbolel? Kaj pa vem, kako naj se temu reče. Prav zdravo gotovo ni, ker tako boli, sem razmišljal, ne da bi tudi enkrat samkrat pomahal z repom. Kar seveda Janji ni ušlo. »Pojdi, ljubček moj, greva hitro domov na toplo,« je rekla zaskrbljeno, »ti bomo izmerili vročino. Če ne bo bolje, boš moral pa k zdravniku.« Po teh besedah mi je skoraj spodrsnilo, kajti: Veterinar ne maram, merjenje vročine ne maram na kvadrat, če razumete, kaj hočem povedati. Ker si vsakokrat, ko mi merijo vročino, vroče zaželim, da bi tistemu, ki je izumil termometer, storili isto, kot meni. Mogoče bi potem bolj premislil, kaj bo izumljal. Pri psih naj bi bilo življenje sestavljeno iz majhnih radosti, majhnih ljubezni in majhnih tegob. Tako učijo stara ščeneta. Potem se pa pes vpraša, še posebno, če je labradorec, usekan na razmišljanje, kako majhna mora biti ljubezen, da ne postane velika. Brez zlih namenov, ampak včasih se mi zazdijo stara ščeneta brezkrvni znanstveni teoretiki, ki so o življenju največ izvedeli po ustnem izročilu. Potrto in brezvoljno sem torej stopicljal za Janjo proti domu in mislil na Nike. Vem, težko me boste razumeli. Ko boste zaljubljeni, naj vas privežejo na povodec in namesto da bi šli na randi, naj vam vtaknejo termometer. Potem pa pridite k meni, da se pogovorimo. Kajti tuje nesreče so daleč, zavemo se jih šele, ko jih občutimo tudi na lastni koži. In tako prispeva do domačega praga. Če bi vi imeli na povodcu mrtvo ribo, se seveda ne bi bali, da vam bo ušla. Kajti značilnost mrtvih rib je, da so pri miru. Da se jim nikamor ne ljubi. Tudi Janja je prišla do podobnega zaključka in mi že pred vrati snela ovratnico. Napaka. Velika napaka. Nikoli nisem rekel, da sem mrtva riba. Rekel sem samo, da tako izgledam. V resnici pa je sredi na pogled mrtve ribe strahotno razbijalo krvaveče srce. In v tistem trenutku je bilo srce tisto, ki je ukazovalo, možgani so povsem odpovedali. Ko si je moja draga Janja otresala sneg s čevljev, je zaslišala šum za hrbtom. »Samo črno črto sem še videla po belem snegu, tako jo je zbrisal na cesto,« je malo zatem poročala Štefanu. Ravno sredi finalnega dvoboja na Roland Garrosu, da je bil še dodatno nejevoljen. »Kaj se nismo zmenili, da ga odpneš šele v predsobi?« »Tako čudno se je vedel, bojim se, da ni kaj bolan.« »Nič ni bolan, samo pretkan. Gotovo se kje v bližini kakšna psička goni.« »Kaj si spet zapravila Hektorja,« se je jezila Mija. »Vedno samo tebi pobegne,« je očitala Pija. »Če vaju že res tako skrbi za vajinega psa, zakaj ga pa potem sami ne vodita na sprehod!« Štefan se je prijel za glavo, ko je videl povodec v ženinih rokah: »Pa ne, da si mu snela ovratnico.« »Kako bodo pa sedaj ljudje vedeli, čigav kuža je,« je kar poskočila Mija. »Saj ima čip pod kožo,« se je branila Janja. V hiši je bilo obsedno stanje. Ljubljenček jo je pobrisal neznano kam. Brez ovratnice z obeskom. Ki je nekakšna pasja osebna izkaznica. Zunaj pa je pritiskal mraz in na drobno je snežilo. Oče je sklical družinski krizni sestanek. Sedel je za mizo tako, da je lahko škilil proti ekranu, kjer so se odigravali zadnji udarci na teniškem turnirju. »Revež ni vajen takšnega mraza,« je šlo Piji kar na jok. Mija pa je posmrkala: »Če se mu kaj zgodi, si nikoli v življenju ne bom odpustila.« »Nič se mu ne bo zgodilo, saj ni prvič ušel,« je svojo družino poskušal pomiriti Štefan. »Jaz sem kriva, dobro se zavedam,« je skrušeno dejala Janja, »ampak tako bolan, tako nesrečen je bil videti, da sem se resno ustrašila zanj. Še na kraj pameti mi ni padlo, da bo storil kaj podobnega.« »Kar je, je,« je nejevoljno povzel Štefan, ker se je set pravkar končal, on pa ni videl zaključnega udarca, »zdaj moramo gledati naprej.« Mija je plosknila z rokama: »Že vem, obvestimo policijo, da se je izgubil.« »Pa na radio ne smemo pozabiti,« je dodala Pija. Glava družine Štefan je zmajal z glavo: »Lepo počasi. Ne smemo pozabiti, da je Hektor pameten kuža, ki točno ve, kje je doma. Še vedno se je sam vrnil. Mislim pa, da ne bo odveč, če za začetek izvedemo iskalno akcijo. Midva z mamo bova šla po cesti navzgor, vedve pojdita pa v drugo smer, potem pa zavijemo proti reki in se snidemo pri mostu.« »Pa toplo se oblecita,« je mama zaklicala za hčerkama, ki jima enkrat za spremembo ni bilo treba reči dvakrat. Svoboda je tako kot zdravje. Ko si zdrav in svoboden, se tega sploh ne zavedaš, ker se ti zdi, da je to samoumevno, da tako mora biti. Figo mora biti! Zdravje znaš ceniti šele, ko gre z njim kaj narobe. S svobodo je enako. Ali pa tako, kot se je zgodilo v mojem primeru: nenadna svoboda me je neizmerno osrečila. Nobenega povodca, nikogar, ki bi vpil za menoj, Hektor to, Hektor ono, Hektor sem, Hektor tja. Čeprav se je vmes našel tudi ščepec pelina v obliki slabe vesti. Ampak ne prevelik in ne pregrenek. Tako sem se znašel na cesti pred našo hiško. Vse poti so bile odprte na vse konce sveta. A kaj bi s svetom, če se pa prelestna Nike ženi. Verjetno ste že uganili, kam sem jo ubral. In to po najbližji poti, kar so me noge nesle. Da je malo manjkalo, da me ni zbil avto, ker na poledeneli cesti obema zavore niso prijele. Nike je sicer bila ljubljenček, njena gospodarja, starejši par, sta jo zelo marala, ampak sta bila prizadeta z nekim čudaškim prepričanjem, da pes ne sodi v stanovanje. Tudi vrt sta z mrežasto ograjo razdelila na dva dela, na travnati in zelenjadni del. Nike je smela biti samo na travnatem delu, kjer je imela letno rezidenco, lično pasjo uto. Pozimi pa je skupaj z avtomobilom stanovala v garaži. Zaradi silne hitrosti in spolzkega terena me je okoli vogala krepko zaneslo, kot bi igral v kakšni risanki. Potem pa takoj hladen tuš: Pred garažnimi vrati prizidka, kjer je prebivala Nike, sem v snegu zagledal dve piki. Eno veliko in eno majhno. Zle slutnje so mi napolnile dušo. In kmalu zatem so se uresničile. V snegu pred velikimi hrastovimi vrati sta že sedela rotvajler Reksi in mali mešanček Fifi, kateremu je dvakrat zavit dolgodlaki rep štrlel v zrak kot antena ali pa še bolje kot zastava. Naj ne omenim, da takšni repi ne prispevajo k pasji lepoti. Če zraven prištejem še pritlikavost, potem se upravičeno vprašam, kaj je ta cucek sploh tam počel. Saj bi njegov rep dolgonogi Nike segel komaj do trebuha. Po drugi strani je pa to še en dokaz, da ljubezen ne pozna meja. Upočasnil sem korak, da onadva v snegu pred vrati ne bi opazila, kako se ženem. Poskusil sem celo eno zažvižgati in se delati, kot bi me pot povsem slučajno zanesla tam mimo. Naj razložim, da je bila celotna situacija precej zapletena. Rotvajlerji mi nekako niso šli, še posebno slabo sem pa prenašal zamaščenega Reksija. Nekajkrat je bilo že na tem, da se spopadeva, če naju ne bi zadržala povodca. In vedno je začel on. Bevskal in renčal je proti meni in mi kazal zobe. Sam se nisem zaganjal kot on, ker sem pač labradorec. Kar pa sploh ne pomeni, da bežim pred dvobojem. Ne, kje pa! Vse sem si zapomnil in podatke shranil v tisti konec možganov, kjer se skriva srd. Sneg je naletaval čedalje močneje, prej drobne snežinke so se povečale in zgostile. Reksi je vstal in seveda neuspešno poskušal dvigniti uhlja. Prvič sva si stala nasproti brez povodcev okoli vratu. Za hip, ampak zares samo za hip, sem to celo obžaloval. Naj se zgodi, kar se ima zgoditi, sem si nato rekel in se odločno napotil proti garažnim vratom. Počutil sem se kot gladiator v stari rimski areni, ki se je z dvignjeno glavo podal v boj na življenje in smrt. Fifi je začutil napetost v zraku. Pritajeno je zacvilil in se stisnil v kot pod napušč. Reksi je nenadoma dvignil taco in s hripavim glasom rekel: »Delaj mir, ne vojno.« Vedel sem, da sem te besede že nekje slišal, da niso zrasle na njegovem zelniku. Ampak to tisti trenutek ni bilo važno, važen je bil njihov pomen. Bilo bi zares skrajno bedasto, da bi se spopadla pred Nikinimi vrati. Ker bi v tem primeru zagotovo oba izgubila. Tudi sam sem dvignil taco in odgovoril: »Mir s tabo.« Fifi je veselo pomahal z repom in se vrnil v svojo vdolbino v snegu. Sedel sem pred vrata, od koder so prihajala tista neverjetna dišavna sporočila in se hrepeneče zazrl v kljuko. Kaj bi dal, da bi pasji bog pritisnil nanjo in bi ugledal obličje nje, zaradi katere sem tam zunaj čepel v snežnem metežu. Po kakšnih dvajsetih minutah sem iz daljave zaslišal Janjin glas. »Hektor, Hektor.« Z drugega konca sta me precej glasneje klicali Mija in Pija. »Dvakrat,« je zahreščal Reksi. Ko sem ga vprašujoče pogledal, je dodal: »Dvakrat so me klicali. Tukaj sem že tri ure.« »Jaz tudi, jaz tudi, skoraj,« je s tankim glasom vskočil Fifi. »Ne smeš biti preveč pri miru, da ti rit ne primrzne na zemljo,« je nato svetoval Reksi. »Jaz sem sneg že toliko segrel, da mi je prav prijetno,« se je Fifi ponovno vključil v debato. Reksi ga je pogledal zviška in prhnil snežinke z nosu. »Da si ne boš kaj naredil, mali. Raje se oglasi pri frizerju!« Fifi se je užaljeno namrdnil in se obrnil stran. Potem so se nekaj časa slišali samo hrepeneči vzdihi. Pogledal sem Reksija, ki se mu je sneg nabral na širokem temenu, da je izgledalo, kot bi si na glavo poveznil belo smučarsko kapo. In prvič v življenju mi ni bil zoprn. Zavedel sem se, da je tudi on zaljubljen, tako kot jaz. In mali Fifi. Vsi smo bili žrtve iste bolezni, ki se ji reče ljubezen. Tako rekoč tovariši v nesreči. Soborci v boju brez upa zmage. Zavedel sem se, da mi je toplo pri srcu, da nisem sam. Cestna svetilka je komaj prodirala skozi zaveso snežink. S Fifijem sva si občasno otresala sneg s kožuha, Reksi pa je samo bolščal v vrata in žalostno vzdihoval. Kmalu je izgledal kot en takšen malo ponesrečen čokat sneženi mož. Vse je kazalo na to, da je njega najhuje prizadelo. Potem je dvignil gobec in molovsko otožno zatulil v z belimi pikami posuto nebo. Krasno mu je uspelo, v notah so bila zapeta vsa čustva tega sveta. Bilo je videti veličastno, kako je ob pesmi letel sneg z njega, kot bi sam Apolon vstajal iz nič. Trenutek je bil tako presunljiv, da se s Fifijem niti zavedla nisva, kdaj sva mu pritegnila. Takega ubranega zavijanja svet še ni slišal, o tem sem prepričan! Fifi s svojim tankim sopranom, Reksi z žametnim baritonom in jaz s herojskim tenorjem smo se zlili v celoto, ki je božala ušesa in dušo. Je pa pri umetnosti nasploh en velik problem. Nerazumevanje! Najglasnejši kritiki so tisti, ki nič ne vedo in bi namesto o umetnini in skozi njo radi neprestano razpravljali o sebi. Zgodovina je polna po krivem uničenih umetnikov in njihovih umetnin. Nekatere potem izbrskajo, ko kritikov in umetnikov že zdavnaj ni več med živimi. Grobo posežejo na področje, ki ga ne razumejo in uničijo, kar so drugi mukotrpno ustvarili. Zakaj vam to pripovedujem? Ker sem to občutil na lastni koži. In to dobesedno. Nad nami se je odprlo okno in gospodar je na umetnost zlil vedro vode. Bil je tako spreten, da je z enim pljuskom oplaknil vse tri. S Fifijem sva odskočila, Reksi pa se ni premaknil, da mu je voda odtekala po kožuhu kot debele solze. »Šššš, boste šli domov, cucki zmešani, kje imate gospodarje, da vam dovolijo, da se takole potikate okoli. Da jih ni sram! Ššššš, takoj domov, če ne, bom poklical konjederca.« Potem je neotesanec hitro zaprl okno, ker mu je nekaj snežink zaneslo v stanovanje. Da se ne bi delala škoda. Kako bo pa vedro vode delovalo na zdravje vasovalcev, mu je bilo pa figo mar. Vrag ga pocitraj. Pesem nas je še bolj združila. Bilo je tako lepo, da smo se skoraj počutili kot krdelo. Naenkrat mi ni šlo več v glavo, kako sem lahko tako sovražil Reksija, čeprav ga sploh nisem poznal. In odločil sem se, da si bom to zapomnil za vse bodoče odnose. Z ljudmi in živalmi. In rastlinami. Fifi si je naredil novo vdolbino, kjer bo segreval sneg. Tudi sam sem se pomaknil nekoliko nazaj. Vzdolž ulice je najprej nalahno, potem pa vse močneje pričel pihati veter. Na koncu je pihal že tako močno, da je s seboj odpihnil snežinke, namesto njih pa zapustil mraz. Da je celo dolgodlakega Fifija stresalo. Samo Reksi je tam sedel pri miru kot kip, da sem se že ustrašil, da ni zmrznil. »Ej, stari, si v redu,« sem se obrnil proti v belo ogrnjenemu nesrečniku, ki je še najbolj spominjal na pasjega duha. »Najbrž,« je pretresljivo zahreščal, kot bi se mu na glasilkah nabral srež. Če ga vi ne razumete, jaz sem ga. In kdor ga ne razume, po nepotrebnem trati življenje. Moral bi se roditi kot del mrtve prirode. Recimo kot mraz. Ki sicer zares spada v mrtvo prirodo, ampak kljub temu grize. Ne vprašajte me, kako to vem. Prišle so ure, ko se mesto umiri, ko si nabira novih moči, da bo lahko z jutrom spet zagomazelo, kot bi brcnil v mravljišče. Tudi avtomobili so se odpravili k počitku. Nekateri so se zatekli v garaže in druge brloge, ostali pa so se drenjali po parkiriščih in se spreminjali v velike snežne kepe. Ker smo bili sredi gluhe tišine, smo že od daleč zaslišali sopenje in hropenje. S Fifijem sva se radovedno ozrla, kdo je avtor tega tež­kega dihanja, medtem ko Reksi ni premaknil pogleda s kljuke težkih garažnih vrat. Zagledala sva rjavega španjela Sandokana, kako je za seboj vlekel svojo gospodarico Lidijo. »A tako,« se je razjezila, ko je zagledala naše žalostno krdelce, »zlagal si se, sploh ti ni do kakanja, ampak k Nike te vleče, ti spolni obsedenec, ti bom že pokazala, s tople postelje si me spravil v ta mraz, kako sem bila neumna …« in tako naprej. Videla sva še žalosten pogled in za Sandokanom je ostala samo še črta v snegu. »Tale Sandokanova Lidija je pa tudi en nevrotik,« je prhnil Fifi, »se mi pa zdi, da se pes ne zna postaviti zase. Včasih je gospodarjem pač treba vsiliti svojo voljo.« Pri teh besedah je Fifi važno visoko dvignil smrček. Mimo je pripeljal avto, ki je imel na strehi kepo, iz katere se je rumeno svetilo. Če bi kdo očistil sneg, bi videl, da spodaj piše Taxi. Že nam je skoraj izginil izpred oči, ko je nenadoma ustavil in pričel voziti vzvratno. S Fifijem sva se spogledala: »Poznaš,« sem ga vprašal, ko se je ustavil točno pred uvozom v Nikijino garažo. »Prvič vidim,« je odkimal Fifi, potem pa takoj dodal, »o, hudiča!« Stisnil se je v snežno vdolbino, da je ven štrlel samo rep, kot nekakšna razpoznavna zastava. Sunkoma so se odprla zadnja vrata taksija in ven je planila starejša precej zajetna gospa z velikim klobukom na glavi: »Ja Fifko, moj zlati Fifko, a tukaj si, ti ne veš, kako je mamico skrbelo, ti lumpek ti neumni, v takem mrazu …« Nežno ga je dvignila v naročje in ga vroče poljubila: »Greva hitro v avto na toplo, pa domov, ti bom skuhala kamilice …« Ko je bila že skoraj v avtu, pa se je obrnila k nama: »Vidva velika psa, vaju je pa lahko sram, da zapeljujeta manjše od sebe, ki se ne morejo braniti. Res, prav sram vaju naj bo!« Ko je lezla v avto, sem videl samo še Fifijev rep in zaslišal njegov piskajoči glas: »Kar korajžno, fanta, če ne prej, zjutraj bom nazaj!« Čeprav je kazalo, da Reksi dogajanja sploh ne spremlja, pa je vseeno rekel, ne da bi se premaknil za milimeter: »Upam, da ne.« Na tem mestu se mi zdi potrebno, da se ponovno ustavim pri ustnem izročilu, ki ga širijo stara ščeneta. Na več mestih je namreč omenjena vrsta ljudi, ki se od drugih ne razločujejo po rasi ali kraju bivališča, ampak po svojih nagnjenjih in se strokovno imenujejo pasjeljubci. Pojem je precej širok in se ne opredeljuje samo na lastnike psov. Glavna značilnost pasjeljubcev je, da se lahko ure in ure pogovarjajo o svojih psih. Vem, sprašujete se, zakaj vam vse to pripovedujem. Da je v bistvu brez zveze. Da takšno čvekanje ni nič posebnega. Nič škodljivega. Vidite, pa ni vedno tako. Kajti, medtem ko pasjeljubci čvekajo, si sčasoma tudi posredujejo telefonske številke. Ali pa jih ob posebnih priložnostih po priimkih izbrskajo iz telefonskih imenikov. Pri Fifiju so se pisali Žgajnar. Pri Reksiju pa Havlina. Ni mi znano, kako je gospa Žgajnar prišla do telefonske številke Havlinovih, zagotovo pa vem, da jih je tisto noč poklicala. Kajti … Po petnajstih minutah se je pred nama pojavil nov avto, kot bi nenadoma zrasel iz tal. Pri Havlinovih so bili štirje, če zraven prištejem Reksija. Iz avta je stopila celotna dele­ga­cija, ob obilnem čebljanju otresla sneg s svojega psa in ga zbasala v prtljažni prostor enoprostorca. Reksi je bil menda že tako otrpel in otopel, da se sploh ni upiral. Potem pa hladen tuš v hladni noči. Ko so se že skoraj napokali v vozilo, se mi je mulo, kakšnih dvanajst let mu je bilo, zazrl naravnost v oči: »Poglejte no, kaj ni tistole Hektor.« Skoraj bi me kap. Hitro sem se obrnil stran, a je bilo že prepozno. Škoda je bila že tukaj, kajti oče je odgovoril: »Pa res, skoraj ga ne bi spoznal, ko je tako zasnežen.« Še dve, tri o pasjeljubcih. Kot že sama beseda pove, naj bi bili to posamezniki, ki marajo našo vrsto. V resnici pa je ta ljubezen zelo vprašljiva. Če že imaš nekoga rad, kaj hudiča ti je pa treba potem telefonariti okoli. Tisto noč sem spoznal, da glavna ljubezen pasjeljubcev ni namenjena nam, ampak smo mi bolj povod, da se lahko ljubijo med seboj. Torej beseda pasjeljubec pomeni tiste, ki imajo radi ljudi, ki imajo radi pse. Vem, da se sliši precej zapleteno, ampak sem vas že na začetku opozoril, kakšni smo labradorci. Ostal sem sam v gluhi noči. Pritajeno sem zacvilil. Zaradi onega neotesanca zgoraj, da ne bi spet telovadil z vedrom. Ne boste verjeli. Iz garaže sem zaslišal Nikijin glas. Kot bi sam pasji angel zaigral na nebeško violino. Imel sem občutek, da sem postal brez teže, da se počasi dvigam proti nebu. In prav zares sem se dvigal. Ko sem se ozrl, sem zagledal Štefanov obraz, ki me je za kožo na temenu dvigal iz snega. »Hektor, kaj se ti je zmešalo, ob takšnem mrazu,« je dejal čisto nič jezno, »še nisi ugotovil, da nobena punca ni tega vredna.« Potem mi je nataknil ovratnico s povodcem. Povzpel sem se na zadnji nogi in mu glavo pritisnil v naročje. Oj, ti moj Štefan, če bi videl Nike, ne bi tako govoril, sem si mislil in se še enkrat ozrl na vrata, ki so bila nepremagljivo obzidje trdnjave in so mi tako kruto zapirala pot. Knjižna zbirka Hektor Ureja Barbara Mušič Druga izdaja Dim Zupan HEKTOR IN MALE LJUBEZNI Ilustrirala Andreja Gregorič Tehnično uredil Kaloop Jezikovni pregled Primož Mušič Založila in izdala Založba Mladika Za založbo Primož Mušič Ljubljana 2020 Cena 13,99 EUR © Založba Mladika d.o.o., Ljubljana, 2020. Vse pravice pridržane. ISBN 978-961-205-252-2 (epub) Knjigo lahko kupite ali si jo izposodite: http//www.biblos.si ___ Kataložni zapis o publikaciji (CIP) pripravili v Narodni in univerzitetni knjižnici v Ljubljani COBISS.SI-ID=29062403 ISBN 978-961-205-252-2 (epub)