Poštnina plačana v gotovini.
Leto XXII.
Dolnja Lendava, 22. septembra 1935.
Štev. 39.
Cena 1 Din.
Naročnina : doma na sküpni naslov mesečno 2 D., na posameznoga 2 Din. SO par.
V inozemstvo mesečno 6 Din. Z M. Listom, M. Ogračekom i kalendarom.
letno 100 Din. Plačati se mora bar mesečno naprej,
Štev. p oložnice 11806. Rokopisi se ne vračajo.
Vredništvo v D. Lendavi hš. 67, uprava v Črensov-

pol iže. tom Mali
oglasi do 10 reči 5 Din., više vsaka reč 1 D. 50 p, i oglasna taksa posebi. Popüst po dogovori.
Naša najvekša rana
Pogledni najlepše drevo v svojem sadovnjaki! Veselje ga je pogledati. Lepo razraščeno, košnato z močnimi vekami, punimi lepih rudečih jabuk... Čast gospodari, šteri zna meti v redi svoje sadoveno drevje, da ostane zdravo i vsikdar rodi.
Odžagaj pa drevi edno močno veko, ki je mela v sebi največ živlenja, ki je štela biti Vrh, pa, se drevo začne žalostiti, rumeneti, süšiti. Živlenje v njem vmira, pravoga sadü več ne rodi, listje odpada i več ne požene, le tü pa tam šče kleti cvete, dokeč se tüdi tisto ne posüši. Drevo se mora dol posekati, ar sada več ne rodi.
Slovenska krajina, ti si edno takše lepo, košnato, rodno drevo. Kak lepo cvete vsakše leto, kak lepi sad rodi vsakše leto. Mlade veke poganjajo, pune živlenja, pune moči. To je tvoja mladina, Slovenska krajina. Zdrava je, močna je, lepo cvete i lepe sade obeta, ali jaj tomi drevi, jaj, Slovenska krajina, odžagali so ti najmočnejšo veko, tisto veko, ki je štela biti vrti, ki bi mogla najlepši sad roditi To veko ti je odžagala — tüjinska roka... 
Naša mladina najlepših let, cvet naše krajine je odtrgana i presajena v tüjino, v Ameriko, Nemčijo, a Zadnja leta največ v Francijo. Jezero i jezero najlepših, najbolj zdravih naših deklet je odišlo. Pravijo, da so odišle krüha iskat. Kaj ga doma ne morejo najti? Ti rodovitna dolinska i lepa gorička, ali neščeta dati več niti vsakdanešnjega krüha svojoj rodnoj deci? Ali ne moreta dati, nemata? Ali zaistino morajo iti tak daleč po sveti, med same nepoznane, med same tühince tiste dekline, ki so se včasih tak brezskrbno igrale na podoknaj, pri sosedovih, kak angelci nedužne deklice? I zdaj v tüjini, v hladnom nepoznanom kraji, gde nega sladke materine reči, gde nega brata i sestre, gde nega verne prijatelice, v toj hladnoj tüjini morajo jesti bridki vsakdanešnji krüh?
Oh krajina, ti lepo drevo hiraš, vehneš, se süšiš. Glavni vrh ti je odžagani. Od njega čakaš živlenja, čakaš lepše bodočnosti. Pa kak naj ga čakaš, če se pa mladina, naše dekline, naše bodoče matere ne nadajajo na tvojih sladkih prsih, če pa v tüjini pijejo slabo mleko, s šterimi si počasi zastruplajo svojo krv, štera se pretaka po njihovi žilaj — a s sebom nosi klice smrti. Dekline, do šterih nemre, segnoti skrbna materina roka, štere ne čüjejo karajoče, a lübezni pune očine reči, so odane v milost i nemilost tühinskoj roki, ki je strašna, zamazana, žareča, ki vse žge i osmodi, gde se dotekne. A naša deklina, kak se je naj obrani, če pa je ne more nagovoriti, ne povedati v njenom jeziki, da bi jo razmila, da bi se prestrašila i zbežala. Naša deklina je tak kak nemi stvor, kak živinče, ki ga ženejo na mesnico. Mirno stopa, nič se ne brani, ar ne ve, kama ide.
Ali čüjete jok teh naših deklin? Čüjete ga? Matere, očevje, čüjete ga ? Poslüšajte ! Njeno pismo, ki ga obprvim piše, skrbno prečtite i prislühnite, kak nemilo tihi zdihi se čüjejo iz njega. Tihi so i težko jih je čüti, vaša hči jih je zatišala v lepe reči, da vas ne bi preveč vznemirila, da vam ne bi delala preveč skrbi, da vam ne bi povzročila bridkih vöric, šterij je že itak preveč. A počasi tej tihi, nemili zdihi vtihnejo, nikaj več nega čüti. Vaša hči se je privadila tühinskomi krühi, žareča roka jo je osmodila i na zgorenom mesti je nastala trda skorja, štera več ne čüti, ar je zamrla. Tü je konec.
O, stariš, gda hči začne hvaliti tühinsko živlenje, te je slabo obhodila
(so izjeme, pa redke). Postanola je žrtev pokvarjenoga sveta.
I te naše hčere se bodo ednok povrnile i bodo postale matere našim vnükecom. Kak bodo vršile svoje materinske dužnosti, kak bodo vzgajale svojo deco, da bi z njih zraslo dobro, zdravo, pošteno lüstvo. Tüjina naše dekle ne vzgaja za dobre matere. Tüjina jih vzgaja za „mačehe“. A če ne bomo meli dobrih mater, ne moremo čakati lepe bodočnosti. Dobre matere so najbolše vzgojitelice naroda. Sam sv. oča Pij XI. približno etak pravijo: „Dajte mi dobrih mater, i celi svet prenovim“.
Što bode kriv, če bodo naši potomci ešče nesrečnejši, kak smo mi dnes?
Ne, to ne rešitev za našo krajino,
da naša mladina mora püščati svojo rojstno hišo i se ločiti od drüžine, ki je od Boga postavlena, da vzgaja vsakšo kotrigo, ki v njoj zraste. To nas pela v vsikdar vekšo dühovno propast, iz štere sledi vsakša drüga nevola. Rešitve moramo iskati v okviri domače domovine. Na pomoč nam mora priti naša lastna mati domovina. — Kak, to je pitanje, ki ga mora bodočnost rešiti. Večno ne bomo hlapci tühincov, niti za franke, niti za dolare ne. Iskali bomo krüha doma, ki nam ga bo morala dati država, ali pa bomo iskali rodovitne zemle, kama se odselijo tisti, ki več ne najdejo zadosta krüha doma. I si postavimo nove naselbine s pomočjov lastne matere domovine.
Mladina, dijaki, to je naše glavno pitaje, ki nas čaka, da ga rešimo v bodoče. Na delo !
Dr. Marko Natlačen naš novi ban.
11. sept je bio pozvani k predsedniki vlade g. dr. Marko Natlačen, ljubljanski odvetnik i bivši predsednik ljubljanskoga oblastnoga odbora. Predsednik njemi je sporočo, da je imenovani za bana dravske banovine.
Naš novi ban nam je dobro znam iz časa, gda je bio predsednik ljubljanske oblasti. Že kak dijak je med tovariši bio vsikdar med prvimi. Bio je delaven, delao pri vnogih drüštvih. Pomali se je začno baviti s politiko i je v bivšoj SLS prihajao vsikdar bole do veljave. Dr. Korošci je bio vsikdar na velko pomoč. V časi, gda so naši kat. voditelje bili odpelani, je tüdi dr. Natlačen bio zgrableni, zato ar je po svojem katoličanskom mišlenji zagovarjao pravico našega slovenskoga lüstva. Pa kolo se vrti okoli, i dr. Natlačen je prišeo do najvekše oblasti v našoj

Čuvajmo se vukov v ovčoj koži.
banovini. Mi Slovenci v Slov. krajini se njegovomi imenüvanji za bana iz srca veselimo, ar je g. ban našega katoličanskoga mišlenja i zato vüpamo, da bo s svojov velkov lübavjov, ki njemi jo naroča katoličanska vera, obino tüdi nas najdelešnje Slovence ob madjarskoj meji. Svoje veselje Zdrüžimo z veseljom vse Slovenije, ki je v petek i soboto noč zažarela od kresov. V püšlec dühovnih rož, ki ga Slovenija ob toj priliki poklanja svojemi novomi bani, vpleteno tüdi mi Prekmurci rdečo rožo lübavi i globoke vdanosti. Vej začenja svoje delo v imeni Onoga, ki vodi usodo narodov“, tak je povedao pri pozdravi svojih uradnikov, gda so se njemi prišli poklonit. Naj njemi dobri Bog pomaga, da naša banovina v časi njegove banske slüžbe dosegne to, ka Bog z njov dosegnoti želi.
Že od nigda se neprijatelji kat. cerkve trüdijo, kak bi jo mogli vničiti. V borbi proti sv. veri so organizirali kak najmočnejše orožje brezverski tisk. Kapital, šteroga so meli v svojih rokaj, so vložili v razna tiskarska podjetja. Začnoli so izdavati novine, knige, letake itd. Davali so to fal, skoron zabadav. Ali da se je to na žalost na velko širilo i küpovalo i so zaslüžili velike vsote penez, šteroga so ponovno vlagali v svoja podjetja. Dnes že majo podjetja, v šterih se dnevno tiska na stojezere primerkov brezverski novin. Vsi tej jezeri novin, šteri idejo vsakši den v svet, se čtejo. Njihov cio je, da se povsedi i pri vsakšoj priliki pobija naš navuk i rüši kat. cerkev. V svojih brezverski novinaj z jalnoščov rüšijo düševno živlenje i levlejo v düše strup nevere i mržnjo proti Bogi. To delajo tak jalno, ka če človik dobro ne pazi, niti v pamet ne vzeme kak grdo se norčarijo z sv. vere. Pišejo najgrše nespodobnosti, štere so tak grde, ka človeki samomi od sebe lice zarudeči. Tak kolejo sramežlivost. Z pobožnosti se norčarijo. Zločince malajo kak junake. Krivico, greh branijo. Vse to neopaženo zastrupla srce i v düšaj gasi svetlost vere. Kak se pravi po narodnoj : „Vrag je nigdar nej sit.“ Tak tüdi oni s svojim uspehom so nigdar nej zadovolni. Zagvišno so v pamet vzeli, ka njihova brezverska ideja pravim katoličancom preveč smrdi po komunizmi, pa so se zato oblekli v ovčje kože, ka nebi zgledali tak strašni i bi ležej prišli med veredostojni narod. Začnoli so izdavati novine i pisati knige, v šterih ščejo, seznaniti narod s svetim pismom. Knige so po zvünešnjosti izdelane kak prave pobožne. Naslovi so večinoma takši, ka se žmetno v pamet vzeme,
če so nej pobožne, zato ka so po jalnošči porabili veliko ime „Bog“, naj bi samo kem dale prišli med bogáboječi narod s svojim brezbožnim delom. Kak se sami hvalijo, knig majo prevedeni na 36 raznih jezikov, v nakladi prek sto milijonov zvezkov. Knig je dosta vrst, ali po vsebini so skorom ednake, pa tüdi brez vse vrednosti. Zato je potrebno pri küpüvanji svetih knig dobro paziti, če so prave, ali je pa samo vuk maskirani v ovčoj koži. Da nebi prišli v pomoto, je knige najbolše küpiti naravnost v tiskarni, štere so nam že poznane kakše knige tiskajo. Če pa že küpimo od od kakšega agenta knigo, poglednimo na drügoj strani, pa če ne vidimo natisnjeno dovolenje kakše vekše kat. institucije, n. pr. Škofijskoga ordinariata, knige nesmimo küpiti kakši šteč naslov majo. (To se tiče samo pobožno-verski knig.) Da vucje v ovčih kožaj nebi mogli vničiti naših düš, je dužnost vsakšega katoličanca, ka potpira samo katoličanski tisk. Če ščemo biti borci za pravico naše vere, če ščemo brániti čast sv. Cerkve, ne smejo priti v naše roke novine, štere so nej izrazito katoličanske. Katoličanske novine se nigdar ne bojijo pravice, zato ka njim je to cilj i dužnost braniti pravico. Zato vsi katoličanci složno potpirajmo katoličanski tisk. „Zobston zidamo šole, cerkve i oltare, če na njihovo obrambo ne postavimo močen tisk.“ — Pij XI. To je sveta istina. Dnesden se že čte vsepovsedi, celo i tam kama nemre priti glas pripovednika bože reči. Zato nam nesmi biti vseedno kakši tisk se širi i čte. Moremo se trüditi, ka se kem bole razširi kat. tisk, ar brez toga zobston čakamo bolšo bodočnost človečanstva.	p. m. Horvat.
Razgled
po katoličanskom sveti.
Nadpüšpek I. E. Šarič i pravoslavni. Našim katoličanom nasproten tisk komaj čaka, da bi mogeo ge kaj najti, ka bi Sarajevskoga nadpüšpeka prevz. g. dr. Ivana Ev. Šariča prikazao kak neprijatela sloge katoličanov i pravoslavnih. Vendar se je pred nikelko dnevi ne daleč od Bosanskoga Šamca dogodilo sledeče : Nadpüšpek Šarič je potüvao po verskom opravili od sela do sela po svojoj püšpekiji. Prle kak je prišeo v selo Novi Grad, je počakalo nadpüšpeka par sto pravoslavnih kmetov s svojim dühovnikom, da ga pozdravijo. Tam je bio postavleni i slavolok. Pravoslavni narod je posipao pot, po šteroj je prišeo nadpüšpek Šarič s pšenicov in s cvetjom i njemi vzklikao : „Blagoslovi nas sveti oča !“ Nadpüšpek dr. Šarič, globoko genjeni nad tak svečanim sprejemom, je delio svoj blagoslov na vse strani. Pred slavolokom je počakao nadpüšpeka pravoslavni dühovnik i ga pozdravo. Govor toga dühovnika je izzvao v nadpüšpekovij očaj skuze radosti i on je dühovniki iskreno odgovoro: »Dragi brat, tvoje reči i te tvoj korak so me globoko genili. I overjen sam, da so Srbi i Hrvatje bratje i da se morejo lübiti. Sam apoštol pravi: „Vse premine, i vera i vüpanje, le lübezen ostane.“ Gda je nadpüšpek svoj govor skunčao je obino toga pravoslavnoga dühovnika i ga küšno. To so vidili prisotni katoličani i pravoslavni. Nastalo je splošno obinjavanje i pobratinstvo Hrvatov i Srbov.
Judašov spomenik ogromne velikosti je postavleni v varaši Sviač ob Volgi pri Kasanu. Otvoritveni govor je meo eden bolševik z rdečimi vlasmi : Dugo so prej premišlavali, ali naj postavijo spomenik Kajni, Luciferi ali Judaši, za šteroga so se končno odločili, ar je meo batrivnost, da se je Vstanoviteli krščanstva proti postavo. Gda je spadnola zavesa, se je občinstvo po ruskoj navadi globoko priklonilo. Spomeni k predstavla ogromnoga moškoga, ki se s pesnicov proti nebi proti. — Botra, kumica je bila nekdašnja plesalka D. Mihajlovna, ki je stene svojega oddelka v posebnom vlaki mela prevlečene z nesramnimi golotinami. — Sami sodite !
Sveta meša več kak 700 m pod zemlov je bila v belgijskom rudniki blüzi Liege (liež, füttich) za ponesrečene rudare. Navzoči so bili vsi tisti čas zaposleni delavci, (iz Bőgoljub-a.)
Strašno delo v Mehiki. 14. sept. je predsednik republike Canderas podpisao zakon, s šterim se Cerkvi vzeme vse njeno imanje brez kakše izjeme. Vsa zemlišča, vsa poslopja, cerkve, šole samostani, svete posode, kelihi, obleka — vse je država vzela Cerkvi. To je najvekši rop, ki so ga boljševiki gda napravili. Niti v Rusiji so ne šli tak daleč.
Preganjalec Cerkve — v klošter. Varšavski katoličanski list prinaša glas, da je dr. Mierzynski, znani v mesti Lodz, ki je središče delavcov na Poljskom odpotüvao i da se že tri mesece nahaja v samostani, gde se pripravla za redovnika. — Dr. Mierzynski je bio zdravnik v velkoj bolnici v Lodzi. Bio je predsednik zdrüženja framasonov. Spisao je tüdi protiversko knigo i ovak po časopisaj vnogokrat blato Cerkev. Že večkrat se je morao zagovarjati pred sodiščom, tak grdo je napadao Boga. A zdaj se je odločo, da de samo Njemi slüžo. Bog je vsemogočen.
2
NOVINE
22. septembra 1935.
NEDELA.
Velki prerok je stano med nami i Bog je obiskao svoje lüstvo.
Molimo. Tvojo Cerkev, Gospod, naj tvoja smilenost vsikdar očiščüje i čuva; i da brez tebe ne more obstati, naj jo vsikdar vodi tvoja dobrota.
Petnajsta nedela po risalaj.
Evangelium sv. Lükača VӀӀ.
Vu onom vremeni : Šo je Jezuš vu Váraš, ki se zove Náim : i šli so ž njim Vučeniki njegovi, i vnožina velika. Gda bi se pa približavao k Varaškim vratam : ovo mrtveca so vö nesli jedinoga sina matere svoje: i ona je bila dovica, i ž njov Varaška vnožina velika. Štero, gda bi vido Gospod, smilüvao se je nad njov, i pravo je njej : Ne joči se. I pristopo je, i dotekno se je skrinje (oni pa, ki so ga nesli, stanoli so) i veli: mladenec, tebi pravim, stani gori. I gori se je opravo, ki je bio mrtev, i začeo je gučati. I dao ga je materi njegovoj. Obišao je pa vse strah, i zvišavali so Boga, govoreči : ka je veliki Prorok gori stano med nami ; i ka je Bog pohodo lüstvo svoje.
*
Berilo iz pisma svetoga apoštola Pavla Galačanom. „Bratje ! če živimo po dühi, po dühi tüdi ravnajmo. Ne bodimo želni prazne časti, da bi eden ovoga izzivali, eden ovomi bili nevoščeni. Bratje, tüdi če šteroga dobijo v grehi, takšega vi, ki ste dühovni, v dühi krotkosti opomnite i zednim pazi na sebe, da tüdi ti ne prideš v sküšnjavo. Eden ovoga bremena nosite i tak spunite postavo Kristušovo. Zakaj, če što misli, da je kaj, gda je nikaj nej, samoga sebe vara. Svoje delo naj vsakši premisli i potom bo meo hvalo proti sebi ne proti drügomi. Vsakši bo najmre lastno breme noso. što se vči v reči božoj, naj s tistim, ki ga vči, deli vse dobrine. Samo se ne motite; Bog se ne da zasmehüvati. Ka najmre što seja, to de tüdi žeo. Što seja v svoje meso, bo od mesa žeo pogüblenje i što pa seja v düha, bo od düha žeo večno živlenje. Gda dobro delamo, pa ne pešajmo ; zato ka bomo ob svojem časi želi, če ne opešamo. Dokeč teda mamo čas, delajmo dobro vsem,
posebno pa svojim domačim po veri“. *
„Ka što seja, to bo tüdi žeo“. Te Pavlove reči me najbole zadenejo, če prečtem denešnje berilo. Sv. apoštol govori od sejanja v zdajšnjem vremeni : ka, što seja. Žetev bo pa v bodočnosti: to bo tüdi žeo. Vse naše živlenje je čas sejanja. Z zadnjov vörov se sejanje pretrga i taki sledi žetev, ki bo pa na drügom sveti.
Strašno resne misli so to za vsakšega človeka. Zato ka za vsakšega človeka valajo. Vsi smo sejavci. Vsakši ma svoje pole, v štero seja i gde bo tüdi žeo. Ta pola so naše düše. Apoštol toti pravi, da što seja v meso, bo žeo od mesa — pogüblenje. Z rečjov „meso“ misli sv. apoštol vse, ka je slaboga pri človeki, človečo pokvarjeno naturo, ki nas vsigdar vleče v greh : v gizdo, nevoščenost, parovnost, pijančüvanje, nečistüvanje, krajo i. t. d.
I što slabo naturo poslüša i se njoj da voditi, tisti seja v meso, tisti bo od mesa žeo pogüblenje. — Proti mesi pa postavi sv. apoštol düha. što seja v düha. bo od düha žeo večno živlenje. Z rečjov „düh“ pa misli vse tisto, ka je dobroga v človeki, ka nas zdigavle nad vsakdanešnjo posvetnost i vodi k Bogi. Düh, to je prava pobožnost, štera vse šče včiniti po božoj voli. Ne išče v niednom deli, ne v reči, ne v premišlavanji nikaj drügo, kak samo to kak bi bilo Bogi po voli. Düh ne išče svoje časti, nego če jo dosegne, jo Bogi darüje, Bogi na čast ; če ga prime sküšavec, da bi ga potegno v prepad greha, se z vsemi močmi prime Boga, k njemi kriči za pomoč, naj ga ne püsti spadnoti v greh. če pa že itak tak nesrečen, da v greh omahne, ga düh nagible, da ponižno i skesano spadne na kolena i prosi odpüščanje. Tak dela düh. što se tomi da voditi, bo žeo večno živlenje.
Silno važno je za mene, ka sejam i v kaj sejam. Vsakši den, vsakšo vöro sejam. I kama šte idem, bodisi na pole, ali v cerkev, ali v tüjino, v Francijo, Ameriko, vsikdar Vseširom sejam. Vsakša miseo, vsakša reč, šče bole pa vsakše delo je seme, ki se bo ednok vagalo i plačüvalo. O, bodimo sejavci düha, kak nas je naš Gospod Kristuš navčo. Sejajmo vsikdar v düha, posebno v mladij letaj. To seme je najmočnejše, najbole globoko požene korenje v edno i v drügo, v düha i meso, kama pač sejam. Žetev že naprej vidimo. Denešnje berilo nam jo pove.
Za našo gimnazijo.
Dne 4. septembra sta odpotovala v Beograd g. Hartner Ferdinand, Soboški župan i g. Bajlec Franc, advok. konc., bivši urednik naših Novin, da bi pri prosvetnom ministri znova Zaprosila, naj se odprejo višji razredi naše gimnazije. V Beogradi sta teva gospoda počakala naš poslanec dr. Klar i ravnatelj Martinišče dr. Kelenc. Vsi so nato bili prijazno sprejeti pri notranjem ministri dr. Korošci i pri ministri dr. Kreki. Oba našiva gospoda ministra sta se z vsov svojov autoritetov zavzela za našo gimnazijo. Vsa deputacija je bila sprejeta potom pri prosvetnom ministri, sledi ponovno pri pomočniki prosvetnoga ministra g. Kovačeviči, ki je bio našoj gimnaziji jako naklonjen. Naši gospodje so v Beogradi izjavili, da prle nemrejo iti domov, dokeč ne dobijo jasnoga odgovora, ali bodo otvorjeni višiši razredi naše gimnazije ali nej, zato ka večina dijakov čaka doma v Soboti na vpis v peti razred. Ostali so zato v Beogradi do 8. septembra. V soboto, dne 7. septembra sta g. prosvetni minister Štosovič i pomočnik
ministra g. Kovačevič našoj delegaciji ponovno obečala, da dobimo v Soboti popuno, osemrazredno državno gimnazijo, tak, da se najprej odpre peti razred, nato pa vsako leto en razred več, dokeč ne bo vseh osem razredov. Izjavila sta pa, da letos ne bo mogoče otvoriti 5. razreda, zato ka v letošnjem državnom proračuni nega za to potrebnoga kredita. Naši gospodje so nato izjavili, da za letošnji peti razred prevzeme vse stroške soboška občina i so prosili ministra, naj se peti razred že letos otvori, če soboška občina da takšo izjavo, ka je soboška občina tüdi včinila. Po teh ministrovih jasnih oblübah mora tedaj vsak čas priti brzojavno dovoljenje za vpis dijakov v peti razred, kak je to pomočnik ministra sam povedao, če bodo tej gospodje držali svojo reč. Pri toj priliki moramo omeniti, da sta se našiva ministra g. dr. Korošec i g. dr. Krek za našo gimnazijo v tom časi ponovno izredno energično zavzela, za štero smo njim iz srca zahvalni.
Ogledalo za živlenje.
Kak veselo je živlenje drüžine, dokeč so vsa deca zbrana doma okoli očé i materé i se med sebov lepo zbivlejo, eden ovomi pomagajo, vsi skrbijo za sküpno imanje, delavni so, šparavni, lübijo se, pošteni so, nepreklinjajo, ne ponočüjejo, ne pijančüjejo itd. Mir i boži blagoslov je v takšoj drüžini. To pa je vretina prave zadovolnosti.
Ali gde je dnes takša drüžina, ki bi zaistino bila vretina prave sreče kotrig ? Denešnje drüžine so vnoge razbite, razklane, tak kak gda povoden hišo podere i brvna raznese na vse kraje. Deca so raztepena po širnom sveti, starišje se pa doma mantrajo. Ali pa če so deca šče menša, pa starišje odidejo v svet i deco püstijo pri kakšoj tetici ali strici, naj je majo na skrbi. Srečo iščejo, ali sreče ne najdejo, zato, ka je sreča vse drügo kak penez.
Ka je vzrok toj razklanosti, toj telšoj nezadovolnosti ? Stiska, od štere se je že telko Pisalo i čülo, da smo že vsega siti. Nega penez, nega krüha, to je glavni zrok, ki največ nevol povzroča. Je pa šče vnogo drügih menših vzrokov, od šterih malošto piše, ar se vsi samo nad velkimi pregovarjamo, na male pa te pozabimo. Toda tej mali vzroki so za vnogo drüžino dostakrat bole kvarni, kakpa kriza, ki je celi svet zagrabila.
Zato pomislimo samo nekaj takšij sreči, ki so kak male rane na teli drüžine i človeka. Edna sama šče tak ne boli, če jih je pa več, pa je telo vse ranjeno, betežno, hira. Vsakši naj proba najti samoga sebe v toj ali onoj napaki. Če se pa ne najde, blagor njemi.
1. Ponočüvanje dečkov. To je edna velka rana, štero čüti vsa drüžina. Gda dečko dorašča i se že skoro razvije do zadnje forme, bi morao biti v drüžini najvekše veselje. Okoli 20 leta bi morao biti že tolko pameten, da bi se ž njim dalo zgučati od vseh pitanj, ki so v drüžini. Vnogo jih je gospodarskij, drüžinskij i drügij, štera trebe v drüžini vrediti, da bo lepo mirno živlenje. Oča, kak ti glavar drüžine, bi morao ta pitanja Prinesti naprej pred vso drüžino. Toda če ma sina, ki ponočüje, njemi je v najvekšo nevolo. Takši sin nema prave vole za niedno reč pri hiži. Počasen je, nemaren, zamišlen ; vsikdar ga trebe rivati, ka nekaj gene. Ka je zrok? Sin ponoči hodi med slabe dečke, tam poslüša vse vrste nelepe reči, štere mlado srce jako rado sprijme. Te reči sina pomali kvarijo, njegovo čisto, veselo düšo giftajo. Začne sam kaj iskati, prav lehko tüdi najde. Vse to se godi ponoči, po dnevi je pa zaspani, zamišleni, za nikše delo ne. Oči nazaj guči, materi se ešče bole vüpa, sestre njemi nikaj povoli več ne vejo včiniti, nikdar robače prav speglati — z ednov rečjov: strašen bič je takši sin pri hiši. Sto je tomi
zrok? Največ ponočüvanje, v štero je sin zablodo ešče kak deca.
Stariš, drži sina, dokeč je mladi. Šibo lehko vügneš, veko že žmetnej.
2.	Ples. Je že nekaj, ka dopadne človečoj naturi. Vsakša žila se gene gda začüješ lepo muziko. I to gibanje žil šče človek pokazati na zvüna, tak da celo svoje telo spravi v gibanje po muziki. Toda samomi bi se prenoro vidilo skakati. Poišče si par, navadno drügi spol. — Ma ples v sebi skritoga nekaj, ka vleče. Navadno je to nedovoljena stvar, ki jo sam pri sebi dostakrat ne spoznaš. Pa te vleče i lehko popunoma pokvari. Toda ples tüdi košta. Trebe plačati mužikašom, za vino sebi i drüžbi. Gde te peneze dobi. Če je ne dajo oča, je vzeme. Pri tom pa majo škodo vsi ostali bratje i sestre. Ali se naj njim to dopadne ?
Nikak nej. Zato nastane Svaja i mira pri hiši več nega.
3.	Obleka. Vsakši se rad lepo obleče. Tüdi kmečki dečko šče meti lepi kaput. Če bi bili penezi, naj bi bilo. Nego v zdajšnjoj sükešini iskati dragi gvant pa nikak ne prav. Vsakši se naj oblači tak kak je njegovomi stani primerno. Nikak pa ne prav, da bi si kmečki dečko ali dekla štela küpiti dragši gvant, kak kakši doktor ali njegova gospa. Če bo doktor meo raztrgan kaput, se ga bodo lüdje ogibali. K cotaši ne bi šteli iti iskat zdravja. Doktor mora meti dobro obleko. Ne pa je niednomi kmečkomi dečki v špot, če nema fine obleke, posebno v denešnjoj sükešini ne. Šteri kmet pa ma peneze, da bi deci lehko drago obleko küpo? Špot je dnes za tistoga, šteri peneze meče na drago obleko, ar jo navadno zavolo gizdalinstva nosi. To je pa ne v čast niednomi dečki, ne dekli. Doma pa peneze krvavo potrebüjejo za drüge potreboče, pa jih nega. I znova nastane nemir pri hiži.
Prevelka svoboda naših mladih. To je tüdi edna velka falinga med nami. Naši dečki i dekle lehko idejo kama šte na proščenje, na delo, v gorice itd. Ka se godi med njimi, gda stariša nega pri njih? Kakši so pogovori takših mladih ? Če je dete ne pri stariši, je vsikdar vekša nevarnost, da se pokvari. Posebno dekle nikak ne bi smele hoditi same brez starišovnikam. Vsakši zna, v kakšoj nevarnosti je dekla, če sama ide v drügo faro pravimo na proščenje, ali v gorice, gde se vina pije malo več kak navadno. Tak se med slabimi pokvari, pa je nej za domače delo. Vsikdar so nevole z njov. Dečko, posebno pa dekla ne bi smela nikdar nikam, če nega poleg kakšega starejšega, ki bo znao meti skrb za njo. Po drügij krajaj je takša navada, pri nas je pa v tom pogledi zaistino slabo. — Znova stariši — vržite svoje dužnosti !
Z doma. Strašno küga se je vse-
lila med nas : Nezadovolnost v domačoj hiši. Vse šče oditi v svet iskat sreče. Vnogi so zaistino potrebni. Od teh ne gučimo. Vnogi pa samo zato, ar drügi idejo. Ali predragi, tüjina našoj deci ne reže sladkoga krüha. Četüdi si že kaj zaslüžijo, pa se düševno i telovno vničijo tak, da so na nevolo, gda pridejo domov. Po sveti se navadno nikaj dobra ne navčijo, slabo pa na vsakšem vogli vidiš. I tak se tej naši mladi vzgajajo daleč od svojih domačih, največkrat slabo, le redko pa dobro. Gda pridejo domov, prinesejo s sebov to ka so se navčili. Domači, ki so nikam ne hodili, ga več ne razmijo, zato se njemi doma več ne vidi, ešče bole je nezadovolen, štenka ob vsakšoj priliki i tak povekšavle drüžinski nemir. — Zato pa ne z doma, če ne krvava sila !
Stariš. Jabuko ne spadne daleč od dreva. Te prigovor ma dosta istine v sebi. Deca so prava slika starišov. Idi k drüžini, gda so deca sama doma opazüj to deco, kak se opanaša i taki boš znao, kakši so starišje. Če je stariš Pobožen, bo navadno tüdi dete, če stariš kune, bo tüdi dete kunolo, če je stariš brbrav, so tüdi deca brbrava, če se stariša med sebov kregata, so tüdi deca divja, da jih ne moreš krotiti. Starišje s svojim zgledom lehko napravijo paradižom v drüžini ali pa tüdi pekeo. Posebno mati je važna. So tüdi izjeme, se razmi, ali v glavnom je tak.
Zato kelko krat se tožimo nad nevolami. Vnogim smo sami krivi. Samo probajmo spoznati, ka je njihov vzrok i bomo videli.
Politični pregled.
V Ženevi v lepom ženevskom mesti razpravlajo državniki najmočnejših evropskih držav, kak bi napravili mir med Italijov i afrikanskov državov Abesinijov, da ne bi prišlo do boja med tema dvema državama. ltalija, šteroj je domača država pretesna, bi na vsak način rada dobila zemlo i krüh v rodovitnoj Abesiniji za svoje lüdi, drüge države so njoj pa za to nevoščene. Abesinija je pa članica Zveze narodov, tak kak Italija i je ltalija brez vzroka nesmi napadnoti, nego mora o tom sklepati najprle Zveza narodov. Zdaj se v Ženevi visoki gospodje po glavi škrablejo i eden drügoga spitavlejo, kak bi napravili, da bi Italija vseedno kakši falat Abesinije dobila pa da bi to te tak izgledalo, kak da bi se Abesiniji le nikša krivica nej zgodila. Izgleda pa, da se tej gospodje ešče tak hitro ne sporazmejo.
Volitve na Poljskom. V velkoj Poljskoj državi so se te dni vršile volitve v državni parlament. Ar v Poljskoj na žalost tüdi vlada diktatura, so lüdje pokazali svoje nerazpoloženje proti diktaturi i vsemi božnomi, ka je z diktaturov v zvezi s tem, da so nej šli volit. V celoj državi je poprek šlo volit komaj 30 % vsej volilcov. Vidile, da diktature po celom sveti velka večina prebivalcov nešče meti, zato, ka so diktature ešče vsešerom lüdstvi samo v škodo bile. No pri nas se tü pa tam ešče izda najde kakši višiše pametni človek, šteri se za diktaturo navdüšüje.
Stranka po našoj državi. Kak Znamo po naši zakonaj, šteri ešče zdaj valajo, smejo obstojati samo velke stranke, razširjene po celoj državi. Po strašnom ravnanji gospodov, ki so ustanovili J. N. S. stranko je ta stranka s svojov vladov popunoma buknola i so se začnole ustanavlati nove stranke. Kak prva takša vsedržavna stranka je ustanovlena Jugoslovanska Radikalna Zajednica, štera, kak se vidi iz imena, se ne imenüje stranka, nego zajednica, to pa zato, ar so v to novo zajednico stopile bivše cele stranke, tak tüdi naša bivša Slovenska ljudska stranka. Program te nove stranke odgovarja zakonskim predpisom, glavno pa, ka nas v tom programi veseli je to, da bodo po tom lehko posamezne pokrajine, tak tüdi naša Slovenija, s svojimi penezi i s svojim imanjom malo bole same gospodarile, kak pa do zdaj. Tüdi demokrati skušajo ustanoviti svojo vsedržavno stranko, pa nemrejo po celoj državi zadosta pristašov vküp spraviti. Pri Mački je pa to nevola, da je ešče zdaj nej sestavo svojega programa. Hrvaško lüdstvo se
22. September 1935.
NOVINE
3
nam v istini mili. Vsi njüvi voditeli že od nigda, tak tüdi Radič pa zdaj Maček celo svoje živlenje sestavlajo program, šteri je pa ešče izda nej sestavleni i tak Hrvati navadno ostajajo brez stranke, brez programa i brez prave poti.
Novi ban obiskao vse ministre. „Slüžbene Novine” so prinesle zapoved, podpisano 10. IX. 1935., da se postavita dva noviva bana, eden v donavskoj banovini, dr. Natlačen Marko pa v našoj banovini. Dozdajšnji naš ban dr. Dinko Puc je razrešen dužnosti Novi naš ban je obiskao vse ministre. Z novim ministrom dr. Krekom sta se dugo pogovarjala od potreb naše dravske banovine.
Generali se bijejo. V našoj sosednoj državi Grčiji so na križopotji. Ne vejo, ka bi včinoli. Ali bi si postavili krala, ali bi pa ostanola republika s predsednikom države. Edni generali so za to, da Grčija dobi krala i tak postane monarhija, drügi so pa proti tomi. Med njimi je prišlo do bitja s sablami i revolveri. Nešterni so ranjeni, smrtnoga slüčaja ne bilo. Za volo toga nelepoga dogodka je predsednik vlade Caldiris dao na lüdi proglas, v šterom pravi, da bo 27. oktobra glasanje za ali proti monarhiji. Položaj v državi je jako napnjeni.
Bojna skoro gvišna. Abesinija i Italija se nikak ne moreta z lepa pomiriti. Italija na vsakši način šče dobiti Abesinijo, s tem pa nezadovolna Anglija, ar bi Italija tak premočna gratala v Afriki, gde Anglija ma svoje kolonije. Zato se obe državi, ltalija i Anglija strašno oborožüjeta i vozita vojake i municijo v Afriko. Mussolini je odredio, da se v kratkom zberejo po vsoj Italiji vsi fašisti v Uniformi i v orožji. Znamenje za te zbor po vsoj Italiji bo dalo zvonenje vseh zvonov, tülenje fabrik i bovnjanje. Računa se, da bo na te način zbranih 10 milijonov Italijanov. Splošno se misli, da če bo Italija šla z vojsko v Abesinijo, da se tüdi z Anglijov poprimeta v boji, ar bo Anglija z orožjom branila svoje interese v Afriki.
Spor med Abesinijov i Italijov vsikdar bole zamotan. Rešavle se v Ženevi, gde mata glavno reč Anglija i Francija. Angleški zvünešnji minister Hoare je meo govor, iz šteroga so navzoči sklepali, da je Anglija v pitanji abesinskoga spora proti francoskomi mišlenji. Drügi den je pa govorio francoski minister Laval, ki se je zatogavolo nagno bole k Italiji. Tak se pomali tvorijo tabori, ki se lepoga dneva pa vküp zgrabijo, če se z lepa ne pomirijo pri okroglom stoli v Ženevi. Vej če bi gospodom v Ženevi dali puške v roke, naj se idejo strelat, ne bi bilo bojne.
GLASI.
SLOVENSKA KRAJINA.
Za črensovskoga kantora je zvoljen g. Žižek iz Bistrice, ki je končao orglarsko šolo v Celji.
Črensovski dijaki so preminočo soboto v Lendavi igrali igro „Kovačev študent“. Pred igrov so trije (dva vučitela i vučitelica) igrali nekaj komadov. Pa bi bolše bilo, da ne bi igrali. Lendavčanje smo že vajeni boljšega igranja. Poleg toga so pa šče predugo vlekli. Pač pa nam je pokazao lepoto goslanja g. Bačičov Vinko, sin g. župana. S svojimi goslami nas je tak znao potegnoti za sebov, da bi skoro pozabili odihavati. G. Bačič je žeo burno ploskanje. — Po tom so pa nastopili čerensovski dijaki, ki jih je v dvema dnevoma pripravo „Bistrički Ferko“. Tej so pa zaistino tak dovršeno rešili svoje vloge, da so se Lendavčanje čüdili. Nekaj novoga si je zamislo Ferko, gda je šou z odra med občinstvo i od tam govorio z igralci na odri. Tak je žela novoga odra, da bi bili gledalci i igralci malo bole zvezani. Večkrat so igralce kar stavili z burnim ploskanjom. Obisk bi lehko bio bolši, pa je bilo premalo reklame. Vnogi so plakatov ne opazili i neso zvedeli, da bo igra. Pač pa bo boljši obisk, gda dijaki iz Črensovec drügoč pridejo. Zdaj so se postavili.
Rankovci. Ne davno je nezakonska mati slüžečka dekla iz Sobote prinesla svojega 7 mesečnoga malčeka v Rankovce, da bi ga oča zdržavao. Gda so šče vsi spali, je ta mati položila dete pred hižov na tropine, nato pa odišla k sosedovim, da bi vidila, ka bo z detetom. Domačiva sina sta dete vzela i ga odnesla k sosedovim pred hišo. Mlajši si je celo lovsko puško vzeo. Venda je mater šteo streliti. — Takši je sad greha. Siromaško dete, ka ga šče pa čaka v živlenji !
Otvoritev šol. leta 1935/36 na drž. mešč. šoli v D. Lendavi. Šolsko leto 1935/36 se je otvorilo s popravnimi izpiti dne 30. avgusta t. l. Prijavilo se je 5 učencev (enk) in so vsi položili. Redno vpisovanje se je izvršilo od 1. do 3. septembra. Vpisalo se v I. razred 20 dečkov in 17 deklic, naknadno pa je prijavilo vpis še 6 dečkov, tako da je skupno vpisanih 63 učencev (enk) ; v 2. razredu je 11 dečkov, 9 deklic, skupno 20; v 3. razredu 11 dečkov, 8 deklic, skupno 18 ; v 4. razredu 5 dečkov, 9 deklic, skupno 14; na zavodu je torej vpisanih 115 učencev (enk). Nekaj let sem je bilo opažati stalno padanje učencev, ker starši radi pristojbin za
vpis in šolnino niso bili v stanju, da šolajo svoje otroke, posebno, ker ravno v času vpisovanja najbolj primanjkuje denarja. Letos se je število prijavljenih preokrenilo, predvsem v nadi, da bodo ubožnejši učenci v šoli dobili potrebne šolske knjige in druge potrebščine. Upravni odbor prispeva vsako leto okoli 1500 Din za nabavo učil revnim učencem, vendar pa ta vsota pri sedanji draginji šolskih knjig kar skopni. Potrebno bo, da letos tudi društvo „Zajednica doma in šole“ pripomore, da se bo na šoli čim bolj izpopolnila ubožna knjižnica in se tako občutno zmanjšala revnim staršem skrb za šolanje svojih otrok.
Tam od Müre . . . Letos, okoli maja, se je ustanovilo pri nas nekše drüštvo. Ustanovitev toga drüštva je bila potrebna že davno. (Tak je gučao govorni, na ustanovnom občnom zbori.) Naši dečki i dekle so pristopili ništerni zavolo toga, ka bi radi telovadili, drügi iz radovednosti, če je što pristopo iz navdüšenja ne vemo. No, ne zamerimo niednim, posebno prvim nej. V tom časi bodo vprizorili člani loga drüštva igro. Gledoč na igro ne bomo pravili nikaj, čeravno vsebina nikak ne odgovarja razmeram časa, gledoč na moralno vrednost pa ravno nasprotno vpliva, kak bi mogla. To igro se hodijo včit tüdi po večeraj. Sprva je hodo k vajam tüdi g. vučiteo, ki je bio določen, da režira to igro. A zdaj — hodijo naši dečki i dekle k vajam brez nadzorstva ! Ka začenjajo med igrov, po igri i ka gučijo to nam znam ne trbe posebi omenjati. Pitamo se samo, gde so tü Odločilni činitelje toga drüštva ? Ali so bili odločilni samo te, da njim je bila, odnosno so mislili, da jim bo ustanovitev toga drüštva v kakšo pomoč? — Opazovalec.
Novi Kerecov pomočnik — Slovenec. Kak smo čteli pred kratkim v Novinaj (št. 29 i 31) je bio imenovani naš misijonar g. Kerec za predstojnika novoga misijona v provinci Junanfu. Na svoje novo mesto je odišeo aprila meseca. Mesto Junnanfu leži v zahod Kitajski. V kratkom odide g. Kereci za pomočnika pri vzgajanji mladine g. Andrej Majcen, doma iz Krškoga. Pariški misijonari, ki so dozdaj sami v toj provinci opravlali misijonsko delo, so pozvali salezijance na pomoč. Kak prvi njim je bio poslani na pomoč naš delaven i znani misijonar, g. J. Kerec. Kereci bo pomagao pri njegovom izredno žmetnom deli g. Andrej Majcen, šteri je zdaj v Turini i se bo v drüžbi drügih misijonarov v kratkom pelao z ladjov do Tonkina i od tü z železnico do Junnanfu. — Mladomi misijonari želemo dosta božega blagoslova v njegovom misijonskom delovanji !
Karitas za vse, vsi za Karitas. Prijatelje žrtvüjejo eden za drügoga vse. „Karitas“ je naš prijateo. Pa je prijateo tistij, ki so v stiski i potrebüjejo penezno pomoč. Kak je ona naš prijateo, tak moremo biti mi njeni prijatelje. Prijatelstvo svoje pokažemo s tem, ka njoj zavüpamo . . . Zavüpanje pa pokažemo s tem, da se pri njoj zavarjemo. Zavarjete se lejko za slüčaj smrti i za herbijo. Za pogoje zavarvanja zvedite pri vodstvi „Karitas“ v Mariboru, Orožnova 8. pri g Sshinka v D. Lendavi, pri g. Rousi v Beltincih i pri gospe Šüklar Jožici v Soboti pri gg. düšni pasteraj i. t. d. Pobrigajte se kemprle, ar je škoda vsakoga dneva. Kemprle se zavarjete, tem prle bote meli zagvüšen pripomoček za stara leta, za slüčaj smrti, ali za slüčaj ženitve vaše dece. Že jezeri so izrekli zavarovalnici „Karitas“ toplo zahvalo. Zahvalni njej bote tüdi vü
Vabilo. Po določbi pravil ve vrši v nedeljo, dne 29. septembra 1935. ob pol 10 uri dopolde v lokalu „Meščanskoga doma“" v Murski Soboti 1. redni občni zbor Prekmurskega muzejskega društva. Dnevni red : referat prof. Novaka, 2. samostojni predlogi, 3. poročila odbornikov, 4. volitev novega odbora, 5 Slučajnosti. Samostojne predloge je treba pismeno poslati odboru 8 dni pred občnim zborom. Pravico do glasovanja imajo le člani, ki so poravnali članarino do občnega zbora. Če ob napovedanem času občni zbor ne bi bil sklepčen, se vrši pol ure kasneje zbor, ki je sklepčen brez ozira na število prisotnih članov. — Za prekmursko muzejsko društvo.
Gumilar Franjo 1. r. Škrlak Vladimir 1. r. predsednik.	tajnik.
Opomin ! Delavci in delavke, ki potujejo na delo v Francijo se opozarjajo, da so Predpisi za zaposlitev inozemcev v Franciji zelo strogi — Delavci in delavke, ki ne izpolnjujejo v celoti in tako kakor je potrebno izvršiti obveznosti pogodbe, katero so pred odhodom na delo prostovoljno podpisali, se izpostavlajo nevarnosti, da izgubijo pravico nadaljnega bivanja v Franciji. — Tisti, ki iz kakršnegakoli vzroka predčasno zapustijo svojega delodajalca, s katerim so podpisali pogodbo, se izpostavljajo sledečemu :
1. da nikjer v Franciji ne dobijo več nobenega drugega dela, kajti zakon o zaposlitvi inozemcev predpisuje, da takih delavcev ne sme zaposliti noben drugi delodajalec, v slučaju pa, da jih kljub temu zaposli se izpostavi nevarnosti plačila predpisane kazni. 2 da bodo na lastne stroške vrejeni nazaj v domovino. — Ti predpisi ravno tako veljajo za one delavce, kateri so si vožnjo za potovanje v Francijo sami plačali. — Plačilo vožnje jih ne oprošča od nobene obveznosti in jih ne ščiti pred kaznijo v slučaju neizpolnjevanja ali površnega izvrševanja pogodbe.
Mesto Ljubljana razširjeno. Na predlog notranjega ministra dr. Korošca so kraljevi namestniki podpisali zapoved, da se k mesti Ljubljana pridrüžijo dozdajšnja predmestja : Moste, Šiška, Vič, del občine Ježica. S tem se je naša lepa Ljubljana močno povekšala. Ima nad 80.000 lüdi.
Redka prilika.
Prodam hišo s trgovino, trafiko, gostilno i pet oralov prvovrstne zemlje ; veliki zelenjavni vrtovi, velik sadonosnik njiva, travnik gozd vse v najboljšem stanju. 3 km oddaljno od Ljutomera.
Cena stošestdeset tisoč Din. Ponudbe na upravo lista.
Bistrički Ferko :
Kokotova pesem.
Jako različen poseo v vesi opravlajo ženske, ka majo duge jezike i moški, ki so bole brbrasti kak ženske.
Tak na priliko je Picekova Orša poštarica. Drogne oči ma, debelo glavo, obilno červo i grozno velka vüha. Drügo nema na redi, kak da obera po vesi lüdi. Vnogi si potrpi, vnogi pa, ki ma vročo krv, vzkipi, kda naša poštarica vrejüje pošto na njegov račun.
Tüdi drüge so, ki modrüjejo, malo gučijo, samo rade bi bile, ka bi se njüve reči po vesi raznesle i se sigdi z velkov gracijov sprijale.
Bole smešni so možki, ki ščejo sigdi meti svoj jezik poleg i sigdi ščejo biti prvi i se pokazati koražne. Tak majo navado te, kda je kakši preobrat v politiki, kda svoj glas povzdignejo i postanejo slavni. Tej navadno napelajo možke, šteri bi se radi na pameten način informirali kjerkoli, i bi prišli do toga, da bi potožili komi svoje gospodarsko gorje.
Tem pa kak je bio Kokotov Mijao je ne do toga. Samo ka napravo gde mešanico pa je zadovolen. Napelavle možke kak morejo nastopiti i sküpno iti na koga, ne ve pa Kokotov Mijao i ne premisli, ka on ide proti j senci, njo bije, tejla, ki poleg stoji se pa ne tekne. On namreč ne vidi, ka ge le tejlo lejko prime za partice ga stepe, ka njemi v lače vujde,
senca pa ostane nepoškodüvana. Ka pa, njega lejko stepe, kak što šče, on de itak Kokotov Mijao, ki de pripravleni pri prvoj priliki koga napelavati, ka v nesrečo spadne.
Kajti rešt za Kokotovoga Mijala je ščista nekaj drügoga, kak za možke, šteri ma ženo pa deco i je samo to, ka prinese z dela domo. Zvün toga si je pa nišče ne zboušao svojega položaja, zato, ka so vsi bili senco, tela so se pa nej doteknoli.
To sam šteo najprle povedati o Kokotovom Mijali. Pa šče to bi rad povedao ! Kda napravi Mijao oslarijo, to nešterni sprevidijo. Pa on to vse zabriše. Ve je nej čüdno ka guči. Pri guči pa tak Švica, ka si more lače žmikati, dokeč njemi vsi ne vörjejo. On namreč vse porine na drügoga, rekši eni je žandarom povedao, po grmi se je sklepao, pa pisao, ka smo si mi gučali.
»Ve ste vidili, ka je brod odpelo". Te pa začne vse ovoga poglejüvati od krščakov z belimi očmi. Ovomi se pa nanč ne senja o kakših žandaraj, ka bi koga denuncirao, nej o nikom drügom nej, najmenje pa, ka bi svojega sotrpina šče spravo v vekšo nesrečo kak je. Pamet. Ve to more sakši znati, ka majo žandarje oči pa vüha i si bar zapomlijo, bi pravili, štirje žandarje ednoga človeka. No, kda že ednoga majo, te že pa itak vse znajo, šče što je igrao na bajza ali punpardom. Ve je pa to lejko bole razmiti, kak pa
na slepo vörvati Kokotovomi Mijali, ki dela oslarijo za oslarijov v nesrečo i kvar drügomi. Že pri ženidbaj se poznajo njegove babje zmožnosti, ka pa te v politiki nebi, ki nüca zgovornij lüdi. To se je pa tak zgodilo :
žonžijov Kekec i Katina Benda sta si bila jako radiva.
Ka drügo, kak zela bi se radiva. Pa Kekec je möu šče zvün matere cimprano hižo, pa puno pavučine na hiži. Te pa on Bendo jako rad möu, zato, ka bi ona nekaj prinesla k hiži.
Edno zajtro se je pa pelala Benda po kamen, štela je viditi hišo pa celo Kekecovo verstvo o šterom so lüdje nikaj nej dobro gučali. Na prazno je seedno nej štela priti, čiravno je Kekeca jako rada mejla.
Mati Kekecova jo je že od daleč zaglednola i zašepetala Kekeci:
„Sinek, püsti slive pa odi, odi, ka se Benda pela“.
Kekec je po ednom lijci včasi erdeči poustao, si s šörcom obrisao roke nato pa čube. Oba z materjov sta bežala prejk pouti k Bežekovoj hiži. Mati je včasi začnola popravlati pri Bežekovij polke. Bežekovi so ravno štrijhali.
Kekec se je pa razkoračo pred hižov, roke djao v žep i se je ozdaleč smijao Bendi, ki je postanola vsa erdiča od sramežlivosti. Kama, kama, pijta Kekec pa ide pomali kcoj k kolam. Po kamen, je odgovorila Benda i nej znala eli bi šla naprej eli bi pa henjala.
„Joj, joj, so začefketali mati, malo henjaj, malo henjaj. Kamen, kamen, aha, aha“.
»Kamen".
Zdaj maš dobro pout i gleda po vesi. V Bendo ga je bilou sram poglednoti.
Ka pa težake mate, pita Benda pa pokaže na Bežekove, ki so štrijhali, mijslila je pač, ka je tou Kekecova hiža.
„Ja, pravi Kekec pa gleda gor po vesi. Ja, ja, zašepeče mati, zdaj nekaj hižo gor spuca mo na sprotlitje pa livi gor postavimo“.
„E, ka bi Benda eli ka si“ se oglasi Kokotov Mijao, ki je šou nekam v Krošču ali kama. „Ve tij tou ne vörvli. Ve ti je Kekecova hiža eno ta prejk pouti. Ta kuča. Viš, ka jo šče petlár ne bi šteo meti“.
Mati so od nevole nej znali ka bi delali i odslivkali domou. Kekec je pa repeči gledao za Bendov, s šterov je zadnjikrat gučao.
Tak je po nepotrebnom Kokotov Mijao razdro ženitev i mogoče mirno živlenje dvoje poštenij lüdi.
Mijao je büo s tem zadovolen, ka je napravo Kekeci i Bendi nesrečo, ato pri broudi pa vnogim, vnogim skrbi, Kokotov Mijao pa ostane vseedno Kokotov Mijao i vsakši spadne v nesrečo, šteri se noude drügokrat ravnao po lastnoj pameti. Istina pa ostane istina, kakšte de Kokotov Mijao inači spejvao.
4
NOVINE
22. septembra 1935.
Kratke novosti.
Strašna hüdobija odnorele matere. Edna tovarniška delavka, štera je delala v „Papirnici“ na Sladkom vrhi je v preminočem tjedni, kda se je vračala iz tovarne, napadnola v düševnoj zmešanosti svojo sodelavko. Ranila jo je s pivinskov kantov po glavi. To pa ne bilo zadosta. Po podnevi je z nožom napadnola svojega pojbara i njemi zadjala takšo rano v črevo, ka so njemi krvajice izstopile. To je napravila zatoga volo, ar je mislila, ka njeni hodi tüdi z delavkov, štero je predpodne napadnola, kak zgoraj poročamo. Nato je šče vzela svoje nezakonsko dete, Šla z njim k Müri, ga vrgla v Müro, nato pa šče sama notri skočila. Dete se je vtopilo, dočim so valovi njo prinesli na pitvino. Nato se je podala domo i vse doma povedala, kak se je zgodilo. Domači so jo spravili v Maribor, gde so nesrečnico zaprli,
Nova žrtev planin. V nedelo se je smrtno ponesrečila na planini Zelenici 23 letna mladenka Božena Zvikelbachova. Kda se je vračala s planine je spadnola v prepad. Pri tom njoj je počila lobanja i se njoj je potrla po edna noga i roka. Doktorje majo malo vüpanja, ka jo ohranijo pri živlenji.
Izgredi pri Sarajevi. Pri proščenji cerkve v Rogatici je bilo cerkveno zborovanje, šteroga se je vdeležilo jako dosta lüdi. Med zborovanjom je priletelo iz Sarajeva letalo, da bi metalo letake med lüdi. Ar pa je letalo nizko letelo, se je zadelo v električno žico i spadnolo na zemlo. Pri toj priliki je pribežalo iz varaša 10 muslimanov. Ar so pa šli prek cerkvenoga zemlišča pravoslavne cerkve, so pravoslavni zborovalci zahtevali, naj se maknejo. Nato je prišlo do spopada, pri šterom so bili ranjeni tüdi orožniki. Orožniki so se poslüžili tüdi orožja. Pri toj priliki sta bila dva bujtiva, 24 jih je pa ranjenih.
40 letnica meštništva dr. Korošca. Dr. Korošec Anton, notrašnji minister pred kratkih obhajao 40 letnico, ka je Gospodov mešnik. Za te lepi jubilej so ga naš prezv. g. knezoškof imenüvali za častnoga mariborskoga kanonika. Čestitamo.
Nesreče visokih državnikov. 29. augusta se je smrtno ponesrečila belgijska kralica Astrid, štera se je pelala s svojim možom belgijskim kralom v avtoji. Te je iz neznanoga vzroka
spadno iz ceste v Vierwaldsätsko jezero v Švici i se zaleto pri tom v drevo i nato v jezero. Pri tom spadaji je kralici počila glava i ta je nato včasi vmrla. Tüdi sam krao je poškodüvani, ali njegove poškodbe neso nevarne. Zavolo te nesreče se je vsa Belgija zavila v globoko žalost. Z vseh hiš visijo žalne zastave. — Drüga nesreča se je dogodila avstrijskomi ministri Feyi, šteri se je tüdi ponesrečo i to tüdi z avtojom. Minister si je pretreso živce i možgane i se njemi je potrla kost (čunta) v nosi. Poleg toga šče ma na glavi drüge poškodbe, tak ka bo mogeo ostati dugši čas v špitali.
Nove cerkve v Zagrebi. Zagrebečki nadškov koadjutor prevzvišeni dr. Stepinec je izdao proglas zagrebškim vernikom, v šterom je prosi, naj njemi pomagajo pri zgraditvi 8. novih cerkev, štere de dao graditi. 18. augusta je bilo zbiranje na nove cerkve v zagrebškoj katedrali i samo v nabiralniki prezvišenoga dr. Stepinca je bilo 25.000 Din., pa po drügih zagrebečkih cerkvaj tüdi prišlo vküp vnogo jezer dinarov.
Medjimurski konj.
V zvhodnem delu Slovenije se že od nekdaj goji srednje težki konj, ki mu nekateri niso vedeli prvega imena in so zato predlagali, da bi ga bilo treba opustiti in upeljati, če le mogoče, noniusa iz Slavonije. Ta naš domači, preizkušeni konj hitro raste in je kmalu sposoben za delo, je zelo skromen v hrani, pri delu pa vstrajen. Uporablja se za delo v ravnini, kakor tudi v bregih. Pa če je treba, se lahko postavite z njim tudi, če ga vprežete v zapravljivčka.
V	glavnem se goji medjimurski konj v Medjimurju, ali bolj prav : v Medjimurju je glavni trg za prodajo tega konja. Medjimurci kupujejo konje v “, Pomurju in ostalem vzhodnem delu Slovenije, nakar jih nekaj časa rede ali „popravljajo“, da so sposobni za trg. Na ta način je dobil konj tudi svoje ime. Ker se je kupoval tudi drugod, ne samo v Medjimurju, so ga uradno nazivali Madjari noriški konj. Znano je, da ima medjimurski konj tudi danes dobro oceno ; v Slovenski krajini prodajajo žrebeta od 4.000 do 6.000 Din komad.
Merodajno besedo o medjimurcu ima gotovo konjerejski strokovnjak Steinhasz, ki je v svoji knižici „Uzgoj konja u Medjimurju“ navedel važne ugotovitve v študiji o njegovem po-
stanku. Predvsem ugotavlja, da je medjimurski konj nastal s križanjem angloarabskih kobil z noriškimi žrebci.
Medjimurski konj je nastal v časih, ko so naši predniki vozili vino in žito v kraje bivše Avstrije, Kranjske i. t. d., odkoder so pripeljali Verjetno prve noriške žrebce, ki so jih spuščali na svoje kobile, katere so imele pretežno arabsko kri. Z uspehom tega križnja so bili očividno zelo zadovoljni. Križanci so bili močnejših od domačih kobil in bolj vstrajni od noriških. Za zboljšanje medjimurskega konja so preje delovale žrebčarne na Madjarskem in Hrvatskem.
Razlikujemo dva tipa medjimurskega konja. Pri vzgoji lažjega tipa so služile arabske in angloarabske kobile, ki so se križale z žrebci noriške krvi. Reprezentanti tega tipa so torej bili proizvod križanja toplokrvnega in mrzlokrvnega konja v prvi generali. Težji tip medjimurskega konja je nastal pozneje s križanjem arabskih in angloarabskih kobil z noriškimi, pozneje pa z belgijskimi žrebci. Ta konj je torej proizvod križanja medjimurskih kobil lažjega tipa s težkimi žrebci v tretji in četrti generaciji.
Po vojni so se uporabljali za plemenjenje medjimurskih kobil importirani belgijski žrebci, ki jih je delila država in pozneje banovina. Za pleme služi še nekaj domačih medjimurskih žrebcev, ki so že zelo redki. S križanjem domačih kobil z belgijskimi žrebci smo dobili novo obliko medjimurskega konja, ki se že razlikuje od starega medjimurca. Moramo pa povdariti, da še niso popolnoma izumrle medjimurske kobile starega tipa. Naloga selekcije bodočih let je, da se ohranita in zboljšata oba tipa medjimurskega konja.
Sedaj je medjimurec tudi uradno potrjen kot najprimernejši konj za te kraje. S tem je ugodeno želji naših konjerejcev in je zadeva končnoveljavno rešena.
Velika napaka je, da naši konjerejci često prodajajo najboljše živali, za domačo uporabo in za pleme pa puste slabše živali. Ta negativna selekcija je v škodo naši konjereji ter jo bo treba izpustiti. V svrho povzdige konjereje so se odbrale najboljše kobile in sprejele v rodovno knjigo, ki jo začasno vodi banovinska žrebčarna na Selu pri Ljubljani. Pozneje jih bodo prevzele konjerejske podružnice. Določili se bodo še žrebci, katerim bo treba spuščati rodovniške kobile.
Dobro sredstvo za zboljšanje konjereje je uvedba odbiranja žrebčkov,
ki se zaznamujejo za vzgojo za pleme. Rejcu zaznamovanega žrebčka se izplača po enem letu vzdrževalna nagrada 400 Din, če ga vzgaja za pleme. Če ga rejec vzgaja še eno leto, prejme nagrado 600 Din. Najboljše živali bi odkupila banska uprava, ostali pa bi se licencirali kot privatni žrebci.
Službena naznanila.
Sresko načelstvo v D. Lendavi, dne 5.9.1935. Pov. S. No 170|5.
RAZGLAS.
Po naknadno izdani odredbi ministrstva notranjih zadev od 2. septembra 1935. ostanejo pri upravnih oblastvih uradne ure še nadalje nedeljene.
Razveljavljajoč tuuradni razglas Pov. S. No 179/4 od 2. 9. 1935. se v smislu prejšnjih predpisov kraljevske banske uprave določajo uradne ure ob delavnikih: od 7·30h — 14h (½ 8 zjutraj do 2. popoldne) ob sobotah: pa od 7·30h — 14·30h (½8 zjutraj do ½ 2 popoldne.)
Ob delavnikih se vrši dežurna služba ob 16h — 18h (4 pop. - 6 pop.), ob nedeljah pa od 9. do 12. ure.
Uradni dnevi so kakor do sedaj ob torkih in petkih ter se stranke redoma sprejemajo od 9. do 12. ure in le v najnujnejših in res neodložljivih slučajih tudi ostale dni med 9. in 12. uro razen nedelje in praznikov.
Stranke se naj v lastnem interesu drže točno navedenih uradnih ur in uradnih dni.
Popoldan in za časa dežurstva naj ne hodijo na urad, ker ne morejo ničesar opraviti.
Sreski načelnik: Dr. Kartin s. r.
Po odobrenem delavnem program u Ministrstva za trgovino in industrijo, Osrednje uprave za mere in dragocene kovine v Beogradu z dne 22. januarja 1935 Štev. 347 se bo vršilo pregledovanje in žigosanje s o d o v pri postajah za kontrole sodov in sicer:
V	G. Radgoni dne 7.8. in 9. m. okt. 1935
„	11.	„	nov. „
„	9.	„	dec. „
V	Ljutomeru dne 12. in 14. m. okt. 1935
„	13.	„ nov. „
„	11.	„ dec. „
V	M. Soboti dne 10. in 11. m. okt. 1935
„	12	„	nov. „
„	10	„	dec. „
O tem naj se obvesti gostilničarje, vinogradnike, sodarje i. t. d.
Sreski načelnik: Dr. Kartin s. r.
Marička je šla po bogastvo.
Sunce si lega za zlate gore k počinki. Neba je zažarjena tak lepo, kak da bi jo dičili najlepši biseri sveta. V tom žari leskeče tüdi okno male hižice, kak da bi sijao iz hiše čisti zlat.
Pri tom malom okni je naslonjena na polico ženska, ki je bleda in jokajoč zdihavle, pa se pa zgledava proti nebi, v dalečine, ki toneče v mraki bežijo ešče dele.
Pred ništernimi vörami je v toj maloj hišici bila slova. Njena hči in ona sta se obimali i jokali od žalosti, da sta si mogli v roke segnoti, küšnoti i se razločiti.
Marička je Šla v Francijo. Prišeo je večer. Iz törna je bilo čüti velki zvon: „Zdrava Marija. . . . .“ Po mo-
litvi je vüžgala mati lampaš. To je bio mali kühinjski lampašek, ki se je zdaj jako kadio. Potegne ga na rob stola i pošrajfa doli tak, ka je samo malo komaj vidno gorelo. Mati je šla k okni. Odpre okno, či ravno je znala, ka de zabadav, pa začne milo zvati svojo hčerkico, svoje dete domo. „Moja Marička, zlata moja roža, hodi k večerji.“ Zajokala je . . .
Ne bilo nikoga. Materin glas je odbijala vlažna i nizka stena. Ona pa, štero je mati zvala k večerji, je bila že daleč. Kre visikij gor je že füčkao mašin, v šterom se vozi v delešnji svet. V ednom vagoni je slonelo lice kre okna, ki je zdihavalo nazaj ta, odked odhaja — k materi — pa to je ne mogoče. Mašin je nesmileni i vozi dele . . . dele . . . ta v noč. . . v
Francijo . . . od matere . . . daleč . . . li naprej. . . Marička se zajoče.
Po dugoj vožnji se pripela Marička v novi kraj. . . ge so mati. . . ešče je spadnolo dosta skuz prle, kak se je malo privčila novomi, kraji. . . novomi lüstvi. . . novim šegam. Vidila je drüga lica, vidila drüge lüdi. . . čüla je drügi jezik, samo nikaj ne domačega. Stopila je na novom domi k okni in zagledala mesec. Njemi se je potožila i milo zdihavala. V tom jokanji je vsa zmantrana zaspala.
Nova domovina je Marički dala srečo. Mela je dosta vsega, spravila si je dosta penez. Veselila se je sreči i skem bole se je veselila, tem leži je pozabila na dom, domačo ves, domačo cerkev, vse, celo materin obraz je stopo v meglo i več postao daleč od nje. Marička dele in dele v srečo... mati doma pa dele in dele v starost i v nevole.
Leta so Šla kak tihi vetrič.
Prišla je zima. Povsod je spadno sneg. Sani so tiho škrabale zamržnjen ledi sneg. Kovrani so iskalih rano pri parmaj i hrambaj pa tüdi senske štéri so radi prekapali.
Marička je bila zadovolna v Franciji. Doma so pa mati zbetežali. Močna zima je sirotico tak spotrla, ka so jo sosedje prinesli k sebi v oskrbo.
Edno zimsko jütro je bilo jako lepo. Drevje je bilo puno bisemij kinčov, beloga ivja. Po poti se je čüo mali zvonček. Šli so gospod kaplan i nesli Oltarsko Svestvo pa sveti olij Maričkinoj materi. . . Dühovnik stopi v hišo.
Okoli matere samo lücki lüdje...
Marička je deleč . . . Mati jo je iskala z rosnimi očmi. Dühovnik so začnoli moliti. . . vsi so molili za betežnico na smrtnoj posteli. . . i naskori za tem za pokojno düšo. . . . i svetlost vekivečna . . . Vüsta so trepetala. . . tüdi jokali so ništerni.
Na cintori na den pokopa je veter škripao s križi, gda so prinesli pokojno k večnomi počinki. Na glas tü nej jokao nišče. Skuze pa so rosile zmrznjene grobe. Novi grob je obijno kak beli prt sneg, ki je spadno ešče tisto noč do kolena visiko. Sneg je obijno mater, mesto njenoga deteta... mesto Maričke.
Čuk je jokao tisto noč tak žalostno, da so se lüdje skrivali pod odivala i nišče nej vüpao k sosedi.
Žalosten glas od materine smrti je prišeo tüdi do Maričke. Mati je želela na zadnjo vöro, naj njoj pišejo, ka se naj povrne domo. Naj okinča na protlike njeni grob s kakšov rožov in naj moli pri njenom grobi.
Nemo je odprla pismo kak iz navade. Samo ajdnok zakrikne : „O draga moja mati, Vi ste odišli v vekivečnost . . . nej ste se včakali mene domo, ka bi Vam pokazala ka Vam je prinesla vaša hči. . . o moja mati. . . o zlata moja mati. . .“ Molila je za mater. . . . i svetlost vekivečna .... Bridki joč jo prime i nemre dele.
Po kratkom vremeni je pred spodrejtov njenov hišicov v starom kraji henjao foringaš. Iz kočije stopi Marička. Bila je bleda i višiša, kak da je odišla. Po bundi so se svetile gospocke gombe.
Pri dveraj... pri zapretij dveraj je zajokala i jokala je te tak milo, ka
so jo prišle sosede tolažit, ešče več pa gledat njene kufre pa njo. Obdarüvala je svoje znane sosede i pajdašice, te so njoj pa pripovedavale, kak je kaj v starom kraji bilo. Gučale so si tüdi od pokojne matere i od sprevoda, od žalostne slove, štero so nabrali gospod školnik sami, pa so spevali v slovi tüdi od nje.
V kratkom časi je bila znana bogataška v okolici. Cela krajina jo je hvalila i zvišavala. (Oglašüvali so se tüdi kakpa vogledniki. Pa ka bi tü zamüdili priliko !
Marička pa nej mislila na gostüvanje, mislila je na svojo mater, štero je tak rada mela pa jo je že zgübila. Težila pa jo je tüdi edna drüga miseo.... da je tüdi ona betežna. V njeno mlado telo se je naselo beteg že v tüjini, ki jo süši bole i bole. Lica so njej na mestaj cvela kak rdeča roža, pa samo za hip, potem pa je pali obledela i si je brisala rosnato čelo. Cvela je in precvela je kak roža, ki raste brez vlage. Maričika je našla srečo, zgübila pa je drago mater i lübleno zdravje.
Ravno pred kresom tisti den je zvon zazvono i na to so vsi zvonovi zvonili. . . po vesi so se lüdje ponižno prekrižavali i šepetali. . . Marička je mrla . . . njeno živlenje je povejnolo.
Prvo nedelo po njenom sprevodi je Šla skoro vsa mladina na njeni grob molit. Grob je ešče ne bio zaraščeni, ne s travov pa ne s cvetjom, nego je bio ešče goli. Na njenom križi pa je viso lepi, v svilo zvezani püšeo rdečij in belij klincov. Te rože se nej bile že friške. Visilo je samo povejnjeno cvetje.
Novine izhajajo vsaki četrtek sa prišestno nedelo. — Za tiskarno Balkányi Ernest, Dolnja Lendava. — Izdajatelj in urednik : Klekl Jožef, župnik v pok.