še sam ne vem, ko ti ne more dati moj objem ne gorkega ognjišča ne domače strehe varne in ti še materinske sreče nuditi ne smem.
A v meni vendar še gori ta neutešni glad za molkom gozda, bleskom zvezd in za neba sinjino, še, še brezumno ljubim ženskih ust omamni sad, še verujem, da že dogledali smo globočino človeške bede in da zemlja pluje že v spomlad.
Najdražja, glej: ta sen in up, to svojo čisto strast — vse, vse ti dajem, kar najdražjega srce mi hrani. Ob strani stoj mi, da na dan usodni, ko propast za novo rast preorje kakor plug ta svet razklani, ne obležim ko mrtvo zrno sredi plodnih brazd.
V DVOMIH
IGO   GRUDEN
Morda je to, kar gledam v tebi, samo podoba mojih sanj, življenja, ki ga nosim v sebi in v tebi zdaj verujem vanj, da razočaran od spoznanj izgubil vere vase ne bi?
Če v tebi res le sebe ljubim, kaj je ljubezni vsa skrivnost, ta večni strah, da te izgubim, in želja, da vsega bom prost, ob misli tej srca bridkost, grenka sladkost, ko te poljubim?
Zakaj te venomer vprašujem,
čigava si, in ti molčiš?
Ko da živiš nekje na tujem,
vsa daljna včasi se mi zdiš:
morda na bregu le stojiš,
ko mimo tebe v noč potujem.
120