Izhaja 10. in 2f>. dan vsakega meseca ter velja za celo leto 3 gld., za pol leta č 1 gld. (»0 kr o Na anonimne do-f pise se ne ozira, ltokopisi in na oceno poslane knjige
se n e vracajo.
f
-I
Popotnik.
List za šolo in dom.
Spisi in dopisi naj se blagovolijo pošiljati (frank i-rani) vredni štvii 6 (Keifterstrasse 8), 0 6 naročnine. o oznanita in reklamacije pa založništva : tiskarju J. Leonu v Mariboru.
-I
Stev. 21.
V Mariboru, 10. novembra 1883.
IV. tečaj.
Javna morala in šola.*)
Vže je tega več nego sto let, ko se je v kulturni zgodovini prikazalo posebno mišljenje o društveni izbraženosti, da namreč obe njeni panogi, koji imenujemo izobraževanje umno in moralno, ali krajše rečeno, omiko in moralo ne napredujete v enoistej meri skupaj. Ne postajamo v tej meri boljši, v kterej postajamo izobraženejit Prvi, ki je to mišljenje zastopal, bil je Eousseau sam.
Kakor je znano, storil je on to v svojem odgovoru na nagradeno vprašanje, ki ga je postavila Dijonska akademija, je li namreč napredek v znanosti in vedi do-prinaša kaj k oplemenitenju nravnosti.
V večih prebedenib nočeh premišljeval je Eousseau o tem vprašanju in odgovoril je na njega z ne, položivši s tem osnovo svojej slovstvenej slavi in svojemu poznejšemu delovanju. Postavivši se proti civilizaciji, navaja Eousseau, da se z izobrazbo razuma ne zmanjšuje število prestopkov in zločinov, marveč, da se samo menja njihova jakost. Na mesto odkritih, težkih prestopkov stopajo babji in potuhnjeni, na mesto surovega napada, tajno očrnjevanje. V našem stoletju zastopal je slične nazore slavni prerano umrli Bokel. To vprašanje je povzročilo mnogo srda, ali izgleda povsem drugače, ako se opazuje iz drugega stališča, namreč od dobe novih iznajdeb društvene znanosti in moralne statistike, ktero je Ketle osnoval. Te iznajdbe poka-zujejo, da je človek politično bitje, da je uprav soeijalen atom, ki se nikakor ne zamore iztrgati iz svojega političnega stanja in da se mora samo v svojem društvenem od-nošaju presojevati.
Pa kako se ima proti temu vprašanju sedanje stanje društva? Ako pogledamo na stanje omike z ene in na stanje morale z druge strani, pa nam stopi pred oči zelo zanimiva prikazen. Inteligencija prodira v globino in širjavo, ljudij, ki ne znajo ne čitati ne pisati, je čedalje manj. Priroda je pregledana in prevladana z duhom; človek jo je po vsem nadkrilil do neznatnega ostanka, ki se ne da prodreti.
In ne samo da s čudovitimi formulami znanosti odpravlja njene nekdanje groze, marveč je celo ukujeva v jarem robstva, sileč jih, da za njega delajo. Materije ene vrste preobrača v drugo, jedno moč v drugo, toploto v gibanje, gibanje v električnost, električnost v svetlobo, kakor to zamoremo videti na enem stroju za proizvajanje električne luči, s ktero se dandanes tako izvrstno razsvetljujejo gledišča in mesta. Na stotine konjskih moči prenese se po prostej žici s kraja v kraj, kjer je treba, da se opravlja kak posel in se vsem pravom se pomišlja na to, da se moči gorskih vodopadov v korist obrtnije odaljenih mest uporabijo.
Ta gospodar zemlje, človek, ki je pregledal in vkrotil prirodo, trudi se, da pregleda in zapopade tudi duh, t j. samega sebe. Ali ktero je ravno lagleja naloga; nu njega ne strašijo več nobene zapreke, nobene težkote, nobeni problemi. Kakor je poprej krotil prirodo, tako kroti sedaj duh! Z edinstvenim opravkom induktivnega
*) Predavanje prof dr. G. A. Lindner-ja, držano dne 3. junija t. !. v češkem učiteljskem društvu .Budeč" v Raudnici.
n
preiskovanja spravlja človek pod en krov gomilo problemov psihologičnih in filozo-fičnih v čedalje tesneji krog, pravi Faust! Ko bi se mu posrečilo, da ukroti tudi duh, t. j. da ovlada nad svojimi lastnimi nagnenji in. strastmi in da najde blagoslovljeno formulo znanosti o morali!
Toda nauk o morali ali etika postala je naj nepularnejša od vseh znanosti in preti prepustiti uzde vlade svoji priljubljeni sestri znanosti o lepoti ali estetiki, človek rad prenaša nadmoč pravil v čutnih pojavah, ki ga obdajejo, pa nerad prenaša gospodstvo istih pravil, ko se to tiče njegovega zasebnega delovanja.
Je li mar drugače? — Stopa li naša morala z enoistim korakom z našo omiko? In ko bi Rousseau došel zopet na svet, bi se li odrekel svojega nauka, da razvoj civilizacije ne biva v enaki meri z razvitkom morale? Zdi so mi, da to ne pokazuje taktično stanje civilizacije, Ne oziraje se na grozepolno delovanje one mednarodne propagande, ki se poslužuje dinamita in nitroglicerina, da prečisti društvo s pomočjo peklenskih strojev, kjer ji je to v napotje, nahajamo tudi na površini društva samega znake, ki dajejo spričevalo, da polje morale peša.
Bojev med državami in narodi še ni konec, marveč je ta-le organizovan in se vzdržuje v permanenciji. Borba za življenje med pojedinci, kterim je geslo: grabi, kjer moreš! vodi se. z nevidljivo strastjo in brezobzirnostjo; žeja po raskošju raste v groznih razmerah in se hoče kolikor toliko pogasiti. — V čudnim lovu po pripomočkih tistim v zadostenje pa se ti kopičijo v roki poedinih srečnežev, ki imajo od-važnost tudi obogateti se brez dela, kar je danes geslo stotin tisočerih.
Med tem pa vmirajo ljudje od gladu na ulici; zapori se polnijo in proti postopanju se izdajejo poostrene naredbe, in — pod sijajno površino bogastva in razkošja zija preobrat socijalne bede. Samomorilstva se javljajo vže med učenci, da pred nedavnim smo čitali, kako je gimnazijalec ubil svojega součenca — in na drugem mestu zopet — to se je zgodilo v Ogerskej, da se je združilo društvo mladih ljudi v družno vživanje, ki se bi imelo skončati z samoumorstvom.
Ni namen tega predavanja raziskovanje razlogov, iz kterih prihaja sedanji upa-dek morale, niti ni potrebno, da se zakovarimo nasproti temu, kakor da bi se hoteli z Kousseau-om postaviti proti sami civilazaciji, a ne proti začasni gnjilobi njenega jedra. Bedasto bi celo bilo, ako bi hoteli krivico za to pripisati šoli ali njenej no-vejšej uredbi.
Troji so faktorji, ki so so združili v duševnej izobrazbi človeka: hiša, v kterej je odrastel, šola, v kterej se je učil in društvo, v kterem živi. Ti trije faktorji so solidarno odgovorni za nasledke odgojitve. Toda težko je odločiti koliko deleža pripada kteremu od njih. če pogledamo v javno življenje, vidimo, da so ljudje sploh taki, kakoršna so rodbine, iz čijih so, in kakoršna so društva, v kterih žive.
Kali vsega bodočega življenja vsajajo se v resnici vže v najnežnejšej mladosti, toda polje za razvitek značaja ni ne hiša, ne šola, ampak življenje. Tu se loti društvo posameznika in vpliva z nezoperstoječo silo svojega občevanja in svojih ustanov na njegovo izobrazbo, ter ne preneha, dokler ga za-se no pridobi. To društveno pri-podobljevanje, ta asimilacija trpi tako dolgo, dokler človek živi in njegovi posledki so različni po tem, kakšno je stanje onih nižjih krogov, v kterih posameznik prihaja v doti ko z veliko društveno celoto.
Ti dotikljaji zamorejo pa biti ali prijateljski ali neprijateljski, ali blagi ali ne-blagi, ali nežni ali surovi: zmožni so povznašati ali tlačiti. Kakšni so oni, od tega je odvisna tudi osoda človeka.
Pripodobljafajočo moč društvene nadvlade poznamo po moči javnega mišljenja in javnih primerov, po kterih se radi ravnamo, vklanjaje se splošnemu okusu in javnemu mnenju. Po javnem mišljenju obračamo svojo razsodnost po javnem okusu svojo obleko, po javnih primerih svoj način in običaje, po javnej zavesti svoja načela in svojo moralo.	(Konec sledi.)
Prirodoslovje v ljudski in meščanski soli
(Dalje.)
Omenili smo poprej, da je utemeljevanje zakonov dosti težavniše nego jihodmiš-ljevanje in mnogo je slučajev, da se mora eno ali drugo ali celo oboje opustiti, ker ni mogoče vse ovire umovanja odstraniti in po prostem, prvi stopnji primernem načinu obdelovati tvarino. Zato ne bo odveč dodati še nekaj razjasnil.
Kar se nam na prvi pogled dozdeva kot delujoča sila, je mnogokrat le izvod ali nasledek druge in ta odvisna je morebiti od tretje še splošneje delujoče sile. Zakon pa je prav utemeljen še le takrat, ko smo spozali skrajno na-nj uplivajočo silo. a ravno to se je dosihdob le redkoma posrečilo. Niti celega sveta učenjaki še niso iztuhtali bistvo magnetizma in elektrike, dasi so s čudovito bistroumnostjo osnovali mnogo dotičnih zakonov ter za djanstveno rabo izumili vsakovrstnih, strojev. Bistvo svitlobe sta poskus in račun našemu spoznanju široko odprla, dali pa do jedra, še tudi ne vemo. Temveč nam dajo različne prikazni magnetizma — elektrike po eni, in toplote — svitlobe po drugi strani, kojih učinki se na čudoviti način vjemajo' kaj jasno slutiti, da izvirajo najbrže vse iz iste prirodne sile, kojo spoznavati vtegne biti odločeno pozni bodočnosti; za zdaj pa se moramo zadovoljiti s hipotezo. — Če pa utemeljevanje učenjakom samim dela toliko preglavice, da svoje nevednosti ne morejo drugače prikrivati nego s hipotezo, kaj-li smemo tedaj zahtevati v tem oziru od nižjih šol. ki se imajo več ali manje boriti z jako škodljivimi zaprekami? Izmed teh naj navedem nektere. Duševne zmožnosti učencev so premalo razvite. Šolam pomanjkuje učnih sredstev. Šolsko obiskovanje je neredno, ker ljudstvo še nima dovolj jasnih pojmov o važnosti in potrebi realističnih naukov in zato tudi ne povsod potrebne ljubezni do šole.
Zares se pri takih okoliščinah ne da mnogo došeči ali vendar naj se vztrajno doseza to, kar je vsekako mogoče, namreč vsaditi v mlade glavice prepričanje, da se nikjer in nikoli ne izvršujo prikazni brez delujočih sil in da se vse spremembe gode po vekomaj veljavnih zakonih.
Ali se bo tam, kjer vednost sama le hipotezuje, v šoli govorilo o hipotetičnih silab, zavisno je od tega, kak globoko da dopuščajo okoliščine zajemati iz posameznih predalov predmeta.
Če segamo do snovanja zakonov, bilo bi celo krivo, popolnoma opuščati v šoli tolmačenje delujočih sil, dasi so le hipotetične, kajti od tega, kakšne si je predstavljamo, zavisi oblika, v kateri izrazujemo zakone. N. pr. ako v poglavju o magnetizmu (ali elektriki) govorimo samo o magnetnih (ali električnih) in nemagnetnih (ne električnih) telesih delujočo v njih silo pa preziramo, vtegne tvarina učencem ostati bolj nejasna nego če je koj po prvih uvodnih poskusih "opozarjamo, da v telesih, ki kažejo tak posebni (magnetni ali električni) stan, tiči gotovo kakšna posebna sila. In da bo zanaprej mogoče, kak najkračje izrazovati se, dajmo ji ime (magnetizem ali elektrika), s čimur označujemo, da je to nekaj, kar dela. Da pa učenec, predstavljajoč si to silo ne smatra kot gotovo, kar je le hipoteza, naj se mu odkritosrčno pove, da je dana beseda le ime za nekaj, česar bistva sicer ne poznamo, a poznamo mnogo njegovih učinkov. Enako je postopati pri predstavljanju drugih hipotetičnih sil
(Je sem tukaj narisal kratek načrt, kako postopati, kdar se vpeljuje pojem hipotetičnih sil, vendar naj se iz tega ne sklepa, da zagovarjam stim neobhodno potrebo, razpravljati v nižji šoli hipoteze. Vsaj vem, da je za nje na prvi stopinji premalo utrjenih tal in tudi premalo časa. Dotaknil pa sem se te zadeve, ker sem uverjen, da kar ne zmore eno —, dvo — ali trirazrednica, zmore pa pet ali osein-razrednica in pa — meščanska šola, ki ima v svojem učnem načrtu prirodoslovje kot posebni predmet. Sicer pa bi poučnemu napredku v vseh teh šolah naj bolj godilo, ko bi, namesto utemeljevati s hipotezami, razja snov ali dotična vpra-
šanja po novih, mehaničnih načelih. Podlaga je temu pojem delujoče sile in dela. Prirodne sile delajo (v navadnem smislu). N. pr. voda goni mlinska kolesa; to je delo, ktero v istini opravlja težnost. Navito prožno pero dela, ko goni, razvijajoče se, ursko kolesje. Solnčna toplota dela, ko vzdiguje vodo v oblake; svetloba dela, ko spremenjuje barvo rastlin; tako tudi električno telo dela, ko privlači ali odbija druga telesa. Težnost, toplota, elektrika itd. so tedaj delujoče moči različne oblike.
Vsled teh opazk je zgoraj podana metodična trojica nekoliko omejena. Tretja točka — utemeljevanje — tam pa tam odpade, ako kakovost tvarine in druge okoliščine to zahtevajo. Kakovost tvarine je vzrok, da delamo sploh različne izjeme. N. pr. večkrat je prilično spremeniti red, ter po opazovanju prikazni najprej govoriti o njenih vzrokih in potem šele snovati zakone. V tem oziru odločuje največ učiteljevo razpolaganje. Govoreč zgoraj o hipotezi magnetizma (elektrike) imel sem to pot v mislih.
Spomnimo se zdaj delovanja molekularnih sil, skupnosti, zveznosti, lasovitosti itd. Tu je le umestno, seznaniti učence z glavnimi prikaznimi ali učinki in potem z imenom (hipotetične) sile, snovanje zakonov je stvarno nepotrebno, ne glede na to, da presega moči narodne in meščanske šole. Enaka se godi v akustiki in optiki, kjer seje v prvi vrsti pečati s prikaznimi in nekterimi zakoni, vzroki pa se ali celo prezirajo, (prožnost hipotetičnega etra) ali pa se omenjajo mimogrede (vzbujena prožnost navadnih teles). Ker je pa prožnost podlaga vsem zvočnim prikaznim, naj se ji odloči dostojno mesto ter naj se v prožnosti trdnih in tekočih teles delajo prosti poskusi, da bo vslej mogoče, „per analogiam" predstavljati si nihanje plinastih teles, in nastanek zvoka. Izmed vseh predalov prirodoslovja navedeni metodi naj manj ugaja kemija. Nižje šole ne morejo niti teorije niti vzrokov razvijati, glavno opravilo je, opazovati prikazni in zapomniti si rezultate poskusov, iz kterih se izvija svojstvo nekterih prvin in najvažnejših kemijskih spojin.
Akoravno tedaj predmet sam zahteva dosti izjem od pravil, ki smo jih poprej razvili, moram vendar še enkrat izraziti prepričanje, da so imenovane tri metodične točke, glavni uvet povoljnim vspehom in tisto vodilo, kterega ne sme učitelj nikoli izpred oči spustiti, če hoče umno delati izjeme; sicer postane pravilo, kar bi imelo biti le izjema.
4. Spoznavanje prirode je samo ob sebi tako vzvišene blaženosti, da se po vsej pravici zaradi te same trudimo, pridobiti si prvo, ne gledajoči pri tem na^ gmoten dobiček, ki ga nam utegne donesti. Ali to je stališče, na ktero se more človek povzdigniti še le takrat, ko je duševno priboril si gotove zrelosti, ko že ve ceniti vrednost srce blažujoče omike. Nedorasla šolska mladež, da si je občutna, za vse lepo in plemenito, vendar ni zmožna gojiti tako vzvišenih nazorov. V njej sicer tlije živa iskra radovednosti, ali da iz te kviško šine svitel plamen stanovitne, neu-gasne vedoželjnosti in prave ljubezni do predmeta, treba je posebne vspodbuje.
Kaj da v mislih imam, naj podprem z besadami slavnega našega Slomšeka*)j „Pokaj pa je našim otrokom Narodoslovje? Morebiti za noroslovje, da jih zmešaš in znoriš? Prijatelj! le po časi. Saj tudi ti v naravi ali naturi živiš, dihaš sapo, piješ vodo, in se rad pri ognju greješ. Jeli ti ni potrebno vedeti, kako se za zdravo sapo skrbi, da zdravo ni prevroče ali premrzlo piti, kako se ognja in druge nesreče varovati, prazne babje vere zaničevati? ...". To sredstvo toraj je, pokazati mladini vrednost pouka za vsakdanje življenje ter storiti jih sposobne, da kolikor vedo, toliko tudi zmorejo. Ko so se učenci do dobra seznanili s prirodno prikaznijo, naj sledi razmišljevanje o djanski uporabi tega, kar so se učili. Marsikteri nauk utisnil so jim bo za vslej v glavo in srce še le tedaj, ko se jim je razjasnila njegova uporaba ter ko so se zavedli, kakšno duševno orožje se jim daje v pest.
Pri tej točki odpre se učitelju ono polje, na kterem stoje vsi slojevi človeškega življenja; vsak stan zajema vede ali navode izmed bogatih zakladov, ki jih je ved-
*) Drobtinee 1861, str, 278,
nost nakupičila. Ozirajoči se nekoliko po velikih kulturnih narodih vidimo, da je dosledno uporabljevanje prirodoznanskih ved pospešilo umetnijo in obrtnijo, trgovino in kmetijstvo do velikanskega napredka ter je pomnožilo njih duševne in gmotne sile, da so postale glavni steber njih narodnemu ponosu. Spoznavši pa to resnico lahko uvidimo, da je i našemu narodu, če hočemo, da stopi z drugimi le v približno ravnotežje, treba podeliti tistih praktičnih zmožnosti, ki izvirajo iz realističnega pouka v obče, posebno pa iz modrega uporabljevanja prirodoslovnik ved.
Da ta stran pouka kaj izda, bilo bi prekasno začeti pri doraslem človeku, ker doraslim ali ni časa ali pa ne volje zahajati v šolo; temveč treba je že v šolski mladosti probujati duhove, da se pripravljajo, rabiti „uma svitle meče" za tisti boj, ki se mu pravi djansko življenje. Ono je sicer tudi šola, trajajoča vse žive dni, ali če mora ta nadomestovati, kar je bila zamudila šola mladih let, pride življenje predrago, kajti nevednost je najdražja stvar v deželi'.
Četrto točko smo zgoraj imenovali: Izvajanje in uporaba. Izvajanje (dedukcija) v polnem pomenu besede nima prostora v nižjih šolah. Ono zahteva globji pogled v stvarna razmerja, večjo sposobnost do logičnega sklepanja in več znanja o matematičnih operacijah, nego jih šola podaje.
Toda če vse sem spadajoče slučaje iztrebimo, ostane jih še dovolj priprostih, lahkoumevnih, ki dobro služijo kot podlaga prostim vajam v sklepanju; tušem spada cela vrsta enoternih računskih nalog iz prirodoslovske stroke, kojih rešitev ne prizadene več truda kakor navadni sklepni računi v štrtem šolskem letu. Največ takega gradiva nahaja se v mehaniki, toploti in kemiji, n. pr. prosta razmerja med hitrostjo, časom in potom pri enakomernem gibu, itd. Naj bi se take naloge ne prezirale, one kažejo važnost računstva za druge stroke, mladim računarjem so prijetna izmena in razširjajo tudi njih duševni obzor. Na vrsto pridejo v tem redu, kakor dotična stroka napreduje.
Glavno opravilo štrte točke pa vendar ostane uporaba prisvojenih naukov 1) v razjasnenje zunanjih prirodnih prikazni, ki več ali manj vplivajo na naše delovanje, n. pr, toplota, vremenske spremembe i, t. d. 2) v razjasnenje glavnih funkcij človeškega in živalskega trupla in 3) v razjasnenje raznovrstnih priprav in strojev, ki nam služijo pri vsakdanjih opravilih. Da pa šola res pripravlja za djansko življenje, mora se pri izbiranju gradiva tudi ozirati na potrebe in tehnične razmere krajevne.
O prvi teh točk ni treba več besedi; njeno važnost pripoznavajo primerni članki vseh šolskih beril.*) O sledečih pa to-le:
Vsakemu le na pol izobraženemu je neobhodno treba poznati glavne prirodne zakone, po kterih se ravnajo opravila, hranitev in zdravje človeškega trupla; kako je ustrojeno uho, oko, kako je uživati hrano, zakaj se zdržati tega ali onega, kako varovati se bolezni in podaljšati si življenje; da je živalskemu truplu isto tako potrebno čistega zraka in svitlobe, kot človeškemu. Kako se živi rastlina, da preveč porezati korene in veje se pravi zamašiti rastlini usta; kako vpliva gozd na podnebje in zemeljske površje in koliko škoduje nespametno razgozdovanje (o čemur imamo na slovenski zemlji žalostnih dokazov — na Krasu).
Kakor drugod naj se tudi glede uporabljevanja prirodoslovskih zakonov prične pouk z najbolj znanimi ali najpriprostejimi stvarmi. Učiti je toraj o pravilni rabi imenitnejih priprav in strojev, ki se potrebujejo pri gospodarstvu in gospodinjstvu, n. pr. tehtnica, toplomer, sezalka i. t. d., ali ki so pomenljivi za domačo obrtnijo. Iz domačega okraja pelji učence v duhu v bolj oddaljene, po domovini, po državi ter jim razodevaj najznamenitejša uporabljevanja prirodnih sil, posebno takšna, ki so za kulturni napredek odločilna, kakor parni stroj, železnica, telegraf. V poljedelskih in vinorejskih okrajih učiti je kemijskih toliko potrebnih naukov, da bo ljudstvo moglo bolje spoznavati lastnosti svoje zemlje, da bo znalo pravilno pripravljati gnoj, umno obdelovati polja in izgledno ravnati s pridelki.
*) Razumeva se samo ob sobi, da gre na domačih tleh nahajajočim se prikaznim in čudežem dostojni prostor (Cirkniško jezero, Postojnska jama,)
Navesti bi se dalo še mnogo reči, spadajoči b v prirodoslovsko stroko, ki bi jih ljudstvu koristno bilo vedeti; ali naj bo temu dovolj; i/, navedenih primerov se razvidi, kako daleč segajo tirjatve. Te so zares jako obširne, ali zdi se mi tirjati veliko, da se doseže saj nekaj. Tem, da djansko življenje predpisuje nižjim šolam zraven veronauka materinščino in računstvo kot najimenitnejša predmeta; vem tudi, da se slabi vspehi, ki se v teh predmetih tam pa tam zaslede, pripisujejo preobloženju z realijami.*) Vsled tega se je povzdignil glas, naj se realije odpravijo; vendar to ni glas večine. V sedajnem veku res ni več čas, premišljevati ali bi ali nebi; odprta so samo edna vrata, nad njimi stoji edin napis: „Moraš". Že v nižjih šolah se ljudstvo mora izobraževati realno, inače ni napredka in brez tega gotova poguba. Vprašanje, o kterem je mogoč razgovor, je tedaj samo to, koliko se more šola pečati z realijami. To vprašanje mora rešiti šola sama, opiraje se na mnogoletne izkušnje in djanstvene potrebe. Ker so te v različnih krajih različne, imajo se tudi šole potem ravnati. Tedaj se bodo v dotičnih učnih načrtih kazale primerno razlike, kakoršne so že itak v navadi z oziroma na različno razrednost šol. V tem smislu se je po šolski noveli od dne 2. maja 1883 pomnožila veljava meščanskih šol. Postava jim naravnost veleva, prilagoditi učne načrte krajevnim potrebam in na istem kraju sme se jih ustanoviti po dve in več z različnimi načrti, ako služijo različnim namenom. Postava je s tim priznala važnost praktičnega pouka, toraj tudi djanst-venega uporabljevanja prirodoslovskih naukov.
Koliko se bo tedaj v posameznih šolah učilo prirodoslovja, zavisi od tega, na kakšni stopinji da stoje, ali nobena šola naj ne ostane brez tega pouka. V istini ni vse na tem ležeče, da se kolikor naj več gradiva v šolo spravi; površnost bi so kinalo pridužila; učenci, ki bi prišli iz takih šol, znali bi o vsakterih rečeh govoričiti, ali ostali bi puhle glave. Glavna stvar je, da se vsaka tvarina, ki se koli obravnava v šoli, tako dovršeno in temeljito prebavi, da imajo učenci stalen dobiček za poblaženje srca, ali za izobrazenje razuma in za pomnožitev praktičnih zmožnosti. Ta splošna peda-gogiška tirjatev je v prirodoslovju tim bolj na svojem mestu, ker je metoda razmerno težavna in ker se, če manjka pazljivosti ali na učiteljevi ali na učenčevi strani, le prelahko zatrosijo krivi pojmi in krivi nazori, ki djansko uporabljevanje vsakako ovirajo. Kar pa se v šoli poučuje, naj je tako pravilno in resnično, da tega nikoli ni treba popravljati, temveč samo nadaljevati in razširjati.	F. Hauptman.
Dalje sledi.
-"5SX»-
Zavist.
Zavist je sočutju ravno nasproti, je žalost zavoljo tuje sreče. Zavist nastane, ako se vzbudi v človeku pri zaznanju tuje sreče nasprotno čutstvo, ako se žalosti, ker se drugi veselijo. Naravno je, da zbuja tuja sreča v nas lastno srečo, kakor tuja nesreča lastno nesrečo, da se veselimo z veselimi in žalujemo z žalostnimi. Zavist pa je temu naravnemu čutenju človeškemu v nasprotju, je znamenje slabega značaja ali pa prevelikih misli o samem sebi, kar je navadno nasledek napačne odgoje. Zavist nastane, ako človek pri zaznanju tuje sreče misli sam na se, če svoje stanje meri se stanjem drugih, pa sprevidi, da je manj srečen, ko oni. Njegovo stanje je neprijetno, vzame mu mirno vest, zadovoljnost in ljubezen do drugih ljudi, ker vidi, da so bolj srečni, ko je sam. pa jim ne privošči. Njej nasleduje sovraštvo, preganjanje, izdajalstvo, obrekovanje, hudobija, surovost in druge nesreče in nadloge.
Nasledek človeškega samoljubja je, da ljudje hrepenijo po sreči, slavi in mogočnosti; to hrepenenje pa je nevarno in mnogokrat velikim zaprekam izpostavljeno, ker zavist nastavlja zapreke, ktere premagati mnogi nimajo zadosti moči. Zavist neče spoznati zasluženja in veljave tudi pri ljudeh, kteri jo zaslužijo, zato preganja čestokrat slavne in častivredne ljudi, pa, ko so si v svesti, da so storili kako slavno
*) Po mojem muenju vtegne biti več kriva pomankljiva metoda,
dejanje, od kterega imajo priznanje pričakovati, niso pomislili, da zavist vedno čuva in namerava, dobro dejanje v čisto nasprotno spremeniti. Marsikdo bi se ne upal, iskati zasluženja, ko bi vedel, koliko težav in zaprek bode moral premagati. Kdaj pa je prišlo do veljave mnogo slavnih in imenitnih mož, ktere še vedno občudujemo in ktere bodo še naši potomci občudovali? Navadno po smrti, ker potem nima nikdo več vzroka, jih zavidati.
Zavist pa najde pot odprto v srce skoro vsakega človeka; le redki so blagi značaji, kteri ji pot zapirajo; nahajala se je pri ljudeh od nekdaj, se nahaja še in se bode. ker drugače bi se moralo človeštvo predrugačiti. Najbolj pogosto pa zapazimo zavist pri ljudeh, kteri se zavoljo zasluženja drugih čutijo sami sebe ponižane ali vsaj manj veljavne. Zato se zavist pri mladini najredkeje nahaja, ker ona še nima vzroka, veljavne ljudi zavoljo njihovega zasluženja zavidati, ker jih še ni dosegla; v njih si ravno slika vzor, kterega namerava morda enkrat doseči; marsikter imeniten mož najde svojega častilca ravno v mladini. Ko se pa čuti enkrat človek na vrhuncu svojih moči, ne odpira več rad svojega srca častenju in hvali drugih, ampak si želi ali pa si tudi v resnici misli, jim enak biti. Ako bi jih rad dosegel, pa sprevidi, da doseči mu jih ni mogoče, spremeni se občudovanje rado v zavist. Zavidljiv in slavo-hlepen človek ne živi rad v druščini modrih in pametnih ljudi, če vidi, da več veljajo, kakor sam, ampak išče si družbe, ktera je njemu enaka, ali pa stoji pod njim, onih pa se ogiblje in jih odriva.
Tej napaki so podvrženi skoro vsi ljudje, posebno pa, če so primorani, živeti v družbi takih ljudi, kteri jih v kakem oziru presezajo in če jim oni svoje prevla-danje čutiti pustijo. Človeška narava je že taka, da se kmalu naveliča, koga poveličevati in mu vence plesti. Dostikrat radi komu skažemo kako prijaznost ali priznanje, ne toliko zavoljo zasluženja. ki ga imamo od tega pričakovati, ampak zato, da s tem koga ponižamo; pokazati hočemo, da kdo drugi pri nas tudi kaj velja, in zasluži naše priznanje.
Pameten človek pa tudi zavidanje ume prav ceniti; moder človek v zavidanju najde dostikrat pohvalo zavidane osebe. Kdo pa zavida najraje priznanja vredne ljudi? Tisti, ki stoji pod njimi, ki bi jih rad dosegel, pa nima zadosti moči, ali zmožnosti, zakaj, ko bi jih lehko dosegel, ne bi imel vzroka, jim zavidljiv biti, ampak bi v dejanju pokazal, da sam tudi toliko zamore, ko oni; zato je zavidanje nekterih ljudi prvo in pravo znamenje pohvale kakega dejanja. Pogosto je zavidanje tem večje, kolikor večje so zasluge. Dostikrat je pa tudi človeško samoljubje krivo, da svoje prednosti preveč čislamo in ravno to nas moti v razsojevanju dejanj drugih, ker človek le prerad prezira to, česar sam nima in previsoko misli o tem, kar ima.
Zavist je kriva, da dostikrat najbolj trdni in nadarjeni značaji obnemagajo. Kdo bi se pa tudi trudil, če sprevidi, da ga za njegov trud čakajo le nadloge, preganjanje in sovraštvo; človek se delu in trudu podvrže, da najde čast in priznanje. Le redki so značaji, kteri se za napačne sodbe ljudi malo zmenijo, kteri sami svoja dejanja kot prava spoznajo. Lastna zadovoljnost in notranje prepričanje je pravo plačilo za trud onim, ki hvalo in grajo od priliznjenih ali jim sovražnih ljudi mrzl6 sprejmejo, kteri resnico zavoljo stvari same ljubijo.
Da se zavist ali prevelika slavohlepnost v človeku preveč ne vkorenini, treba ji je že v otroku korenine zamoriti. Nikoli naj se ne opozorujejo na to, da bi svoje prednosti primerjali s prednostimi drugih, n. pr. svojo nadarjenost in sposobnost, stan ali premoženje, ker iz tega le prerada nastane pozneje zavist ali preveliko poveličevanje samega sebe. Da se to ne zgodi, naj se ž njimi, kolikor je mogoče, tako ravna, ko da bi bili vsi enaki, v hvali in grajanju in kjer okoliščine temu pripuščajo, tudi drugod, n. pr. oblačilu, jedi in pijači. Tako se otrok ne more privaditi, sebe po drugih meriti in se nad druge povzdigovati, ampak njih dela tako presojevati, kakor zaslužijo in dobro delati zato, ker je prav, in hudo opustiti, ker ni prav, ne mene se za hvalo ali obrekovanje drugih. Ce je prevzeten in zavidljiv, naj se mu njegove napake in slabosti odkrijejo in drugih prednosti pokažejo; pa to naj se dela vestno, po pravici in zaslužen ju. Nikoli naj se posamezni v pričo dru-
gih preveč ne hvalijo ali grajajo, ker to slabo vpliva na prvega, ko na druge. Napeljujejo naj se, resnico in zasluženje prav presojevati in ceniti in ne samega sebe nad druge povzdigovati, potem se tudi zavist ne bo mogla v njih ukoreniniti.
J. Klemenčič.
--
Kulturnozgodovinska razstava v Gradcu.
(Konec.)
IV.
V slikarstvu vladali so tukaj v teku 15. stoletja raznovrstni vplivi in to vsled šole, v kteri so dotični umetniki zajemali svojo izobrazbo. Fl an d ri janska šola je zastopana s sliko: „Madona v rožnem vencu", izdelano 1. 1449 (štv. 3); kolinski vpliv se opazuje na sliki: „Devica Margareta, Katarina in Barbara", izdelani v polovici 15. stoletja; padovanska šola je zastopana s sliko: „Križanje Jezusovo", izdelano 1. 1457. Ob času Karla II. dominirala je laška šola, ker je ta nadvojvoda laške umetnike bil na svoj dvor poklical. A tudi pozneje, ko je ta umetnost došla v roke Nemcev, kakor: Hackhoferja, Gorza, Bempa, Weissenkircherja, Flurerja in dr. ostal je laški smer merodajen, ker so bili vsi ti umetniki izobraženi v Italiji.
Arhitektura gotiške periode bila je brez dvoma v rokah nemških umetnikov, kterih imena pa niso znana. V polovici 16. stoletja došla je arhitektura pod laško vodstvo in sicer v roke Dominika Lalija, stavitelja graškega ,.Landh aus-a".
Tej perijodi je sledila bujna barokarhitektura, čije glavno delo je originalni „Mausoleum" Ferdinanda II. v Gradcu, sezidan po Petru de Pomis. Vkljub nekakega skoka k nemškej renaisanci (grad Eggenberg, Eiegersburg) došel je v sredi 17. stoletja zopet laški vpliv v porabo, kakor to pričajo stavbe sv. Lambrechta, sezidane od Domenika Sc-iassia, in Pollau, sezidan po Joahimu Carlon-u.
Plastika je razstavila iz prejšnih časov dela nepoznanih umetnikov; tako iz 16. stoletja kip bi. dev. Marije (štev. 248) in kip sv. Janeza (štev. 249.) oba napravljena iz lesa v naravnejv velikosti. V renaisanci so brez dvoma najlepši izdelki: kipi na „Mausoleju". Še le v 18. stoletju prevzeli so zopet domači umetniki: Schoy, Schokotnig, Štamel in dr. vodstvo, kteri s svojimi deli podajajo nekak naroden značaj. — Najznamenitejši kipar Štajerske je bil brez dvoma Stamel, od kterega nahajamo v razstavi: „Oetiri poslednje reči", in sieer: Smrt (261), sodba (262), pekel (263) in nebesa (264).
Na polju kiparstva in slikarstva so najznamenitejši dandanes: Sewach, razstavil je črteže od fresko slikarij; Konigsbaum, razstavil je dva črteža z kredo; Konig, ki je razstavil več akvarel in Lacher, ki je razstavil spomenik pok. prof. Planerja, vsekan v kararski in štajarski mramor.
V.
Ako pregledamo iz te skupine.v ki šteje 1248 izložnin nekoliko bližje one predmete, ki posebno markirajo razvoj Štajarske, pada nam zlasti v oči 979 let star spis datiran z 904. letom. S tem spisom daruje kralj Ljudevik dete nekemu Arpu, sinu grofa Oltokarja, posestva okrog Leobna, Šlatena itd.. Takšni darovi storili so obda-rovanca obvezanega, da zemljo dobro obdeluje in brani pred neprijateljskirni napadi, in to so delali kralji zato, da zamore kmet kje iskati zavetja, ter mirno delati na svojem polju. — Ce pregledamo še daljše tu razstavljene spise, od kterih so vsi jasno in lepo pisani, še celo previden kteri z zlatim pečatom, dojdejo nam pred oči razne lastnije, podarjene različnim samostanom. Prvi v nemščini pisan spis, ki je tu na razstavi razložen, govori o nekem daru samostanu Marenberškemu. Bazstavljena je tukaj tudi glasovita dedna pogodba vojvoda Otokarja VI. z Leopojdom VI. avstrijskim datirana 1. 1186. pravna podlaga trajne in nerazrušljive zveze Štajarske z Avstrijo.
Tudi meščanstvo ima tukaj svoje spomenike. Spis (štv. 525) podpisan ]. 1270, potrjuje Judenburškim meščanom njih pravico na colnino v Dunajskem novem mesMi in drugi, podpisan 1. 1276, podeluje tem meščanom neke privilegije za trgovino z Lombardijo. Oba ta spisa je izdal kralj Otokar.
Tiskarstvo je dosti pozno našlo pot v Štajarsko. Letu 1487 vidimo v resnici Štajerca M. Cerdoija v Padovi, kjer izdaja zdravniške spise, toda v Štajarskej sami zasledujejo se tiskarne še le proti koncu 16. stoletja. Od te dobe tiskali so se v Štajarskej — kakor kaže razstava — koledarji, zakoni in naredbe, ter nekaj zabavnih knjig. Znamenita je izložnina: koledar 1. 1599 od J. Keplerja, a za nas še posebno važna štv. 291: H a bdeli d, besede slovenske tiskano 1. 1670. Pravni spomeniki pričajo, da je v Štajerskej veljalo samo nemško pravo. Admontski samostan je ohranil in razstavil pod štv. 508 rokopis bavarskega ljudskega prava iz 12. stoletja, ktero se je bilo v Stirskej udomačilo. Mnogo pa se je ohranilo sodniških mečev, ki so jih sodniki rabili pred reformo sodništva po Mariji Tereziji. Eden teh mečev (štv. 634) iz 17. stoletja ima na ednej strani rezu., slike sv. Jurija in Ivana Nep., ter napis:
Alles was du duest nimb wol in acht Vor allem dann das endt betracht, Und trau auf Gott die gerechtigkeit lieb, Das dich der strang bie nit betrieb.
Pod tem stihom so naslikane vislice in obešanec, na drugej strani rezu pa je slika sv, Mihaela, Jezusa bi. dev. Marije in sv. Jošefa, ter napis: Georg Sinbobinger bin ich genandt Das Schwerdt fuer ich in meiner Hanndt Zu der Justitia ich es gebrauch Davor sich ein jeter soli hieden auch.
Nižje zdolaj je slika obglavljenja.
Od mučilneea orodja se tukaj ne videva veliko število. Pod štv. 642 je razstavljena sramotna krinka (kapa) za brbljave žene. Na tej krinki je pritrjeno železce, ki se vdene v usta, da zabranjuje govor. Štv. 646 je vijak palčenjak, s kterim se zavije palec tem, ki kakšno djanje pred sodbo taje. Štv. 650 je železna devica in štv. 652 jermen od človeške kože, vrezan od palca na roki pa do palca na nogi.
YI.—VIII.
V	šestim oddelku je razstavljeno razno orodje in grbi. Tu se vidijo ščiti, oklepi, meči, sulice, puške itd.
V	sedmem oddelku je zastopana cerkvena umetnost. Spominjam samo krasen kelih od 1. 1360; choral od 1. 1497 s krasnimi initiali, ves ornat iz 13. stoletja.
Poslednja t. j, osma sekcija razstavila je slikarije in zgodovinske svetinje, o kterih je nekaj več že poprej omenjeno. Ta oddelek je štel samo 108 izložnin.
i
--
Knjige družbe sv. Mohora.
Ko je pokojni vladika Slomšek ustanovil družbo sv. Mohora se pač menda ni nikdar nadjal, da bode iz malega zrnca zraslo mogočno drevo, ki bode obsenčevalo vso slovensko zemljo, ter svoje mladike raztezalo tudi nad Slovenci bivajoči mi izvan mej svoje ožje domovine. Res! velikanski razvoj družbe sv. Mohora mora vsakega rodoljuba iz srca veseliti.
Letos je družba sv. Mohora svojim udom razposlala šestero knjig in sicer: Koledar za 1. 1884, Življenje prebl. device Marije in njenega ženina Jožefa, Cerkveno pesmarico „Cecilija", Zgodovino katoliške cerkve, Slovenski pravnik in pa Večernice 37. zvezek.
Mi se v podrobno kritiko teli knjig ne bodemo spuščali, temveč prepustimo to drugim, spretnejšim peresom. Ker nam je pa razevit in prospeb družbe jako pri srcu, zato bodemo storili nektere nasvete in se nadjamo. da se bodo slavni odbor družbe sv. Mohora v prihodnje na nje kolikor mogoče oziral.
Veselo je res, da se naše slov. ljudstvo leto za letom za tako mali znesek oskrbuje z najrazličnejšim, zabavnim in poučnim berilom ; ljudstvo, ki toliko čita, gotovo tudi duševno napreduje. Že po številu družbenih udov lahko sklepamo, kako uka-željno je naše ljudstvo, kakor nam je to velikansko število tudi v tolažbo, da se naš narod, dokler bode s tolikim veseljem slovenske knjige prebiral, ne bode z lahka potujčil.
Z druge strani pa je zopet žalostno gledati, kako se družbine knjige zlast,ivna kmetih v kratkem času tako zamažejo in potrgajo, da niso za nobeno rabo več. Človek to videvši si nehote misli, škoda za denar, ki se, da ne rečem, skoraj zavrže. Komaj je knjiga prerezana, že leže nje listi vse križem, in še človeku, ki ima pogostokrat knjige v rokah, je jako pazljivemu biti, da se kaki list ne izgubi. Gorje pa knjigi, ako jo dobi v roke otrok ali pa manj pazen človek, takoj se posamezni listi razlete na vse kraje in knjiga je uničena. Vsakdo tudi ve, kako težavno je sedaj shranjevati posamezne zvezke ovih del, ktera po več let izhajajo. Da ne govorim o kmetih, pri kterih se itak zvečinoma pogube, omenim samo, da seje mnogim treba seliti in da se pri takih slučajih le prelahko izvržejo posamezni listi in knjiga je po tem brez veljave, ker ni popolna. Pri sedajnih razmerah bi toraj najbolj kazalo, da bi tisti, ki si hoče knjige cele in nepokvarjene ohraniti, neprerezane v svojo omaro shranil. S tem pa mislim, bi se družbin namen nikakor ne dosegel, kajti se knjige, zato izdajo, da se tudi čitajo.
Glavni vzrok vsemu temu je pa ta, da nektere knjige niso celo nič sešite, temveč so pole samo vpognjene in zložene. Najbolj trpežne bi bile pač vezane knjige vendar se to iz jako tehtovitih vzrokov ne da lahko izpeljati. Da bodo pa knjige vendar večjo trpežnost dobile, nego jo imajo sedaj, — naj se vse, brez izjeme trdo in močno sešijejo, kakor je n. pr. sešit koledar ali pa matične knjige. Koledar se vse leto sem in tja premetuje in vendar se ne potrga tako hudo, kakor ktera si bodi nesešita knjiga, ki se le redkokedaj v roke vzame. Ravno zavolj tega bi naj tudi vsaka knjiga dobila trden in močen ovitek, kakoršnega ima koledar, ako ne še močnejšega. Prepričani smo, da bi te male spremembe mnogo pripomogle, da bi bilo knjige ložje ohraniti in jih rešiti preranega pogina.
Res, da bi troški nekoliko poskočili, pa mi mislimo, da je bolje, ako se izda 5 trpežnih in obstoječih knjig, nego pa 6 nesešitih, od kterih se ogromna večina že v teku leta pokonča. Sicer bi se pa prav lahko nekaj troškov pri tiskanju koledarja prihranilo. Pri imeniku bi se naj izpustilo vse, kar ni neobhodno potrebno. Pri krstnih imenih bi popolnoma zadostovale ena ali dve črki; isto tako bi se tudi značaji dali okrajšati. Najbolje bode, ako slavni odbor sestavi navod, po kterem je pisati imenske pole in uverjeni smemo biti, da se bode na ta način mnogo dela, tiska in tudi denarjev prihranilo.
Zelja, da bi se vse knjige izdavale v enako velikem formatu, se je že mnogokrat izrekla in tudi lanski „Zvon" je to posebno povdarjal. Ako bodo imele knjige vse tisti format, potem jih bode mogoče po več vkup vezati, kar pride dosti ceneje in je gotovo bolje, nego pa če knjige nevezane ostanejo. Zato naj slavni odbor ukrene, da se bodo v prihodnje izdavale vse knjige v enakem formatu; najbolj nam dopada osmerka, le moletveniki naj navadni žepni format podrže.
Nadalje bi želeli, da bi se izdavanje enkrat pričetih del nikakor ne zadrževalo, temveč pospeševalo. Tako nam je čisto neumevno, zakaj se je letos pretrgalo izdavanje „občne zgodovine". Reklo se je, da ljudstvo za to knjigo ne mara. Ako je to res, kar pa ni dokazano, tako je vzrok ta, da je knjiga ljudstvu manj umevna, ker se je malokdo zgodovine učil; ravno iz tega vzroka ga pa tudi cerkvena zgodovina, ki se je letos mesto občne izdala, ne bode nič bolj zanimala. Pomisliti nam je pa, da so skoraj vsi olikani Slovenci tudi udje družbe sv. Mohora in da se je tem
Stare-ova zgodovina tako prikupila, da nje dovršitve težko in željno pričakujejo. Slavni odbor bi se naj toraj v prihodnje držal načela, da se izdavanje niti jednega enkrat pričetega dela brez tehlnih ovir ne bode zakasnilo.
Glede koledarja bode še pač mnogo storiti, preden bode podoben svojim bratom v Nemcih. Mislimo pa, da se bode polagoma vse zgodilo. Za sedaj bi samo na-s veto vali, da se vsakemu mescu pridene celi list v dnevnik, kar je bilo že enkrat v navadi. Sedajni „zapisnik" je res tako „skromen", da človek ne ve v kaj bi ga porabil. Zabavni del se nam zdi, da je premalo raznoličen. Tudi bi bilo morebiti bolje, ako bi se boljši, ne samo za sedajnost odmerjeni sestavki rajši Veeernicam pridjali nego koledarju. Pri nas Slovencih se slovstvo le polagoma množi, zato nam je na vsako trohico paziti, da se ne zgubi, koledar pa se čez leta dni navadno že tako ali tako odstrani in ž njim vred zgubi se potem tudi marsiktero dobro zrnce.
Končno si dovoljujemo opozoriti vse učitelje, da store vse, kar je v njih močeh, da bode vsaka šola na Slovenskem prejemala knjige družbe sv. Mohora. Najbolje je pač ako se enkrat za vselej plača 15 fl., kajti družba sprejema ljudske učilnice med svoje dosmrtne ude. Ako je učitelju na stvari kaj ležeče, tedaj mu tudi ne bode pretežko, ta mali znesek dobiti in dotično učilnico za vse čase mej dosmrtne druž-nike vpisati.
Tudi glede vezanja knjig bi morebiti nekteri učitelji zamogli kaj storiti. Mnogo jih je med nami, ki znajo sami za silo knjige vezati; kaj pa, ko bi to delo v zimskem času tudi nekterim učencem pokazali, mogoče, da bi se kteri tega dela zlotil, ter doma knjige vezal. To bi bilo jako dobro in dotični učitelj imel bi dosti zaslug. Poskusimo!
Slavni odbor družbe sv. Mohora nam pa vseh teh opazek gotovo ne bode zameril, kajti izvirajo iz ene želje, da bi družba v prihodnje imela vedno večjih vspe-
hov v blagor in čast naše domovine!
----
Narodno blago.
XVI.
Postanek cerkve sv. Duha nad Lučarai.
Cerkev sv. Duha je v marsikterem oziru znamenita. Hrib, na kterem cerkev z bližnjimi hišami stoji, je že v zemljeslovnem ali geologičnem oziru tako poseben, da mu ga morda- kmalu para ni. S podnožja skoraj do najzadnjega vrha obstoji iz pragorskega kamenja, kakoršnega kaže Pohorje in sploh gorovje tudi na obeh straneh deroče Drave. Le naj viši del tega hriba, na kterem je cerkev pozidana je apnenik, kakoršnega kažejo Karavanke in Julske planine. Zdi se kakor, da bi bil klobuk iz apnenika na pragorsko podlago poveznjen. In vendar na daleč in široko gori do Slovenjega Gradca iii gore sv. Uršule z Karavankami ni tukaj apnenika. Odkod ta posebni apneni klobuk na pragorski podlagi? Zato se je pa tega kraja tudi narodna domišljija oklenila in ga z vencem narodnih pripovedek oplela, kakor opleta vedno zeleni bršljin trulo deblo stoletnega hrasta. Jedna takih pravljic se glasi: Okoli cerkve, ktera je na goli skali apnenici pozidana, je visok zid. Blizo cerkve je velik kamen, na kterega se je nekdaj sv. Duh v podobi belega goloba vsedel bil. In za tega voljo se še dan današnji pesek od te pečine na njive nosi, ker ima rodovitno moč. Vsak romar vzame perišče apnenega peska in ga zanese domu. Ljudje so hoteli tedaj na tem mestu tako veliko cerkev pozidati, kakor je zdaj že imenovani zid okoli nje. Ali roka hudobnega človeka je lepo početje ugonobila. Zidarski mojster gre neki večer k bližnjemu kmetu spat. Imel je precej denarja pri sebi, po kterem se kmetu želja vzbudi. Vzame sekiro in razbije spečemu mojstru
črepino, da se kri razlije po steni, in sledi se baje še dan današnji vidijo. Ta nesreča je delo ustavila in na mesto jedne velike cerkve so potem postavili, dve manjši v tem ozidju.
--
Dopisi.
Ljutomer. Učiteljstvo ljutomerskega in gornjeradgonskega okraja je imelo dne 30. avgusta t. 1 svoje okrajno učit. zborovanje pri sv. Križu na murskem polju, kterega se je razven 31 učiteljev in učiteljic 5 gostov vdeležilo in sicer gg. Curin, kaplan pri sv. Križu; Viličnjak, učitelj v Radgoni; Tone Božič, iz Male nedelje; France Jurinec, iz Veržeja in Ivan Kryl, realni učitelj iz Ljutomera.
Zborovanje je otvoril g. predsednik c. k. okrajni šolski nadzornik J. Ranner ob V29 uri predpoldnevoro, K prvemu se je spominjal veselih dnij, ktere je letos štajersko prebivalstvo o prilki Najvišega obiska Njih Veličanstva presvitlega cesarja Franca Jožefa I. doživelo in tudi dogodek nayedel. kako se Njih Veličanstvo za šolo zanimiva. Na to o šolski noveli in slednjič o koristi šolskih, oziroma učiteljskih zborovanj. Govor je sklenil se spominjevaje našega presvitlega cesarja in vabil navzoče k klicanju 3kratnega »Živijo" kar so navzoči navdušeno storili. —
Namestnikom si je izvolil g. prvosednik g. Horvat-a, nadučitelja iz Ljutomera; perovodjem sta bila po nasvetu g. Pirca iz Veržeja gg. Kovačid in Freuensfeld, oba Iz Ljutomera eneglasno izvoljena.
Gospod prvosednik opozori na to navzoče na različne točke zadevajoče glasovanje konferenčnih udov, ki še nimajo izpita itd. Potem preide k naznanitvi v teku pretečenega leta došlih ukazov, odlokov in pri njegovem obisku raznih šol napravljenih opazk. Zadnje je razdelil v tri polja in sicer: a) Stan in delovanje učitelja kot gojitelja. b) Miglaji zadevajoči didaktiko. c) Poprava pogreškov v uradnih in razrednih pismih. K vsakemu teh treh oddelkov je potem g. prvosednik obširneje govoril.
Po rešitvi te točke so prišli referati na vrsto in sicer je prvi referiral g. Er-ženjak iz Gornje Radgone o gojitvi ljubezni do Najviše vladajoče rodovine, domovine in domovja. Gospod referent je svojo nalogo vsestranski izdelal in zapopadek vsega v sledečih točkah zopet ponovil. 1.) Učitelj se naj trudi svoje domačinsko mišljenje pri vseh primernih dogodkih v- in zunaj šole pokazati. 2.) Učitelj naj na gojitev raznih čutov posebno ozir jemlje. 3.) Domovinski poduk je podlaga gojitvi ljubezni do domovine. 4.) V viših razredih se ljubezen do domovine posebno v domovino-slovju goji. 5.) Učitelj naj domovinske praznike kolikor mogoče slavno praznuje. K tem točkam je še pristavila gspd. Dev iz Ljutomera sledeče: 1.) Pouk v domo-vinoslovju naj bo strog in nazoren. 2.) Učitelj naj učencem svetek, kterega obhajajo natanko razloži. 3.) Učitelj naj podučuje učence v petju domovinoslovnih pesmi. 4.) Učitelj naj skrbi, da spravi knjige domoljubnega zapopadka v šolsko bukvarnico.
in g. Mihelič iz sv. Jurja na Sčavici.
Ljubezen do domačije, domovine in prezvišene cesarske vladajoče rodovine se v narodnej šoli vzgaja in vzbuja s tem: 1.) da se otroci uče čislati domače navade in običaje. 2.) Otroci se morajo pri podučevanju navduševati za svojo narodnost in m a ter ni jezik. 3.) Otrokom moramo vcepiti spoštovanje do oblastnij in pokorščino do postav. 4.) Otroci naj se vzpodbujajo k slogi, da bodo, kadar bo treba, žrtvovali kri in život za svoj dragi dom in carja rod.
Na to je referiral g. Frauensfeld iz Ljutomera o slovniški obravnavi nekega berila za najvišo stopnjo in rešil svojo nalogo na sledečem stavku: „Zelezna ruda ima to posebno svojstvo, da na se priteza železne drobce." po sledečem redu: 1.) Kategorija celega stavka, 2.) Razdelitev zloženega stavka v stavke, 3.) Vrsta prvega in drugega stavka, 4.) Vrsta zloženega stavka po pomenu, 5.) Razdelitev posameznih stavkov y njih stavkove člene, iz česa sledi; a) Goli stavek, b) Raz-
širjen stavek. 6.) Pri posameznih stavkovih členih določi se njih besedni razpol; 7.) Ponova posameznih stavkov; 8.) Ponova celega stavka.
G. Kaiba iz sv. Križa je referiral o stanju ljudskih šol na Štirskem ob času združenja Stirskega z avstrijskimi deželami, njih razvijanju in njih današnjem stanju. Akoravno je bik ta naloga zelo težavna in bolje zgodovinskim strokovnjakom namenjena, jo je vendar g. referent prav dobro izdelal in vsestransko rešil.
Referat o domovinoslovju ljutomerskega okraja je odpadel, zato je pa g. prvo-sednik nekaj o šolski klopi govoril, obžalovaje, da mu ni zamogel c. k. okr. zdravnik g. M. U. Dr. Kleinsasser prošnje spolniti in o hygieniji govoriti.
H koncu so sledila poročila knjižničarnih odborov in volitve v stalne odbore. Za Ljutomer so bili izoljeni: gg. Horvat, Kovačič in Freuensfeld; za Gornjo Radgono pa: gg. Mihelič, Košar in Erženjak.
G. Leveč iz Kapele je stavil sledeči predlog:
„Glede na to, da se v obče povdarja pomankljivost do sedaj uvedenih slovniš-kih dodatkov, pridruženih berilom, ker se ne ozira nobedon dovoljno na stavkoslovje predlaga podpisani naj se uvede v najviših razredih ljudske šole II. slov. slovnica od Praprotnika." Predlog se sprejme.
G. Prvosednik še vabi navzoče, naj bi pa do prihodnjega leta se zopet trudili, delati marljivo na blagor in korist mladine in sklene zborovanje ob 2. uri popoldne.
G. Sijanec iz sv. Križa sc mu zahvaljuje za miglaje in vabi navzoče g. prvo-sedniku „Zivio" prinesti, kar so vsi navdušeno storili.
Kovačič.
Iz pod Pohorja. (Moč narodne slovenske pesmi.) Bilo je v Slovenj-gradcu o velikinoči 1879. leta. Kakor vsako leto mlajši zarod, zadelo je z več drugimi znanci srečkanje tudi mene, naj pridemo pred ogledno komisijo, da se tam o nas sklene ali nam spreminijo stan in način živenja, ali ne, ter li nas še puste svobodne v naših gorah. Zarad oddaljenega pota čez naš južno-štirski Balkan smo se morali vže poprejšnji večer na določenem mestu znajti in zavolj sitnih nemirov, ki se ob tem času med pobalini le prečesto gode, smo bili prav veseli, da smo, posebič tjekaj gredoči, se na večer v gostvlnici „pri belem jagnetu" srečno snišli. Bil je krasen spomladen večer, kakoršnih je v početku aprila malo in blagodejen vetrič je vel po brstju pri hiši stoječe brajde, kjer se je nas petorica za kozarci z vinom pri mizi zbrala. Nekako zamišljeni gledali smo vun v nastopajoči mrak — in poslušali kako je iz farnega stolpa zvonilo „Ave Marijo". V takem trenutku nastale tišine, ko doni glas tujih zvonov na ušesa in ko stojiš tako rekoč pred pragom lahko da velike premembe, zadobiva človeška duša krila, - kar ima se spominjati, pomni, kar je ljubila, to ljubi goreče, k čemur teži, k temu leti. Tudi nas se je polastila v tem hipu neka tesnoba; zamišljeni in brez besede smo sedeli okoli mize. „Kaj se bomo tako držali, kakor bi nam kure kri izpile", pravi moj bratranec. „Zapojmo raj eno!" Da, res zapojmo pravimo vsi, in že se je glasil pesni glas hribovskih fantov po ne-prostrani pivnici. Pesem se je vrstila za pesmijo — za veselo „okroglo" se je glasila miloglasna „narodna" in tako naprej. Naše pevanje trajalo je po kratkih pre-nehljajih že kako uro in med tem se je tudi storila noč. Zunaj po ulici so vreščali in ukali iz raznih vetrov skupaj se naletevši mladenči, trop in trop za-se, k nam v pivnico pa je le zdaj in zdaj došel kak nemški govoreč gost, toraj najbrž meščan. Ko jih je že precejšnja družba, dado si, nas v miru pustivši, donesti, kar je zahtevalo grlo, poleg tega pa še malo skrinjico, v kteri so bile spravljene neke kocke za igro. Ko si te razdele, pričnejo igro. Mi pa pojemo:
„Oj Tonček, moj bratranček! Boš moral bit' soldat, Po dnevi boš marširal, Po noč' na vahti stal!" hitro nato pa ono veselo in miloglasno:
„Solnce milo, prisvetilo, Lepo nam je čez goro,
ln zapeli so vesli Ptički svojo pesmico."
Komaj je pesen odpeta in grlo oplakneno, začnemo poskušati napev one tožno-
žalne:
„ Takrat, ko začne svitati. Takrat moj' dekle najbolj spi, Žalostno je moje srce, Ker moram it' od nje..."
Kar se naglo vrata odpro, v sobano vstopi novih gostov in eden iz „boljših vrst" stopi k nam, ker igralci že niso igrali več, in pravi: »Fantje, na zdravje, za-pojte še enkrat uno prejšnjo, ki se znajde v drugem berilu, stran ta in ta; — tudi mi znamo slovenski peti in vsi bomo pomagali." Rečeno, storjeno, skoro vse občinstvo je bil le eden zbor in pelo se je zopet dobro, le trohico preglasno:
Solnce milo prisvetilo. . . . kakor da bi bil že res napočil novi dan, dasi tudi je bila ura komaj deset. Toda od onega hipa do gluhe polnoči znali so vsi ti posilonernci zalo slovenščino in zabavali se, ter peli smo, dokler nas javni stražnik ni opomnil, da je že čas se podati k pokoju. Takrat se je toraj vspešno pojavila moč narodne, ali bolje: ponarodne slovenske pesni, tudi med tujemišljeniki in sedaj čez leta nimam drugega k temu zalemu spominu dostaviti, kakor: Dragi Slovenci! pojte radi, najte da se glas vaših pesni razlega povsodi, kjer koli se nahajate, bodi si že pri težavnem delu na polju ali pri zimskih opravkih za pečjo, kajti le mračnjaki in zlobni ljudje pesni ne poznajo; a vi, gg. učitelji, pa pazite tudi na neznatne drobtine pokrajinskega narodnega pesništva in zberite vse, kar za primerno spoznate, da zamore tudi naš narod dočakati kdaj izdaje vseh zbranih svojih narodnih pesni in drugih tvarin, ki se bo lahko ponosno imenovala: narodna knjiga! Na zdravje!
—ki-.
Iz Ljubljane. (Letošnje učiteljsko zborovanje.) Kakor so se še vsako leto zbrali slovenski učitelji v beli Ljubljani, da so se posvetovali v zadevi svojih društev, zastran svojih pravnih in občnih šolskih razmer, tako se je sešlo tudi v četrtek, 18. oktobra v sobi slovenskega učiteljskega društva pri sv. Jakobu blizu 40 učiteljev, da so obhajali občni zbor „Vrlovskega učiteljskega društva", ^Slovenskega učiteljskega društva" in ,.Narodne šole". Pod predsed-ništvom g. dr. J ar ca posvetovalo se je najprvo društvo, ki podpira onemogle kranjske učitelje, njih udove in sirote. To društvo šteje 70 udov in ima že 43.000 gl. premoženja. Pri letošnjem občnem zboru se je podelilo nekaj darov, v skupnem znesku 100 gl., in privolile novim vdovam in sirotam po društvenih pravilih pripadajoče pokojnine. (Kavno 100 gl. je bilo društvo letos prijelo od presvetlega cesarja.) Stari odbor se je na novo izvolil, le namesto umrlega odbornika se je volil učitelj Punčah iz Eudnika. Potem je bil občni zbor „Slovenskega učiteljskega društva" pod predsedovanjem g. Praprotnika. K temu zboru so došli tudi nekteri zastopniki primorskih in štajerskih učiteljev; navzočen je bil tudi deželni poslanec g. dr. Sterbenec. Po prijaznem nagovoru gosp. predsednika, ki je povdar-jal, da slovenski učitelji v beli Ljubljani lotos že 15. leto zborujejo in vedno narodno šolo dosledno zagovarjajo, poročala sta tajnik (g. Govekar) in blagajnik (g. Tomšič). Društvo šteje 132 udov, v minulem letu je imelo 250 gl. dohodkov in blizo 180 gl. stroškov. Njegovo delovanje pa je bilo v tem, da je prirejalo pedagogijska predavanja, da si je omislilo društveno in pomnožilo svojo knjižnico. Potem je razpravljal g. Lapajne vprašanje o vplivanju šolske novele na slovenske šolske razmere. Jedro njegovega govora je bilo, da se slovenske šolske razmere po tej postavi bistveno ne bodo spremenile. Ker pa ona vendar le zahteva, da se učni načrt nekoliko prenaredi, in ker nova šolska novela zlasti meščanske šole povdarja in povzdiguje, zato je govornik sledeče predlagal: 1. Odbor učiteljskega društva naj po primernem potu na to deluje, da se učni načrti in učni na-v o d i kranjske dežele z o z i r o m na omenjeno postavo in dotične mi-
nisterijalne n a r e d b e, ter z ozirom na potrebe v naši deželi p r e n a -rede.. 2. Odbor naj po primernem potu razjasni korist meščanskih šol, zlasti koristi obrtnijske meščanske šole za Ljubljano in Idrijo. — Debate o Lapajnejevem govoru in o predloženih resolucijah udeležila sta se učitelja gg. Gabršek in Močnik, ki sta se bistveno ž njim ujemala; vsled tega sta bila njegova predloga odboru v nadaljno razmišljevanje in izpeljevanje izročena. Naposled so prišli raznovrstni predlogi na vrsto, in sprejeti so bili sledeči: 1. Predlog g. Ran ta o zopetni prošnji na deželni šolski svet za dovoljenje pred-plač ljudskim učiteljem. 2, Predlog g. Dimnika o prošnji na deželni zbor v prihodnjem zasedanju za dovoljenje opravilnih d o klad šolskim učiteljem je d nor az-rednic in o prošnji za povišanje učiteljskih kvinkvenij z ozirom na učiteljske plače, urejene po postavi od 1. 1879. 3. Predlog g. Lapajneja o literarnem delovanju „Slovenskega učiteljskega društva". Le deloma je bil sprejet, t. j. odboru izročen v daljno pretesovanje, predlog g. Gabršeka o podružnicah učiteljskega društva po vsem Slovenskem. Debate o tem zanimivem predlogu se je udeleževalo mnogo gospodov, zlasti pa gg.: Anžlovar, Kante, Zvagen, La-pajne, Tomšič,Stegnar, Močnik, Zamik, Gabršek itd.
V društveni odbor so se volili prejšnji odborniki in še g. Lapajne. Društveni predsednik je še pozval zborovalce, da so trikrat zaklicali „živijo" presvetlemu cesarju in sklenil je zanimivo zborovanje, o kterem bode že učiteljski organ ..Tovariš" obširnejše poročal. Ker je bilo pozno, ni se utegnilo pred obedom posvetovati še o društvu „N ar o dna šola"; obveljal je samo prodlog, da naj stari odbor še dalje upravlja društvene zadeve. Pri skupnem obedu pri „Virantu" so bile napitnice na zaslužene šolnike, ktere je presvetli cesar sam odlikoval, namreč na gospode: P r a p r o t n i k, T o m š i č , L e v i č n i k in B o r š t n e r.	J.
----se--
Novice in razne stvari.
[Presvitli cesar] podaril ja šoli v Svetinjah, okraj Ormuž in krajnemu šolskemu svetu v Vuzenici okraj Marenberg za zgradbo nove šole vsakemu po 300 gld. šolski občini Jesenice pa ravno y isti namen 200 gld.
[Prettenhoferjevi zvezki] se dobo pri J. Leon-o vi vdovi v Mariboru, S c hu lg as se Nr. 2, en gros in na drobno, po ravno tisti ceni, ko jih prodava založnik v Gradcu sam, na kar s tem gosp. učitelje opozarjamo.
[Javne knjižnice] imajo Polaki v Levovu, Krakovi in Poznanji. V poslednjem je tako zvana biblioteka društva »prijateljev znanosti" najimenitnejša in šteje poleg bogatih muzejnih zbirk nad 50.000 del v 75.000 zvezkih. V Krakovi sami se pak nahaja nič manje nego 25 javnih knjižnic, med kterimi najbolj slovite knjižnica akademije znanosti in biblioteka jagielonska. Druga je štela 1880 1. 156.589 del v 201.831 zvezkih; med temi v poljnej zbirki skoro vse poljska slovstvena dela. V Skrinjici, ki nosi napis: „Muzej J. J. Kraszevvskega" samej nahajamo 500 zvezkov. V Levovu pak poleg druzih manjših, posebno slovi „Biblioteka imetja narodnega Ossolinskih," ki je vže 1. 1868 štela nad 65.000 del v 180.000 zvezkih in ktero obiskuje na leto okolo 10.281 čitateljev, t. j. skoro 58 oseb na dan. Pri takšnih zbirkah literarnih pripomočkov, ki so še večje v zibelji Varšavi, pač ni čuda, da poljska, zlasti zgodovinska izvirna literatura kaj veselo napreduje! — Kaj pa Slovenci? Kedaj se vsaj dopolni n. pr. Knjižnica „Matice Slovenske" in preda narodnim pisateljem v javno porabo?
[V Ljubljansko c. kr. i z o b r a ž e v ališ č e za učitelje] vstopilo je letos v L tečaj 22, v II. 18, v III. 27, v IV, pa 31, vkup tedaj 98 pripravnikov (23 manj kot lansko leto). C. kr. izobraževalniea za učiteljice ima letos Je I. in III. tečaj; v I. je 37, v III. pa 21, vkup 58 gojenk.
[J o ah i m Bar ran de.] V prejšni številki* smo v kratkih besedah" omenili dragocenega daru, kterega je ta slavni učenjak muzeju češkemu poklonil. Morda vtegne
naše č. bralce zanimivati, ako o tem možu kaj več zvedo. Barrande—rodom Franzos
—	je kot inženir se vdeležil v tridesetih letih merstva pražko-krivoklatske železniške proge in se poleg marno pečal z prirodoznanstvom. Bil je poprej do 1. 1833 učitelj prirodnih ved pri nasledniku francoskega prestola Henriku, — pozneje imenovan grof Chambord — z kterim se je iz Anglije v češko preselil. Bazlične najdbe okame-nin pri Zlihovu in Huhli pa so mu dale povod, da je svojo inženirsko službo zapustil, in se le geologičnemu raziskovanju posvetil. Celo do svoje smrti, toraj skoro 50 let je z neutrujeno vnetostjo na tem polju deloval, čija delavnost je tudi pridobila njegovemu imenu svetovno slavo. Njegovo 20 zvezkov obsegajoče delo: „Systeme Silurian du centre de la Boheme," pokazalo je javnosti davni pravek češke zemlje. Poleg tega pa je spisal še mnoštvo drugih znanstvenih spisov, nabral ogromno zbirko okamenin in vse to se svojo bogato bibliotheko vred na smrtni postelji v svojem 83. letu izročil — muzeju češkemu, s prostimi besedami: „iz češke zemlje je to izšlo — češkej zemlji to pripada". Prekrasnega in dragocenega dara se raduje ves češki narod, ki za more biti lahko na daritelja in svoj naroden muzej ponosen, ker zna njega vrednost za daljno še prihodnost ceniti. Da se prekrasni ta dar dostojno shrani, zbirajo čehi sedaj doneske, da postavijo posebno poslopje, daritelja vreden spomenik, ki bo imel njegovo ime, v hvaležno srce češkega naroda na veke zapisano ime: „B ar ran de".
[Žalostna ilustracija o vrednosti učiteljskega delovanja.] Nek učitelj v nemškem okraju Aachenu, ki je prejšno leto praznoval 50 letnico svojega službovanja, bil je postavljen pred nedavnim v pokoj z mastno pokojnino 400 mark (200 fl.) v tem ko je nek drugi uradnik dobil čez 12 let 660 mark pokojnine. — V kneževini Batzenburg dobil je zopet nek učitelj za čez 44 let trajajoče službovanje 180 mark (t. j. 90 fl.) — Nemški listi vprašajo, kakšne pojme imajo nemške vlade o gladu? — Nobenega. — Kdor se je naučil gladovati skoz 44 let, tisti premore to tudi nadalje do smrti. — To ni baš taka novost. Naj živi devetnajsti razsvetljeni vek!
—	pravi ,,Napredak".
[Najhujša služba.] V srednjem veku (16. stoletju) so nekega kmeta, ki je učitelja s „postopačem" zmirjal, tako obsodili; moral je en cel dan med šolarji sedeti in se abc učiti; če se je le na stran obrnil, ga je krenil učitelj po ušesih. Odslej je kmet zmirom pravil, da je ni hujše službe, kakor je v šoli.
[Preskušnje učiteljske sposobnosti] so bile letošnjo jesen v Ljubljani od 22. do 27. preteč, m. K preskušnji je prišlo 14 gg. učiteljev in 6 gospodičin učiteljic. En učitelj oglasil se je k preskušnji za meščanske šole, vsi drugi pa za ljudske šole. Izmed gg. učiteljev je dobil spričalo I. vrste 1 učitelj, spričalo II. vrste 6 učiteljev, spričalo III. vrste 4 učitelji^, in spričalo IV. vrste 3 učitelji. Izmed gospodičin učiteljic so dobile spričalo II, vrste 3, spričalo III. vrste 1, in spričalo IV. vrste 2.
[Na Celjskej gimnaziji] je letos 313 učencev in sicer v razredu. L 65. (od teh je 43 Slovencev); II. 62 (34 SI.); III. 41 (18 SI.); IV. 36 (24 SI.); V. 40 (24 SI.); VI. 34 (18 SI.); VIL 21 (13 SI.) in VIII. 14 (8 Slov.).
[čehi v Ameriki.] V zedinjenih državah severne Amerike prebiva po raznih mestih najbrž že nad 200.000 čehov. Svojo lastno cerkev že imajo v St. Louisu, ki se je 1. 1870 se svoto 25.000 dolarjev pozidala. Skoro vsaka vekša ali manjša njih skupina pak ima svojo „Slovansko Lipo" ali bralno društvo, ki, enaka našim čitalnicam prireja večkrat veselice, ter inarno naročuje v domovini českej izhajajoče časopise in knjige. To jo pričajo razne bukvarne, ki vsled splošne porabe izselnike eden na drugega, vse vkup pa na zapuščeno domovino vežejo, čeških časopisov je izhajalo v pričetku tega desetletja v Ameriki 14 (tedniki, mesečniki in dva dnevnika). Prvi češki časopis je kot tednik začel izhajati 1. 1860, z imenom „Slovan Americky", od kterega časa se jo njih število v 20 letih kaj lepo razvilo. Dalje je v prognanstvu tam živeč Karel Jonaš sestavil in izdal 1.200 str. obsežen slovar češko angleški in angleško-češki. P. B. Zdrubka je sestavil Zgodovinsko čitanko zedinjenih držav in „angleško slovnico". — Med temi čehi pa nahajamo tudi dosti Slovencev in zabave in veselice „Slovanskih lip" davajo prostor poleg drugih tudi slovenskim govorom in pesmam.
Izdajatelj in vrednik M. Nerat.
Tiskar in založnik Ivan Leon v Maribora.