MUZEJSKA RAZSTAVA MED ETNOLOGIJO IN
ETNOLOŠKO MUZEOLOGIJO / "VINARSKE
PODOBE" MED ETNOGRAFSKIM
PRETEKLIKOM IN MUZEJSKIM SEDANJIKOM
6. aprila 1995 je bila na gradu Kromberk pri Novi Gorici otvoritev razstave s poved-
nim naslovom "Vinarske podobe", ki so jo pod taktirko kustosa etnologa Andreja Malniča
pripravili v Goriškenr muzeju. Historično zazrta razstava nas seznanja s podobami
kletarskega znanja in tehnologije od sredine 19. do začetka 20. stoletja.
K MUZEOLOGIJI IN MUZEOGRAFIJI RAZSTAVE
Če se želimo ukvarjati s kritiko muzejskih razstav, moramo primarno vrednotiti
razstavo samo po sebi, zato v pričujočem članku namenjam prioritetno pozornost analizi
muzejske razstave, ki je specifičen medij z lastno in prepoznavno govorico (nasproti
televiziji, radiu, knjigi itn.). Pri analizi muzejskih razstav, bodisi stalnih ali občasnih,
moramo izhajati iz metodologije muzeologije in ne iz metodologij različnih temeljnih
znanstvenih disciplin!
Časnik "Slovenski Vinarski List"
Kljub navidezni muzeološki heretičnosti sem se odločil, da tokratno kritiko
muzejske razstave pričnem pri osem straneh obsežnem, domiselno urejenem in
oblikovanem Slovenskem Vinarskem Listu / Listu za poduk o zgodovini vinarstva na
Slovenskem. Uredil ga je Andrej Malnič, oblikoval in olepšal pa Boris Blažko. Vinarski
časnik naj bi nadomestil katalog ali zložer\ko, hkrati pa pocenil stroške "tiskane besede".
Navsezadnje: "littera scripta manet". S tem pa v obliki zapisa na specifičen način
muzealiziramo delček "spomina" na muzejsko razstavo'.
Čeprav "napisana črka ostane", pa se moramo muzealci še kako dobro zavedati,
da razstava lu katalog (knjiga, časopis, zložerJca itn.) in katalog ne razstava! Neizpodbitno
pa je, da tako eden kot drugi medij v kontekstu muzejske komunikacije zaokrožuje
celostno informacijsko podobo o muzeju ali muzejski razstavi.
Informacije o vsebinski zasnovi razstave se nam ponujajo ob branju uvodnika v
Slovenski Vinarski List, kjer nas urednik seznani s kletarstvom od sredine 19. do začetka
20. stoletja. Naslednjih osrednjih šest strani časnika je rezerviranih za ponatis najrazličnej-
ših in deloma prirejenih sestavkov in risb o vinarstvu, ki nas poučujejo o znanju nekdanjih
1 Tovrstni "spomini" nas spominjajo predvsem na vsebino raziskave, skoraj nič pa tudi na celostno
podobo razstave. Tudi ta simptomatični primer je veren odraz stanja v trdoživi slovenski muzejski praksi.
418
Razstave
419
mojstrov te obrti in umetnosti. Potovanje iz etnografskega preteklika v etnografski sedanjik
zaokrožuje besedilo na zadnji strani časnika. Le-to nas popelje skozi lepote Vipavske
doline in čare Vipavskega hrama, ob zaključku pa se seznanimo še z izborom vin iz
Vipavske kleti kot možno vinarsko - turistično destinacijol
Dogajanje na otvoritveni slovesnosti in po njej
V strukturi otvoritvene slovestnosti, ki zaokrožuje podobo muzejskega dogodka
in manj razstave same po sebi, žeHm izpostaviti nekaj tistih priložnosti, ki jih lahko
povežemo bodisi s pomembnostjo otvoritvene slovestnosti kot sodalnega dogodka bodisi
z možnimi pedagoškirru ali animacijskimi programi in aktivnostmi ob razstavi.
Zdi se, da so otvoritvene slovestnosti razstav veliko pomembnejše s socialnega
kot pa s popolnoma strokovnega / znanstvenega aspekta. V takšnih trenutkih je v
ospredju družabni dogodek, ki je enkraten in neponovljiv, ne pa sama razstava.
Navsezadnje. Podobo razstave lahko rekonstruiramo, otvoritvenega dogodka ob odprtju
razstave pa ne. Brez občutka slabe vesti se v takih trenutkih prepustimo draži otvoritvene
slovestnosti in družabnemu dogodku in si razstavo oglejmo v miru kdaj drugič!? '
Akterjem dogodka, o katerem govorimo, je uspelo iz nekoliko preveč sterilne in
strogo postavljene razstave narediti šarmanten družaben večer v grajskem parku. K
imenitnosti večera je pripomoglo, ob historičnem ambientu in primerni mikroklimi, tudi
izbrano vino in kulinarične dobrote.
Med dogajanjem ob otvoritvi bi rad izpostavil dva odlična trenutka, ki smo ju bili
deležni žal samo na otvoritveni slovestnoti, kar je v dobro dogodku in v manjko razstavi:
1) Del grajskega pročelja se je spremenil v iriformacijski pano, namenjen projiciranju
številnih diapozitivov, s katerimi so nas učinkovito, nevsiljivo in domiselno informirali
o projektu "Vipavska funmga", ki je potekala med Vipavo in Ljubljano od 26. do 31.
avgusta 1994*,'.
2) V pritličju gradu je istočasno potekala demonstracija ustekleručenja vina z
možnostjo samoudeležbe (žal spet le na otvoritveni slovestnosti!?). Poučili smo se lahko
o procesu ustekleručevanja vina: natakanje vina iz soda v steklenice s pomočjo polnilne
baterije, čepljanje, (čebelno) voskanje, pečatenje s pečatnim voskom. OkoH grla steklenice
je bü nameščen "spominski" obesek z naslednjo vsebino: Spominsko polnjenje ob odprtju
razstave Vinarske podobe. Goriški muzej Grad Kromberk, 6. april 1995. Po otvoritveni
slovestnosti, na kateri je bilo napolnjenih okoli 400 "bordojskih" steklenic Vrtovčana, se
obiskovalci razstave v prihodnjih dneh niso več mogli seznaniti z opisanim postopokom
ustekleničenja vina.
2 Agroind Vipava 1894 je sponozor oz. poslovni partner razstave Vinarske podobe.
3 Ta trditev drži samo v primerih, ko otvoritev razstave pritegne večje število obiskovalcev. V takšnih
trenutkih je ponavadi zavoljo hrupa, gneče ipd. nemogoče doživeti in razumeti razstavo v vsej izpovediü moä.
Ne kaže pa se slepiti, da bo večina obiskovalcev ponovno prišla v muzej in si razstavo ogledala še enkrat. Tudi
ta primer nas lahko opominja, kako pomembno je razmišljati o dramaturgiji in režiji, pa ne le razstave, ampak
tudi otvoritvene slovestnosti.
4 Nosilec projekta je bilo podjetje Agroind Vipava 1894, izvajalec "etnološkega dela" pa Goriški muzej
m DOLI (Društvo za oživljanje lokavšega izročila).
5 O omenjeni funmgi so se obiskovalci lahko seznanili tudi v obliki videozapisa (žal samo na dan
odprtja razstave, kar je zagotovo težko razumeti).
Razstave
420
utrinek z razstave Vinarske podobe, (feto Aleš Gačrdk)
Na Žalost tudi ta podatek govori v prid enkratr\osti in neponovljivosti dogajanja
ob odprtju razstave. Žal pa govori tudi o vse preveč zakoreninjeni praksi v slovenskem
muzealstvu, kjer se več pozornosti posveča odprtju razstave kot pa nadaljnjemu dogajanju
na in ob razstavi. S tem ko je otvoritev razstave za nami, se življenjska doba razstave
pravzaprav šele pričenja.
Med raziskavo in razstavo
Zakaj so se kreatorji razstave odločili, da v zaokroženem ciklusu (vinogradništvo
- vinarstvo) najprej predstavijo vinarstvo in ne vinogradništva, bi težko eksaktno
odgovorili. Lahko pa predvidevamo.
Andrej Malnič je dober poznavalec zgodovine slovenskega vinogradništva in
vinarstva, kot tudi etnoloških raziskav navedene tematike. Večina etnoloških raziskav je
povezana predvsem s t.i. kmečkim vinogradništvom. Navsezadnje se ta praksa vemo
odraža v kontekstu stalnih ali občasnih razstav v slovenskih muzejih. T.i. Maliučeva
drugačnost se kaže predvsem na raziskovalnem polju, natančneje v njegovem odklonu
od raziskovanja tradicionalnega (kmečkega) vinogradništva in kletarstva k industrij-
skemu.
Avtor razstave, ustrezneje rečeno avtor raziskave in soavtor razstave^ nas na
raziskovalno premišljen, muzeološko nedodelan in muzeografsko nedorečen način sooča
s podobami iz bogate tradicije kletarstva, kot se kažejo skozi podobe slovenskih, nemških,
italijanskih, francoskih in hrvaških vinarskih knjig ter nekaterih slovenskih kmetijskih
časopisov.
Vsak, ki na avtorski način sodeluje pri razstavi, je soavtor razstave!
Razstave
421
Demostracija ustekleničenja vina z možnostjo samoudeležbe (žal le na otvoritveni slovestnosti).
(feto Aleš Gačnik)
Če nas gradivo na razstavi konfrontira na direkten način s kletarstkim znanjem in
tehnologijo (dela, naprave, stroji, orodja...) od srede 19. do začetka 20. stoletja, kot je
razberljivo in razvidno v zapisih in risbah vinarskih knjig in časopisov, pa nas razstava
hkrati indirektno sooča tudi s takratnimi odnosi slovenskih kletarjev do kletarskega
znanja in tehnologij v sosednjih razvitejših državah.
Razstava "Vinarske podobe" je sestavljena iz 33 tematskih sklopov, ki jih lahko
poimenujemo s sintagmo "od kleti do mize". Uvod v sleherni tematski sklop predstavlja
krajši informativni tekst, aranžiran s pečatoma dveh institucij: Vipava 1894 in Goriški
muzej. Za glavni medij razstave je izbrana risba, kot glavna nosilka pričevanj o kletarstvu
od sredine 19. do začetka 20. stoletja. Zakaj ravno risba?
Praktičnemu, umnemu in zaradi osnovne eksistence po napredku hlepečemu
vinogradniku in kletarju je risba pravzaprav predstavljala osnovno predizkušnjo. Besedilo
ob risbi je zanj pomenilo pravzaprav le obrobno, dopolnilno informacijo. Vizualizacijski
princip podajanja novih tehnoloških dognanj je bil čisto po meri neabstraktnemu in
izkustvenemu dojemanju večine vinogradnikov in kletarjev.'
Risba je, predvsem v času večje nepismenosti, z nazornostjo, direktno ter
imiverzalno govorico odigrala in še odigrava svojo informativno - izobraževalno vlogo.
To, kar lahko na enostaven in nazoren način izrazimo s podobo, le stežka izrazimo z
besedo. In obratno.
Zavedati se moramo, da se pogled na podobo s časom spreminja. Naša percepcija
teh risb se zagotovo razlikuje od percepcije risb vinogradnikov in kletarjev izpred sto
let. In navsezadnje: tiste podobe so bile namenjene prav njim, podobe z razstave pa
7 Skrt, Darja, Vinarske podobe, GSED, 35,1995, št. 4, str. 41
Razstave
422
popolnoma drugim naslovnikom, neki drugi generaciji, generaciji drugačnih potreb,
znanj in tehnologij. Bržkone ravno na tem nivoju prihaja do informacijskega in
komimikacijskega "kratkega stika", v katerem bi naj vinarske podobe s konca 19. in
začetka 20. stoletja nagovarjale na podoben način tako nekdanje vinogradnike in kletarje
kot današnje obiskovalce razstave. Zavoljo časovne odmaknjenosti in drugačnega
konteksta vinarskih podob se zdi, da prevladuje med razstavljenimi risbami estetska
plat nad informativno.
Vsaka razstava je montaža, ki postavlja muzealije v nek nov prostorski, vsebinski
in časovni kontekst. Toda kljub premišljeno izbranemu mediju - risbi pa ostaja ta potencial
kot vir za vizualne raziskave domala nedotaknjen in brez vsakršne etnološke in
muzeološke interpretacije, kar se vemo odraža v samem scenariju razstave. Že z možno
uporabo izrezov teh istih povečav ter njihovo dramaturško in režijsko obdelavo bi lahko
zgodbo razstave neprimerno bolje izoblikovali. V muzeografskem pogledu bi kazalo
nekatere povečave uporabiti v kontekstu diaram ali fotoinstalacij, pa tudi v kontekstu
različnih elektronskih medijev (multivizija, CD ROM, video, film itn.).
V primeru "Vinarskih podob" je neizkoriščena "moč" medija z imenom muzejska
razstava. Do tega je prišlo zaradi t.i. "znanstvene" ignorance muzeoloških vedenj in
muzeografskih aplikacij, ki v tradicionalni muzejski praksi izhaja iz nepriznavanja
muzeologije kot znanstvene discipMne. Vzroki za takšno "zakoreninjeno" muzejsko prakso
se skrivajo v nepoznavanju metodologije muzeologije na eni strani in v nerazumevanju
medija (razstave) kot takega na drugi strani.
Vloga in mesto kolofona v strukturi muzejske razstave
Kaj je kolofon, ni potrebno posebej razlagati. Očitno pa številnim slovenskim
muzealcem ni jasno, kaläen naj bi bü kolofon razstave in kakšno mesto v strukturi
muzejske razstave naj bi zasedel. Navidez marginalno vprašanje, mar ne?
Če se za hip zatečemo k literaturi ali filmu, nam je kristalno jasno, na katerem
mestu najdemo kolofon. Zagotovo to ni na sredini knjige ali filma, kot je v primeru
razstave Vinarske podobe, kjer je kolofon površnim obiskovalcem domala skrit, saj so
mu avtorji namenili izrazito marginalno pozicijo v strukturi muzejske razstave. Čemu
le? Kolofon je s slabo čitljivimi in malimi črkami lociran v slabo osvetljenem prostoru
sredi razstave".
In tako kot se kolofon v knjigi ali fibnu ne pojavlja sredi teksta ali fihna, se tudi na
muzejski razstavi ne sme! Kolofon navsezadnje prinaša gledalcu (bralcu, poslušalcu ...)
tako osnovne podatke o vsebini gledanega, branega, poslušanega, kot "kazalo" avtorskih
vlog. Odsotnost kolofona v strukturi muzejske razstave (stalne kot občasne) je nedopusten
korak nazaj v pogledu avtorskega pristopa k vsakemu muzejskemu projektu. Pravilna
umestitev in podoba kolofona v slehernem mediju, je povezana z ustreznim poznavanjem
samih medijev.
In navsezadnje: časi kolektivnega in neavtorskega dela se morajo začeti umikati
timskim kreacijam, znotraj katerih je poskrbljeno za avtorstvo slehernega ustvarjalca. S
tem pa je vsaka vloga v strukturi muzejske razstave podvržena tako kritiki kot riagrajevanju.
8 Ali si lahko predstavljate, da bi glavni naslov knjige, ime avtorja ter številne druge podatke zasledili
recimo šele na 73. strani 200 straiü obsežne knjige (npr. v opombi pod CTto)?
Razstave
423
Glavni medij razstave so predstavljale
kvalitetno povečane risbe iz različnih evropskih
vinarskih knjig in nekaterih slovenskih
kmetijskih časopisov iz srede prejšnjega in
začetka tega stoletja, (foto Aleš Gačruk)
Evalvacijski pregled
Če se v obliki evalvacijskega rezimeja, podanega zavoljo praktičnosti in sistemske
preglednosti v alinejski obliki, zatečem k metodam valorizacije v svetu avtomobilizma
(testi avtomobilov), bi razstavo in nekatere aktivnosti ob njej lahko ocerüli tudi takole:
Hvalimo
- Ime razstave,
- sistematično zbrano in urejeno gradivo,
- prezentacija vinarstva skozi risbo (donünantni medij na razstavi),
- tehručna kvaliteta povečanih preslikanih risb,
- domiselna vsebinska in oblikovalska zasnova časiuka Slovenski Vinarski List,
- primemo izbrani materiali in lično oblikovanje dveh zastav z imenom razstave,
ki sta viseli nad glavnim vhodom v muzej,
- otvoritvena slovestnost,
- koriščenje grajske parkovne ureditve za družabni dogodek,
- demostracija ustekleničenja vina (z možnostjo samoudeležbe)
- "spominski" obesek Goriškega muzeja na vratu steklenice,
- videogradivo o "Vipavski hirungi",
- učinkovito, nevsiljivo in domiselno informiranje obiskovalcev razstave tokom
družabnega dogodka po otvoritveni slovenstnosti na grajskem dvorišču: serija
diapozitivov "Vipavska funmga"
- projiciranje diapozitivov na fasado gradu.
Razstave
424
Predmeti na razstavi zavzemajo marginakio
prostorsko pozicijo, (foto Aleš Gaäük)
Neustrezna podoba, tipologija črk, velikost in
mesto kolofona v strukturi muzejske razstave,
(foto Aleš Gačnik)
Grajamo
- Manjko muzeološkega scenarija,
- neizkoriščenost medija z imenom muzejska razstava,
- slabo izražena ideja in sporočilo razstave...,
- ker naj bi bila razstava študijska oz. akademska (Malnič), bi ravno zato morala
obiskovalce še intenzivneje nagovarjati in spraševati, po možnosti pa tudi provocirati,
- nedodelana struktura muzejske razstave,
- ni uvoda v razstavo in ne zaključka,
- premalo jasne in prepoznavne ločnice med posameznimi tematskimi sklopi,
- neoznačena pot gibanja obiskovalcev po razstavi / problem neorientiranosti
obiskovalcev (smer obhoda); ni jasno, kje je začetek in kje konec razstave,
- v strukturi muzejske razstave je bilo neustrezno izbrano mesto z dvema vitrinama,
v katerih so na aranžersko dekoriran način predstavljena vina iz Vipavske kleti v kombinaciji
s ponatisom Vrtovčeve Vinoreje, Vipavskim izborom ter promocijskim gradivom Agroind
Vipava 1894 (izložbeni in ne razstavni princip / aranžerski in ne muzeološki pristop!),
- popolnoma neustrezno mesto, velikost in oblika kolofona v strukturi muzejske
razstave,
- neupoštevanje dramaturških in režijskih zakonitosti muzejske razstave kot
specifičnega medija z lastno prepoznavno govorico,
- monotonost v obhodu (nizanje tematskih sklopov brez ritma),
- pretiran red in strogost postavitve.
Razstave
425
Brezpomenska kovinska konstrukcija ne sledi ideji razstave, (feto Aleš Gačnik)
- preveč racionabia in premalo emocionalna razstava / kletarstvo ni le "znanost",
temveč tudi "umetnost" (okus, vonj, barva ...),
- neuporaba barv, različnih tipografij in velikosti črk v sistemu označevanja in
informiranja,
- podoba kovinske koristrukcije ne sledi ideji razstave in je sama sebi namen
(estetika pred funkcionalnostjo, simboliko),
- smiselnost vključevanja muzejskih predmetov v koncept postavitve,
- in če že, zakaj jih postaviti v marginalno prostorsko pozicijo,
- razstava ne omogoča interaktivnega odnosa med obiskovalcem in razstavljenim
gradivom,
- neobhodnost (informacijskega) doživetja razstave z vodstvom,
- ob razstavi m pripravljenih nobenih pedagoških oz. animacijskih programov,
prilagojenih različnim interesnim in starostnim strukturam obiskovalcev,
- možnosti degustacije (npr. v sodelovanju z restavracijo...),
- vprašljiva ustreznost in izkoriščenost izbranega medija za prezentadjo "Vinarskih
podob"; če gre izključno za vinarske podobe, bi jih bilo nemara efikastneje predstaviti v
publikadji "a la Icatalog" umetniških del s kataloškim opisom in spremnim uvodnim tekstom,
- splošne pomanjkljivosti:
- stoH ali klopi za počitek,
- odpiralni čas muzeja ob sobotah'.
9 Muzej je na ta dan zaprt zaradi porok, ki se vrstijo v reprezentanäü dvorani na gradu Kromberk. V
času porok ogled zbirk v muzeju ni mogoč.
Razstave
426
EPILOG L
V relativno kratkem obdobju je Andrej Malnič, kustos etnolog iz Goriškega muzeja,
zbral in uredil izjemno pomemben fond informacij (predmeti, risbe itn.) o zgodovini
slovenskega vinogradništva in vinarstva. Brez dvoma je ta na novo nastala zbirka najbolj
popolna tovrstna zbirka v slovenskih muzejih.
Plod Makiičevih historično zazrtih raziskav je pričujoča razstava, na kateri je bilo na
ogled 200 vinarskih podob, kar predstavlja le 1 /10 zbranega in urejenega gradiva. Omenjena
razstava nas indirektno nagovarja, da dobra raziskava še ni dobra razstava, je pa lahko
njen predpogoj. In ker je direkten prenos informacij iz enega medija v drugi nemogoč, si
lahko le želimo, da bodo kreatorji razstave, ki nam imajo povedati še veliko zanimivega, v
prihodnje namenili več pozornosti ravno projektiranju muzejske razstave. Ko pripravljamo
razstavo, moramo vedeti, zakaj to počnemo, komu je razstava namenjena...
Razstavo "Vinarske podobe" je možno razimieti kot napoved "Vinogradniških
podob", s katerimi bi zaokrožili podobo o vinogradniško - vinarskem ciklusu. In nato bo
napočil čas za holistično in interdisciplinarno naravnane vinološke raziskave in razstave,
ki v metodološkem okviru presegajo "tradicionalni" koncept "vinoreje". V takšnem
konceptu bo potrebno nameniti ustrezno pozornost tudi neoetnografskim raziskavam,
ki so usmerjene predvsem v "etnografski sedanjik", k sodobnemu dokmnentiranju,
zbiranju, raziskovanju in prezentaciji dediščine vsakdanjega življenja.
In ko bomo želeli vse to bogastvo dediščin predstaviti v obliki stalne ali občasne razstave,
se bomo morali še veliko intenzivneje ukvarjati z raziskovanjem medija z imenom muzejska
razstava. In takrat bo napočil tudi čas za mtizeologijo in sodobne muzejske postavitve.
Etnologi in muzealci si moramo zastaviti temeljno vprašanje: ali potrebujemo
nacionalni muzej vinogradništva in kletarstva? Osebno sem prepričan, da ne! Zagotovo
pa potrebujemo natančno izdelan sistem ter mrežo, ki bo pripomogla k ohranjanju lokalno
regionalnih vinoloških dediščin. In v tej mreži bo zagotovo izredno pomembno vlogo
odigraval prav Goriški muzej z edinstveno in sistematično urejeno vinogradniško -
vinarsko zbirko, katere osnovo tvori tudi razstava Vinarske podobe.
In še nekaj. Morda bo pričujoči razstavi uspelo sprožiti "miselni plaz" med
slovenskimi "vinorejci", ki si iz leta v leto intenzivneje prizadevajo vključevati dediščino
preteklih obdobij v načrtovanje razvoja in v sodobne oblike trženja. Nemara pa bo razstava
tudi napovednik novih oblik sodelovanja med gospodarstvom in kulturo, med
naravoslovnimi in tehiučnimi znanostmi ter družboslovjem.
EPILOG II.
Čas je, da začno etnologi v muzejih razmišljati kot kustosi etnologi, da se zavedo
specifičnosti muzeja kot institucije nasproti drugim institucijam in da se v primeru komu-
niciranja spoznanj zavedajo specifičnosti, primerjalnih prednosti in moči medija z imenom
muzejska razstava. Nove podobe muzejskih razstav bodo še veliko tesneje povezane z
metodologijo muzeologije, ki predstavlja znanstveno osnovo za muzejsko profesijo (Peter
van Mensch'",").
Aleš Gačnik
1" Mensch, Peter van, Towards a methodology of museology, doctor's thesis, University of Zagreb,
1992, Str. 5-19
11 Mensch, Peter van, Museology as a scientific basis for the museum profession, v: Professionalising
the Muses, Amsterdam, 1989, str. 85-89