KRONIKA ČASOPIS ZA SLOVENSKO KRAJEVNO ZGODOVINO 25 1977 IZ DISKUSIJE 123 LIDIJA ŠENTJURC predsednice zgodovinske komisije pri CK ZKS Pozdravljam simpozij v imenu družbeno- političnih organizacij in posebej še komisije predsedstva CK ZKS za preučevanje zgodo- vine ZKS in koordinacijskega odbora aktivi- stov nekdanjih okrožij OF. Na posvetovanju o krajevni zgodovini, kjer poteka tudi raz- prava o metodologiji raziskovanja delavske- ga gibanja, narodnoosvobodilnega, boja in po- vojnega obdobja, želim pojasniti stališča družbenopolitičnih organizacij in njenih or- ganov in prikazati njihova prizadevanja, da bi bilo raziskovanje novejše zgodovine čim- bolj uspešno in da bi bila naša revolucionar- na preteklost prikazana čimbolj stvarno in iz- virno. Povedati moram, da so obe publikaciji, ki sta bili omenjeni v referatih, to se pravi, metodološko napotilo za pisanje zgodovine partije in delavskega gibanja kakor tudi me- todološko napotilo za pisanje zgodovine NOB, napisali zgodovinarji — raziskovalci na po- budo političnih organizacij oz. svetov za ohra- njanje revolucionarnih tradicij in komisij ter koordinacijskega odbora aktivistov medvoj- nih okrožij OF. Ni bil naš namen, da bi ta metodološka napotila služila samo predvoj- nim komunistom in nekdanjim borcem ter aktivistom, ki pišejo spomine in si prizade- vajo, da se ohrani za zgodovino čimveč po- datkov in da se naša preteklost prikaže čim- bolj konkretno in stvarno. Vedno smo želeli, da pridobimo za raziskovanje novejše zgodo- vine in pisanje zgodovinskih razprav iz tega obdobja strokovnjake — zgodovinarje, zave- damo pa se, da bodo ti mogli to nalogo dobro opraviti zaradi pomanjkljivega arhivskega gradiva samo ob pomoči neposrednih udele- žencev in akterjev takratne revolucionarne dejavnosti. To spoznanje ni novo. Problem metodolo- gije krajevne zgodovine, pri raziskovanju ka- tere so pričevanja neposrednih akterjev še prav posebno potrebna, je Zgodovinsko dru- štvo obravnavalo tudi v prejšnjih letih, ven- dar moremo ugotoviti, da prav ta simpozij nakazuje novo etapo v teh prizadevanjih, da je celotna družbena klima postala ugodnejša, da kaže celotna družba izredno velik interes za poznavanje naše bližnje preteklosti, naše revolucije in narodnoosvobodilnega boja. Pred dvajsetimi leti in tudi še kasneje smo bili predvojni komunisti in vodilni aktivisti OF ter nekdanji poveljniki partizanskih enot tako angažirani pri reševanju vsakodnevnih operativnih nalog, da nam je ostalo kaj malo časa za razmišljanja o predvojnem in med- vojnem delu in poteh, strategiji in taktiki re- volucije in naših izkušnjah. Danes, ko gene- racija ustvarjalcev novejše zgodovine ni več toliko zaposlena pri reševanju neposrednih operativnih družbenopolitičnih nalog in ima zato več časa, da razmišlja o prehojeni poti, sodi, da se mora organizirano posvetiti osvet- litvi te zgodovine. Zato smo ustanovili odbore partizanskih enot in enot narodnoosvobodil- ne vojske, odbore aktivistov OF, zato imamo pri komisiji predsedstva CK ZKS za preuče- vanje zgodovine ZKS skupine za posamezna območja in področja dela. Člani teh odborov in komisij nismo zgodovinarji, čeprav tudi v teh organih najdemo ljudi, ki so se poklicno lotui te dejavnosti, želimo pa sodelovati in pomagati pri dopolnjevanju in preverjanju zgodovinskih virov. Zato se veselim referatov in razprav na današnjem simpoziju, ki naka- zujejo, kako si tudi zgodovinarji — strokov- njaki prizadevajo pritegniti k svojemu raz- iskovalnemu delu odbore aktivistov, odbore borcev in komisije predvojnih komunistov, ki delujejo v posameznih območjih. Predvsem želim naglasiti posebno zado- voljstvo, da so razen primarnih virov dobila na tem posvetovanju zadosti tehtno mesto tudi pričevanja, kar nekaj časa vsaj pri ne- katerih zgodovinarjih ni bilo v veljavi. Ze referenti so povedali, da za posamezna ob- dobja in akcije sploh ni pisanih dokumentov. Naj dodam še to, da tudi ohranjeni pisani viri vedno niso položaja in dejavnosti ocenje- vali povsem stvarno, marveč so bila zlasti kratka sporočila vodstvu o razmerah v posa- meznih mestih in pokrajinah, napisana v na- glici in težkih ilegalnih pogojih na podlagi hitrih individualnih informacij, ne le zelo skopa, pač pa premalo pretehtana, da bi jih mogli danes uporabljati brez preverjanja kot povsem objektivna. Prav zato je potrebno, da pričevanja dopolnijo ali celo ovržejo takratno ¦ oceno. Sama sem bila na raznih področjih našega boja in večkrat sem morala kot samostojen človek, kot poverjenik CK KP Slovenije na določenem območju skrbeti za to, da se pra- vilno izvaja partijska politika. Za svoje last- ne ohranjene dopise lahko povem, da niso vedno v celoti verodostojni, ker so bili nered- ko sestavljeni na osnovi poročil takrat tre- nutno prisotnih informatorjev, ki pa so se pozneje izkazala drugače bodisi v pozitivnem ali negativnem smislu, o čemer sem kasneje 124 , KRONIKA ČASOPIS ZA SLOVENSKO KRAJEVNO ZGODOVINO 25 1977 obvestila centralne organe. Izkazalo se je, da tudi dokumente okupacijskih organov nismo mogli vedno šteti za verodostojne, saj so ne- kateri nastali tudi iz propagandnih razlogov. Niti v ilegalnem predvojnem obdobju, niti med NOB pogosto nismo pisali zapisnikov sej, pri čemer seveda ne mislim na široka zborovanja, kot so bili zbor aktivistov OF na Pugledu in kasneje v Črnomlju in ne na zbor v Kočevju, kjer gre za pretehtana poročila in analize, ki so ocenili določeno obdobje. Moja ocena o relativni verodostojnosti velja torej predvsem za tiste dokumente, ki osvetljujejo posamezne dogodke v posameznih pokrajinah, okrožjih in rajonih. Naloga naših komisij in odborov za zgodovino in ohranjanje revolu- cionarnih tradicij je predvsem v tem, da kri- tično pregledamo te dokumente in pomagamo pojasniti posamezne dogodke in procese, o katerih ni dokumentarnega gradiva, dokler smo fizično prisotni in mentalno to sposobni storiti. Zato naj sekcija za krajevno zgodovi- no pri Zgodovinskem društvu čimprej usta- novi svoje sekcije za posamezna območja in čim tesneje sodeluje z odbori za zgodovino pri družbenopolitičnih organizacijah. Res je tudi, kar je v svojem poročilu ome- nil že dr. Milan Ževart, da tudi zapisov spo- minov, ki neredko opisujejo samo splošne do- godke, ne moremo jemati kot povsem zanes- ljive. Zato naj zgodovinar, ki raziskuje posa- mezne probleme in dogajanja na ožjem ob- močju, kritično oceni tako verodostojnost do- kumentov kot tudi zapisov spominov in s kritično primerjavo obeh vrst virov najde resnico. Skratka, raziskovalno delo brez upo- rabe tako arhivskega kot spominskega gradi- va ne more biti uspešno. Zapisovanja pričevanj se seveda ni mogoče lotiti brez poznavanja izvirnih ohranjenih dokumentov tistega časa. Z drugimi beseda- mi: na intervju s pričami takratnih dogajanj ne moremo iti, ne da bi že prej temeljito spo- znali ohranjene dokumente, kajti šele na podlagi njihove vsebine moremo pričam za- stavljati vprašanja in dobiti odgovore, s ka- terimi je mogoče vsebino dokumentov dopol- niti. Sodim tudi, da intervjuji s posamezni- mi pričami niso vedno najuspešnejši, ker so tako dobljeni podatki neredko nepopolni in subjektivni. Zato se mi zdi uspešnejša oblika zapisovanja pričevanj — intervju z vsemi še živečimi akterji na nekem območju in v neki dejavnosti oz. pričami določenega dogodka. V medsebojnem razgovoru si drug drugemu osvežijo spomin in samo tako je mogoče za- beležiti ob kritični analizi ohranjenih doku- mentov resnično podobo tistega časa, dejav- nosti ali dogodka. Izpovedi posameznikov in rekonstrukcije skupin prič je treba skrbno zabeležiti in dati udeležencem takega razgo- vora v podpis, da ostanejo zgodovinarjem vir za kasnejšo obdelavo. Na tak način smo ob obletnicah pomemb- nih dogodkov iz revolucionarnega delavske- g. gibanja med obema svetovnima vojnama npr. o goričanski konferenci, IV. državni kon- ferenci KPJ, o velikih stavkah in Zletu Svo- bod v Celju uspeli marsikaj iztrgati iz poza- be in razvozlati. Vendar posamezni razisko- valci še tudi v zadnjih letih jemljejo pri pi- sanju zgodovine Komunistične partije Jugo- slavije in predvojnega delavskega gibanja kot edini vir arhivske dokumente iz arhiva Kominterne. Te so napisali posamezni takrat- ni funkcionarji, ki niso imeli stikov z mno- žičnim delavskim gibanjem niti pri nas niti v drugih krajih Jugoslavije. Ker pisci teh do- kumentov niso dovolj poznali razmer, je tre- ba dokumente iz arhiva Kominterne jemati samo kot okvir —• o čemer je letos v marcu govoril tudi tovariš Tito — v ta okvir pa je creba vnesti živo življenje, tj. delovanje ko- munistične partije, sindikatov, mladine in žensk, kakršno je bilo v posameznih krajih in območjih in kakršno je bilo značilno za vse slovensko ozemlje v določenem obdobju. Prav tega pa je v slovenskem zgodovino- pisju še malo. Včerajšnji referat dr. Mirka Stiplovška je pokazal, kako je to gibanje po- tekalo na območju Domžal, nimamo pa do- volj tehtnih elaboratov za druga območja, zlasti pa za delavske centre in kmečke kraje, o čemer je govoril dr. Janko Prunk, ki je naglasil pomembnost ekonomske in socialne zgodovine za posamezna območja Slovenije. Kljub temu, da nam je včerajšnji referat le- po osvetlil zgodovino domžalskega območja, pa še vedno ni dovolj obdelano mladinsko, žensko in kmečko delavsko gibanje. To ljud- sko gibanje je dajalo na podeželju osnovo za delo partije med kmečkim prebivalstvom. To gibanje omenjam zlasti zato, ker je večina borcev izšla ne samo iz SKOJ, marveč iz mla- dinskega gibanja in tistih društev, ki so pre- vzela narodnoobrambno akcijo oz. oboroženo vstajo kot svojo obvezo in dolžnost, saj si niti zamisliti ne moremo, da bi mogla partija brez takratnega mirovnega in antifašistične- ga gibanja, v katerem so se vzgajali pred- vsem mladi ljudje, izvajati svoje akcije kot organizator delavskega razreda in vseh pro- gresivnih sil slovenskega naroda. O tem govorim predvsem zato, ker sem prepričana, da bomo sicer kasnejšim genera- cijam zelo enostransko prikazali NOB, če ne bomo dovolj konkretno in vsestransko raz- iskali pripravljanje delavskega razreda, raz- KRONIKA ČASOPIS ZA SLOVENSKO KRAJEVNO ZGODOVINO 25 1977 125 voja ljudskofrontnega gibanja in preteklosti vsega slovenskega naroda, pa tudi jugoslo- vanskih narodov, na boj proti fašizmu in naš narodnoosvobodilni boj, ali pa če jim bomo prikazali, da se pričenja zgodovina komuni- stične partije šele z letom 1937, ko je tovariš Tito tudi formalno prevzel njeno vodstvo. Za- vedati se moramo, da je bil tovariš Tito man- dator partije in revolucionarnega delavskega gibanja že prej in, da je s svojim delom, s -AeCjaAn Cojd az luiBCusnjizi ui uiaCoq uiiCoas Ijal v KP J novo strategijo in da je odločno zavračal napačno oceno, da KPJ ne zasluži, da bi bila članica Komunistične internaciona- le in jo je zato treba razpustiti. To poudar- jam predvsem zato, da si ne bi ustvarjali na- pačnih iluzij, da so nekateri zgodovinarji v Beogradu že vse raziskali in da nam ni po- trebno storiti ničesar več. Šele s konkretno analizo in konkretnimi dejstvi razvoja de- lavskega gibanja v posameznih pokrajinah bomo osvetlili vrsto problemov in ustvarili resnično podobo razmer pa tudi dejavnosti, naporov in žrtev, ki sta jih dajala takratni delavski razred in komunistična partija. Opozoriti želim še na tri stvari. Šele v zad- njih letih smo sestavili odbor aktivistov VOS. Njena dejavnost sega predvsem na področje, kjer je treba najgloblje osvetliti politično razmerje sil na posameznih območjih in po- kazati proces rasti nacionalne zavesti na eni strani, na drugi pa izdajstvo zaradi razrednih razlogov. Prav to področje NOB je še slabo raziskano, čeprav moremo tudi tu zabeležiti nekatere rezultate. Kot veste, so v tisku raz- prave o dejavnosti gestapa, pripravlja pa se tudi razširjena izdaja Belogardizma in del, ki bodo prikazala domobranstvo. Te raziskave bodo globalno pokazale dejavnost teh služb in oboroženih formacij, ne pa konkretnih do- godkov na terenu. Pri tem se moramo izogi- bati senzacionalizma, v kar so nekateri av- torji zabredli in objavljali tudi premalo pre- verjene in dokumentirane podatke. Drugo področje dela, ki ga šele organizi- ramo, je raziskovanje celotne kulture v NOB. Po naši oceni je edinstven primer, da so bili kulturni delavci ustanovna skupina OF in da so vsi kulturniki, ki so imeli v preteklosti v naši kulturi resnično težo, sodelovali v na- rodnoosvobodilnem gibanju, spoštovali sklep o kulturnem molku in sodelovali bodisi kot partizani ali aktivisti, podprli osvobodilni boj svojega naroda in vztrajali v zaporih. Temeljita raziskava kulturne dejavnosti v NOB je pomembna tudi zato, ker pripravlja- mo v jugoslovanskem merilu skupno mono- grafijo. Da bomo mogli prikazati slovensko kulturno ustvarjalnost, tako literarno, likov- no in glasbeno, in jo posredovati tako bodo- čim generacijam v slovenskem, jugoslovan- skem in svetovnem merilu, pripravljamo za jesen posebno znanstveno posvetovanje, na katerem naj bi kulturni delavci iz časa NOB ustanovili poseben odbor in določili razisko- valne naloge ter angažirali strokovnjake tako zgodovinarje, umetnostne zgodovinarje, sla- viste, likovne umetnike in glasbenike, skrat- ka strokovnjake, ki bodo opravili potrebne raziskave. Naj spregovorim še o problemu preučeva- nja povojne zgodovine. Pridružujem se oceni predsedstva, da je referat tovarišice Jere Vo- dušek pionirsko delo in da smo preučevanje povojnega obdobja predolgo zanemarjali. Mi- nilo je že 36 let, ne da bi se kaj dosti vpraša- li, kakšen je bil ta razvoj vsaj v globalnih korakih in kje so mejniki med posameznimi fazami. Ugotavljamo celo, da za posamezne faze pisani viri niso v celoti ohranjeni. Zato čakajo raziskovalce povojnega, obdobja težke naloge ne le v metodološkem pogledu, mar- več tudi pri iskanju arhivskega gradiva. Ne čaka jih urejeno arhivsko gradivo, pač pa trdo pionirsko delo in naloga, da bodo ne- redko morali arhivsko gradivo dopolnjevati i pričevanji o tem, kako so reševali posamez- ne probleme. Ob koncu naj povem, da ocenjujem simpo- zij kot zelo ploden in da so dosedanji refe- rati dali zelo lep pregled razvoja Domžal in njihovega okoliša. ANA STUCIN mentorica zgodovinskega krožka na OGnovni šoli v Cerknem K diskusiji sem se prijavila, ker na tem zanimivem simpoziju pogrešam referat o vlo- gi krajevne zgodovine v šoli. Čeprav je bila ta tema že obravnavana na prejšnjih zboro- vanjih zgodovinarjev, mislim, da bi sodila tu- di na današnje, saj je pomembno ne le s pe- dagoškega (v tem smislu je bila doslej obrav- navana), temveč tudi z raziskovalnega vidika. Mnenja sem, da je vključevanje krajevne zgodovine v pouk že v osnovni šoli pomemb- no iz naslednjih razlogov: 1. Poznavanje krajevne zgodovine sodi v ok- vir splošne kulture, ki naj bi jo že osnovna šola posredovala mladini. 2. Krajevna zgodovina je lahko odlično me- todološko izhodišče za pouk zgodovine na sploh. Učencem je bližja in bolj razumlji- va. Abstrakcije in posplošitve, ki so pri pouku zgodovine nujne, lahko dobijo me- so in kri, konkretno in razumljivejšo vse- bino ob primerih iz krajevne zgodovine. 126 KRONIKA ČASOPIS ZA SLOVENSKO KRAJEVNO ZGODOVINO 25 1977 3. Krajevna zgodovina je lahko odlično sred- stvo za politično ideološko vzgojo. Spoz- navanje živih primerov na učence mnogo bolj učinkuje, kalkor ugotavljanje sploš- nih pojavov in tokov. 4. Spoznavanje krajevne zgodovine spodbu- ja k raziskovalnemu delu in tu se začne vzgoja bodočega kadra. Naj navedem ob tej priložnosti nekaj izku- šenj osnovne šole v Cerknem. Osnovna šola, spomenik NOB v Cerknem, ima pri pouku zgodovine posebno fimkcijo. Zaradi vloge kraja samega, zaradi številnih obiskovalcev šole, partizanske bolnišnice Fran j a in drugih spomenikov se je še posebej pokazala potre- ba, da učenci spoznajo krajevno zgodovino NOB. Zato je šola uvedla poseben kratek te- čaj za učence 5., 6., 7. in 8. razreda v obsegu 10 ur na šolsko leto. Vsem, ki imajo pomisleke v zvezi s prenatrpanostjo učnega programa, naj povem, da kažejo učenci za krajevno zgo- dovino izredno zanimanje. Ni jim odveč, zato se mnogi, redno ali vsaj občasno, vključuje- jo tudi v delo zgodovinskega krožka. Doslej smo vključili v program samo zgodovino NOB, mislim pa, da bi se v bodoče ne smeli več ome- jiti na to obdobje. Program smo skušali pri- lagoditi stopnji učencev in je naslednji: 5. razred: spoznavanje najvažnejših spome- nikov; ob spomenikih se učenci seznanijo s poglavitnimi osebnostmi in dogodki in z vlo- go kraja v NOB, 6. razred: tu so na programu glavne akcije, ki so izbrane tako, da učenci ob njih spoznajo partizansko akcijo pred kapitulacijo Italije v pogojih goste okupacije, terensko akcijo ile- galne organizacije OF, značilne bitke brigade ali divizije IX. korpusa po kapitulaciji Itali- je, ko je büo Cerkno že osvobojeno (npr. na- pad na Baško grapo), vdore in ofenzive oku- patorja ter zaključne operacije IX. korpusa; s tem se učenci seznanijo z različnimi oblika- mi boja od začetka NOB do konca vojne in spoznajo tudi rast naše vojske. 7. razred: krajevna zgodovina NOB po po- sameznih dejavnostih. Npr. organizacija sani- tele, tehnike in tisk, ljudska oblast, gospodar- stvo, šolstvo, kultura itd.; odkrije se jim tako širina in raznovrstnost narodnoosvobodilnega boja. 8. razred: dobi sistematičen pregeled zgodo- vine NOB na Cerkljanskem, kar je v osmem razredu tudi dopolnilo ali izhodišče za pouk zgodovine NOB jugoslovanskih narodov, ki je v rednem učnem programu. Ker je čas omejen na 10 ur, smo za vsak razred izbrali le najznačilnejše primere. Ta program je seveda še na stopnji eksperimen- ta; iz izkušenj pa lahko trdimo, da so ga učen- ci in starši dobro sprejeli. Želeli bi, da bi se o tem problemu odprla diskusija, ki bi pri- vedla do novih spoznanj tudi na tem pod- ročju. Metodološko so ure čim bolj pestre (ekskurzije, intervjuji itd.) Kot poseben problem, ki je vezan na spo- znavanje krajevne zgodovine, naj omenim de- lo zgodovinskih krožkov na osnovnih šolah. Medtem ko na tečaju predvsem učitelj posre- duje nova spoznanja, je vloga krožka ta, da učence navaja in navdušuje za samostojno raziskovalno delo. Delo v krožku je pomemb- no tudi zato, ker vzgaja pravilen odnos do arhivskega gradiva in predmetov muzejskega značaja. Učenci so za tovrstno delo navdu- šeni. Na pobudo učitelja zberejo ogromno gra- diva. Materiala seveda še ne znajo vrednotiti, zato jih je treba k temu navajati. To delo je zamudno, saj zahteva od pedagoga, da ga naj- prej sam ovrednoti in šele nato skupaj z učen- ci okarakterizira. Na tej osnovi in na osnovi prebrane literature naj nastane elaborat čla- nov krožka z vsemi prilogami. Za vsako temo, ki jo krožek obdeluje, je potreben čas vsaj enega šolskega leta. Naslednji problem je krajevna zgodovina od najstarejših časov do današnjih dni kot metodološko izhodišče za pouk zgodovine na sploh. Splošne pedagoške smernice lahko dajo in so jih že dali strokovnjaki, ki se ukvarjajo z metodiko zgodovinskega pouka. Konkret- ne primere pa lahko izberejo le učitelji sami, ki krajevno zgodovino poznajo. Prav bi bilo, da bi jih v tem smislu spodbujali. Prepričana sem, da ima osnovna šola pri posredovanju krajevne zgodovine pomembno vlogo. V praksi pa se dostikrat pojavi že ome- njena ovira: pomanjkanje tehtnih in sintetič- nih raziskav, ki bi zajemale vsa obdobja; po- trebna so predvsem mlajšim učiteljem, ki ne poučujejo v domačem kraju. Idealna rešitev bi bila ta, da postane učitelj zgodovine vsaj do neke mere tudi raziskovalec zgodovine za območje, na katerem živi in poučuje. Pri svoji diskusiji sem se omejila na vlogo krajevne zgodovine pri pouku na osnovnih šolah. S tem ne mislim, da je za srednje šole nepomembna, bila pa je doslej zanemarjena. Zaradi obsežnosti programov ne bi bilo smi- selno, da bi jo vnašali v redni pouk; seminar- sko delo bi to vrzel lahko odpravilo, hkrati pa omogočalo, da bi za zgodovino navdušeni di- jaki že v srednji šoli dobili nekaj izkušenj pri raziskovalnem delu. Tako bi bile lahko obde- lane tudi nekatere konkretne teme, katerih raziskovanje je mladini na srednji šoli dostop- no.