104 Glasnik SED 63|1 2023 Knjižne ocene in poročila Helena Cvikl de na zgoraj izpostavljeni manko v tej monografiji pa lahko nesporno ugoto- vimo, da gre za zelo dragocen nabor 1) empiričnih podatkov o stanju tu- rizma na poti k bolj odgovornemu in odpornemu turizmu; 2) kritičnih misli o prihodnosti razvoja in trženja desti- nacij, temelječih na interdisciplinar- nosti turizma in njegovi soodvisnosti od številnih družbenih pojavov, in 3) napotkov o potrebnih znanstvenih in praktičnih pristopih k razumevanju tu- rizma kot gonilne sile uravnoteženega razvoja družbe ter za uporaben prispe- vek Slovenije h kritični presoji trajno- sti turizma v globalni družbi. Publikacija nazorno in podrobno pro- učuje raznolike kontekste slovenske- ga turizma in prepoznava prednosti in izzive, s katerimi se bo slovenski turizem srečeval v bližnji in daljni prihodnosti. Gotovo gre za referenč- no delo, ki lahko služi kot osnova za nadaljnje znanstveno proučevanje spe- cifik slovenskega »vhodnega« turizma in kot orodje za dvig kompetenc turis- tičnih kadrov v okvirih formalnega in neformalnega izobraževanja. Zbrani premisleki in uvidi monografske pub- likacije so vodilo k učinkovitemu sis- temu razvoja in upravljanja turističnih destinacij tako na horizontalni in verti- kalni ravni ter k sistemu, ki vsebinsko raven gradi od spodaj navzgor – torej od lokalne do regijske in nacionalne ravni – in omogoča uporabne modele upravljanja tudi za ostale »manjše« tu- ristične destinacije, ki nimajo statusa vodilnih destinacij. Trajnostnega turis- tičnega razvoja turističnih destinacij ne smemo prepustiti stihiji, ampak mora biti usmerjen in upravljan, destinacij- ske organizacije pa morajo prevzeti ak- tivnejšo vlogo na področju razvoja in upravljanja turizma ter zagotavljanja trajnostnih konceptov na vseh ravneh. Knjižne ocene in poročila Staša Klovar Rupnik* LAURENT PORDIÉ, STEPHAN KLOOS (ur.): Healing at the Periphery: Ethnographies of Tibetan Medicine in India. Duke University Press, Durham in London 2022, 224 str. Tibetanska znanost zdravljenja ali Sowa Rigpa je že od samega začetka tesno povezana z Indijo. Indijski bu- dizem in indijska medicinska tradicija sta od 8. stoletja dalje močno vplivala na razvoj tibetanske medicinske prak- se, njene mitologije, zgodovine in te- orije; pri čemer naj bi izvirala celo od samih Bud (Čeplak Mencin 2000: 112). V Indijo se je razširila v 10. sto- letju, predvsem v regijo Ladak, ki je bila pod tibetanskim kulturnim vpli- vom, s čimer pa je postala tudi drugod v Himalaji glavni način zdravljenja. Kot ena od velikih azijskih zdravilskih tradicij je zavzemala predvsem obliko ljudske ali plemenske medicine in se je prenašala skozi rodove vaških zdravil- cev, v Ladaku imenovanih amchi, s či- mer je bila dolgo ločena od državnih in meniških institucij, pa tudi tibetanski izseljenci v Indiji so jo prepoznavali kot »manj sofisticirano ljudsko obliko izvorne tibetanske medicine« (str. 2). V zadnjih desetletjih je doživela mno- žičen razvoj, saj je bil Tibet zaradi politične represije relativno zaprt, ti- betanski izseljenci v Indiji pa so lahko svoje kulturne, socialne in religiozne institucije prosto razvijali, pri čemer je bilo za razvoj tibetanske medicine ključno prav indijsko (in tuje) zani- manje. V indijski Himalaji so glavni centri njenega razvoja postale tibetan- ske medicinske institucije, s pomočjo katerih so lahko Tibetanci krepili svojo kulturno in politično moč v izgnan- stvu, hkrati pa so se skozi dostopno zdravstvo približale indijski družbi, tako da je leta 2010 indijska vlada tibe- tansko medicino tudi pravno vključila v indijski narodni zdravstveni sistem. S prepoznanjem medicine Sowa Ri- gpa kot »indijskega sistema medicine, prakticirane v subhimalajski regiji« (str. 3) je himalajska periferija postala ključna za njen razvoj v Indiji. Do akademskega zanimanja za tibe- tansko medicino je prišlo šele nedav- no, pri čemer je zbornik Healing at the Periphery: Ethnographies of Ti- betan Medicine in India, kakor nava- jata njegova urednika Laurent Pordié in Stephan Kloos, prvi poskus sinteze različnih lokalnih etnografij tibetanske * Staša Klovar Rupnik, študentka dodiplomskega študija, Univerza v Ljubljani, Filozofska fakulteta, Oddelek za etnologijo in kulturno antropologijo; klovarstasha@ gmail.com. 105 Glasnik SED 63|1 2023 Knjižne ocene in poročila Staša Klovar Rupnik medicinske prakse v ruralni Indiji. Oba omenjena avtorja delujeta na področju socialne in medicinske antropologije ter se ukvarjata s širšo družbeno, kul- turno, ekonomsko in politično vlogo azijskih medicinskih tradicij. Antropo- loško zanimanje za tibetansko medici- no v »izgnanstvu« pa se je poglobilo šele v zadnjih dveh desetletjih, saj so bile zgodnje raziskave bolj osredo- točene na njeno ortodoksno obliko, osrednje institucije in teorijo. S tem so se raziskave preusmerile iz preučevan- ja njenih praks izključno v tibetanski izseljenski skupnosti v podrobnejše preučevanje njenih oblik na področju indijske Himalaje in severozahodne Indije. Indijsko-himalajski kontekst preučevanja v svojem bistvu združuje tudi študije družbenih transformacij ti- betanske medicine in njenih skupnosti na periferiji sodobne Indije, pri čemer se osredotoča na odnose med njenimi različicami tako v družbenem kot v ge- ografskem smislu. Urednika zbornika poudarjata, da je prav razumevanje pe- riferije ključno za razumevanje centra in tibetanske medicine v njeni celoti. Zbornik Healing at the Periphery se tako ukvarja z vprašanji položaja ti- betanske medicine v indijsko-hima- lajskih družbah, s problematiko njenih družbenih in terapevtskih sprememb v lokalnih okoljih ter z njenim preple- tom v širši dinamiki tibetanskega kul- turnega okolja. Avtorji prispevkov se ukvarjajo z vprašanji moči, legitimnos- ti, religije, medicinskega pluralizma, institucionalizacije in komercializacije ter družbenoekonomskega razvoja, ki skupaj oblikujejo družbene in medi- cinske realnosti indijsko-himalajske- ga področja. Nanašajo se na terenske raziskave, ki so nastajale od poznih 90. let dalje in so tibetansko medicino ujele ravno v trenutku velikih social- no-ekonomskih sprememb, njene kri- ze, transformacije in obnove, pri čemer so vzele vas kot ključno enoto, v kateri se producirajo družbeni pomeni in do- gajajo socialne spremembe. Vse teme pa se osredotočajo tudi na družbeno vlogo in položaj vaških zdravilcev v majhnih ruralnih skupnostih na peri- feriji, ki so v raziskavah postavljeni v kontekst širše družbene dimenzije. Vsebino zbornika lahko razdelimo na dva dela. V prvem avtorji in avto- rice obravnavajo zdravilce amchi kot glavne nosilce tibetanske medicine ter socialne spremembe, ki vplivajo na himalajske družbe, in družbenoeko- nomsko krizo, s katero se sooča Sowa Rigpa. V drugem delu pa je tibetan- ska medicina obravnavana kot aparat moči, ki se pojavi v liminalnih družbe- nih situacijah; usmerjenost raziskav se od zdravilcev premakne k izkušnjam pacientov s tibetansko medicino v raz- ličnih družbenih in medicinskih krizah. Vsebina zbornika je torej razpeta med posameznikomzdravilcem ter nape- tostjo med slednjim in neosebno dina- miko večjega družbenega aparata. Pri preučevanju zdravilcev se avtor- ji osredotočajo predvsem na njihovo družbeno vlogo v indijskih vaseh, pri čemer jih zanima sprememba njihovega statusa v družbeno moč, ki je odvisna od stanja in družbenega diskurza v zdravilčevi skupnosti. Uvodno poglavje Fernande Pirie obravnava družbeno po- zicijo zdravilca v ruralni ladaški družbi na prehodu prejšnjega tisočletja ter mo- ralne vrednote, ki vladajo v skupnosti s kompleksno spolno dinamiko, razpeti med hierarhičnimi in egalitarnimi na- gibi. Zdravilec je skoraj vedno moški in je prepoznan v vlogi idealnega oz. dobrega amchi, ki svojega visokega po- ložaja ne transformira v družbeno moč, s čimer je ta omejena zgolj na njegovo medicinsko prakso, in tako uspešno ohranja družbeno ravnovesje. Sočasno pokaže tudi vpliv kapitalizma na lokal- no okolje in konkretno spremembo va- si, v katero je umeščena skupnost. V naslednjem poglavju Stephan Kloos opiše zdravilca, ki je prvemu nasproten. Njegov družbeni položaj (v podobno urejeni skupnosti, ki stremi k enotnosti) postane orodje, s katerim upravlja tako, da svoji družini zagotavlja družbeno moč z medicinsko oskrbo skupnosti, kar se izkaže kot razdirajoče za social- no ravnovesje v vasi, zdravilec pa je v to skorajda prisiljen zaradi družbenih in ekonomskih sprememb, ki ogrožajo njegovo medicinsko prakso. Njegova zdravilska moč ima zatorej političen značaj, ki hkrati nakazuje moralne zna- čilnosti družbene moči amchi ter ruši socialno ravnovesje skozi konflikte v družbi, ki škodijo njegovi medicinski in družbeni vlogi. Calum Blaikie se v svojem prispev- ku ukvarja z negativnimi posledicami družbenoekonomskih sprememb in migracij za tibetansko medicino v no- madskih skupnostih severovzhodnega Ladaka, kjer naleti na odsotnost zdra- vilca. Ukvarja se z vzroki in posledi- cami neuspešne integracije tibetanske medicine v skupnost, ki v nekem tre- nutku zavrača arhetip zdravilca – Sowa Rigpa je na planoti Čangtang vseeno dostopna, a se zaradi odsotnosti »ide- alnega amchi«, ki se zaradi predhod- nika v skupnosti kot ideja sicer vsee- no ohranja, zmanjšuje družbena vloga zdravilcev. Zavračanje zdravilcev pa sočasno vpliva tudi na dojemanje no- madskega načina življenja ter povzroča migracije nomadskih skupnosti s tega območja. Zdravilci imajo sicer nepog- rešljivo družbeno vlogo, ki presega njihovo medicinsko funkcijo, a so od- visni od družbenih in moralnih vrednot skupnosti sodobnega Ladaka. Te se zanje izkažejo za neizvedljive, kar se kaže v odsotnosti zdravilca (ali v sla- bem zdravilcu – glej primer iz prejšn- jega poglavja), ki vpliva na medicinsko in družbeno zdravje vaške skupnosti. Florian Besch in Isabelle Guérin se osredotočita na problematiko revita- lizacije tibetanske medicine v rural- nem Ladaku. Pokažeta primer dobre prakse njene integracije v medicinsko institucijo – z vidika družbenih in eko- nomskih okoliščin opazujeta ustano- vitev zdravstvenega centra v oddalje- ni vasi Lingshed v okviru programa mednarodne nevladne organizacije Nomad RSI, kar pripelje do profesio- nalizacije tibetanske medicine. S tem se vzpostavi nov odnos recipročnosti med zdravilcem in skupnostjo, ki te- melji na monetizaciji zdravljenja, s čimer presežejo moralne dileme pri praksi amchi (ki so se prej izkazale kot razdiralne), vaška skupnost pa skozi 106 Glasnik SED 63|1 2023 Knjižne ocene in poročila Staša Klovar Rupnik skupen denarni sklad podpira opravl- janje zdravilčeve medicinske prakse in lajša siceršnjo ekonomsko negotovost, zato je ključna za integracijo medicine Sowa Rigpa v sodobnem svetu. V drugem delu zbornika, ki se tematsko posveti izkušnjam in dojemanju tibetan- ske medicine z vidika pacientov, Lau- rent Pordié in Pascale Hancart Petitet obravnavata porodne prakse, pri čemer na rojstvo gledata skozi prizmo družbe- nih sprememb ladaške družbe. Njuna raziskava v urbanem okolju glavnega mesta Leh pokaže, da je tibetanska me- dicina v sodobnem okolju porodnišnic v prisotnosti biomedicine marginalizirana veliko bolj kot v ruralnem okolju. Za- pišeta, da tudi sicer tradicionalne druž- bene norme ruralnega okolja omejujejo medicinsko pomoč zdravilcev amchi pri porodu (v primeru, da je zdravilec moški), čeprav pokažeta, da v tibetan- ski medicini vseeno obstajajo porodne prakse (npr. butter fish, str. 126). Praksa medicine Sowa Rigpa je v tem prime- ru popolnoma izbrisana iz družbene strukture urbanega medicinskega okol- ja, vseeno pa ima za mnoge paciente še vedno pomembno socialno, simbolno in medicinsko vlogo in tako premošča svoj odrinjen položaj. Kim Gutschow v nadaljevanju predsta- vi ravno nasproten primer: vključitev tibetanske medicinske prakse v zdravl- jenje s konceptom medicinskega plura- lizma. Na primeru wind disorder (str. 155) pokaže, da ima ključno vlogo pri zdravljenju (duševne in somatske) bo- lezni prav amchi, ki se pred pacientom in v družbeni strukturi izkaže bolj kom- petenten kot biomedicinska praksa. Ker je wind disorder koncept tibetanske medicine, ima amchi poseben vpogled v lokalno okolje, kar omogoča, da je ta motnje umeščena v socialni kontekst in za pacienta dobi pomen. To vpliva tu- di na ravnovesje skupnosti, ki zdravil- čevo prakso močno ceni. Tako praksa tibetanske medicine kljubuje vplivom kapitalistično usmerjenega sodobnega načina življenja, ki vodi v njeno profe- sionalizacijo in standardizacijo. V zadnjem poglavju Barbara Gerke raziskuje posledice institucionalizacije tibetanske medicine v indijski Himalaji na primeru klinik inštituta Men-Tsee- Khang na območju mesta Darjeeling in zvezne države Sikkim, ki kot tibetanske institucije omogočajo kvalitetno me- dicinsko oskrbo in izobraževanje – pri tem pa pokaže njihovo pomanjkljivost, in sicer pomanjkanje lokalnega znan- ja njihovih zdravnikov in njihove in- tegracije v okolje, kar vpliva na njihov družbeni položaj in percepcijo njihove zdravilne moči s strani skupnosti, ki jih obdaja. Tako opiše premik od indi- vidualnega zdravljenja v ožji skupnos- ti k zdravstvenim institucijam močno centraliziranega zdravstvenega sistema, kjer pride do sprememb v percepciji zdravilca. Če je bil prej to amchi, čigar vloga se je prenašala po rodu, sedaj po- stane institucionalizirani zdravilec. Zbornik Healing at the Periphery je zasnovan kot obsežen vpogled v tibe- tansko medicinsko prakso v indijski Himalaji v obdobju tranzicije in začet- ku njenega sodobnega razvoja, zato bi ga uvrstila med literaturo, ki je namen- jena precej ozkemu številu bralcev. Namenjen je predvsem raziskovalcem, ki se ukvarjajo s procesi sprememb na področju medicinske antropologije v ruralni Indiji, hkrati pa ponuja vpogled v širše družbene spremembe omen- jenega okolja, zato je zanimiv tudi za bralca, ki ga zanima splošna etno- grafija indijskotibetanskega prostora. Njegova vrednost na področju medi- cinske antropologije se kaže v razis- kovanju odnosa med posameznikom in skupnostjo ter med terapevtskim in družbenim okoljem, avtorji in avtorice pa se ukvarjajo tudi z izkušnjo in in- terpretacijo bolezni (angl. illness nar- rative; v Lipovec Čebron 2008: 59), s konceptom zdravja, bolezni in zdravl- jenja v skupnostih, z medicinskim pluralizmom in avtoriteto ter z medi- cino kot družbenim znanjem, vpetim v specifičen kontekst. Zbornik ni samo preplet posamičnih etnografskih razis- kav, temveč zaokrožena celota, ki se poglobljeno ukvarja z izbrano tema- tiko, hkrati pa ne pozablja na lokalne mikroprocese, okolja in posameznike, ki jih obravnava pri bolj sistemskih ter kompleksnih družbenih vprašanjih. Viri in literatura: ČEPLAK MENCIN, Ralf: Tibetanska me- dicina. Etnolog. Nova vrsta (Ljubljana) 10/1, 2000, 109–123. LIPOVEC ČEBRON, Uršula: Krožere zdravja in bolezni: Tradicionalna in kom- plementarne medicine v Istri. Ljubljana: Univerza v Ljubljani, Filozofska fakulteta, Oddelek za etnologijo in kulturno antropo- logijo, 2008.