ali onim sredstvom. Kajti če bi se spuščali v stikanje za priveski, utegnemo izgubiti izpred oči glavno, kar moramo videti: umetnino kot tako. Ugotavljati in obsojati, oziroma odobravati koristi ali škodo, ki jo utegne umetniško delo obsegovati glede na socialno skupnost, kakor tudi njeno vzgojno, ali recimo še poučno vrednost, skozi na- očnike ostro začrtanega nazora in mišljenja pa je delo subjektivne kritike v pravem pomenu besede, odločilne le za pripadnike istega nazora, iste ideologije. Če izberemo iz takih subjektivnih kritik ono, kar je skupno vsem, pa naj si bodo kakršne koli ideologije : strem- ljenje za absolutno resnico, dobimo objektivno kritiko te ideologije v pravem pomenu besede. Bolje : dobili bi ! Ni namreč take subjektivne kritike, kakršno sem pravkar imel v mislih. Taka bi bila idealna sub- jektivna kritika ; ta pa je nedosegljiva, kakor so nedosegljivi pravi ideali sploh : ko ga dosežeš, ni več ideal. — Ko bi bral tako subjek- tivno kritiko, ne bi bila več idealna subjektivna, ampak najbolj objek- tivna, to se pravi splošno veljavna resnica te ideologije, če jo vzamemo zase kot zaključeno celoto, kar tudi je. In objektivne resnice vseh* ideologij skupaj niso nič drugega kot ena sama, globoko dojeta in doživeta objektivna resnica vsega življenja. Današnje subjektivne kritike, nastale iz tega ali onega svetovnega nazora pa so oskosrčne in ne- strpne, da se jim ni mogoče približati z drugimi merili kakor s takimi, s kakršnimi so bile same merjene in izmerjene. Ali še drugače: te vrste kritiku ni toliko do tega, da skuša dojeti umetnino kot tako, ampak jo hoče prikrojiti svojim načelom in vtesniti v svoje, že v naprej pripravljene rubrike, ne da bi se ji približal s spoštljivostjo in se ji predal z voljnostjo ter poslušal, kaj mu govori in kako. Borovo gostuvanje Biikvič Franc O kakem prekmurskem ljudskem pesniku še ni bilo slišati, ker tudi nobenega pomembnejšega ni. Le tu in tam se kdo ob kaki pri- liki zdrzne in napiše pismo polno pesniških primer ali celo kak daljši govor. Ob priliki, ko se nihče ni v puconski fari oženil ne omožil, „so mene zbrali za popa in sem študiral, kak bi tou mogel predgati. Mislil sem si, da pop pravi v imenu Boga, jaz pa štora", mi je pripovedoval g. Biikvič. Med drugim mi je tudi povedal, da je tako svatbo najprej videl v Halbrainu, kjer je hodi! v šolo. Ne mo- rem trditi, da je nemški običaj samo presadi! k nam, ker tudi Koprivec omenja v svoji knjigi „Kmetje včeraj in danes", da v Hva- letincih vlečejo dekleta korito, ker se nobena ni omožila. Koprivec običaj samo opisuje. Objavljamo vse dejanje z vsemi govori, ki so zelo ostra kritika ljudi in njihove lahkomiselnosti. Ni vredno priobčiti »borovega gostiivanja" samo zavoljo etnografije, ampak tudi, da se vidi, kako pri preprostem prekmurskem piscu izpodrivajo izrazi knjiž- ne slovenščine domače besede. Zdi se mi, da je to pri Bukviču vpliv sina študenta, a tudi pri drugih je vidno, kako se vživljap v knjižni jezik. Posebno naj poudarim piščevo voljo, saj je hotel napi- sati vse v rimani prozi. Napisal je tudi že nekaj dram, ki so imele samo lokalni uspeh. Kako je učinkoval njegov prevod madžarske knji- ge : Ha ket sziv egymast szereti (Če se ljubita dve srci), ki je izšel v Ameriki, ne vem. Moram še pripomniti, da je »borovo gostiivanje" v navadi bolj pri evangeličanih, ker ga katoliški duhovniki prepovedujejo. Urednik. * Pri priliki bor vlečenja vu fašenki (pust), če si vu šteroj vesi nišče ne oženi. I. Na fašenski (pustni) torek se zbere mladina, ide po vesi i no dela šale, ednoga med njimi pa pošlejo po popa (duhovnika), šteri je po- zvani pri priliki borovoga gostiivanja (gostija). Pozvačin: (sklonca (potrka) pri popi po dveraj) Hvalen bojdi Števan Mikloš! Pop: Na vse veke kamen. Na, Števan, ka ste nam pa prinesli ? Pozvačin: Oospon plebanoš, po Njij sam prišo s kolami (vo- zom), ka mo gnes (danes) edno malo skrb meli, kak ti borovo gostii- vanje. Naj bodejo tak dobri ino se pripravijo, ka va se pelala. Pop: Števan, dobro je. Tak naidnok (skoraj) mo ges (jaz) go- tov. Tečas (med tem) malo konje doj pokrijte, ka se Vam ne sprela- dijo, vej ges včasi priden. Njiva se pelata. Dvesto metrov pred sneje domom njiva čaka cela svatba z muzikov. Starešina: Dober, srečen den Njim Bog daj, gospod plebanoš (župnik). Pop: Bor Vas je prineso, dragi gmajnarje (vaščan, gmajna pa pomeni tudi evang. versko občino). Starešina: Visiko poštiivani gospod plebanoš! Veseli nas, kaste nas bogali (ubogali) ino ste prišli, ar (ker) naša sneja že dugo čaka na moža, tak ka je že prek 99 let stara i 20 metrov visika. Pop: Mir Vam bojdi! (Cela procesija ide z muzikov na sneje dom. Tam dobijo zajtrk. Po zajtrki se zberejo, se dajo kepati (foto- grafirati), delajo šale, muzika igra. Pred odhodom stopi pop na pred- ganco (prižnico) i da blagoslov): Vu imeni bora, škujfke (storža) pa korenja ino njegovoga staro- ga štora. Liibleni moji poslušavci, šteri mate tak duga vuja (ušesa), kak ti murski (poljski, ker so polja navadno ob Muri) zavci. Znam, ka ste vi zato esi prišli, ka bi se od nas kaj čednoga (pametnega) ino do- broga navčili ino z nami tou norijo (norčijo) ta sprevodili. Zato, po- mirte se pred etim norim popom ino za menov etak se zdihavajte: O, predragi Ti nori pop, ti si tuj (tudi) velke moči, ka si nas somare (osle) tu vkiiper spraviti dao, naj mi vas somare tii zijamo, pa tebe, noroga popa poslušamo. Vej ste vij zato velki somarje, gtinci (junci) ino duplinge (tepci), ali mi, šteri vas zijamo ino poslušamo, smo pa ešče (še) dosta vekši (večji) somarge, kak pa vi. Zato prosi- mo Gospoda, šteri to norijo ravna, naj nam presveti našo noro pa- met, ka nemo več nikdar takšo somarijo zijat ino poslušat šli. Nadale, molimo se za te betežne (bolne) stare dolinske devojke, štere so vu etom fašenki nej mogle moža dobiti; zdaj pa trpijo vu srčni betegaj (bolečinah) svoji, liki (kot) po imeni: Žganik Trejza, Močnik Giitka, Kaša Liza, Pšenica Šarika, Žito Sidika, Škiijfka Magda- lena ino Gjegnjed (jagned) Aranka i etak za menov se zdihavajte: O, predragi Gospodne, nej sam mogoča bila dobiti moža, gra- tala (postala) mi je drvena (neobčutljiva) moja koža. Vi, puklavi (gr- basti) gospod plebanoš, šteri tii (tukaj) pred nami stojite kak en nemi Janoš (Janez), Vi ste nam vse to krvi, ka ste nam takše tanače (nauke) davali. Vi ste pravli: „Ne vzemi si siromaka pa tudi ne manjaka (le- nuha). Raj si vzemi bogaca (bogataša) ino poštenjaka. Mi smo Vaš nori tanač bogali, zdaj pa moremo bor vlečti. Tisti (bogataš) je pa nej prišo, pa či je gli prišo je tii j včasi odišo. Mi, stare sirote dolin- ske devojke, smo gli takše sirote, kak na drevi tužne sojke (šoje). Zdaj stojimo pri eti (teh) nemi kolaj, kak edna stara gos na dvori. Moja mati so meni to pravli: Idi ti za ženo k polanskomi Pavli! Ne sam ji štela bogati, zdaj pa morem bor vlečti. Eden se je ednok (slednjič) znajšo, pa je tuj naskori (hitro) odrajžo. Na krači (kratkomalo), gda smo se najeli, so stari Krnjaž (navihanec), starešina, za erbijo (doto) pitali. Moj oča so vse obečali, ka so zmogli: eno vreče mesa, eno sunce, eden mesec, dve djaboki (jabolki), eden djam (kos) goric, pod žlakom studenec, šteri je od funduša (prostor, kjer stoji hiša in gospo- darska poslopja) ne preveč daleč ino za potrebščino tudi edno prdla- čo. Da je mladoženec to čiio, je včasi odišo. Nanč (niti) je nej pravo »Zbogom ino Bog plati (hvala)," liki je odbejžo. Bog ne daj ešče edno takše leto kleti, ka bi mi mogle pa (zopet) telko trpeti, ka bi mogle po etoj blatnoj cesti bor vlečti. Rajši vzemem kakšega šteč (koli) pi- janca, liki bi ostala stara dolinska devojka. Nadale molmo se, predragi poslušava, za te betežne dolinske junake, šteri so vu etom fašenki dosta košar (komur spodleti pri ogle- dih, pravijo, da je dobil košaro) mogli vlačiti pa so se vse spreladili. Zdaj pa trpijo vu pliični betegaj svoji, liki po imeni: Pipa Števan, Vitez Miška, Maček Šanodor, Podgan Lujzek, Krtofinjek (krtina) Na- cek ino Duplin Tonek; i etak za menov se zdihavajte: Oh, predragi gospod, šteri to norijo ravnaš (vodiš) ino nas srmake (siromake) tu mantraš (mučiš), ka mi eti to norijo moremo delati. Ne je zadosta, ka smo telko košar mogli vlačiti, ka smo se vse spreladili, liki zdaj ešče tu vu tom velkom mrazi bor moremo vlačiti ?! Prosimo tebe, ne mantraj nas več s takšim talom (deležen trpljenja). Pogledni na nas drgoč (drugič) z djakšim (lepšim) obrazom. Daj nam vsakšemi eden par za dobiti. Naj de samo bogata ino lejpa, če de gli košava (raz- kuštrana) ino na edno oko slejpa. Oča naš, Petrov glaš, ke si besi, doj po vesi, okoli grma nika mrmra, doj po plači blato klači. Lepo te prosimo, daj ti na našoj glavi nam goste ino duge vlase (lase), daj ti našemi teli (telesu) močne roke ino bistre noge, daj ti vu naši Iampaj (ustah) močne zobe, daj ti brege (hribe) ino dole, daj ti vu našem logi (gozdu) edno dugo borovje ino kusto rastovje (hrastovje), daj ti na našoj giimli (gumno) edne močne cepe, daj ti našim kravam pa giincom edne duge rogle, daj ti vu našem levi (svinjski hlev) edno debelo prase ino vu zapečki mačke, ar je tvoja palica i ti si glava svojoj celoj držini (služinčadi), zdaj i na vse veke. Amen. Po tem govoru prineso dare sneji in pop nadaljuje: Vu imeni bora, škujfke pa korenja ino njegovoga staroga štora. (Vadjeldjom [evangelij}): Liibleni moji poslušavci, šteri mate, tak duga vuja kak murski zavci. Posliijšajte one dekležovske pete (pet stvari) reči, štere sam si za grunt (osnovo) mojega premišlavanja vo odebro. Oor zapisane najdemo vu polanskoga Pavla Agoštona pisanom listi na petnajstom tali (poglavju) vu štrtom veršuši (vrstici tudi v pomenu stilo). Hodte ino posliijšajte reč mojo ! Blajženi so ki poslu- šajo reč mojo ino jo obarjejo (obdržijo). (Odloži knjigo in pridiga.) Lubleni poslušavci! Moje pete reči to pravijo : hodte ino po- slušajte reč mojo ! Premislite si vi to, moje reči pravijo : hodte ino poslušajte ! Poslušati ino poslušati je sto pa edno. Reč božo poslušati je kinč, bogastvo, dar, gizdavost, Bogi na diko (slavo), liidem na čast, sebi pa na hasek (korist). Liki (toda) takše reči, kakše ste vi gnes (danes) poslušat prišli, to je samo nam, fašenskim (pustnim) nimakom na liasek, ka vam tu žepke (žepe) vo spraznimo, tak ka te s praznimi mogli domo iti. Čudo se mi vidi, kak smo mi norci vas, tak velkf šereg (skupino) čedni liidi, se (semkaj) mogli dobiti, ka vi tii nas so- niare zijate ino mene borovoga popa poslušate. Gviišno (sigurno) znam, če bi tii kaj dobroga trbelo delati, ali bi pa trbelo Boga moliti, Njemi na diko služiti, bi se vsakši odpovedavo. Eden bi pravo : ges nemam cajta (časa), ka morem v Soboto iti k Bati po črevle, drugi bi pa pravo : Morem iti k Tivari po kaput (suknjo), tretji pa, ka z Veržeja tetica pridejo pa njim more proti iti, strti bi pa pravo, ka je betežen. Zdaj, da mi to norijo tii delamo, ni ednomi (nobenemu) nej trbej kaputa ino črevlov, ni ednomi ne pride tetica pa ni eden je ne betežen. Liki glejte vi, kakši nezerenski (ogromen) šereg ji stoji eti pred nami ino nas zijajo. Oni to mislijo, ka či eti nas zijajo ino poslušajo, ka njim te več nede trbelo delati, ka do njim od zdaj na- prej pečeni piščanci vu lampe ino bože mane z nebes letele, kak nigda (nekoč) sveta. Liibleni moji poslušavci ! Eti pred nami taksi ge (se nahaja, je), ka njemi ne bi škodilo, če bi svoje delo opravlo, če bi svojo držino (familijo) ta rano, ne pa ka eti nas somare zija. Eti pred nami stoji takša stara babica, ki je že tri leta nej v cerkev hodla, zato ka bi njej tam Boga trbelo moliti. Samo za somarijo (oslarijo) ma pamet. Da je Trejza k sosidi šla Naniko zvat: Nanika hodte, ka ve šle v cerkev! Nanika pravi : Moje dete, ges nemo šla, ka je pre- več mrzlo ! Eti njej je pa zdaj nej mrzlo ? ! Ka njej malo te sirote luknjice (nosnice) vkup ne zmrznejo ! Lubleni moji poslušavci ! Čiidii- jete se, či Gospodin Bog liidstvo kaštiga (kaznuje) s kiigov, s suočov (sušo), s povodnjov, bojnov ali z ognjom. Jeli (ali) je to čiido ? Ne je to čiido. Či bi ges Bog bio, bi vam žerjavo železge doj na glave dao liičati, tak ka bi vas vse vrag spogemo (vzel). S tem si zamer- kajte (zapomnite), či mo meli drgoč (drugič) pa priliko (v pomenu gosttivanje), mo vam takše predgo, ka vas vse vrag vzeme. (Po tem moli Oča naš ... in nadaljuje): Odhajaj zdaj že šereg moj po svo- joj dužnosti. Či gli (ravno) ti tii norijo delaš, te zato Gospod nikdar ne ostavi (zapusti). Samo ti vu tvojoj treznoj pameti vsigdar (vedno) dober ino pobožen krščenik boj, či si gli gnes nimak. Zato de te On- rad meo. Zdaj i na vse veke, amen." Godba zaigra, ovi (ostali) odidejo v log bor sekat, pop i dikline doma ostanejo. Za edno voro pride cehmešter (cerkovnik, h se ne izgovarja) z loga po popa. Ovi ešče tam ostanejo, šale delajo, peneze (denar) poberajo, kaštigajo (kaznujejo za različne prestopke). Bor na pol vsečejo, muzika njim pa igra. Cehmešter pri popi: Gospon ple- banoš, prosim, naj se včasi pelajo, ka nam sneha šče vujti (uiti), ar nikak (nikakor) nešče k moži iti, pa je že 99 let stara pa prek 20 metrov visika. Pop : Idi ti, pa povej liidem, najbole pa starešini, naj jo gor zadržijo. Vej ges včasi pridem, pa či de mogoče, njiva zdam. (Popa s kravo v pelajo. Štiri dikline njem i svetijo, cehmešter peneze pobera po celoj poti do loga. Gda (ko) je pop že za viditi, njemi vsi z muzikov proti idejo. On telko s kolami stane, ka njim da blagoslov in začne): Vu imeni bora, škujfke pa korenja ino njegovoga staroga štora. Mir vam bojdi. Dajmo valo (hvalo). Ravniteli ete norije. Naj nas on blagoslovi, naj nam da srečo, tak ka mo ešče gnes od tej fašenski nimakov si napunjene žepke meli! Amen. (Pelajo se v logv muzika njim igra . . .) (Se bo nadaljevalo) Prekmurska pesem Erna Muser Ne hiše, ne človeka na obzorju, v bleščečem snegu mrka, vitka debla, molčijo polja, jagnjedi molčijo. Povsod tišina, žalostna samota, besede neme, solze zadržane in misli, ki v poljane se gubijo. O, vse tako, kot sem nekoč sanjala, samo grobovi v poljih še stoterni pod smrekami, med gabri se vrstijo.