«.,»k.r.iin m'.h" s.. _ ■ ,. trt Ma • - - 10 gi. - k- VS. Ido 1» V»l }•*• ' •i ,«trt l«» «0 (■•rrol'""" št- O/ii.i u I i Za i i \ i !! i . t v - ■ -1 >; ■ rrtio s« plačuje ii kr., če se natisne Ikrat. !> kr. če s* tiska Jkrat, 4 kr. M se tiska 3kr.il veče pismeiik* »» pl.iču j«j» pi prost.iru. Za vsak tisek j« plačat kol"k (»tempelj, z» J0 k Kokopiil •* ne vračajo, dopisi naj ne hlag.ivjlju . frank uj »jo. Ar Mariboiu %Q. januarja 18G9. Tečaj II. Malo važni" predmeti. Rdeti naših dopisnikov i/. Ljubljane-. Itterega ime jo dobro »tužno znano med Slovenci, o kterem moramo vendar reči, da žalibo pisuje pogosto . podal nam je dopis iz Ljubljane, kteri je tiskan v Številki (št 6.) našega lista. Lakonično poroča ta dopis v prv.h i< atah za vso našo slovensko politiko prevažno stvar, o kteri bi greh bilo molčati Zato naj nam bode dovoljeno, da tu zopet in zopet razvijamo misel, kfero je naš list zastopal od prvega začetka in jo bode nevstrašeno zastopal, Jkler bode obstal, - ali če je to preveč rečeno. - dokler bodo tisti deliji pri njem, ki so do zdaj pO najboljšem svojem spoznavanji mišljenja Jave slovenske inteligencije, klera je v narodu prvi in pravi prvak in si od posameznikov ne da narodne politike diktirati, strinjali svoje misli z mislimi onih kterim ni vse eno. ali naš narod živi ali se v bodočnosti po- ni za-;ne do-zundnji stih vr- g tj b i. Znano je našim č. bralcem . da je za časa ljubljanskega deželnega ■om naš list vedno na to tiščal, da bi se kranjski poslanci, kot poslanci ■iflO čisto slovenske dežele, kot poslanci tiste dežele , okrog ktere se ima •Slovenija okrožiti, odvažno z resolucijo na noge postavili. In tako smo Žet lili, vroče želeli v imenu slovenske bodočnosti in narodnega našega obstanka, K bi se naši poslanci, kteri so se--trikrat in trikrat žalibog 1 — od Čehov ločili, vsaj z resolucijo Poljakom, oportunskim, večno neslovanskim 1'oljakom, >4aj z enako resolucijo naših tirjatev pridružili, med kterimi tirjatvami je in •'(nora biti: zedinjenje Slovencev prva in zadnja točka. Z bridko žalostjo smo Videli, da se ljubljanski deželni zbor, edini zbor, ki ima slovensko večino, fti oglasil za državnopravno vprašanje, ter ni niti te niti druge resolucije Menil. Pač so možje, imenovani narodni možje, malo pogrmeli zoper Dež-mana in Kromerja, in v očeh kratkovidnih so iz tega nedolžnega in ne daleč sezajočega boja nesli plašč slovenstva in domoljubja, morda zmagovalno slovenski plašč. Vendar vsak, kdor vidi narodovo revo, kdor ni slep, da nam za prihodnost naše narodnosti vsa polovična „ravnopravnost", s ktero vladi obetamo, da bomo zadovoljni, nič ne pomaga, ako smo razkosani in razdvojeni j narod se je zarad vsega ljubljanskega zborovanja prej jokal, ka-Icor veselil. In zakaj, in kako je prišlo, da so ljubljanski poslanci tako otrp-fceni ostali, tako slovensko pohlevni bili in se ni najmanjše resolucijo 'postaviti niso upali, in najraenj upali in hoteli kot mož.j c in možje slovenskega naroda na noge postaviti? Nekoliko tega vprašanja nam rešuje naš zanesljiv dopisnik v (i št. in zato njegove besede še enkrat ponatisnemo: „Iz zanesljivega vira sem izvedel, da je pri prošlom zasedanji kranjskega zbora v narodnem klubu dr. J. Bleivveis predlagal, da bi se v zboru resolucija ali vsaj adresa naredila, v kteri bi se kakor glavna točka svetilo : zahtevanje zedinjenja Slovencev. Pa padel je v klubu s svojim predlogom, in bilo tUU je na voljo dano o tem „nevažnom (!)" predmetu mimogredno ktero povedati, kar je tudi, kakor veste, storil. Tedaj! Naravnost govorjeno! Ta vest nas je ravno tako veselila, kakor po drugi strani bolela. Veselila nas je, ker je stari naš, in spoštovani naš Bleivveis hotel hoditi s programom slovenekege naroda, ki je v treh ogromnih taborih izgovoril se jasno in odločno za zedinjenje Slovenije. To je znamenje, da on v svojih letih bolje čas ume, bolje Slovence ume, kakor mlajši Toman, kakor mlajši Svctec, ki se v BeČIl s svojo „vertassungstreue" haha. To so ve, da bi bili gorko želeli, ko bi ne bil poslušal neslovenske in ministerijalne zopereksplikaoije Svetceve, temne naravnost v svojem imenu stavil predlog resolucijo. Tudi ko bi bil ta predlog padel, ostal bi bil v srcih vseh Slovencev. — Klub je torej nieujl , da je ta stvar „nevažna"! Če smo prej dr. Bleivv-eisti nasproti dve imeni imenovali, nismo mislili na osebnosti, temuč na klub. v kterem onadva po naših mislih na prvo mesto stopata. Da sta onadva te-misli, da p zedinjenje Slovencev nevažna stvar, to smo vedeli že prej. Državni slovenski poslanci so si ravno misel v glavo vtepli, da kar to ministarstvo Slovencem ne da . ni dosegljivo, torej „nevažno" in ne Bog ve kaj. Oni mislijo, da bode niinisterstvo, s kterim so v leseni hiši na Dunaji prijateljstvo sklenili, tako dolgo vladalo, kakor bo slovonski narod živel. Povsod hodijo tako imenovami voditelji naroda zares pred narodom, tO je, oni so začetniki narodnega delovanja povsod, oni so nositelji narodne ideje. Pri nas je bilo tudi tako v prejšnjem času , zdaj pa ni več. Zdaj jp narod svoje voditelje prehitel, v treh taborih in pri vsaki priliki so je pokazala v slovenskem narodu zahteva zedinjenja kot prva točka političnega programa , ktere se moramo prijeti. Kar pak se je narodu zdelo potrebno, zdelo se je ljubljanskemu klubu „malovaz.cn" predmet! Pariška konferencija. Toliko se piše in bere o pariški konferenciji, da mislimo svojim bralcem ustreči, ako jim podamo kratek popis kraja in oseb, ki bodo govorile in vsaj formalno sklepalo o turško-grškem vprašanji. Konferencija je zbrana v poslanski dvorani v palači ministerstva zunanjih zadev, kjer je že leta 185(J zborovala enaka konferencija. Dvorana jo prav velika in lepa. Opne (tapete) so izdelane iz nidcčega" (Taihasta s zlatimi mrežami, na oknih so ravno taka pregrinjala, sredi dvorane stoji velika, podolgovata miza s zelenim suknom preprežena, okolo nje osem naslonjačev. Na spodnjem konci dvorane visite v dvojnatem polji veliki , bogato okinčani sliki cesarjeva, ktero je malal Duburlb, in cesaričina, ktero je inalal \Vinterhalter. Vsaka teh podob je na eni strani vrat, skoz ktera so pride v ministrove sobe. Njima nasproti visi Dubuffejcva podoba, kongres leta 1S5C> in med obema oknoma doprsnik Napoleona I. iz belega marmelja. Kot tajnik je pridjan konferenciji g. Desprez, direktor v ministerstvu zunaj -nih zadev, ki piše ob enem tudi zapisnik. O posameznih udih pripovedujejo francoski listi tele natančneje črtice: Listek Pismo iz Prage. (Konec.) Znamenit jr grob sv. Janeza Nepomučana. Tukaj je srebra na cente, če se ne motim celih 40 cent.; grob je namreč ves sroberen, ravno tako vse drugo podobe, s kterimi je olepšan. Ostanki svetnikovi so v sreberni trugi, ktero nosita sreberna angelja. Ne daleč od tu leži sv. Vid. — Zraven žagreda je slika potne rute, o kteri podučeni trdijo, da je najlepši spomin hicantinske slikarije. Prinesel Jb je Karol IV. iz Laškega. — Zanimal te bo tu tudi svečnik, o kterem se piipoveduje, da so ga Čehi v spomin zmage prinesli 1. 11G2 iz Milana, ko 60 šli s cesarjem Friderikom Barbarosom. — Blizo vrat v sredi je kraljevsk grob. Tu leže: Karol IV. (f 1378) s svojimi 4 ženami, Vencel IV. (11414) Ladislav Posthumus (f 1458), Juri Podehradski (f 1471), Ferdinad I. (f 1564) lin njegova žena Ana (f 1547), Maksiuiilian II. (f 1577J, Rudolf (f KU2) In Marija Amalija nadvojvođinu avstrijska (f 1804J. — Sploh je ta cerkev tako znamenita, da kdor je bil v Pragi in tega ni videl, ne sme reči, da jo videl Prago, ker glavne reči ni videl. — Prod cerkvijo stoji kapelica sv. Vojteha od Ferdinanda I. v kteri truplo sv. Vojteha, praškega škofa, počiva. Na desni strani je podoba jahajočega sv. Jurja od 1. 1373. — Znamenite so še cerkve sv. Jurja, vseh Svetnikov in cerkev sv. Benedikta. Prva jo že 1. 912 stala. Tu leže ostanki ustanovnika njenega Vratislava I. (f 920), sv. Ludmile in njenega moža. Opomniti moram še cerkev Loretta (Lorettokirche) od 1. 1626. Tu-?kaj so shranjene bogate reči, n. pr. monstranca kinčana s G660 diamanti. Poglejva si še enkrat krasni kraljevi dvor, ali od zunaj, in pojdva |skoz drugi dvor na desno na „prešni most". Od tod vidiš okna, kjer so bili pometani 23. maja 1618 cesarski svetovalci. Čez Marjansko šance (Ma-Tienschanze) bi prišla na prosto, kamor pa ne grova, ampak se vrneva skoz grad, da si oglejva memogrede Schvvarzcnbcrgovo , škofovo in druge znamenite palače, potem pa po „novih stopnicah" (kterih je 197) na malo stran k cerkvi sv. Miklavža. Ker sva tako blizo, nikar ne pozabiva iti na Petrin (Laurenziberg). Tukaj so vsedeva in še enkrat pogledava na celo mesto. Kakor pred hudo nevihto, tako tudi tukaj slišiš šum iz doline. Vse je mirno in tiho. Ropotanje voz to ne more motiti. — Pod Petrinom je „laska bolnišnica" ali „laska sirotišnica" , ktero so 1. 1610 Lahi ustanovili. — Malo više nad tem je bolnišnica za ženske vsmiljenih sester. Iz med palač na Mali strani naj le omonjam: knjez Fiirstcnbergove grof Nostic-Rinokove, knjez Robanove, grof Bucquoy-ovc, knjez Lobkovvitzove, grof Schonborn-ove itd. Na mali strani so skoraj vse više go3poske, kakor generalno nad-zorništvo vojaško, deželna sodnija in namestništvo itd. Ker Te vse to ne bo veliko zanimivalo, pojdva to raj po „karmelitskih ulicah" na „Oujezd", tako se namreč imenuje del Male strani, kteri je bil šc do Karola IV. predmestje Male strani, in ga še le ta cesar pridal mestu. Pred „oujezdskimi vrati" se obrneva na levo, na železni most (ket-tonbrucke). Ta most je najbolj velikanski za Strassburžkim te baze. Dolg je 1455', širok 29' in stoji nad naj višim stanjem vode (1. 1784, ko jo bil velik del Novega mesta in skoraj celo Staro mesto v vodi) 7 . Ta most so delale le domače moči iz domačega blaga. Ker en sam most namreč Karlovi potrebam ni zadostil se je jel truditi Karol grof Chotek , ki je pretekle dni na Dunaji umrl, da je spravil akcije za novi most med svet, in most se je začel 1. 1839 staviti, in sicer na najpripravnejšem mestu. Dodelan in odprt jo bil 1. 1S42. Ko sva plačala vsaki svoj krajcar smeva na desni strani čez most ogledat si strelečki otok. Otok je daroval Ferdinand L praškim rostro-strelcem", da bi se vadili v streljanji. Tu stoji 1. 1812 zidana hiša z go-stilnico, za ktero jo strelišče, nama ne odprto. Pred njo so lepi drevoredi. Od tod lahko vidiva na bližnji „zolinski otok". Lepo zarastmi otok s krasno hišo, tudi z gostilno, v kteri so zdaj po zimi najkrasnejši plesi in koncerti. Francoski pooblaščenec mantis de Lavalette, minister zunajnih zadev, je začel še kot mlad mož (leta 183Tii poslovati v diplomatični službi On je bil poslanski tajnik v 1'ersiji, potem generalni konsul v Kgiptu , kasneje poslanec v Kasselnu. Dvakrat (1858 in 1860 1861) je bil poslanec Carigradu, potem v Rimu. Lavalette je izvoljen za predsednika v konferenciji Anglijski pooblaščenec lord Lyons je rojen leta 1817; svojo kariero je začel pri pomorski vojski, 183!» je postal poslanski pomočnik (attache) Atenah, 1852 v Dreždnnih. kasneje'v Florenci in v Rimu. 1860 j* postal poslanec v Florenci; od leta 1867 sem zastopa AngUjo na francoskem dvoru. Avstrijski pooblaščenec knjez Mettcrnich je rojen 7.januarja 1829 na Dunaji in že od leta 1859 sem zastopa Avstrijo v Parizu. Ruski pooblaščenec grof Stackelbcrg jo stopil 1857 v diploma-tično službo; najprvo je bil v Španiji, potem v Florenci, kasneje poslanec na Dunaji, od lanskega lota počemši zastopa Rusijo na francoskem dvoru. Pruski pooblaščenec princ. Sol ms je 44 let «tnr. Diplomat je od leta 1856 sem, najprvo je bil poslanski tajnik na Dunaji, kasneje v Hanovru in Pcterburgu. Italijanski pooblaščenec cbevalier Nigra ni stareji od 39 let. Nigra je bil tajnik znanega italijanskega ministra Cavourja, in je po smrti tega velikega državnika postal poslanec v Parizu. On je najučeneji diplomat vse konferencije, in govori sanskrit in vse vzhodne jezike, kakor kak profesor. Grški pooblaščenec Risos Rangabe je 58 let star in rojen v Carigradu. Njegov oče je bil učenjak in pesnik. Kot lajtnant je služil najprvo v bavarski, potem v grški armadi. Leta 1850 je bil profesor starino-slovja v Atenah, potem minister kraljeve rodovine in zunajnih zadev; med tem je ostal še profesor. Kasneje je bil rektor atenskega vseučilišča. Rangabe je našel stari tempelj boginje Juno, je pisal celo vrsto knjig v grškem in pesem v francoskem jeziku. Od lota 1866 do 1867 je bil poslanec v Ameriki. Turški pooblaščenec konečno Djemil Paša je sicer še prav mlad, pa jo bil že dvakrat poslanec; v Parizu; opisujejo ga kot Ijubeznjivega moža aristokratičnega obnašanja, ki pri svojih opravilih kaže mnogo takta. Nekterim — dober uk. Gospod Jakob Zirkelbach, c. kr. okrajni sodnik v sv. Lenartu blizo Maribora; je, kakor znano, tožil „Zukunft". Vrednik tega lista je bil tudi obsojen, kakor našim bralcem znano. Ne bomo govorili o tej pravdi niti o obsodbi, kajti prvič poznamo dotične postave, drugič vemo, da se mora v vredjeni državi vsak posamezen obstoječim postavam podvreči in jih spoštovati. Če torej o tej stvari govorimo, govorimo le o tistem osebnem pismu g. Zirkelbacha, ki ga je poslal dunajski deželni sodniji, in o načinu, kako je ta gospod tako predrzen bil, po svetu tako — naravnost rečeno — nespametno o slovonskih zadevah svojo dvomljivo tilologično učonost in zdravo pamet razkazovati. Po „Zukuntti" posnomljemo nekoliko tega čudnega pisma. Gosp. Zirkelbnch pravi: „Novi pismeni jezik slovenski, kterega so samo nekteri (vvenigo) med seboj skovali (vereinbarf), ni še našel pota v slovensko prebivalstvo, ktero ga ne ume." Človek, ki to bere in ve kaj bore, zares no ve, ali bi se takim besedam c. ki. sodnika, ki med Slovenci svoj kruh služi, smijal, ali kaj bi počel. Ali ta mož ne ve, da imamo Slovenci v tem svojem jeziku devet časopisov, ki so vsi za ljudstvo in med ljudstvom razširjeni V Ali ta mož ni še nikdar čul, da jo tam gori nekje v Celovcu ena družba sv. Mohorja, ki v tem, prav v tem našem pismenem jeziku piše in izdaja bukve samo za ljudstvo v 10.000 iztisih? In da je ta pismeni jezik tako pot našel v ljudstvo, da bode omenjena družba izdala k letu knjige v 15 do 20.000 iztisih V če tega gospod ne ve. zakaj ne povpraša , da bi izvedel, predno po svetu o tem poroča? In, ako bi bili naš pismeni jezik res samo nekteri med seboj ustvarili: ali ima g. Zirkelbach toliko naturne pameti, toliko uma, da bi razvidel, da bi vse one knjige, vse naše časopisje, ktero se vedno množi, čisto nemogoče bilo, ko bi ta jezik morali samo nekteri razumeti. Samo nekteri ne morejo vsega tega brati, no napraviti, ne plačati. — Radi verjamemo, da on ne zna pismenega jezika, ker se ni učil. Povedano mu pa bodi, da ima vsak, ne samo slovenski jezik svojo gramatiko in svoja pravila. — Brez vednosti in nepodučen naj se toro j g. Zirkelbach ne spušča v filologijo, zlasti v slovensko ne, kajti tu mu ne gre nobena sodba. (i. M. Moruik in .Slov. Narod«* V 2. št. letošnje „Danice" so vsede nek gospod Močnik, kakor nam zadnjega lista dopisnik pove, učitelj glavne šentjakobske šole, na stolček svoje politične modrosti in nam malo popridiguje. Mi bi temu gospodu njegovega veselja ne kalili, kajti, če jo res sam skoval one „razprave in odprave" in jih snm z onimi latinskimi izreki napičil, gotovo je ubogi mož delal in mislil in znašal šest dni in šest noči v potu svojega obraza. Vendar ker bo g. Močnik še kje kacega vrstnika imel, kterega navdušenjo za slovenstvo in politična previdnost no sega mnogo dalje, kakor toliko, kar vso časti vreden oseben nos pokrije, in ker bi se dalje po našem molčanji na gospod Močnikovo politično šolmoštrovanje „S1. Naroda" lehko mislilo , da smo se njegovega „štaberla" zbali, bodi mu in njegovim vrstnikom nekaj besedi privoščenih. Gospod na sodnem stolčku še našega članka razumel ni. To dokazuje sam, ker ne ve kako bi razumel geslo: „vse za Slovenijo". Povprašuje na vse vetrove: „kako je to, da „S1. Nar." govori . , ,?" — „Mar on hoče reči . . .V" — „Se mar „Nar." boji . . .V" — „Ali pa se boji . . .?" — Na vsa ta vprašanja pa odgovora ne najde. Gospodi pojte tjekaj v svojo izbico, in če v šestih dneh kake stvari ne umete, učite se je še šest, potem še le se vsedite na sodni stolček politične kritike. Pa da si ne boste las belili, Vam bo „Nar." sam pomagal odgovor najti na vaša vprašanja. Rešitev vse zastavice je v tem, daje „Narod" političen list, da vidi nevarnosti, ki žugajo v prihodnjem lazvozlanji evropskih homatij slovensko ime najprvo pod tuje ime spraviti, potem počasi iztrebiti. Kdor tega ne vidi, ta je slep, kdor le za to skrbi, kar z roko prime v tem hipu, ta je slab gospodar. „Slov. Nar." meni, da se tej nevarnosti, ki žugajo naši narodnosti, ognemo, ako se ukrepčanio prodno pride, ako je popolno vzbujena narodna zavest, razširjena narodna omika in ako bode Slovenec značajem Ako gospod Močnik svoje očale natakne in zadovoljno po ljubljanski čitalnici gleda in morda v narodnem obziru nima nobene želje več (izvzemši željo morda, da bi se ples iz Slovenstva odpravil) bile bi to samo njegove in njegovih vrstnikov želje. Vsak drugi Slovenec pak, kteri svoj rod toliko ljubi, da jo pripravljen delati in storiti, kar je v njegovi moči, da svoje matere ne bo umirati videl narodne smrti: vsak tak bo spoznal, da imamo še mnogo posla, pa da bo, če tudi katoličan, samo iz tega narodnega „stališča" delal svojo politiko; več, tak Slovenec se ne bode „oklenil stranke", ako ni za-nj. Kje je tista stranka, ktero M. vidi, ki „če že ne brani, vsaj no napada njegovega principa", in ktere se M. „oklepa"? Je-li „Volksfreund?" Prosit — njemu, nam je iz našega narodnega stališča to, kar ena „Press." Na svojem sodnjem stolčku pa naj g. M. gleda, da no bo lagal, tembolj ker hi ga pobožna „Dan." ki mu ta stolček drži gotovo z vso pravico kregala. On pravi: „Narod nas z tim tolaži, da skrb za cerkev Bogu izročimo". Kje je Narod tako govoril? Nikdar in nikoli M. tega stavka ni bral. To pa smo pač djali, da je pri nas na Slovenskem narodnost v Po letu sta ta dva otoka edina javna prostoru v mestu, kjer se more človek hraniti vročega solnca v senci košatih dreves. Tu so pribežališča pridni)] študontov, ki se že rano začno učiti. Za te študente pa to niso kaj varni prostori, kajti kaj rado se zgodi, da se njih oči obračajo iz bukev na krasna obličja sprehajajočih se Pražauk. Na desni strani mosta vidiva velik prostor, in na njem mnogo priprav in delavcev, kar vse kaže, da se bo zidalo tukaj velikušno poslopje. To poslopje bo česko narodno gledišče, kteremu se je slavno pokladal temeljni kamen 16. maja preteklega leta. Zidu še ne vidiš nič, samo temeljni kameni so zazidani. — Postojva nekoliko tukaj in oglejva si vsaj površno povestnico češkega narodnega gledišča. Iger zdaj ne bom naštevai ker mislim to pozneje storiti, ko bom pisal o češkem narodu in njegovi slovesnosti. Kakor pri nns po Slovenskem zdaj, tako je bilo pred 40 leti na Ccskem. Glediščne igre so se davale le v društvah in privatnih hišah. Tako nahajamo okolo 35. leta na Mali strani družbo, v kteri so se predstavljale igre, pa lo za ude one družbe. Igre same je preskrbovalo česko-dramatično društvo. Okolo 40. leta je že smel vsak pristopiti, in že 1. 1845 je štelo društvo 140 imenitnih mož, ki so podali deželnemu odboru prošnjo, da bi se zidalo drugo poslopje za gledišče, ker eno tolikemu mestu ne zadostuje in še celo ker prebivata v tem mestu 2 naroda. Tej prošnji so sicer ni naravnost odreklo kakor lani pri kranjskem deželnem odboru, vendar pa ne dosti manj. Določilo se je namreč , da se smo vsak teden enkrat v nemškem gledišči češki igrati. Predstavljalci so bili nemški igralci. Pozneje so se dovolile 2 igri na teden. Ravnatelj čeških iger je bil nemški Thome. Ko je pa prišel dr. L. Ricger v deželni odbor, izposloval je, da se je smelo zidati začasno gledišče, v kterem se je jelo igrati 1. 1863, in ki še zdaj stoji zraven prostora, kjer se zida novo narodno gledišče. Ko bi ne hotel se moram spominjati našega dramatičnega društvn, ki ima ravno isto osodo, kakor česko. Tudi češkega so podpirali le redko in slabo, kakor našega, s tem razločkom, da ga narod sploh ni podpiral, pač pa veljaki, pri nas doma pa je ravno nasprotno. Nekako milo se mi stori, ko vidim zdaj česko gledišče in ko se spominjam Aeličastne svečanosti Ki. maja, misleč: kdaj bo to pri nas!! Vendar me pa prešine vesela nada, da ne bomo dolgo čakali kajti mladina je na nogah in stari se jej vsaj ne bodo mogli popolnoma izogibati. Dramatično društvo slovensko naj se svoje naloge zvesto drži in srečen uspeh ne more izostati, kakor so je to slavno godilo na Češkem. Gotovo bo dram. društvu slov. narod pripomogel, kakor češkemu, ki je narodni davek z veseljem polagal na oltar domovine, in si ž njim zida poslopje svoje slavo! Začasno gledišče ni nikakor kaka uborna bajtica. Celo poslopje je veče. kakor ljubljansko gledišče, oder in prostor za gledalce je manjši, ker je manjše prvo nadstropje. Kaj- se tiče predstav, so glediščne igre srednje vrednosti, pevoigre pa izvrstne. V „avstrijsko-ogrski monarhiji" ga prekosi v pevoigri le „Hofoperntheater" v Beči. Vender pa tudi gle-diščna igra zadostuje, ker, ako se dava „Viljem Teli" z dobrim vspehom, se sme od manjših iger še bolje pričakovati. Pa zapustiva začasno poslopje in pojdva naprej po mestu ogledat si še hišo, v kteri so „Venclove kopeli", imenitna postalo leta 1848 in sicer 9. marca, ko je bil tam veliki ljudski shod. Obrniva se tu in pojdva na levo stran mosta ob bregu Veltave po „nabrežji" (Quai). To se razteguje od železnega do Karlovega mosta in je v poletnih večerih prijetno sprehajališče. Posebno krasen je tukaj pogled na otoka, Malo stran, Petrin. Hradčane in na oba mosta. Tu je tudi Fran-cov monument, visoka obeliska, in v njenem notrajnem je znamnje Franca I. na konji s česko krono na glavi. Okolo te obeliske je 25 podob, ki za-znamovajo poprejšnih 16 okrajev čeških, mesto Prago in druge znamenitosti češke. Obeliska je 74' visoko in leta 1845—1848 postavljena. Od todi greva čez „stare poštovske ulice" po malem Štepanskem trgu memo redakcije „Correspondence" na Ferdinansko cesto, ki se začenja pri železnem mostu in loči na tem kraji Novo mesto od Starega. Po tej cesti, ki je prav široka in ena naj lepših cest v Pragi, greva do njenoga nevarnosti bolj nego katoličanstvo. In to trdimo še denes, ker M. nnm nasprotnega ni dokazal. Naš narod je sploh katolišk. duhovniki med njim so večidel delavni in /u katoliško stvar imamo na stotine taborov vsako nedeljo v vsaki fari , za Slovenijo smo imeli cele tri v tisoč letih. Ko bi bilo res, da „Nar." tolaži s tem, da naj katoličanstvo Bogu izročamo, bili bi mi ovorili , da naj se povsod v šoli in cerkvi le za Slovenijo dela ne /a kr-'čansko vedenje. In kje nam more g. Močnik s svojega stolička to dokazati V Nikjer; kajti „Narod" si je za nalogo postavil delati za Slovenijo, in komur ni vse eno ali ga pozoblje germaustvo in italijanstvo, da le katoličan ostane, ta ni pravi Slovenec, temu je narodnost r mehko zglavje vnemar no-iti". in ravno o tem se sme govoriti o „dokler nas potrebuje", kar g. Ma-ijvž Močnik nam očita. Će pa modri g. M. s svojega stolička modruje ■dokler katoličan zvest ostane svoji veri ne more sovražiti pravičnih tirja-lev" zares ne vemo ali je g. Močnik s "tistimi vred. ki mu sodni stol-■ek drže, tako neveden da ne pozna vse tiste klike absolutistov, ki si feutoličansko naličje natičejo ter tistih „Volksfreundovcev", „Vaterlandovcev" itd., ki se grozovito katoliško delajo, pa naše tirjatve zasmehujejo, — ali pa Je g. šentjakobski učitelj take vrste Slovenec , da pod svojimi „pravičnirni" tirjatvami skriva kako „reservatio mentalis" in morda meni, da naše tirjatve jk> zedinjenji Slovencev itd. (ktere vsi oni „katoličani" ne priznavaj.)) niso pravične. Iz njegovega stališča „oklepanja stranke" se da to posnemati Katoliškemu društvu se „Narod" ni „kosmato pačil", kot katoliškemu, Ber se kot narodno-p o 1 i t ič e n list v druga vprašanja ne vtiče. Iz narod •Jegii in političnega obzira pak je bil zoper vse fuzije in edinjenja z neslovanskimi elementi, ker skušnja uči, da so nam Nemci, bodi si ktere koli barve, vselej in dosledno nasprotni, ter nas bi vselej le rabili in z nami bili, dokler nas „potrebujejo". jSedinjeiio Slovensko nam no (lonasa peiioznoga kvara ^ nego dobiček. V Ptuji trobijo ncmškutuiji kmetom ter jim v glavo zabijajo, ka bodo morali štirski Slovenci dačo plačevati za Kranjce, ako podpišejo prošnju za zedinjeuo Slovensko , kar očitno naznanjamo za grdo in nalaščno Iu/.. in nam glasno popricajo neukanljive številke. Naše penezne razmere so že obširno razjasnjene po g. dr. V., vendar treba je ravno sedaj na kratkem ta pregled ponoviti za jasnosti in poduka voljo, da se ne bodo naši ljudje dali zavajati in slepiti od svojih zvitih nasprotnikov. Kranjska plačuje na leto 38% deželnih potmškov, za Stirsko pa je preračuujeno vin"/,,; pri tem je treba vedeti, ka je v preračunu za 180(1 leto 1801)00 dolga postavljeno, ki se prej ali pozneje mora platiti; če se ta dolg vzenic in obresti od njega, znašajo deželni potniški 70/„ več nego 36°/,, tedaj skupaj 4>u/0; jeli 42 menje nego 38? Mi po takem plačujemo na leto deželnih potreškov 4% več nego Kranjci. To lusnite sovražnim zi-jakom pod nos. Štirski Slovenci plačujemo na leto 9.714 gold. več, nego bi dolžni bili plačevati po svojem delu zemljiščnc odvezne istine. Pomnoži li se ta vsota s 45, znaša 437.130 gld., kar mi Slovenci preveč plačujemo v 45 letih, iu ako bi se prištele še obresti, znašalo bi 1,023.892 gld. Sedaj /.a Nemce toliko več plačujemo, ne da pa nam se ničesar, ločeni od Nemcev, če že bodemo plačevali, storimo za se in si napravimo primerne učilnice in druge hasnovite zavode. Nasprotniki se ponašajo, ka nemški Gradec plačuje 183.000 gold. v deželno pcneznieo; lehko je to plačevati, če vsako leto iz nje potegne 1 milijon in 1(HUXX) gold. V priliki je ta reč razumljivcjša : L. plačuje težakom v Halozah, ki mu vinograde s slovensko dlanjo obdelujejo, postavimo 4000 gld. na leto, za vino pa pogrne 40.000; lehko je po takem delavcem konca, kjer se začenja „ovoena ulice" (Obstgasse). Namestu da stopiva v to, zabrneva se na desno v široke ulice, na ktere se boš spominjal, ako si bral lanske dogodke za časa, ko je bil minister Herbst v Pragi, znane pod imenom ,,bajonettcnbamiuctt". Dalje po teh ulicah zagledava na naj ni levici, veliko rumeno hišo. V njenem prvem nadstropji se zbirajo oni, kterih „leiborgani" so „Boheinija" in „Tagesbote", oni ki apelirajo na pražke prebivalce, da bi se vsmilili njih jezika, oni znani politikarji, iz kterih srede imamo našega ministra Herbsta. Morda si že uganil da je to „kazina". Na konci širokih ulic stoji „Novomeška radnica" s visokim stolpom. To poslopje je ustanovil kakor celo Novo mesto Karol IV. Staro zidanje so je na povelje cesarja Franca I. 1. 1800 podrlo in drugič sezidalo, tako da je le stari stolp še ostal, kteri je bil 1. 1452 zidan; 1. 15:")!) je treščilo vanj, in je bil zelo poškodovan; I. 1581 je zopet popravljen. Od tistega časa stoji v miru. V tem stolpu je zvon iz 1509. leta. S te „radnice" (svetovalnica, ratbhaus) se je husitska vojska začela. Tudi tukui so bili svetovalci skozi okno pometani na Žižkovo povelje, fn spodaj na sulice postreženi. Kralj Vcncel se je nad tem tako razjezil, da je čez 18 dni umrl. Cesar Franc I. je napravil iz te radnice I. 1800 ječo , in k temu služi še dan denašnji. Zaprti so tam vsi češki žurnalisti iu politiški hudodelci. Mirno te hiše ne hodim rad, in če tudi iti moram so ne zdržujein dolgo pri njej, zatoraj hitim tudi zdaj naprej na Karlovi trg (prej Živinski jjrg)- 10 Je v00 gl. drugi pa, kakor dozdaj 400 i letne plače. * (Mariborska čitalnica) še bode to zimo napravila te-le sede in veselice: 24. januarja beseda in ples, 7. februarja beseda in ples. pustni vočer !). februarja veselica, 21. februarja beseda in tombola, 7. ma. glediščna igra in tombola, 21. marca beseda in tombola in 11. aprila bes* in ples. Začetek shodom je ob osmih zvečer. * (Kmetje o r m u š k e g a okra j a) so poslali dež. odb t štirskemu v „Slov. Gosp." odprto pismo, v kterem med drugimi prav „Tisto pismo (znani poduk) smo mi na ogenj vrgli, da se je proti nebu dilo, kakor tistokrat. ko sta Kajn in Abel darovala. Veselili smo se, smo videli, da je Bogu prijetno bilo, da smo tako storili". * (Neverjetno.) V „Tagespošti" pripoveduje pod napis „bischofliche Sklaven", „katoliški duhovnik", daje lavantinski škof gosp Maks. Stepišnik, v novoletni okrožnici prepovedal duhovnikom svoje ško obiskovati — gostilnice. „Katoliški duhovnik" zanimljive stvari pripovedi Pa nam bi se strašno zamerilo, ko bi jih ponatisnili, „Tagespošta" pa prej ko slej še romala po slovenskih farovžih. * (G o s p. d r. S r n e c) je, kakor oglaša odbor odvetniške kom štirske, naznanil, da se preseli s Kozjega v Maribor. * (Društvo Sokolovo) jo v občnem svojem zboru izvolilo g( Debevca za predsednika, gosp. Petra Graseli-ja pa za namestnika njegove; odborniki so bili izvoljeni gg.: dr. Karol Bleivveis, Pavel Drahslor, Bern Jentl, M. Kreč, Jan. Murnik, Fr. Ravnikar in Ivan Tisen. * (Okrajni zastop konjiški) je v svoji zadnji seji veselo zdravljal poduk, kterega je deželni odbor štirski razposlal proti namera nema zedinjenju štirskih Slovencev v veliko slovensko skupino. Sklenilo je, da se bo okrajni zastop vsegdar protivil vsaki želji po ločitvi, in da li kakor dozdaj ostati pri Štiriji. Mi bi okrajnemu zastopa konjiškemu nje; ) posebni okus privoščevali, ko bi so tikalo le okusa toliko v zboru set čili zasebnikov, ker pa ravno sklepa zastopništvo, svetovali bi mu, bi se bolje brigal za ljudsko mnenje, ktero je odločno za ločitev in dinjenje. Sklepi pa, ktere bo konjiško zastopništvo sklepalo brez narod zasloinbe, so sklepi brez veljave in se bodo prej ali slej kakor dim po vzdu razkadili. Listnica vrcdnišlva. Prijatelje našega lista, posebno pa naše dopisnike prav lepo prosimo, naj lii oni čas, ko bo moral vreduik k sodbi v Celje (20. t. ni.) in pa nektere dni pi kolikor mogoče s spisi podpirali. društvo za zavarovanje življenja in prihodkov na Dunaji. Podpisano voditeljstvo obče naznanja, da je glavno namestovanje za Kranjsko, koroško, spodnjo Štajersko, Primorje. Norico, dlradisko in Istro izrodilo inšpektorju gospodu Avgustu Vrtniku in tov. V JUJjTO Društvo na razne načine zavarovava življenje in prihodke, tudi ženitveno opravo otrokom po najniži ceni ter daje po 80 od sto čistega dobička zavarovancem. Vsa pisma z denarji in vsi drugi dopisi naj se pošiljajo glavnemu naniestovanju v Ljubljani. Pisarnica je pred frančiškanskim mostom št. 48. Na Dunaji 10. novembra 1^68. voditeljstvo avstr. Greshama. Izdatelj in odgovorni vrednik Anion Tomšič. Lastniki: Dr. J<»>.«• Vošnjak in dumi Tiskar Kduard Jnn/.l« 8182