106
Odprto pisemce našim rojakom po Slovenskem.
Iz dolenske strani   30. marca.    Obveljala je tedaj naša pravica.   17. dan t. m. je dolg boj za naš mili materni
jezik odločil za nas zmagovavno. Gosp. minister pravosodja je sam spoznal očitno pred avstrijanskimi narodi, da so tir-jatve slovenskih rodoljubov pravične, da se jim zadostiti mora. Izkazana je tedaj našim hrabrim vojščakom za narodne pravice po ministerstvu samem čast in priznanje, in osramočeni so vsi tisti, ki so s toliko predrznostjo naše poštene možake psovali, da so „ultrasia, „fan tasti", „utopisti", ki so jih denuncirali po vseh časnikih, da so wstaatsgefahrlicha, „Wuhler", „unverbesserliche Partei" in Bog vedi, kaj še vse. Ta huda pravda je tedaj končana, in blagor nam in Avstrii. Pravica toliko obrekovana , tako dolgo in tako trdovratno odbijana, ona je naposled vendar le zmagala.
Res je, da nam še ni vse dovoljeno, kar smo prosili, in kar nam po načelu ravnopravnosti tudi po vsej pravici gre; al če pomislimo, kakor ste drage „\oviceu že zadnjič omenile, na strašne „berichte" tistih gospodov, ki so se, čeravno po lastnih ministrovih besedah ne znajo našega jezika ne pisati ne brati, vendar predrznili, smelo sodbo storiti, da Slovenci še nimamo pismenega jezika, da se med seboj še ne razumemo ne, in toliko, da niso rekli, da Slovenci tudi ne govorimo, ampak le lajamo: ne smemo se čuditi, da je ministerstvo danim dovolitvam sem ter tje pri-obesilo pristavek: „kolikor je mogoče, kar se da^.
Al na nas je zdaj, pokazati, ne samo, da imamo pismeni jezik, ampak da je on tudi popolnoma dozorel za pisarnico in javno življenje, in da je mogoče opravljati v njem vse službene dela; na nas je, dragi Slovenci, pokazati, da svoj jezik v resnici ljubimo, in da njega obve-ljavo v javnem življenji resnobno tiijamo.
Kaj ne, dragi moji, kadar ste prišli v kancelijo, kjer se je pisal tuj jezik, kaj vam je pomagalo, da ste bili zraven, ako so se vaše izreke in izreke vaših prič zapisovale v tuji, vam nerazumljivi nemščini? Kaj vam je pomagalo, če ste si besede, ki ste jih mislili govoriti, še tako skrbno pripravili; če še tako natanko ste prevdarili vsako črkico, pred-no ste jo zinili; kaj vam je vse to pomagalo, ako niste vedili, kaj se je zapisalo , in ako je slovenščine ne zmožen uradnik zapisal, kakor je on vedil in znal?
Ako tedaj, dragi moji, hočemo, da prestanejo enkrat vse te grozne napake, ti žalostni spominki naše nesvobode, stopimo na noge in poprimimo se, kar nam je dano. Po milosti Njih Veličanstva našega presvitlega cesarja in po dovolitvah našega ministerstva mogoče nam je zdaj , otresti se poslednjih verig naše narodne sužnosti.
Pa tudi vi, uradniki slovenski, poprimite se iskreno narodnega jezika; ne trpite na sebi otožbe, da ste vi edina zapreka narodne ravnopravnosti! Ne bojte se začasnih težav! Omne initium fervet. Ne bojte se, če se vam včasi tudi kaka tujka vkrade med čisto slovenščino. Saj tudi nemški jezik ni čist, in reči smemo, da naš, čeravno mnogo pokvarjen , je vendar še čisteji.
Posebno pa vi, slovenski ljudje, ki imate v pisarni ca h opraviti, izkažite čast svojemu jeziku in svojemu narodu. Posvojite si brez obotavljanja pravice, ki so vam zdaj po vladi dovoljene. Podajajte kancelijam vloge le v slovenskem jeziku; tirjajte, da se vaše prošnje, vaše izreke v protokolih pišejo le v vašem jeziku, da se vam bodo v tem jeziku tudi vse povabila, vse odloke pošiljale. Ne bojte se, če kak nemškutarsk birokrat tudi zarezi na vas, ali se vam celo zagrozi, ne bojte se; ampak tirjajte svojo pravico; ako vam jo odreče, pritožite se na višo gosposko in oglasite njegovo ravnanje tudi po 55Novicah". Že se pride v okom takemu nasprotovanju cesarske besede in narodnih pravic.
Tudi tisti, ki znate nekaj nemški, ne zamujajte zlate prilike, potegniti se za svoj narod; ne mislite, da je vam to vse eno. Zakaj motite se mnogi, mnogi, ako mislite, da znate nemški jezik toliko, da bote nemški „Amtsstil" in „visoki stil" razumeli.    Visi nemški jezik, kakor se danda-
107
nasilji piše in govori, ta je s tujščino tako premešan, da ga ne razume, kdor ne zna ob enem tudi latinski, grški, laški, francozki in angležki, tako, da ga noben prosti človek, če je tudi rojen Nemec, ne razume, in razumeti ne more, ga bote mar vi razumeli, ubogi Slovenci, ki nemščino le po nekoliko lomite? Kako malo jih je, da jo popolnoma znajo! Kakor jo sploh govorite, to je nemščina, da se Bogu usmili! Pravi Nemci se vam le smejajo, rekši, kakosni so to ljudje, ki še govoriti ne znajo. Ne spakujte se tedaj po tuje, kar ne znate, in sploh nikoli znali ne bote; ampak bodite s celim srcom to, za kar vas je Bog sam ustvaril. „Biti slovenske kervi, bodi Slovencu ponos!"
Tudi ne mislite, da je vse eno, ali vlada pri nas nemški ali slovenski jezik. Nočem tukaj iznovega dokazovati, kar je že tolikrat jasno dokazano, da brez izobraženja narodnega jezika ni narodnega napredka. Opomnim samo to, da bo cela ustava in vsa parlamentarnost narodu brez koristi, ako se ne vpelje v javno (očitno) življenje narodni jezik. Kaj bo na pr. pomagalo narodu javno pretre-sovanje naših zadev, ako se bo v občinskih in deželnih zborih in pri vseh javnih obravnavah vedno le govoril tuj jezik? Kaj vam bo pomagalo biti poštenim, izkušenim, za prid svoje dežele vnetim, ako ne bote znali nemškega visokega stila, kterega bodo pri javnih obravnavah govorili? Molčati bote morali, in na take zbore večkrat pošiljati ljudi, ki ne bodo na sebi imeli nobene druge dobre lastnosti, kakor morebiti samo to, da bodo tuj jezik znali. Ti bodo potem govorili za se in za svoj žep, ne pa za v a š o korist, in zlajšanje vaših bremen!
Slovenci, ne bodimo tedaj zaspanci sedaj, ko so začele pravice naše obveljavati, da nas ne bodo enkrat naši otroci kleli, da smo po svoji nemarnosti zamudili pravi čas, potegniti se za blagor in čast naše drage domovine. Stori vsaki na svojem mestu, kar koli more; učimo se jezika in podbujajmo, da se ga bodo učili tudi drugi; tirjajmo in vršimo djanski svoje pravice; pazimo skrbno in vsakod, da jih bodo izpolnovali tudi drugi, posebno tisti, ki so za to postavljeni. Podučujmo prosti narod , da se svojih pravic zave,   in da jih bo tirjal.    Delajmo in čujmo!
In tako, z božjo pomočjo, smemo upati, da se vremena nam zjasnijo, in da bodo, ako ne nam, saj našim mlajšim, milše zvezde kakor zdaj, sijale!