M a r t i n i n J e r a. (J. Ravnikar.) Petnajsto poglavje. Modra gos je izgubila jajce ^artin danes še ni odhajal od predstojnika, ko je ta po biriču starešini poslal listek, na katerem so bila napisana imena delavcev z ukazom, da jira to naznani. BiriČ prinese starešini pisanje še dopoldne. Doslej so imela vsa pisma, ki so prišla od okraj- nega glavarstva, naslov: »Spoštovanemu in cenjenemu gospodu Stiskaču, starešini v Kandršah", ali na tem zavitku je bilo zapisano sarao: ,,Starešini Stiskacu v Kandršah." ,,Kaj meni ta okrajni pisač, da mi ni pustil naslova, ki mi gre?" zadere se starešina po prejetju lista. Birič ga zavrne: ,,Pazi, starešina, kaj govoriš; naslov je pisal sam gospod predstojnik." Starešina: Toje laž! Jaz poznam dobro pisavo tega našemljenega pisarja. Birič zmaje z glavo in pravi: wTi se šališ. Videl sem na lastne oči, da je predstojnik pisal naslov; stal sem pri njem v sobi, ko ga' je pisal." Starešina: To sem se vražje zmotil. Ušla mi je beseda nehote; pozabi jo in idi z menoj v hišo, prijatelj, da pijeva časo dobrega vina. ,,Pazi vprihodnje, starešina, kaj govoriš, jaz sicer ne pripovedujera nikomur rad neprilik, ti bi se pa vender vtegnil opeči", doda birič; gre ž njim v sobo, izpije nekaj čaš vina in odide. Zdaj odpre starešina pismo; prebravši ga, vsklikne: rTo so sami berači in capini od prvega do zadnjega. Grom in pekel! Kaj vse se ne zgodi? Od mojih ljudi le jeden ne, razun Torijevega Pranceta. Zdaj mu ne morem niti jednega delavca preskrbeti. In poleg tega moram vsem še danes naznaniti; to je za me hud udarec. Jaz pa storini to vender sam. Sicer pa še ni vseh dnij konec. Zdaj grem takoj, da jih obvestim ter da jim svetujem, da gredo v ponedeljek k predstojniku zahvalit se. On ne pozna nobenega. Najbrže jih je priporočal Martin. Kadar jih predstojnik vidi, kako so opravljeni: jeden brez črevljev, drugi z luknjastim klobukorn, tretji brez kamižole itd., no, potem bi bil velik čudež, ako se ne napelje voda na moj rnlin." Tako se tolaži starešina pri napravljanji. Vzame opetovano pisanje v roke, da bere ter vidi, kateri so bolj blizu in kateri bolj odstranjeni, da mu ne bode treba dvakrat jedno in isto pot narediti. Jurij Gašperetov sicer ni bil najbližji; starešina pa ni bil od tistega časa, ko je njegovemu očetu vzel po krivici travnik, v njegovi hiši, ker pekla bi ga vest, kadar bi videl te uboge ljudi. ,,Pojdem najprej k temu", pravi sam pri sebi ter se poda na pot.