290                                   0. Križnik: Narodne stvari.
Omeniti moram pri tej priliki, da so Indi ravno v šematizovanji dosegli veliko dovršenost in da so v tem obziru celo na smešen način pretiravali; mislili so gotovo: Qui bene distinguit, bene docet.
Omenil sem bil že poprej, da je pomen posameznih besed prihajal nejasen in temen. Začeli so tedaj svnonima zbirati in jih tako sestavljati, da je svnonim razjasnjeval drug svnonim; skupina takih izrazov se imenuje nigranthu, v pokvarjeni obliki nighantu in možje, ki so se ukvarjali z nabiranjem in razkladanjem, nighantu k a s. Tudi redko rabljene besede so se nahajale v takih zapiskih. Komentar k takemu delu pa se imenuje nirukti = razlaganje, spisal ga je Jaška. V tej knjigi nahajamo prvikrat splošne slovniške opazke; kar se je v posameznih pratišakhvah o jeziku posameznih vedov razpravljalo, to se je tukaj skupljalo. Tu se ni govorilo več samo ob izgovarjanji in recitaciji, razločevali so se že tudi skloni, končnice, v staroindskem jeziku jako po gostem rabljene zložene besede; celo do korenik so prodrli in o raznih njihovih pomenih premišljevali.
Jaška navaja v tej knjigi (katero je izdal Roth) imena nekaterih slovničarjev ali posamič, ali jih pa naziva s splošnim imenom nairuk-tas; to pa znači, da so se že pred njim prav živo zanimali za slov-ničarske reči. Kakor Kaušitakibrahmana pripoveduje, obdelovala se je posebno v severni Indiji slovnica marljivo, kajti v severo-zapadu se je narodil mož, katerega imenujemo očeta sanskrtski slovnici, to je Panini.
Indi sami imenujejo slovnico vjakarana. V poznejših časih pa so knjigam, v katerih se je razpravljalo o glasoslovji in o metriki, dali drugo ime, namreč prvi šikša, drugi čhandas; pridružili so še tem strokam astronomijo — džiotiša in nauk o ceremonijah — kalpa; vse te vednosti pa so nazivali s skupnim imenom vedanga, t. j. udje veda.
#
Narodne stvari. v.
Oče in njegovi trije sinovi.
edenkrat je neki   oče  imel  tri sine;  najstarejši je  bil  neumen, druga dva sta bila prebrisana. On jih je pa hotel poskusiti, ka-—l teri bi bil najboljši za gospodarja.    Prvi dan reče najmlajšemu koze tako napasti, da zvečer ne bodo jedle zelnatih glav. Sin jih žene
Gr. Križnik: Narodne stvari.
291
na pašnik ter jih dobro napase. Ko jih zvečer prižene domov, ponudi jim oče zelnatih glav; koze so jih rade jedle in oče mu je rekel: „Ti ne boš za gospodarja, ko nisi koz tako napasel, da bi ne jedle zelnatih glav." Drugi dan reče srednjemu koze gnati in jih tako napasti, da ne bodo zvečer jedle zelnatih glav; in sedaj jih žene na pašo, daje *                    jim jesti zelnatih   glav,   da bi jih doma   ne jedle,   in   zvečer   jih žene
domov. Ko jih prižene, ponudi jim oče zelnatih glav; jedle so jih pa še kar rade; oče reče: „Ti tudi ne boš za gospodarja, ko nisi koz tako napasel, da bi ne jedle zelnatih glav." Tretji dan reče oče najstarejšemu, ki je bil malo neumen, koze gnati in tako napasti, da zvečer ne bodo jedle zelnatih glav. On je pa drugače naredil, kakor njegova brata; vzame zelnato glavo in jo ponuja kozam; kadar bi jo katera rada ugriznila, udari jo pa s palico po glavi, in tako dela ves dan. Zvečer jih žene domov, in ko jih prižene, ponudi jim oče zelnatih glav, odskočile so pa kar v stran in niso jih hotele jesti; oče reče: „No, ti boš dober za gospodarja, tebi bom dal kmetijo." In ga oženi. V Motniku zapisal                                        Gašpar Križnik.
VI. Trije kmetje.
Bili so trije kmetje v jedni vasi; dva sta bila prebrisana, jeden pa prismojen. Tega je zadela nesreča, da je pogorel, potlej pa gre po svetu za pogorelca prosit. S sabo vzame škatljo pepela in sedaj pride do neke graščine. Ker je bila sama gospa doma, prosi je, da bi mu hranila škatljo in jej tudi naroči, da ne sme pogledati vanjo, sicer se bodo cekini kar v pepel izpremenili. Pogorelec gre dalje po svetu; gospa se ni mogla zdržati, da bi ne pogledala v škatljo, in je mislila: saj se zato ne bodo cekini izpremenili v pepel, če jih pogledam. Odpre škatljo, bil je pa sam pepel notri. Ona se vstraši in misli: kaj bi to moglo biti, da so se tako ročno cekini izpremenili v pepel. Sedaj ni mogla drugače narediti, da je pepel iz škatlje stresla in cekinov dejala noter. >                    Cez nekaj dnij pride kmet nazaj po škatljo in gospa mu jo prinese; kmet
jej reče: „Ste li jo dobro hranili?" Gospa odgovori: „Dobro!" — ,,Bog Vam povrni!K reče kmet in gre svojo pot; grede pogleda v škatljo, oh! kako se zveseli, ko vidi polno cekinov namesto pepela; kako more to biti, misli si, „pa to je že Bog tako dal," je rekel.
Ko pride domov, imel je veliko denarjev; lehko je postavil lepo poslopje. Soseda sta mu bila za to nevoščljiva, požgeta svoje poslopje, napravita v škatlje pepela in gresta po svetu ter neseta  škatlje
19*
292                                       A. Funtek : Srce — mrtvaški list.
v tisto graščino hranit, pa gospa se je izpametovala,  ni  hotela pogledati, kaj je v škatljah. Ko se vrneta, jima jih da in gresta svojo pot; grede pogledata v škatlje, pa je bil pepel notri, kakor sta ga dejala sama. V Motniku zapisal                                    Gašpar Križnik.

%
Sree — mrtvaški list.
$š)redi sobe, nizke sobe -?"Oder je mrtvaški stal In na odru mož tihoten V smrti je pokojno spal.
Ni po njem jokala žena, Brata ni donel mu jok, Ni po njem jokala sestra, Ni mu jok donel otrok . . .
Mirno pa so zrle luči Na njegov upal obraz, Oh! in z njega borbe hude, Žalost nemo bral sem jaz!
Na obrazu te poteze Črtal mu je toge srd, In bridkosti in bolesti Mogla ni zatreti smrt!
Časih list obrobljen črno Bol in smrt poroča nam, A o boli in o smrti Ta obraz je pravil sam!
Pa če mogel v srce zreti Pogled oster bi in čist, Tudi tam jedino gledal V srci bi — mrtvaški list!
Gledal bi, kako usoda Svoje črke piše nanj, Gledal bi, kako li mnogo Piše nanj minulih sanj! .
A. Funtek.
^f<&^.
2osa rožo je rosila, Kaplje je na njej pustila; Krasni biseri blesteči Kaplje roži so rudeči.
Rosa.
Saj to rožica ni bila, Nego deva moja mila; Saj ni rosa nanjo pala, Nego bridko je jokala.
V  solzah bila je milejša,
V  solzah bila je krasnejša. Kaj se dekle je solzilo ? — Mene dolgo k njej ni bilo!
Svoj mir.