VESTNIK NOTICIERO rnce, ki so preživeli Turj.ik, Grahovo in druge strahote ob italijanski kapitulaciji in nato nadaljevali boj v Domobranstvu. Ker pa so se proti komunistom bojevale poleg domobrancev tudi drugo slovenske protikomunistična formacijo, je hotel svetnik Škulj v naslovu Vestmi'11 dati tudi tem formacijam (Primorskim narodnim stražam, četnikom lld-) priznanje in je zato zapisal, da je Vestnik glasilo tudi ostalih protikomunističnih borcev. Ob svojem dvajsetletnem jubileju poudarjajo izdajatelji in uredniki Cestnika, da je Vestnik še vedno glasilo domobrancev in sploh vseli slovenjih protikomunističnih borcev, šc več, hoče biti tudi glasilo vseh slovenjih svobodnjakov, to je tistih Slovencev, ki so še vedno pripravljeni boriti za svobodo in neodvisnost slovenske domovine in za tiste krščanske in človečanske ideale, ki jih sedaj tepta vladajoči komunistični režim doma. 65 M ajar Petrič — pailel v Vietnamu „Vaš sin, major John Petrič, po komunističnem napadu na postojanko, pogrešan v Vietnamu" — je vojaški sel sporočil 2. marca 1969 zaaskrbljenim staršem Johnu in Mary Petrič. Vojaški sel je pustil za seboj dah smrti, ki ga tudi iskrica upanja ni mogla pregnati. Tudi prijatelji Petričeve družine so s sočustvovanjem upali in molili, da bi Petričevim bilo prizanešeno.. . Dne 8. marca so našli truplo majorja Johna Petriča. Minometalski izstrelek je zadel njegov helikopter in smrtno ranil tudi njega. Njegovo truplo je bilo prepeljano v Cleveland in v petek, 14. marca je' bilo na mrtvaškem odru, da so ga mogli kropiti in izreči sožalje številni prijatelji in znanci dobro znane John Petričeve družine. Major John Petrič je bil star 31 let. Hodil je v ljudsko šolo slovenske fare Marije Vnobovzc-ti v Collimvoodu, nato v višjo šolo sv. Jožefa. Leta 1959 je s častjo graduiral na univerzi v Daytonu, Ohio, in nato je bil imenovan za poročnika v USA armadi. Nekaj časa je bil vojaški pilot pri ameriških posadkah v Nemčiji. V Vietnam je odšel prvič leta 1965, drugič pa lani. Kot poklicn oficir je bil izvežban letalski in helikoptrski pilot, izkušen padalec ter kot „ranger‘‘ uveden v najbolj nevarne vojaške akcije. Ameriški časopis je z občudovanjem pohvalil, da je major John Petrič v naglo napredujoči vojaški karieri imel odprto pot do generala. Major John Petrič je bil tudi član uglednih katoliških organizacij: Kolumbovih vitezov in Marijinega dvora katoliških borštnarjev. Ko smo po vojni begunci pred komunističnim nasiljem prišli v Ameriko, ljudje niso in niso mogli razumeti in verjeti živim pričam,, ki so pripovedovale o grozotah komunistične revolucije, o neznanskem številu civilnih žrtev komunističnih nasilnežev in pa koliko strahu so morale prestati družine v na.ibolj zakotnih hišah in vaseh, kakor tudi v večjih naseljih, ker je požigalčeva in morilska roka podnevi in ponoči mogla vsak čas razdreti dom in ubiti življenje. Major John Petrič je to izkusil v Vietnamu. Ko sc je prvič vrnil iz Vietnama, je ameriškemu časnikarju v kratkih stavkih vse povedal: V redni vojski je meja med prijatelji in sovražnikom določno začrtana. Ne v Vietnamu! Tam preži sovražnik povsod. Starši padlega majorja Johna Petriča so dobro poznana družina v clevelandski slovenski naselbini. Oče, John Petrič, je vedno zelo aktiven v slovenskih cerkvenih in laičnih katoliških organizacijah. Na naš Slovenski spominski dan prihajajo Petričevi redno k sv. maši za vse padle slovenske žrtve vojske in komunistične revolucije v domovini, kjer tudi skupno molimo za vse slovenske vojake, ki so padli na Koreji in Vietnamu. Mnogo je sedaj slovenskih družin, ki imajo sinove pri vojakih v Vietnamu, na Koreji in drugih nevarnih spornih žariščih,' ki ob molitvi za padle goreče prosijo, da hi sc njihovi vrnili živi in zdravi domov. Ohranimo majorju Johnu Petriču časten spomin, staršem in njegovi družini naše iskreno sožalje! Zveza društev SPB Jože Melaher Ob 24. obletnici vetrinjske tragedije n OGODKI V V E T R 1IV J U Po lastnem doživljanju napisal dr. Valentin Meršol V prvem tednu meseca maja 1. 1945 je radi komunističnih grozovitosti in groženj zbežalo iz Slovenije na Koroško okrog deset tisoč slovenskih beguncev, predvsem kmetske, a prebivalstva. Istočasno so se umaknili tja tudi slovenski domobrar i (ok. dvanajst tisoč). Večina beguncev je prišla preko Ljubelja. Tako civilni kakor tudi vojaški begunci so prišli na Koroško z namenom, da se prijavijo tam zavezniškim oblastem (angleškim) in jih zaprosijo za zaščito m preskrbo, v l iatkem za azil. Dne 11. maja 1945 te je odpeljal iz Borovelj poveljnik dom.>i.rančev gen. Krener z g. Kranjcem na avtu v Celovec, kjer se je javil na angleškem vojaškem poveljstvu (brigadni komandi). Tam so mu naročili, naj pridejo domobranci tez Dravo, izroče orožje in naj gredo nato v vojaško taborišče -pri Vetrinju. To je bilo izvršeno 12. maja. Istega dne (11. maja) smo se pripeljali v Celovec: Za Slovenski narodni odbor: dr. Basaj, Msgr. Škrbec, dr. Eiletz in dr. Meršol kot tolmač. Na angleški komandi smo izrazili željo, da bi nam bilo omogočeno govoriti s feldmaršalom Alexandrom. Poslali so nas k FSS v Poreče, kjer so nas obvestili, da feldmaršala ni na Koroškem. Nato smo bili poslani k Military Government v Celovec, češ, da vprašanje civilnih beguncev itak spada tja, saj je tam oddelek za preseljene osebe (Department for Displaced persons). Okrog sedmih zvečer smo našli vodjo tega oddelka, majorja Johnsona, ki nam je naročil, naj pridemo prihodni dan, ker je bilo ta dan že pozno. 12. maja ob sedmih zjutraj je odpotovalo na kamionih angleške armade okrog 800 slovenskih beguncev iz Celovca (Jesuitenkaserne) v Italijo. Istega dne ob desetih dopoldne nas je major Johnson ljubeznivo sprejel. Povedali smo mu, da je pribežalo na Koroško pred komunisti in radi vojnih strahot veliko število slovenskih civilnih beguncev in vojaštva. V njih imenu prosimo za sprejem pod angleško varstvo in za vzdrževanje. Major Johnson je rekel, da se vojaštvo njega ne tiče, pač pa civilni begunci, katere bo Military Government rade volje sprejel in jim pomagal. Naj ec zberejo na polju pri Vetrinju poleg vojaškega taborišča. Prišel bo čim preje sam tju ali pa poslal drugega oficirja, ki cc bo brigal za civilno taborišče. Ghdo domobrancev smo bili istega dopoldneva na angleški vojaški komandi, kjer nas je sprejel adjutant capitan Hornby, ki je naročil, naj domobranci kar pridejo, da jih bo vojaška komanda že sprejela. V robote, 12. maja 1945 proti večeru so se na polju pri Vetrinju zbrali slovenski civilni begunci v bližini vojaškega taborišča, v katerem so bili domobranci, rrbski dobrovoljci, četniki, vlasovci in nemški vojni ujetniki. Prenočili eno kar na polju, civilni begunci po večini brez šotorov in strehe. 13. maja 1945 smo š'i: dr. Basaj, dr. Bajiče in jaz zopet k majorju Johnsona, ki jo jenov no obljubil, da bo vzel v preskrbo civilne begunce. Bili smo tudi na vojaški komandi, kjer smo podali informacije o domobrancih. Govorki smo z adjutantom capitanom Hombyjcm; brigadni general nas ni sprejel. 14. maja 1945 sem bil ves dan v taborišču Vetrinje, kjer sem začel tolmačiti v zadevah slovenskih beguncev pri angleških oblasteh, poleg tega pa sem vršil zdravniško službo med begunci. Posle tolmača za Slovenski Narodni odbor v Celovcu so prevzeli: pater Odilo Hajnšek, p. Zamjen in g. Podbregar. Za domobranec (pri gen. Krenerju) je pri angleški vojaški komandi tolmačil v glavnem g. Podhorsky. Tako Slovenski Narodni odbor kot tudi komanda domobrancev sta na angleški komandi vložila več spomenic o domobrancih s jirošnjo za sprejem pod angleško zaščito. Kolikor mi je znano, na vse pisane prošnje in ustne intervencije ni bilo nobenega odgovora cd višjih vojaških oblasti. 11. maja je pirevzel slovensko civilno begunsko taborišče v Vetrinju v imenu Military Government (g. Johnson) kanadski major P. H. Barre, zelo skrben in za slovenske begunce izredno zaslužen oficir. Civilno taborišče je postalo bolj in bolj avtonomno in ostalo samo še indirektno pod komandantom vojaškega taborišča, kateremu so bili direktno podrejeni domobranci in vse vojaške edinice raznih narodnosti. Vodja slovenskega taboriščnega odbora je bil g. Marko Kranjc, ki ga je g. Barre imenoval za voditelja slovenskih civilnih taboriščnikov. Major Barre se je brigal v glavnem za hrano, ki smo jo dobivali najprej od vojaškega taborišča, nato pa naravnost iz skladišč. Komandant vojaškega taborišča je bil od 16. maja dalje Lt. Ames. Okrog majorja Barreja sc je kmalu zbralo več angleškega osebja, ki je skrbelo za civilne begunce, tako: Miss Jane Balding, British Bed Gross, od 17. maia; Mr. John Corscllis. Friends Ambulance Unit, od 18. maja dalje; Miss Florence Phillips, British Red Gross, od 25. maja. Taborišče so hodile obiskovat razne znamenite osebnosti, tako 15. maja Lady Louise Mounlhatten. 16. maja sem s polkovnikom Bitencem odšel v Celovec na štab brigade s prošnjo, da bi prevzeli domobrance pod zaščito. Nisva dobila noben ga jasnega odgovora. Govorila sva zopet samo s kapetanom Hornbyjem, brigadir naju ni sprejel. Podala ava ponovno pismeno in ustmeno podatke o domobrancih z navedbo, da ec niso nikdar boriTi proti zaveznikom, ampak so samo sl;rbc"i za varnost Ljubljanske pokrajine in na Gorenjskem, kjer so komunisti morili nedolžne ljudi, požigali hiše in cele vasi. Zato je bila samoobramba proti notranjemu sovražniku neobhodno potrebna in po mednarodnem pravu dovoljena. Domobranci so poleg tega vedno pomagali zaveznikom, kadarkoli sc je nudila prilika. Isti dan sva bila tudi pri majorju Johnsonu, ki je glede civilnih beguncev ponovno izjavil, da ho vojaška uprava (Military Government) skrbela zanje. Glede vojaštva (domobrancev) pa on ni merodajen. 21. maja je obiskal begunsko taborišče v Vetrinju general lt. Richard McCrcery, tedanji komandant Osme armado. Govoril jc samo z majorjem Rarrejcm, ki ga jo spremljal skozi taborišče. Par dni nato jc prišel bri-gadni zdravnik dr. Camcron; eden najvišjih vojaških sanitetnih avtoritet; prišel jo iz Itali-c. Tako on kot drugi obiskovalci, ki so med vojno videli begunska taborišča v raznih delih sveta, co imeti v splošnem vtis, da jo slovensko taborišče kljub primitivnosti mnogo bolj čisto kot begunska taborišča dragih narodnosti: dalje, da co ljudje (slovenski begunci) videti zelo agilni, iznajdljivi in zdravi. 23. maja ic Slovenski Narcdni odbor poslal vojaški upravi (Military Government) pismeno zahvalo za dotedanjo podporo in vzdrževanje ter prosil še za nadaljnjo zašč:to in pomoč. V drugi polovrci maja sc jc začelo govoriti o odhodu slovenskih in srbskih voiakov v Italijo. Kdo je začel širiti te govorico, nc vem. Razni angleški oficirji, vprašani o tem, so bodisi potrdili, da pojdejo domobranci, verjetno tudi civili, v ItaVjo, ali pa vsaj tega niso zanikali. Nihče od Angležev pa ni niti namignil kaj šc, da bi jasno povedal, da bodo domobranci vrnjeni v Jugoslavijo — in ver.dar so jih Angleži poslali tja, in sicer najprej Srbe, Črnogorce in četnike, ki so rc cd 1. 1941 dalje bori"i proti Nemcem in Italijanom v prisotnosti in z vednostjo Angleške in Ameriško Misijo na terenu v Jugoslaviji. Dne 24. maja (četrtek) so bili poslani na tovornih avtomobilih v Podrožico, tam vkrcani v vagone, nakar so jih prevzeli jugoslovanski komunisti, angleški vojaki pa so sc vrnili. Srbi in Črnogorci s četniki so bili prepeljani na Jesenice in dalje proti Kranju in Škofji Loki, deloma tudi v Radovljico, kjer jih je dočakala nagrada za dolgoletno borbo proti Nemcem v obliki mučenja, zasmehovanja in partizanske krogle v tilnik ali pa strojnice, brez vsakega zaslišanja ali drugega pravnega postopka. Vse to sc jo zvedelo žalibog šele naknadno. Prvi srbski oficir, ki jc ubežal z Jesenic čez Karavanke nazaj v Ve-trinj, jc bil poročnik Vujičič. Vrnil sc jc dne 26. maja pred prvim transportom domobrancev, šel jc h generalu Krencrju, katerega jc obvestil, da an- gleški vojaki pošiljajo srbske vojake in druge v Jugoslavijo na mučenje in smrt, ne pa v Italijo. Ker pa so informacije, prejete od strani Angležev, govorile, da gredo transporti s Srbi v Italijo, ali pa vsaj tega niso zanikale, general Krener ooročniku Vujičiču ni verjel. Prihodnje dni so bili poslani v „Italijo“ transporti s slovenskimi domobranci in nekaj sto civilistov, po večini sorodnikov. Prvi transport je odšel v nedeljo, 27 maja 1945, naslednji pa 28. maja, 29. maja, 30. maja in 31. maja. Po vsakem transportu se je z večjo gotovostjo govorilo, da je cilj „Italija“ samo varanje od strani Angležev, v resnici pa ec izročajo an-tikomunistični borci na avstrijskih mejnih postajah jugoslovanskim komunistom. Major Harre je na vsa direktna vprašanja in dvome glede Italije vedno zahteval, nni se osebe, ki širijo vesti o pošiljanju vojakov, pridrži in zasliši. Za Slovenski Narodni odbor in nas vse je postalo popolnoma jasno, da so Angleži poslali slovenske in srbske vojake v Jugoslavijo šele, ko sc je 30. maja 1945 vrnil v Celovec dr. Janež iz Pliberka, ker je bil sam eden tistih domobrancev, katere so Angleži izročali komunistom in je komaj ubežal. Domobranci, ki so bil: pripravljeni za transport prihodnji dan, so bili obveščeni da Angleži domobranec izročajo jugoslovanskim komunistom in da jim jc dano na razpolago, naj napravijo, kar hočejo. Razšli so sc le nekateri, drugi eo izjavljali: .če Rog od nas zahteva žrtev, bomo pa tudi mi šli tja, kamor so odšli naši bratje in prijatelji, pa četudi v smrt. Za Resnico orno pripravljeni tudi umreti." 25. maja me je po odstopu g. Kranjca major Barre imenoval za vodjo begunskega civilnega taborišča v Vctrinju, potem, ko me je tudi taboriščni odbor sam soglasno predlagal. Nekaj dni sem sc toga branil in skušal ostati v ozadju, dokler me razmere samo niso potisnile naprej. 31. maja, na dan Sv. Rcšnjega Telesa ob drugi uri popoldan smo se major Brrre, Miss Balding, šofer in jaz odpeljali z avtom v Podljubelj, kjer jc bila ženska bolnišnica. Tam smo obiskali vse begunko, ki bo bile tam radi bolezni ali poroda. £■ reboj smo pripeljali nekaj kruha in konzerv, kar smo razdelili bolnim begunkam ket priboljšek. Okrog 5. uro popoldan smo sc vrnili v taborišče. Pri pisarni nas jo čakal g. Krištof, tolmač pri Lt. Arnežu, ki jc sporočal, da naj major Barre čimprej pride h komandantu vojaškega taborišča ker gre za vrnitev civilnih beguncev Slovencev v Jugoslavijo. Tedaj sem prvič zvedel za namero, da bodo tudi civilni begunci vrnjeni. čim sem to slišal, rem dejal majorju Barrcju: „Torej ie vendarle res, da Angleži vračajo begunce v Jugoslavijo v mučenje in smrt? Prej so poslali vojake, zdaj pridemo pa še mi, civilni begunci, na vrsto. Dosedaj nismo verjeli, da so Angleži zmožni'laži i:i varanja, dejstva pa to nečastno dejanje potrjujejo." Major Barre j*? na te besede prebledel in mi naročil, naj ga spremljam k poveljniku vojaškega taborišča. Prisedši tja, me je major vzel v pisarno T,t. Amesa, čeprav je ta želel, da bi se razgovarjal samo z majorjem, k°r je zadeva tajna. Major mu je pojasnil, da sem voditelj taborišča in kot tak upravičen, da zvem vse, kar se tiče beguncev. Nato je Lt. Ames vzel v roke neki dopis in rekel: „Imam odredbo, da Sc jutri 1, junija odpravi iz taborišča 2.700 slovenskih civilnih beguncev in s'c°" 1.500 na postajo Pliberk, 1.200 pa na postajo Maria Elend. Pripravljeni morajo biti že ob petih zjutraj za odhod. Odpeljani bodo na kamionih ’z taborišča na imenovani postaji, kjer jih čaka vlak. Ko sem slišal to naročilo, sem se vmešal v razgovor in odločno rekel: »Angleži torej vendarle pošiljajo slovenske begunce v Jugoslavijo, v roke komunistom, ki jih po doslej prejetih poročilih ubijajo. Vaša odredba mi do-kazuje, da so bili domobranci vrnjeni v Jugoslavijo kljub vsem zanika-Vaojem in trditvam, da so odpotovali v “Italijo”. Nizom mogel in ne morem Verjcti, da co bili Angleži, katere so Slovenci tako cenili in hrepeneli priti P°d njihovo zaščito ter jim med ccdanjo vojno reševali pi otc, Angleži, ka-tore sem v prvi svetovni vojni reševal in pomagal, zmožni, da svoje prijatelje, ki so nedolžni in katerim so obljubljali zaščito in pomoč, pošiljajo v smrt. Prosim Vas, gospod major Barre, da podvzametc vse korake, da s° to v bodoče prej reči." Lt. Ames jo bil vsled mojih besed nejevoljen in je jezno pripomni’, ^a je edredba komandanta divizije in da ec v to jaz ne smem vmešavati ks razgovora, ki je sledil med Lt. Amcsom in majorjem Barrejem sem' ra-Zuttiel, da bi prvi begunski skupini prišle na vrnitev v Jugoslavijo še druge skupino slovenskih in ostalih jugoslovanskih beguncev v Avstriji, Nemčiji in Italiji. Lt. Ames je zahteval cd majorja Barreja, naj izvši povelje vojaške koraanda, major Barre pa je prosil, naj počaka, da gre on z menoj v Celome na Miiitary Government, da posreduje. Imel sem vtis, da je do tedaj tudi major Barre sam bil mnenja, da so kili domobranci poslani v Italijo in da je danes prvič lahko jasno sklepal is odredbo glede civilnih beguncev, da to ni res. Ker jo bil avto g. Barreja Pokvarjen, je dal Lt. Ames svej avto na razpolago. Na poti v Celovec sem Priorju Barreju očital, da so Angleži prelomili vse obljube in mednarodne Zveznosti o azilu za begunce, ker eo izročili domobrance in mnoge civiliste ■iugoslovanom ter ga rotil, naj pri vojaški upravi podvzamc vse korake in l'a:>i’c vse sile, de preostali slovenski in jugos"ovanski begunci, civilisti in v°jaki r.c bodo vrnjeni komunistom v Jugo Iavijo. Major Barre je bil bled 'n žilno razburjen. Videti je bilo, da ga je zadeva zelo pretresla. Po šesti ari zvečer sva se pripeljala na Miltary Government v Celovcu, kjer sva od-' a takoj na oddelek za preseljene osebe. Tam naju je že čakal major John-s°n» ki jc bil telefonično obveščen, zakaj prihajava. Prosil sem ga, naj P°maga rešiti slovenske begunce, kar je po mojem mnenju dolžnost An-8kižcv, Saj so nas sprejeli pod svojo zaščito. Naročil mi je, naj počakam v predsobi, sam pa j c z majorjem odšel v pisarno, čakal sem približno 30 minut. Major Barre je od svoje strani podrobno informiral majorja Johnsona o celi zadevi in ga prosil, da podvzame vse korake, da sc civilni begunci ne vrnejo nasilno v Jugoslavijo. Slišal sem telefonirati na več strani. Nato me je major Barre poklical v pisarno. Major Johnson mi je ponudil spol, me par sekund molče gledal, nato pa rekel v prisotnosti majorja Barreja: ..Wc dccidcd that civiliens vrill not be sent to Vugoslavia against their vili. Only those who wish to go, havc to go.“ (Odločili smo, da civilisti ne bodo poslani nroti njihovi volji v Jugoslavijo. Samo tisti, ki to želijo, naj gredo). Zelo me je razveselila njegova izjava, ki je priš,la zame skoraj nepričakovano hitro. Zahvalil sem sc mu s prisrčnimi besedami, češ, da je s tem pomagal rešiti življenje in preprečil mučenic tisočev, da so razmere v Jugoslaviji strašno, gotovo pa niso demokratične. Prekinil me je z besedami; „Ycu may nct inform mo about tho conditions in Vugoslavia. 1 knovv a lot about it, thercfcrc vre dccidcd thus as I told you.“ (Nikar mo ne poučujte o ra .merah v Jugoslaviji, ker jih jez precej dobro poznam. Zato smo odredili, kot sem Vam povedal). Ob tej priliki naj pripomnim, da smatram, da major Johnson ni bil kriv, da so bili domobranci vrnjeni v Jugoslavijo, saj je vos čas mojega stika z njim v Celovcu poudarjal, da on skrbi samo za civilno begunce, vojaki pa ne spadajo v njegov resor, ampak ped vojaško komando. Pač pa je major Johnson gotovo rolo zaslužen, da slovenski civilni begunci 1. junija in pozneje niso bili nasilno vrnjeni v Jugoslavijo. Da so bili domobranci vrnjeni, je po mojem mnenju krivo dejstvo: 1. Predhodni dogovor (že v letu 1944) med zavezniki, da naj sc po vojni vsi domači nasprotniki posameznih režimov vrnejo v pri adr.joče države radi preiskave, sojenja in eventualno kaznitve oziroma amnestijo po demokratskih načelih. 2. Da jo bila Osma armada titofilska, kor jo za časa borb in bivanja v Italiji bila sosed in jo sodelovala s komunisti. 3. Da zavezniške vrhovne oblasti in komande niso verjele številnim in izčrpnim poročilom in informacijam o pravem b"stvu domobrancev, ki sc niso borili proti zaveznikom, ampak bili njihovi prijatelji in jim pomagali, kjerkoli je bilo mogoče, reševali njihove pi'ote. itd. V Celovcu do prihoda feldmaršala AIcxarxlra ni uspelo priti do višjih, odločujočih komandantov. Nižji pa niso smeli, niti mogli samostojno odločati. 4. Sodeč po poznejših dejstvih Angleži nikakor niro pričakovali, da so jugoslovanski komunisti tako krvoločni, da so veliko večino vrnjenih domobrancev zverinsko pobili. To dejstvo jih je frapiralo in pomoglo do kasnejše odločitve, naj sc noben jugoslovanski begunec r.c vrača v Jugoslavijo nasilno. Pred odhodom sem se majorju Johnsonu ponovno zahvalili za odločno pomoč in rešitev slovenskih beguncev ter se poslovil. Na poti v taborišče sem se prav tako prisrčno zahvalili majorju Barreju. Vrnila sva se k Lt. Amesu, ki je sicer vzel na znanje ustmeno sprc-toenitev glede odredbe vračanja slovenskih civilnih beguncev, istočasno pa je prosi! majorja Ba’'reja, naj poskrbi, da dobi to odredbo tudi | iamono vid divizije, oziroma brigade. Poleg tega je zahteval, da še isti večer do desete ure dobi sporočilo, koliko civilnih beguncev bi sc vrnilo prostovoljno v Jugoslavijo, da bi on mogel pripraviti primerno število avtomobilov. Bil sem mnenja, da jih prostovoljno ne bo šlo preko 200, rajo manj, pa sc Lt-Amesu to ni zdelo verjetno. Major Barre sc je nato ponovno vrnil v Celovec na vojaško komando, jaz pa sem odšel v taborišče, da sporočim uspeh intervencijo in da ugotovimo, koliko beguncev bi sc želelo vrniti prostovoljno. Prijavilo ec jih je okrog 200. Ko jo po deseti uri zvečer prišel major V. Barre v taboriščno pisarno, je tam našel zbrane vse člane taboriščnega obora, ki so se mu iskreno zahvalili za uspešno posredovanje glede vračanja beguncev. Bil je ganjen, °či so se mu zasolzile. Sporočil jc, da bodo begunci, ki sc žele prostovoljno vrniti v Jugoslavijo, odposlani šele 2. ali 3. junija. Nato nas je okrog °naj ;te ure zvečer prepeljal z avtom v tovarno, da bi nas no ustavljale nngleške straže radi pozne uro, sam pa sc je vrnil k Lt. Amesu, da mu sporoči število prostovoljno vračajočih se beguncev in nato v Celovec. 3. junija (v nedeljo) jc odšlo v Jugoslavijo okrog 200 beguncev in sicer okrog 100 Slovencev, ostali so sc skesali, okrog 100 pa Hrvatov in Srbov. Odpeljali so sc na 40 slovenskih vozovih s konji preko Ljubelja. Tu drn jc prišel tudi črnogorski četnik, ki jc ubežal iz Radovljice, kjer so na mostu komunisti postrelili okrog GOO Črnogorcev in Srbov, ki so bili Poslani s prvim transportom s Koroškega. Marraviii smo zapisek in ga v uriglcščini predložili angleškim oblastem. Takih beguncev in zapisnikov jc hilo prihodnje cini še mnogo. Major Barre mi je v nedeFo tudi naročil ,naj bom prihodnji dan, 4. junija gotovo v taborišču, ker obišče taberišče neka visoka osebnost. 4. junija 1945. V ponedeljek okrog enajsto uro mi jc major Barre spo-r°čil, da pride okrog dvanajsto ure v taborišče ficldmarshal Alcxander sam. Naj bom kje blizu, da bom na razpolago, ker bo najbrže želel z menoj govoriti. Naj mirno odgovarjam na vprašanja, zraven pa lahko povem želje beguncev. Ni bilo časa, da bi sestavil kakšno pisano spomenico ali da bi se Posvetoval, kaj naj povem. V mislih sem si sestavil važnejše točke. Okrog poldne je bilo javljeno, da ficldmarshal prihaja. Pri pisarni, °b poti sko::i taborišče, smo ga čakali major Barre, jaz, miss Balding in uiiss Philips, ki sta sc veselili, da bodeta videli prvič v življenju „a real ficldmarshal". Bil jc lep sončen dan. Pripeljalo sc je kakih G avtomobilov z oficirji. Na tretjem se je pripeljal Ficldmarshal Viscount Harold AIc>:ander, Commander in Chief Mc- ditcrranezn Area, ki je dal ustaviti avto pred našo skupino. Stopil je iz avtomobila, pristopil k majorju Barrcju, ki mu je raportiral in nato nas predstavil. Nato je fcldmaršal okrog 20 minut govoril z menoj, kot zastopnikom slovenskih beguncev. Moral je biti že precej obveščen o nas in naših težavah. Imel sem vtis, da želi, da mu sam povem, kaj nas teži in kaj želimo, zato sem kar začel govoriti, približno sledeče: „1 am doetor Valentin Mcršol, a Slovenc physician, but no politician. I was serving in the First Wcr’.d War cightcen mcnths under the English command. Nov/ as the representative of the Slovenc:; refugces I am asking you, Sir, for your piotection andh help for the Slovenes who came over the mountains Karavanke because they are anticomunists, as well as for the other Jugoslav refugces. Wc are asking specially for your kind order, that the Slovenc and other Jugoslav refugces vvill not bc sent back to Jugoslavia, because they vvould be there imprisonned, martyrcd and killed. According to the informations received frem persons who escaped, wc know that many of the Slovenc homeguards who in the last week havc bcen sent back to Jugo-slavia, havc been martyred and killed vvithout any trial at ali. Thcse homeguards never fought. against the Allies, on the contrary they saved the Allic-i pilots and helped him vvhenever thcy could. They fought only against communists who in Slovenia and in other parts of Jugoslavia behaved themselves like robbers and murderers." „Jaz sem dr. Valentin Mcršol, slovenski zdravnik, a ne politik. Služil sem v prvi svetovni vojni 18 mesecev pod angleškim poveljstvom. Kot zastopnik slovenskih beguncev Vas sedaj prožim, gospod fcldmaršal, za vašo dobrohotno zaščito in pomoč za Slovence, ki so prišli preko Karavank, ker co antikomunisti, kakor tudi za ostale jugoslovanske begunce. Posebno pa Vas prosim, da blagovolite odrediti, da slovenski in drugi jugoslovanski civilni in vojaški begunci r.c bodo vrnjeni v Jugoslavijo, ker bi bili tam zaprti, mučeni ali celo ubiti. Na podlagi informacij prejetih od oseb, ki co ubežale, vemo da je mnogo slovenskih domobrancev, ki so bili tekom zadnjega tedna vrnjeni v Jugoslavijo, bilo mučenih in ubitih brez kakršnegakoli predhodnega sodnega postopka ali sedbe. Ti domobranci sc niso nikdar borili proti zaveznikom, nasprotno, oni so reševali zavezniške pilote in pomagali zaveznikom, kjerkoli so mogli. Borili co ec samo proti komunistom, ki co >:e v S"ovcr.iji in drugih delih Jugoslavije obnašali kot roparji in morilci." Na to bo .ode je fcldmaršal Alexandcr vprašal: „Ho-.v do you Imow that the soldiers havc bcen killed?“ (Odkod vi veste, da so vaši vojaki bili ubiti?) Odgovoril ccm: „We are informed by people who czcaped, returned o ver the mountains and gavc evidence/' (Obveščeni smo potom oseb, ki r.o ubežale, co vrnile preko gera in podale izjavo). Dalje mo je vprašal fcldmaršal: „From whcrc d id you camc?“ (Odkod pa ste prišli ?) Pokazal sem zemljevid Slovenije, mesta in vasi Gorenjske, Kranj, Tržič, Ljubelj in cesto prek ■« Karavank do Vetrinja. iNa njegovo vprašanje, odkod sem, som mu moral pokazati tudi mesto, kjer sem rojen. „What are the mayori(j of thc refugeca?” (Kaj je vei.na beguncev — po poklicu?) Odgovoril sem mu: „Thc mayority are farmera from Slovcnia, who eseaped fearing thc murdering comunists." (Večina beguncev so slovenski kmetje, ki so ubežali iz strahu pred komunističnimi morilci.) Nadaljeval sem: „1 am thanking you, Sir, and thc other Ilritish au-Ihorilics for ali hclp and assitcncc, given to us till procent time, but vre ure asking you for asyluin, protcction and hclp, also in thc future. Plsase, let us remain herc in Vctrini, do not sent us back to Jugoslavia, what for many oV us would mcr.n torture and dcath.“(Zahvaljujem se Vam, g. feld-maršal, in drugim angleškim oblastem za vso pomoč in podporo do danes. Mi Vas prosimo za azil, zaščito in pomoč tudi v bodoče, prosim, pustite nas tu v Vetrinju, ne pošiljajte nas nazaj v Jugoslavijo, kar bi za mnoge med nami pomenilo mučenje in smrt.) Feldmaršal je nato rekel: ,,As far as I am concerncd you can remain herc at Viktring. Pleasc rest essured that wc will hclp you and your pco;tlc.“ (Kar sc mene tiče, Vi lahko ostaneta tu v Vetrinju. Bodite prepričani, da bomo Vam in vašim ljudem pomagali.) Feldmaršalu Alexandru sem se prisrčno zahvalil za ljubeznivo obljubo in pomoč. Medtem nas je neki angleški oficir fotografiral. Nato je feldmaršal Alexander stisnil roko meni, majorju Barreju in obema sestrama Angleškega Rdečega Križa, sedel v avto in se odpeljal dalje po taborišču, da si ga ogleda. Z njim sc je odpeljal tudi major Barrc, ki mu je razkazoval taborišče. Prišel je prihodnji avto, ki sc jo ustavil. Adjutant feldmaršala si je zapisal mo'o ime ter osebne podatke ter sc nato odpeljal. Feldmaršal si jo ogledal naše taborišče ;n naročil, da se morajo naše stanovanjske razmere zboljšati. Bil je zelo zadovoljen s čistočo taborišča ,kljub sicer neugodnim razmeram. Odpeljal sc je pri drugem koncu taborišča. Pozneje so mi major Barrc in obe sestri Ang. Rdečega križa, Miss Balding in Miss Philips čestitali, da sem dobro govoril in da so za enkrat begunci rešeni, ker angleške oblasti bodo gotovo izpolnile, kr.r je feldmaršal obljubil. Istega dne, 4. junija 1945, ob sedmi uri zvečer je komandant vojaškega taborišča Lt. Amcs dobil nujno povelje s sledečim besedilom: Junc 4, 1945 New Army policy rcapectivc Jugoalavs cfc tivc fortlnvich: L No Jugoslavs wil! bc retumed to Jugoslavia or handed over to Jug. trcops against their will. 2. Jugoslavs who bore arms against TITO vvill bc trcated as ourrendered pcrsoncl and scnt to Viktring Čamp at disposal; further instructiorks awaited. 3. Ali this personel will bi regarded as displaccd personel and ultimately routcd via Italy. 4. No cvacuation from Viktring TFO. Nov armadni postopek glede Jugoslovanov veljaven v bodoče: 1. Noben Jugoslovan ne bo vrnjen v Jugoslavijo ali izročen Jug. četam proti svoji volji. 2.. Jugoslovani,ki so se borili proti TITU, sc bodo smatrali kot osebe, ki eo ec predale ter bedo poslani v Vetrinjsko taborišče na razpoloženje, v pričakovanju nr.daljnih navodil. 3. Vse to osebe sc bodo smatrale kot preseljene osebe in bodo končno napotene v Italijo. 4.. Nobene izpraznitve Vetrinjskega taborišča. Gornja odredba fcldmaršala Alcxandra jo ne samo v polni meri potrdila odlok, ki ga je sporočil major Johnson 31. maja, da civilisti ne bodo poslani proti njihovi volji v Jugoslavijo, ampak je tudi pomenila rešitev Jugoslovanov, ki so sc borili proti Titu. Nanašala sc je ne samo na Slovence. ampak tudi na veo Jugoslovane, torej tudi na Hrvate in Srbe, ki so bili s to odredbo rešeni nasilne vrnitve. Že sam začetek odredbe je značilen: „iXcw Army policy“ — „Nov armadni postopek”. S tem sc potrjuje, da je prej obstojalo drugačno postopanje z Jugoslovani: nasilno vračanje. Da je odredba bila dana v zvezi razgovora fcldmaršala z menoj, sledi še posebno iz 4. točke, ki govori, da sc Vetrinjsko taborišče ne bo izpraznilo. Jaz ccm namreč poleg drugega prosil za to odredbo iz razloga, ker so slovenski begunci bili takrat, zelo razburjeni in Angležem niso verjeli, tako da bi cc ob cventi;e!ni odredbi, da ec ima Vetrinjsko taborišče izprazniti, velika večina beguncev razbežala iz strahu, da je preselitev samo pretveza, v resnici pa bi nas Angleži izročili komunistom. G to edredbo fcldmaršala Aleksandra so bili rešeni ne camo Slovenci v Vetrinju (ca. 6000), ampak tudi vri Jugoslovani, kjerkoli na teritoriju angleško armado, pa bodisi da eo bili v taboriščih ali izven njih. Upoštevajoč, da so bili I. 1945 jugoslovanski komunisti zelo krvoločni, je bilo z gornjo odredbo gotovo rešenih smrti vsaj polovica slovenskih in ostalih jugoslovanskih beguncev v Avstriji in drugih državah, kar bi znašalo več tisoč jugoslovanskih življenj, mnogi drugi pa eo bili rešeni ječe in prisilnega dela. 18 junija 1945 je zapustil Vetrinjsko taborišče za Slovence tako zaslužni major P. H. Barre in odšel na drugo službeno mesto. Poslovili smo ne od njega s petjem pevskega zbora in hvaležnimi besedami. Bil jc ves ganjen. Vetrinjsko taborišče je prevzel nato angleški major Bell, ki je bil po dobroti in značaju zelo podoben majorju Barreju. Bil je z nami do 29. junija 1945, ko smo se preselili iz Vetrinja v begunska taborišča Pevgcz-Lienz, Spittal, št. Vid ob Glini in Judenburg. Ob priliki te preselitve se je mnogo slovenskih beguncev razbežalo, ker niiso zaupali Angležem, češ, zopet vozijo begunce v „Italijo“. Vsi pa smo budno pazili, kje in kam ne vozimo, da se ne bi »pomotoma" kam drugam pripeljali. Vendar smo to pot prišli na prava mesta, kamor so tudi oni, ki so se razbežali, kmalu prišli za nami. Objavljeno v Zborniku Svobodne Slovenije 1951. CinspoKvetbka hvalnica Dr. Tine Debeljak je za lansko proslavo 29. oktobra pripravil staro obredno pesem, ki jo je pelo slovensko ljudstvo ob izvolitvi in umestitvi svojega kneza na knežjem kamnu in v Gosposvetski cerkvi. Ta obredna pesem, ki jo dr. Debeljak imenuje »Gosposvetska hvalnica" se glasi takole: Čast in hvala Vsemogočnemu, ki je ustvaril nebo in zemljo, da je dal nam in naši deželi kneza in gospoda po naši volji. Dr. Debeljak je objavil to »Gosposvetsko hvalnico" v Svobodni Sloveniji dne 20. februarja 1969 in pristavlja: Slovenci nimamo podobne religiozne patriotične staroslovenske himne, ki bi zajela tudi današnjega človeka kot cerkvena narodna himna. Ali ne bi mogla postati to ta Gosposvetska hvalnica? Izraža vero v Boga Troedinega Stvarnika, ter se ljudstvo zahvaljuje za narodne vladarje. Istočasno lahko tudi prosi zanje. Kaj bi bilo lepšega za cerkev na naše narodne praznike! Na prošnjo dr. Debeljaka je prof. Jože Osana uglasbil Gosposvetsko hvalnico v dveh oblikah: 1. kot več ali manj enoglasno ljudsko petje v slogu srednjeveške hvalnice, ter 2. isto melodijo, pripravljeno za slavnostno zborovsko petje. Gosposvetska hvalnica se je pela ob zgodovinsko religioznem državniškem dejanju. Nai zopet postane naša religiozna narodna himna! Dne 16. aprila je bi! operiran poveljnik domobranskega udarnega bataljona g. Vuk Rupnik. Operacijo je srečno prestal. Želimo, da bi čimpreje okreval in s podvojeno silo nadaljeval delo med slovenskimi protikomunističnimi borci. KAREL MAUSER 3.8.1 Č TISKA IN BESEDE Ob 120-lelniei smrti nesnih«? dr. Fr. Prešerna Na Svečnico, dne 2. februarja letos 'c imel na sestanku DSPB v Clevelandu predsednik Zveze DSPB pisatelj Karel Mausor naslednji govor, katerega bi si moral vsak Slovenec vtisniti globoko v srce. Opomba uredništva. Praznik luči Svečnica je danes, praznik luči. V cerkvi, kakor veste, blagoslove sveče. Med molitvami tedaj je tudi ena, ki čudovito lepo pove, kar bi vam rad danes, dragi prijatelji, povedal tudi jaz. Takole sc glasi: Vsemogočni, večni Bog, ki si zapovedal po svojem služabniku Mojzesu pripraviti najčistejše olje za svetilke, katere naj bi vedno gorele pred tvojim obličjem, izlij dobrotljivo na te sveče milost svojega blagoslova in naj tako dajejo svetlobo na zunaj, da po tvoji darežljivosti tudi v naših dušah nikoli ne ugasne luč tvojega Duha. Luč je življenje, ob njej se vidimo, ob njej se spoznavamo. Takoj prve besede ob stvarjenju sveta so besede o luči, — V začetku je B'og ustvaril nebo in zemljo. Zemlja pa je bila pusta in prazna in tema je bila nad brezdanjim vodovjem in duh bržji je vel med vodami. Bog je rekel: Bodi svetloba. In bila je svetloba. Bog je videl, da je svetloba dobra. Bog je torej ločil svetlobo od teme. In Bog je imenoval svetlobo dan in temo je imenoval noč. In bil je večer in bilo je jutro — prvi dan. Poleg trske, ki je bila v davnih časih našim prednikom edina luč, je sveča gotovo med preprostimi lučmi, vendar je postala velik simbol, tako velik, da mesec februar, v katerem je Svečnica, posvečamo dobremu tisku in dobri besedi, ki sta v prenešenem pomenu tudi luč in svetloba. Prav za voljo tega se mi je zdelo prav, da ne gremo mimo tega spomina. Tisk, beseda je danas bolj kot kdajkoli velesila, ki je v naših rokah pa tudi v rokah naših sovražnikov, v rokah tistih, ki žele, da bi bili ljudje boljši in v rokah tistih, ki bi iz ljudi radi napravili stroje, ponižne izvrševalce svojih zlobnih namenov. In še nekaj je, kar me je gnalo k temu predavanju. V tem mesecu, na dan 8. februarja, bo poteklo 120 let, kar je v Kranju ugasnila Slovencem velika luč lepo domače besede — pesnik France Prešeren. Vem, da se tega dogodka v naši slovenski skupnosti ne bo spomnilo veliko ljudi. Zakaj ne bi mi, ki bomo danes govorili o luči tiska in besede, vpleli njegov spomin v naše razmišljanje ? Luč tiska Od besede do tiska, dragi prijatelji, je bila dolga pot. Ko danes vzamemo v roko knjigo ali časopis, sc nam zdi vse tako naravno, vse tako enostavno. In vendar, na začetku je bila samo beseda, od ust do ust govorjena. Izgovorjena jo bila in jo cdšla. Živela je morda nekaj časa v izročilu, toda !'c je spreminjala; taka, kakor je bila v hipu, ko je bila izgovorjena, ni bila več. Nihče je ni znal zapisati, nihče je ni znal v črki obraniti. Ute že kdaj pomislili, kako čudovito je občutje, da iz črk lahko ponovite, [mr je prod stoletji rekel dober, svet človek, kar je povedal učenjak, kar je mimokrede povedal preprost človek pa sc je nekomu zdelo vredno besede zapisati ? Iste besede, pred stoletji izrečeno, ostanejo živo, niso se spremenile, ostalo so, kakor so bile povedane. Mi vsi premalo razmišljamo, vse premalo se ustavljamo ob bistvu stvari, ne gremo na globoko in ne poskušamo priti do korenin. Prav ža- lijo tega je toliko našega gledanja le površno precenjanjc, zavoljo tega smo pri tolikih stvareh brez čustev in brez spoznanja. Prva zapisana slovenska beseda sega tisoč let nazaj, zapisal jo je menih tam pri Vrbskem jezeru in danes ta zapisek imenujemo brižinski spomeniki. Zdaj pomislimo, kakšna je bila pot od prve zapisane besede do prve tiskane. Pomislimo na rokopise, z gosjim peresom napisane in z lepimi ornamenti okrašene in tja do prvih lesenih črk, na katere je bilo mogoče odtisniti le nekaj knjig in so bile črke nerabne. Pomislimo na Guttenberga, ki je izumil prvi, dober tisk, na njegove preproste stroje in mi današnje, ki so že pravo čudo. Kako strašno dolga je bila pot od besede, ki je šla od ust do ust pa do besede, ki nam spregovori takoj kakor brž odpremo knjigo ali razgr- nemo časopis, kakor hitro odpremo radio ali televizijski aparat. Kakor je izum smodnika, docela spremenil način vojskovanja, tako je izum tiska spremenil človekov duhovni svet. Srednjeveška zaprtost je dobila razpoke; ideje, ki so bile doslej zelo vezane na kraj nastanka, so mogle 8 knjigo potovati drugam, če pogledamo samo k nam, v dobo luteranstva. Primož Trubar, izgnanec, ic takoj doumel, kaj more s tiskom in z domačo besedo doseči. V sodih so romale knjige iz tujine, abecednik, cerkvene pesmi, Postili je. Ničesar ni bilo mogoče postaviti v bran tej strašni sili. Katoliški tabor je to uvidel in protireformacija je začela z isto potjo. Danes si brez tiska sveta ne moremo več predstavljati. Pomislite samo, kaj bi bilo, ko bi na mah ne bilo knjig, ne časopisov. Ko bi prenašali novice sli kakor nekoč. Nemogoče življenje. Tisk je danes velesila in nujna potreba kakor kruh. človekovo duhovno obzorje danes ni mogoče zastrti z nobeno stvarjo več, človekov duh želi dojeti vse, kar je mogoče. Svet je danes odprt na vse kraje in konce, odpira Ke celo vesolje. In v tak»m svetu more človek živeti le tedaj, če se ne čuti omejenega, če ve, da more stvari, ki jih sam ne more razvozljati, pregledati in razvezati s pomočjo tistih, ki jim je to uspelo. Že takoj na začetku smo rekli, da sta dober tisk in dobra beseda luč in svetloba. Poglejmo to od blizu in premislimo, v čem je dejansko moč te luči. Tisk nam odkriva duhovni svet Vprašanje duhovnosti je tudi vprašanje dobre besede, dobrega tiska. Da je med nami danes toliko narobe, je krivo nezavestno bezanje ljudi v nemir. Hrepenenje v mir vodi samo po eni poti — po poti duha. Naša zagledanost v zunanjost nas iz leta v leto bolj in bolj ločeva od bogastva duha. Nič več se ne zavedamo, da brez duhovne osnove nič nismo, da brez nje izginjamo v vsakdanji ničevosti, da postajamo prazni. In kar je čudno —-vsi imamo isti izgovor: Za knjigo, za dobro revijo, za dober časopis nimamo časa. Votli se ne samo naše osebno življenje, votli se življenje cele skupnosti. Prerez, če bi ga danas napravili, bi pokazal obupno revščino našega duhovnega življenja. Pod površino ni več veliko. Vsaka skupnost naj bo taka ali taka, ki misli, da je mogoče duhovno bogastvo nadomestiti z zunanjim, marsikdaj plehkim sijem, je na poti v mrtvašnico. Saj nazadnje se o dul.u marsikdaj govori, z lepimi besedami in z lepimi frazami. Toda ne pozabimo, da je za spoznanje pravega duha najbolj vidno znamenje — 'volja. Volja namreč iz resničnega duha izvira, iz njega raste. Kjer je le govorjenje o duhu, pa se volja ne pokaže, je tisti duh beden in reven. Tak duh skupnosti iz životarjenja ne bo dvignil. Verjemite mi, da sem v zadnjih letih marsikdaj premišljal, kje je korenina nerganja, obotavljanja, praznega govorjenja, kje so korenine velikih načrtov, ki so v oblake naslikani. Vedno sem se z vsake poti takega razmišljanja vrnil k isti točki: Edina trdna skala, na kateri bo obstalo vse, kar bo iz nas zraslo, je duh. če brez tega gradimo, če brez tega sanjamo in v sanjah delamo načrte, bo vse postavljeno na pesek. Prišli smo v čas, v tisto najbolj nevarno dobo, ko smo duha pričeli zamenjavati s tehniko in se nam celo zdi, da smo na pravi poti. Koliko jih je še med nami, ki bi vsaj v soboto ali nedeljo zvečer segli vsaj za pol ure po dobri knjigi ali dobri reviji ? Ali če vzamem bolj na široko: Koliko jih je, ki bi, recimo, ko hodijo na pomladne ali poletne izlete, še znali odpreti knjigo narave, to knjigo božjih čudežev, to knjigo lepote v drobnih stvareh? Koliko jih je, ki bi vsaj tu znali brati o čudovitosti duhovnega bogastva? Mar ni resnica, da se še tu zgubljamo navadno le v vpitju, marsikdaj v pijači in navadnem golem veselju. Ne damo duhu niti tu, da bi precenil drevo in njegove skrivnosti rasti, travo in cvetje v njej, oblake, ki potujejo po nebu. še tu vidimo samo zunanjost brez vsebine. Kako, dragi moji, ne bi postali prazni in puhli ? če stvari in dogodkov ne gledamo z duhom, stvari in dogodki zgube vsebino, vse postane samo zunanjost, samo okvir. Tisk nas plemeniti Druga velika vrednost dobrega tiska in dobre besede je, da nas plemeniti in dela boljše. V borbi z življenjem, v skrbi za vsakdanji kruh smo vsi nujno na isti poti — nostajamo trdi. Zavoljo tega delamo svet še ožji in še bolj robat. Pomislimo samo, kako je po fabrikah. Trd človek ob trdega udarja kakor da plemenitosti na svetu sploh ni več. Vse okrog nas Je v begu za dobiček, čustva so odrinjena nekam daleč, vsak gleda nase. Tako strašno lahko je zgubiti duha v tem surovem življenju in misliti samo na kruh. Dobra knjiga, lepo zapisana beseda in misel so kakor blage roke, ki ti brez nasilja obrnejo pogled v duha. To ni beg pred surovostjo, ne beg pred dolžnostmi, to je samo počitek, v katerem moremo v sebi vzdigniti tisto, kar vsak človek ima v svoji naravi — biti dober, biti plemenit, pogledati v večnost, kjer so vse vrednote zbrane v tistem čudovitem siiaju, ki smo ga mi že pozabili, človek, ki zgubi odnos do dobre knjige, do dobre besede, nujno zgublja na človečnosti, odnosi do soljudi postanejo uradni, mrzli, na soljudi gleda samo še kot na ltruhoborce. Neznansko blažilna sila je dober tisk kakor je neznansko pogubna slab tisk. če danes odprete povprečni časopis z detajli kriminalnih dejanj, z dvoumno spolzkostjo, s pogrevanjem in napihovanjem zgodb, ki so v bistvu malenkostne, potem šele xlovek do kraja začuti, kaj dober tisk pri ljudeh lahko stori, kako ljudi lahko dviga, če gledamo na življenje kot resni ljudje, moramo priznati, da more biti lepo le ob plemenitih ljudeh, ob takih, ki se zavedajo, da samo s kruhom ni mogoče živeti, da večnost iz vsakdanje dejavnosti ni mogoče izključiti. In tu, prav v tem je bistvo dobrega tiska, dobre besede: življenje prikazuje pod vidikom večnosti. Ne prikazuje človeka samo v središču dogodkov, ne slika ga samo kot grabcža za ugodnostmi, temveč ga podaja v celoti, z dušo in telesom, kot človeka, ki ni odgovoren za svoja dejanja samo pred soljudmi, pred sodniki in oblastniki, temveč tudi pred večnostjo. Prikaz življenja v dobri knjigi, v dobri povesti, v dobrem romanu, prikaz življenja po dobrih revijah in časopisih je resnično življenje in tudi če je prikazano iz umazanega izseka življenja, je prikazano tako, da ne krivi resnice, še manj pa na način, ki bi pokončeval lestvico vrednot. Koliko je na žalost danes pisanja, v katerem je zločinstvo že skoraj junaštvo, upiranje pošteni, legalni oblasti zmagoslavno dejanje, upiranje Cerkvi začetek nove dobe. Vse to, napihnjeno in izmaličeno, okrašeno s frazami o svobodi vesti, o svobodi človeškega dostojanstva in pod ne vem še kakšnimi frazami, se prodaja ljudem na vseh koncih in krajih. Danes sta dva, ki verujeta v to frazarjenje, jutri štirje in nazadnje se tistim, ki še stoje, zazdi, da so starokopitni, za časom, umaknejo se iz borbe in tisto, kar je napačno, zmaga. Kolikokrat se zgodi, da časopisje prinese samo pol resnice, zamolči pa tisti del, v katerem dogodek dobi čisto drug pomen. Koliko je danes časopisja, ki širi kot čisto resnico navadno govoričenje, ki se čez čas pokaže, da je bilo napačno. Kolikokrat je težko ali sploh nemogoče škodo popraviti. Na- migavanja, pretiravanja, zavijanja no spadajo ne v tiskano ne govorjeno bc::edo. Zato naj nam bo vsem veliko in sveto pravilo: Brez plemenitosti je življenje zelo oglate« in brez duha plemenitosti ni. Tisk med nami Tretjič, za na«- kot slovensko skupnost na tujem, zelo važno je: Čc svojega tiska in svoje dobre besede ne bomo podpirali, si bomo sami spodrezali slovenske duhovne korenine veliko pred časom. Da si bomo vsi na jasnem: Ne mislim govoriti ra časopise, revije ali knjige, ki so recimo meni najbolj pri srcu. Mislim na vse slovenske izdaje, ki trdno stoje na idealističnem svetovnem nazoru. Mnogo še imamo: Ameriška domovina, Slovenska država, Vestnik, Tabor, Svobodna Slovenija, Misli, Naša luč, Družabna pravda, izdaje Slovenske kulturne akcije, celovške Mohorjeve družbe, med čisto nabožnimi A ve Maria, Božja beseda, Duhovno življenje, Katoliški misijoni in še marsikaj. Vsega ne morem našteti. Dokler vse to stoji na idealističnem svetovnem nazoru, dokler obravnavajo človeka kot celoto z dušo in telesom, je to dober slovenski tisk Ni nujno, da se skladam z vsem, kar pišejo, zato imam kot svoboden človek vso pravico, da se odločim za tistega, ki je mojemu čutenju, mojemu gledanju najbližji. Jasno je, da vsak vsega ne more imeti, toda ne morem mimo tega, ker sem želel v zadnjem času že večkrat povedati. Mnogo je že slovenskih hiš, ki nimajo skoraj nobenega slovenskega časopisa več, ne revije, ne knjige. V zadregi je vedno isti izgovor: Pride predrago. Predrage so jim knjige Mohorjeve družbe, predrag jim je ta ali oni časopis, ta in ona nabožna revija. Postavim: Lahko si kupiš lep televizijski aparat za 600 dolarjev. Za mnoge je že premalo lep, stati mora 800. In še postavim: za ta prebitek bi lahko za deset let plačal vse, kar slovenskega časopisja v tujini izhaja. To je dejstvo in pribiti želim, tudi če me kamnate: Zavoljo komodnosti in razkazovanja smo ubili že mnogo duhovno lepega in še ubijamo. Za vzdrževanje duha, za vzdrževanje slovenskega duha je škoda vsakega centa, za osebno komodnost pa nobena žrtev ni prevelika. Tako zelo globoko se je to vraslo v nas, da sc močno bojim, da mnogim nobena, še tako lepa beseda ne pomaga. Z zamahom roke gredo mimo vseh. Pojdimo za 120 let nazaj! In ob tej misli, reči moram grenki misli, pojdimo za 120 let nazaj. Naj vam, dragi prijatelji preberem osmrtnico, ki jo je tedaj izdalo Slovensko društvo v Ljubljani in se takole glasi: Slovenskemu društvu v Ljubljani je dal gospod vodja narodne straže v Krajnji žalostni prigodek na znanje, da je naš slavni pesnik gospod France Prešerin dohtar pravice in c. k. pravdosrednik v Krajnji, 8. dan tega mesca ob osmih dopoldne, po dolgi bolezni in previden s smertnimi zakramenti umeri. Pogreb bo v raboto. 10. dan tega mesca, ob desetih dopoldne. Slavnimu možu poslednjo čast skazati, povabi slovensko društvo pri-jatlc in znanec rajnciga, vse ude slovcnskiga društva, in sploh vse domorodce, naj pridejo v saboto v Krajnj k pogrebu. V Ljubljani, 8 dan svečana 1849. S tole osmrtnico, drrg: prijatelji, pričnem drugi del tehle misli. Bilo bi namreč grdo, če bi v mesecu tiska ne spregovorili o človeku, katerega poezije so klasično delo v slovenski literaturi, o pevcu, ki je na čudovit način Pokazal kako gibljiva in zvočna je slovenska beseda. France Prešeren jo bil rojen 3. decembra leta 1800 v Vrbi na Gorenjskem. V kmečki hiši kakor mnogo talentov v tistih časih. V materinem srcu jo bila želja, da bi brihtni fant nekoč novo mašo pel, toda pot nadarjenega Franceta je bila drugam zarisana. Ko jo leta 1821 z Dunaja odhajal jurist Friderik Baraga, da vstoni v ljubljansko semenišče, je prihajal na Dunaj France Prešeren, da prične pravne študije. Dva velika moža sodobnika in kako razPčna pota! čas, v katerem sta živela, je bil še vedno čas janzenizma, ki je mrko Hotni svoje sence na celo javno življenje. Boril sc je z njim Baraga in boril se jo z njim tudi Prešren. Lic er vsak na svoj način, toda oba sta imela hude ure. Baraga ie odšel v Ameriko, Prešeren je ostal doma in telesno zlomi'en v Kranju končal svojo zemeljsko pot. če pogledamo v dobo pred Prešernom, smo Slovenci imeli edinega Pevca v Valentinu Vodniku, prvo povest smo pa dobili šele s Ciglarjevo Sreča v nesreči leta 1836 človekova čustva so morala biti pred javnostjo vklenjena v ozkost poučevanja, osebna hrepenenja, želje niso smele biti izražene kaker jih ie srce narekovalo. Prvi sc je vsaj deloma izvil iz tega obroča Valentin Vodnik v Pesmih za pokušnjo in v brambovskih pesmih. Ni dvoma, da je čas francoske Ilirije marsikaj janzenističnega premaknil iz temelja in da je to pustilo sled v Baragi in v Prešernu. In kar je za francosko dobo tudi značilno, slovenski jezik je postal bolj upoštevan in prišei v šole Čeprav so Francozi po porazu v Rusiji morali zapustiti slovenske kraje, se je njih delo v treh letih poznalo in v dušah mnogih ostalo. Trinajstletni France Prešeren je tedaj pričel šolanje na ljubljanski gimnaziji. ' Leta 1828 je Prešeren dokončal svoje pravne študije in stopil v življenje. Stopil pa je vanj s strašno rahlo dušo. Čustvovanje je preraščalo razum, za vsakdanje skrbi ni imel pravega smisla, misel na denar mu je bila daleč. Hodil je s srcem na dlani in to mu je prineslo bridkost za bridkostjo. Pel je iz srca, videl je samo lepoto, ljubezen in svoje razočaranje. V eni izmed gazel je takole zapel: Kdor jih bare. vsak drugače pesmi moje sodi. eden hvali in spet drugi vpije: Fej te bodi. Ta veli mi: poj sonete. Oni: poj balade. tretji bi! bi bolj prijatelj Pindarovi odi. Bo prijeten morebiti temu glas gazelic, oni ho pa rekel: Kaj za Vodnikom ne hodi? Razuzdanim bodo moje pesmi prenedolžne, al tcrcjalke poreko, da jih je vdihnil zlodi. Jaz pa tebi sami, draga, želel sem dopasti, drugih nisem prašal, kaj se jim po glavi hlodi. Edini, res globok prijatelj, ki ga je Prešeren imel, je bil njegov sorojak iz Žirovnice, Matija čop. Ko je julija 1835 Matija v Savi utonil, se je Prešernovo življenje nalomilo. Tri leta za tem se je poročila Julija Primc, Prešernova sanja, ki mu je navdihnila Sonetni venec. V svoji razboleli duši se je Prešeren pričel umikati življenju, človek ima občutek da bi se rad rešil v čisti duhovni svet, kar v Krstu pri Savici tako čudovito prihaja do izraza. Njegov beg iz življenja — celo telesno je hotel ubežati in se je ob neki priliki v Kranju obesil, pa so ga rešili — pa se mu nikoli ni prav posrečil, zakaj čustva v njem so tako vrela, da je v čudni omotici hodil naprej. Mislim, da je čudovito lepo to sam povedal v pesmi Neiztrohnjeno srce. Grobarji prekopljejo grob in na dan se pokaže mrtvi mladenič, ki mu pa srce še utriplje. Takole se zamisli Prešeren: „To pevčevo srce je,“ star mož tam govori, ,-,ak bi bilo svetnika, bi mir mu dala kri. ■Svetost ne, pesmi večne mu branijo trohnet, ki jih zaprte v prsih nosil dokaj let. M: mu srce odprimo, pod nebom naj leži, da dan današnji prejde, da prva noč mini, da vstane drugo sonce, pripelje beli dan, spet zajt'-o ga poglejmo, ko mine zor hladan. Hladijo naj ga sapce, naj rosa pade nanj, naj sonce, luna, zvezde, kar so mu pevskih sanj pred vdihnile v življenju, prejmejo spet z njega, ak bo ta čas splahnelo, spet zagrebimo ga.“ Naredili so tako in narava, vetrc, rosa, sonce, luna in zvezde, ki so mu pesmi narekovale, so vzele nazaj, kar srce za življenje ni moglo povedati. Ko so grobarji spet prišli, so videli, da se je srce raztopilo kakor sneg v soncu. Ni bilo več kaj zagrebsti. Stodvajset let, dragi prijatelji, bo torej minilo, kar je pesnik Franco Prešeren umrl. Bilo bi neumno trditi, da ni imel napak kot človek. Mnogo. Njegova čustvena in čutna narava sta ga marsikdaj zapeljali. Dva nezakonska otroka, ki jima ni imel kaj dati, sprt z marsikatero duhovno gosposko, osamljen v hiši tam v Kranju, nabuhel od vodenice — vse to mu je grenilo ure, ko mu je voda počasi zalivala srce. Toda kot p.esnik, ki je s slovensko besedo zapel iz srca tako čisto in jasno, da so vsi prisluhnili, ker sami niso verjeli, da more domača beseda biti tako pevna, kot pesnik je ostal Prešeren ob vseh človeških napakah otrok. Velik otrok, ki je videl Čudež ob losni kaplji, ob pajčevini v jutru. In to, dragi moji, ga dela velikega. Gledal in pel je za vse Slovence, blodil in vstajal je za vse Slovence. Zato mrtev med nami živi že stodvajset let. Sklep Glejte, vsak umetnik ima svoj svet, svet duha, v katerega nosi bisere, ki skropcrc iz bolečin, iz vesel j in razočaranj, ki jih ima ta svet. Svet umetnika je čudovit svet, svet, ki ga je Prešeren v Glosi takole orisal: Koder sc nebo razpenja, grad je pevca brez vratarja, v njem zlatnina — čista zarja, srebrnina — rosa trave. Od tega jo Prešeren dejansko živel, od tega živi vsak umetnik. Dragi prijatelji, kratek sprehod smo napravili, sprchcd čez svet zapisane besede in sc skromno poklonili pred Prešernom. Mislim, da jo bila to naša dolžnost. Morala bi biti dolžnost vsakega Slovenca, ki svojo besedo, pred tisoč leti prvič zapisano, še ljubi. Naj bi februar, mesec dobrega tiska, ne šel mrtvo mimo nas. Prosimo,, kakor prosi molitev na Svečnico pri blagoslovu sveč: „Vsemogočni večni Bog, daj, da po Tvoji darcžljivosti tudi v naših dušah nikoli ne ugasne luč Tvojega duha." Brez duha, dragi moji, nič nismo — duh pa je v besedi. Ljubimo jo, spoštujmo jo, podpirajmo jo in branimo jo. ZADNJA MISEL Sam r.ckoč ostane vsak, stisnjen v prst, ko list odpadli, ki vetrovi co prignali ga skoz mrzel, civi mrak Sam nekoč topi ec vsak, tiho v prst po kapljah ginc, vse, kar bil nekoč je, mine, dokler ni kot dih lahak. Karel Mauser Dr. Miha Krek Kdo je podpisal Tlto-šubašieevo pogodbe in kdo je prodal Slovenijo komunistom? G. Louis Zaj .e iz Toleda (USA) je v ,,Taboru" štev. 4 (april 1969) zapisal: ,.S Tito-šubašidevo pogodbo, katero je podpisal kralj in takratna jugoslovanska vlada, sta bila tudi dva Slovenca: dr. Miha Krek, sedaj predsednik Narodnega odbora in Snoj France, kateri je šel 1944/45 med Titove partizane v Slovenijo." Kaj je resnica? Znana so dejstva, da je pokojni g. Franc Snoj bil član jugoslovanske vlade v begunstvu v Londonu le do 11. januarja 1942, in da sem jaz bil podpredsednik te vlade le do 26. junija 1943. Od 26. 6. do 10. 8. 1943 je bil edini Slovenec v vladi v Londonu kapetan boinega broda g. Kem, potem pa ni bilo nobenega Slovenca več v tej vladi, dokler ni vstopil dr. Drago Marušič, ki je takrat prišel iz Ljubljane v London. Po 26. juniju 1943 torej ni bilo nobenega slovenskega političnega zastopnika v jugoslovanski vladi v begunstvu v Londonu. Niti g. Snoj niti jaz nisva nikdar bila člana kako vlade dr. Ivana šubašiča. član te vlade je bil dr. Drago Marušič in prav kratko dobo tudi pokojni dr. Izidor Cankar. Sporazum Tite-šubašič je bil sklenjen in podpisan dne 16. junija 1944. Takole sc glasi: »Nacionalni komite osvobojenja Jugoslavije in predsednik jugoslovanske vlade sta sc sporazumela v naslednjem: 1. Kraljevska jugoslovanska vlada bo morala biti sestavljena iz demokratičnih, naprednih cementov, ki so niso kompromitirali v borbi proti narodno osvobodilni vojski, in iz takih, ki sc bodo še v bodoče borili proti skupremu sovražniku naše domovino, vendar tako, da se vse moči zedinijo v narodno fronto. Enaka naj bo dolžnost te vlado za prcskrbovanjc hrane za prebivalstvo Jugoslavije kaker tudi dolžnost, da usoglasi delo predstavništev v medzavezniških komisijah, za zaščito naših narodnih pravic in delo za kritje vseh potreb ljudstva, kakor tudi, da bo vse to delo v soglasju z narodno osvobodilno borbo v državi. 2. Narodni komite osvobojenja Jugoslavije in kraljevska vlada g. dr. šubašiča bosta odredila organe, ki bodo koordinirali sodelovanje v borbi proti sovražniku, v delu za obnovo države, v vodstvu zunanje politike in za ustvaritev čim prejšnjega edinstvenega zastopstva države. 3. Narodni komite osvobojenja Jugoslavije smatra, da v tem trenutku ni treba izpostavljati in zaostrovati vprašanja kralja in monarhije, ker ta ne pomeni nobene motnje za sodelovanje Nacionalnega komiteja osvobojenja Jugoslavijo in vlade dr. šubašiča, ker sta obe strani sprejeli, da bo ljudstvo po osvobojenju končno odločilo o ureditvi države. 4. Vlada g. dr. šubašiča bo izdala deklaracijo, v kateri bo: a) Priznala nacionalne in demokratske pridobitve, ki so jih izvojevali narodi Jugoslavije v teku svoje trilc nc borbe, s katerimi so postavljeni temelji demokratski in federativni ureditvi naše državne skupnosti in je izvedena začasna uprava države, kot jo je izvedel protifašistični svet narodnega osvobojenja Jugoslavije kot njen izvršni organ; b) bo dala polno priznanje narodnim silam, ki so organizirane v narodno osvobodilni vojski pod komando maršala Jugoslavije Josipa Broza Tita in obsodila vso izdajalec naroda, ki so javno ali prikrito sodelovali s sovražnikom; c) poslala bo poziv ljudstvu, da se vse borbene sile združijo z narodno osvobodilno vojsko v eno enotno fronto. 5. S svo'e strani pa bo Josip Broz Tito, maršal Jugoslavije, kot pred-eednik Nacionalnega komiteja osvobojenja Jugoslavije objavil izjavo o sode'ovr.n ju z vlado g. dr. šubašiča in bo ponovno naglasil, da Nacionalni komite ne bo v teku trajanja voskovanja načenjal vprašanja končne državne ureditve. Na svobodnem ozemlju Jugoslavije, 18. junija 1944. Za Nacionalni komite osvobojenja Jugoslavije predsednik Josip Broz Tito Predsednik kraljevske jugoslovanske vlade dr. Ivan šuhašič Kdor me ima za tako bedastega ali tolikega pokvarjenca, da misli, da bi jaz podpisal tak »sporazum*1 ali da bi ga kakor koli odobril ali nanj pristal, mi prisoja nenormalnost in n takim ne morem razpravljati. Jaz nisem nikdar v svojem življenja imel nobenega opravka z nobenim zastopnikom komunistične partije ali Titovega režima; le enkrat v letu 1963 v emigraciji sc je v stanovanju pojavil človek, ki ga nisem poznal, pa je rekel, da je kenzul jugoslovanske vlade. Sva kar hitro končala tako, da je vedel, da ni dobrodošel. Z nobeno stvarjo, z nobenim dejanjem, ki bi imelo opraviti s prenosom ali prehodom oblasti od nacističnih okupatorjev na komunistične nisva ,imela niti g. Franc Snoj niti jaz nik li nobenega opravka, razen, da sva proti vsakemu takemu dejanju posredovala, pojasnjevala, svarila, protestirala, kjer in kolikor sva mogla. Če bi bilo količkaj »•er? tisto, kar trdi Hinko Zupančič v isti številki »Tabora**, da smo mi koga (Slovenijo in domobranec) prodali komunistom, bi sc mi pač ne bilo treba potikati po emigraciji in bi pok. Snoju ne bi o treba presedeti sedem ir. v ječi. Snoj jo tes odšel v domovino po svoj: pobudi in na svojo odgovornost, proti mojemu navodilu in prošnji. Toda danes vem, da ic odšel tja pod vtisom utemeljenega upanja, ki ga je dobil pri razgovorih v Londonu z angleškimi predstavniki, da je to najučinkovi- tcjša pot, da ho rešil domobrance. V tem prepričanju in upanju je tvegal svojo svobodo in življenje, čeprav je bilo upanje morda naivno, danes, ko vemo, zakaj je odšel v domovino, je vse obsodbe vredno, da bi kdo metal kamenje nanj. Sovjetsha Husi Ut — resnični zmagovalec na Bližnjem vzhodu Danes je že jasno, da je bila Sovjetska Rusija edini dejanski in resnični zmagovalec v šestdnevni vojni v juniju 1967 med Izraelci in Arabci. Krepko se je vsidrala v Sredozemlju in ves arabski svet jo smatra za svojo pravo prijateljico. Nasser je nedavno izjavil: „Brcz Sovjetske zveze bi bili mi danes popolnoma brez orožja in prisiljeni sprejeti nasprotnikove pogoje." Sovjetska Rusija je torej brez večjih žrtev (nekaj zastarelega orožja je prodala ali darovala Arabcem) ob izraelsko-arabskem spopadu ubila na mah dve muhi: dobila je priložnost poslati svoje brodovje v Sredozemlje, kjer bo cdslej v naprej tudi ostala, in dobila je kopico — sicer vojaško ne prvovrstnih — prijateljev, ki posedujejo strateško važne in gospodarsko bogato (petrolej) ozemlje. Kolikšna je sovjetska ljubezen in zaupanje do Arabcev, jo razvidno zlasti iz tega, da poskušajo sovjeti v vseh arabskih državah spravi' i na vodilna mosta svoje zanesljive pri:atelje-komuniste. Ti komunisti že širijo načelo, da sc mora vršiti borba proti kolonializmu in imperializmu samo pod vodstvom delavskega razreda, ki ga seveda vodi "o komunisti. Komunistične stranke so sicer v arabskem svetu prepovedano, toda pravi, šolani komunisti so sc vrinili v vse politične stranke, v gverilske organizacije itd. in dejansko vodilo — ped vodstvom sovic'skih agentov — vse javno življenje, Arabske državo co že postalo satelitsko državo Sovjetske zveze. V Sredozemlju sc jo kljub izraelski zmagi razmerje moči spremenilo v korist Sovjetsko Rusijo. Sovjetom jo konflikt med Izraelci in Arabci zc’o koristil in ni brez osrovc mnenje mnogih politikov in diplomatov, da so sovjeti želeli imeli ta konflikt, da so ga spretno pripravili in ga obema strankama takorekoč vsilil’ da so sc potom z njim krepko okoriš1 ili. F. Z. - K. Slovenska levieia Socialistično usmerjen’" tržaški Slovenci, ki nočejo slediti pozivu slovensko komunistično stranke, da naj sc včlanijo v italijansko socialistično ali komunistično stranko, so ustanovili svojo posebno slovensko politično stranko, ki si jo nadela ime „Slovcnska levica". S tem so pokazali svojo naredno zavednost, kar nas veseli. Tudi nas veseli, da so odkrito nastopili kot politična stranka in ne ribarijo v kalnem, kar poskušajo nekateri Slovenci v zdomstvu. Jožo Mclahcr JALTA - ČEŠKOSLOVAŠKA - PA1SIS V zgodovini sc je že večkrat ponovilo, da so državniki in vojskovodje narakc popravljali z enakimi ali še z večjimi napakami. Prvi napačni sklepi Polj Lično škodo ali vojaški poraz povzročijo, ponavljanje napak škodo in poraz še utrdi in trajnost posledic podaljša. Ko je v drugi svetovni vojni razmerje sil na frontah s precejšnjo gotovostjo nakazovalo poraz sil osi — Nemčije in Italije — so se v Jalti ses'a’i voditelji zavezniških držav Povemo Amerike, Anglijo in Sovjetske zveze, da se pogodijo za vplivna področja po končani vojni. Jaltska pogodba sc je kar lepo čitala. V' sporazumu treh velikih sil je tudi bilo slovesno razglašeno, da si bodo osvobojeni narodi sami in svobodno v svojih državah izbirali obliko vladavine. Stvarna resničnost tajnih dogovorov jaltske konferenco pa je že v dnevih po proglašenem sporazumu zamrznila upanje v propagandno zajamčeno svobodo vzhodno evropskih narodov. 'JLa: glasi, pozivi in ukrepi ameriške in angleške vlade so razgalili pravo vsebino jaltske pogodbe, ko ro prisilili vse demokratično odporne Rile v okupiranih državah, da ec tudi one podredijo vodstvu komunističnih osvobodilnih front. Pogodbeno so združitev vseh odpornih sil proti okupatorjem označiti kot priznanje politično enakopravnosti komunističnim teroristom. Roosevelt in Churchill sta osebno pritiskala na legalno poljsko vlado v Londonu, da so vključi v komunistično vlado v Lublinu, in na legalno jugoslovansko vlado v Londonu, da sc vključi in prizna Titovo komunistično vlado AVNOJ. Daši v bistvu nemoralen in krivičen pritisk k sodelovanju z notomimi političnimi teroristi, ki so se pred in prav v času jaltskego sporazuma med prizadetimi narodi uveljavljali samo s krvavo morilskim strahovanjem vseh političnih nasprotnikov, hi sc vendar v taktiki in interesih mednarodne Politiko še moglo tolerirali tako nenačelno posilstvo volje narodov, če bi pri tem imeli veliki zavezniki tudi resno voljo s svojo avtoriteto jamčiti vse določbe pogodbe, vsako politično nasilje ustaviti in postopoma uvajati normalno polililno življenje. Ameriška in angleška vlada sta takrat zagrešili politično nasilstvo, Rta prisili l vzhodno evropske države, do so morale sprejeti vse določbe jaltske pegodbe, nista pa recipročno vezali Sovjetske zveze in komunističnih partizanov, da bi tudi oni izpolnievali svojo obveznosti. Tako so po dogovorih v Teheranu in Jalti ameriške in angleške vojaške oblasti s silo vrnile preko dva mili'ena beguncev iz baltiških držav, Sovjetske zveze, Poljske, Madžarske in Jugoslavije, ki so zaupali zaščiti zapadnih zaveznikov in njihovim obljubam o zajamčenih svoboščinah po porazu nacističnih okupatorskih sil. Amerika in Anglija sta vestno izpolnjevali samo svoj del pogodbenih obveznosti, zato sta soodgovorni in tudi sokrivi množičnih komuni- stičnih moritev po končani vojni, ker sta najprej r, pritiskom komunistom pomagali do zmage in jim potem še same izročalo politične nasprotnike v likvidacijo, r.e da bi zavarovale enako izpolnjevanje pogodbenih določb komunističnih oblasti. Amerika in Anglija sta tudi pripomogli k izgraditvi in utrditvi komunističnih diktatur, ker so jih kljub znanim krvavim likvidacijam in sovražnem nastopanju celo proti njim samim še izdatno podpirali. Ni še pozabljeno, da sta na svojih zasedbenih področjih v dogovoru s komunisti tudi strogo preprečevali protikomunistične aktivnosti beguncev iz komunističnih držav. Ker co zapadni zavezniki — Amerika in Anglija — prelomili slovesne proglase Atlantske karte in Jaltske pogodbe, je njih vojaška zmaga propadla v moralni poraz s popačenimi načeli povojne mednarodne politike. Logična neizbežnost talce komunistom prikupljive politike zapadnih velesil je sedanja defenzivna situacija svobodnega sveta, ker je njena nenačelnost tudi nje same na znotroj razkrojila. Napak ni mogoče z napakami popraviti. V jeseni 1967 co v Ameriki na televiziji prikazali življenje Nikite Kruščeva kot navadnega sovjetskega državljana. Ob tej priliki je Kruščev v intervjuju izjavil, da sta se cn in predsednik Eisenhower dogovorila o spoštovanju „status quo“ v vzhodni Evropi. Po dobrih 20 letih je torej predsednik Združenih držav trajnost Jaltske pogodbe potrdil in še podaljšal. To ie storil isti predsednik, ki je ob prevzemu predsedstva v prvem uradnem govoru zagotovil, da sc Amerika nikoli no bo sprijaznila z zasužnjenjem vzhedno evropskih držav. Take izkušnje nas živo opozarjajo, da co pri vsaki pogodbi prav tajni dogovori bistveno važni in odločilni in prav tajne klavzule pogodbeniki tudi najbolj pazljivo upoštevajo. Javni proglasi o edinosti in spoštovanju pravic so v glavnem le prikrivanje dejanske resnice. Na žalost moramo k njim prištevati tudi slovesne izjave Atlantske karte in razglašena zagotovila Jaltske pogodbe. Ko co 21. avgusta 1968 združene vojaško enote Varšavskega pakta pod vodstvom Sovjetske zveze vdrle v tovariško komunistično državo češkoslovaško, je sumljivi molk in pasivno zadržanje ameriške vlado mogel lo potrditi slukc, da je ameriška vlada bila o vojaški akciji proti češkoslovaški v naprej obveščena in so v Washingtonu imeli zagotovilo, da bodo vojaške operacije omejeno samo na zasedbo Češkoslovaško. Take sumnio utcmcliuic tudi dejstvo, da ameriško poveljstvo takrat ni odredilo stroge pripravljenosti za ameriške posadko v Nemčiji, kot je to storila Nemčija za svojo armado. Nerazumljivo ravnanje Johnsonove vlado neposredno po češkoslovaški krmi jc mogoče razumeti le s tolmačenjem, da so v ozadju bili tajni dogovori z obojestranskimi zagotovili za usluge in protiusluge. Sovjetska zveza in Zedinjene države Amerike sta istočasno imeli vsaka svoj hud glovobol: Sovjetska zveza — češkoslovaško, Amerika — Vietnam. Ne moremo si misliti kaj bolj logičnega kot da sta za vabo ena drugi ponujali olajšanje. Johnson jo žrtvoval češkoslovaško in po vsem sodeč tudi zagotovil Sovjetski zvezi, da Amerika r.e bo z izrednimi ukrepi, ki bi mogli Čehe vzpodbujati k daljšemu odporu, ovirala .normalizacije" položaja po zasedbi češkoslovaške. Zato je vkljub izredni napetosti in negotovosti, ki je oh invaziji v Češkoslovaško nastala v Evropi, z odredbo preprečil ameriškim obveščevalnim centrom zbiranje podatkov o vojaških operacijah in premikanju sovjetskih čet v vzhodnem delu Evrope. Pojasnilo takratnega zunanjega Uiinistra Ruska, da vlada ne more dovoliti, da bi ji CIA s svojim delovanjem na tistem področju mešala račune, ni puščalo dvomov, da sc vršijo oicd Moskvo in VVashingtonom zelo važni tajni razgovori. Tako je tudi bilo. Rusk in Gromiko sta sc v dveh mesecih po dnevu invazije v češkoslovaško Sedemkrat privatno sestala v New Yorku in Washingtonu. Najbolj vznemirljiva in značilna pa je bila Johnsonova prepoved vseh ameriških izvidnikih poletov nad vzhodno Evropo, ki hi kontrolirali premikanje soviet-skih čet. Zagonetno in naravnost neverjetno je bilo ravnanje ameriško vlade v situaciji, ko so obveščevalni centri evropskih držav ugotavljali, da je za boj pripravljenih sovjetskih sil na Poljskem zapadno od Visle štiri do Petkrat več kot za boj pripravljenih NATO sil, je CIA imela nalog, da sc *anje nič ne briga. Celo, ko so se 29. in 30. oktobra 1968 sestali v Mosi-tvi obrambni ministri držav varšavskega pakta in sc je tega sestanka udeležilo v"oč kot sto višjih oficirjev štabcv Sovjetske zveze in satelitskih držav, je direktor CIA dobil nalog, naj so ne vtika v ta vojaški sestanek, ker bo za informacije poskrbel State Deprrtamcnt sam potom rednih diplomatskih kanalov. Zaprepaščen ned takim postopanjem vlade je neki veteranski višji oficir Inteligenco Scrvica vzkliknil: Za Boga, z novimi direktivami za obiranje vojaških podatkov mi t^etiremo Rusijo kot našo zaveznico in ne kot sovražnika! Vzporedno z razvojem v Evropi je predsednik Johnson tudi odredil nove restrikcije za obveščevalna poročila iz Vietnama, ki so odtlej bila dostopna samo nekaj izbrancem v državnem in obrambnem tajništvu. Sovjetski voditc'ji nikoli ne govorijo o svojih obljubah in obveznostih, ki so jih na kakem tajnem sestanku zagotovili, da jih nihče potem ne more prijemati, ■ kadar jih prelomijo. Zato moremo sklepati le po reakciji ameriških državnikov, kaj so jim Rusi obljubili v povračilo za prepustitev češkoslovaške. Ni sc nam bilo treba ozirati samo na nenadno spremembo poročanja ameriških časopisov o možnosti miru v Vietnamu, ker smo tudi iz najvišjih mest vlade slišali namige, da bo v vojni v Vietnamu kmalu prišlo do važnih sprememb. Največji adut si je pridržal sam predsednik Johnson, ko je tik Pred ameriškimi volitvami objavil ustavitev bombardiranja Severnega Viet-Pama. Potem je predsednik Johnson nastopal v javnosti s tako nasmejanim in zadovoljnim obrazom, kot da ima podpisano mirovno pogodbo že v žepu. Vse ho kmalu v redu, napoti je samo še južnovietnamska reakcionarna vlada, ki sc noče uklcniti. Nc moremo si predstavljati bolj tragično klavcrnc kombinacije politične nenačelnosti, ki je zareči takega ravnanja Johnsonove vlade vrgla temno senco nezaupanja svobodnega cveta in zasužnjenih narodov na mirovna pogajanja v Parizu. Ameriški predstavniki, ameriški tisk, predstavniki komunističnega Severnega Vietnama in južnovietnamski komunistični partPani (Vietcong) so skupno nastopali pro' i vladi Južnega Vietnama, ki je odločno odklanjala sodelovanje s komunisti. Neskončno zavlačevanje mirovnih pogajanj v Parizu je gotovo bilo v načrtu sovjetskih dirigentov v ozadju. Kar naprej co dobro zalagali Severni Vietnam z najmodernejšim orožjem, sami pa co pridobili toliko časa, da so se nemoteno utrdili na Češkoslovaškem. Johnron je bil trdno p-epričan, da bo z izrednim državniškim uspehom zaključil svoje predsedništvo in triumfalno odšel s svetovno politične porornicc. Ameriška javnost pa je obsodila njegovo politiko z volilnim porazom, ram si je moral priznati, da so sovjetska zagotovila tudi njega speljala na spolzki led in tako je zapuščal Belo hišo z dvomljivim izgovorom: Ni :cm v vrem uspel, a nikdo nc more reči, da nismo poskušali. Češkoslovaška in drugi narodi za železno zaveso so ponovno bili prepuščeni zlim posledicam tajnih dogovorov jaltske pogodbe, ker je Amerika zopet v praksi pokazala, da še spoštuje ,,status quo“ in zato ne nasprotuje sovjetskemu gospodovanju nad državami vzhodno Evropo. Po gornjih ugotovitvah moremo pričakovali, da je bila sprememba vlade v Washingtonu sreča za demokratični svobodni svet. Sicer nas more upan"c tudi tokrat varati. Ne moremo re namreč iznebiti dvoma in nezaupanja v dve osebi, ki sta znani še iz Kcnncdyjcvc in Johnsonove administracije in ju jo Nixon pridržal ra dve kar važni poziciji. To sta: George Tialk kot svetovalca za povečanie ekonomskih, kulturnih in diplomatskih zvez 9 komuni ličnimi državami in Nieko’as Katzcnbazh, kot varnostni (secnrity) svetovalec Državnega tajništva. Znano je, da so komunisti s tema dverna kar dobro shninli. Vendar so od nastopa Nixonove vlade znaki za odločnejšo ameriško politiko precej vzpodbudni. Ko je N»con odredil pripravo novih načrtov glede sitnaciie v vzhodni Evropi, je privatno priznal, da je bil zel° vznemirjen nad šii.kim načrtom, ki ga je v to fvrho pripravil Johnson'|V zunanjepolitični svetovalec Wnlt Rostov. Ta načrt je bil omejen samo na direktivo, kako rc naj prepreči razširjenje češkoslovaške krize. Predsednik Nixcn je takoj po prevzemu vodstva ameriško politike dal vsem pristojnim vladnim izvedencem in Odboru za narodno varnost vedeti, da hoče biti pripravljen na vre cventualnosti. Ni izključil celo možnosti, da pride na Češkoslovaškem do podobnega upora kot na Madžarskem in jo treba že sedaj misliti, kakšno pomoč bi Združene države mogle nuditi, če hi so čehoslovaki uprli sovjetskim okupatorjem. Uuajmo, do Nixcn ni pozabil na svojo javno iz"avo po povratku s potovanja po vzhodno evropskih državah leta 1953: ..Predvsem moramo 97 milijonom ljudstva držav vzhodne Evrope ohranje- 'ati živo upanje v svobodo. To pomeni, da se moramo upreti vsakemu po-Bkuiu priznanja legalnosti in trajnosti komunistične dominacije teh dežel." To sovjetskem vdoru v češkoslovaško je iz brezskrbnega počivanja vznemirjen skočil pokonci tudi NATO. če bosta na vrsto prišli še Romunija in Jugoslavija, bo načet najbolj ranljiv obrambni sistem NATO držav. Zapadni državniki imajo svoje škodoželjno zadoščenje, da tudi sovje-*:orn na vrtu ne cvctcjo same rožice. Češkoslovaška so jim je zataknila v Rriu. S povsem p-avilno, toda zn čas preračunano politično potezo, da so Slovakom pon.agali do lastne federalne republike, so Kusi zaenkr.v- raz-il: še kar enoten cdpor. Ta trenutni uspeh je bil očiten, ko sc je stališče foškega ljudstva zbralo na trgu Sv. Venčeslava v počastitev samožrtvovanja študenta Jrn ValaJia, so Slovak' z malimi izjamami šli po svojih vsakda-nJ'n opravkih. Broz dvoma pa sc Čehi in Slovaki dobro zavedajo, da je njih u-°dn tako povezana, da sc bodo mogli rešiti samo s složnim nastopanjem. Sovjetske voditelje najbolj skrbi, da bo lonce vsak čas prekipel. Samo skozi majhno luknje re od zunaj vidijo v notranjosti Sovjetske z'ero nenavadni pojavi: ruski intelektualci javno zahtevajo več kulturne svobodo. Sovjetski oblastniki so izredno trdo kaznovali znane ruske intelektualce, ki so upali javno protestirati zoper zasedbo Češkoslovaške. Dobro Poučeni viri poročajo, da so skrivnostni streli na ruske kozmonavte v rc-sn|ci bili naperjeni na sovjetske komunistično voditelje. Skupina čeških učiteljev, ki je pred kratkim uradno potovala na nek pedagoški tečaj v Ru-S‘T> Jo nalctc’a na množične pogrebe ruskih vojakov, ki da so na češkoslovaškem padli v borbi s češkimi protircvolucionarji. Krste so bile vedno zaprto. češki učitelji so dobro vedeli, da na češkem ni takšnih borb, zato si Uiso mogli drugače tolmačiti, kot da s temi insceniranimi pogrebi skušajo s°vjoti potlačiti nevoljo ruskega ljudstva zaradi sovjetskega nasilnega nastopa proti bratskemu češkemu narodu. Čehom je prepovedano vsako dopisovanje s sorodniki in znanci v Sovjetski zvezi, in sovjetskim vojakom na 'cškem je prepovedan vsak kontakt s Čehi in Slovaki. Prav tako jim je zabranieno dopisovanje s svojci doma v Rusiji. Policijsko nadzorstvo v Sovjetski zvezi se je v zadnjem času zelo poostrilo, „da ohrani javni red v interesu izgraditve komunizma". Zaenkrat moremo samo ugibati, ali so ti novejši ukrepi sovjetske vlqde namenjeni le zavarovanju notranjih pozicij ali so to notranje priprave za nove izpade sovjetske armade. Ostri konflikti okrog Berlina so doslej vedno bili inscncirani za odvračanje pozornosti večjim in nevarnej-šim pripravam komunističnih namenov, če se bodo sile varšavskega pakta odločile, da si ped vodstvom sovjetske armade dokončno podredijo tudi Romunijo in Jugoslavijo, bodo po vsej priliki sedanji problemi jugoslovan-skih narodov malenkostni v primeri s spremembami, ki bodo nastale na Področju sedanje Jugoslavije. Ozemlja južnoslovanskih narodov od Slove-Pijo do Macedonije bodo dejansko izpostavljena konfrontaciji evropskih sil Nemčije in Italije proti Sovjetski zvezi in nobena od teh v preteklosti ni Upoštevala pravic manjših narodov. Likvidirali slovenska mornarica Hrvatski tednik „Danica“ ki ga izdajajo hrvatski (bosanski) frančiškani v Chicagu, je dne 8. januarja letos prinesla članek Karla Iliniča ,Jugoslavija v škripcu1*. Kakor že večkrat preje, tako je tudi v tem članku pokazala Danica svoje sovraštvo do Slovencev, kar je tembolj nerazumljivo, ko velja vendar za katoliški list. Kdor ima pregled nad slovenskim zdomskim časopisjem, dobro ve, da puščamo mi Hrvate popolnoma pri miru. Vemo, da so naši sosedje in zato želimo z njimi živeti v lepih sosedskih odnnčnjih. Zdi se pa, da nekaterim Hrvatom ni dosti za dobro sosedstvo. Ilinic piše med drugim, da je potrebno Jugoslavijo temeljito reorganizirati in nadaljuje, da je predvsem potrebno: „Prekinutj s politikom s ve za Srbe, Srbi ju, Sloveniju i Crnu goru.“ ..Likvidirati slovensku i črnogorska mornaricu.** „Pritegnuti Sloveniju na vladanja.** Kaj naj odgovorimo Iliniču na te stavke ? Vsi Slovenci — celo komunistični — dobro vedo, da komunistična beograjska centrala strahotno iz-žema slovensko republiko, da zanjo ni denarja, da je morala nekaj kilometrov železniške proge v Koper plačati SJovenija iz lastnih sredstev, da ni denarja za prepotrebno avtomobilsko cesto št. IIj—Gorica oz. Trst, da ni denarja za obnovo strojev v slovenski industriji, dočim se grade nove železniške proge, ceste in nove tovarne izven Slovenije. Ne samo krivično, naravnost zlobno je trditi da velja v Jugoslaviji načelo „vse za Slovenijo*'-Nasprotno je res, da ne dobi Slovenija niti polovico tega, kar morala po vsej pravici dobiti. Slovenija plačuje najvišje davke v Jugoslaviji. Pa Iliniču to ni dovolj-Zahteva, da se Slovenija pritegne še k večjemu plačevanju. Trd je Beograd do nas Slovencev, toda zdi se, da bi bil Zagreb pod vodstvom Iliničcv še vse hujši. Najbolj strahotna pa je Iliničcva zahteva po likvidaciji slovenske mornarice (kar zadeva črnogorsko mornarico, mu bodo verjetno že Črnogorci • sami odgovorili). Slovenc: smo tudi pomorski narod, odkar smo se naselili na sedanjem ozemlju. Kljub temu, da so si to obalo lastile tuje države, ki so bile Slovencem sovražne, smo Slovenci na tej obali obstali. Sedaj pa se je prvič v zgodovini zgodilo, da imamo Slovenci košček slovenske obale v svoji lasti (večji del je še vedno v tuji lasti). In na tem majhnem koščku smo začeli graditi svojo mornarico. Sedaj pa pride Ilinič in zahteva likvidacijo te slovenske mornarice. Ali Slovenci nimamo pravice do svojega prostora na soncu? Ali nimamo pravice, da se politično, gospodarsko in kulturno razvijamo tako, kakor je to nam prav? Zakaj ne bi mi Slovenci imeli pravice imeti svojo mornarico? Ali morda zato ne, ker je ta mornarica konkurent hr-vatski mornarici? Jutri ho prišel Ilinič z zahtevo po likvidaciji slovenske industrije, slovenskega turizma in sploh Slovencev, ker konkurirajo Hrvatom. Še na eno Iliničevo trditev moramo odgovoriti. Piše namreč, da se za Slovence javno govori, da mislijo na neko federacijo z Avstrijo. Kje je Ilinič dobil to informacijo, ne vemo. Pač pa dobro vemo, da ni ne Ramo nobenega slovenskega političnega delavca, ampak sploh nobenega Slo venca, ki bi hotel znova iti pod nemški škorenj in obnoviti avstrijsko monarhijo. Slovenci želimo biti svobodni in neodvisni od tujcev in bratov. Sramotno je to pisanje Karla Iliniča in žalostno je, da prinaša „Da-niea“ take članke. Naša tolažba pa je v tem, da vemo, da vsi Hrvati tako ne mislijo, kot je zapisal Ilinič. Rudolf Smersu PREJELI SMO RAZOČARANJA NAD IZSELJENCI Iz pisma, ki smo ga prejeli iz Ljubljane: „Visoki partijski krogi so zelo razočarani nad izseljenci in sicer nad starimi gospodarskimi izseljenci, potem nad novejšimi političnimi in tudi nad najnovejšimi, ki se podajajo v tujino zaradi zaslužka. Da je druga skupina izseljencev proti domačemu komunističnemu režimu in da mu dela neprilike, kjer le more, to je še razumljivo. Manj razumljivo pa je, da ne kažejo nobenega razumevanja za komunistični režim izseljenci prve in tretje skupine. Izseljenskega časopisja, ki bi trobilo v komunistični rog, skoraj ni več. Titovska društva so zaspala. Lansko leto je bilo samo še nekaj proslav 29. novembra in še te so bile zelo slabo obiskane. Vse podpore, ki jih daje režim, da bi pritegnil izseljence nase, nič ne pomagajo. Tudi obiski raznih umetnikov, oktetov, folklornih skupin in pevskih zborov nimajo nobenega pravega uspeha. Protikomunistična emigracija — zlasti slovenska — je izredno žilava in spretna. Vse to sem zvedel iz partijskih krogov. Mi v Ljubljani smo tega veseli in samo želimo, da tako nadaljujete in odpirate izseljencem oči. Komunisti se sicer zavedajo, da je vsak sezonski delavec za njih izgubljen, toda si ne morejo pomagati. Doma delavcev ne morejo zaposliti, zato jim morajo dovoliti, da gredo v tujino na sezonsko delo." SRAMOTNI PEČAT Slovenski (v kolikor so še sploh slovenski) komunisti na Tržaškem so si pritisnili nov sramotni pečat na svoje čelo. V boju češkoslovaške zoper moskovske tirane in okupatorje so sc postavili na stran okupatorja iz Moskve, česar niso storile niti italijanska, niti francoska in tudi ne jugoslovanska komunistična stranka. Ti tržaški komunisti slovenskega pokoloma so pokazali svojo narodno izkoreninjenost že s tem, da so sc včlanili v italijansko komunistično stranko in da pošiljajo svoje otroke v italijansko šole. Sedaj pa so pokazali še svojo človečansko izkoreninjenost s tem, da zagovarjajo nasilnega okupatorja svobodoljubnega bratskega češkega in slovaškega naroda. UBOGA „RODNA GRUDA" „Rodna gruda" je glasilo komunistične Izseljenske Matice. Je bogato ilustrirana pa vsebinsko prazna revija. V letošnji drugi številki ima tudi nekaj poročil o delovanju slovenskih izseljencev po svetu. Vsa ta poročila zavzemajo samo eno stran. Poročila so iz šestih držav. Vemo pa, da žive slovenski izseljenci v večjih skupinah najmanj v dvajsetih državah. Iz Argentine je objavljeno kratko poročilo, da se je odbor za proslavo 29. novembra preimenoval v odbor za ustanovitev jugoslovanskega časopisa. Drugih novic o slovenskih izseljencih v Argentini „Rodna gruda" nima. Ne ve, da imajo slovenski izseljenci v Argentini že ducat svojih časopisov in revij, dočim komunisti šele ustanavljajo odbor za svoj časopis; da je vsako soboto in nedeljo v Argentini, enako tudi v Združenih državah in Kanadi toliko slovenskih (seveda ne komunističnih) prireditev, da bi čisto kratka poročila o teh prireditvah lahko napolnila vsaj polovico „Rodnc grude". KJE PA SO DRUGI SLOVENCI? Predstavniško drušlvo Slovencev v Argentini „Zeki, zaradi katerih je njegova družina morala zapustiti lepo Slovenijo. V tem boju za svobodo vsega človeštva je izgubil svoje mlado življenje, toda sebi in slovenskemu narodu je postavil spomenik zavednosti, načelnosti in Poguma. Dobri Bog mu bodi pravičen plačnik. Očetu, materi in sestri Cvetki pa izrekamo svoje iskreno sožalje. darovi za tiskovni sklad Cleveland: Drobnič Lojze Dol 1.60 Gospodariš Ferdo 2,— ^upnn Ernest 5,— Vesel Štefan 1,60 Mrs. Luis Ižanc 3,— Hren Ignacij 5,— Kolarič ltudi st. 1,50 Lavriša Tone 3,— Marolt Štefan 1,— Mauser Karel 3,— VESTNIKA” Oblak Tone 2,— Ovsenik Janez 6,— Rus Lojze 1,— Sršen Miha 2,— Buenos Aires: Jože Albreht pesos 800,— N. N. „ 40z,— Mali Lojze Iskrena hvala! Posnemajte! „ 100,— Proslava 20-Ietniee ustanovitve ‘Vestnika’ je prestavljena z dne 4. maja (zaradi več* prireditev na ta dan) NA NEDELJO, 25. MAJA Proslava bo na Pristavi. — Ob pol 10 sveta maša. — Po maši jubilejno zborovanje in razstava „Vestnikaopoldne asado Vsi rojaki toplo vabljeni! VSEBBINA: Vestnik ob dvajsetletnici — Major John Petrič padel v Vietnamu — Dogodki v Vctrinju (dr. Valentin Meršol) — Gosposvetska hvalnica — Luč tiska in besede (Karel Mauser) — Zadnja misel (Karel Mauser) — Kdo je podpisal Tito-šubašičevo pogodbo in kdo je prodal Slovenijo komunistom ? (Dr. Miha Krek) — Sovjetska Rusija — resnični zmagovalec na Bližnjem vzhodu — Slovenska levica — Jalta, češkoslovaška, Pariš (Jože Melaher) — Prejeli smo g j TARIFA REDUCIDA Propieded Intelectual * 5 £ O X 3 Concesion No. 6880 No. 970.247 - 27/6/1968 < Ra m on Falcon 4158, Bs. As.