PESMI
NIKOLAJ     PIRNAT
I
Vas gledam. Sebe gledam. O gorje, mi vsi otroci bedni smo gnilobe, spočele so nas tja v en dan lenobe, in z nami — drugi njive si gnoje.
Krepka beseda, ki po moštvu zadiši, straši in plaši tepce nas solzave. Uporna misel, ki skoz naše glave si drzne — revno v blatu obtiči.
Naš prapor — davno več ne plapola. Mi, revčki, v kotu čakamo jokavo. In silni žrebec k tlom povesi glavo, ko nevede čez našo pot divjali
In vendar hočemo svobodnih cest
in sonca, sonca, da nas vse obsije!
In luči, da nas z glorijo oblije
in na brezupnem nebu polno svetlih zvezd!
Kako duši me silna, nesproščena strast! Kako popušča uzda hladnega razuma! Nocoj to noč je sila blaznega poguma
—  o sončni sin, prevzela nad menoj oblast!
Nared, prijatelj! Z menoj možje in žene
—  naprej! Navpik do sonca, do žarečih zvezd Nikjer nikogar — Sredi temnih cest
zdaj sam stojim — in zvezde ni nobene.
Ill
O sončni sin, v teh temnih mrtvih dneh, ko v vseh svetiščih so razpasle se podgane in strašni Nič votli utrujene možgane se sklonim nate, gledam tvoj prečudni smeh.
In vidim: v mladi moči ves strašan razbijaš tanke, vžigaš milijone, za šalo z neba klatiš avijone nevzdržno krčiš pot v nebeški Dan —
A moje misli neizrabljene ostrine
blestijo iz svilenih tvojih kit —
O, ne zamudi! Od življenja zbit
naj starec vsaj bom priča tvoje veličine!
HIŠA BREZ  OKEN
TONE    SELIŠKAR
Hiša je imela okna! Toda zidana je bila tako, da ji je gledalo pročelje z okni na gmajno, na travnike in preko reke, ki se je malce spodaj vijugala v ozki strugi, semkaj proti mestu in k ljudem pa je zijala neometana zadnja plat te čudovite spake, ki je stala sredi polja kakor neokretna slepa žival, zaman poskušajoč premakniti se z mesta.
Morda bi se dalo dognati, zakaj in kdaj so semkaj zvozili opeko in zgradili to stavbo, ki je bila po svoji obliki in razdelitvi prav gotovo namenjena kdaj za vozarnico ali za kakršnokoli drugačno shrambo. Toda to ni poglavitno niti ni važno.
Hiša je. Zunaj mesta stoji, to se pravi še dlje, kajti prve hiše predmestja se pričenjajo kakih pet sto metrov od te slepe živali, in ker leži le ta hiša na taki samoti, so jo ljudje še posebej krstili.
Pripada pa mestni občini, in četudi pelje semkaj le ozka steza, ima ta steza svoje ime in hiša svojo številko:
Na gmajni št. 2.
Obljudena je.
Zjutraj, še preden se zdani, hodijo po tej stezi ljudje, opoldne in zvečer.
336