SLOVSTVENIH ZADEV KOMENTARJI
Jože Koruza: Slovstvene študije. LJubljana: Znanstjjeni inštitut Filozofske fakultete, 1991 (v resnici 1992); 335 strani
Končno je zagledala luč sveta že dolgo pričakoveina in obetana knjiga razprav pokojnega profesorja za starejšo slovensko književnost na ljubljanski univerzi Jožeta Koruze (1935-1988). Njena podoba v ureditvi Jožeta Pogačnika nekoliko odstopa od profesorjeve volje, in sicer v smislu zbornika razprav, medtem ko je prvotni avtorski načrt bil v večji meri usmerjen h knjigi, kar pomeni, da bi posamične razprave bile kar najbolj organično povezane v kontrapuriktično celoto z jasno razvidnim osrednjim tokom igre menjav kontinuitete in diskonUnuitete v stoletjih slovenskega slovstva, ki so navidezno molčeča stoletja slovenske literature. Urednik Pogačnik je z omenjenim odstopom od avtorjeve volje prevzel nase veliko odgovornost, toda videti je, da posthumna narava izdaje Koruzovih študij tak poseg vsaj do neke mere upravičuje, saj daje širši vpogled v profesorjevo literamozgodovinsko delavnico. Velika pomanjkljivost pričujoče izdaje pa je Pogačrukova neobjava Koruzove bibliografije, kije . kakor je slišati, narejena. Morda bi bil na mestu tudi kakšen obširnejši zapis o Koruzovem življenju in delu, ki bi sedaj že mogel presegati nekrološko skiciranje vrlin, saj ni računati, da bi kmalu izšla še kakšna knjiga razprav pokojnega profesorja; že ta je vse predolgo čakala izida. V mislih imam zapis, kakršnega je o Ivanu Grafenauerju v Kratki zgodovini starejšega slovenskega slovstva pripravil Bogo Grafenauer. Tega hvalevrednega opravila se bo treba čimprej lotiti.
Knjigo Koruzovih slovstvenih študij gre brau kot komentar k obstoječim zgodovinam starejšega slovenskega slovstva, predvsem h Kidričevi, Grafenauerjevi, dvema Pogačnikovima in Matičini, kajti profesorju žal ni bilo dano podati celovitega pogleda na deset molčečih stoletij slovenske literature (ki Jih pa v takšni ali drugačni obliki pozna bolj ah manj vsaka evropska Uterama zgodovina; tako npr. Italijani govore o desetih stoletjih molka pred Dantejem). Toda besedo "komentarji" je na tem mestu treba razumeti v humanističnem pomenu: pod takšnim naslovom so nekdaj izhajala temeljna dela, kakor npr. o Moskoviji izpod peresa Žiga Herberstelna. Po faktografski natančnosti in zanesljivosti se more Koruza primerjati s tozadevno komaj dosegljivim Kidričem, hkrati pa je iz njegovih razprav zaznati celovitost koncepta, kije soroden duhovno- in kulturnozgodovinskim širinam Ivana Grafenauerja (glede tega bi mogel navesti, da so profesorjeva predavanja, katerih prenekateri predel prepoznavam v knjigi, obiskovali tudi mnogi študentje zgodovine, in z njih niso odhajali nezadovolj(e)ni!): ob tem seveda ne izgublja izpred oči zavesti o posebni naravi slovstvene in literarne zgodovine (v tej zadevi je Grafenauerjev primanjkljaj enak Kidričevemu), ki jo sicer za starejše obdobje naše književnosti najbolj poudarja in utemeljuje Jože Pogačnik. Soočeni smo torej s fragmenti sinteze, kije zelo blizu klasični, lahko rečemo tudi idealni uravnoteženosti; toda usoda je hotela, da iz vsega vsaj za sedaj še ni mogla nastati celota (sicer pa Slovani, kakor piše Prokopij iz Cezareje, ne verujejo v usodo in so zato barbari...). O konceptih je sevKla moč diskutirati in disputirati, toda o resnosU in temeljiti natančnosti Koruzovega dela — kakor tudi o okusih — ne. Dandeines je to redka vrlina: v knjigah znanosti na Slovenskem kar gomazi napak, približnosti, netočnosti in misUflkacij; škoda le, da Koruzovo knjigo kazi sorazmerno veliko število
237
tlskarskili pomot, ki so v nasprotju z že kar prislovično natančnosgo pokojnega profesorjći. Morda bi bilo v Koruzovi knjigi potrebno popraviti le trditev na strani 57., kjer se govori o Trubarjevi opustitvi gotice in prehodu na latinico: 1555. leta je Trubar prešel na humanistiko, kajti tudi fraktura je latinica inje izšla iz postkarollnških minuskul nebeneventanske provlnience, le da seje po mnenju nekaterih — mednje je sodil med prvimi tudi Petrarca — sprevrgla in izpridila ter izrodila.
Koruza je največ prispeval k osvetlitvi obdobja med protestantsko reformacijo in razsvetljenstvom; potem ko je Pogačnik načelno začel poudarjati celovitost fenomena, ki se mu reče slovenska bteratura oz. slovensko slovstvo, in ko je Kmecl pokazal, kako teče razvoj določenlli narativnih struktur organlčno od "pridige do kriminalke", se pravi od 16. stoletja do našega čćisa vsaj nekako kontinuirano (to je treba razumeti takole: od 16. stoletja je tak razvoj izpričan in dokćizljiv, hipotetično pa sega še mnogo dlje nazaj v srednji vek), je pokojni profesor tak razvoj uvideval tudi pri (avtorski) poeziji in dramatiki, tako na vseslovenski kot na pokrajinski (koroški) in avtorski (Dev) ravni. Hkrati ne gre prezreti niti njegovih prispevkov k reševanju vprašanja kontinuitete slovenskega slovstva v srednjem veku.
Vidimo torej, da se je Koruza posvetU predvsem najvznemirljivejšim in najtežavnejšim, vse do danes najmanj osvetljenim problemom starejšega slovstva pri nas; v tem moremo videti zavestno žrtev: nedvomno bi si bilo mogoče pridobiti pri nekaterili drugili segmentih in temah tega področja mnogo večjo odmevnost morda bi se bilo moč prikopati do naravnost spektakularnih rezultatov. Pri poglavju o slovenskih humanistih bi se tako npr. bilo mogoče loUu pri nas še skoraj deviške Herberstelnove avtobiogrćiflje (izšla v Karajanovi izdaji 1858 kot prvi zvezek zbirke Fontes rerum AustriacuirJ; eksploatirati bi bilo moč tudi srednjeveško verzifikacijo v nemščini, kakor npr. Jožefa Lamberga verzno avtobiografijo, ki jo prinaša Valvasor v 9. knjigi svoje Slave; po temeljitem Relspovem pretresu življenja in dela J.V. Valvasorja bi se mogU tega kompleksa lotiti tudi slovstveni zgodovinarji, hermenevtiki In tudi teoretiki z mnogo večjim uspehom, kot so se ga doslej; mogoče bi se bilo lotiti tudi tujejezičnlh kronik, ki govore o našem prostoru (Avstrijska rimana kronika Otokarja iz Guele, Unrest ltd.), zapiskov (npr. Chlstopha von Theina), potopisov, fragmentov plemiške kulture (več kot 20 slovenskih verzov poslednjega minnesängerja Oswalda Wolkensteinskega, en verz Lichtensteinskega, Turjaški rokopis) itd., toda vse to je profesor prepustil tistim, ki iščejo lažjih poti, sam pa se je posvetil mnogo manj opaznim drobcem in ob njih pokazal na velika razvojna gibanja v naši Üteraturi in njih smisel (Kidriču seje ponekod izmaknil), zlasti kar zadeva avtorsko verzifikacijo poznobaročne dobe. pokazal je, ne kaj je v slovstveni zgodovini mogoče narediti, temveč kaj Je v nji vsemu navkljub mogoče narediti, in to ob marsikdaj kollkostno zelo skromnem gradivu.
Ob tem pa je nedvomno užival: tekst, ki obravnava silno simpatično Eno LepoPeishem od eniga Peianiga MosJvxJn6 Sheiie, to jasno izpričuje (prim. str. 158). Omenjena veizlflkacija je opisana s še posebej plemenito dobrodušnostjo, ki vse razume in ničesar ne zameri, pa likrati z okusom, ki bi mu tudi Castiglionejev idealni Cortegiano kljub na moč kočljivi temi ne Imel česa očitati. To pa je v slovstvenih zgodovinah na Slovenskem redko videna vrlina. Razvidno je tudi, daje Imel profesor do svojega predmeta zdravo distanco: to nakazuje s posebnostmi v razpravljalnem jeziku, ki dosegajo vrednost stllemov. Vsekakor nI mislil, kot mnogokdo misli, namreč daje njegova stroka najvažnejša na svetu in da bi brez nje svet ne stal; to mu Je omogočilo še posebej prodoren pogled na predmet, s katerim se mu je bilo demo ukvarjati. K takšnemu gledanju gaje najbiž napeljala usoda, ki ga je v različnih življenjskih časih zaposlila s kaj razbčnlmi delovnimi področji in ga na koncu od sodobne dramatike pripeljala k starejšemu slovstvu.
Vsćika Koruzovlh študij nosi pečat osebnosti; tudi to je v tekstih znanosti in o znanosti redka vrlina. Mnogi neuki ljudje jo imajo celo za slabost; nedvomno se bodo najbolj vneu, se reče zakrknjeni jezikovedi (izraz Je, kakor je videti iz poslednjih številk Slavistične revije, iz jezikovne kovačije samega Jožeta Toporišiča, kar pomeni, da nedvoiimo ustreza zaznamovanju problemov v jezikoslovju) in Jezlkoznalci ob Koruzovi knjigi In njenih Jezikovnih stilizacijah za glave držali; toda če bi obveljala njih toga merila, bi se kaj kmćdu izkazalo, da ni človeka, ki bi umel slovenski pisati ali govoriti, zato se na njih mamje ne gre ozirati. Bralec naj preprosto, kolikor najbolj more, sproščeno uživa v Inteligentno napisanem tekstu znanosti in naj razmišlja o pomenu stilnih markacij, ki Jih Je profesor posejal v svoje študije; to ga bo prej ali slej pripeljalo do še globljega dialoga z vedno znova vznemlrjajočo Koruzovo mislijo. Tozadevno Je treba vsakršno askezo že načeloma obsoditi kot stvari docela neprimerno in neustrezno.
Knjiga Koruzovlh slovstvenih študij vsekakor po vsej širini odpira zahtevo po novi antologiji starejšega slovenskega slovstva; pomanjkljivosti dosedanjih so sedaj očitne.
In še o nečem govori tu obravnavano delo — o tem, kako ob odhodu nekaterih zazija praznina, po njih pa ostane molk (ne ušina!). Morda je res vsakdo zćimenljiv, toda nenadomestljiv vsakdo ni. Že po definiciji bi vsak univerzitetni profesor najprej moral biti osebnost; Koruza Je to bU izven vsakega dvoma. Ne smemo pa pozabiti, da Je šlo za čas, v katerem njegova stroka ni imela nobene perspektive zavoljo podvigov usmerjene šole, kije vse humanistične discipline odrirula na "smetišče zgodovine". Ampak to
238
reč je že banalno razkladati. Skrajna ogroženost stroke je Koruzo ntiravnost silila k znanstvenemu vzponu; to je bü edini mogoči odgovor na herostratske podvige šolske politike, ki je büa v resnici, ne zgolj metaforično politika.
Igor Grdina Filozofska fakulteta v Ljubljani