133 Glasnik SED 61|1 2021 * Devan Jagodic, dr. sociologije, direktor in znanstveni sodelavec Slovenskega raziskovalnega inštituta (SLORI) v Trstu; d.jagodic@slori.org. Slovenci zunaj meja Republike Slovenije Devan Jagodic* Uvod Z raziskovalnim projektom Mladi v slovenskem zamej- stvu: Družbeni in kulturni konteksti ter sodobni izzivi smo skupina sodelavcev družboslovnih institucij iz matice in zamejstva želeli podrobneje spoznati raznoliko mladinsko stvarnost v obmejnih pasovih štirih sosednjih držav Re- publike Slovenije. Raziskovalke in raziskovalci Inštituta za narodnostna vprašanja v Ljubljani (INV), Slovenske- ga znanstvenega inštituta v Celovcu (SZI), Slovenskega narodopisnega inštituta Urban Jarnik v Celovcu (SNIUJ) in Slovenskega raziskovalnega inštituta v Trstu (SLORI) smo med letoma 2013 in 2016 ob finančni podpori Jav- ne agencije za raziskovalno dejavnost Republike Slove- nije (ARRS) izvajali temeljni raziskovalni projekt, ki je vzel v pretres položaj mladih Slovencev v Italiji, Avstri- ji, na Madžarskem in Hrvaškem. Izsledke projekta smo v naslednjih treh letih objavili v štirih tematskih zvezkih v skupnem obsegu približno 1300 strani, na katerih smo podrobno analizirali splošni položaj obravnavanih skupin, njihove identitetne opredelitve, jezikovne prakse in mode- le družbene participacije. Družbena participacija mladih v slovenskem zamejstvu je bila raziskovalna tema tretjega zvezka, ki je postavil pod drobnogled predvsem oblike udejstvovanja v slovenskih društvih in drugih organizacijah civilne družbe. Skladno s temeljnimi mednarodnimi dokumenti o mladih smo na- mreč predpostavljali, da je izkušnja družbene participacije bistvenega pomena za razvoj mladostnikov, saj jim omo- goča vključevanje v procese odločanja in jih motivira za dejavnejšo udeležbo v družbenem, političnem in ekonom- skem življenju. Na več mestih smo poudarili osrednjo vlogo participacije mladih v okoljih, kjer so naseljene slovenske narodne manjšine. Društva in prostovoljne organizacije so namreč pomembni socializacijski dejavniki za te skupnosti, saj »posredujejo posameznikom kulturne vzorce, ki so os- nova in vir njihove etno-jezikovne identitete« (Susič 2003: 237). Dejavno participacijo mladih je zato treba v teh okol- jih izrecno spodbujati, še prej pa te participativne modele ustrezno spoznati, kar smo poskušali s pomočjo metod in instrumentov družboslovnega raziskovanja. Knjigo sestavlja več poglavij. V uvodnem prispevku Ve- ra Kržišnik-Bukić razgrinja temeljne pojme, koncepte in teoretsko-metodološka izhodišča raziskovalnega projekta. Spoznanja opravljene raziskave so nato po zajetih sloven- skih zamejstvih ločeno prikazana in obravnavana, za kar so poskrbele avtorice posameznih poglavij: Zaira Vidau (slovensko zamejstvo v Italiji), Martina Piko-Rustia (slo- vensko zamejstvo v Avstriji), Katalin Munda Hirnök in Sonja Novak Lukanović (slovensko zamejstvo na Madžar- skem) ter Mojca Medvešek in Barbara Riman (slovensko zamejstvo na Hrvaškem). V sklepnem delu knjige avtor pričujočega prispevka povzemam prikazane podatke in jih z namenom iskanja stičnih značilnosti oziroma razlikoval- nih točk med seboj primerjam. Ob tem navajam tudi nekaj priporočil, ki naj bodo v pomoč političnim odločevalcem in pristojnim institucijam pri spodbujanju družbene parti- cipacije mladih v slovenskem zamejstvu. Družbena participacija mladih v slovenskem zamejstvu: Teoretska izhodišča in pregled opravljenih raziskav V pasovnem obroču slovenskega zamejstva so bili mode- li participacije mladih že večkrat predmet raziskovanja, DRUŽBENA PARTICIPACIJA MLADIH V SLOVENSKEM ZAMEJSTVU Glasnik SED 61|1 2021 134 Slovenci zunaj meja Republike Slovenije Devan Jagodic še zlasti v italijanskem (glej npr. Mezgec in Vidali 2009; Jagodic 2009; Vidau 2014; Maver 2015) in avstrijskem kontekstu (glej npr. Pirker 2013; Vavti 2015). Družbeno udejstvovanje mladih so bolj ali manj izčrpno obravnavale tudi nekatere raziskave o društveni dejavnosti Slovencev na Madžarskem (Munda Hirnök 2002) in Hrvaškem (Kr- žišnik-Bukić 1995; Riman 2016), svoje mesto pa je našlo tudi v Akcijskem načrtu sodelovanja in podpore mladim Slovencem v zamejstvu in po svetu Urada Vlade Republike Slovenije za Slovence v zamejstvu in po svetu iz leta 2011 (Akcijski načrt 2011). Večina zgoraj omenjenih raziskav potrjuje ugotovitve mednarodnih raziskav, prinaša pa tudi nekaj izvirnih spoznanj, ki opozarjajo na specifični položaj mladih Slovencev, ki živijo v sosednjih državah Republike Slovenije. Sodobne raziskave o mladih v zahodnih in posttranzicij- skih demokracijah (glej npr. Putnam 2000; Youth in Eu- rope 2009; EU Youth Report 2015) odkrivajo pomembne spremembe v usmeritvah mladostnikov v primerjavi s pre- teklostjo, tako kot se pod silovitim pritiskom globalizira- nega sveta pomembno spreminja tudi sodobna družba. V nasprotju z mladimi v 70. in 80. letih prejšnjega stoletja, ki sta jih opredeljevala družbena kritika in socialni ideali- zem, je za sodobne mlade značilna usmerjenost k indivi- dualizmu in pragmatizmu. Mladi želijo reševati predvsem praktične probleme, povezane z lastnimi življenjskimi usmeritvami in priložnostmi; splošni družbeni problemi in družbene spremembe jih manj zanimajo, zato pa se toliko bolj posvečajo uspešnosti v poklicu in zasebnosti ter prija- teljskim odnosom. Rezultati raziskav nakazujejo splošen upad participacije in vključevanja mladih v organizacije, ki temeljijo na članstvu in prostovoljnem delu. Naraščajoča negotovost prehoda v odraslost je danes skupni imenovalec mladih ljudi po vsej Evropi, tudi tistih, ki živijo in odraščajo na skrajnih robovih slovenskega zgodovinske- ga etničnega ozemlja. Tudi mladi v slovenskem zamejstvu svojo življenjsko usodo krojijo znotraj globalnega družbe- nega vrtinca, ki ni »razdejal« le večjih evropskih urbanih središč, temveč je vplival tudi na geografsko in družbeno bolj obrobne predele. Mladi, ki živijo v teh obmejnih regi- jah, so danes pri svojih vsakodnevnih izbirah, navadah in življenjskem slogu močno podvrženi vplivu mainstream kulture, kar vpliva na postopno zmanjševanje družbene razdalje med manjšinskimi in večinskimi skupinami. Danes se pripadniki slovenske skupnosti, še zlasti pa njene nove generacije, od večinskega prebivalstva dejansko razlikujejo predvsem po jeziku in kulturi, medtem ko so prejšnji ele- menti diferenciacije polagoma izpuhteli (Brezigar 2017). Ob porastu intenzivnosti medetničnih stikov (omenimo le razmah mešanih partnerskih zvez, nekoč prisotnih v urba- nih središčih, danes pa razširjenih tudi v okoliških naseljih) smo danes priča okrepljenemu širjenju mešanih družbenih okolij, v katerih sta oba elementa – manjšinski in večinski – prisotna drug ob drugem ali se celo prepletata. V nasprotju s preteklostjo se v nekdaj razmeroma homogena sloven- ska okolja (manjšinske šole, društva, neformalne skupine) vključujejo tudi pripadniki večinskih skupnosti, kar po eni strani prispeva k demografski krepitvi ključnih manjšinskih družbenih dejavnikov, po drugi pa razkraja tradicional- no narodnostno strukturo slovenskih skupnosti, ki postaja čedalje kompleksnejša in težje določljiva. Vse več je tudi sestavljenih, večplastnih ali hibridnih identitet, poraja pa se vprašanje, ali so te (še vedno) neizogibno povezane z znan- jem in rabo slovenskega jezika oziroma z dejavnim vključe- vanjem v slovensko družbeno okolje (Jagodic 2017). Razsežnosti slovenstva so v sodobnem slovenskem za- mejstvu v primerjavi s preteklostjo bistveno bolj fluidne in kompleksne, kar še zlasti velja za mlado generacijo. Skladno s teorijo modernizacije se namreč tudi mladi v slovenskem zamejstvu polagoma osvobajajo vnaprej da- nih fiksacij, njihove biografije pa vse bolj temeljijo na od- prtih možnostih, ki jih ustvarjajo svobodno in samostojno (Beck v Sedmak 2009). Če je angažirano udejstvovanje v slovenskih družbenih strukturah v preteklosti temeljilo na askriptivnih kriterijih – kot način vzpostavljanja socialne, kulturne in »narodne« kontinuitete s svojimi (slovenskimi) predniki ali kot podedovana skrb za »obrambo« lastnega jezika in kulture pred pritiskom agresivnega večinskega soseda – je sodobni participativni model, tudi zaradi ubla- žitve nekdanjih medetničnih konfliktov, čedalje bolj rezul- tat svobodnih izbir. Glede na mednarodne javnomnenjske ankete naj bi si tovrstni »liberalistični« model participacije odločno uti- ral pot med današnjo mladino. Raziskave, opravljene med mladimi v slovenskem zamejstvu, pa vendarle opozarja- jo na določena odstopanja od splošnega trenda, saj meje med predlaganima modeloma – askriptivnim in libera- lističnim – tu niso (še) tako ostro zarezane. Še vedno na- mreč obstajajo skupine mladih aktivistov, ki se (tudi) na podlagi izkušenj svojih staršev ali sorodnikov odločajo za angažirano družbeno udejstvovanje v slovenskih družbe- nih strukturah. To so večinoma predstavniki t. i. »trdnega jedra« referenčnih skupnosti, ki ga sestavljajo posamez- niki z visoko stopnjo narodne samozavesti oziroma vklju- čenosti v slovensko kulturno okolje. V času odpiranja vrat pripadnikom večinske skupnosti si ti mladi z lastnim an- gažmajem še zlasti prizadevajo za širjenje slovenskega jezika in kulture tudi zunaj običajnih krogov manjšinske skupnosti oziroma v njenih »zunanjih pasovih«. Raziskave torej kažejo, da ima – kljub vsem spremembam, izzivom in pastem, ki jih prinaša moderna družba – v slo- venskem zamejstvu družbena participacija mladih še vedno nezanemarljivo vlogo. Po drugi strani pa podoba, ki nam jo razodevajo, še zdaleč ni enotna, kar si je mogoče razlagati v luči zgodovinsko, prostorsko, politično, kulturno in je- zikovno pogojenih situacij. Slovenske narodne skupnosti v Italiji, Avstriji, na Madžarskem in Hrvaškem so namreč svoje etnične značilnosti, kulturo in jezik razvijale v med- Glasnik SED 61|1 2021 135 Slovenci zunaj meja Republike Slovenije Devan Jagodic sebojno zelo različnih razmerah. Širši državni in regionalni okvir jim je v različnih zgodovinskih obdobjih nudil dru- gačna pravna zagotovila, drugačne razvojne možnosti in drugačne razmere za vključevanje v življenje in delo na av- tohtonem poselitvenem območju. Poleg tega so posamezne slovenske skupnosti v različnih pokrajinah iste države (npr. v Italiji in Avstriji) različno obravnavane (Nećak Lük 1998). Pogostost, načini in oblike družbene participacije se zato od konteksta do konteksta pomembno razlikujejo. Raziskava Mladi v slovenskem zamejstvu Za boljše razumevanje zgoraj prikazanih pojavov smo se v raziskavi Mladi v slovenskem zamejstvu: Družbeni in kul- turni konteksti ter sodobni izzivi oprli na empirične podat- ke, ki smo jih zbrali z mešanimi kvantitativnimi in kvali- tativnimi metodami. V kvantitativnem delu raziskave smo podatke zbirali s polstrukturiranimi vprašalniki, čeprav ni bilo mogoče pripraviti reprezentativnega vzorca mladih, ki bi omogočal statistično posploševanje pridobljenih ugo- tovitev. V projektni skupini smo se zato odločili za apli- kacijo kriterija primerljivosti podatkov oziroma za enako število anketirancev po vseh vključenih slovenskih zamej- stvih. Težave pri rekrutiranju statistično konsistentne sku- pine anketirancev na Madžarskem in Hrvaškem so nas na- posled prisilile k omejenemu naboru izpolnjenih anket (60 v vsakem zamejstvu). Metodološki korak vzorčenja smo poskušali vsaj delno nadomestiti s poglobljenim intervju- vanjem, z lastnimi raziskovalnimi izkušnjami in uporabo sorodnih raziskovalnih spoznanj strokovne literature. Ob povzemanju ključnih spoznanj raziskave je namen pričujočega prispevka oblikovati tudi nekaj priporočil, ki naj bodo v pomoč političnim odločevalcem, manjšinskim zastopniškim organizacijam in vsem drugim dejavnikom, odgovornim za spodbujanje družbene participacije mladih v slovenskem zamejstvu, vključno s pristojnimi instituci- jami v Republiki Sloveniji. Na podlagi opredeljenih kri- tičnih dejavnikov smo namreč ugotovili, da je razmere za dvig participacije mladih treba izboljšati v vseh štirih obravnavanih zamejstvih, čeprav na drugačen način in z različnimi poudarki, za kar so potrebni usklajeni napori vseh osrednjih nosilcev možnih sprememb. Temeljna spoznanja raziskave in priporočila odločevalcem Temeljna spoznanja raziskave in posledična priporočila strnjeno povzemam po točkah. Prvi korak na poti do dejavne participacije mladih v slo- venskem zamejstvu je njihovo ozaveščanje in informiranje o dogajanju v lastnem slovenskem družbenem okolju. Gle- de tega raziskava ne prinaša posebno spodbudnih spoznanj, saj večina mladih ne kaže pravega zanimanja, da bi manj- šinskemu družbenemu dogajanju dosledno in poglobljeno sledila, marsikdo pa je do njega celo indiferenten. Infor- macije o lastni slovenski narodni skupnosti mladi pretežno pridobivajo od družinskih članov ali prijateljev, manjšinski mediji pa imajo določeno težo le v okoljih, kjer je medijska ponudba v slovenskem jeziku dobro urejena, to je v nase- litvenih prostorih slovenskih narodnih skupnosti v Italiji in Avstriji. Daleč najskromnejši interes za manjšinsko druž- beno dogajanje vlada med mladimi Slovenci na Hrvaškem, kar si lahko razlagamo z njihovo razdrobljenostjo in s šibko narodno zavestjo, deloma pa tudi z medijsko »nevid- nostjo« tamkajšnjega slovenskega življa. Odgovorne zato pozivamo, naj še zlasti pri slovenski narodni skupnosti na Hrvaškem – pa tudi drugih slovenskih zamejstvih – okre- pijo medijsko ponudbo v slovenskem jeziku, pri tem pa naj posebno pozornost namenijo informacijskim kanalom, ki so bliže mlajšim generacijam. Drugič, skladno z likom sodobnega mladostnika v zahod- nih in posttranzicijskih demokracijah se tudi mladi v slo- venskem zamejstvu čedalje bolj umikajo v zasebno sfero. V prostem času se najraje družijo s partnerji in z ožjimi prijatelji, poslušajo glasbo, sedijo za računalniki in zahaja- jo v naravo, le redki pa so dejavni v (slovenskih) društvih, združenjih, krožkih, skupinah ali mladinskih organizaci- jah. Glede na druge prostočasne dejavnosti mladi družbeni participaciji namenjajo bistveno manj časa; nekoliko bolj razširjene so le pasivne oblike udeležbe, manj pa tiste, ki zahtevajo večjo mero angažiranosti, odgovornosti in ča- sovnega vložka. Za dejavnejše oblike udeležbe se odloča le ožja skupina mladih, medtem ko drugi svoje nesode- lovanje opravičujejo s pomanjkanjem časa, z gojenjem drugih interesov ali s skrbjo pred pretirano odgovornost- jo. Vzroke za skromno motiviranost je treba iskati tudi v značilnostih trenutnega življenjskega sloga mladih, ki se raje, kot da bi ga soustvarjali, na dogajanje le odzivajo. Podobno je s participacijo v upravnih odborih: mladi so raje udeleženci že pripravljenih dogodkov ali uporabniki storitev, kot pa da bi neposredno sodelovali pri snovanju vsebine, odločanju in vodenju. Tretjič, med mladimi v slovenskem zamejstvu so tudi an- gažirani posamezniki, ki se dejavneje udejstvujejo v manj- šinskih civilnodružbenih organizacijah oziroma njihovih vodilnih telesih. Ti posamezniki ne kažejo le občutka od- govornosti do »svojega« društva, ki ga v številnih primerih podedujejo od staršev, temveč tudi moralno dolžnost, da s svojimi močmi in idejami prispevajo k njegovemu nadalj- njemu obstoju in razvoju. Participacijo v tovrstnih struk- turah razumejo – bolj kot priložnost za osebno rast – kot prepotreben prispevek k ohranjanju slovenskega jezika in narodne zavesti, kar v sodobnih razmerah nikakor ni sa- moumevno. Ob pomanjkanju longitudinalnih raziskav, ki bi preverjale raven participacije obravnavane ciljne skupine v različnih časovnih presledkih, je dokaj težko oceniti, ali je, v primerjavi s preteklostjo, družbeno angažiranih mladostni- kov danes več ali manj. V Avstriji in Italiji je dejavna parti- cipacija mladih danes še vedno dokaj razširjena, vprašati pa se je treba, ali zaradi upada občutka kolektivne ogroženosti Glasnik SED 61|1 2021 136 Slovenci zunaj meja Republike Slovenije Devan Jagodic njihova stopnja angažiranosti še vedno ostaja na primerljivi ravni. Povsem povedno je tudi dogajanje na Madžarskem in Hrvaškem, kjer kot posledico spremenjenih geopolitičnih in družbeno-psiholoških okoliščin v zadnjih desetletjih be- ležimo nezanemarljiv porast novoustanovljenih slovenskih društev. Vse to bi lahko napovedovalo nov preporod manj- šinskega organiziranega delovanja. Ker pa v obeh državah v preteklosti ni bilo ne tradicije ne možnosti družbenega udej- stvovanja v narodnostnem smislu, se mora današnja mladi- na na nove okoliščine in možnosti šele navaditi, zato ostaja raven njihove participacije razmeroma nizka. Četrtič, ker je na osebne vzroke za družbeno (ne)partici- pacijo mladih zelo težko vplivati, se zdi pomembno, da odgovorni dejavniki svoje napore usmerijo predvsem v odpravljanje številnih strukturnih pomanjkljivosti mladin- ske politike. Z raziskavo smo ugotovili, da je v obravnava- nih slovenskih zamejstvih organizirana ponudba za mlade (infrastruktura, programi, dejavnosti, storitve) marsikje nezadostna, neprimerna ali neprivlačna, le redkokdaj pa izhaja iz realne analize potreb. Odgovorne institucije zato pozivamo, naj pred določanjem ukrepov obvezno pridobi- jo mnenje mladih, ki jih ti ukrepi neposredno ali posredno zadevajo, obstoječo ponudbo pa naj v čim večji meri prila- godijo njihovim realnim potrebam in interesom. Primerjalna analiza zbranih podatkov je največje struktur- ne pomanjkljivosti ugotovila v slovenskem zamejstvu na Hrvaškem, kar si je treba razlagati predvsem z zgodovin- skimi in družbenopolitičnimi zapleti. Tam naseljena slo- venska narodna skupnost je začela možnosti družbene par- ticipacije bolje izkoriščati šele po osamosvojitvi Hrvaške in Slovenije, ko so bila ustanovljena številna nova slo- venska kulturna središča. Kljub zaznani oživitvi organi- ziranega delovanja skupnosti, še zlasti v kulturi, današnja ponudba še vedno ni sposobna privabiti večjega števila mladih udeležencev ali vsaj interesentov. K trenutni podo- bi stanja prispeva vrsta različnih vzrokov. Med osnovnimi težavami je skromna infrastruktura slovenskih društev, ki večinoma delujejo v neprimernih prostorih, pogosto regis- triranih na zasebnih naslovih, omejene finančne dotacije pa jim ne omogočajo, da bi mladim ponudili zanje zani- mive in privlačne dejavnosti. Mladi med načrtovanjem študijske ali poklicne poti v Sloveniji v slovenska društva zahajajo predvsem iz pragmatičnih razlogov, povezanih z učenjem slovenskega jezika. Tovrstno izobraževalno ponudbo, tako kot tudi splošno promocijo delovanja slo- venskih organizacij med mlajšo populacijo, bi bilo treba v prihodnje okrepiti; raziskava je jasno pokazala slabo oza- veščenost. Nekatera društva si izrecno prizadevajo za vklju- čevanje mladih v lastne vodstvene organe, kar je seveda hvalevredno, vendar pa pogrešamo spodbujanje samoini- ciativnosti in samoorganiziranja mladih. Infrastrukturna in prostorska stiska sta ključna problema tudi v slovenskem zamejstvu na Madžarskem. Porabje je ruralno območje, ki z delno izjemo Monoštra ne ponuja ustreznih objektov, namenjenih mladinskim dejavnos- tim. Čeprav so se po spremembi političnega sistema na Madžarskem leta 1990 tudi tam ustvarile razmere za oživ- ljeno družbeno participacijo – zaradi ustanavljanja novih slovenskih kulturnih združenj, med njimi tudi mladinskih organizacij – je pri mladini še vedno občutiti precejšnje pomanjkanje »lastnih« prostorov, predvsem za druženje in prirejanje zabav, razvijanje umetniških panog ter zado- voljevanje športno-rekreacijskih potreb. Veliko mladih se zato zateka v večinske družbene strukture, ki ponujajo širši izbor dejavnosti in storitev, kar še dodatno krepi že tako razširjen proces jezikovne asimilacije. Prav zato je nujno treba poskrbeti za okrepitev trenutne ponudbe in jo razširiti na druga interesna področja. Ob kulturnih središčih, ki so temeljnega pomena za ohranjanje slovenske narodne zavesti (mladi se vanje vključujejo tudi po vzoru svojih staršev ali starih staršev), je treba vpeljati tudi drugačne vrste organizacij, projektov ali dejavnosti, kjer naj mladi najdejo svoje mesto in nove priložnosti za utrjevanje jezi- kovnih veščin v slovenščini. Ustanovitev Društva porabske mladine razumemo kot primer dobre prakse za spodbujanje dejavne participacije mladih, samo po sebi pa nikakor ne more biti kos vsem socialnim, jezikovnim, identitetnim in drugim izzivom, ki jih prinaša šibek družbeni in gospodar- ski potencial Slovencev na Madžarskem. Na naselitvenih območjih preostalih dveh slovenskih narod- nih manjšin so razmere in možnosti za družbeno participaci - jo mladih nedvomno boljše, čeprav v obeh ugotavljamo ne- katere strukturne šibkosti in pomanjkljivosti. V slovenskem zamejstvu v Italiji veliko mladih na primer pogreša ustrezne prostore za spontano druženje in prirejanje zabav, obenem pa opozarjajo na pomanjkanje kakovostnih predavanj v slovenskem jeziku in predvajanj slovenskih filmov. Samo- stojno mladinsko delo je glede na druga organizirana po- dročja Slovencev v Italiji skromno razvito, z izjemo skavt- skih in taborniških skupin, ki imajo že dolgo tradicijo zlasti na Tržaškem in Goriškem, ali tržaškega društva MOSP, ki se uveljavlja s povezovanjem z drugimi manjšinami v Evropi. V nekaterih vaških slovenskih društvih, ki jih vodijo motivirani in sposobni ljudje, nastajajo mladinske sekcije, medtem ko je v mestnem okolju vloga mladih manj vidna in prodorna, čeprav je Dijaški dom Simona Gregorčiča v Gori- ci pred leti ustanovil mladinski center z zanimivim čezmej- nim programom (obiskujejo ga tudi mladi iz Nove Gorice). Zbrana pričevanja izražajo določeno razočaranje nad druž- benopolitičnim stanjem v manjšini (mladim nerazumljive so zlasti ideološke delitve, ki izhajajo iz njim nepoznanih časov), predvsem pa nad (ne)odzivanjem vodstvene garni- ture na potrebe in interese mladih. Očitno mora »vodstvo« skupnosti poiskati nove načine komuniciranja in sodelova- nja s svojo »bazo«, predvsem s populacijo mladih ljudi, ki se od njega vedno bolj oddaljuje. Okoliščine za dejavno družbeno udeležbo mladih so ver- jetno najbolje urejene v slovenskem zamejstvu v Avstri- Glasnik SED 61|1 2021 137 Slovenci zunaj meja Republike Slovenije Devan Jagodic ji. Mladi pripadniki slovenske manjšine na Koroškem, Štajerskem in Dunaju namreč dobro uporabljajo solidno ponudbo infrastruktur, prostorov in dejavnosti, predvsem pa razpolagajo s številnimi enotami (mladinskimi centri, krožki, sekcijami, študentskimi klubi in dijaškimi zveza- mi), ki jih samostojno vodijo in vzdržujejo. Tako razčle- njenih in organiziranih oblik mladinskega dela v drugih slovenskih zamejstvih ne beležimo, zato je lahko sloven- ska narodna skupnost v Avstriji nekakšen vzor, ki bi ga bilo dobro posnemati tudi drugje. Kljub dobro urejenim razmeram je dano ponudbo mogoče še izboljšati in dopol- niti, kar še zlasti velja za okolja s skromnim številom slo- vensko govorečega prebivalstva, kjer je zaradi kadrovske podhranjenosti organizirana dejavnost manj razvita in raz- členjena. Na področju politične participacije ugotavljamo, da v nasprotju z drugimi koroška in štajerska mladina ce- ni pozornost, ki jo manjšinski vodstveni krogi namenjajo vključevanju mladih v procese odločanja in vodenja. Kljub temu pa zanimanje za politiko med mladimi strmo upada, kar si lahko razlagamo tudi z dokajšnjim razočaranjem nad trenutnim manjšinskim političnim scenarijem in za mlado populacijo čedalje bolj nerazumljivimi notranjimi ideo- loškimi delitvami. Strategijo o postopnem pomlajevanju manjšinskih političnih kadrov bi bilo treba najverjetneje načrtovati skladno z reformo trenutnega predstavniškega sistema, kar seveda ne velja le za slovensko zamejstvo v Avstriji, temveč tudi za vsa druga slovenska zamejstva. Petič, na podlagi ugotovitev raziskave pozivamo odgovor- ne dejavnike, še zlasti zastopniške organizacije obravna- vanih slovenskih manjšin, naj poskrbijo za marsikje od- soten ali vsaj slabo razvit strukturirani dialog z mladimi. Pri spodbujanju dejavne participacije mladih je treba pr- venstveno poskrbeti, da: a) bo pozornost mladim realna in konkretna, ne pa zgolj navidezna ali deklarativna, kot se v sodobnem političnem diskurzu žal (pre)večkrat dogaja; b) dialog ne bo le enosmerno informiranje mladih, tem- več da se bodo ti nanj lahko tudi odzivali in odgovarjali; c) bo nagovarjanje mladih potekalo čim manj pokrovitelj- sko, na njim prijazen in razumljiv način ter po ustreznih kanalih (e-participacija, družbena omrežja idr.); č) bodo imeli mladi možnost izražanja svojih stališč in soodloča- nja na vseh temeljnih področjih manjšinskega družbenega življenja; povsod, kjer je to mogoče, naj se predstavniki mladih vključujejo v delovne skupine za pripravo strate- gij in ukrepov v korist (manjšinske) skupnosti; d) bodo vzpostavljene primerne strukture za participacijo mladih pri oblikovanju manjšinskih politik – glede na značilnosti posamezne skupnosti je pri tem mogoče uporabiti več mo- žnih mehanizmov, na primer »mladinske kvote« pri voli- tvah v organe strank ali osrednjih organizacij, podmladke strank ali osrednjih organizacij, mladinske predstavniške skupine (kjer teh ni, naj odločevalci poiščejo ustrezno for- mulo za ustanovitev predstavniškega telesa, ki bi lahko za- stopalo mlade v strukturiranem dialogu); e) nemladinske članske organizacije (društva, združenja, sindikati itd.), ki prav tako vključujejo mlade člane, same omogočajo in spodbujajo avtonomno organiziranje mladih, izvajanje ka- kovostnih demokratičnih procesov in učenje participacije. Šestič, za dejavno, odgovorno in angažirano participaci- jo mladih v slovenskem zamejstvu imajo ključni pomen mladinske organizacije. Te so prepotrebno učno polje, na katerem si mladi krepijo lastne organizacijske spo- sobnosti, zmožnost sodelovanja v procesih odločanja in sposobnost hitrega odzivanja na družbene izzive. V teh odličnih »telovadnicah« lahko posamezne manjšinske skupnosti vzgajajo svoje prihodnje vodilne kadre, žal pa je samostojno mladinsko delo v slovenskem zamejstvu trenutno bolj izjema kot pravilo. Mladi povečini delujejo v nemladinskih članskih organizacijah, na primer v poli- tičnih strankah (tako imenovani podmladki) ter društvih in drugih civilnodružbenih organizacijah (sekcijah, krož- kih itd.), mladinsko delo pa je dokaj razširjeno le v slo- venskem zamejstvu v Avstriji. Odgovorne dejavnike zato pozivamo, naj za spodbujanje mladinskega dela skrbijo tudi z zagotavljanjem ustrezne finančne, administrativne in infrastrukturne podpore. Mladinske organizacije med drugim potrebujejo ustrezne kadre, saj trenutno to delajo prostovoljci; take dejavnosti pa se težko izvajajo s prosto- voljnim delom. V celotnem slovenskem zamejstvu bi bilo treba poskrbeti za okrepitev in redno financiranje mladin- skih organizacij, ki naj pod vodstvom strokovno usposob- ljenega osebja izrecno skrbijo za oživljanje mladinskega delovanja in vključevanje mladih v svoje vrste. Sklep: Participacija mladih kot dejavnik kadrovskih strategij Problematiko družbene participacije mladih v slovenskem zamejstvu je treba nujno obravnavati in upravljati (tudi) v okviru prepotrebnih kadrovskih politik. Vprašanje (po- manjkanja) mladih kadrov je ena izmed temeljnih dilem sedanjega in zlasti prihodnjega razvoja vseh štirih slo- venskih narodnih manjšin v sosednjih državah Republike Slovenije. Brez postopne medgeneracijske zamenjave lju- di na ključnih razvojnih področjih (političnem, ekonom- skem, kulturnem, vzgojno-izobraževalnem, znanstvenem, športnem), predvsem pa na njihovih vodilnih mestih, te skupnosti tvegajo postopno hiranje lastnega družbenega in intelektualnega tkiva, kar je marsikje že opazno. Negativni demografski trendi, asimilacija, čedalje bolj aktu- alno in razširjeno izseljevanje izobraženih kadrov v tujino, navadno brez povratka, so namreč pojavi, ki jih je nujno tre- ba zajeziti, omejiti ali vsaj upočasniti, to pa je mogoče le z ustreznim kadrovskim načrtovanjem. Stopnjuje se torej po- treba po strateškem reševanju doslej zanemarjenih ali vsaj neustrezno obravnavanih kadrovskih vprašanj. Pridobivanje novih kadrov, skrb za njihovo strokovno rast, izobraževanje in pridobivanje izkušenj, postopno vključevanje mladih v manjšinska družbena telesa in poverjanje odgovornih funk- Glasnik SED 61|1 2021 138 Slovenci zunaj meja Republike Slovenije Devan Jagodic cij nikakor ne morejo biti samodejni procesi, temveč rezul- tat načrtnega, strateškega in premišljenega dela. Sklepne ugotovitve končujem z nekoliko grenkim prioku- som. Pri obravnavanih slovenskih skupnostih trenutno ne opažamo – z izjemo redkih primerov – ustreznih strateških načinov reševanja kadrovskih vprašanj. Skrb za potrebe mladih se sicer v javnem diskurzu neprestano pojavlja, deklarativni podpori pa le redko sledijo konkretni koraki. Mladi so, ravno obratno, pogosto najbolj prezrti del manj- šinskih družb, za katerega ni zaslediti posebnih ukrepov. Še najbolj skrb vzbujajoče je popolno pomanjkanje pozor- nosti, namenjene posameznikom, ki ne izhajajo iz »trdnih jeder« referenčnih skupnosti, temveč se nahajajo v njiho- vih »zunanjih pasovih« – tam, kjer so skupinske identitete bolj prehodne, kjer je participacija manjša, kjer je znanje slovenskega jezika šibkejše. V sodobni evolucijski fazi slovenskega zamejstva bi bilo treba prihodnost obravnavanih skupnosti oblikovati prav v teh »sivih« ali »mavričnih« conah, ki so, številčno gleda- no, vse bolj konsistentne. To pa je odvisno od tega, ali je mogoče te mlade posameznike potegniti iz zunanjih obro- čev proti jedru skupnosti. Če želimo v sosednjih državah Republike Slovenije ohraniti hrabro, vitalno in organizira- no slovensko družbo, v kateri bodo ljudje dejavno prispe- vali k njenemu razvoju, moramo nujno poskrbeti za pove- čano participacijo vseh njenih mladih pripadnikov, in to ne glede na stopnjo njihove trenutne vključenosti v slovensko okolje. Za dosego tako ambicioznega cilja pa nujno po- trebujemo pogumnejši pristop in ustrezno razvojno vizijo. Literatura in viri AKCIJSKI NAČRT sodelovanja in podpore mladim Slovencem v zamejstvu in po svetu. Ljubljana: Urad Vlade RS za Slovence v zamejstvu in po svetu, 2011; http://www.uszs.gov.si/fileadmin/ uszs.gov.si/pageuploads/USZS_Akcijski_nacrt_MLADI_v_ zamejstvu_in_po_svetu.pdf, 16. 12. 2016. BREZIGAR, Sara: Slovenska skupnost v Italiji med preteklostjo in prihodnostjo. V: Norina Bogatec in Zaira Vidau (ur.), Skupnost v središču Evrope: Slovenci v Italiji od padca Berlinskega zidu do izzivov tretjega tisočletja. Trst: ZTT – SLORI, 2017, 21–30. EU Youth Report 2015. Luxembourg: Publications Office of the European Union, 2016; http://ec.europa.eu/youth/library/reports/ youth-report-2015_en.pdf, 14. 6. 2016. JAGODIC, Devan: Družbena participacija mladih v obmejnih območjih na stičišču med Italijo in Slovenijo. V: Devan Jagodic in Zaira Vidali (ur.), Mladina na prehodu: Mladi Tržačani pred izzivi postmoderne družbe, evropskih integracijskih procesov in medkulturnega sobivanja. Trst: Slovenski raziskovalni inštitut, 2009, 65–87. JAGODIC, Devan: Slovenci v Italiji: Poselitveni prostor in demografsko gibanje. V: Norina Bogatec in Zaira Vidau (ur.), Skupnost v središču Evrope: Slovenci v Italiji od padca Berlin- skega zidu do izzivov tretjega tisočletja. Trst: ZTT – SLORI, 2017, 40–49. KRŽIŠNIK BUKIĆ, Vera: O narodnostnem in kulturnem samo- organiziranju Slovencev na Hrvaškem v 20. stoletju. V: Vera Kržišnik Bukić (ur.), Slovenci v Hrvaški. Ljubljana: Inštitut za narodnostna vprašanja, 1995, 133–188. MA VER, Martin: Šola, družina in zunajšolske dejavnosti. Raziskava o jezikovnem sestavu in splošni angažiranosti mladih, ki obiskujejo šole s slovenskim učnim jezikom v tržaški in goriški pokrajini ter večstopenjsko šolo s slovensko-italijanskim dvojezičnim poukom v Špetru. Trst: ZSŠDI – SLORI, 2015. MEZGEC Maja in Zaira Vidali: Medgeneracijsko sobivanje v društvih slovenske narodne skupnosti v Italiji: Dodana vrednost ali problem? V: Devan Jagodic in Zaira Vidali (ur.), Mladina na prehodu: Mladi Tržačani pred izzivi postmoderne družbe, evrop- skih integracijskih procesov in medkulturnega sobivanja. Trst: Slovenski raziskovalni inštitut – SLORI, 2009, 44–64. MUNDA HIRNÖK, Katalin: Pogled na kulturno življenje v občini Železna Kapla-Bela. V: Boris Jesih, Vladimir Wakounig in Albina Nećak Lük (ur.), Medetnični odnosi v slovenskem etničnem pros- toru. 3, Občina Železna Kapla-Bela/Eisenkappel-Vellach. Ljub- ljana: Inštitut za narodnostna vprašanja, 2002, 121–132. NEĆAK LÜK, Albina: Uvod. V: Albina Nećak Lük (ur.), Med- etnični odnosi in etnična identiteta v slovenskem etničnem pros- toru. Ljubljana: Inštitut za narodnostna vprašanja, 1998, 7–18. PIRKER, Jürgen: Wir sind Kärnten = Mi smo Koroška: Jugend, Begegnung und politische Bildung in Volksgruppenfragen . Baden-Baden: Nomos, 2013. PUTNAM, Robert D.: Bowling Alone. The Collapse and Revival of American Community. New York: Simon and Schuster, 2000. RIMAN, Barbara: 130 let slovenskega združevanja na Hr - vaškem. V: Danijel Grafenauer in Katalin Munda Hirnök (ur.), Raznolikost v raziskovanju etničnosti. Ljubljana: Inštitut za na- rodnostna vprašanja, 2016. SEDMAK, Mateja: Identitetne podobe etničnih manjšin. V: Ma- teja Sedmak (ur.), Podobe obmejnosti. Koper: Založba Annales, 2009, 61–94. SUSIČ, Emidij, Socializacija, asimilacija in pravni položaj. Acta Histriae 11/2, 2003, 237–254. V A VTI, Štefka: Fešte ali politično delo? Participacija mladih Slovenk in Slovencev na avstrijskem Koroškem. Celovec in Du- naj: Drava, 2015. VIDAU, Zaira: Prostočasne dejavnosti in medkulturni odnosi mladih pripadnikov slovenske narodne skupnosti v Italiji. V: Devan Jagodic, Maja Mezgec in Zaira Vidau (ur.), Poročilo o raziskovalnem projektu Profil mladi. Neobjavljeno gradivo. Trst: Slovenski raziskovalni inštitut – SLORI, 2014. YOUTH in Europe – A statistical portrait. Luxembourg: Eurostat Press Office, 2009; http://pjp-eu.coe.int/do- cuments/1017981/1668203/YouthinEurope.pdf/40f42295-65e4- 407b-8673-95e97026da4a, 30. 6. 2016.