X                                                    Književna poročila.                                                    55
njegovo žalostno pesniško dušo s tako silo, da je postala žalost že meso in kri, vsebina in slog vsega tega, kar je napisal. Zaljubil se je v žalostne večerne zarje in v deklice žalostne (str. 8.), v žalostne kraje (str. 13.) in v žalostni vonj (str. 14.),
v žalostno vodo (str. 16.) in v žalostne vetre (str. 22.)-------in še v veliko drugih.
žalosti.  Je to  edino,  kar  je  značilno  za Vodnika.
Drugače pa je sila nežen lirik, mehak, tako mehak, da sem ob koncu zbirke resnično občutil jokavo vzdihovanje sanjavega mladeniča. Lep v besedah in v figurah [Ljubezen je žalostna kakor slovo... (str. 16.), Svoj beli obraz — žalosten kakor so lilije v senci... (str. 17.), o, tako smo trudne, kakor da smo nosne... (str. 29.) itd.], občudovanja vreden v svojem mističnem zamaknjenju, toda grd v potrtosti in v obupu. Lahko bi primerjal vse njegovo delce otož* nemu goslaču, ki igra dolgočasne melodije s fino ubranostjo, ki pa se je človek sčasoma tudi naveliča. Isto občutje imam, če berem Hrvata Krkleca. S tem seveda ne mislim, da ga je Vodnik posnemal.
Marsikatera pesem pa je lepa. Ne vem, kako bi se dalo to izraziti. Kakor da bi gledal platno, na katerem so  čudežno lepe barve in nič drugega. Pa je   . za pogled vseeno lepa slika.
Vodnik stoji pod vplivom one velike dobe, ki zavrača naturalizem in katero Hans Kriiger zelo dobro označuje z besedami: «Die Kunst wurde aristokratisch — wurde Gewand, Geste und Miene derer, die sie ausiibten... immer gelassen, beherrscht, der eigenen Wurde eingedenk, unerbittlich bis zur Grausamkeit zu jedem Opfer, selbst zur Liige bereit — um der Schonheit willen! Und hatten sich die Naturalisten darum bemiiht, mit photographischer Genauigkeit die Welt der Dinge abzuschilden, so versucht man jetzt mit der gleichen wissen-
schaftlichen Genauigkeit die Welt der Seelen darzustellen-------------Zu diesem
Zweck zergliederte man seine eigene Seele ...»
To je tista doba, ki je drugod že v zatonu, medtem, ko se je pri nas šele s Cankarjem pričela. Izrazita pa še vedno ni, dasiravno se naši poeti z vso silo zaganjajo v ta umetniški pokret.
No, Vodnik je resen popotnik za svojim stremljenjem. Pa njegova umet* nost ni privlačna za vsakega, ki bi jo izkušal uživati. Kdo bo danes pel s sentimentalnimi besedami samo o žalosti in o solzah? In to še o svojih lastnih! Premalenkostno je to za našo dobo, ki je potrebna trde besede, biča, krvave jeze in poguma. Ne obupa in sladkih besed! To je samo za kdaj, za nazadnje, kadar se človek že skoraj utrudi in si zaželi konca. Premalo življenske sile, premalo poleta — in pisano samo zase, kar je skoraj pri vseh začetnikih obi* čajna slabost.
Borba za slog in figuralne ornamente mu je nehote zameglila vsebino, kar seveda delu ni v prid. Originalen kajpada ni (kar nič ne de). Upam pa, da se bo razvijal. Potem bo že našel svojo pravo pot.                        Tone Seliškar.
Ivan Zoreč: Zmote in konec gospodične Pavle. Založba ilustrovanega lista «Plamen». V Ljubljani 1921.
Škoda «Plamena», si reče človek, če vzame v roke te tri postumne knjižice (namreč poleg Zorčeve še R. Murnikovo «Koprnelo» in I. Š. Orlove «Pasti in zanke), ki jih je zdaj izdal njegov urednik, deloma tudi, da bi odškodil tiste naročnike, ki so plačali za vse leto, kar je dandanašnji že naravnost — kavalir* ski čin. Škoda že zato, ker bi bil «Plamen» lahko izpodrinil iz naših hiš marsikak tuj in nerazmerno slabši «družinski» list. Prav te tri knjige so namreč značilne za «Plamen» sam: lahko čtivo brez posebnih literarnih pretenzij, a kolikor le mogoče   zabavno.   Brez  posebnih  literarnih   pretenzij?   Človek   bi   rekel;   toda
—   120   —
X                                                    Književna poročila.                                                    X
edino eden teh treh avtorjev se je skril, kakor pravi sam, za psevdonim pred* vsem z namenom, da poudari to «brezpretendenčnost», druga dva pa sta stopila s polnim imenom na plan. Torej hoče tudi Zoreč — «stati» za ta svoj spis? Ga smatra torej sam vrednim, da nosi njegovo že spoštovano ime? Misli celo, da si ga je z njim podčrtal? Če misli to, je v ljuti zmoti! Delo je namreč enb= stavno slabo, in zabavno torej tudi samo za ljudi brez estetskih potreb, naj ima še toliko snovnosti. Da, če bi se bilo nadaljevalo, kakor se je začelo! Naravnost vzhičen sem bral prvo poglavje in se divil i dikciji i slogu i jeziku;  pa rečem še po vsem razočaranju nad naslednjimi poglavji, da v nas menda še ni bil bolje opisan nastop učiteljice^meščanke v odljudni vasi. No, da, saj so tudi pozneje še mesta, ki sem si jih celo podčrtal in očrtal; naglašam tudi, da me prav nič ne moti, če je bila ta snov že stokrat obdelana, ker ne gre toliko za «kaj», ampak za «kako» in poudarjam naposled še enkrat, da je silno mnogo snovi, da, kar za tri take zvezke. Toda to je obenem tudi glavna hiba spisa, da ga je ob vsi obilici dogodkov samo za droben zvezek tako zvanega žepnega formata. Naravnost neverjetno je, kako je pisatelj kakor Zoreč tu hodil enkrat samo po vrhu, da se mu še podplati niso pogreznili v zemljo, po kateri koraka. In zdi se mi, da sem kar našel razlago: Zoreč je «seksualec» do skrajnosti; tu pa je hotel, oziroma po vsi strukturi dela moral ustvariti neko vsaj za silo «pošteno» dekle; in s tem si je zaprl pot tja, kjer je cesto do čudovitosti močen, čeprav človeku drugega kova, ki se mu ta nagon le ne zdi tako strašno odločilen, včasih tudi že nevšečen... In tako je vse s to «psihologijo» vred mestoma že do neužit* nosti omledno. In tudi komaj še verjetno. To se pravi: življensko že verjetno, a umetniško veliko premalo utemeljeno, oziroma obdelano. Poleg tega — vrag vedi, odkod pri Zorcu! -— še opetovano bičanje «rodoljubovstva».  Cankarsko, a ne Cankarjevo! Cankar je bil le eden, in ne samo njegovi umetnosti, ampak tudi njemu samemu smo prav radi verjeli, da res vidi take rodoljube, ki jih v resničnem življenju ni enega na pol milijona — vsaj ne, ki bi igral v življenju res kako vlogo! — pa da ne razloči političnega mogočnjaka od vaškega župana, dacarja od notarja itd., kar vse ima v realnosti zelo velik pomen. Zdaj pa beri, človek, tretje poglavje celo s tistim «Blagor narodu!« vmes, ali pa mesto, kjer občinski odborniki vstanejo in zapojejo cesarsko pesem, in povej, kje je kaj takega danes, oziroma je bilo pred kvečjemu petimi leti mogoče, naj so bili ti ljudje še enkrat tako vinjeni, nego nam jih slika pisatelj!  Spis je  nota bene realističen, da, naturalističen! In potem: kdo si more jasno predstavljati le eno teh oseb   razen čudakinje Brigite, ki pa je prav v svojem čudaštvu dosledno izvedena. Saj ne rečem, da si prav vse te osebe naravnost «ugovarjajo»; toda poglobljenja, in sicer  ne  samo  kvalitativnega,  ampak tudi  kvantitativnega,  bi moralo biti še cel koš! In kje je te gospodične Pavle — «konec»? Tam v zadnjih stavkih knjige je vendar šele začetek, čeprav ni posebno verjetno, da bo odslej res bogve kako drugačna ta ženska. Človeku je res, posebno glede na to besedo v naslovu knjige, kakor bi se bil dal pisatelj  ujeti lačnemu uredniku, naj  mu da prvo, že spisano poglavje, ko mu bo nadaljnja lahko tegnil sproti med letom, pa bi mož v precepu kolofoktaril dalje, pač ker ne sme kar nehati; kakor se je v naši literaturi tudi baje že dogodilo. Toda to je tu vendar izključeno, ko je delo izšlo celo v knjigi, in je imel avtor vsaj pol leta časa dotlej, ko je šlo v tisk! Drugače pa,  rečem: ker ima knjiga tudi dokaj  lepih in srečnih mest — naj gre v božjem imenu med svet! O tem ni dvoma, da najdejo stoteri svoje veselje  nad  njo.  Tudi je  jezik  celo  v najslabših poglavjih  večinoma  vzoren. Samo, kako pride Zoreč opetovano do oblike «bote» namesto «boste», je težko
—   121   —
X                                                    Književna poročila.                                                    5;
umeti; in na koncu 137. strani je tisti «opozoriti nanjo« namesto «nase» že pre* hud pogrešek, da bi ga  človek naprtil stavcu.                                            l.P-k.
I. Š. Orel: Pasti in zanke. Kriminalni roman iz polpretekle dobe. V Ljubljani 1922. Založba ilustrovanega lista «Plamen». 231 str. Cena 7-50 Din.
Tako zvano «čitajoče občinstvo« — to je v prvi vrsti mladina — bi poseglo po tej lični knjižici, ko bi jo poznalo; naj jo odslej spozna! Postanek knjige je prav originalen; pisatelj sam nam izpove v uvodu, da knjiga «ni napisana za slavo, temveč tako rekoč za stavo». Nekemu prijatelju je namreč hotel dokazati, da tudi slovenski pisatelj zmore spis, ki je bogat na zunanjih dogodkih in ne «tako prokleto lokalen«. Zdaj se naj pokaže, je li dosegel svoj namen; češ, večjega in višjega namena knjiga ni imela.
Tako smo dobili v slovenskem slovstvu izviren kriminalen roman. Veliki narodi proizvajajo takih romanov neprestano in na debelo; slovstvena podjetja, ki se obračajo na maso, imajo v svojem repertoarju stalno tak roman, če ne lastnega, pa v prevodu. Navajali bi lahko podlistke francoskih, angleških, nem« ških, italijanskih listov; k nam prinaša tako hrano, kajpada le v prevodih, priloga belgrajskega «Ilustrovanega lista«, ki je v tem oziru zvest dunajskima «Inters essantes Blatt« in «Wiener Bilder«, s katerima se skupaj tiska. No, res je, da tudi bralec, ki si svoje čtivo izbira bolj z estetskega stališča, včasih vzame za izpremembo in odmor spis take vrste, da mu nadomešča tarok, šah ali dolce far niente. S tem pa ne bodi rečeno, da kak detektivski spis ne bi mogel imeti in doseči tudi višjih namenov.
Naš pisatelj, ki v uvodu sam pove, da je njegovo ime skrito pod psevdo-nimom, baje nima višjih namenov. Ako se zdaj vprašamo, ali je dokazal svojo zmožnost, da je opisal dejanje, polno zunanjih dogodkov, tedaj mu to, ko smo prebrali njegov roman, priznajmo v vsem obsegu. Dejanja je toliko, da bi ga bilo dovolj za dva, tri romane! Tobožnji njegov roman se mu je torej zelo posrečil. Kdor sicer pozna njegovo pravo ime — in že psevdonim je izbran tako, da se spozna na prvi pogled — ta je temu našemu prijatelju že po značaju prve njegove knjige, ki jo je izdal leta 1903., z mirnim prepričanjem prisodil zmožnost, da bo stavo, povod pričujočega detektivnega romana, dobil. Priznajmo mu tudi, da smo i ta plod njegove kaprice, kakor smo plodove njegove resne pisateljske volje in intuicije, prebrali prav z zanimanjem. Niti ne prikrivamo, da nam je bilo med čitanjem včasih žal, ko smo očitno zapazili pisateljev namen pretiravanja in kopičenja.
Pri spisih take vrste nima zmisla govoriti podrobno o vsebini. Toliko pa bodi pripomnjeno, da si naš pisatelj za predmet odkrivanja ni izbral kakega na* vadnega zločina; zločin, ki se je v romanu pripetil, ima nekako socijalno ozadje, nastal je po načrtih nekega društva, ki mu je namen, da z uničevanjem ne* koristnih članov človeške družbe, lahkomiselnih zapravljivcev, bogatih lenuhov itd., dobiva sredstva, da podpira uboge, sirote in druge. Seveda pa pisatelj tem popravljavcem človeške družbe dovolj jasno pove, da namen ne more posveče* vati sredstev, zlasti ker sredstva kaj lahko peljejo in so res peljala naravnost v hudodelstvo. Proti temu društvu pa se bori druga družba, tajna kakor ona, obstoječa iz mož, stoječih na pravi višini položaja, uma in izobrazbe; ta družba deluje z duševno propagando in nas spominja po organizaciji na prostozidarje. V tej družbi deluje najizraziteje skrivnostni doktor Apelius, ki se nam. naposled odkrije kot član zelo visoke, menda vladarske hiše, a je zapustil svojo višino in živi le svojemu umu in srcu... Dovolj tudi romantike, kajne?
—   122   —