80 Otrok in knjiga 99, 2017 | Večernica le na povedanem, ampak tudi ali celo predvsem na tem, kar ostaja neizrečeno in presežno. Pesmi izhajajo iz na videz naivne in preproste, a v globini modre otroške perspektive: celo bog in angel, osrednji osebi, ki ju nagovarja in za kaj prosi otrok kot pesemski jaz, sta otroški, prikazani povsem človeško, saj je z njima mogoče skorajda kramljati in skupaj z njima sobivati v veliki družini, v kateri so slabovid- ni dedek, premražena muca, teta, ki ne more imeti otrok, ter razmišljujoči, a tudi prestrašen in osamljen otrok. Tematika zbirke in vključevanje verske tematike in motivike bi lahko zelo hitro zdrsnilo v idealizacijsko ali poučevalno držo »molitve«, ki jo izreka zgledni otrok. A Petru Svetini se to nikoli ne zgodi: otrok v svojih prošnji, žalosti in ljubezni do vsega, kar je, ostaja otroško naiven; v teh tonih je mojstrsko oglašen tudi jezik, ki se bliža zajčevski poetiki »molka«, zastiranja, zgolj nakazovanja neizrekljivega … Molitvice s stopnic so zato brez dvoma ena pomembnejših pesniških zbirk v sodobni slovenski mladinski poeziji – njihova magičnost v sozvočju z ilustracijami nudi skoraj hipen, a nepozaben in pretresljiv bralni užitek. Igor Saksida, predsednik žirije (besedilo je bilo objavljeno v Večerovi prilogi, posvečeni večernici, 19. 9. 2017) VEČERNIcA, SVETINJIcA Na letošnjem Festivalu slovenskega filma sta glavni nagradi odnesla Rok bi- ček za dokumentarec Družina in Janez burger za igrani celovečerec Ivan. Prvi je o nagradah nekoč rekel, da ti vse skupaj bolj otežijo kot olajšajo, zlasti če so Simona Zadravec, Darka Tancer-Kajnih, Peter Svetina in Petra Vidali po podelitvi večernice 81 Otrok in knjiga 99, 2017 | Večernica slovenske. »Slovenske nagrade so na neki način celo škodljive, saj se namesto novih prijateljstev zgodijo nove zamere.« Janez burger pa je na pogovoru po projekciji Ivana rekel, da nagrad ni pametno pričakovati, ker je v umetnosti tako kot v fuz- balu: deset milijonov gledalcev lahko vidi, da je bil gol, ampak če sodnik reče, da ni bil, no, potem ga ni bilo. Ko smo letos na zadnji seji žirije po debati s številkami ocenili nominirane knjige, se je pokazalo, da je zmagovalec Peter Svetina. Že spet, tretjič, pa še dvakrat zapovrstjo. Kolega iz žirije je rekel, bo treba nagrado počasi preimenovati v svetil- nico, pozneje smo pa ugotovili, da bi bila – sploh ker imamo opravka z molitvicami – boljša svetinjica. Ob tem nam je bilo popolnoma jasno, da bo odločitev zbudila nekaj negodovanja. Seveda ga vsaka odločitev, vsaka izbira (»Priznanja, ki izkazu- jejo čast pisateljem ali najboljšim knjigam, obstajajo zato, da jih skritiziramo,« pravi v najnovejšem problemskem bloku o literarnem nagrajevanju na spletnem portalu Literature Konrad Wojtyła), ampak nekatere se mu še posebej ne morejo izogniti. Vsaj to bodo morda rekli, da je žirija, ki je ponovno nagradila poetiko istega avtorja (celo to si je dovolila, da je nominirala dve njegovi knjigi, no, to pa je precedens), skrajno subjektivna, nesposobna pogledati čez planke lastnega literarnega okusa. Ampak v tem prav gotovo subjektivnem okusu žirije oziroma v seštevku subjektiv- nih okusov posameznih subjektov v žiriji je precej več objektivnosti, kot se kaže na prvi pogled. Žirija je navsezadnje vedela, da bodo godrnjali. Žirija navsezadnje ve, kako dober občutek je, ko odkriješ kakšno novo ime. In žiriji je res neprijetno, ker je kakšna nominiranka, ki je vsakič visoko na lestvici, spet izgubila igro. In kajpak žirija ve tudi, da je Peter Svetina za to knjigo že dobil nagrado, Levstikovo, torej interno nagrado Mladinske knjige. Ampak žirija ignorira vse te pomisleke, ker se vsakič znova opomni, da večernica ni ne nagrada za življenjski opus ne za neodkrite mlade talente in ne za tiste, ki so zmeraj dobri, pa je še niso dobili, ampak preprosto nagrada za knjigo, ki je, po okusu subjektov v žiriji seveda, najboljša iz lanske bere. Nepristajanje na kompromise, kalkulacije in na strah pred (ne)sprejetjem je ohranilo vrednost večernice. Zato je večernica v dveh desetletjih postala in ostala merilo in znamenje najboljšega v slovenski otroški in mladinski književnosti. In Petru Svetini, četudi je že njegova tretja, naj nikar ne škodi. Petra Vidali (besedilo je bilo objavljeno v Večerovi prilogi, posvečeni večernici, 19. 9. 2017) SAMOcENZURA ALI NERAZVITA VERSKA KULTURA Raziskovalci zgodovine slovenske mladinske književnosti, med njimi ima odlič- no mesto tudi letošnji nagrajenec, nas znajo poučiti, da so njeni začetki najtesneje povezani z verskimi in pedagoškimi nagibi, da se je sčasoma poleg tendenciozne nabožne literature razvila tudi tradicija netendencioznega sobivanja religiozne motivike z ostalimi tematikami in da je bila ta vez popolnoma prekinjena po drugi svetovni vojni, ko je bilo treba z menjavo oblasti in politične ureditve mlade genera- cije vzgajati za drugačne vrednote. Tedaj so mnogi naslovi izginili s knjižnih polic, nekatere je bilo treba ustrezno prilagoditi, največ pa na novo napisati in natisniti