GLEDALIŠKI LIST
Narodnega gledališča v Ljubljani
1936-37
DRAMA
Urednik: J. Vidmar
Izhaja za vsako premijero
Din 2 50
Okusno Vas obl DAMSKI MODNI SALON
ačl le
iALON	.
»<« ” (o)onJa
Cene In Izdelava solidna GLEDALIŠKA UL. 7
NOVO OTVORJENI
SALON DAMSKIH KLOBUKOV
„OREL“
4	LJUBLJANA
SV. PETRA C. 13
VELIKA IZBIRA IN PRVOVRSTNA KVALITETA - NIZKE CENE
IZVOLITE Sl OGLEDATI MOJE IZLOŽBE!
PAPIR, pisarniške, tehnične in šolske potrebščine ^ Najugodneje -v največji Izbiri ^
IV. BONAČ, Ljubljana
Akademiki dobijo pri nakupu popust	Nalivna	peresa
GLEDALIŠKI LIST
NARODNEGA GLEDALIŠČA V LJUBLJANI
1936/37	DRAMA	Štev.	20
M. REAL IN M. FERNER:
TISOČAK V TELOVNIKU
PREMIERA 19. JUNIJA 1937.
Avtorja sta nam že znana, njuni »Trije vaški svetniki« so šli preko našega odra, ter utrdili sloves piscev.
Povsem naravno je, da si želi človek v današnjem času, ki zahteva intenzivnega dela in posvečanja vseh duševnih zmožnosti za borbo, za eksistenco — v svobodnem času oddiha, da se lahko odpočije in razvedri, zato je priljubljenost lažjih iger razumljiva. Pripraviti človeka v smeh je dokaj težavna naloga, toda kdor to zna, žanje od tjudi hvaležno priznanje. — Smeh je zdravje, je optimizem, je sončna stran človekove narave.
Po kvaliteti so igre, ki vzbujajo različne vrste smeh, različne: grobe, drastične burke, z robatimi dovtipi, ki dramijo smeh najpri-mitivnejših ljudi, potem pa je lestvica iger od veseloigre do najfinejše komedije, preko satire in farse, ki vzbujajo vsaka svoje vrste smeh.
»Tisočak v telovniku« je ena izmed tistih posrečenih burk, ki izzivajo dobrodušen, veder smeh, ne krohota, smeh, ki prihaja iz sočustvujočega srca, ki preživlja vso srečo in nesrečo glavnih junakov.
Dejanje te burke ni sestavljeno površno, kakor pri marsikaterem drugem piscu, in ne stremi samo za zunanjimi efekti, ne, ta burka ima svoje etično jederce, ki je potrebno tudi najbolj lahki igri, da upravičuje njen obstoj. In tu je jedro: pravičen razvoj dejanja v prid
185
poštenemu človeku, ki ga je zaman skušal opehariti lakomnik. Kazen je mila in taka, kot si je vsakdo želi: lakomnik mora odnehati.
S spretno roko orisane figure so žive in polne življenjskega soka, ne papirnate, izkostruirane teatrske marijonete. Pisca razkrivata v osebah svoj neposredni odnos do življenja, svojo tenkočutnost za pestre preobrate in srečno družita vesele in žalostne življenjske trenutke v zaokroženo celoto. Ta igra zapušča v gledalcu nekaj, česar marsikatera ne more: Neko tiho zadovoljstvo in zavest, da je usoda vendarle tudi naklonjena autsiderjem, in da se suče njeno kolo tako, da človek ne sme nikoli obupati. Z optimizmom v srcu odhaja gledalec iz teatra — in to je poleg razvedrila in smeha, ki ga nudi to delce, pozitivna stran igre.
Vsebina?
Tisočak, ki kroži svoja čudna pota, studenec, ki je vir najrazličnejših spletk, dvoje korajžnih zaljubljencev, ki ne odnehata, pasivni krojaški mojster in njegov dobri duh v osebi agilnega pomočnika; vse to se prepleta v humornih situacijah in živahnih dialogih, ki dajejo obilo povoda za smeh in zabavo.	M.	S—va.
Iz Gogoljevega pisma o gledališču
Gledališče nikakor ni igrača in nikakor ni prazna stvar, če upoštevaš, da ga lahko zasede hkratu kakih pet, šest tisoč ljudi in da to množico, katere posamezniki v osebni primerjavi nimajo nobene podobnosti drug z drugim in ki jih vendar lahko vse hkratu prevzame ista pretresljivost, da zajočejo z enakimi solzami in se zasmejejo z istim skupnim smehom. To je tak kateder, s katerega lahko poveš svetu veliko dobrega.
*
Treba je z vsem bleskom spraviti na oder vsa najpopolnejša dra-matska dela vseh vekov in narodov. Treba jih je igrati pogosto, čim pogosteje. In to je mogoče storiti. Mogoče je narediti vse te igre
186
znova sveže, nove, zanimive za vse, za mlade in stare, samo če jih znaš kakor treba postaviti na oder. Nespametno je trditi, da so zastarele in da je občinstvo izgubilo smisel zanje. Publika nima svoje pristranosti, občinstvo pojde, kamor ga povedeš. Če bi ga pisatelji ne gostili s svojimi melodramami, ne bi imela okusa zanje in bi jih ne zahtevala. Vzemi najbolj odigrano dramo in jo vprizori, kakor jo je treba, in občinstvo jo bo posečalo v trumah. Moliere mu bo nov in Shakespeare mu postane bolj vabljiv kakor najsodobnejši vodevil.
IS-
Ni ga višjega pretresa, kakor ga doživi človek pri popolni skladnosti vseh delov v celoti, kakršno je doslej bilo mogoče slišati samo pri muzikalnem orkestru in kakršna lahko povzroči, da moreš dramsko vprizoritev ponoviti večkrat kakor najbolj priljubljeno opero. Trdi, kar hočeš, toda zvoki duše in srca, izraženi z besedo, so veliko bolj raznoliki, kakor muzikalni zvoki.
*
Samo prvovrsten igralec - umetnik razume, kako važno je pogosto skupno branje kake igre. On ne ciovoli igralcu niti tega, da bi se vloge naučil doma, marveč bo študij uredil tako, da se vse vloge naštudirajo v skupnosti in da se bo vsak igralec naučil svoje vloge pri skušnjah, da bo vsak izmed njih v pravi okolici in pravih okoliščinah že nehote in že samo zaradi stika z drugimi igralci čutil pravi ton za svojo vlogo. Pri takem delu se celo slab igralec lahko navzame marsičesa dobrega: dokler se še ni naučil svoje vloge na pamet, lahko marsikaj povzame po boljšem igralcu. Pri takem študiju si lahko vsak izmed njih nevede prisvoji dobršen del resničnosti in naravnosti, bodisi v govorjeni besedi, bodisi v kretnjah. Ton vprašanja določa ton odgovoru. Zastavi patetično vprašanje in prejel boš patetičen odgovor; zastavi vprašanje preprosto in prejel boš preprost odgovor. Vsak, tudi najprimitivnejši človek, ima sposobnost odgovarjati v skladu. Če pa se igralec nauči svoje vloge doma, boš prejemal od njega patetične, naučene odgovore, in ti odgovori ostanejo v njem za zmeraj: ne spremeniš jih z ničimer; od boljšega igralca v takem primeru ne bo sprejel ničesar; vse okoliščine, ki ga obdajajo
187
in vsi značaji, ki žive okrog njegove vloge, postanejo zanj mrtvi, kakor mu postane mrtva in tuja vsa igra, da se bo sam kretal v nji kakor mrlič med mrliči. Samo resničen igralec - umetnik lahko čuti življenje, ki je zajeto v igri in lahko doseže, da to življenje postane vidno in živo za vse igralce.
*
Velikega igralca bo pri nevrednem ravnanju ovirala zlasti njegova znamenitost. Naj stori kaj nevrednega na primer Ščepkin ali Karatigin, glas o njegovem početju pojde po vsem mestu. Vidite, zakaj je nad vse važno, da nosi pri vsaki stvari poglavitno odgovornost človek, ki je znan slehernemu članu družbe.
Gledališče in občinstvo
Stalni obiskovalci so tisti ljudje iz občinstva, ki obiskujejo, kakor pove že beseda, stalno vse predstave ali vsaj pretežno večino predstav, kar jih eno ali več gledališč v sezoni igra. K tej vrsti publike spadajo najbolj fanatični ljubitelji in oboževatelji gledališča, ne morda oboževatelji kakega posameznega igralca ali igralke, ali kake posamezne vrste repertoarja, temveč skratka oboževatelji vsega, kar je z bitjem in žitjem gledališča v kakršnikoli zvezi. Med njimi so pravi zagrizenci, entuziasti, in včasih naravnost teatromani. Tudi pri nas so obiskovalci, ki so videli eno in isto predstavo po petkrat do desetkrat, zapomnili smo si celo nekoga, ki je videl na primer znano kitajsko pravljico »Krog s kredo« 22 krat! Ta tip je sol, in sicer najdragocenejša sol vsakega gledališkega občinstva. Brez tega stalnega obiskovalca je občinstvo po vsem svetu siromašno, je hladno in ubogo, je kakor ognjišče brez ognja in kakor jed brez soli. V bistvu »stalni obiskovalec« ni nič drugega nego neke hujše vrste abonent. Razlika med njim in med abonentom je samo ta, da ni z gledališko upravo v mkakšni pogodbeni zvezi, da si izbira predstave sam in tudi dan obiska sam, pri čemer pa seveda prostovoljno plačuje polno vstopnino, ker za te
188
vrste obiskovalcev še niso uvedeni nikakšni popusti. Razen tega je možna razlika tudi v tem, da »stalni obiskovalec« enostavno ne zaupa gledališkemu vodstvu tako daleč, da bi stopil z njim v pogodbeno razmerje. Ta element zaupanja pa je ne samo v moraličnem, temveč predvsem v materijalnem pogledu za vsako gledališko upravo pri finančnem kalkilu neizmerne važnosti in s tem trenutkom nastopi tudi dragocenost abonenta.
Abonent je ravno zaradi tega zaupanja, ki ga v naprej izkazuje gledališču, moralično in materijalno temelj in najdragocenejši sestavni del vsakega, torej tudi našega gledališkega občinstva. V vseh repertoarnih gledališčih je abonentsko občinstvo velesila, s katero je treba najresneje računati. Abonenti so tista resna, izobražena, občutljiva, kritična in hvaležna publika, ki zna z gledališčem resnično živeti, ki	zna	ostro zahtevati, ki pa zna, če	vidi,	da	ne	gre
drugače, tudi zelo	potrpeti. Abonent je duša gledališkega	občinstva
Abonentsko občinstvo je predvsem tisto, ki omogoča gledališkim upravam, posebno v manjših mestih, da gojijo repertoarno resna in umetniško visoko pomembna dela, ki bi jih drugače samo v omejeni meri ali pa morda celo sploh ne mogla. V tej moralično mate-rijalni opori tiči tudi zgodovinski pomen abonentskega občinstva Žalostno je pri našem	opazovanju samo dejstvo, ki	sem	ga	že	ponovno pismeno	ali	ustno omenil, namreč, da	mesto	s	cca
80.000 prebivalci v zadnjih letih ne premore večjega števila abonentov nego približno 550- in še to večino iz srednjega sloja. Obupno zevajoče nedostajanje iz vrst akademskih poklicev, iz trgovskih, industrijskih in drugih pridobitnih krogov podajajo naravnost porazno sliko o kulturnih potrebah in dolžnostih naše inteligence in našega kapitala.
Važno primes omikanega gledališkega občinstva tvori nadalje d i j a š t v o. Dijaštvo, ki prinaša k celotnemu, že omenjenemu sozvočju še svoj posebni čar mladostne zanesenosti, napadalnosti in upornosti, posebno barvo svojega vročega, iskrenega in zaverovanega, še ne utrjenega in neužaljenega idealizma ter posebni spontani in brezobzirni zvok svojega odobravanja aii svojega odklanjanja. Žalostno je samo spet dejstvo, da zanimanje dijaštva za
189
gledališče že davno ni več tisto, kakor je bilo svojcčasno, da je obiskovanje gledaliških predstav med dijaštvom močno padlo in da na žalost tudi znamenito »dijaško stojišče«, ki je bilo posebno pri premijerah najodločilnejši faktor, danes zaradi nizanja dejanj-skega dijaškega nivoja, ali pa zaradi nesorazmernega prevladovanja nedi jaških elementov, ne uživa več tistega ugleda, kakor si ga jc po svoji stoletni tradiciji pošteno priborilo in zaslužilo.
Nič manj dragocena sestavina tega gledališkega občinstva je slednjič otroška mladina. Tista dobra, ljubka in nepokvarjena otroška mladina, ki z odprtimi očmi, z žarečimi lici, z rokami in z nogami, z glasnimi medklici, s smehom in vriskom, z jokom in s trepetom spremlja vse početje igralca na odru in ki se v svojem zanosu ne da zmotiti od nikakega, še tako strogega opomina, ne da iztrgati iz svojega sveta od nobene motnje, razen od tiste, ki jo zagrešijo na odru. Otroško občinstvo je kakor čisto, lepo in nežno odprto srce. Gorje mu, kdor se ga neprevidno dotakne, kdor ga sirovo rani ali celo umaže in zastrupi. Otroško občinstvo je neučeno, toda motil bi se, kdor bi mislil, da je neumno. Kdor je kdajkoli opazoval otroške predstave, je moral ugotoviti, da imajo otroci mnogo več kritičnega duha, kakor pa se nam odraslim marsikdaj zdi. Igralec, ki za otroke ne zna zanimivo igrati, je prav gotovo nekje zelo slab ali pa sploh ni igralec. Gledališča, ki ne znajo v zadostni meri skrbeti za mladinske predstave, ne vedo, da izgubljajo s tem najmanj polovico svojega najboljšega občinstva.
V	tej zvezi pa ne bi rad zamudil priložnosti, da ne bi omenil tudi nekaterih potez, ki se tičejo splošnega vedenja gledališkega občinstva. Kakor bo zvenelo morda malenkostno, se mi vendar zdi na moč potrebno poudariti, da se omikano občinstvo očituje tudi s tem, da ne prihaja v gledališče prepozno, da ne hruli zaradi svoje zamude nedolžnih vratarjev, da ne loputa z vrati, da hodi po gledališču potihem, da med predstavo ne kiha naglas, ne kašlja na vse grlo, ne zoblje lešnikov, ne je bonbonov in ne mečka papirčkov, ne dreza v svojega soseda ,ne dela glasnih opazk ter ne pljuje po tleh.
Vse te nelepe in nespodobne navade in razvade prepušča omikano občinstvo onemu drugemu, na žalost večjemu delu, ki je po
190
vsem svetu v strahotni večini in ki smo ga imenovali: manj omikano ali neomikano občinstvo in ki ga delim v glavnem na dva tipa in sicer na prvega, ki nastopa tudi posamezno in ki se imenuje filister, in drugega, ki nastopa samo v množini in ki se imenuje sodrga ali drhal.
Za oznako prvega tipa, vseobsežnega, vsevladajočega, povsod bivajočega filistra, tega večnega nasprotnika umetnosti in zagrizenega preganjalca vsega umetnostnega nehanja, bom porabil enostavne besede, ki sem jih svojčas napisal o njem že v »Gledaliških zapiskih«: »Filister gledališče sovraži in ljubi samega sebe.
V	gledališče zahaja redko in še ta čas samo iz kulturne laži, iz hinavstva in ničemurnosti, in iz najbolj omejene, rekel bi skoraj, mesene sebičnosti. Vse, kar je na svetu resnega in visokega ga ne zanima, nerešljivim problemom se roga, upornost mrzi in jo strelja z zakoni, hrepenenje prezira in ga izstrada v grob. Filister noče nikakšnih duševnih pretresov in tudi nobenih premišljevanj, on hoče miru in zabave, počitka in dobre prebave, hedonskega ugodja in srečnega, tolstega spanja. »Jej dobro, spi dobro, ne vznemirjaj si duše in samega sebe spoštuj in dobro boš živel na zemlji« — to je njegova prva in zadnja človeška in božja zapoved. Filister je kakor močvirje za vsako kulturno pot, je kakor ječa in klada za vsak kulturni razvoj. Ena največjih in najsvetejših, pa tudi najsrditejših nalog gledališča je borba proti filistru. Filister je edini tip gledališkega občinstva, za katerega ne verjamem, da se da spremeniti. Filistra ni mogoče poboljšati, filistra je možno samo premagati.«
Drugi tip neomikanega občinstva, ki nastopa samo v masi, pa je: drhal. Drhal je zame skupna oznaka za tipične duševne lastnosti in nima, kakor bi morda kdo mislil, z nižjimi sloji in širšimi plastmi naroda ali ljudstva, v bistvu nobenega opravka. To gledališko drhal tvorijo prav tako denarni mogotci, kakor meščanski inteligenti, prav tako neotesani rokodelci kot brezposelni predmestni postopači. Njihovo življenje je surovo in večinoma či:-to nagonsko, \njihove želje so čutne narave, njihov kriterij je plitek in pocestno banalen, njihova umska izobrazba navadno minimalna in njihova srčna kultura enaka ničli. Tak tip gledališkega občinstva je najbolj anonimen, pa vendar je včasih v svoji tajinstveni oblasti tako
191
mogočen, da ji zapadajo marsikdaj tudi najbolj zreli, a sicer nesamostojni in plahi duhovi. »Boj drhali!«, to je druga vojna parola, ki jo nosi gledališče globoko v jedru zapisano v svojem poslanstvu.
Čim bolj bosta izginjala iz človeškega občestva ta dva tipa, tip filistra in tip drhali, tem bolj se bo tudi gledališče bližalo svoji čisti, jasni in zadnji edino nepotvorjeni podobi, ki jo bo potem kakor v zrcalu pokazalo skupnosti, v kateri se je izoblikovalo in v katerem bo tista skupnost ugledala svoj pravi obraz in spoznala, da je to, kar je hotela biti, namreč ne samo: narod, temveč resničen in pravi kulturni narod.
OvO
Lastnik in izdajatelj: Uprava Narodnega gledališča v Ljubljani. Predstavnik: Oton Zupančič. Urednik: Josip Vidmar. Za upravo: Karel Mahkota. Tiskarna Makso Hrovatin* Vsi v Ljubljani.
Foto atelje-studio
J. POGAČNIK
LJUBLJANA Aleksandrova cesta 3
■ e priporoča
Vsa glasbila In strune
CINKOVO BELILO ..BRILJANT«
zlati, srebrni, beli, zeleni in sivi pečat
LITOPON ,'TITANIK"
originalno 30 °/o blago, odporno proti svetlobi
SVINČENI MINIJ „RUB1N“ garantirano 30% svinčenega superoksida
KOVINE IN KOVINSKI POLIZDELKI VSEH VRST!
Metalno akdjonarsko druitvo, Ljubljana
Telefon 2727
ALFONZ
BREZNIK
LJUBLJANA
ALEKSANDROVA 7
TISOČAK VFELOVNIKU
Veseloigra v treh dejanjih. — Spisala M*11 n Maks Ferner. — 'Prevedel Pavel Golia
Inscenator: ing. arch. E. Franz.
Boštjan Iglič, krojaški moj8* Barbara, njegova žena • Micika, njiju hči . . • Jakec, krojaški pomočnik Jakob Blažon, bogat kmet Andrej, njegov sin . . • Pavel Potočnik . . . • Delavec.......................•
Razsv*
Režiser: B. Kreft.
. Gregorin . Rakarjeva . M. Boltarjeva • Daneš . Bratina . Stupica . Pianecki . Vertin
Vemk.
NAJVLJUDNEJE SE PRIPOROČA
Frizer za dame in gospode v pasaži palače VIKTORIJA LJUBLJANA, ALEKSANDROVA CESTA ŠTEV. 4
Zobna ordinacija
Dentist teh.
Leopold Smerkolj
laboratorij za mofierno tehniko in keramiko ordinira za zdravljenje zob od 8-12 ure dop.
in od Z-Q ure pop.
#
Ljubljana UII. Celouška
2 II Telefon 34-48