MOSTE IN SELO
Kaj mi pri nas ugaja in kaj ne
Pravijo. da je RTV naročnina pre-draga. Toda pomislimo samo. koliko progamov lahko vidimo in slišimo. potem se mi ne zdi drago. Najmanj pet nadaljevank in filmskih predstav si lahko ogledamo na teden. Razen tega še informativne oddaje, pa otro-ški program in še in še. Če bi si to ogledali v kinodvoranah. potem bi nasšelestalodenarja! Ccnapredstav v kinu je od 150 do 500 din. Liter vina je v gostinskih lokalih čez 1000 din. Mi plačujemoza RTV naroenino le borih 3000 din. Koliko stane oprema in režija RTV. lahko samo sanjamo, gre namrečv milijarde.
Kakšni so odnosi med sosedi v blokih in stolpnicah, lahku vidiino iz naslednjega primtra. Na Pokopališki 6 je bilo te dni napisano / velkimi čr-kami na stanovanjskih vralih neke stare ženičke: »Slara — zapiraj vrata«. Ta priletna ženička ima na-mreč garsonjero, njena vrata so na hodniku. I. nadstropja. Ta starejša ženička kuha v garsnnjeri in duh pu jedi, ki ni nikoi zoprn. gre ven na hodnik. Zato si jo je nekdu sposodil s temi besedami. Ta nesramnež, ki jc s skoraj neizbrisnim kuijem počečkal vrata, se ne zaveda, da bo nekoč star in betežen, mogoče tudi komu v na-poto.
Po Mostah so se razpasle »leleče podgane«, kot jih je nekoč opisal eden izmed Ijubljanskih novinarjev v eni izmed revij. To so golobi. Že nekoč je bila v Ljubijani akcija proti tem pticam, ki samo onesnažujejo okolje in so brez koristi. Dobro bi bilo, da bi s kakšnim kontracepcij-skim sredstvom zaustaviti širjenje teh ptičev, kot to delajo v velikih me-stih in kot je to že bilo urejeno tudi v Ljubljani.
Pred blokom na Pokopaiški uL 6 in 8 je pravo smetišče, ki ga še pove-čuje izpraznjevanje kontejnerjev. Ne tnorejo in ne morejo najti čistilke za ta blok, kljub temu, da ponujajo sta-novaki kar ugoden honoiar.
Posebno pog/avje so frizerji v Mo-stah. Ti kar naprej povečujejo plačilo frizerskih storitev, razen tega pa še skoraj vsaka stranka da napitnino. Vprašujem se. če tudi temu primemo zvišujejo dohodke frizerkam in fri-zerjem, ki opravljajo težko delo. Ves dan stati na nogah prav gotovo ni pri-jetno.
Veletekstil v Mostah je pravzaprav tudi vprašanje zase. Pred kratkim so obnovili ves Iokal, ga modernizirali. položili maimonata tla in še kaj. Z eno besedo: naj-naj. Kakšen smisel
ima to, v dobi take gospodarske krize posodabljati lokale, ko pa komaj ži-vijo od strank, ki le poredkoma pri-hajajo vanj? Občani smo za moder-nizacijo lokalov, toda za tako raz-košje pa ne.
Medlem se pa drogerija v »penta-gonu« stiska v majhnem lokalčku. Stranke te trgovine se stiskajo med razno embalažo in raznimi škatlami in ni čudno, če tudi kaj izgine pod prsti strank. V bližini pa je lokal že leta in leta prazen. Ta trgovina, ki je prav gotovovisoko rentabilna, pa se ob visoki kvalitetni robi, ki jo ponu-ja. sliska v nemogočih prostorih.
Tudi pri nas v Mostah bi rabii kon-tejnerje /a steklenino. Mnogi odna-šajo prazne steklenice, ki jih (rgovine ne sprijemajo nazaj, v običajne kon-tejnerje /a odpadke in smeli. AB ni škoda? Najmanj trije kontejnerji bi bii polrebni za Moste in Selo. Sicer je pa posebno vprašanje, zakaj trgo-vine in industrija npr. sadnih sokov, ki potrebuje steklenicc / navitimi vratoti. nt sprejemajo steklenic nazaj.
Tudi ob mesnico na tržnici v Mo-stah se moram spotakniti. V tej me-snici — kljub podražitvi mesa, ko ni toliko kupcev in ni meso in mesni iz-delki na tako visoki ravni. kot bi to želeli — jc zaposlenih v enem tur-nusu najmanj 8 do 10 mesarjev in njihovih pomočnikov in pomočnic. Ali res toliko zaslužijo, da lahko vzdržujejo tako množico uslužben-cev? Videl sem razne mesnice, kjer so le po eden ali dva, največ trije uslužbenci. Kam to vodi?!
Nekaj nie moti tudi ob našem krematoriju. To je krsta, ki jo upepe-lijo s pokojnikom vred. Te krste so lesene terzelo drage in je prav nera-zumljivo, da jih sežgejo. V ostalem kultumem svetu so krste izdelane iz kartona ali pa upepelijo pokojnika brez krste. Zakaj ni tako tudi pri nas, mi ni jasno. To bi pocenilo pogreb.
Na naši železniški postaji pogre-šam nosače — pred vojno so jim pra-vili komisijonarji ali postrežčki. To bi bil rentabilen poklic, saj vemo, da so si vsi postrežčki zgradili svoje hišice. Zdaj pa bolan in onemogel potnik, ki bi rad plačal gotovo vsoto, da mu kdo prenese kovček ali težjo prtljago od vlaka do avtobusa ali taksija, ne najde nikogar. Vsega trije ali štirje nosači so v Ljubljani, ki se grejejo ob Tromostovju ali ob Emoni. ki pa de-lajo v glavnem za določene ustanove in zaslužijo lepe denarce.
M. M.