s'uj, drugi pot že piska Hlapèc mogočni stròj Na parobrod pritiska Popotovalcev bròj. Oj, naglo ven iz mesta. Poslednji čas je že, Berž! dolga je še cesta, A čile so nogé. Na čolnu sve! — mej gnečo Serčno na prednjo stran -Palube, pod hladečo Tam streho : vr6č je dan ! Oh! — sladko si počivi, Saj skupej sve medvé ; Oj. družno se topivi V éudésa te zemljé! „Unione" — zvanje milo Vsa polna je ljudi, Na njej lepó število Jezikov se glasi. »Ce lac. oh c'est mon faible* ! -»Hermoso. santa fé® ! — »A country admirable*! — »Wie herrlich Land und See* ! Veselje! že odpliva Od mosta parobrod, Prirodin čar odkriva Sijajno se povsod. Da Renskim so podobni — Nam knjige govoré -Bregovi ti čarobni. A da jih prekosé V nadzémelskej milini, V lepoti cvetnih täl, Kakór v gora višini, Kipeči vzduh svetal. Da v döbi starodavni Sloveli daleč so, Da že Virgilij slavni Jim hvalo pel glasno. Bädekerju grè véra, Ker zanesljiv in zvest Mož je, a mnogotera Bolj vnémlje me povest, Iz tvojih ust ki teče, Ki popisuješ Rén, In skale mu sloveče, In tek srebernopén. In kras bregov izhórni Omamljajoč oči. Ki v sliki tukaj vzórni V krog naju zdaj blesti. Da v dòbi starodavni Svet Komski je slovèl, Da je Virgilij slavni Mu hvale venec plèl.... Li kai ne bi? saj glasno Probuja petje se, Kjer stvarstvo divno-kräsno Na sebi pesen je! In skoraj se vglobila Bi v pevski sen še jaz, Ter v njem se radostila, A zazvenèl je glas : »Signori miei, Bellagio* ! In vneti vsi hrumé Do stolbe na „rivagio* Najlepše zdaj hité. Mimò gredé reččno. Bellagio, komski raj, Kraljestvo je zeléno Ter kralj mu rožni maj. In »grand Hotel1 odpira Dvorane nam svetle, »L'hòte petit* jih razprostira In mane si roké. Strežajev ròj šepeče: »Obilo je ljudt, A letos, oj, nesreče, ' Mej njimi Rusov nI* ! — Lujiza Pesjakova. Odlični pesniki in pisatelji slovenski, ii. Dr. Franc Preširen. (Konec.) ^ oda zmotno bi terdil kedor bi rekel, ^da je Preširen brez dela in posebnega truda prišel do tega osnovnega pravila; kajti celo pri njem nahaja se nekoliko verzov, v katerih so besede merjene po narodni ali Vodnikovi pesniški meri. Zdé se mi dovolj imenitni, da jih tukaj navajam : Rodu Abrahamov'ga hči 1847. 50. Ker témpelj njih deleč stoji 50. Judovska lépa déklica 51. Al ljubiš me, Judovska hči 51. Pél je v siižnosti železni Jeremij žalost globoko 89. Slavšine ti južnih sò janičarji dežel 113. Dvakràt devétsto tri in trideséto 132. Ko nékdaj Orfejovih strun glasóve 139. Dva jézna Kèruba z m eča m ognjenim 150. Al tjè, kjer svét Anton Jézusa värje 153. Pokopal misli visokoleteče 168. i. t. d. V besedah, z razpertimi čerkami tiskanih, imamo brez dvombe še spomine na pevsko mero narodnih pesmi; kajti Preširen meri tukaj: Abrahamov7ga — — ^ namesto — — — —: —, deleč — — namesto — —, Judovska - — — namesto — — — ali — — — (kar ima res tudi na 50. strani), žalost —— namesto — 1—, južnih — — namesto — —, dvakrat — — namesto — —, Orfejovih — ——■ — namesto —' — ~ ^ (prav na tisti strani ima Orfeja —■ — —), z m è č a m — — namesto — —, Jézusu — — — namesto — — —, vi-sokoletéèe — — — —--- namesto — — —- ~ — . Zašel je tako rekoč nevede v narodno mero. Utegnil bi kedó vstati ter reči : Zakaj pa Preširen narodne pesniške mere ni vvèl v umetno pesništvo? Odgovor je lehäk; zato, ker tega storiti ni mogel! Narodne pesmi zlagajo se po vse dru- gačnem načelu in pravilu nego umetne. Umetnik zlaga pesmi zato, da jih beremo, a narod jih zlaga samo zato, da jih poje; brez petja si narod pesmi niti misliti ne more. V petji pa narodni pevec ali na en glas jemlje po dva, tri ali celo štiri zloge, ali en zlog časi tako poteza, da iz njega naredi dva, tri, štiri vokale. Narod ne pozna jambov in trohajev, daktilov in anapestov, narod se ne briga za enolično, enoobrazno pevsko mero ; kolikor zlogov pevec potrebuje, toliko jih jemlje v en verz. Kedor te resnice ne vé, temu se narodne pesmi, ako jih ne sliši peti, nego jih sam zase bere, zdé polne nerednosti, nepravilnosti. A ravno to, kar se nam na pervi pogled zdi neredno, nepravilno, ravno to je njih prava posebnost. Vzgledov si blagovoljni bralec poišči pri Stanku Vrazu, Koritku ali v Glasniku; ne morem jih navajati, ker mi nič prostora ne prebiva. Ravno tako, kakor s pesniško mero, dela narod na videz samooblastno tudi s p r ig la so m, n. pr. V senci miza rumena. Sedi na stolih gospoda. Kar pravim, ljubi gospodje. Vodnik, 111. Matjaž kralj se je oženil. Alenčico si Zeärocil 122. i. t. d. V navadni govorici bode narod te z razpertimi čerkami natisnene besede gotovo tako izgovarjal : rumena, gospoda, gospodje, oženil, zaročil. A drugače je v narodni pesmi, katero poje; ondi ti bode ru-me-na, gos-po-da itd., tako vlekel in vlekel, da v istini ne bodeš vedel, kateri zlog ima p n glas, in kar je še najbolj čudno: to se bode tvojemu ušesu čisto naravno zdelo ! Pravo je tedaj Preširen pogodil, da je, obernivši se od narodne, svoje pesni zlagal po ruski in germanski meri. A ne samo pevske mere, Preširen je osnoval vso vnanjo obliko slovenskemu pesništvu. Kako uboge, kako priproste so umetne ali po narodnih pesnih posnete kitice Vodnikovih pesmi ! A zdaj vzemi Preširna v roke! Kako tanogoverstna, umetno doveršena je že oblika njegovim »pesmim" ! In v ostalih pesniških izdelkih imaš na izbor in prebitek vsega lepega, kar hrani poetika v svojih predalih. Preširen je pervi pel v moški in ženski asonanci in v nibelunški strofi ; Preširen je pervi pel tercine in glose, ottave rime in sonete ; Preširen je pervi pel doversene šestomere, gazele in epigrame; Preširen je pervi pel romance in balade, elegije in satire. S kratka, Preširen je obogatil naše siromaško slovstvo z vsemi glavnimi pesniškimi oblikami, kar jih imajo različna slovstva omikanih narodov. Mej Vodnikovo smertjo in pervim nastopom Prešir-novim minulo je samo dobrih deset let, in vendar, kakšna razlika mej obema v mislih, v jeziku, v doveršenih oblikah ! Kako majhen je Vodnik poleg Preširna ! V nobedni slovstveni zgodovini mi ni znana doba, da bi prišla takoj za pervimi poskušnjami v pesništvu najumetnejša lirika, doveršena po mislih in obliki. Jedva utihne Vodnik sè svojimi pripro-stimi pesmicami že se oglasi Preširen, pervak slovenskemu pesništvu. Res je, natura non facit saltum, a samo tak genij, kakoršen je bil Preširen, imel je moč v sebi, te prirodine zakone preskočiti. In zdi se skoraj človeku, kakor bi bil Preširen sam čutil to svojo vzvišenost nad Vodnika. Zložil je Vodniku v čast in slavo znano pesem »V Arabje pušavi', se ve da nalašč v Vodnikovi meri. Ako to pesem primerjaš z drugimi Prešir-novimi, zdi se ti nekako lahka : najtežja *6 strofa Vodnikova je njemu samo — pesniška igrača! A ne smemo misliti, da je Preširen to doveršenost, to popolnost kar tako rekoč — igraje dosegel. Nego poleg svoje prirojene duhovitosti in bistroumnosti učil seje vztrajno ves čas svojega življenja. Korenito je poznal gerško in latinsko, vlaško in francosko, angleško, nemško in slovansko slovstvo in kar je pri druzih omikanih narodih našel lepega in posnemanja vrednega, to je kakor pridna bučela prinesel domov v slovensko pesništvo. A ne samo prinesel, nego pre-stvaril in prerodil je vse v svoji veliki duši, tako da njegova lirika ni samo umetna, nego ob enem tudi narodna. Kajti še uspešneje nego Vodnik učil se je tudi Preširen od naroda samega, kako in kaj mu je peti. Pridno je zbiral narodne pesmi in da se nam je mnogo najlepših in najdaljših še ohranilo, imamo se zahvaljevati samo njemu in njegovemu prijatelju Smoletu, ki sta jih na svetlo dajala v Čebelici, v Vrazovi in Koritkovi zbirki. In zategadelj so Preširnove poezije prava narodna knjiga; njegove poezije prijajo omikanim in priprostim Slovencem in s ponosom in ljubeznijo, s čestjo in slavo imenujemo Preširna ljubljenca slovenskega naroda. f r. Leveč. Mož z macico. (Konec.) a vas predolgo ne mudim : vsak dan "'je bil naš Lavrin pri njiju in prihajal ni s praznimi rokami. Blagostanje in veselje je bilo prišlo z njim na dom uboge vdove. Prijetno se je zdaj tu živelo, dobro jelo in pilo. Sosebno večeri so bili lepi, ko je sedel z njima za mizo pri čaji. Lavrin je bil kmalu čisto domač ; žena se je vèdla kakor mati proti sinu in tudi deklica se je bila hitro zvadila z njim. Njena boječnost je bila izginila; govorila je z njim, šalila se in igrala, kakor da bi bila stara znanca. Lavrin je bil ves izpremenjen; zaprašene so mu ležale doma v kotu knjige, ki so mu bile še malo pred edino veselje, skoraj edina druščina. Kaj bi človek sedel in prebiral stare knjige, kaj mu je vsa njihova modrost, zdaj ko mu je pri-sijalo gorko življenje, ko mu je v mladem serci priklila ljubezen in razkladala po njem svoja pomladna čuda! Lavrin je bil srečen ! Tò ali pa nobene! Ta misel se je bila sčasom ukoreninila in uterdila v sercu našemu Lavrinu. In zakaj pač ne? Ali ni bila ta deklica prav kakor nalašč zanj vstvarjena? Lepa je bila Flora, in dobrega, nepopačenega serca. Njena odgoja ni bila še prav doveršena, nepopolno je bilo še njeno izobraženje; tem bolje! sam je hotel biti njen učitelj in odgo-jitelj, da bode naposled vsa njegova, vsa takšna, kakoršno si jo sam želi. Bogastva ni iskal ; kedor ne more sam rediti svoje žene in družine svoje, naj se ne ženi, tako je on sodil. Lepo prihodnjost si je torej obetal, in vse je kazalo, da po pravici. Zveršiti je hotel svoje pravoslovne študij e, v tem bode ona dorasla, dozorela; takoj potem ko dohode pervo službo za uradnika kje na kmetih, bode poroka in hajdi z mlado ženko in ljubo materjo njeno iz hrupnega mesta na deželo, kjer se bode tiho in skromno, a srečno živelo! Tako je bilo vse dogovorjeno z materjo; žena je bila vesela, z vsem zadovoljna, karkoli je ukrenil Lavrin ; boljše sreče ni mogla želeti svoji hčeri in sebi. Z deklico kaj takega ni bilo treba govoriti, vse to se je umelo samo ob sebi. Kako srečen je bil, da je mogel že zdaj kaj storiti za svojo nevesto in njeno mater! Najel jima je prijetno stanovanje v mali hišici sredi verta, oskerbél jima je lepših oblačil in sploh vse, česar je treba za prijetno, brezskerbno življenje. Vsako popoludné je k njima zahajal, v prijazno hišico na vertu. Tu je bilo najprej podučevanje. Flora se je lahko in tudi precej rada učila; učitelj je bil zadovoljen sé svojo učenko. Potem so skupaj večerjali. Nekaj je Lavrina pač malo vznemirjalo inskerbelo: podučevaljedobro in uspešno ali sam se ni učil. Čudno se je bil iz-premenil. Zdaj ga ni kakor prej veselilo v svoji tihi sobici mirno pri knjigah sedeti. In če je kedaj samega sebe prisilil in vzel knjigo v roko. uhajale so mu misli iz samotne sobe in rojile okrog prijetne vertne hišice kakor čebele po cvetoči lipi. Vendar tolažil se je : naj bode, naj se duh malo odpočije in okrepča, saj se tako ne mudi. Tudi premoženje se mu je malo prehitro tajalo ; ali kaj je hotel ? skerbeti je bilo treba za mater in hčer, kakor do sedaj. Zdelo se mu je pač, da bi se lahko malo bolje gospodarilo, da bi tega in tega ne bilo tako treba: pogosto se je hodilo v gledišče in na druge veselice, to bi se lahko malo opustilo ; treba bode govoriti z ženo. Res je časi poskusil : začel je hvaliti in povzdigovati skromno življenje, tihe domače veselice, priprostost v obleki in hrani. Toda žena ni umela, ali pa n hotela umeti, kam meri njegovo namigovanje. Zdelo se mu je časi, da je žena vendar malo preveč lahkih misli ; da se z njim ne vede več prav kakor mati sè svojim sinom. Čutil je celo časi da se je nekoliko ohladila proti njemu,' da je zdaj pa zdaj imela svojo volj o, dà, svojo termo. S kratka: spoznal je slednjič, da se vse njeno mišljenje ne strinja z njegovim. To mu je bilo bridko spoznanje. Todà kaj mati? saj je imel vendar hčer na svoji strani. Flora je mislila kakor on ; v pogovorih ni nikoli potegnil a sè svojo materjo, kar bi bila gotovo, ako bi bila njenega mnenja. Res je tudi ona rada hodila na veselice, veliko veselj e imela do lepe obleke, ali kedó bi kaj takega zameril mlademu dekletu ! Kader bode postala žena, gospodinja, minilo jo bode vse to veselje. Tedaj se mu tudi ne bode bati materinega vpliva; sklenil je bil. da jo hoče, ako že ne bode drugače, čisto ločiti od svoje matere. Tako se je tolažil. Ali dan je mineval za dnevom, za mesecem mesec : bilo je že skoraj leto dni, odkar se je bil z njima seznanil. Njegova skerb je rasla; veselje do knjig ni hotelo priti ; njegova imovina je bila že na malem. Zdaj mu je začelo svitati v glavi, da ni prav ravnal, da je skrajni čas ujunačiii se in drugače začeti, predno bode prepozno. Napoti se k njima s terdnim sklepom, da hoče odločno govoriti. Rilo je lepo pomladno popoludné, ko je Lavrin, s temnimi mislimi v glavi, šel proti hišici. Ko se ji približa, pozdravi ga glasen smeh z verta, ki je bil ves v cvetji. Vesela družba je bila na vertu ; njena govorica z glasnim tičjim petjem mu je donela na uho, ko je stopal na vert. Vsakemu drugemu bi bili ti glasovi gotovo prijetno doneli, samo njemu ne, ravno zdaj ne ! Neka znanka sè svojo hčerjo je bila prišla obiskat svojo staro prijateljico. Lavrin je bil prijazno sprejet, vendar se mu je zdelo, da jim ni ravno veselja povišal sè svojim prihodom. Najraji bi se bil kar obernil in šel, a prisiljen je bil prisesti k njim in udeležiti se njih pogovora. Govoril je malo, samo kolikor je moral, da se mu ni mogla nepriljudnost očitati. Veselilo ga ni kar so govorile ženske med sabo; tolikanj bolj pa Fiorino mater, tako vnéte, tako navdušene je ni bil prej nikoli videl. Govorilo se je o gledišči: njene znanke hči se je izučevala za igralko. Dobila je bila mesto na nekem gledišči precej zadnje verste — od tod veselje! Ko se je večerilo, poslovi se znanka in njena hči. Zdaj je bilo treba govoriti ; ali kako neugodna je bila ta prilika ! Težko je bilo začeti. V tej zadregi pride Lavrinu pomoč, odkodar se je ni nadejal ; govoriti mu ni bilo treba la večer, ne pozneje. Ko so bili sami, reče mu Florina mati: »Kako srečo ima tä Hermina! Saj ni tako lepa, in tudi ne nadarjena tako, da bi se mogla primerjati z našo Floro; ali vèsti se zna z moškimi, to je! Kaj hoče brez tega dandanašnji dekle brez premoženja, bodi si še tako lepa, še tako izobražena. Sedanji moški svet ne mara sezati v germovje po skromno, blago dišečo vijolico. Ali ni res tako, gospod Lavrin" ? Lavrin se ni bil nadejal takega vprašanja; vedel ni, kaj mu je bilo nèpri- jetnije : tè besede ali glas, s katerim so bile govorjene. Slednjič ji vendar mirno in hladno odgovori : »Vam se zdi to sreča, meni ne, in upam, da Flori tudi ne". Pri teh besedah pogleda deklico, ki je zraven stala s cvetom v roki, kateremu je pulila peresce za perescem. Nadejal se je, da mu bode priterdila, a motil se je. Deklica se ni ganila in vendar ni bilo moči misliti, da ni čula, kaj se govori, ali da ga ni umela, kaj hoče. To je Lavrina v serce zabolelo, vendar je mirno nadaljeval: »Naravnost vam moram reči, da je meni nedoumno, kako more poštena mati svoji pošteni hčeri dovoliti ali celo prigovarjati, da naj gre za igralko. Take žene jaz ne morem spoštovati, njeno hčer milujem". Nato mu žena odgovori precej neprijazno : »Vi ste starokopitnež, gospod Lavrin; Ko bi svi možje mislili, kakor vi, kako dolgočasen bi bil svet! Kaj ne, Flora"? Deklica je molčala ! Užaljen odgovori Lavrin na mestu nje, in to z bridkim glasom : »Ako res mislite kakor govorite, gospa, zmožni bi bili tudi sami kaj takega storiti". » »Gotovo" " ! odgovori mu žena odločno. »Uboga Flora" ! zdihne Lavrin. In kaj na to plemenita žena? »Nič uboga! Ne milujte je, gospod; Flora ni več uboga, kakor je bila. Ker je že prilika tako nanesla, naj naravnost z vami govorim ; kaj bi vam dalje prikrivala resnico ! Zvedeti jo morate prej ali slej, gospod Lavrin! Mnogo ste storili zame in za mojo hčer ; najina hvaležnost vam je gotova. Ali okolnosti so se iz-premenile. Vi ste blag mož, radi imate mojo Floro, zato ne bodete ovirali njene sreče. Da, Flora je zdaj srečna. Zgodilo se je, kar sem tolikanj želela. Flora je našla blagodušnega in bogatega moža, kateri jo zna ceniti po njeni pravi vrednosti in hoče skerbeti zanjo. Spoznal je njeno nadarjenost za gledišče in prevzel je skerb za njeno izobraženje, za njeno prihodnjost. Saj to ste menda že sami sprevideli, gospod Lavrin, da Flora ni za vas, da bi ne bili srečni z njo, in ona bi ne mogla biti srečna z vami. Fozabimo torej, kar je bilo, treba ni, da se ločimo, lahko ostanete še naš prijatelj*. Nato mu hoče ,podati roko. Lavrin se v svetem serdu oberne od nje. Kakor okamenel stoji molče nekaj časa; strašne, cerne misli so se mu podile po razgreti glavi. Slednjič se oberne proti deklici, ki je v stran obernena igrala se s cvetočo mladiko bližnjega germa : »Flora, govori! Reci, da ni res, kar mati govori; reci vsaj, da se je vse to godilo brez tvojega privoljenja ; reci, da te tvoja mati prodaja; a ti se ne daš prodati! B6ži, kakor plaha serna pred volkom, bézi pred ženo, katera se imenuje tvojo mater; pribeži v mojo hrambo, v moje naročje, Flora* ? Zastonj je klical, zastonj razprostiral proti njej svoje roke. Deklica zvija in zvija mladiko, da jo uterga ; potem seže z roko čez oči, a besede ne izpregovori, ne oberne se proti njemu. Vsega je bilo konec. .Taz — Lavrin se oberne in otide. — — Kaj bi vam še pravil? Kedó je bil Lavrin, to ste pač že uganili. *Ves tisti večer — še drugi dan ves sem čakal in mislil: zdaj, zdaj pride; nemogoče je, da bi ne prišla skesana v tvoje naročje. Nisem je več videl, ne žene katera se je imenovala njeno mater. Slišal sem namreč pozneje, da je bila ta žena samo teta njena. To bi bil lahko že prej zvedel, in tudi mnogo druzega o njej, kar bi mi bilo morda oči odperlo, ali gluh sem bil in slep. Moralo je pač tako biti. Nato sem zbolel, nesli so me v bolnišnico, kjer sem ozdravel čez nekaJ tednov. — Naj bode ! Živeti časi ni prav prijetno, ali kaj se hoče? Ukloniti se je treba višji volji, katera nam nedoumno, neizprosno vlada nad nami. — Veselje do knjig se mi ni vernilo ; zamujeno je zamujeno, vsaka stvar ima svoj čas. Nekedaj sem za kratek čas nekaj slikaril; s tem si zdaj kruha služim. V tej le tovarni zraven imam že več let službo, da slikam na porcelan ; pripeti se vam lahko, da jeste s krožnika, ki ga je, menda ne preokorno, oslikala moja roka*. »»In Flora**? vprašam jaz. Mož nekaj časa molči, potem reče z nekako čudno votlim glasom: »Suh list na veji, veter popihne, lista ni! Ovenela, pala, izginila; izgubljena, pozabljena! — Tako; zdaj ste slišali mojo zgodovino ; nič kaj posebnega, saj sem vam rekel. Če se hočete kaj učiti iz moje povesti, nauk iz nje si lahko sami posnamete ; tolmačenja tu ni treba. Ali jaz ne verjamem, da bi vam kaj koristil ta nauk. Kedor se hoče naučiti plavanja, mora v vódo. Bog vam daj srečo! — Zdaj pa plačajmo in pojmo; kaj ne da, Belka moja? Ti si že zaspana in tudi meni je potreba pokoja*. Tako sva se razšla. Meni se zdi, da je bil dober človek ta »mož z mačico*. B. M. Soror Pija. Noveleta, spisal Emil Leon. Die Welt ist so gross — Leicht kann sich verbergen Ein glückloses Weib. Ada Christen. JL "ÌEXospà! nekedaj, ko sem sedel vam na. cvetoči strani, izrekli ste terde besede, da je ljubezen, ista ljubezen, o kateri se bere v romanih, novelah in druzih poetičnih izdelkih, le prazna domišljija. Pristavili ste še terdeje besede, da me čakajo bridke prevare, ako svoje vere v tako »sveto" ljubezen ne opustim ter svojega serca občutkov ne pri vodim na bolj prozajična tla. Krog naju se je tedaj strastno plesalo, in našega mesta najkrasnejše ženstvo se je v burni sreči zibalo po svetlem parketu. Naštevali ste mi tudi vse zaljubljene in zaročene, ter konečno s hudobnim smehom vprašali : »Katera izmed teh vseh bi pač umerla od žalosti, ali vsaj stopila v samostan, ako bi ji »zvestega zaročenca" hipoma smert. pobrala"? Molčal sem, a vi ste sami odgovorili : »Ne ena" ! Kmalo po onem večeru sem dobil v roke dnevnik samostanske odgojenke, in tu vam podajam nekoliko listov njegovih. Namen mi ni, vam vsiljevati uzornejša prepričanja o ljubezni — ali branje tega priprostega dnevnika mi je sila tolažilno, celo tolažilno in dejal sem si, da se vaše besede morda vendar le ne opirajo na življenje, kakor je v istini. Pervi dan. Pred dobrim tednom je moj varuh, ali bolje varuh mojega premoženja, bistroumni gospod Andrej Sodar pozno popoludné prišel v mojo sobo, ter me s tridesetletnim, pustim svojim obrazom kiselo povprašal, kako to, da ničesar ne delam? Takoj sem mu počasi, suhotno in mirno odgovorila, da se mi delati ne ljubi. Odgovor leta ga je razserdil — in prav je bilo tako. Potqm pa mi je dejal, da taka zapuščena sirota kakor jaz, kateri so pomerli roditelji, katera živi le po svoji glavi, katera nima druge skerbi, nego da bi se vsak teden v nova, draga ali smešna oblačila zavijala in za katero razen njega — Andreja Sodarja — vse sorodništvo maralo ni, da taka sirota je reva in pred Bogom in pred ljudmi milovanja vredna, vsega vsmiljenja potrebna. Tako pa mi je pošteni moj varuh govoril skoraj vsak dan, in legala bi, ako bi terdila, da so mi njegove besede sezale do serca. Prav nikedar ! Ali tudi po teh besedah še ni odšel. Začel mi je z globokimi zdihljaji naštevati, koliko sem podedovala po svojih roditeljih, koliko da mi je on pridobil in prihranil, in koliko sem lahkomišljeno za ničemurne in smešne reči izdala in zapravila ! Konečno pa je tudi danes prišel do navadnega sklepa, da je tak varuh kakor on revež, in da so križi in težave paziti na tako varovanko ! Pri tem tarnanju pa je Andrej Sodar zvijal dolgi svoj vrat, kakor da bi mu bila pri jedi velika kost, obtičala v gerlu. Čertomir in Bogomila. katere sedaj pogoltniti ni mogel. Nekaj [ časa je hodil potem po sobi, ter mi naposled boječe povedal, da je sklenil me za pol leta poslati — v samostan. Boječe mi je to povedal — dà, v istini, ker toliko sem ga na svojo osebo že privadila, da se me boji! V samostan? Čemu ne? Doma sem se tako vedno dolgočasila — a v samostanu ima sedemnajstletno deklé vedno obilo druščine. Bila sem torej takoj pripravljena vzeti slovo od doma — in sedaj sem že tu v samostana svetih zidovih. Danes zjutraj sem prišla pod nadzorstvom svojega varuha Andreja So-darja. Na železnici je ta skopuh vzel »kupé* tretjega razreda in v samostanu me je takoj oddal, da me ni bilo treba po mestu voditi, ker je vedel, da bi mi moral sicer kaj kupiti ( ta nesrečni skopuh) ! Besnično ! ne mala tolažba mi je, da ostanem tu pol leta, in da ta čas pustega svojega varuha Andreja Sodarja, ne bodem morala gledati in poslušati. Ali sedaj bodi gospod Andrej Sodar pozabljen, in pisala bodem samo o samostanu ! Komaj sem se bila oddahnila od pervih občutkov, že so me poklicali k »pre-čestiti materi" v tisto imenitno »malo sobo". Mati precestita pa me je prijazno sprejela, dejala mi belo svojo roko na čelo, pogladila mi z njo lice ter dejala, da je bila ona nekedaj tudi tako mlada in cvetočega lica, kakor sem jaz sedaj. In zdelo sé mi je, da je mati prečestita lahno zdihnila tedaj. Istina pa je, da je mertvi svoj pogled obernila proti oknu, kjer se je videlo na terg in na solnčno obsejane mestne hiše. V celici pa je bila pričujoča mater Kordula, in je tedaj rujave svoje oči vperla v me in rekla zaničljivo : .Mladost, mati prečestita? Pač malo je vredna" ! Mater Kordula je lahko tako govorila, z velim obrazom in sé svojim velikim, močno zakrivljenim nosom ! Ali jaz? In mati prečestita, katera je še sedaj imela tako nežen obrazek in očesi modro-gl oboki ? ,Mater Kordula! nama je mladost prošla in nespametno je govoriti o njeni vrednosti" ! In rahlo, morda žalostno se je smi-jala mati prečestita. Potem pa mi je ukazala, da naj grem molit na kor, ker v tem svetem samostanu je tak običaj, da vsaka novoprišla učenka z molitvijo stopi v prostore njegove. Poljubila sem ji roko in odšla. Stopala sem potem po visokem hodu, iz katerega se je med stebri videlo na samostanski veri. Ondi pa so se tedaj po stezah sprehajale samostanske učenke. Na koru pa sem sedla v klop ter zerla globoko v cerkvene prostore. Solnce je sijalo in svoje žarke pošiljalo v sveti hram, da so se lesketali zlati oltarji ter se spreminjala pisana cerkvena okna. Vladala je tu tihota, tista sveta tihota, katera se vsili tudi v serce, da pozabi vse posvetno in da se duh kakor nebeški angelj povzdigne proti večnemu nebu. Zakrila sem si z rokama obraz ter molila za vse, molila še celo za svojega varuha, skopega Andreja Sodarja. Ko pa sem zopet, povzdignila obraz — stala je pri vhodu na kor mlada nuna in moje oči so se vjele z njenimi in že tedaj se je zlila moja duša v njeno. Bila je soror Pija ! Pristopila je k meni, položila mi roko na lice, potem pa tiho sedla v klop za mano ter se zamislila v molitev. Jaz pa sem kmalo odšla, ali soror Pija je še ostala in molila. Drugi dan. Že včeraj zvečer sem se seznanila sè svojimi družicami, samostanskimi učenkami. Prijateljstvo je bilo takoj skleneno in v njihovi sredi sem sedela in morala na stotero vprašanj odgovarjati. Marija del Vito, enajstletna Dalma-tinka, pa se mi je naslonila v naročje ter mi povedala, da me ima že sedaj rada in da jo moram že danes k postelji peljati, ter ji pred spanjem križ narediti čez čelo in usta. In tako sem morala storiti ter spraviti malo revico v spanje. Ko sem pa hotela sama zaspati, oglasila se je moja soseda v spalnici ter pričela govoriti in klepetati, da ni hotelo biti konca. Pravila mi je, koliko imajo doma premoženja, da ima bratranca, kateri ji silno ugaja; da ga bode morda še vzela, če ji to mama dovoli in ako bode imel toliko in toliko tisoč goldinarjev. Potem pa se je povernila v samostan ter mi skrivnostno pravila, da je ta in ta največa obrekovalka, da za to in to ne mara, ker ima tako svetle oči kakor sova po noči; in ko-nečno, da je sedaj »zaljubljena* v mater Stanislajo, kateri vsako jutro prinaša iz verta dišečega cvetja. Tedaj pa sem zvedela za nedolžno pregreho, da je skoraj vsaka samostanska učenka zaljubljena, zaljubljena v eno izmed nun, kateri prinaša vsako jutro vertnega cvetja. Flora pa mi je povedala, da je to sicer greh in da se mati prečestita celo serdi, ako se zve kaj tacega — a pristavila je tudi, da se ta pregreha pri izpovedi ne šteje v zlo in da se za njo odveza prav lahko dobi. (Dalje Ko pa je zgovorna Flora utihnila, stopila mi je pred dušo soror Pija in njena podoba. A vedela sem takoj, da se bodem zaljubila le v soror Pijo, ako bi se ravno morala vneti za nuno. Danes zjutraj pa sem rano vstala in hitela na vert, in ondi natergala rosnega cvetja. Tergäje mokre glavice pa sem vedno mislila na soror Pijo. In nabrala se mi je velika, pisana kita in z njo sem odšla v samostan. Na hodu pa mi je v istini prišla Pija nasproti in nebeške svoje oči je vperla v moje lice, potem pa se ozerla tudi na moje cvetje. Meni je šinila kri v lice in dejala sem ponižno : »Soror Pija, ali vam smem ponuditi to-le cvetje"? Volno se je zasmijala, vzela mi cvetje ter pritiskala obrazek svoj v mokro krilo njegovo. Tedaj pa je spregovoril nekedó za nama : »Soror Pija, videti je, da skerbno nastavljate mreže občudevalkam svojim" ! Bila je mater Kordula. Jaz pa sem se silno raztogotila in to mater Kordulo s tistim velikim nosom bi bila lahko-dušno nataknila na oster drog, kakor natakne srakoper kobilico na bodeč tern. In še potem bi se mi ne bila čisto nič smilila! Ali Pija mi je dejala z mehkim glasom, da naj grem v sobo — ali moje cvetje je pà vendar obderžala. Poznejši p ris t ave k. Ali zgodilo se je tako, kakor se je moralo zgoditi. Soror Pija me je sprejela v svoje prijateljstvo in jaz sem ji vsako jutro smela prinesti iz verta rosnega cvetja. Mati prečestita pa je hotela vedeti, da je to pregrešno — a Soror Pija me je vendar le rada imela ! prih.) Spomini s pota. (Dalje.) C e slabše se je gaj alo hervaškemu narodu v vojaški Krajini, ki je popolnoma pala pod korporalsko palico in pod neko osobito nemščino z hervaškim naglasom (štokavskega narečja). Vse kar je nosilo cesarsko kapico, govorilo je v tej »Befehlssprachi", katera pa zdaj odmira, izvirno jo čuješ le še iz ust starih penzijonircev, kedar so »medsebo". V narodu živi na stotine smešnic iz te dobe. Toda brez tega klasičnega jezika se »bruder gränzer" ni mogel speti niti do perve stopinje na vojaških častnih gredéh, namreč do „frajta". Šole po granici niso poznavale večega ponosa, nego odgojevati dobre » kompagnie-schrei-bere", ki so pisali kakor pravi kraso-pisci. Edino vtočišče našel je narodni jezik v cerkvi, onde se je smela glasiti her-vaška beseda, toda ne iz kacega višega namena ali iz kake posebne ljubezni do naroda, kakor bi morebiti kedó mislil, temveč samo zato, ker se z narodom drugače ni dalo govoriti Slovanskim cerkvenim obredom in popom glagolašem, ki so se po nekaterih krajih, zlasti v Pri-morji, dosti dolgo vzderžali, bili so tudi hervaški cerkveni dostojanstveniki vedno neprijazni. Da je uradni cerkveni jezik bil tudi latinski, mi niti ne treba omenjati. Vsacemu bode torej doumno, da se na tacih tleh cvet domače knjige ni mogel veselo razvijati. Razen kalendarjev, molitvenikov in nekaterih drugih bogo-ljubnih knjig ni se pisalo skoro nič. Leta 1818. izdal je Mihanovič vabilo na naročbo »Ilirskega Oglasnika", ki bi imel izhajati dvakrat na teden. Todà tega časopisa nobena številka ni ugledala belega dne, ker se niso oglasili potrebni naročniki. To najbolje osvitljuje ono žalostno dobo. Na pustem literarnem nebu migljale so zvezde samice : Relkovič, Domin, Lo-vrenčič, Mikloušič, Rerlič in Kristianovič. V to mertvilo pade leta 1833. kakor s vitel meteor Ljudevit Gaj. Kakor suhega mladoletja po blagodejnem gorkem dežji berzo zazeleni grič in log in se sadno drevje osuje cvetjem, tako se je s prihodom Gajevim v Zagrebu obudilo narodno življenje. V mladem možu — imel je takrat stoperv štiri in dvajset let — gorelo je naj plemenitiše rodoljubje živim plamenom, katerega je podnetil Ivan Kollar, slavni pesnik in oče slovanske vzajemnosti. Gaj je prišel v Zagreb z odločno voljo dramiti svoj narod iz pogubnega sna ter v njem zbujati omertvelo samosvest.. In to se mu je posrečilo čuda hitro. Njegova simpatična osoba, njegovo živo oko, njegovo ljubko lice, njegov zvoneči glas, njegova razgovorna in mila, v serce segajoča poetična beseda očarala je vsacega, a mnozega tudi pridobila. Kmalu je zbral okoli sebe lep venec najboljih mož, vse misleče glave, vsa plemenita serca nagibala so se njemu. Najbolje pa je prijal njegov nauk mladini, ki se je vsa oklenila Gajeve zastave, oklenila se onim žarom in onim vzletom, ki je samo pri njej mogoč. Ze leta 1835. začel je Gaj izdajati: »Novine Horvatske", za katere si je osobno pri cesarji Franci I. izprosil dovoljenje, kolikor so se temu upirali Madjari. Te novine so bile pisane v narečji kajkavskem in starim do tedaj navadnim pravopisom. Toda že druzega leta spremenil jim je naslov v ( Slovenski O današnji Zvonovi podobi: Certomir in Bogomila. Preširnov »Kerst pri Savici" ima v sebi toliko motivov za slikarsko umetnost, da se dà napraviti iz njega lepa versta poetičnih podob-Zvonovi bralci so že videli isti prizor, iste osebe; zdaj naj vidijo, kako si je mislil g. Ogrin Certomira in Bogomilo. Pred očmi so bili umetniku naslednji verzi : Dari opravit bog'nji po navadi Prinese Certomira lahka ladja, Od tega, kar rastè pri njega gradi, Od čede, žita in novine sadja; Ko bliža z njimi se devici mladi, Zadene ga, ko se je najmanj nadja, glasnik. Iz nje oči v sercé ljubezni strela, Plamen neugasljiv je v njem unela. O blagor, blagor, Certomir ! ti vneta Je deklica od tvojega pogleda; Kak od zamaknenja je vsa prevzeta, Kak gleda v tla, kak trese se beseda ! Ko zarija. ki jasen dan obeta, Zarumeni podoba njena bleda; In v tvoji roki roka nje ostane, Zaderžana ji od moči neznane. S to številko je potekla perva četert leta. Kedor je torej poslal naročnino samo za četert leta (kar je na adresah označeno z i/4) naj blagovoli naročilo o pravem času ponoviti, da se mu list ne ustavi. »Zvon« izhaja 1. in 15. dan meseca; naročnina 5 gold, za vse leto. 2-50 za pol leta; Napis: Redaction des »Zvon", Wien, Währing, Herrengasse 74. tzdaje in ureduje Jos. Stritar. Tiskata: A. Keiss in P. Horn