Ivan Langerholz
Naši izleti
V. Skozi Vintgar na Bled.
Šf82SjJa naš izlet je  bil  pa posebno  lep.   Imeli  smo vso  pot  prekrasno fjflgfl vreme. Pa to še qi bilo vse.
jyjliyj!        Lep je bil naš izlet tudi zato,  ker smo se tako dolgo vozili
po železnici. Saj smo prevozili skoro vso Gorenjsko. Prevozili — ne pre- • hodiliJ  In to je bila za nas tudi lepota.  Z nami se je pa v istem vlaku vozilo tudi nekaj ljubljanskih učencev. Pa so se veliko mani vozili. Kako to ?
»Naši se morajo nahoditi in naskakati,« so dejali Ijubljanski gospodje. »Doma se ne smejo in ne morcjo gibati kakor bi se radi.«
Prav f Ljubljančani, le hodite, ie skakajte, kolikor se vam poljubi! Železnico itak vsak dan lahko vidite in se vsak teden lahko z njo kam potegnete. Mi se pa doma dovoli pretnajemo in nahodimo tn naskačemo za ovcami In kozami, pa še za kravami. Ej, pa šc koliko drugih potov naredimo peš! Zato srao hoteli izrabiti ta dan vso potrpežljivost železnega konja. Samo tam smo peš hodiii, kjer smo morali.                                     .J
Lep je bil pa naš izlet tudi1 zato, ker smo toliko lepega videli.           fl
Preveč bi bilo,   če bi  začeli opisovati že  lepoto   ravncga   Sorškega    I polja. Ali če bi omenjali prekrasno lego starodavnega Kranja, ki ima svoj    1 sivi scdež na trdnem skalovju, visoko nad  Savo in  Kokro.   Ali pa  divno Radovljico, ki se tudi po pravici ponaša s svojo lepo lego,
Tebe smo   gledali   skoro cclo pot,   ti mati naših voda,   bistra   Sava !      I Kako si bila lepa! Tvoji svetlozeleni valovi so nam tako prijazno mjgljali,     1 kakor 'da nam hočejo praviti   čudcsa   o lepoti  naše  slovenske zemlje.   In vedno manjša Si bila, ti ljuba Sava, čimbolj smo se vozili ob tebi navzgor. Mi vcmo: vozili stno proti tvojemu izviru.
In ko smo zavozili pri Lescah iz savske doline na plano, iej, spet nova lepota ! Kakor mogočen venec so nas obdale dolge vrste naših or-jaških gora! Kako je raogočno na. nas gledal očak Triglav! Silni Stol se je pa čudil, ko nas je zagledal ob svojem vznožju, in naša očesa so občudovala dolgo vrsto karavanških vrhov, pozdravljala v daljavi karaniške planine in v bližini črno, z gostim smrečjem in z zeienim bukovjcm pokrito Jelovico. Sredi tega gorskega venca pa se je dvigalo strmo skalovje blej-skega gradu, in v njegovem podnožju je tisto jezero, ki je najlepši dragujj v naravni zakladnici našega sveta.
Ali naj vam zdaj opišem našo prvo vožnio skozi predor?
Na Otočah smo oddali iz vlaka oekaj romarjev. Hiteli so na Brezje, k Mariji Pomagaj. Mi smo se pa peljali naprcj.
Kar je pričel ukaz: »Otroci, okna zaprite!«
In zaprli smo jih. Vcdeli smo že, kaj pride. Zaprli smo jih in čakali. In kar nacnkrat: »fiii f — Oooot —   U-u-u ! Kako je  temno ! — Ojej f —
Stran 128___________________VRTEC____________________Leto 52
Kar nič se ne vidil — Oooo ! — Iiii! — No!« To so bili glasovi! Ljudi pa nikjer. Vozili smo se pod zemljo skozi predor. In komaj smo se dosti dobro nakričali — na! — pa smo bili spet na ljubi svetlobi. Ali veste, da bi bili še radi en čas v temi ?
Samo oddaleč smo si potem ogledali na Javoraiku, na Jesenicah in na Dobravi črne tovarniškc dimnike. To so tovarne, kjer izdelujejo razno-vrstne izdelke iz železa.1
Na Jesenicah pa vsak vlak malo počije. Saj je naš res prevozil že dolgo pot. Privoščimo mu par minut počitka, čeprav bi bili že radi na Dobravt.
No, kdor rad čaka, tudi dočaka. Vlak že gre! A kam ?
»Nazaj sc peljemo!« je opomnil z vso resnobo Mohoričev Lojzek. Nazaj ? Ta bi bila lepa! Pa se je Lojzek zmotil. Vlak je res zapeljal nazaj po jeseniškem kolodvoru, pa je bil toliko pameten, da jc brž ubral pravo pot proti Dobravi.
Dobrava! Tu je za enkrat konec vožnjc ! Izstopimo.
Ali zdaj sc je pričela prava lepota! Napotimo sc proti Vintgarju. Vintgar hodijo gledat in občudovat tujci iz daljnih krajev in dežela vse Evrope, da, celo iz Amerike. Pa bi si ga mi ne ogledali?
Vintgar je mogočno delo silne roke Stvarnikove. Samo malo je v njem človeškega dela, a tudi to je vredno občudovanja. Velikanski obok železmškega mostu v silni višavi nad našimi glavami je potegni! nase vso našo pozornost, Tudi pot skozi Vintgar, deloraa vsekana v skalo, dcioma kar pripeta na skalo 2 močnim železjcm, je nekaj izrednega.
Skozi Vintgar teče bistra Radovina. Zdaj je mima in tiha, zdaj bobni in šumi po skalovju, zdaj skače in se prekucuje po skalah v globino. Pri izhodu iz Vintgarja ji pa zmanjka tal. S silnim šumom in hrumom pada v globino. Obenem se razprši v tisoče in tisoče kapljic, ki uprizariajo ob jasnih dnevih prckrasno mavrico.
Vintgar je nekaj divnega in divjega. Mati narava ti kaže v njem ne-izmerno bogastvo svoje lepote in mogočnosti. Divje bobnenje in šumenje peneče Radovinc te pa skoraj navdaja z mislijo: &Aii se hoče res svet krog mcne podreti?« Pred leti je neka amerikanska Slovenka silno hitela skozi Vintgar. ker se je bala, da bi se skale nad njo ne strnile in poko-pale s svojo težo njeno radovednost. In vendar se Vintgar ne bo podrl! Trdno stoji in bo še stal, dokler bo hotel On, ki ga je postavil.
Prvo postajo našcga pešpotovanja smo napravili šele na koncu Vintgarja. Ni bilo drugače. Trudni smo bili in lačni tudi. Oko je sicer veliko dobilo, želodec pa malo, a je tudi zahteval, kar mu gre. In mi smo radi postregli sebi in njemu.
Popoldne smo odrinili na Blcd. Oči in srca in duše : Vsc je hrepe-nelo, da vidi jezero in otok s ccrkvijo Materc božje. Pa smo šli in spo-toma ugibali, kako bo ? Marsikomu je bilo tesno pri srcu, čc se je spomnil
1 Več o njih glej »Vrtec«  1921 slr. 16 in sled.
Leto 52____________________VRTEC___________________Stran 12»
na to, kako so rau doma nagajali: »V jezero boš padei, pa boš utonil, in zvečer te bodo že ribe povečerjale.« Kai,  ko bi bila iz šale   resnica?
Pri nekem železniškem mostu, koder pelje cestana Bled, smo mimo-grede pogledali, kako nastajajo kapniki. A tudi ta nauk ni mogel pregnatj nasih skrbi.
0\, te skrbi so se pa še povečale, Uo se je jelo pred našimi očmi razprostirati jezero. Ali mar ni res? Kar povej, ti Kamnarjeva Micika, ali pa ti, Debeljačkova Milka, kako tesno vam je bilo tedaj pri srcu! Mnogo jih je začelo kar obujati kesanje, ne nad svojiini grehi, pač pa radi svoje lahkomiselnosti, da so se dali pregovoriti za to pot na Bled.
AH jezero je tako lepo in cerkev na otoku se nam smehlja tako prijazno! In ladja je že pripravljena, da nas sprejme in popelje . . . AH bi nc ?
Pogled z nove železnice na Bled.
Poglejte I Štcpucov je že notri, Miklovščev tudi, še več jih \e ... In Iadja sc ne potopi! Le naprej! Le na ladjo! In šli smo. Vsi, prav vsi smo šli!
Ladja odrine. Kaj bo pa zdaj? Nič! Tako mirno in prijetno plava po jezerski gladini, da je veselje. Niti na raisel nam več ne pride, da bi sc potopili. Vedno bolj se bližamo otoku. Prekmalu bo konec tako pri-jetne vožnje !
Na otoku smo se malo pomudili pri jezerski Matcri božji, občudovali s prelepimi vilami poseiani Bled — tudi kraljeve vilc nismo pozabili, po-slali srao ji gorak pozdrav —- gledali smo strraino Babjcga zobu, in hitro ie minul Čas, ko smo morali spet na ladjo. Zdaj ne več s strahom, ampak z velikim veseljem . . .
Peljali smo se proti 'župni cerkvi. Precej dolga je ta pot, a za nas mnogo prekratka . . , Tisti hip smo si zaželeli, da bi se blejsko jezero raztezalo dol do naših domov, To bi bila vožnja! Kar s težkim srcem smo nazadnje zapuščali tisio iadjo, kateri smo izpočetka trepetajoč zaupali svoje mlado življenje.
Ogledali smo si prelepo župno cerkev, stopili tudt na strmi grad, kjer smo imeli tik pod seboj jezero in odkoder je prelep razgled po pro-strani Gorenjski.
Lcp je Bled ! Kdo naj ga opisuje? škoda besedi! Pridite in poglejte ga, pa boste videli, da \e njegova lepota brez primere.
S težkim srcem smo se mi ločili od njega, ko smo se pripravljali na odhod. Oko je iskalo ladje, srce je hrepenelo po otoku, duša je blagro-vala tiste, ki lahko leto in dan prebivajo na tem rajskcm prostoru. Počasi smo potrti korakali proti kolodvoru, a morali smo. Doma nas čakajo. In v skrbeh so . . .
Sli smo s polno dušo prelepih slik, prekrasnih sporoinov. In da bi ti spomini ne obledeli in da bi slike ne potemnele, smo si spotoraa na-kupili Še nekaj razglednic, da smo jih nesli s seboj za spomin. Najbolje jo \e zadela Potočnikova Franca. In za njo še nekaj drugih. Kupili so si dr. Kimovčevo knjižico »Bled nekdaj in sedaj.«
Pozno v noč smo prišli domov. NaŠe oči so bilc zelo trudne. Ali naj zdaj domačim še pripovedujerao in opisujemu vso dolgo pot od doma do Bleda in spet od Bleda do doma? čemu? Tu imate knjižico, pa poglejte, kje smo hodili in kaj smo videli. Mi pa nocoj hitro spat! Jutri bomo pa kaj povedali in potem bomo pripovodovali štirinajst dni skupaj, čc boste radi poslušali- Tako smo dejali I
Jej, prihodnji dan ! Ali so lazili krog nas tisti bojazljivci, ki so nam prerokovali smrt na Blejskem jezeru! Hodili so krog nas, preštevali so nas, in ko so videli, da smo se vsi v redu vrnili, jim je bilo žal, zakaj niso šli z nami. Prepozno kesanje .'
In Če bi nam bilo drugi dan spet treba iti nazaj na Bled ? Takoj bi bili Šli! Lcp je Blcd na sliki, še lepši pa v resnici.
Scdcmkrat ga vidiš, sedemdesetkrat ga požcliš.