Sandra Bašić Hrvatin Ne dovoliti, da bi igrali demokracijo, dokler tisti, ki imajo moč, vladajo MASTNAK, TOMAŽ (2015): Liberalizem, fašizem, neoliberali- zem. Ljubljana: */cf. »Fašizem je v politični zgodovini tesno povezan z liberalizmom. To trdi- tev bom poskušal v tej knjižici uteme- ljiti. Tu na začetku, kot uvodni stavek, pa mora zveneti provokativno. Na raz- merje med liberalizmom in fašizmom smo namreč navajeni gledati kot na nasprotje. (…) Videli bomo pa tudi, da to razmerje nikdar ni bilo v načelu izključe- valno, da je liberalizem tudi takrat, ko je bil v konfliktu s fašizmom, gledal nanj kot na relativnega – in ne absolutnega – sovražnika. Vedno je bilo kaj hujšega od fašizma.« (Mastnak, 2015: 7) Tako Tomaž Mastnak začne svojo izjemno analizo odnosa med fašizmom, liberalizmom in neoliberalizmom. Za fašiste in naciste je povezava, o kateri govori Mastnak, vsaj na intuitivni ravni, razumljiva. Za liberalce pa je zadeva mučna, nesprejemljiva in je skorajda nemogoče razmišljati o njej. Ker živimo v času, v katerem vladata tiranija mne- nja in prepoved mišljenja, je to knjiga, ki zahteva razmislek. Ne samo, da bral- ka natančno ve, o čem avtor govori, ko uporabi omenjene pojme, ampak besedilo bralke hkrati pelje na počasno in argumentirano miselno pot razume- vanja tistega, kar je napovedano že v uvodnih stavkih. Pričujoča recenzija je povabilo k branju knjige – branje pa je nevarno dejanje, ker besedam daje obliko in razsežnost, jih uteleša in raz- pršuje na vse strani. Znani italijanski novinar Roberto Saviano je ob razisko- vanju delovanja narkokartelov, ki ga je, kot sam pravi, prisililo, da pogleda v brezno, je prav branju, pogumnim bral- cem namenil posebno hvalo. Sklicujoč se na besedilo iz Janezove Apokalipse je podal navodilo za branje knjig, ki so res vredne branja: »Vzel sem knjižico iz angelovih rok in jo pojedel: v ustih je bila sladka kot med, a v trebuhu je zagrenila. Mislim, da bi to morali početi bralci z besedami. Jih dati v usta, žvečiti in nazadnje pogoltniti, da bi kemija, iz katere so sestavljene, učinkovala v nas in osvetlila neznosno razburkanost noči.« V opombi k poglavju Fašizem kot reši- tev evropske civilizacije Mastnak bežno zapiše, kako se je zaprla pot v njegovi pedagoški karieri. V tistem času sem študirala na Fakulteti za sociologijo, politične vede in novinarstvo (zdajšnja FDV), kjer smo pri enem od predmetov imeli vaje pri Janezu Kolencu. Kolenc in Mastnak sta v tistem času pripravila zbornik Delavska opozicija, ki je leta 1983 izšel pri založbi Krt. Skupina štu- dentov, ki ga je poslušala, je soočena z Časopis za kritiko znanosti, domišljijo in novo antropologijo | 267 | Čitalnica 358 nerazumljivo odločitvijo akademskega okolja, da takšnim ljudem onemogoči nadaljnje sodelovanje v pedagoškem procesu, nekaj dodatnih Mastnakovih predavanj prostovoljno obiskovala – v majhnem prostoru, poleg dvigala, v katerem se je zaradi cigaretnega dima komaj kaj videlo. Navdihujoče je bilo poslušati nekoga, ki je govoril o temah, ki jih je uradni pedagoški sistem obrav- naval kot eksces, kot obrobno intelek- tualno delovanje, ki ni vredno »resne« institucionalne obravnave. V vsem tem času je Mastnak s svo- jim pisanjem odpiral teme, ki so bile za druge obrobne ali pa niso sledile modnem ciklu znanstvene produkcije. Enako velja tudi za njegove kolumne: kratke in miselno zgoščene novinarske zapise, v katerih lucidno usmerja pog- led bralke k tistemu, kar je očem skrito, je pa nujno videti za razumevanje druž- benega dogajanja. Sama se ukvarjam z mediji in nji- hovo vlogo v demokraciji. Predvsem poskušam odgovoriti na vprašanje, ki je na prvi pogled preprosto: Zakaj imamo prav takšne medije, kot jih imamo? Ter razložiti, zakaj na medije, v nasprotju z večino, ne gledam kot na del rešitve, temveč kot del problema. Za izhodišče svoje analize jemljem zapise Ferdinanda Tönniesa iz knjige Javno mnenje, v kate- ri pravi: »Časnik, posebej velik, je in postaja predvsem kapitalistično pod- jetje, katerega najneposrednejši cilj je zatorej kovati iz poslovanja dobiček. Posledica je ta, da se morajo v skladu s tem ciljem ravnati tudi pisci in se mu prilagajati – izpovedovati morajo tisto, kar mu pomaga, ter zamolčevati tisto, kar ga ovira; nazor o interesih časnika usmerja ‚duha‘ njegovih sporočil.« Tönnies je te besede zapisal leta 1922 in je, kljub hiperprodukciji knjig, ki se ukvarjajo z mediji, še vedno, po skoraj sto letih, najnatančnejša analiza tistega, kar medijska industrija (pa tudi večina akademskega ukvarjanja z medi- ji) poskuša zamegliti. Postavi stvari na pravo mesto. Namesto popularnega in populističnega analiziranja medijskega delovanja skozi analizo teksta, domnev- nega ugodja, ki ga imajo bralke ob kritičnem branju medijskih sporočil, ali pa nenehnega praznega poudarjanja pomembnosti neodvisnega novinar- stva, brutalno trčimo ob najbolj banal- no dejstvo: mediji nikoli niso bili orodje demokracije, so pa v veliki meri orožje liberalizma. Na retorično vprašanje, ki si ga zastavi Serge Halimi v analizi franco- skega novinarstva: Ali je še mogoče biti novinar in izražati z neoliberalizmom kakršnokoli nestrinjanje? Moj odgovor je: »Ne.« Nikoli ni bilo, nikoli ni in nikoli ne bo. Zmaga Donalda Trumpa na ameriš- kih predsedniških volitvah je bila prava klofuta za tiste »liberalce v limuzinah« (limousine liberals), ki jih Thomas Frank neposredno obtožuje za polom demo- kratske stranke na volitvah: »Krivda demokratov, to in nič drugega. (…) Sedanji vodje demokratske stranke poz- najo samo svojo verzijo liberalizma, ki je neposredno povezana z interesi tistih zgornjih desetih odstotkov. Neenakost, z drugimi besedami, je odsev tistega, kar so. Tisto, kar zadeva samo osrčje nji- hovega lastnega razumevanja,« zapiše Frank v svoji zadnji knjigi Listen, Liberal: Or, What Ever Happened to the Party of the People. Čitalnica | Recenzije 359 »Krivdo« (zanimivo je, kako liberalci, ko jim umanjka razlaga za določene dogodke, hitro preidejo na vero) za Trumpovo zmago so liberalci naprtili odtujeni stranki in predvsem medijem in njihovi nesposobnosti, da prepoznajo nevarnost lastnega nekritičnega spre- mljanja Trumpovih predvolilnih nasto- pov. Nič o samem liberalizmu in še manj o popreproščeni enačbi, po kateri je demokratska stranka demokratična in stranka ljudi. Zato je pomembno vedeti, o kakšni demokraciji sploh govorimo, ko uporabljamo ta pojem? Če pustimo ob strani to, da je bil Trump za večino medijev molzna krava za povečevanje branosti, poslušanosti in klikanosti, je večina liberalnih medijev (tako jih imenujejo fašisti, nacisti in neoliberalci), že zdavnaj tlakovala pot za legalizacijo in legitimacijo fašizma in nacizma. Liberalni mediji so najboljši mehanizem pacifikacije in naturalizacije fašizma in nacizma v podobi domnevno razumevajočega liberalnega pogleda na svet, ki namesto razredov vidi posameznike v vsej različnosti njihovih svobodno prakticirajočih življenjskih sti- lov. Neskončno uravnoteženje in urav- novešenje sveta je tipična pogruntavšči- na liberalnih medijev. Vsaka resnica ima svoje nasprotje. Milo Yiannopoulos, kontroverzni urednik Breitbart News (izraz kontroverzni mediji uporabijo takrat, ko se hočejo izogniti, da stva- ri poimenujejo s pravim imenom), je ob odpovedi svojega predavanja na Berkleyju v samointervjuju na svoji Facebook strani povedal: »Nisem ne rasist, ne antifeminist, kot me hočejo prikazati. Pa tudi če bi bil, imam pravico svobodno izraziti svoje mnenje.« V tem duhu lahko razumemo tudi KuKluxKlan, ki je nedavno začel javno novačiti člane, da bi se postavil nasproti gibanju Black Lives Matter. To je liberalni pogled na svet: prizanesljiv in rahloču- ten do drugače mislečih. Omahljivci in neuvrščeni, kot tisti »slabiči sloveči« v Dantejevem peklu, ki na svetu niso bili ne za in ne proti. Nič pa o samem libe- ralizmu, o njegovih temeljih, njegovih zamolčanih povezavah, njegovi intelek- tualni vpetosti v fašizem. Od vseh knjig, medijskih zapisov novinarjev in številnih »analitikov« pa ponuja Mastnakova knjiga najbolj natančno razumevanje ali vsaj nastavke za razumevanje tega, kar se je zgodi- lo, in predvsem, zakaj se je zgodilo. Res je, da knjiga zahteva potrpežljivo bralko. Treba se je prebiti skozi dela in ideje avtorjev, ki so izginili iz akadem- skega diskurza, a katerih intelektualna dediščina jasno dokazuje stičišča med liberalizmom, fašizmom in neolibera- lizmom. Mastnak opozori tudi na to, da so prav levičarski akademiki reha- bilitirali določene avtorje od neprijetne fašistične in nacistične zgodovine. V mislih imam predvsem Carla Schmitta, ki je z nekakšno perverzno akademsko alkimijo očiščen svoje nacistične vse- bine, čeprav njegovih pravnih besedil ne moremo in ne smemo brati zunaj konkretnega političnega konteksta. Kot pravi Mastnak proti koncu knjige – kako se lahko zgodi, da danes naletimo na ideje nacističnega kolaboranta na stra- teških vozliščih levičarske kritike neoli- beralizma? Posebej pomembno je Mastnakovo natančno razčlenjevanje tistega, kar danes brez kakršnegakoli resnega pre- Časopis za kritiko znanosti, domišljijo in novo antropologijo | 267 | Čitalnica 360 misleka imenujemo neoliberalizem. Neoliberalizem je postal nekakšna eti- keta, ki jo predvsem levo usmerjeni aktivisti uporabljajo za površno ozna- čevanje tistega, kar lahko figurira kot dober slogan na protestih. Za razume- vanje neoliberalizma pa je potrebnega kaj več kot srčni odpor proti konkretnim ekonomskim praksam. Treba je upo- rabiti glavo, misliti, ga razumeti, da bi lahko učinkovito nasprotovali. Ali kot pravi Mastnak v sklepnem poglavju, ki je pomembno navodilo in razlaga tega, zakaj je bilo treba narediti dolg pohod skozi zgodovino. »Kaj nam branje nacističnih poli- tičnih teoretikov in njihovega branja moderne politične filozofije pove o naših časih totalnega liberalizma? Samo na sebi nič ali bore malo. Če bomo hote- li kaj razumeti, bomo seveda morali misliti sami. Pri tem pa so nam lahko nacistični politični teoretiki v pomoč. V nečem specifičnem so nam lahko tudi vzor: v tem, da so razmišljali politično. Z njihovo pomočjo lahko razumemo politično konstitucijo nacizma, mom- ente konstituiranja, argumente zanj, skratka: temeljno politično logiko kon- stitucije nacizma. V tistem konstitutiv- nem procesu je bil liberalizem element, konstantna referenčna točka … Vpisan je bil v fašizem in nacizem.« (Mastnak, 2015: 143) Politično »razlaščanje« in »duhovno« podrejanje ljudstva sta po Mastnaku ključna politična značilnost našega časa. Še več: živimo v času, v katerem tudi na demokracijo ni mogoče več računati. Kaj odgovoriti naivnežem, ki še danes ob popolnem propadu države v Iraku, Libiji, Somaliji, Afganistanu in Jemnu kot rešitev problema ponujajo »več demokracije«? Kaj pa, če demokra- cija nikoli ni pomenila tega, kar mislimo (tj. vladavina ljudstva)? Kje je ljudstvo, ki naj bi vladalo? Ali ni Davos prav tisti kraj, kjer neoliberalistični centri ali omrežja moči upodabljajo sami sebe kot politiko in mobilizirajo ljudstvo, da upodablja demokracijo? »Depolitizacija ljudstva ni konec politike, temveč je politični poraz ljudstva. Je zmaga politike brez ljudstva in proti ljudstvu,« pravi Mastnak (2015: 148). Zato je treba premagati gnus nad politiko, zavrniti reprezentacijo, predvsem pa ne dovoliti, da bi igrali demokracijo, dokler tisti, ki imajo moč, vladajo. Dva najboljša novinarja, o kate- rih boste redko kaj slišali na katerem koli predavanju o novinarstvu, sta bila Upton Sinclair in Pier Paolo Passolini. Sinclair zaradi svoje knjige Brasscheck in Pasolini zaradi svojih kolumn, v kate- rih je pokazal na incestno razmerje med liberalizmom in fašizmom. Cos‘e questo golpe? Io so. Oba pa sta s svojim novinarskim delovanjem pokazala, kako blizu sta si liberalizem in fašizem. Čitalnica | Recenzije 361