zaliv Sl r$i - št. 52-53 *** Sporazum o nas brez nas Boris Gombač Slovenski kapital Jože Galičič Politična laž ali zgodovinska resnica Josip Merku Alojz Rebula Milan Lipovec Bruna Pertot Zorko Prelog Okoličanski bataljon Iz dnevnika Amstellamska zajeza Ust iz dnevnika žene Ustvarjanje je svoboda (konec) Boro Ban Moč v belem (nadaljevanje) Vinko Ošlak Izbor iz dnevnika let 7975-76 Igor Mislej Fiziognomija totalitarizma (nadaljevanje) Boris Pahor Odkritje Valdežanov (iz dnevnika) Ezio Martin Ocena knjige »Essai de grammaire slovene bp - ar Fleši o novih knjigah *** Poglavje o nečistih rokah zaliv december 1975 - štev. 52-53 revija za književnost in kulturo izhaja štirikrat na leto, odprta je vsaki razsodni slovenski besedi za katero si upa avtor prevzeti odgovornost. Člani uredniškega odbora se prištevajo med sodelavce. Njih imena so navedena zgolj zato, da se ustreže formalnosti Rokopisi ostanejo v lasti revije Registrirana na sodišču v Trstu pod št. 317 Uredil: Boris Pahor Odgovorni urednik: Milan Lipovec Naslov uredništva: Marica Vidmar Ul. Timignano 47, tel. 422.082 - 34.128 - Trst Poštni tekoči račun št. 11/9236, Frančiška Premrl-Pahor Šalita Contovello 23 34-136 Trieste - Trst Cena posamezne številke 1000 lir Celoletna naročnina 2000 lir. Za druge države 5 dolarjev Tiskala Tip. Trieslina Trieste - Trst via Milano 16, tel. 35532 • * * SPORAZUM O NAS BREZ NAS I. Že nekaj let slovenski narodni skupnosti na Koroškem in v Italiji poudarjata, da sta osebka, ki zahtevata, da ju kot taka upoštevata tako večinska naroda kot njuni vladi. In matična dežela se s tem strinja, ju v tem podpira, ob vsaki priložnosti to vlogo osebka ene ali druge ločene narodne skupnosti tudi podčrtuje. Da slovenska narodna skupnost v Italiji hoče biti osebek, je bilo, posebno v zadnjem času neštetokrat izrečeno in napisano, nihče pa se ni na ta osebek spomnil ob zadnjem sporazumu v Osimu. Na eni strani je takemu razpoloženju najbrž botrovala zavest, da je, kar zadeva posluh italijanske vlade, vsako tako pričakovanje utopistično sanjarjenje; na drugi strani pa je taka pozaba na osebek sad neizmernega zaupanja, ki ga slovenski odločilni krogi pri nas kažejo do vsega, kar v zvezi z nami ukrene matična dežela. In prav tukaj bi bilo morebiti umestno vprašanje, ali ločena narodna skupnost ni upravičena, da pričakuje od matične, da ravna z njo kot z osebkom takrat, ko gre za usodo ločene narodne skupnosti. No, in ob mejnem sporazumu v Osimu, čeprav se je odločalo tudi o slovenski skupnosti v Italiji in o italijanski v Jugoslaviji, ni iz objavljenih poročil nikjer mogoče sklepati, da bi bili tidve skupnosti klicani na posvet, oziroma vsaj za slovensko narodno skupnost v Italiji za gotovo vemo, da ni bila. Če pa, kar se italijanske strani tiče, lahko upoštevamo, da nas nima navade šteti za osebek, ne moremo takega ravnanja sprejeti, ko se ma- tična dežela dogovarja o sporazumu, ki odpravlja spomenico o soglasju (ki je bila sestavljena s sodelovanjefn slovenske narodne skupnosti). Še posebno se z ravnanjem matične dežele ne moremo strinjati, ko v zameno za memorandum sprejema definicijo, o kateri vsakdo ve, koliko velja in kako lahko jo države obidejo, ko jim ni pogodu. Naj jo v celoti navedemo: «... potrjujoč svojo privrženost načelu maksimalno mogoče zaščite državljanov pripadnikov manjšin (etničnih skupin), ki izhaja iz njihovih ustav in njihovega notranjega prava in ki jo vsaka od obeh strani uresničuje na avtonomni način, pri čemer jo vodijo prav tako načela ustanovne listine združenih narodov, univerzalne deklaracije o človečanskih pravicah, konvencije o preprečevanju vseh oblik rasne diskriminacije in univerzalnih paktov o človečanskih pravicah...« Tudi malo ne dvomimo v dobro voljo italijanskega partnerja, da tokrat ne bi izvajal tega, kar obljublja; vendar če pregledamo, kakšno zaščito imajo etnične skupnosti v Italiji na podlagi 6. člena ustave in notranjega prava, potem smo lahko upravičeno zaskrbljeni tudi glede izpolnitve omenjenega člena v našo korist. Seveda moramo pri tem poudariti, da ima slovenska narodna skupnost v Italiji tak status, o kakršnem Albanci, Grki, Sardinci, Furlani, Ladinci itd. v Italiji niti sanjati ne morejo; pripomniti pa je takoj treba, da tega statusa nismo dosegli po zaslugi 6. člena ustave, od izpolnjevanja katerega smo po sporazumu v Osimu zdaj odvisni. Ob tem se nam vsiljuje še eno vprašanje: kako more matična interpretacijska vnema prikazovati v docela rožnati barvi tisti del mejnega sporazuma, ki se tiče nas, slovenske narodne skupnosti tokraj meje. Kajti če je v resnici dobro in pravilno, da je do sporazuma prišlo, če je nadvse sijajno, da bosta odslej obe deželi veliki prijateljici — kar tudi mi iskreno pozdravljamo — nam nikakor ne zveni prav, da matični predstavniki tako ležerno prerokujejo o naši stoodstotni bodoči dobrobiti. Zakaj če je zdaj ob sporazumu ozračje tako evforično in optimistično, to nikakor še ni jamstvo za jutrišnji dan. Saj je že tista »maksimalno mogoča zaščita« tako čudovito lep okrasek, da ga lahko daš, kamor želiš, magari za klobuk; podpisnik ti namreč v vsakem trenutku lahko izjavi, da je neka določena mera zaščite zanj v dani situaciji »maksimalno mogoča«! Zato menimo, da bi moral biti sporazum v tistem delu, kjer je govor o etničnih skupinah (v resnici pa gre za skupnosti, kar ni isto kot skupine!), drugače koncipiran, oziroma da bi moral biti v zameno za memorandum sporazumu o mejah dodan poseben dogovor o slovenski narodni skupnosti v Italiji in o italijanski skupnosti v Jugoslaviji. Pri tem pa ne bi smela igrati nobene vloge zavest Jugoslavije, da je problem svojih etničnih skupnosti optimalno rešila; taki argumenti še malo ne spadajo v oceno prihodnjih sadov neke meddržavne pogodbe. A če upoštevamo, da slovenski odgovorni politični forumi vidijo, ko gledajo na našo zamejsko prihodnost, to vso obarvano z odsevi jutranje zarje, potem bo verjetno držalo, da razen maloštevilnih izjem, niso bili 0 sporazumu kdove kako na tekočem. Kajti če so bili z vsebino sporazuma seznanjeni, kako so mogli tako dobrosrčno dati svoj nihil obstat zvezni potezi, ki je do naše narodne skupnosti tako pilatovsko sproščena? Če Pa so kljub vsemu zmeraj isti kronični optimisti, da jih ni prav nič zmodrilo na primer porazno doživetje z avstrijskimi socialisti na Koroškem, v katere so bili tako nngelsko zaverovani — potem lahko upravičeno dvomi-nio v obstojnost slovenske državniške zavesti. II. A pustimo za enkrat ob strani oblast, ki je onkraj nteje, in pomudimo se še pri tisti, ki naj bi nas predstavljala tokraj meje, to je pri »krovni« Slovenski kul- turno-gospodarski zvezi. Za to zvezo bi slovenska narodna skupnost v Italiji tudi morala biti osebek; a kako naj se vendar to uresniči, se sprašujemo, če nismo, kakor smo videli, osebek niti za matično deželo? Kakšen osebek pa smo šele s to »krovno« organizacijo na čelu, ko nam prav ta »krovna« zveza, ki menda ponoči in podnevi misli na naše dobro, najpoprej z otroško nedolžnostjo podčrtava vse točke mejnega sporazuma, ko pa nas potem oplazi trpka stvarnost, gladko pozabi na obljubljeno mano in kar na tekočem traku sproži preperele deset, dvajset let stare papirnate rešitve? Čisto trezno se moramo vprašati, ali naša narodna skupnost, ki je tako možato šla skozi predvojno in medvojno zlo, zasluži, da ravnajo z njo kot z zabubanim mladoletnikom. Zakaj nič drugače ne počenja »krovna« zveza, ki je — naj ponovimo še enkrat — pustila na cedilu šolnika, da se je, ko je bil memorandum še v veljavi, sam ubadal z oblastjo, zdaj pa, ko je memorandum odpravljen, se spravi z vsemi baterijami v boj za uveljavitev slovenščine v javnosti. Prav tako je ista zveza takoj po sklenitvi sporazuma o mejah naenkrat začutila pomen slovenske zemlje, medtem ko je vso povojno dobo mirno pustila, da je ta zemlja šla na prodaj na drobno in na debelo. Ne samo, ampak neko znano gradbeno podjetje, ki ni daleč od vodstva zveze, je cele mesce in mesce v tržaškem italijanskem dnevniku javljalo, kako da je na Opčinah pripravilo stanovanja za tiste, ki bi se želeli preseliti na kraško planoto. In še; prav taista zveza je po sporazumu o mejah začela biti plat zvona zavoljo naše gospodarske zamudnosti, medtem ko je dve povojni desetletji vse, kar je pri »krovni« zvezi migalo, grmelo proti denarnim buržujem (seveda ne proti tistim, ki vedrijo pod okriljem same zveze!). To se pravi, da zares krvavo potrebujemo močen in domiseln denarni sloj, zveza, ki naj bi nas reševala, pa se je doslej šla proletarsko vestalko. Nujno je zato, da se ob taki zvezi človek vpraša, kakšen je pravzaprav njen smoter; je res za uspešen dvig gospodarskih sposobnosti naše narodne skupnosti ali pa hoče samo igrati vlogo jezička na tehtnici tukajšnjega italijanskega komunizma in deloma socializma, v katera je vključila slovenske levičarje? Ji gre res za to, da naša narodna skupnost postane osebek, ali pa hoče samo ona (SKGZ) postati osebek v ne-krojenju naše usode? Ji gre za to, da bi bila ne samo oblastveno »krovna«, ampak v resnici vsenarodna, to se pravi široka in pluralistična, ali pa zna biti tudi denarno-gospodarsko. buržujska, a to samo takrat, ko gre za njen ožji vodstveni kader? Čas bi namreč bil, da bi bilo te dvojnosti ali trojnosti enkrat konec, in da bi se Slovenska 'kulturno-gospo-darska zveza in njen časnik odločila za pot, o kateri bi človek vedel, kam pelje, zakaj doslejšnja vodi samo v povečanje naših izgub. In škoda, ki smo jo s takimi meglenimi načeli utrpeli, bo še bolj vidna, ko bo svobodneje prišlo do izraza gledanje mladine. Kajti mladino je zveza s tem, da jo je zaposlila, naredila značajsko invalidno, saj je vse sposobne mlade ljudi, takoj ko se je zavedla njihovih zmožnosti, paternalistično spremenila v Poslušne uradnike in se zavarovala proti slehernim kritičnim nastopom. Nalogo zrele, nazorsko odprte organizacije, ki se zaveda svojih velikih dolžnosti, je namreč zveza sprevrgla v neizprosen monopol, ki vedri in oblači nad nami kot nad krdelcem nedonošenčkov, ki naj bi bili tukaj samo zato, da bi nekaternikom omogočili okušanje slasti oblasti. Zato bi bil čas, da se obzorje nekoliko razčisti, da ga tržaški ljudje začnemo čistiti s tem, da sami pretresemo svoje zadeve; s tem, da se znebimo nevidnih niti, ki nas ves povojni čas imajo ovite; s tem, da postanemo osebek tudi v razmerju do »krovne« zveze in njenega delovanja, Pu tudi do vseh, ki krojijo našo usodo brez nas. BORIS GOMBAČ SLOVENSKI KAPITAL Dejstva in dejanja, katerim smo dan za dnem priča, krepijo naše prepričanje po potrebi neodvisnega ustvarjanja mnenj in zasnovanja predlogov in načrtov glede na socialno-gospodarsko deželno problematiko, s katero se morajo naši delovni ljudje vsak dan trdo spoprijemati. Pomanjkanje možnosti po neodvisnem narodnem načrtovanju rešitvenih predlogov glede na našo socialno-gospodarsko strukturo, ki bi prav gotovo utegnili zaustaviti proces asimilacije, izhaja prav iz brezobzirne, ma-ksimalistične in populitične politike, ki so jo vodili v naših krajih na delovnih mestih. Če je res, kot je res, da izhajajo vse gospodarske in narodne krivice iz nesocialne uporabe proizvajalnih sredstev, se moramo torej kot slovenski delovni ljudje v Italiji samostojno poglobiti v tovrstno analizo struktur in jo podrediti narodnim potrebam. Dosega novih delovnih mest in naložbe v slovenskih krajih so bistveni pogoji za globalno zaščito slovenske narodne skupnosti. Industrijska preusmeritev in preo-snova proizvajalnih sredstev, za katero se borijo tudi slovenski delovni ljudje, morajo vsebovati v naših krajih narodnostno kvalificirane zahteve, če hočemo v bodočnosti prisostvovati nemotenemu, linearnemu razvoju celotnega manjšinskega narodnega tkiva. Noben politični dogovor ne more zajamčiti narodne manjšine, če ne pride do ekonomskega zavarovanja s tem, da se vzbudijo med njenimi pripadniki nagnjenja do skupnih interesov in čustev. Slovenski delovni ljudje v Italiji se jasno zavedajo, da je potrebna za dosego tega cilja enotnost manjšinskih strukturnih komponent in opora krajevnih uprav. Prav zaradi tega zahtevajo slovenski delovni ljudje, da pride čimprej do skupnega sestanka, na katerem bi upravitelji, gospodarstveniki in delavci sestavili skupne gospodarske načrte, ki bi imeli za podlago pristne ljudske potrebe. Drugače si lahko mislimo, da slovenski kapital ne pozna slovenskega dela, oziroma, da ga samo izkorišča v lastni interes. Tu pa si moramo postaviti vprašanje politične sposobnosti in neodvisnosti slovenskih krajevnih uprav. Do kakšne mere imajo slovenski upravitelji proste roke, oziroma do katere meje lahko branijo slovenske delovne ljudi pred pritiskom in odločitvami italijanskih strank? Če se vprašamo, ali so potrebe večinskega naroda vedno v skladu s potrebami narodne manjšine, je odgovor kategoričen: Ne! Iz tega pa tudi sledi, da pojmujemo slovenski delavci v Italiji razvojni gospodarski program pri nas drugače, kot ga pojmujejo italijanski delavci. Za nas zagotovljeno delovno mesto v domačem okolju ne pomeni samo zagotovljen obstoj pripadnikov slovenske narodne manjšine, ampak tudi možnost organiziranega manjšinskega delavskega gibanja, ki bi uspeš-n° kljuboval izbiram in odločitvam italijanskih strank m sindikatov. Prav zaradi tega zahtevamo od slovenskih krajevnih uprav večjo samozavest pri pomembnih odločitvah in Predlagamo ustanovitev konzorcija slovenskih občin v naši deželi z namenom, da se sprejmejo na deželni ravni hekatere poglavitne programske točke narodno-gospodar-skega značaja, ki bi vezale slovenske uprave na določe-ne pogoje in jih istočasno postavile v razmerju do italijanske stvarnosti v drugačni, močnejši položaj. Narodni oklep namreč, s katerim bi bil obdan konzorcij slovenskih občin, katerega italijansko strankarstvo ne bi ute- gnilo okužiti samoobrambnih načel, bi utegnil učinkovito vplivati na nadaljnji razvoj naših krajev. Na tej podlagi bi bila naloga za nas vse veliko lažja, ker bi imeli slovensko telo, ki bi odgovarjalo slovenskim udom pri gradnji novih perspektiv za obstoj tokraj mej matične domovine. Ne sme se več zgoditi, da bodo slovenski delovni ljudje v Italiji ostali osamljeni, kakor se je to zgodilo pri zahtevi slovenskega neodvisnega šolskega okraja, ko so slovenske občinske uprave, ki pripadajo italijanskim strankam, molčale oziroma nasprotovale neodvisnemu šolskemu okraju, čeprav so na čelu kake občine ljudje, ki opravljajo mentorsko službo med slovenskimi dijaki. Slovenski delovni ljudje v Italiji so prepričani v zgodovinsko vlogo slovenskega delavstva v zamejstvu, zaradi tega zahtevajo od lastnih uprav resnejši in odločnejši nastop v prid celotnega narodnega manjšinskega telesa. Kakor pravimo, da hočemo slovensko šolo, ne pa šolo, ki bo samo slaba kopija italijanske, tako zahtevamo od naših uprav slovenski čut odgovornosti. Poglavje zase tvorijo slovenski gospodarstveniki, oziroma bolje rečeno gospodarji. Slovenski gospodarji so se brez vsakega občutka manjvrednosti presneto dobro vključili v italijanski ekonomski krog in iz njega ravno tako dobro črpali kot njihovi italijanski kolegi, ne da bi pri tem imeli kakršne koli pomisleke o takem svojem delovanju. Zanje ni razmerje kapital - delo nikoli imelo drugih funkcij, kot to, da določi njihov osebni dobiček. Ta dobiček pa so skušali maskirati z narodno-gospodar-skim ustrojem manjšine in njene ekonomske odvisnosti od večinskega naroda. Nikoli niso poleg svojih koristi pomislili še na koristi narodne skupnosti, čeprav so vedno težili k temu, da bi bili nekaka diamantna konica narodne manjšine. Enačbo kapital-dobiček mora v ekonomskem manj- šinskem pojmovanju zamenjati enačba dela-narod. Samo tako bo manjšina izvojevala gospodarsko neodvisnost od večinskega naroda. Podjetniška skupna presežna vrednost bi morala v narodno blagajno in iz te bi Po demokratično določeni gospodarski prioriteti šla v reinvesticije na raznih industrijsko-socialnih področjih, ki potrebujejo novega elana. Zahteve po finančnih sredstvih s strani slovenskih gospodarjev, ne da bi te vsebovale predpostavke o manjšinski družbeni kontroli in o potrebi po drugačnem pojmovanju narodnega telesa in njegovega ustroja, so za slovenske delovne ljudi nesprejemljive, ker stremijo samo za osebnim dobičkom. Kapitalistična brezbrižnost in Požrešnost slovenskih gospodarjev je zato delno kriva raznarodovanja in odtujevanja slovenskih delavcev in njihovega vključevanja v italijanski svet. Ce bo šlo tako naprej, bi utegnila manjšina utrpeti ogromno škodo, saj bi z odpravo slovenskega delavskega gibanja naša narodna skupnost bila prizadeta v svojem najbolj ogroženem sloju. Prav zaradi tega, ker nam je pri srcu usoda slovenskega delavstva in ker se zavedamo naše zgodovinske vloge, katero smo vedno izoblikovali in krojili sami, nočemo, da bi prišlo danes, po tridesetih letih zmage nad fašizmom, do nedopustnih krčitev in sprememb. Prikrajšana zaradi razlastitev zemljišč in zaradi pomanjkanja specializiranega delavstva v industriji, je slovenska narodna skupnost ostala brez zavedne in aktivne kmečko-delavske plasti, ki je v bližnji preteklosti tvo-r‘la jedro naroda in najbolj odločno kljubovala tako fašistični diktaturi kakor povojnim nasprotnikom. To nasilno zreducirano tkivo slovenskega telesa je treba ojačiti in reorganizirati v korist našega obstoja. Slovenski delovni ljudje v Italiji so si v popolni neodvisnosti in s čisto vestjo že začrtali delovni program. Naj sedaj tudi drugi pomislijo, kako so pred zgodovino odgovorni. JOŽE GALIČIČ POLITIČNA LAŽ ALI ZGODOVINSKA RESNICA (Razmišljanje ob politični kampanji proti Kocbeku) I. Od letošnje pomladi sem pa v pozno jesen je trajala v uradni slovenski in jugoslovanski javnosti politična kampanja proti Edvardu Kocbeku. Zaradi tega, ker je v znani tržaški brošuri Boris Pahor ob njegovi 70-letnici objavil intervju z njim, v katerem naj bi Kocbek »govoril neresnico o nekaterih izredno pomembnih političnih dogodkih med vojno in osvobodilnim bojem« (Josip Vidmar v »Delu« z dne 18.X.1975), ker »pači zgodovinska dejstva o narodno osvobodilni borbi in neti razdor« (Tone Fajfar v »Delu« z dne 3.V.1975), ker »je nametal blata na veliko dobo in ponižal našo narodno osvobodilno borbo« (dr, Makso Šnuderl v »Naših razgledih« z dne 20.VI.1975), ker »pljuva na borce in na našo komunistično partijo« (Ivan Potrč v »Naših razgledih« z dne 23.V.1975). Ni treba naprej naštevati in dokumentirati teh ocen, ki so jih napisali v časopisih ali izrekli na političnih shodih slovenski partijski politiki in pisatelji, ker so vse enake ali vsaj zelo podobne. Žal je večina tega, kar je bilo zapisanega ali izrečenega vse v stilu pavšalnega komentiranja in suverenih ter brezprizivnih obsodb, brez pravih argumentov ali primerjanja izvirnega teksta. Vse po dovolj poznanih pravilih političnega prosvetljevanja, ki so ostala ista v letu 1975, kot so bila v 1. 1945. V kakšno širino je šla kampanja zoper Kocbeka, dokazuje n. pr. oktobrska številka ljubljanske revije »Naša obramba«, ki jo izdaja med drugimi Republiški odbor Zveze združenj borcev NOV Slovenije. V okviru članka Franceta Šetinca, glavnega sekretarja Zveze komunistov Slovenije, je pod naslovom »Odnos socialističnih sil do klerikalizma in sektaštva« ponatisnjena večja fotografija, ki prikazuje dve ubiti vojni žrtvi in ima podnapis: »Takole so belogardisti počeli s svojimi žrtvami, svobodoljubnimi Slovenci. Kako, da je Edvard Kocbek že pozabil?«. Vsekakor tisti, ki je to priobčil, ne pozna ali noče poznati celoživljenjske Kocbekove angažiranosti, njegovega levičarstva, da se bolj banalno pa jasno izrazimo. Seveda nima navedena primerjava in že kar insinuacija v listu »Naša obramba« prav nobene zveze s pravo vsebino Kocbekovega tržaškega intervjuja. Pa vendar je mnogo ljudi prečitalo marca izšlo tržaško brošuro ali objavo istih Kocbekovih odgovorov v »Naših razgledih« z dne 9. maja 1975. Kdor si je njegov intervju prečital, si je lahko ustvaril jasno sliko o tem, katere so njegove glavne izjave, katera so tista njegova pričevanja, ki so v nasprotju z danes uradno veljavno resnico. Kocbek, ki je nesporno bil eden od utemeljiteljev Osvobodilne fronte ter eden od protagonistov slovenske zgodovine v letih 1941 - 1945, je lahko nastopil kot avtentični pričevalec tega časa. Načel je v tem intervjuju več zelo važnih vprašanj, tudi takšnih, ki so dotlej veljala kot tabuji. Zato je na neki način razumljivo, da je dvignil Prah. V tem zapisu bi se rad dotaknil le treh njegovih trdi-tev, ki pa so najbrž glavne oziroma so le-te povzročile največ zanimanja, tihega pritrjevanja ali pa politične obsodbe. Prvič gre za njegovo trditev, da je tako imenovana Dolomitska izjava, podpisana februarja 1943, pomenila °nec političnega pluralizma v OF, zaradi česar je po 1. 1943 nastalo partijsko izenačevanje v OF. Drugič, da oborožen upor ali vsaj akcija proti okupatorju ni bila v programu komunistične partije pred 22.6.1941. Tretjič, da je bil masovni pokol domobrancev po končani vojni zločin, zanikanje tega pokola pa še danes predstavlja travmo vladajočega režima v Sloveniji. Skrbno sem skušal zbrati vse odgovore in vso objavljeno polemiko zoper Kocbekove trditve, vendar se nisem mogel prepričati, da bi bila politična obsodba Kocbeka v vsem svojem pleonazmu mogla kaj bistveno načeti njegovo pričevanje, zanesljivost njegovega spomina ali osebno verodostojnost glede teh ali tudi drugih vprašanj, obdelanih v intervjuju. Toda dejstvo, da Kocbek nima možnosti odgovarjati v slovenskem matičnem tisku ali drugih sredstvih javnega obveščanja, me je spodbudilo, da napišem ta članek v zamejskem tisku, ne kot njegov zagovornik, marveč iz lastne pobude. II. Kar zadeva politični pluralizem v OF pred 1. 1934, želim citirati ilegalno literaturo, ki je krožila 1. 1941 in 1942 v Ljubljani. V mislih imam »Božično poslanico 1941« vodstva Krščanske skupine v OF svojim pristašem in simpatizerjem in številke »Slovenske revolucije«, ki je leta 1943 izhajala kot glasilo skupine. Ta literatura je bila dostopna tudi vsem drugim članom OF, med njimi komunistom in sokolom. Naj navedem nekaj takratnih odstavkov: »Naša naloga je v tem, da se priključimo vodilnim zgodovinskim silam, ki izvajajo prodor zgodovine v družbi. Ker se zaenkrat ne moremo postaviti sami na čelo razvoja, se na Slovenskem priključimo komunistom kot predstavnikom razvoja. Pri tem se naša idejna vsebina nič ne spremeni, kajti mi se jim postavljamo ob stran kot politični partnerji. Priznati pa moramo, da se od njih marsičesa učimo. Njihova analiza stanja je točna, tudi človeško so nam zgled požrtvovalnosti. Edino tako lahko pozitivno vplivamo na slovenski razvoj in na komuniste same. Moramo pa se udeleževati sedanjega dela na strani najbolj pozitivnih sil tudi zato, da se lahko po zvestobi tej fazi usposobimo za vodenje neke nadaljnje faze, ko bo recimo marksizem odpovedal in bomo morali nastopiti mi v smislu humanizma oziroma personalizma. Tista ura še ni prišla, mogoče pa je, da bo po končani silobranski eri ljudskih množic prišla, morda celo prej kakor mislimo«. »Slovenski razvoj vodijo danes dejansko komunisti in to moralno in politično. Ta slovenski proces je danes po svojem značaju izrazito silobranski, to se pravi najbolj Primeren za organiziranje sile in človeške udarnosti, z ojima pa zgodovinskega obračuna. Mi smo zaradi svetovne krščanske krize nujno v podrejeni vlogi. Edino, kar danes lahko storimo, je zvestoba zgodovinskemu razvoju. Toda po tej silobranski slovenski fazi bomo morali že nastopiti kot novi kristjani, odnosno nosilci novega humanizma. V svobodni dobi bomo sicer ostali politični Partnerji OF in bomo morali na vsak način deliti oblast, toda na skupni politični bazi se bo že začenjala diferen-oiacija duhov, ki jo bomo morali napeljati v pluralizem, mnogovrstnost nazorov na skupno branjeni socialno-po-htični osnovi. Ko bo silobranska faza slovenske zgodovi-ne minila, bo torej nastopilo novo ravnotežje med silami, hfa eni strani je verjetno, da se bo komunizem izživel v ustvaritvi novega družabnega temelja, v duhovni sferi pa odrekel, na drugi strani pa je ravno tako verjetno, da se o° Pojavilo novo življenjsko razpoloženje in ravno nas Poklicalo k ustvariteljskemu delu, da damo družbeni zgradbi tako imenovano življenjsko nadzgradbo. Hočemo *~eoi: če se bistvo komunizma izživlja danes, se bo naše bistvo izživljalo jutri«. »Nas ne vodi iluzija, da bomo pokristjanili OF in komuniste, ne vodi nas iluzija, da bomo izšli iz osvobodilne borbe kot močna politična stranka ali kot izdelana socialno-politična filozofija nove tretje sile na sveu. Pač pa se zavedamo, da v OF sestavljamo važen sestavni del slovenstva, da predstavljamo skrb za človekovo celotnost ter duhovno in politično očiščevalno silo. Zavedamo se, da bomo po zvesto opravljenem narodno osvobodilnem boju in po tovariško preživetem najvažnejšem času slovenstva lahko z vso tehtnostjo postavljali vse človekove probleme v smislu novega humanizma, ker bomo zato imeli vso potrebno legitimacijo«. »Mi vemo, da so komunisti zaradi svojega relativističnega nazora v stalni skušnjavi izigravanja nekomunistov, vemo tudi, da je v njihovih pristaših dosti slabih ljudi, ki zavestno istovetijo OF s partijo. Toda mi smo dolžni, da na temelju spoznav o družbenem, moralnem in političnem stanju po svetu in posebno pri nas doma, ki so zrela za preobrat, nujno sodelujemo s silami, ki ta preobrat lahko izzovejo. Ali naj zdaj opustimo misel na ta preobrat zaradi tega, ker njegova revolucionarna sila ni stoodstotno idejno pravilna in po krščanskem merilu? Ne. Zgodovina se ne sprašuje niti po idejni pravilnosti revolucije, niti po žrtvah. Mi se revolucije moramo udeležiti, če hočemo izvesti njen drugi del. Mi moramo iskreno sodelovati. S svojim osebnim sodelovanjem in svojim moralnim stališčem ugodno vplivamo na komuniste. Mi ne moremo na podlagi tega nič izgubiti, nasprotno pa lahko s svojim moralnim tveganjem vse pridobimo. Iskrenost torej najprej zato, ker s tem vežemo komuniste na podoben postopek in ker je v tej revolucionarni dobi med revolucionarji edino na mestu, potem pa zato, ker je naši skupini sredstvo, ki je najbolj pozitivno. Če pa bomo na temelju iskrenosti iz/igrani, ne bo to naša škoda, ampak škoda tistega, ki nas bo izigral. Naša iskrenost je torej najprej načelno zaukazana kot kristjanom in kot revolucionarjem, potem pa je še metodično utemeljena naši skupini kot nevodilni, kot skupini, ki mora na vsak način v revoluciji sodelovati, da lahko to revolucijo pravilno nadaljuje. Iskrenost je torej legitimacija za sleherno intervencijo danes in v bodočnosti. To je glavni kamen naše morale v tej revoluciji«. Zgoraj navedeni štirje, čeprav iztrgani citati najbrže zares govore samo od sebe o političnem pluralizmu OF in je ob njih celo Kocbekovo pričevanje odveč. III. Z Dolomitsko izjavo sta se izmed treh takrat še obstoječih političnih skupin v OF (komunisti, kršč. socialisti in levi sokoli) dve odrekli svoji lastni politični organizaciji. Glavni del te izjave se dobesedno glasi: »Avantgardna vloga v slovenskem osvobodilnem gibanju Pripada Komunistični partiji Slovenije kot avantgardi najnaprednejšega slovenskega družbenega razreda, proletariata Slovenije. Nujna posledica tega je, da se je KPS, ki je zgrajena in vodena po organizacijskih in političnih načelih boljševizma, širi, razvija in utrjuje na vseh področjih slovenskega javnega življenja. Druge izmed osnovnih skupin OF ne organizirajo samostojnih strank ali političnih organizacij.« Škoda je, da se je takrat, februarja 1943 v Dolomitih i-a pritisk partije zreduciral le na politično konfrontacijo nied komunisti in krščanskimi socialisti. Predstavniki ter Politični aktivisti skupine sokolov so bili takrat popolnoma pasivni, ker že niso imeli več nobenega političnega interessa za lastno nazorsko ali politično samostojnost. Ze prej so postopoma vstopali v partijo. V njihovi skupi-je bila želja za razpust in vstop v partijo že pred tem dozorela. Tu se je dokončno pokazalo, kako zelo so slo- venski svobodomisleci, t.im. liberalci idejno obubožali v dobi med obema vojnama. Čeprav so bili ravno oni po stari tradiciji v posesti velike politične ideje svobodne misli in svobodne vesti kot nekakšni duhovni dediči velike francoske revolucije, so se zreducirali le na navadno telovadno organizacijo imenovano »Jugoslovanski sokol«. Na ta način oni niso mogli med okupacijo prispevati svojega deleža k oblikovanju skupne idejne podobe Osvobodilne fronte, da bi se v njej ohranil vsaj nazorski in intelektualni pluralizem. V konfrontaciji med komunisti in krščanskimi socialisti za ohranitev političnega pluralizma oziroma statusa quo, pa so odločilno pomagali komunistom, da se je ta status quo odpravil. Nočemo z vsem tem reči, da ni bilo pred Dolomitsko izjavo, zlasti pa po njej ogromno poštenih, preprostih in dotlej politično neopredeljenih ljudi, ki so se kot posamezniki priključili Osvobodilni fronti. Toda gre za to, kaj je Osvobodilna fronta po 1. 1943 postala. Ni namreč treba posebej dokazovati, da je po letu 1943 nastopilo tako imenovano partijsko izenačevanje v OF in je le-ta postala — kar velja tudi za njeno naslednico SZDL po končani vojni — le tehnični instrument ali pomožna organizacija partije. Ta njena popolna politična odvisnost odseva celo iz njenega uradnega naslova, ki ga ponavljajo tudi v jugoslovanski in slovenski ustavi, da je to družbeno politična organizacija, z razliko od ZKJ, ki je politična organizacija oziroma edina dovoljena politična stranka. Opisana odvisnost SZDL je v današnji politični praksi v Jugoslaviji zajamčena tudi s pomočjo »subjektivnih političnih sil«, kar je drugo ime za člane partije. V vseh ključnih odborih SZDL od občinskih navzgor so vsi predsedniki in je večina članov odborov iz vrst partije. Vprašanje je npr., če sedi en sam nekomunist v glavnem odboru SZDL Jugoslavije, torej organizacije, v kateri je vpisanih nekaj milijonov nekomunistov. Najbrž tudi v glavnem odboru SZDL Slovenije ne sedi niti en sam nekomunist, čeprav je v tej organizaciji poleg vseh 70.000 slovenskih komunistov še več kot desetkrat toliko nekomunistov. Zato menda smemo reči, da je zelo nesporna trditev, da je SDZL le drugi, Janusov obraz partije. IV. Kaj pa druga Kocbekova trditev, tista o tem, da je Partija mirovala pred 22.6.1941? To je znan datum napada Hitlerjeve Nemčije na Sovjetsko zvezo. Dan, ko je Nemčija z nenapovedanim vojnim dejanjem razdrla svoj prijateljski pakt, ki ga je s Sovjetsko zvezo sklenila 24. avgusta 1939 in ki ji je med drugim tudi omogočil, da je l. septembra istega leta napadla Poljsko in s tem začela drugo svetovno vojno. V očitnem nasprotju s to Kocbekovo trditvijo je seveda dejstvo, da v Sloveniji praznujemo 27. april 1941 kot dan ustanovitve Osvobodilne fronte, ustanovljene na pobudo komunistične partije, OF pa naj bi ob tej ustanovitvi napovedala oboroženo vstajo proti okupatorju. Dan 27. april je v SRS republiški praznik. Toda — že desetletje ali več je v slovenski javnosti znana poluradna verzija, ki jo zagovarjajo tudi nekateri zgodovinarji, da so se na tem sestanku navzoči »ustanovitelji« zmotili v datumu, da je pravi datum 26. april in ne 27. april 1941. Pred nekaj leti je Miha Marinko objavil svoje spomine (Moji spomini, založba Mladinske knjige v Ljubljani, 1971), v katerih piše na strani 218, da 27. april ni točen datum ustanovitve Osvobodilne fronte, da je to bilo Po l. maju 1941. Konec aprila sta namreč bila on in Tone Tomšič v Zagrebu, med drugim tudi z namenom, da dasta Kardelju in Titu potrditi besedilo proglasa za »Proti-imperialistično fronto.« V Ljubljano sta se z vlakom vrnila po 1. maju, ker so tovariši v Zagrebu menili, da ni dobro zaradi poostrene kontrole potovati na dan 1. maja. Tako sta 1. maj preživela v Zagrebu. Bodisi, da je bil sestanek v Vidmarjevi vili v Ljubljani 26. ali 27. aprila oziroma nekega dne v maju, je zanimivo tudi to, da ne obstaja noben pisan dokument. Čeprav smo se nahajali že v dobi okupacije, ta pomislek ni tako naiven. Šlo je namreč za sporazum o akcijskem programu dotlej tako različnih skupin, kot so to bili komunisti, krščanski socialisti, levi del sokolov, kulturniki in pravzaprav še nekatere druge skupine. Iz dobe okupacije in ilegale je ohranjenih mnogo manj važnih in manj zgodovinskih dokumentov. Če pa nam je pri vsem tem pred očmi še dejstvo, da se je ta skupna politična fronta imenovala »Protiimperia-listična fronta«, je dvom v ta ustanovitveni dan ali sestanek še večji. Vsi namreč vemo, kdo so bili v takratnem levem političnem izrazoslovju imperialisti: Angleži, Francozi in Amerikanci, ali predvsem oni, z drugo besedo zahodni zavezniki, ki je z njimi Hitlerjeva Nemčija vodila vojno že od leta 1939 dalje, Sovjetska zveza pa je v tej politični konstelaciji imela pakt s Hitlerjem in mu je dobavljala surovine in drugo. Vprašanje, proti komu se je »Protiimperialistična fronta« borila in organizirala, ali vsaj, kateri je bil takrat njen drugačni neposredni cilj, če se je ustanovila v aprilu ali maju 1941, je tedaj zgolj retorično vprašanje, ki nanj odgovor že vemo. Lahko da je šlo navedenega dne v aprilu ali maju 1941 zgolj za nekakšen ad hoc sestanek med ljudmi, ki so začeli politično sodelovati, še preden je bila Jugoslavija 6. aprila 1941 napadena in potegnjena v vojno, npr. v okviru Društva prijateljev Sovjetske zveze. V luči kasnejših političnih izkustev pa so, gledano nazaj, ta sestanek ocenili kot važnega oziroma zgodovinskega. Stvari pa so se čez noč spremenile t. j. pri komunistih potem, ko je Hitler 22.6.1941 napadel Sovjetsko zvezo. Takrat se je zares ustanovila Osvobodilna fronta, ki je proklamirala oborožen boj zoper okupatorja. Nočemo z vsemi temi pomisleki in vprašanji reči, da slovenski komunisti v srcu že od vsega početka niso bili zoper Hitlerja in Mussolinija, niti ne zanikamo njihovih zaslug po 22.6.1941, toda gre za resnico in kdo jo pretvarja. Vsekakor pa komunisti pred 22.6.1941 niso bili bolj aktivni zoper okupatorja kot nacionalisti, krščanski socialisti in drugi, kvečjemu manj. V. Glede tretjega, glavnega vprašanja, ki ga odpira Kocbek v intervjuju, t.j. glede masovnega pokola domobran-Cev po končani vojni, še vedno velja v uradni slovenski javnosti in v tej posledici tudi v časopisni polemiki zoper Kocbeka, da tega pokola ni bilo in da si ga Kocbek izmišljuje. Seveda pa je o tem odveč izgubljati besede, Svetina pokol opisuje v tretji knjigi Ukane, vprašanje je ie število domobrancev, ki so jih Angleži 28. maja 1945 vrnili s Koroškega. Emigrantska literatura navaja številko okrog 10.000 ljudi. Odprto je tudi vprašanje sokrivde Angležev, ki jim svetovna zgodovina neke določene per-fidnosti ne očita povsem po krivici. Kasneje niso nikdar Protestirali, čeprav so navedene domobrance izročili v statusu vojnih ujetnikov. Gre za podoben primer, kot ga opisuje Solženicin v svoji naj novejši knjigi, ko so Angleži Po končani vojni, v maju 1945 izročili Sovjetom »na nož« vlasovce — 90.000 mož kozaškega korpusa in zraven še njihove družinske člane — »mit Kind und Kegel«, pri čemer so se poslužili zvijače in raznih pretvez (Aleksander Sonženicin, nemški prevod: Der Archipel Gulag, za-ložba Scherz, Bern,1973). Povsem neprepričljiva je seveda tudi omiljena ver-z'ia, ki tudi izhaja iz politične akcije zoper Kocbeka, da namreč gre za »zadnje vojne operacije in očiščevalne ak-cije naših varnostnikov v boju z banditizmom« (govor Mitje Ribičiča na političnem shodu v Ptuju dne 13.4. glej »Delo« z dne 14.4.1975). Kocbeku očitajo v politični akciji tudi stvari, ki jih ni opisal oziroma povedal v intervjuju, na primer, da se zavzema za t.im. narodno spravo. Kocbek v intervjuju ne rabi niti tega izraza, niti tega pojma. V enem izmed odgovorov pravi le, da si moramo pokol domobrancev po 28. maju 1945 vzdigniti iz zanikanja v javno priznanje, vzdigniti si moramo njihovo usodo iz potlačene in pohabljene zavesti v jasno in pogumno zavest. Odgovornost do zgodovine ne more odvezati od odgovornosti do človeka. Brez takega javnega priznanja krivde ne bomo mogli Slovenci nikoli stopiti v čisto in jasno ozračje prihodnosti. Očitno je, da je Kocbek s temi besedami mislil povedati isto, kakor je komentirala tržaška revi a »Most« št. 43-44, tudi v glavnem posvečena Kocbekovi 70-letnici, kjer je lepo zapisano, da molk in izogibanje lastni, kritični oceni ni pot, ki bi stabilizirala pridobitve socialističnega družbenega reda. Toda izven in mimo te ocene, ki nikakor ni adekvatna s pojmom narodne sprave, se naš uradni »establish-ment«, namreč režimske strukture v SR Sloveniji ne zavedajo, da trka na vrata nova generacija, ki ni več obremenjena s posledicami narodno osvobodilne in državljanske vojne na Slovenskem. Minilo je že več kot 30 let in če hočemo napraviti neko drugo primero: po jugoslovanskem kazenskem zakoniku zastara v 25 letih pregon celo za najhujšo, kvalificirano obliko umora. Narodna sprava je v resnici že atualno politično vprašanje, zaradi katerega ne bi smeli cepiti demokratičnih sil v takem majhnem narodu, kot je slovenski. Izven dvoma pa je, da je Kocbekov tržaški intervju 1975 že danes postal dokument, kot je čez čas postal dokument njegov članek iz 1. 1937 pod naslovom »Premišljevanje o Španiji«. Intervju kot dokument odpira razmišljanja o nekaterih velikih političnih dilemah današnjega časa. Tega dokumenta ni napisal samo zato, da bi pripovedoval včerajšnje zgodbe. To je današnji pogovor na podlagi gradiva iz narodnoosvobodilne borbe, ki mu je bil tudi on sam ne le slučajno, marveč prav kronska priča. To ni zgodovina, to je danes. VI. Ob koncu tega razmišljanja ob politični akciji zoper Kocbeka pa človek ne more ostati nepolemičen in čustveno neprizadet glede enega najožjih Kocbekovih sodelavcev med NOB in člana vodstvene trojke Krščanske skupine v OF oziroma krščanskih socialistov. Tudi Fajfar je poleg dr. Marjana Breclja in Kocbeka v imenu skupine Podpisal »Dolomitsko izjavo« — takoj nato pa je prestopil v komunistično partijo. Tako je prej ali slej storila večina krščanskih socialistov. To je seveda njihov osebni razvoj in njihova stvar. Ni pa pošteno, da se Fajfar danes nasproti Kocbeku postavlja v vlogo voditelja krščanskih socialistov, ker to nikdar ni bil. Pri tem to utemeljuje s trditvijo, da on, Fajfar, izhaja iz delavskih vrst, Kocbek Pa iz vrst intelektualcev, irr pa s trditvijo, da je večina šla za njim, Fajfarjem. Sedaj naj bi bil Kocbek disident, ker ni šel po naravni poti v partijo in postal ateist ali Vsnj neke vrste slovenski Luter. In kljub temu si Fajfar še danes upa dajati ocene v imenu »pravih« krščanskih socialistov. Zares narobe svet. Če je kdo sploh ostal krščanski socialist, pravi ali nepravi, je to Kocbek in z njim dosti velika manjšina, ki ni zamenjala osebnega prepri-čanja potem, ko je bila nekega leta podpisana neka izja-Va> in ko naj bi jo tisti trenutek obsijalo spoznanje, da je »dovršila svojo zgodovinsko nalogo kot skupina, potem, k° je privedla zaostale slovenske katoliške množice na naprednejše družbene pozicije«. Toda naj ne velja ta ekskurz v polemičnost kot ne- kakšen zapozneli obračun med ljudmi v bivši Krščanski skupini v OF. Spričo posledic političnega razvoja na Slovenskem v zadnjih 30 letih ta krščanski predznak ne more biti več kriterij. Očitno je, da so današnja avtentična politična gledanja in opredeljevanja širša in tudi beseda svetovni nazor danes ne more več pomeniti le takšen ali drugačen odnos do religje. Religija je osebna zadeva, tudi mora biti svobodna zadeva — nikakor pa ne ovira. Ravno Kocbek je bil v preteklosti precej osamljeni — pa žal poraženi — jezdec tega nazora. Najbrž bo tudi bodoči politični razvoj šel v smeri takšnega demokratičnega združevanja ljudi za velike politične ideje. Napisano v novembru 1975. V tej številki smo hoteli poleg drugih zanimivih člankov ponuditi svojim bralcem majhen, a kakovosten izbor slovenske proze. Zraven nadaljevanja Pahorjevega dnevnika objavljamo še nekaj strani iz Rebulovega ameriškega dnevnika pa še potopisni zapis Milana Lipovca. Mična črtica Brune Pertotove dopolnjuje izbor. JOSIP MERKU' FATTI Dl LUGLIO (1868 — Okoličanski bataljon) XIV «Caro N. «Vi avviso a non farvi trovare a časa domenica a fina di risparmiare la vostra vita, io non vero ma vi avviso per vostro bene poiche se vi ammazzeranno non faranno nulla di male giacche voi siete la colpa per aver aizzati i vostri barbari villici, e tutte le maledizioni date a Trieste sono tutte sopro la vostra infame persona a causa che hanno si barbaramente assasinato un giovane compianto da tutti e che tutti hanno dimostrato dolore del povero assasinato ricco buono e ben visto da tutti so-stegno del padre ucciderlo i vostri villici ? vi chiamerete pentiti paulotti. (*) Un citadino. (**). «Barbari peggio dei selvagi senza umanita. Avete ter-minato di far tela col dar d’intendere ma šara chi vi di-struggera tutti, scandalosi. 18/7.» (129) Tako makaronskega pisanja (kakor nam ga je ohrani z napakami PRIMOREC) bi ne predstavil bralcu, če ^ Pismo ne bilo pomembno, da spoznamo ozračje, ki so ga »protivniki« in njih glasniki v nekaj dneh privedli do Vzdraženosti proti Slovencem. Pismo se glasi: »Dragi N. Opozarjam vas, da se ne daste najti doma v nedeljo, (19.7. - J.M.) da vam s tem (*) Paolotto. V devetnajstem stoletju je bila beseda rabljena ddi v pomenu: pobožnjaški, svetohlinski. (PANZINI - Dizionario moderno - Edit. Hoepli, 1950, Milano, str. 486). .<._(**) »MEŠČAN«, ki je rabil v Trstu nerabljeno besedo (gl. MJSOVITZ - ROSAMANI - PINGUENTINI). rešim življenje, jaz ne bom prišel, a opozarjam vas za vaše dobro, zakaj, če vas bodo ubili, ne bodo storili nič slabega, saj ste vi krivi ščuvanja vaših barbarskih kmetov in vsa prekletstva, izrečena v Trstu, padejo na vašo podlo osebo, ker so tako barbarsko umorili mladeniča, od vseh pomilovanega, in ker so vsi žalovali za ubogim umorjenim, bogatim, dobrim in vsem priljubljenim, očetu v oporo: so ga ubili vaši kmetje? se boste čutili skesane pobožnjake. Meščan. »Barbari hujši od divjakov brez človečnosti. Nehali ste presti platno z lažmi, a nekdo vas bo vse pokončal, pohujšljivci. 18/7.« (129) Ogroženi župnik Franc Černe kakor tudi dejansko napadeni in ranjeni starec, župnik Anton Bastjančič, sta bila voditelja edinih šol v Rojanu oz. Vrdeli. Šoli sta imeli kakor druge v predmestju in okolici slovenski učni jezik. Navedene okoliščine v letu razpisa natečaja za učitelje tržaške občine so na Slovence grozljivo učinkovale. »Monotono vdar na vdar.« (Po spominu iz slovenske poezije). Izid natečaja in še bolj njegove posledice so duševno stanje Slovencev opravičevale. Mnogo slovenskih učiteljev je tedaj izgubilo službo (*). Dogajanja julijskih dni so močno olajševala tak izid. Sprejeti učitelji so dobili (*) Drago PAHOR - Pregled razvoja osnovnega šolstva na zapadnem robu slovenskega ozemlja (Zbornik Osnovna šola na Slovenskem 1869-1969. Slovenski šolski muzej, Ljubljana, 1970, str. 260). V PRIMORCU 16. decembra, zadnja stran, najdemo v »Vabilu za naročbo« bivšega vrdelskega učitelja tudi sledeče besede: »Podpisani se nadeja, da ostanejo 'PRIMORCU' stari č. gg. naročniki zvesti i da se še mnogo novih oglasi, ker je zarad 'PRIMORCA' ob službo Ivan Piano.« Kruh je izgubil pošten človek samo, ker je bil Slovenec in je ljubil svoje brate. Na tisti strani beremo tudi Sonet: »začasno imenovanje« z dolžnostjo, da se v dobi dveh let podvržejo izpitu iz italijanščine (*), ker je bila uvedena na okoliških šolah kot predmet z dvema urama na teden (**). Znani, že omenjeni učitelj Giorgio Bonin, ki je prej bil leta 1863 začasen učitelj na šoli v »Monte« (Inšpektorat »Carcauze«) (***) in ni zadostno obvla- Prečastitemu gospodu Francetu Černetu o nastopu Občinske fare dne 22. novembra 1868. Ko burnega viharja divje sile Življenja ladiji potop pretijo, Z neba višave zvezde tri bliščijo, Njih mili svit brodarju krepi sile. Te zvezde tri prekrasne, žarne, mile Upadlim srcem nov pogum delijo Pot kažejo v nebeško domačijo. Presrečen! komur vedno so svetile. Kaj so? Posoda milosti izbrana Jim pravi: Vera, upanje, ljubezen; Ljubezen pa med tremi je največa. Bil Tabor, France! — vera Ti podana, Up v solznem Dolu — most čez zločin brezen, Ljubov naj O p č i n s k a Te zdaj osreča. Prijatelji duhovniki. j*) VERB. SED. CONS. - seduta riservata - 12.10., str. 394/II. ('*) Paragraf 19 temeljnega zakona 21.12.1867 določa v zad-lem odstavku: »V deželah, v katerih prebiva več nacij, morajo d y°d' za javen pouk biti urejeni na način, da vsaka teh nacij rni ' p.otrebna sredstva za pouk v lastnem jeziku, ne da bi se mo-a p ’ PAVISSICFI - II Ricoglitore Triestino pel 1863, str. 174/11; H za L 1864, str. 174/1. (Monte je Šmarje pri Kopru, Carcauze ° Krkavče). doval slovenščino (a), (zanj ni veljala »dolžnost«, da se podvrže izpitu iz slovenščine) (b) in bo leta 1873 »v ozadju afere« uvedbe italijanskega tretjega razreda na slovensko predmestno šolo v Rojanu (c), ni izgubljal časa. Že dne 7. decembra lahko beremo v zapisniku občinske delegacije: »Si prende soddisfacente notizia della attivazione di lezioni serali per gli adulti a Roia-no da parte di quel maestro di scuola, accordandogli per quel gratuito insegnamento 1’implorato lume.« (d) (Jemlje se z zadovoljstvom na znanje aktiviranje večernega pouka za odrasle v Rojanu po tamkajšnjem šolskem učitelju, kateremu se privoli za brezplačen pouk zahtevano svetilko). Italijanizacija naših predmestij in okolice je bila v teku. (e) 13. JULIJ 1868 Priprave »protivnikov« za demonstracije 13. julija ali, natančneje povedano, za napad na Slovence nekoliko že poznamo. Poznati bi morali še kronološki razplet dogodkov večera in sledeče noči; potem bi brez napornega prizadevanja spoznali resnico, laži ali per-fidnost v nasprotnikovih trditvah. Zato pa moram opustiti misel, da tu objavim cele akte. Tako se ne bo bralcu treba prizadevati, da izlušči posamezne epizode in jih pravilno razvrsti. »Tega dne so civilne straže in lovci okoličanske milice nastopili službo kot po navadi na svojih mestih (a) Drago PAHOR, ibid., str. 261. (b) PRIMOREC - 23.11., str. 4/I. »Učitelji v okolici.« (c) Drago PAHOR, ibid., str. 256, 257. (d) VERB. SED. DELEG. - 7.12., str. 147/11. (e) SLOVENSKI PRIMOREC - 27.9., str. 3/1. »Drobtine — Učitelji v okolici, I.” (Stehposten) ob pol sedmih (zvečer J.M.); in sicer po obstoječi razdelitvi, vsak posamezno, (Kolikor se da razumeti so stali na stalnih mestih na straži v glavnem — bile so izjeme — poedini okoličanski miličniki. Posamezni civilni stražar policije je vodil patrolo, v kateri sta bila on sam in en okoličanski miličnik. Mislim da stavek ne pojasnjuje stvari zadostno in sem ga prevedel zgolj zaradi navedbe ure — J.M.). »Zbiranje (ljudstva J.M.) na križišču Torrente-Sta-dion je nastajalo, ne da bi omenjen red razdelitve bil opuščen: tudi nobena patrola se ni nahajala tam ali v bližini. (130) »Okoli sedme ure je kanclist Miglioranzi srečal na Trgu S. Giovanni policijskega svetnika Achtschina in Sa seznanil z govoricami, da se ima tisti večer zbrati na ubci Torrente množica ljudi (Menschenansammlung). Achtschin je odredil, naj se baron Bresciani (inšpektor civilnih policijskih stražarjev J.M.) z šestimi možmi (vojaške J.M.) policije in enim kaplarjem podajo v stražar-nico v ulici Gelsi (danes via Nordio) na opazovanje, kar )e bilo izvršeno okoli pol devete.« (BIBL. XII - 112) »V primeru potrebe (podč. J.M.) naj bi odondot Prišel na pomoč.« (130) »Posledica govorice, da se bodo okoličani spet pojavi, je bila, da se je med 9. in 10. uro (...) zvečer na-ralo v bližini kavarne Chiozza 3 do 400 oseb (pozneje okih palače Chiozza «ai volti di Chiozza«. Le malo teh obratov |e imelo posebno ime, n.pr. «pri treh obokih«; to pa je pomagalo ugotoviti, da je obrat bil v ulici Torrente, ker je palača Chip?zg ^ tej ulici imela tri oboke, medtem ko jih je bilo v Corsii Stadion devet. Zato je težko ugotoviti, v katero gostilno je Obeidin šel ve-' cerjat. {**) Kavarna Stadion, h kateri se bomo vrnili, ko bo smrtno rQnjen kadet-narednik Sussa, je bila nasproti Corsii Stadion (t j. nasproti današnji ulici Cesare Battisti) v hiši med današnjimi ulico Carducci - Passo S. Giovanni - Piazza S. Giovanni ter ulico stražarjev proti kavami Fabris ter medtem slišal druga dva strela, ne vem pa, kdo jih je sprožil.« (132 — pril. 4). Giuseppe Partinger (***) kočijaž pri nekem dr. Hof-mannu ter gostilničar v Corsii Stadion št. 23, je pričal policiji zanimive podatke. Izjavil je, da je proti deseti uri zaprl gostilno, ki jo je imela njegova žena, in se podal na obsežen Trg pred kavarno Chiozza ter se tam ustavil iz radovednosti, da vidi, kaj bo tam nabrana množica počela. Videl je, da iz množice gredo proti javnemu vrtu in Akvedotu v presledkih, 12 do 15 in še več moških. Ko je tam gledal do približno pol dvanajste, a nič posebnega opazil, se je napotil proti kavami Fabris po ulici Torrente. »Pred veliko vojašnico« — pravi — »sem videl ob vhodu narednika policijskih stražnikov ter nekaj uradnikov. Zato sem se spet ustavil in gledal, ali se bo kaj pripetilo. Ko sem tam stal, sem opazil nekatere civiliste, ki so — po dva — prihajali od kavarne Chiozza tik ob steni ulice Torrente, kjer ulica ni tlakovana, in počasi 'krenili proti vodnjaku (ki je tam stal še ob času Narodnega Doma J.M.) in so stopili v ulico della Pesa (današnja Giorgio Galati). Kar sem mogel videti, je bilo osem ali deset teh civilistov. Naenkrat sem slišal iz ulice Geppa in vogala, kjer se nahaja Češka kavama, mrmranje in videl tam zbranih približno deset civilistov. Mislim, da so bili isti, ki so se podali v ulico della Pesa. Ob vogalu, je tista gruča povzročila pok rakete. »V istem hipu je odšel od vojašnice proti omenjeni gruči oddelek policijskih stražnikov, ki je več od njih aretiral in jih odpeljal v vojašnico. »Ko je počila raketa, sem videl, da se je množica ljudstva, ki je stala ob kavami Chiozza približevala vo- (***) Partingerjev podpis ima P in a pisana z gotskimi črkami; zato se lahko bere Berrtinger. jašnici. »Policijski narednik in ne vem koliko stražnikov ter nekaj uradnikov je šlo iz vojašnice. Naredili so kordon čez ulico Torrente in napredovali s pospešenim korakom ter kričali hurra proti množici, ki je prihajala od kavarne Chiozza. Stal sem pred vojašnico ter gledal za stražniki policije, ki so od tam odšli; napredovali so in prišli bliže občinstvu in. ko so bili od tega oddaljeni malo korakov, sem slišal 3 ali štiri poke iz pištole ali revolverja. Vem, da niso bili streli iz pušk, ker sem bil vojak in poznam orožje. »Ko sem slišal poke, sem se oddaljil in šel proti kavarni Fabris, kjer sem stoje ob vratih slišal ljudi, ki so govorili o mrtvih in ranjenih.« (135) Policijski svetnik Achtschin je svoje poročilo tako nadaljeval: »Množica se je počasi umikala nazaj med nenehnim vpitjem, a držala je fronto proti moštvu in uradnikom ter napadala s palicami in tako imenovanimi 'salvavita' (Mislim da, je to palica-bikovka z usnjeno prevleko J.M.). »Od hiše Ritter je z drugega nadstropja priletelo več kozarcev na varnostne organe. V bližini kavarne Stadion je Feltracco dal aretirati osebo, ki je prej — kakor je poročal vojaški policijski stražar Osti — imela Pištolo v roki. Aretirancu so nato ugotovili težke rane in ga nesli na njegov dom. Bil je grof Ignazio Puppi, neporočen, približno 30 let star, sin arhitekta. Kakih 15 koraJkov dalje proti kavarni Chiozza so našli neznanega rnladega moža mrtvega. (Podč. J.M.) Na tistem področju je padlo nekaj strelov proti varnostnim organom iz daljave 40 do 50 korakov in je naredniku Loyu, kakor Pravi, prižvižgala krogla mimo glave. »Ko je Feltracco na desnem krilu policijskega moštva dosegel vogal kavarne Stadion, je opazil nekega narednika, ki je s Trga S. Giovanni zavil proti Corsii Stadion; isti hip je počil strel na Trgu S. Giovanni in Stara slika predstavlja končno fazo izgreda v noči med 13. in 14. julijem 1868 in sicer proti četrt po polnoči 14., pri obokih kavarne Chiozza. Na levi korakajo po ul. Torrente tri stotnije linijskih vojakv, ki bodo prišli pred kavarno Chiozza ko bo hrušč končan in ulica prazna razgrajačev. V neki knjigi je ta slika reproducirana s sledečo didaskalijo: »Napis na ukrasu palače Chiozza, ki ga je narekoval Silvio Benco, spominja: 'Nova doba je nanovo sezidala oboke, kjer so se Petdeset let borili meščani proti tujcu'. Najznamenitejši je bil spopad 13. julija 1868, med katerim je občinska okoličanska milica stresala na množico ter ubila dve osebi, med temi člana (Societa Gin-nastica Triestina - J.M.) Rodolfa Parisija, ter ranila več oseb. Zaradi tega sta bila odstranjena namestnik in ravnatelj policije in milica je bila razpuščena. — Iz istodobnega akvarela, objavljenega s fotografičnim posnetkom«. (Gl. BIBL. VI - 53, str. 35). Tukaj imamo še tretjo verzijo umora Rodolfa Parisija in druge netočnosti: 7- Bajonet okoličanskega miličnika je zadel srce (uradna verzija). (142) 4- »Zaklan z dvaindvajsetimi vbodi meča«. (Attilio Tamaro - Storia di Trieste). (143) 3- Ustreljen. Tako je pisan nemajhen del tržaške »zgodovine«. Temu je treba dostaviti da v aktih, ki sem jih jaz imel priložnost brati, ni nobenega dokaza, da bi okoličanski miličniki streljali. Nihče ni bil ranjen s kroglo iz puške. Kadet Suša je dobil smrtno rano iz pištole ali samokresa, ko na Trgu S. Giovanni okoličanskih miličnikov ali drugih organov varnosti sploh ni bilo. militarist se je težko ranjen zgrudil na tla. (Pode. J.M.; bil je kadet-narednik Suša). »Ko se je to zgodilo, naj bi se množica razpršila na vse strani in omenjeni organi varnosti so se združili z oddelkom okoličanske milice in baronom Brescianijem s šestimi stražarji vojaške policije, (podč. J.M.) ki jih je imel pri sebi in ki so prišli od gledališča Armonia (pravzaprav od višine ulice Chiozza, danes ulica Crispi J.M.) ter šli proti (obokom J.M.) Chiozza. (Iz tega stavka bi lahko sklepali, da v Loyevi skupini okoličanskih miličnikov ni bilo J.M.). »Žalostni dogodek je tedaj dosegel konec; ob njegovem sklepu pa so prišle iz velike vojašnice tri stotnije vojakov, vendar ne da bi na kak način prišle v akcijo (podč. J.M.), razen da so bili vojaki v močnih patrolah odposlani v različne smeri po mestu. »Gospod policijski aktuar Budin z gospodom Kratkim in primernim številom asistenčnega moštva sta preiskala kavarno Chiozza in našla bodalu podoben nož ter dolgo nožnico ba bodalo (podč. J.M.), Pri Radivu (gostilna ’A1 Castello« J.M.) so našli na eni mizi masivno gorjačo. »Dejanski izgred (Der eigentliche Excess) je trajal približno pol ure in sicer od tričetrt na polnoč do četrt čez polnoč.« (podč. J.M.) »14. julija 1868 »ob 4. zjutraj Achtschin Kraus« (133) Napad na »okoliške delalce« (tako jih imenuje PRIMOREC), napad, ki je le za nekaj minut prehitel tragičen trenutek umora uglednega mladeniča Rodolfa Pari si j a in težko ranitev kadeta Suše — pričanja se, razen manjših, razumljivih razlik, ujemajo — kaže na dobro premišljen, organiziran in izveden napad. I. Partingerjevo jasno in precizno pričanje, kako so od (smeri J.M.) kavarne Chiozza »tik ob zidu, kjer ulica ni tlakovana« (ob bivši vrvamici Sinibaldi J.M.) prihajali mladeniči ter »šli po dva počasi proti vodnjaku« — nam zdaj pove nekaj novega — »in stopili na ulico della Pesa.« (Današnja ulica Giorgio Galatti). (Podč. J.M.) II. V svojem jutranjem aktu 14.7. Achtschin poroča, da »so narednik Loy, kakor tudi gospodje uradniki Policijske pisarnne Kratky, Feltracco, Zaffoni in Miglio-ranzi opazili skupino lepo oblečenih mladeničev (podč. J-M.), ki so prihajali od kavarne Chiozza po ulici Tor-rente proti 'Češki kavarni’ in obrnili v ulico Geppa.« (Podč. J.M.) Napad je bil torej od dveh strani. * Za iskanje in pripravo vojaške asistence so potratili dragocen čas. Zbuditi in pripraviti so se morali čast-niki pri raznih poveljstvih in moštvo v vojašnici; to je sorazmerno z izgubo časa prinašalo tem nevarnejši položaj relativno maloštevilnim organom javne varnosti, ki so zaradi takih okoliščin bili primorani energično poseči *n nenehoma paziti na lastno obrambo. Miličniki! Koliko jih je pravzaprav sodelovalo pri ndušitvi izgreda? Kraus nam da eno samo število (osem), Achtschin Pa omenja okolnost, da so se organi varnosti, ko se je množica razpršila na vse strani, združili z oddelkom °količanske milice in baronom Brescianijem s šestimi stražarji vojaške policije, ne da bi navedel število miličnikov ter jih v Loyevi skupini sploh ne omenja. Iz dveh Krausovih poročil: a) 18.7. - »Po izbruhu izgreda se je pojavil tudi baron Bre-sciani s svojimi sedmimi možmi od stražarnice Gel-si čez ulico Chiozza (danes Crispi) na ulico Torren-te (ter šel — J.M.) proti kavami Chiozza. Baronu Brescianiju se je pridružilo osem lovcev milice (podč. J.M.), ki so šli od svojih domov preko Corsie Stadion, da bi prevzeli opolnoči svoja stražarska mesta (Piantondienst). b) 18.7. Nekaj drugih lovcev milice (podč. J.M.) je od svojih stražarskih mest prišlo čez Trg. S. Giovanni, da sodelujejo proti nastalemu hrušču, a tudi, da se obenem iznebijo stražarskih mest, kjer so zaskrbljeni (bedacht) posamič stali. (130) (*) c) 29.7. - »Glede Okoličanske milice pripominjam, ko je proti polnoči, pred izbruhom izgreda (podč. J.M.), osem mož prišlo za izmeno straž Gelsi (določenih predelu Gelsi J.M.) da je baron Bresciani obdržal miličnike pri sebi (podč. J.M.), da ojači svojo vojaško policijsko asistenco. d) 29.7. - »Zdi se (podč. J.M.), da so drugi miličniki, ko so slišali hrušč na ulici Torrente, šli iz bližnjih (podč. J.M.) stražarskih mest (Stehposten) na ogroženo točko, za kar pa niso imeli nobene posebne naloge.« (podč. J.M.) (BIBL. XII - 112). Nikjer nisem ugotovil števila miličnikov, ki so v noči med 13. in 14. julijem sodelovali z organi varnosti. Nabližja ulici Torrente sta bila službena predela miličnikov »Gelsi« in »Dogana«. Od vseh 92 miličnikov okoličanskega bataljona, ki so bili ali bi morali biti tisto noč v službi v mestu, poznamo ime, priimek, očetovstvo od nekaterih celo vzdevek kakor n.pr. »Skuta«, »Bet«, »Toč« ipd. Vemo tudi za stotnijo, kateri so pripadali, in za predele, kjer so službovali : »Polizei Direktion« . »Dogana Platz« - »Gelsi« - (*) Tem miličnikom so svetovali zaradi boljšega, naj na svojih osamljenih stražarskih mestih ne aretirajo nikogar. Nekoliko teh miličnikov se je ob uri izmene pridružilo Brescianiju. (132 - črtano na 4. strani akta). »Barriera vecchia« - »Rena vecchia« (staro mesto) in »Piazza Lipsia« (danes Trg Hortis). Vemo nadalje, kateri so imeli p red polnočno službo in kateri bi morali imeti službo po polnoči. Ker so očividno oblasti iskale bajonet, ki naj bi bil umoril Rodolfa Parisija, imamo — slučajno — tudi številko »spodnjega orožja« teh mož. Naipisano je na koncu vsakega imena na priloženem imenskem seznamu. Rekel sem »slučajno«, ker bi ne vedeli, kaj tiste številke pomenijo, ko bi na drugi strani imenskega seznama ne bilo napisano (z navadnim grafitnim svinčnikom) »Puntar Andrea hat die Armatur seines Bruders N. 872 unten gehabt.« (Puntar Andrej je imel »spodnjo armaturo« št. 872 svojega brata). Številka 872 je napisana blizu črtane številke 862 Andrejevega bajoneta. Tudi ob desni strani so številke. Teh si ne znam tolmačiti, ker imamo v šestih primerih isto številko dvakrat (12 - 36 - 60 . 92 -110 - 121) na zelo mešan način; napisane so pod geslom »Posten« (odkazano mesto straže ali stražar). Tudi 'kot številke pušk se ne zdijo mogoče. (136) Od že omenjenih zapiskov na drugi strani imenika izvemo, da je bil ranjen Verbich (Guardiella-V rdela J .M.) od 3. stotnije, iz predela »Gelsi«; moral bi imeti Popolnočno službo. Verjetno je bil v Brescianijevi skupini. Gombach Giuseppe di Antonio od 2. stotnije bi moral imeti na predelu »Dogana« predpolnočno službo in je bil »maltrattato« (pretepen). Pretepeno je bilo še nekaj drugih miličnikov. Vsi niso omenjeni, ker so bili zapiski verjetno opuščeni, ko je bataljon zvedel, da je »začasno oproščen« vsake službe (14.7.). Do 15.7. so nekateri miličniki še prihajali v službo... (136) Že ob pričetku izgredov je preiskovalni sodnik dr. Ferdinand Kuscher zaprosil pri policijskem ravnateljstvu, naj mu preskrbi pričanja in dokaze o znanih do- godkih, in je v tem iskanju vztrajal (137) (138) (139). Vprašal je med drugim (gl. akt sodišča 17.7. - 139): 1. »Raziskati če in na kateri osnovi se ekscesi 13. t.m. lahko smatrajo v zvezi s hrupnimi in upornimi demonstracijami 10. in z dogodki 12., o katerih poroča spis (policije J.M.) št. 1392, 1393/R. 2. Našteti ekscese v nadaljnjih večerih 14. in 15. t.m. in, če so v odnosu s prejšnjimi, naj mu javi okolnost odnosa. 3. Poizvedeti za vzrok zbiranja ljudstva 13. t.m. in namen zbrane množice. Najti priče o dogodkih in osebnih odgovornostih (...). 7. Nepristranost, ki mora biti edino vodilo vsakega sodnika, da bo njegovo delo hvalevredno in vemo spoštovano, mu veleva zaprositi slavno ravnateljstvo, da mu sporoči, kateri organi so sodelovali za pomiritev ljudstva, ter navedbo ukazov, ki so bili dani omenjenim organom« itd. (139) Tak avstrijski sodnik, ki bi o priložnosti — v spoštovanju dane prisege —obsodil lastne starše, ko bi jih spoznal za krive, ni mogel biti priljubljen pri liberalcih. Nič neverjetnega bi ne bilo, če bi liberalcem take sodnikove želje »slučajno« prišle na znanje. In sodnikove besede se niso ujemale z duhom liberalcev in še posbno ne z njih nameni; tudi če so bili med mestnimi svetovalci pravi Avstrijci, pravi Tržačani in celo kristjani. Na dnevni red seje deželnega sveta je prišla »Prošnja Societa del Progresso, naj pristojne oblasti uvedejo porotnike pri kazenskih postopkih v okviru že odobrenega načela, ki ga je predvideval zakon 21.12.1867 za sodno oblast, s katerim bo sveta shramba pravice ohranjena, varovana, upravljana od tu naprej ne več izključno od sodnikov, ki jih je ustanovila vlada, ampak tudi v nemajhnem obsegu od porotnikov, izhajajočih iz vrst ljudstva —«itd. (*) (*) Morda le ni mislil Hermet, da bi poklicali okoličane med »porotnike«! Katero ljudstvo iz daljnih in bližnjih krajev je postalo »avstrijsko« in »tržaško«. Ležeče tiskane besede so v predlogu navedene iz govora sodnika Cesara de Beno-nija, ki jih je izrekel ob otvoritvi prvega porotnega sodišča v Trstu leta 1851. Predlog »Societa del Progresso« se tako končuje: »...če bi se upirale absolutne težkoče, naj se takoj uvede vsaj razsodišče za tiskovne in politične prestopke.« (**J(Podč. J.M.) Prošnja je bila prebrana na seji 21. septembra (141) Razen prejšnjih skopih podatkov o organih javne varnosti (in okoličanskih miličnikih), ki so sodelovali med polurnim izgredom »neoboroženega ljudstva«, imamo neki policijski uradni spis, naslovljen na deželno sodnijo, ki omenja moštvo organov varnosti (in moštvo okoličanske milice); v njem so precejšnja zmeda in ponavljanja ter — navadna — netočnost pri italijanski gra-fiji slovenskih priimkov in imen. Spis obsega petnajst strani in kaže na utrujenost aktuarja Budina. Na prvi strani ima običajno beležko kanclista (Engelhardta),da je bil spis poslan sodniji 28.7. Na koncu šeste strani nosi sigli Achtschina (A) in Budina (B) ter se nekako tam končuje, ker na vseh ostalih devetih straneh ni nobene sigle ali datuma. Morda je tistih devet strani priprava za naslednji spis sodniji. Spis prinaša imena članov moštva, ki bi lahko pričali na sodniji oz. bili tam izprašani. Pri nekaterih imenih je n.pr. napisano »že izprašan« (na sodniji J.M.). Budin javi tudi to, kar je izvedel od nekaterih stražarjev. Tam najdemo tudi še dve imeni pretepenih oz. ranjenih kmetov: »Vecchiet Andrea, stanujoč pri Sv. Ivanu, št. 200, na posestvu Cronnesta; bil je pretepen pred kavarno Chiozza od številnih tržaških mladeničev ter (**) če bi bili prestopki Slovencev, bi se «Societa del Pro-gressos zagotovo ne pobrigala. pravi, da ga je ranil z nožem neki gospod.« (Pode, J.M.) Proti poldne 19. t.m. je bil pretepen pred kavarno Chiozza neki Brana, kmet od Sv. Ivana. Naklestil ga je neki Vodnig, sin Lorenza, prodajalca vampov. Priča temu dogodku je bil Valentin Kness, kmetovalec, stanujoč pri Sv. Jakobu, št. 346. Dosti policijskih pisem o pretepenih in ranjenih Slovencih je dobiti pri Državnemu Arhivu (pod Pol. Ris. 1868 — Busta 62 — Fasc. 1. Boljše bo, če začneš prebirati na koncu svežnja). Tako so pretepali Slovence, da je sam namestnik Bach moral izdati oznanilo, v katerem je — seveda — posvaril Slovence. Tako so vsi skupaj, vštet IL CITTADINO, »nevtralizirali« Slovence, ki se zato niso upali reagirati in so postopoma — podlegli! Podal bom vsebino akta, povzeto na skrčen, predelan način, brez ponavljanj, ki bi popačila število moštva oz. prič: Civilni stražarji policije (*) Najprvo je v aktu govor o treh stražarjih, ki so vključeni v številčnem redu v seznam; tam bomo o njih brali, zato jih tukaj izpustim. Nato našteva devetnajst drugih imen, ki jih tudi najdemo v omenjenem seznamu in o katerih pravi, da jih je nekaj bilo prej, nekaj ob začetku in nekaj na koncu spopada na kraju in da bi »vsak od teh lahko dal informacije o tem, kar je opaži!.« Potem je vložek o vojaški policiji, o miličnikih oko-ličanskega bataljona in ranjenih kmetih — kdo so ti bili, že vemo O vojaških policistih je le malo besed. (Nekaj o njih vemo že od prej). O okoličanskih miličnikih ni nič gotovega, kar se tiče spopada. (*) »Travestiti« (preoblečenci) - (gl. HERMETOVE »Avtobiografske spomine«, str. 118 - BIBL. VI - 51). iOTIFICAZI»!E Sueecdono (iitlora dei časi. ehc učila ciha vcn-iiiMiltali o maKraUali singoli villici. - ,iii<|iiillila da luHi dcsiderafa nun pot ra Si|Ih iiumit in (ino a che si ripeloiio simili fahi. Nel inonlre vengono niiovamcnte animonili i milici
  • ra cin a cuorc. palliiglic militari e di polizia soho incari-di impcdirc ogni cccesso c di lulclare chiim-^ da iusulli. TIUKSTR >1 I.uglio isc.s. H liiogotrnciilc di S. M. I. II. Ap. in Tricsle c url Morale Edoardo Barone de Bach. Od civilnih stražarjev policije bom upošteval one, ki so bili na kraju, a tudi druge, če imajo kak, na si bo še majhen, pomen: 1. BETTINI Pietro — med vrvežem 13. je na ukaz inšpektorja ostal za varstvo v stražarnici »Gelsi«. Pozneje je na kraju izgreda J.M.) našel en »salvavita«, ki ga je oddal tukaj in ki ga je policija poslala sodniji. (1 ./.) 2. ZELLENZ Antonio — med vrvežem ni bil na kraju. Prej je videl nekega Torre, agenta gosp. Volkla, ki je z nekim drugim tekel z ljudstvom, prej kot se je začel vrvež, kar je opazil tudi Volklov vratar. Videl ga je tudi preteče zasledovati dva kmeta, ki sta se vozila v kočijici (carretta), in tudi temu je bil Volklov vratar priča (gl. na prvi strani akta). 3. KOSSIER Franz — ni bil na kraju, prišel je kasneje. Krčmar, pivovar pri obokih mu je povedal, da je neki mesar našel revolver za šest strelov. 5. CIAN Michele — pravi, da je bil prej na kraju; vrnil se je ob začetku vrveža, ko se je vsa množica obrnila proti veliki vojašnici s krikom »hurra«. Videl je priti inšpektorja, ki je postavil svoje moštvo čez širino ulice Torrente. Slišal je iz množice civilistov tri strele in zadnjega od Trga S. Giovanni, kjer je padel Sussa. Ni pa videl, da bi straže in mandrjarji (okol. miličniki J.M.) sprožili puške. Videl je velikega gospoda s palico z bodalom. Ne pozna nikogar. Bil je zaslišan pri sodniji. 9. ZAI Antonio — pravi, da je bil v stražarnici »Gelsi« na ukaz gosp. inšpektorja. Šli so ven po vrvežu. Ni našel orožja ali česa drugega. 12. LAURICA Giuseppe — bil je na vogalu, kjer je bila trafika (prodajalna) tobaka pri obokih, ko se je množica usula proti vojašnici in kričala «hurra». Slišal je iz množice ljudstva tri strele, blizu lesenjače (casotto) — dva, potem še enega, tega ki je ranil Susso. Inšpektor je bil s svojim moštvom pri vogalu hiše Dornig, a blizu kavarne Stadion je ostal prostor, po katerem je bilo moč uiti. Ne pozna nobenega civilistov; bili so vsi elegantni. Nič ne ve o orožju, a videl je palico s svincem. Bil je že na sodniji. 13. HANDLER Giuseppe — bil je za gosp. inšpektorjem, ko se je množica usula proti vojašnici in kričala »hurra«. Neki fantje so ga opozorili, da so ljudje oboroženi s palicami, nožmi, re- volverji. Slišal je tri strele iz množice in enega pri Sv. Ivanu (sic) (očitno: od Trga Sv. Ivana J.M.). Videl je kadeta na tleh. Ni videl orožja in ga tudi na tleh ni našel. Ni videl, da bi streljali stražarji ali miličniki. Ljudstvo je imelo prostor, da uide. Že izprašan na sodniji. 14. CERNITZ Antonio — od blizu ni videl nič; slišal je strele, ne ve, kdo jih je sprožil. Ne pozna nikogar. 16. PERZ Matteo — bil je na mestu že zgodaj in so tepli ženske, moške, ki so bili videti Slovenci ali Nemci. Proti poldvanajsti je videl, da je množica šla proti vojašnici in kričala »hurra«; opazil je, da se je ta naenkrat vračala in obrnila proti mandrjarjem (okol. miličnikom J.M.), ki so z Brescianijem zaprli ulico; grozila jim je s svinčenimi palicami in oni so pretili, da primejo za orožje. (Kaj se je tu zgodilo, ni jasno povedano. Italijanski tekst, ki ga je pisal Budin, je ta-le: »era sul luogo gič a buon ora che bastonavano donne, uomini, che avevano 1’apparenza di slavi e tedeschi. Verso le ore HV2 vide che la turba si ri-volse alla Caserma gridando »hurra«; ad un tratto li vide ri-tornare a rivolgersi verso i mandrieri che con Bresciani avevano chiusa la strada con bastoni di piombo minacciare guesti di prendere l'arma«). Videl je tudi, da je en stražar poskrbel prostor dvema gospodoma, da so šli domov. Slišal je strel, ki je od množice bil oddan proti stražarjem. Videl je nato pasti kadeta, ki je prihajal proti policistom. Videl je tudi palice s sferičnim držajem (bastoni con pomolo). 17. LENZHE Ulrico — bil je na mestu prej, ob 10‘/2, in videl je nekega Juda, ki ga pozna na videz; potem je šel iz vojašnice z eno stotnijo, ko je bilo že končano. Zato ni videl nič drugega. Našel je ranjenega Nemca pri št. 17 ulica Farnedo, že označen (?) gosp. svetniku (?). (To se je najbrž zgodilo, ko je spremljal patrolo linijskih vojakov po mestu, ki so prišli pre-kasno iz vojašnice za asistenco J.M.) 16. HAJEK Francesco — bil je na mestu med vrvežem, nato je odšel za izmeno; ko se je vrnil, je bilo vse končano. Drugega ne ve in ni opazil. 24. GIOBBE Angelo — ustavil je enega aretiranca z okoličanskimi miličniki in policisti ter ga spremil v vojašnico. Šel je pozneje iz vojašnice z vojaki, videl pa ni ničesar. Aretiranec ni imel... (?). Ne pozna nikogar. 28. JANES Giovanni — bil je v stražarnici »Gelsi« z Zellencem, Dorigom, Zaiom, Kovatschem, Koschierjem, Cianom, La urico, Bettinijem in je slišal dva strela; tekli so proti kavami Chiozza po Akvedotu in našli mnogo ljudi ki so drveli gor po Akvedotu in Corsii Stadion. Videl je oborožene s palico. Ne pozna nikogar. 31. ROJATZ Antonio — iz stražarnice (najbrž: ko je bH v stražarnici J.M.) »Dogana« je slišal tri strele, a ni bil nc kraju. 36. COCIANCICH Giovanni — bil je v bližini vodnjake na trgu vojašnice, ne da bi vedel, za kaj gre. Videl je naenkrat priti iz ulice Geppa več civilistov, za katerimi je teklo več mandr-jarjev, ki so kričali »ferma, terma« (ustavi jih, ustavi jih, J.M.). On ni slišal strela niti videl bliska. Ustavil je enega civilista, ker je videl, da so policisti spremljali druge. Nato se je pedal v »Dogano«. Slišal je tri trele. 38. VALLENSICH Giuseppe — ni bil na mestu. Zvedel je od neke ženske, da je neki Francesco Zigoi, agent v trgovini vina v Ulici Stadion, v jutru dogodka na dvorišču starega Millitscha Karla rekel 'drevi hočem ubiti kakega Slovenca'. V večeru dogodka je nekdo skočil iz gostilne Pavla s sekiro, pa ga je krčmar ustavil. 39. DORIGO Giovanni — bil je v stražarnici »Gelsi«, ko je slišat tri strele; tekel je po Akvedotu proti obokom. Srečal je mno- žico ljudstva, ki je bežala gor po Akvedotu in Corsii Stadion. Ne pozna nikogar, ne ve nič. 43. JURDAN Andrea — ni bil na mestu. Dobil je rano na glavi pred škofom, zvečer 14. t.m. Bil je s tremi vojaki in, ko je videl da razbijajo polkna na škofiji, je dal ustreliti v zrak, kakor je ukazal Lenzhe. Nato je bil obkoljen in stepen. Potem so prišli policaji, ki so branili. 49. SULLIGOJ Antonio — ko se je nahajal na lesnem Trgu, je slišal tri strele in videl, da je ljudstvo teklo na vse strani. Dru- gega ne ve. 51. BOLLE Giovanni — ni bil na mestu. Ob 4. uri je našel na ulici Stadion en »salvavita« (na prvi strani spisa je še to: našel je druge »salvavita«, ki so bili odposlani sodniji sub 2 ./.). Do tukaj je naštetih dvajset pičlih izjav stražarjev civilne policije. Od vključeno št. 4 do 60 jih je še štrideset, ki pa niso nič povedali, ker jih ni bilo na kraju, niso bili »tukaj«, ali so bili bolni, itd. Zato jih nisem naštel. »Račun se v istem spisu tako konča: 60. GORIUP — nič (sic!) — sem tu omenil samo zaradi številke (J.M.), 10 pri odstavkih, skupaj jih je 70 (»10 ai commi, fanno 70«), Dotičnih števil »pri odstavkih« v spisu nisem našel. Vojaški stražarji policije Našli so na tleh palico, ki se jo pošlje pod 3 ./. (sodniji J.M.). Imen stražnikov ni. O omenjenih stražarjih je to vse. Okoličanska milica Dogana Za boljši pregled miličnikov, ki so v aktu navedeni s priimkom, imenom in stotnijo, se bom držal razporedja tukaj priloženega imenskega seznama 92. mož okoličanskega bataljona, ki so bili v tisti noči v varnostni službi v mestu. (136) Od tu bo seznam označen i.s. ali l.s. »Stražarnica civilnih stražarjev Dogana je imela v večeru 13. asistenco okoličanskih straž ('guardie').« Stražarnica je bila na današnjem Largo Panfili. Stotnije in imena so: »1. Santin Giuseppe — 2. Martincich Gio.Maria—2. Gombach Giuseppe — 4. Cociancich Francesco — 4. Ternovaz Luca — 4. Pertod Giovanni — 5. Crismancich Antonio«. (1. Godina Giovanni in 6. Puntar Biagio v aktu nista omenjena J.M.) 1. Sanzin Giuseppe (V aktu je navedena 5. stotn. J.M.) — 2. Posar Francesco — 4. Pertod Antonio — 5. Sossich Giacomo — 5. Pecchiar Gio.Maria — 6. Daneu Mattio (V aktu je naveden Martino) — 6. Gherlanz Cristiano — 6. Reghent Carl o — V aktu je še eden, ki ga v i.s. ni: 5. Posar Francesco (za tisto noč je namreč v i.s. vpisan za Carinarno en sam Posar Francesco J.M.). Na sedmi strani akta je rečeno, da je bilo teh 16 miličnikov v službi 10., 12., 13. in 14. julija! Barriera vecchia (mi ni znano, kje je bila stražarnica civilne policije) »2. Zok Gio.Maria — 3. Jurkich Giacomo — 3. Gergich Gio. Maria (v i.s. je črtano ime Giacomo) — 3. Ferluga Antonio — 4. Ferluga Giuseppe — 5. Vidau Giacomo — 5. Mosina Bortolo (v aktu brez navedbe stotnije). »1. Sanzin Andrea in Giuseppe — 1. Sanzin Andrea di Michele z vzdevkom 'Caporal' — 1. Godina Giovanni — 2. Zok Giuseppe — 5. Sossich Giuseppe (v aktu Topich) — 6. Regent Giacomo. (1. Furlanich Mattio v aktu ni omenjen J.M.). Gelsi in Policijsko ravnateljstvo »V stražarnicah civilnih straž Gelsi in Ravnateljstvo policije so v tisti noči tudi imeli asistenco okoličanske milice in je kateri od miličnikov lahko interveniral pri dogodku: dotični seznami pa se morajo zahtevati pri poveljstvu bataljona. »V strajarnici Gelsi se je izgubil seznam in bi morda kaprol 1. stotnije Sanzin Andrea znal našteti druge.« (Gl. 7. str. akta). Na sedmi strani akta so spet napisana imena miličnikov iz Čari na rne. Tam je rečeno da «se med prvimi osmimi nahajajo štirje miličniki« (podč. J.M.), ki so desetega julija s civilnim policistom Franchinijem (gl. ZALIV 46-47/1974, str. 52 in BIBL. XII - 117) zapodili večstoglavo množico izpred papeževega konzulata, ne da bi bil kdo ranjen. Zato je tukaj zapisanih samo prvih osem imen miličnikov in sicer v istem redu, kakor so v aktu in — kot število — ne prihajajo več v poštev: »1. Santin Giuseppe — 4. Ternovaz Luca — 5. Crismancich Antonio — 2. Gombach Giuseppe — 2. Martincich Gio.Maria — 4. Pertot Giovanni — 4. Cociancich Francesco — 5. Posar France-sco. (140) Priložen omenjenemu aktu je prišel do nas na dveh straneh tudi sledeči seznam patrol. Civilne stražarje policije je lahko ločiti od okoličanskih miličnikov, ker imajo slednji pripisano številko stotnije: Seznam ('Specifica') patrol civilnih straž in okoličanskih straž (ter stalnih mest straže - J.M.) (miličniki — J.M.) I. Začetek ('principiato’) 28. /un//a 1868 — Jurkovich 1 Kogoj Sanzin Andrea, 'vzdevek' Caporal, od 1. stotnije 2 Ghirardello Furlanich Matteo di Giacomo od 1. stotnije 3 Martinolli Reggente Giacomo od 6. stotnije I. Torrente Maurizio Majolica Sosich Giuseppe Zock Giuseppe Godina Giovanni di Lorenza e Sanzin Andrea od 5. stotnije od 2. stotnije od 1. stotnije II. PERTZ 1 Sidarich 2 Guttmonn 3 Brattina Gerghich Gio.Maria di Matteo Vidau Giacomo di Luca Mosina Bortolo qm. Franz brez od 3. stotnije od 5. stotnije številke stotnije Torrente Maurizio Majolica Ferluga Antonio di Mattia Ferluga Giuseppe di Gio. Maria Jurkich Giacomo qm. Ant. Zock Giovanni di Gio.Maria od 3. stotnije od 4. stotnije od 3. stotnije od 2. stotnije Trst, 28. junija 1868 PERTZ Po imenih miličnikov in imenih ulic sodeč, je bil ta seznam pripravljen za stražarnico stare mitnice (Bar-riera vecchia). Bili sta dve skupini patrol: ena popolnoma in ena predpolnočna (gl. i.s.) in sta imeli dva poveljnika (Jur-kovich in Pertz), ki sta najbrž ostala v stražarnici. Vsaka od dveh skupin je tvorila tri patrole in vsaka teh patrol je štela dva moža: civilni stražar policije je bil vodja, kateremu je bil dodeljen en miličnik okoličan-skega bataljona. Bili sta tudi dve skupini miličnikov, ki so posamezno stali na straži. Kar se tiče ulice Torrente, mislim da je miličnik stal na straži, kjer se stekajo tri ulice: Torrente - Solitario . Arcata (Arcata n.pr., je šla pravna Trg stare mitnice). Le v ulici Majolica sta stala na straži dva miličnika (neznano zakaj). Seznam je bil v veljavi od 28. julija (140) in bi bil moral veljati 32 zaporednih noči (glej. BIBL. III -29). Veljal pa je le do noči med 13. in 14. julijem! Tako si predstavljam organizacijo patrol in straž. Dalje prihodnjič) BIBLIOGRAFIJA (XIV) Če ime kraja tiskarne ali založništva ni omenjeno, naj se bere Trst. (129) PRIMOREC - 2.8.1868, str. 3/IL, »Drobtine«. (130) AST (*) — Pol. Ris. 1868 — Busta 61 — Fasc. 4. Z. 1436/R. vom 18.7. Poliže! Direktor Kraus berichtet dem Statthalter uber die Geschehnisse des 12. and den Tumult vom 13.7. (131 TRIESTER ZEITUNG — 14.7., str. 3. »Stadtisches«. (132) AST - Pol. Ris. 1868 - Busta 61 - Fasc. 4. Atto No. 1472/R. del 28.7. II Consigliere di Polizia Achtschin risponde a 12 domande del giudice inguirente (Tribunale Provinciale), con allegati. No-tizie e ricevuta di una »daga«. Protocollo testimonianza di Franz Sapada; št. 3. Protocolo testimonianza di Franz Obeidin; št. 4. (133) AST - Pol. Ris. 1868 - Busta 61 - Fasc. 4. Akt 1400/R. vom 14.7. (4 Uhr morgens) des Pol. Rats Achtschin (Kraus). Erstes Bericht liber den Tumult in der Nacht vom. 13.-14.7, an das Landsgericht. (134) AST - Pol. Ris./1868 - Busta 61 - Fasc. 4. Die ersten zwei Tele-gramme Nr. 1399/R. vom 14.7. (erstes um 9 Uhr morgens) des Pol. Dir. an Ministerprasidenten Taaffe Stellvertreter, liber die Geschehnisse in der Nacht vom 13,- 14.7. (135) AST - Pol. Ris. 1868 - Busta 62 - Fasc. 1. Prot. No. 1576, dd. 28.7. Esame del teste Josef Partinger da pa rte delkattuario di Pol. Budin. Spedito (Achtschin) al Trib.le Prov.le addi 30 luglio (136) AST - Pol. Ris. 1868 - Busta 62 - Fasc. 1. Con nota No. 1583/ Ris., dd. 31.7. della Dir. di Pol. viene trasmessa al Trib.le Prov.le la »Nominal Liste der in der Nacht vom 13ten. auf den 14. Juli 1868 fiir den Sicherheitsdienst in der Stadt Triest im Dienste ge-standenen Mannschaft (des Teritorial Bataillons). (137) AST - Pol. Ris. 1868 - Busta 61 - Fasc. 4. Atto No. 809/5343, dell’11.7., con il guale il Trib.le Prov.le chiede alla Dir. di Pol. cooperazione. Chiede inoltre mezzi di prova, ecc., contro gli autori dei disordini del 10.7. (138) AST . Pol. Ris. 1868 - Busta 61 - Fasc. 4 Atto No. 809, dd. 12.7. II Trib.le Prov.le chiede altre informazioni alla Polizia ed indi-cazione degli organi di repressione ecc., per stabilire 1'indole dei fatti del 10.7. (139) AST - Pol. Ris. 1868 - Busta 61 - Fasc. 4. Atto No. 823/5418, dd. 17.7. II Trib.le Prov.le pone alla Dir. di Pol. altre (13) 12 richieste di chiarimenti sugli eccessi ecc. (140) AST - Pol. Ris. 1868 - Busta 62 - Fasc. 1. Atto No. 1560/Ris., dd. 27.7. delta Dir di Pol. al Trib.le Prov.le circa i nominativi delle guardie civili e della milizia territoriale che potranno essere esaminati guali testimoni dei fatt del 13.7. Delle guarde militari di Polizia non ci sono nomi. (141) VERB. DIETA 1868 - seja 21.9., str. 93. (142) AST - Pol. Ris. 1868 - Busta 61 - Fasc. 4. Attto privo di No., dd. 15.7. (Forse collegato ad uno degli atti No. 1472 in risposta al Tribunale). Attuario Budin riferisce alla Direzione di Polizia circa decisione della famiglia p. II trasporto a časa delFestinto Rodolfo Parisi, nonche sull’esito della sezione cad. (143) TAMARO Attilio - Storia di Trieste - II., 443. Stock, Roma, 1924. (*) (*)Archivio di Stato di Trieste - Državni Archiv Trst. ALOJZ REBULA IZ DNEVNIKA 1975 Torek 22. julija Letališče v Ronkih, v jutranjem svetlikanju aluminija in julija, v provincialni zbranosti, kakor v zaklonu med skalnatim rebrom Krasa in med mastno medlostjo Furlanije. Sedim nad levim krilom letala, dvigajoče se sonce najavlja velik košenjski in kopališki dan, v domovinski dalji je Nanos videti kakor sinji lemež, ki orje v Mediteran. Po prvem gongu vidim odhajati — kakor v nepre-klicnost meljejo tista kolesa — belomodro cisterno, ki je napojila s kerozenom tega ptiča iz rodu ALITALIA za enourni polet do Rima. Natanko: od 7.10 do 8.10, Po drugem gongu postopek, ki je tako srhljiv v svoji slovesni postopnosti, ob soudeležbi dveh tako antipodnih elementov, kakršna sta kovina in zrak: najprej zadržan drnec v iskanju vzletne steze in potem, ko je letalo končno na nji, zalet koles in 'kril, v zmagoslavnem žvižgu. Na Portugalskem je socialist Suarez spravil v zadrego vojaško hunto — to je, po časopisju sodeč, najpomembnejši dogodek dneva na tejle zemeljski skorji, od katere smo se zdaj odlepili. Hiše se zvračajo in koruzna polja vstajajo pokonci, dokler se letalo ne vzravna. Kmalu mi pogled zaplava po brezmejnosti snežnih zametov v soncu, po oblačni skorji. Italija je pod njo kakor ena sama razmazana lisa brez kontur, razmazana kakor njena politika, kakor njena prihodnost. Ni kaj gledati, sežem po knj-igi. Na pot sem se vzel brez vsakršne literature. Od dvajsetih kilogramov tovora, kolikor ga letalo dopušča, sem celulozo omejil na Goyauevega Svetega Bernarda, Dnevnik kardinala Avguština Bee, Jaklič-tiolarjevega Friderika Baraga. Baraga. Sodobnik Vodnika, Prešerna, Čopa, ki je zavrgel svojo dunajsko juristovsko diplomo, svoj grad pod Trebanj sko goro, celo svojo nežno nevesto, da se je kot misijonar zabil za štirideset let med Indijance v območju Velikih jezer... Knjigo sem prvič prebral, ko je pred leti izšla pri celjski Mohorjevi družbi. Prekuhaval sem neko influenco in se v postelji boril s tistim življenjepisom, napisanim brez čuta za slog in za psihologijo. Baragov človeški profil mi je uhajal, njegova nedvomna svetost se mi je zdela nekam odljudna, dajala mi je vtis puščobe, suhosti, trpkosti. In vendar se spominjam, da je bila prva misel ob knjigi: kaj, če bi se poigral s hagiografijo — če bi se lotil tega Slovenca, ki se je med svojimi rojaki verjetno zavihtel najvišje nad vršaci Vere, Upanja, Ljubezni? Pa sem odložil knjigo razočaran, to ni bila svetost po mojem okusu, k Baragu se nisem mislil več vrniti. Zdaj, ob dogledu krožnega kraterja Bolsenskega jezera, ponovno prebiram poglavje Baraga kot človek. Vrnil sem se k temu Dolenjcu. Po zaslugi pisma z onkraj Atlantika, v katerem me je Baragov navdušenec vabil, naj si pridem ogledat kraje njegove misijonske avanture. S tiho željo, ki utegne biti iluzorna, da se mi ob tem vzdrami pero. Amerika ni bila nikoli moja sanja, ameriški way of Ufe se mi je zdel na antipodu mojega grškega koncepta življenja, vabilo me nekako ni moglo ogreti. Šele po daljšem cincanju sem — ob prigovarjanju družine, ki je bila videti prevzeta ob takšni možnosti, — rekel svoj dokončni ja. To je bilo pozimi, mesec pred priletom tiste celuloz- ne granate, katere eksplozija do danes, ko to pišem, še ni izzvenela: sinje knjižice v čast sedemdesetletnice Edvarda Kocbeka. Takrat sem si predstavljal, da bom nastopil to pot lepo pripravljen, da bom imel ob odhodu v enem mezincu zemljevid Kanade, v drugem pa vse baragoslovje. Dejansko pa je bilo vso pomlad samo kocbekoslovje: bil sem že dovolj zaposlen s tem, da sem si sproti stresal z glave, kar mi je dnevno priletalo od tiste eksplozije. Nisem utegnil niti pogledati na zemljevid, kako je pravzaprav s tistimi ogromnimi jezeri. Z Baragom pa sem se začel ukvarjati šele tule, nad Apenini... Ja, Baraga me zanima predvsem kot človek, kako se božja napetost v njem odraža v njegovi kretnji, v njegovih pismih, v njegovih družabnih stikih. Pripnite si jermene in vzravnajte se v vertikalno držo. Letalo pristane na letališču Leonardo da Vinci, ne da bi mi uspelo videti en sam drobec periferije, v julijski ožganosti. Svetoletni Rim ostaja neviden tam za obzorjem iz pinij. Rad bi ga povohal tam okrog Marije Snežne, vdihnil nekaj njegovega antično-baročnega opečnatega soja, okusil po ljubljanskem političnem kravalu nekaj njegove cesarske tišine, se po razvalinskih silhuetah Javoršek - Vidmar - Fajfar - Potrč . Žnuderl zazrl v kakšno avtentično domicianovsko razvalino. Toda s kratkim izletom v mesto bi tvegal, da zamudim letalo za Toronto z odhodom ob 14.30. Tako se megleno prekladam od stavbe za državne polete do stikajoče se stavbe za mednarodne polete, zunaj sredi parkirajočih avtomobilov razstavlja svoj kardinalski blišč rdeč oleander, spet se vrnem v mednarodno vzletišče, med premične stopnice in vžigajoče se objave poletov. Hodim mimo okenc vseh mogočih letalskih agencij in sprašujem po CANADIAN PACIFIC. Le kdo je izumil tisti naziv, PACIFIC, tako imeniten za ocean, tako večnosten. Pa se spet znaj ' tohli stavbi za državne polete, spet sedem k Baragovemu življenjepisu, v trebanjski grad med francosko okupacijo, medtem ko za mojim hrbtom padalec z roko na sprožilcu brzostrelke nadzoruje vhod. Saj, to so prizorišča pokolov, ti pristani nad oblačnih morij. Friderik Baraga, lep moški je bil to: nič Kranjec ni na tej škofovski sliki, prej Francoz. Pa sem spet pokonci in hodim in vzletišče za KDO-LE-VE-KAM mrgoli od nog in aktovk in nekje berem KAPELA, in grem za puščico med zmeraj manj nog in aktovk, dokler ne odgrnem zavese. Žive duše ni tu, samo stoli, v ljubki polkrožni praznini, v belini kakor za kakšno poročno mašo. Sredi velikega letališkega vrveža je otok popolnega nezanimanja, a vendar s presunljivim najavljanjem lučke pri oltarju: MOJE PROGE NISO VAŠE PROGE. Ob enih opravim formalnosti v zvezi z vkrcanjem. Zvočnik išče gospoda Ibrahima Mustafa, naj se javi kaj vem kje. Kakor naprašen od Arabije stopim v čakalnico s steklenimi stenami, z razgledom na vse mogoče trupe, krila in repe na LIBIAN ARAB AIRLINES in LUFTHANSA in DUTCH AIRLINES. Med to kovinsko perjadjo, kot orel med kokošmi, ogromni grbasti BOEING 747, v nekakšni velikonočni marelični barvi z napisom CANADA C-FCRE. Ni strahu, bolj čudenje, ganjenost, ko gledam tisto milo pošast. Vanjo potem stopim z občutkom, ko da stopam v katedralo, vso v škrlatu za škofovsko mašo. Tudi tu sedem nad desno krilo. Videti je neskončno, kos kovinske ceste, izpuščičene v nebo, z dvema pritrjenima reaktorjema kakor atomskima bombama. Ogledam se okrog sebe: evropskemu šovinizmu daje Kanada lekcijo že s tablico, ki v angleščini in v francoščini opozarja na rešilni pas. Kakšno reševanje neki je možno v vozilu, ki pozna en sam tip incidenta, pa je drugo vprašanje. »Jaz ne bom nikdar stopil v takšnole krsto, kjer si tako nepomagljivo izročen usodi,« mi je rekel prijatelj pred dnevi. »Pa nisi bil jadralni letalec?« sem mu oporekal. »Ampak s padalom na hrbtu!« »Kakšna razlika pa je, če kdo trešči vate z avtom?« »Temeljna! V rokah imam volan, lahko se mu skušam izogniti, lahko se na vse kriplje upiram, ne pa da sem takole pribit na sedež in čakam...« In vendar •— In vendar je veličastno prekobaliti se pribit v tejle krsti na Tiren, videti v mili plastičnosti Elbo napoleonskega spomina, zaznati nad zasneženimi Alpami pred-kosilski nemir v kuhinji, kositi nad gozdovi Francije, zmotiti se s skodelico kave v roki, ko rečeš žlahtni zelenkasti preprogi spodaj Bordeaux, pa te zvočnik popravi in reče Pariz. Z višine deset tisoč metrov ga pozdraviš, dragi biser starega sveta, čeprav zastonj iščeš zavoje Seine v njem. Potem je treba zaradi filma zatemniti okence. Tako lovim razgled skozi režo, ki si jo pustim: nekam prazničen ravninski svet, razparceliran v štirikotnike iz živih mej. Je to rastlinska vezenina Normandije, ki je tako ovirala zavezniške vojake pri izkrcanju poleti 1944, saj je Nemec imel v vsaki živi meji naraven okop? Morska obala je videti kakor jantarjeva ogrlica. Valovi ugašajo svoje zelenje v rdečkastem produ. Potem se prikaže otok, kakor ga vidiš z neba: v edenski dražljivo-sti zemlje sredi voda. Potem je zemlje konec. Konec Evrope, Italije, Slovenije, konec mačeh in matic, afer na blokih med Sežano in Gorico, sobotnih prilog Dela, paničnih telefonad o distanciranju od Sinje knjige... Sinjina voda, potresena z oblaki. Oblaki, potreseni s sinjino voda. Takšen je moral biti Kolumbov dolgčas. Medtem ko slušalke po sedežih pijejo z nemega zaslona neko velikomestno erotiko, neko ekstatično telefoniranje iz bogataške postelje, se vrnem k Baragu, k nje- govim ljubljanskim in dunajskim letom. To že vem, da svetnik navadno ne zraste sam kakor ne jurček, ampak da je tudi svetost razpredena v mrežo milostnih miceli-jev. Le kakšen je bil tisti sveti Klement Hofbauer, lepotni primerek na dunajskem božjem gobišču in spovednik mladega Baraga? In odkod Baragu, ki je imel že diplomo in zaročenko, domislica, da proda graščino svaku in gre v bogoslovje ? Pogledam na uro: 18.15. Nekakšen kiklopski krožni okop iz oblakov brani Ameriko pred nami, spodaj je še zmeraj kolumbovska puščoba, dokler se megle ne vzdignejo in postane globina pod nami čista in sinja. Gledam najbližji reaktor: veličasten razpira svoje jeklene šobe Pod krilom kakor zvrnjen zvon. Ta kovinska lilija na ozadju sinjine je kakor kozmični izziv: ne plovemo v zemljepisno novo zemljo: kdovekam plovemo v prihodnost. v krajine velikih začetnic, v Novo zemljo se vpija tistole zvončasto žrelo, tako negibno na oko tamle pod krilom in vendar tako mogočno, tako čudežno v svoji tehnični nasilnosti sredi teh nežnih in strašnih praznin. Nova atmosferska dežela: en sam nakodran zamet na vse strani. In nad nami, v tej nečloveški izgubljenosti, nekaj z rdečim repom, prav tako s kljunom proti Kanadi kakor mi. Ko da nas je sredi te zračne Sahare izne-nadil sopotnik, ki nam zagotavlja, da še obstajajo človeške obale, da še niso ugasnili cilji in smeri. Tako mi je, ko da se je vzpostavila neka toplina med strojema, nekakšno vzajemno ptičje prepoznavanje med krilom in trupoma. Tako je, ko da meglice mahajo v slovo, ko počasi prehitevamo neznano letalo. In spet sem pri mladem Baragu. In če me čudi njegova odločitev za duhovništvo, ko ima prav vse pogoje, vključno s plemiškim naslovom, za lepo c.kr. funkcionarsko kariero v Metternichovi Avstriji, me ne čudi njegova odločitev za misijone. To ni ptič za zatohla janzenistična gnezda. Njegove visokogorske peruti loputajo °b miniaturne razsežnosti kranjskih farovžev, od Šmart- nega pri Kranju do Metlike, ob zavist kakšnega kaplanskega tovariša, ob topost kakšnega župnika. »Bog te nesi!« — s to besedo ga ne odpravi samo njegov sokaplan v Metliki, ampak tudi vsa janzenistična Slovenija: Baraga je prevelik zanjo, kakor je prevelik za-jo Prešeren. V istem času se Prešeren odpravi med Morja brezupa, Baraga pa med Jezera evangelija. Vstanem, da se sprehodim. Na zaslonu neko barvasto boksanje, po hodniku bos otroček s cucljem v ustih demitizira ta jumbo-jet v kar kuhinjske mere, med ponujenimi osvežili si na pladnju izberem oranžni sok. Že dolgo ni vode pod nami, ampak megla, odljudna, enolična, za Nino Pinto Santo Mario. Saj, Baraga je za to pot porabil en mesec. En mesec morja od Le Havra do New Yorka: od 1. decembra do 31. decembra 1830. Kdove, če ni poljubil zemlje, ko se je izkrcal tam v novo leto in v novo življenje. V pismih sestri Amaliji — nič ni lepšega pri njem kot ta bratovska zaljubljenost — je neznansko srečen. Srečen, da sme iti med od wiskija ponorele Indijance, v strašne zime Gornjega Michigana, v uborno osamelo škofovstvo, ko bo moral z lastnimi rokami celo tesati okvire za križeve pote svojih misijonskih cerkva — Po urah nemega filma in brezoblične megle le nekaj: še en sopotniški »zdravo« čez vesoljske prepade, še eno letalo, a bolj oddaljeno od prejšnjega, višje od nas, prav tako na poti proti Kanadi. Saj gredo pravzaprav vsa letala v isto smer, vsa enako za soncem, vsa v isto daljno prikazensko kdovekakšno novo zemljo. Ob 9. zvečer — v Evropi ura teme in čukov — še svetlo sonce. Pod kupolo sinjine ista meglena brezbrež-nost, brez slutnje morja, ki je naše skupno dno tam spodaj. Še naprej berem o Baragu, o njegovih dveh potovanjih v Evropo, ko je kot škof šel iskat goldinarjev in apostolov za svoje misijone. Sicer pa obžalujem, da se pisec — Jaklič — ne zna odlepiti od podatkarstva Baragovega dnevnika. Veliki hagiograf se mora Slovencem šele roditi, kakor se jim mora roditi veliki zgodovinar. Nov pogled: brezbrežnost se je vsa kakor scefrala v pavolo, vsa je v mlečnih slapovih, ki skoraj slepijo. Ob 9.30 začne letalo poplesavati in v tem je srhljiv me-mento. Končno, ob 9.45, med večerjo, v milem soncu, zemlja tam v globini pod zvonom reaktorja. Zemlja! Po tej osemurni nezemlj.i prava zemlja, v drhtenju sorodstva naših kosti s prstjo, zemlja s parcelami in gozdovi. Labrador? Ali je verjetno Nova Škotska? Pod brezmejno čredo žarečih ovčk deset kilometrov zraka in pod njim zelenina z jezeri jeklenaste barve. Ob tem scenariju si preberem v časopisu, ki si ga izposodim od sopotnika, zadnji Solženicinov ameriški govor. Kdove, če mu je Amerika prisluhnila manj raztreseno kakor kruha in bencina pijana Evropa. Montreal, reče zvočnik, a ga zastonj iščem. In potem, ob 11.15, ko je okrog zmerom več sonca, spet zvočnik v evropsko polnoč in v kanadski dan: »Gospodje, začeli smo spust proti Torontu.« MILAN LIPOVEC AMSTELLANSKA ZAJEZA Oktobra 1975 Če bi vsa amsterdamska okna odprli sočasno, bi veter s Severnega morja nemoteno vel skozi mesto kakor skozi izpraznjeno satovje. Toliko jih je teh oken. In bilo bi koristno delo, zakaj v sedemstoletih se nagomili v velikem pristanišču nesnaga, ki je tudi nemirno morje ne utegne sproti odplakovati. Sicer pa morje tako in tako ne more odpihniti plesnive zgodovinske zatohlosti in skrbi z disciplinirano bibavico le za to, da se ne usmradi tistih sto vijugavih kanalov. Prevetriti bi ga bilo treba tudi zato, da bi z njegovih ulic pregnali neprijeten zadah — po maslu, kakor pravijo nekateri. Toda občutljivejši nos se ne da prevarati in turist meni, da je ves Amsterdam nadišavljen z margarino ter da vse to ni ravno v skladu z deželo kravjega vimena. Blagoslovljenega kravjega vimena, ki bi mu morali Holandci in Danci že davno odkriti vreden spomenik. Kakor niso v skladu s pojmom o cvetoči deželi prazna okna brez vsakega zelenja in rožastega okrasja, tako v siromašnih predelih, kakor na sami kraljevi palači. In to ne majhna okna! Vsekakor višja nego večina vhodov in širša kot stopnišča, ker morajo prav skoznje seliti vse tisto, kar imajo premičnega v hišah. Razen ročnih torb seveda, in stanovalcev, za katere je baje marsikod priporočljiveje, da se spuščajo ritenski po tistih svojih strmih in ozkih stolbah. Pohištvo se torej spušča ali dviga s škripcem vse tja do tretjega, četrtega ali tudi do šestega nadstropja, in potegne skozi okno iz stanovanja ali pa vanj, kakor nanese. Z dviganjem ali spuščanjem takega tovora ni nikakih problemov: iz zidu pod nadstrešnikom v svislih malone vsake hiše štrli vzdržen tram ali odritek železne traverze, in na tem pritrjen škripec služi namenu. Menda so se nagnetla ta uljnjakasta bivališča tako nagosto zaradi skoposti tal na lagunasti kopnini, pa tudi zaradi varčnosti naroda, ki mu ne manjka skupnih posebnosti z bratranci in stmiči onkraj Rokavskega preliva. Na ta način so se zvrstila pročelja hiš v podobo raztegnjenega meha ob sto prekopih, pri čemer gradbenikom ni bilo kaj več do tega kako zarobiti, nazobčati ali zaobliti nadstreške v trojico ali četverico nezahtevnih slogov. Tujcu se kažejo kot fantazijska skromnost in zopetna neskladnost v primerjavi z vsem, kar je najti pod muzejskimi strehami; tam se je moč zgubiti v zgodovinskem sanjarjenju že spričo oblik enega samega železnega ključa, da ne govorimo o izjemnih mojstrovinah starejših holandskih slikarjev, pred katerimi stoje obiskovalci začudeni, nekateri celo v mračni zamaknjenosti. Odhajajo pa z občutkom, da se sodobna vihrava medlost ne more kosati z živimi prstnimi odtisi nekdanjosti. Toda to so bili posamezniki. Razen nekaterih palač in redkih cerkva, mesta niso mogli oblikovati po svojem okusu, oblastniki pa, ki so tudi odrasli v anglosaksonskem podnebju in jim je torej krč zatiskal pest, so živeli gospodarno in niso razsipali denarja v prestižnem tekmovanju z drugimi vladarji in prestolnicami. Gradili so ladje in poglabljali prekope, da so mogli čimbolj uspešno sesati bogastvo kolonij in s kar največjo naglico vlačiti te izjemne zaklade na varno kak seženj Pod morsko gladino. Na ta način so lahko za mogočnimi nasipi razvili predelovalno industrijo, ki še danes po-maga tulipanstvu uravnavati aktivnost zunanjetrgovinske bilance. Debelušni gospe v amsterdamski slaščičar-nP denimo, je prav tako hudo, ker se ne sme pregre- šiti ob tolikšni čokoladni izbiri, kakor je mučno zatrtemu kadilcu v kakšni tamkajšnji tobakarni spričo škatel in škatlic s tobačnimi izdelki. Takšne so, in toliko je teh mamljivih ničevnosti, da predstavljajo zdravniške prepovedi pravcato bogokletstvo. Pa industrija kavčuka in kinina in olja in metalurgije! O, prav nič se ni treba bati, da bi Julijana obubožala, akoravno ji je šla Indonezija pozlu! Sicer pa tudi siromaštva ne skrivajo. V Amsterdamu so ga razstavili v nepregledni vrsti odsluženih barkač, zasidranih ob nabrežju enega največjih kanalov. Kažejo se v vsej pestrosti vodnega barakarstva, z balkoni in mostički, dimniki in pregradami in celo vrtički, razen barke, ki je namenjena mačkam in samo mačkam. Te so baje oproščene dajatev, vtem ko morajo vsi drugi prebivalci tega verižnega naselja imeti poravnane račune z davkarijo. Kajti tudi holandska davkarija je mnenja, da državljan sicer lahko shaja brez kisika, če ga je ravno volja, nikakor pa ne brez davčnega bremena. Po kakšnem kriteriju se ti zahtevki odmerjajo, si človek res ne more predstavljati spričo dragoletnosti, ki se pase v mestu. In tako si turist ne upa niti beraču vreči v klobuk kaj manj kakor goldinar, zakaj mož je motoriziran, lajno ima tudi na tak pogon in mu je torej potreben denar. Amsterdam mora biti mesto številnih možnosti. Menda so se stekli semkaj predstavniki prav vseh človeških ras, razen morda Pigmejcev in tistega nekoliko oddaljenejšega sorodnika, ki je v matičnem uradu nekega živalskega vrta vpisan z imenom Tobija. In vsi ti jim služijo, domačinom. Še vedno jim služijo, celo ponosni Španci, ki so jim v šestnajstem stoletju gospodarili. Vendar je treba priznati, da so ohranili Filipa II. če že ne v dobrem, vsekakor v spoštljivem spominu, sodeč po španščini, ki je natisnjena povsod, kjer je potrebna večjezična razlaga. V samopostrežni restavraciji muzeja Rijks sedijo bela in črna in bela deklica. Hitijo govoriti s prav takšno naglico, kakor pobirati nacvrt krompir s skupnega krožnika. Črnka sedi med plavolaskama. Beli zobje hrustlja-ljajo rumeno prepraženost, vtem ko čebljajo po holandsko, živo in razigrano in veselo in torej ni videti, da bi se prerekale o plemenskih zdrahah, ki napenjajo potomce Burov in zamorcev v Južnoafriški uniji. Kar navsezadnje tudi ne more biti več predmet razgovora v takšni bližini nekdanjega bivališča Ane Frank, kjer tržaški Slovenec z naj večjim zadoščenjem lahko prebere v številnih jezikih natisnjen memento: da je treba namreč sodobno fašistično kriminalnost smatrati za nadaljevanje rasističnih nizkotnosti. Slovenec se kar dobro prebija skozi amsterdamske ulice in trgovine in muzeje in tramvaje. Da le zna nekaj nemščine ali angleščine, pa ga imajo za svojega; zdi se jim, da je njihov. Sicer z govorno hibo in nekam nedonošen, vendar Holandec. In tako se z dokajšnjo lahkoto seznaniš, postavimo z novico, da bo v donderdag gostoval v mestu slavni Arthur Rubin ste in s še bolj znano četverico — Schubertom, Schumannom, Debussyjem, Chopinom... Dokaj slabše kakor z jezikom shaja Slovenec v Amsterdamu s svojimi denarji. Nič takega, navsezadnje. Dovolj je, če pomisli, da se je znašel v neposredni bližini monopolnega ceha obdelovalcev diamantov, in pri teh, dragi moji, niti goldinar, ki je vendar zdrav bož-jak, nima zadostne teže. Koliko, pravite, gospod, da bi stal tale prstanček? Vljudni in razgledani član diamantske bratovščine, ki se zaklene v poseben, varen prostor s turistično skupino, ne spremeni niti za lek barve glasu, ko pove, da bi s tridesetodstotnim popustom veljal okoli petsto dolarjev. Poglejte no, samo toliko? Na ulici se človek nekoliko sprosti, otrese se napetosti, ki ga je zajela ob mrzlem bogastvu in gredoč mimo staromodnega cestnega scalnika pomilovalno ugotavlja, kako bi lahko eno samo diamantno zrno spravilo s poti takle anahronistični arhitektonski obesek preteklosti. Toda po ulici se bliža hrupna skupina gologlavih pojav. Kaj gologlavih! Obriti so do kože, le njihov vodja si je pustil nekakšen tatarski bunčuk sredi temena. Hite skozi množico z blagoslavljajočimi kretnjami, poskako-vaje kakor zamaknjenci in zlogu j oč nerazumljivo besedišče. Cepetajo bosi skozi oktobrski večer in orientalske ponjave nemočno plahutajo za njimi, za temi sodobnimi precepljenci na izjemno versko norost. Nemara pa predstavljajo eno izmed redkih posebnosti, ki bi tujcu bila neznana, po vsem kar lahko o tem razkričanem mestu gledamo in beremo doma. Edina posebnost, bi se torej reklo, odkar pornokupčija hira, ker zvulgarizirana do odvratnosti tudi za največjo erotično lačnost ne predstavlja več privlačnega sejmišča. Seli se na jug, iz vseh severnjaških mest se seli na jug, kjer imamo že danes priložnost seznanjati se s to primitivistično neokusnostjo. In kjer bomo verjetno že v kratkem snobistično vpeljali večerne zakuske in globoke meditacije ob pritajeni svečavi. Vrnimo se torej, čimprej se vrnimo v udobnost hotelske sobe, kjer čaka turista pomirjujoča samota. Poleg tega je hotelsko podjetje poskrbelo, da gost ja ne bo pogrešal povezave ne s tem ne z onim svetom in mu je v miznici pustilo dvoje bestsellerjev: telefonski imenik in Sveto pismo. Človek se zamisli nad odprtim predalom in namesto vina, ki ga že tretji dan ni pokusil, srkne iz velikega kozarca požirek vode. Potem poišče v tisti nederlanski bibliji Kristusov prvi čudež v Kani Galilejski, ki ga evangelist v svojem drugem poglavju tako prizadeto opisuje. In kdo drug bi naj bil, če ne apostol Janez! Prav lahko se zgodi, da se ti na povratku čez pol-derje Klavsa Bjerga pridruži amsterdamska muha. Želi si na Kranjsko in se vrine v letalo. Sitnari, brenči okoli tebe, toda pogovora z muho talko in tako ni moč navezati.... BRUNA PERTOT LIST IZ DNEVNIKA ŽENE Izpulila sem si pred ogledalom zadnji bel las ter se nasmehnila: ne sebi, temveč Adamu, ki je iz niča zado-bival obrise za mojim hrbtom ter se oblikoval v znano podobo. Pomežiknila sem mu ter vedela, da mi bo še istega dne telefoniral. Ko je utonil v ogledalu, sem se zasukala po sobi ter zapela: pričenjala sem nov dan. Mama je že ob šestih urejala podstrešje. Tam je začenjala s čiščenjem, ko so se bližali prazniki, in navadno končala v pritličju ob dehtečih pladnjih drobnega peciva. Toda zdaj je z vso skrbnostjo drgnila srebro; zato sem pohitela k njej, ki je stala med žličkami in kropivčki, svečniki in podstavki, in snop žarkov je skozi strešno okno padal naravnost nanjo in vse je spominjalo na podobico s svetniki. A še preden sem ji utegni a voščiti dobro jutro, je zrak zabrnel od telefona, ki je tako zelo v neskladju z vsem, kar tu notri živi: z menoj in z mamo in z najinim domom. Vtaknila sem nogo pod kvačkano odejo in že mi je žica po zraku prenašala Adamove tegobe. Te pa so bile vselej tolikšne in tako nepremostljive, da je bil od njih bolan. Ko sva jih skupno prerešetavala, so postajale čedalje manjše in manjše, nazadnje prav neznatne, in na koncu je bil Adam vselej potešen. Medtem ko sem obračala in preobračala vzroke njegovih stisk, sem se grela ob domačnosti dnevne sobe, ki je tako zelo moja: sicilske čipke, rusko iz masivnega lesa izrezljano pohištvo, pa srebrn samovar, ki ga je prateta ob poroki prinesla iz same carske Rusije. V mislih sem Adama postavila v naslanjač pred kamin. Danes bi mi bil lahko mož. Sedel bi tu v copatah ter bral časopise, jaz bi hodila v službo, skrbela za hišo, vinograd in sadovnjak. Obšla me je hudobna misel: copatar. A brž sem jo zavrnila in priznati sem si morala, da je imel kljub prirojeni omahljivosti in nenehni žeji po nežnosti celo vrsto redkih lastnosti. »Da, seveda lahko prideš,« sem se znašla, ker sem istočasno poslušala njega in svoje misli. »Da. Jutri zvečer. V redu.« Nisem marala odreči, saj imam rada Adama: ne tako, kot ženska ljubi moškega, temveč kot ljubim mačka pri hiši, rastline in vse, kar živi okrog mene. Odložila sem slušalko in stopila na prag. Začela sem šteti leta najinega poznanstva: zdaj jih je natanko trideset. Takrat sem bila diplomirana bolničarka in pravkar sem se bila vpisala na univerzo z namenom, da grem v drug poklic. Z mamo sva že bili sami. Neke noči se je skozi hodnik bolnišnice iz časov Marije Terezije razlegel krik mladega bolnika in bolniške sestre si nismo vedele pomagati, zdravnika pa od nikoder, šest se nas je zbralo okoli njega, nobeno predpisano zdravilo ni pomagalo. Nagonsko sem iztegnila roko ter mu jo položila na čelo. Da se bo bolečina brž polegla, sem dejala s prepričanjem, in začela strmeti, ko se je bolnik polagoma začel umirjati in končno zaspal. To se je nato še večkrat ponovilo, najprej z Adamom, nato še z drugimi bolniki. Tudi na mami sem poizkusila in zdravljenje je bilo uspešno. Mama mi je tudi povedala, da je prababica imela ta dar. Zvečer sem si doma ogledovala roko ter Se zabavala. Skozi katero vejo rodovine se je stekala vanje čudodelna moč? Je bila le igra kromosomov ali sila duha, o kateri tako malo vemo? Takrat mi je bilo še vse nejasno. Sodelavke so me gledale s strahom in osuplostjo, nato z nezaupanjem in sovraštvom. Zdravniki so molčali. Potem je Adam nekega dne vstal, se obril in odšel. Ko se je okrog božiča vrnil s šopkom cvetja, me je brez večjih težav prepričal, da sem sprejela sestanek. Istočasno sem zapustila bolnico ter si resnično oddahnila. Toda Adam. Preživela sva čudovito zimo, od katere še danes nosim v sebi dan, ko je po nalivu zamrznilo in je mesto z lampioni, žicami in drevesi otrdelo pod blestečo skorjo, — bel plašč, v katerem sem odhajala z njim na sprehode med čokoladno obarvanimi kostanji. In kramljanje pozno v noč, ki se je pričenjalo s Kafko ali s Sartrom ter se na polnoč iztekalo v galaksije in nazadnje v dolge in vznemirljive sanje. Ko se je bližal čas najine poroke, mu je mati vdova nenadoma zbolela. Zvita v klobčič je ležala v postelji, oči obrnjene nazaj, in je ječala. Čeprav je bila bolezen resna, je ostala brez diagnoze. Napadi so se potem ponavljali redno vsakič, ko sva se imela poročiti. Tako je priletna gospa hirala: ko smo na poroko že davno vsi pozabili, je gospo pobrala navadna gripa. Pustila je se-deminštiridesetletnega otroka. Odtlej dalje Adamu nadomeščam mater. Včasih se še zasanja v poroko, vendar mi ni težko, speljati mu misli drugam. Tako. Jutri bo zopet tu. Če ga bo kaj bolelo, ga ne bom smela zdraviti s polaganjem rok. Paziti bom morala, da ne bo slaščica pretirano vzhajana, skriti bom morala oleander, ki je kljub zimi v polnem cvetu, in tudi ne bom smela govoriti o sanjah, ker se te vselej uresničijo. Tudi z mačkom ne bom smela spregovoriti, ker mi ta vselej odgovori, čeprav v svoji mačji govorici. In ničesar ne bom smela napovedovati. Vem, da Adam tega ne prenese. Plaši ga vse, česar ne razume. Razume pa samo to, kar je vidno, otipljivo, tvarno. Tako mu ni bilo dano spoznati, da je vse samo življenje in da je gibalo eno, ki mu človeško rečemo ljubezen. Ko bi bil vse to spoznal, bi se znabiti srečala in živela na isti daljici, ki se nikdar ne neha, a je dana le izbrancem. Toda tudi brez njega je val življenja, ki me nosi, silen. Sama sem izmerila globine in širine ter daljave bivanja. V ničemer nisem polovica. In vem, za trdno vem, da konca ni. Onkraj blesteče ploskve morja so pogledale Alpe iz jutranje meglice. Sedla bi in gledala. A dan bo kratek. Nagrabiti moram listja na vrtu, zaviti v cunje vodomet, da ga ponoči ne raznese: pospraviti moram stanovanje priletni kolegici, skočiti k mehaniku in frizerju, razgovoriti se z dijakom, ki se ukvarja z mislijo o samomoru, prebrati Gandhijev življenjepis ter poiskati vi-re, ki govore o izkopaninah Troje. Ko bo tudi to o Troji urejeno, bo polnoč mimo. Veter bo otresal še zadnje ceki-naste liste na streho; v vseh sobah bodo tiktakale ure in Poslušala bom utrip hiše, ki živi, tudi ko z mamo zaspi-va. Prepričana sem, da ob vhodu sedi velik angel in bedi nad nama. ZORKO PRELOG USTVARJANJE JE SVOBODA Socializem se torej v teh deželah ni mogel nasloniti na svobodnega, temveč na osvobojenega človeka (osvobojenega dednostne posvetitve dolžnosti), še vedno globoko navezanega na davno ustanovljeno postavo krivde pred višjim načelom. Zato so socialistične revolucije praviloma žrle ljudi, ki so v svobojeni množici videli svobodnega človeka, nasprotno pa so na površje povzdignile tiste močne ljudi, ki so zaradi svoje pripadnosti množici vedeli ali pa zgolj čutili, da bodo prav nravi množice tiste, ki bodo izrekle odločilno besedo. Tedaj ni bilo treba storiti drugega kot obnoviti fevdalno postavo krivde in biča ter nadomestiti staro višjega načela z načelom, ki je imelo znamenja in govorico novega časa, govorico kolektivizma. To je bilo nabiranje moči za rojstvo nove velike sile, zakaj svet se je tedaj že ravnal po postavah, in merilih, ki jih je vsilil fašizem: brutalna, gola sila je edino znamenje moči; tekma v kopičenju sile ter ekshibicije njene silovitosti in brezobzirnosti nasproti vsem, ki niso mogli biti močni na ta način, vse to naj bi bilo priča nezadrž-nosti ter neizogibnosti teh novih postav in njihove izpolnitve nad vsemi in vsakomur. Tako smo pod pritiskom teh dejstev postali do podvržen osti sprejemljivi za seme tistih, ki so v duhu tega nesrečnega časa uzrli rešitev našega vprašanja, na katerega smo se jim zdeli obsojeni brez upanja, v ukinitvi tega vprašanja z našo samoukinitvijo, po zlitju naše vsebine v veliko okrilje nove obljubljene dežele, z njenim gibanjem za totalno in poslednjo preobrazbo sveta. Oni so se v nekem smislu znova rodili, ko so postali verniki in glasniki njenega grozljivega mesijanstva, zakaj v tistem trenutku je njihovo vprašanje, mučno vprašanje pripadnikov malega naroda minilo. Svoje poslanstvo med narodom, kateremu so pripadali, so videli v tem, da v njegov vrtičkarski prostor, v njegova ozka obzorja in v njegovo vdanost majhnim stvarem zanesejo novega duha velikih dimenzij velikega okrilja kateremu so bili zavezani. Kajti to okrilje in to gibanje je moralo zaradi enostranskega, takorekoč enodimenzionalnega svojega duha skoraj povsem nasloniti svojo moč na vrednosti nižje vrste, na silo količin, velikih količin, zakaj to je bilo edino, kar je še premogla vesoljna Rusija, vse drugo so uničile prevratne socialne katastrofe, ki so prehajale ena v drugo, ker je vsaka zasejala novo, naslednjo. Sila, ki si vedno poišče najkrajša pota do svojih ciljev, ker nima nobenih lastnih, notranjih zadržkov, doseže v trenutku silne učinke, pa tudi silen vtis na tiste, ki jih na ta in oni način prizadene; ta vtis je na splošno moč-neJŠi, kakor ga lahko napravijo moči kvalitete, ki v svo-jem uresničevanju ne iščejo najkrajših, pač pa najboljša možna pota izmed nešteto mogočih, a te so največkrat očem skrite, silno zapletene in zamudne. Le ljudje, ki so življenjsko vezani s temi procesi, jih doživljajo močneje kot vse drugo in jih čutijo kot vrednost, ki je neskončno višja od vrednosti sile količin. Toda sila ima v času svo-iega učinkovanja neznansko, četudi le trenutno nadmoč nam minuziozno rahlim teh zato toliko bolj ranljivim tkivom kvalitetnih procesov s tem, da jih je zmožna uničevati s porazno in gospodovalno premočjo. Zato v trenutkih tega poraznega vtisa ni težko doseči, da se sila Prevrednoti v vrednost nad vrednostmi, v postavo najviš-,e veljave in da jo kot tako ljudje v veliki večini tudi pri-Poznajo. Ko pa nadalje večina ljudi njeno pojavljanje tudi Prepoznava kot najvišjo vrednost izmed vseh, jo začno sprejemati, kot se sprejema vse tisto, kar je dobro in ugodno. Skratka, nobenega razloga nimajo več, da bi se pred tem branili. Novi duh, zaslepljen od vtisa, ki ga je nanj napravilo doživetje stvari kolosalnih mer, se je tedaj loteval našega malega prostora z občutkom lastne večvrednosti ter z občutkom prvenstva tistih kolosalnih mer, ki jih je privzel, nad našimi malimi merami. V tem duhu ni moglo biti prostora niti za kanec misli, da utegne imeti naš prostor s svojo minuciozno razčlenjenostjo in obdelavo neko vrednost po sebi ali da utegne prav v njegovi majhnosti, v njegovem smislu za majhne stvari tičati življenjsko važna kvaliteta sveta in njegovega ravnovesja; tedaj pač ni bil čas za razmišljanja o tem, kaj vse je odvisno od rasti drobne zelene trave. Prvi vir ali če hočete, ozadje slehernega stvamiškega dejanja je vselej in za vse čase — ljubezen, pravzaprav njena moč darovanja. Toda, kjer je prvenstvo oblastništva ponižalo ljubezen na raven sredstva, ki je za porabo, ter jo v ta namen zaznamovala s pečatom krivde in manjvrednosti, ustoli čila pa vidike njenega padca — fanatizem je najstrašnejši med njimi — tam se je razmahnila najbolj nesrečna vrsta jalove setve, tista vrsta, ki je močna po tem, da svojo navzočnost očem skrije za nepredirno zaveso svoje bohotne rasti. Molk je vzpostavljen s povodni j o praznih besed in te besede so zato, da s svojim hrupom ta molk skrijejo; slepe nas naredi množica slepil; duhovno revščino z vso njeno malenkostno maščevalnostjo zakrivajo kolosalne mere megalomanskih podvigov. Kakor si vsaka izgubljena ali zapravljena ljubezen, ki opustoši našo dušo, išče nadomestila, v katerem lahko izživi tegobe neuresničene izpolnitve, tako nahajajo ambicioznejši pripadniki narodnosti, ki so podobno kakor naša obsojene na životarjenje, prostora za svoj prodor v izumetničenem, tako rekoč brezspolnem svetu interna- cional vseh vrst, vse od velikega okrilja socialističnega realizma do boletstne avantgardne gostobesednosti in razmnoževanja oblikovnih vzorcev, ki jih potrebuje svet snobov za vzdrževanje svoje »globalne« posvečenosti. Posebnost našega, slovenskega internacionalizma je njegova totalitarna narava, njegov bolestni ekstremizem, pravzaprav bolestna težnja po prvenstvu v njem. Ali drugače povedano, njegova posebnost je v tem, da je fanatičen, da je tisti, ki ne ve zase, da je slep za svoje mere in za vrednost svojega početja. Naše podložniško malodušje si je torej nezmotljivo našlo tisto, kar je vselej nagonsko iskalo: duhovne pregrade, s katerimi se ta vase negotova substanca čuti tako varno. In nikdar te pregrade niso bile učinkovitejše, nikdar ni bil noben provincializem tako bogat s svojo žetvijo neizvirnosti ter manije golega posnemanja, kot je tisti, ki si je nadel znamenja svetovljanstva. Nekdanje naše zaplotništvo kot nekdanji izraz male prostornine naše samozavesti se je v prepričanju, da samo sebe odpravlja, nekritično na stežaj odprlo eni strani sveta, zato pa si je moralo varovati hrbet s prav tako nekritičnim zapiranjem pred njegovo drugo stranjo, predvsem pa pred dimenzijo lastne resničnosti. Z drugimi besedami, tisto kar se je v resnici zgodilo z nravjo našega duha, to ni bila sprememba v smislu prenove, temveč je bila to zgolj njegova nenadna levitev enega izmed njegovih negativnih vidikov, njegove zatohle malenkostno-sti v totalitarno enodimenzionalnost. Zato se tudi ob drugem našem povojnem prevratu ni moglo resnično kaj spremeniti: z neverjetno, za nas nenavadno lahkoto se je inkvizicija »velikega okrilja«, ki se je tako uspelo prijela na drevesce našega zapetega, liričnega idealizma, čez noč umaknila tiraniji vulgarne pridobitnosti iz Marxovih časov, posvečeni (v njegovem imenu) s kultom tako imeno-uovanega »neposrednega proizvajalca«, s čimer se je mračnjaško nezaupanje do duhovne sfere, prinešeno iz »velikega okrilja«, sprevrglo v eksces morda najbolj omejene in obenem najbolj cinične ignorance duha, oziroma invencije, kar jih pozna modema zgodovina. Temna stran naše nravi, tista, ki je za to, da nas zanika in da jo premagujemo (s tem je našemu nastajanju dana smer, ki nas dviga nad kaos), ta je bila, v lažni podobi dobrega in sprejemljivega, porabljena proti avtonomnosti naše duhovne substance, to je, proti koreninam, ki bi pognale v našo lastno resničnost, do virov naše stvariteljske in moralne moči, zakaj edino izkoreninjenci so lahko popolni ujetniki. Med najbolj nesrečnimi posledicami naše ponovne samoodtujitve, vse premočno spominjajoča na našo protireformacijo, je močan upad naših ustvarjalnih sil. To se je najprej pokazalo na najbolj vitalnem vrelcu, ki je vselej napajal našo bit, na naši književnosti, ki je po vojni po stajala vse bolj neavtentična, kaže pa se tudi na območju naše materialne kulture, od koder je naša invencija skoraj povsem izginila. Če že omenjamo protireformacijo, naj pojasnimo, v kakšnem pomenu rabimo to besedo. V naši reformaciji vidimo »prvi dan stvarjenja« našega kulturnega prostora, ker je prišla iz gibanja, katerega prodornost je izvirala prav iz njegove odprte, poglobljene narave, ki je dogajanju evropske kulture odprla nova, doslej še neizrabljena, neslutena prostranstva nacionalnih kultur. V naši protireformaciji pa vidimo nenaden, tej smeri nasproten obrat, ki je s tem, da je nasilno izničil to rodovitno setev, naš prostor zopet povrnil v prejšnje stanje golega kosa (ali sredstva), ki je, kot vsak polpojav, brez lastne avtonomije, ker pač pripada neki širši celoti kot njen goli del. Čim pa se je ta prostor zopet povrnil v opisano stanje, so se ustrezno temu spremenili tudi vrednostni temelji njegove duhovne klime: veljavo najvišje vrednosti je za-dobila gola, brezpogojna pripadnost in privrženost prven- stvu sile, ki si je ta prostor podvrgla kot svojo golo sestavino ali sredstvo. Protireformacija je pri nas uveljavila oblastnika-varuha (ne oblastnika-voditelja) in vzpostavila vzdušje, v katerem je bilo važneje, veljavne j e in odločil-neje, komu in čemu kdo pripada kakor kolikor je kdo nadarjen ali prizadeven, in se je zategadelj moralo drugo vedno podrejati prvemu. V naši revoluciji je med nami, včerajšnjimi podložniki skoraj neboleče prevladalo prvenstvo oblastništva nad vsemi obeti in vrednotami, ki smo jih premogli. Izkušnjo politične in materialne moči pri sebi doživljamo kot neko magično silo, ki ima nadih vsemogočnosti ter neke posebne izvoljenosti, pred katero se čutimo krivi docela in v vsakem pogledu in ki je več kot samo preprosta protivrednost za vse nas. Nosilci take oblasti nekako nezavedno, a zato tembolj zanesljivo čutijo, kako je prostor, kamor lahko v dušah svojih podanikov sežejo, nekako brez omejitve zanje in se zato ta oblast ne omejuje samo na »contrat social«. Njene vezi se polaščajo ogrodij osebnosti in so za razliko od tistih, ki smo se jih včeraj odrešili, skoraj neboleče in skoraj prijetne; v njih je namreč globoka vzajemnost medsebojne dopolnitve, zakaj tako kakor novi oblastnik, prav tako včerajšnji podložnik najbolje ve, da bo njegova oblast le toliko trajna kolikor bo v svojem podaniku nenehno pričujoč, tako se tudi slednji brez te pričujočnosti čuti globoko negotovega ter sam sebi prepuščenega in nezanesljivega. Postali smo sami svoji cenzorji, kar pomeni, da sami Pri sebi ne priznavamo prvenstva tistega, za kar smo po naravi poklicani. To je na poseben način zastrta zavest, ki jo ob vsakem poskusu stvarniškega podoživljanja sebe, preganjajo strahovi, tako da to podoživljanje ne more zaobseči vsega vidnega polja svojega primarnega gradivu, to je, avtentičnega spomina, oziroma avtentičnega doživljanja resničnosti nasploh. V prostoru, ki je poseben samo po tem, da predstavlja zgolj posebno etnično gradivo, sicer pa je brez duhovne suverenosti, brez lastne protivrednosti za ves ostali svet, v prostoru, kjer velja pripadanje nečemu za njegovo prvo dobrino in kot tako tudi za njegovo prvo zapoved, ne more biti ne mesta ne ozračja za prosto in odprto merjenje stvamiške moči, zakaj to ozračje je prenasičeno s krivdo pred tistim, čemur večina nosilcev tega prostora priznava prvenstvo nad seboj in nad njihovim osebnim, naravnim poslanstvom. Merjenje moči se v takem okolju odigrava samo glede na pripadniško prvenstvo, to je, glede vztrajanja (inertnosti) v njej. To je torej okolje, ki nasproti onemu, prostemu, nudi možnost izbire nasprotnega značaja, in sicer v tem smislu, da še posebej, kakor obljubljena dežela, privablja tiste, ki ne zdržijo ne popolnega, in ne manj popolnega merjenja stvamiških moči in zategadelj čutijo tak režim kot nekaj »divjega« in nepre-računjivo krivičnega. Tako nastane okolje tako imenovane »negativne« selekcije, ki mora trajno odpravljati režim prostega, odprtega merjenja stvamiških moči, to je, tisto načelo, ki spodbuja izbiro boljšega, kvalitetnejšega, kakor trajno to načelo (ker ga je ustanovila narava) znova in znova oživlja. Nekje v središču, vsekakor v življenjsko važnem živcu tega načela je občutljiv instrument, v katerem so skriti ključi do tiste skrivnostne ureditve, po kateri se odigrava izbira boljšega. Poslanstvo tega instrumenta je to, da s svojimi ključi, ki jih poseduje kot prirojeno sposobnost, prepoznava tisto boljše ali tisto slabše in s temi dejanji postavo prostega merjenja moči znova in znova potrjuje in jo vedno obnavlja. Ta instrument se imenuje kritika. Vendar se instrument kritike v novih okoliščinah ne odpravlja v običajnem (normalnem) pomenu te besede. Tisto, kar se zgodi, je sprememba, izmaličenje tega instrumenta v taki meri, da je s tem odpravljeno bistvo njenega poslanstva, ohranjen pa je videz n j ego veva obstoja, njegove navzočnosti. Izmaličenost kritike se kaže v tem, da ne prepoznava za boljše ali slabše po »navadnem« pomenu stvari, temveč po »novem« pomenu, ki se samozvano razglaša za višji red stvari, režim naravne izbire, oziroma prostega merjenja moči pa zaničljivo zavrača kot ostanek džungle. Nadomestilo za boljše ali slabše (za kvaliteto) je stopnja (količina) privrženosti »novemu«. Kritika v najširšem pomenu te besede, torej tudi tista, ki tvori življenjsko sestavino umetniških stvaritev, neizogibno postane v eno smer apologetska, v drugo pa ustrezno temu agresivna in uničujoča. Kritika kot instrument obastništva izgubi sleherno veljavo institucije, ki ustvarja in vzdržuje vrednostna merila, pravzaprav merila za kvaliteto. Ker je kritika te vrste praviloma javna ovadba, postane sumljiv sleherni njen nastop, naj bodo njeni nameni še tako čisti. Ni si težko predstavljati, kako tako stanje stvari ustreza najrazličnejšim samozvancem in kako uničujoče deluje na resnično nadarjene ljudi. Zakaj poslej so vsa merila samozvana ; merilo veljave je javni uspeh za katerokoli ce-no in s kakršnimikoli sredstvi: enolično brezosebni konformizem, ki se bohoti v takem ozračju ter nasiljno brezobzirno povzpetništvo, ki je nujno, pa tudi edino dopolnilo prvemu, sta pač najbolj nestrpna sovražnika odprtega duhovnega prostora, ker se branita in varujeta življenjsko okolje, v katerem edino lahko uspevata, to je, Prostor duhovnega monopola. In tako postane pri tem početju vse dovoljeno, medtem ko v resnici ni dovoljeno ničesar. Tisti, ki ga prizadeva javna kritika, se namreč zaradi opisane njene vloge praviloma čuti prizadet ne le za tisto, česar se pri njem kritika loteva, marveč se čuti ogroženega v celoti, kot eksistenca. Prizadeti zato reagi-rajo na kritiko panično, zakaj za njo zmeraj vidijo neko zaroto proti sebi, njenemu izvršitelju (kritiku) pa z razlogom ali brez razloga pripisujejo najbolj temne, tako rekoč zločinske nakane. Skratka, kritika, ki vel ja za eksekucijo, učinkuje ravno v obratni, nizdolni smeri, kot je njen izvirni namen in poslanstvo: prizadetemu ne kaže poti k sebi, ne prebuja njegove vesti, temveč ga prav nasprotno pred njegovo vestjo svari. In medtem ko se prizadeti s svojo razbolelo notranjostjo zateče za zidove samoljubja in morda celo nadutosti, v kateri se lahko prebudijo nevarne kali preganjavice, ostajajo nosilci kritike, s podrtimi mostovi, nepovratno ujeti na nasprotnem bregu, zaznamovani s slovesom ©ksekutorjev. Težko, če je svet poznal kdaj razdor, ki bi bil popolnejši od tega. In bi bila globina njegovega kaosa bolj brezdanja in nepregledna — za nepredirno fasado »monolitosti«. IV. Prave razsežnosti naše biti se pokažejo šele tedaj, ko se ta bit začne presnavljati (uresničevati) v dogodke in s tem ko prehaja v očitni svet pojavov, tudi sama postaja svojstven, avtonomen pojav. Moč tega dagajanja je tedaj, ko pride njegova ura, tolikšna, da temu svojemu namenu podredi tudi naše zavedanje tistega, kar se dogaja. To pomeni, da se dogajanja samega zavedamo v taki luči, oziroma ga doživljamo na ta način, da se s svojimi dejanji, ki jih ta poseben način doživljanja izzove, še pospešimo izpolnitev tistega, kar je v teku. Naše zavedanje je tedaj nekako »prirejeno« za neki namen, še posebej če gre za ohranjanje naše gole eksistence; naši čuti so na preži samo za tisto resničnostjo, ki trenutno tvori in določa pogoje za to naše golo bivanje. Zato v stanju, v katerem nas ima v oblasti (zgodovinski) trenutek, malokdaj vemo, kaj dejansko dolgoročno delamo — ali se rešujemo ali se pogubljamo: kaj lahko je tisto, v čemer vidimo svojo zmago, v resnici naš poraz. To pa se nam razkrije šele tedaj, ko nam naše izboljšano stanje, s katerim smo se rešili oblasti trenutka, to je, vprašanja naše gole eksistenze, dovoljuje razgled po daljšem kosu naše prehojene poti in ko postanejo očitni sadovi naše setve, ki smo jo na začetku te poti zastavili. Gre torej za nekakšen večji razsežnejši koordinatni sistem dopolnjevanja naše usode. Za ta razgled pa je treba imeti spomin. Pokrajina naših preteklih početij, pa naj bodo tista, ki so s svojim uresničenjem postala dejstva, ali tista, ki so ostala v nas kot naše želje ali namere kot naša notranja resničnost, vse to je gradivo nas ali če hočete, gradivo za nas prihodnje. To gradivo, to so priče naše moči, naših nizkotnosti, naše revščine in bojazni. To so torej priče, s katerimi lahko po našem spominjanju, torej Po naši sposobnosti, da jih lahko prikličemo v vidno (očitno) polje našega življenja, vzpostavljamo lastno veljavo ali moč nad drugimi, in so spet priče, ki se jih iz enakih razlogov bojimo, ker lahko postanejo vir naše Pogube. Tako vse tisto, kar iz teh in onih razlogov ne more do svoje podobe in se nekako ne more učlovečiti, vse tisto ostane zakleto v kraljestvu senc, ki se začno na najbolj čuden način poigravati z nami. Naš čas je, kot rečeno, poseben po neki posebni obsedenosti, katere izraz je prepričanje, da smo mi, izvoljena generacija, poklicani izvršiti neko totalno spremembo v naravi našega početja. Zaseganje spomina, ki se vrši v tem imenu, dela iz kraljestva senc, iz njihovega naravnega vzgona, prebiti se na polje svetlobe in se upodobiti ter se odrešiti prekletstva s svojo daritvijo, resnici zle duhove, ki jih je moč v vsakem trenutku priklicati nad vsakogar, da se ga zaznamuje s krivdo. Ta generacija je bila podobno kakor starogrški kralj Oidipus prepričana, da je odrešitev in osrečevalec ljudstva že s tem, ko je razrešila eno samcato sfingino uganko. Ko pa je očitno nezadovoljstvo bogov terjalo še razkritje uganke o njenem pravem poreklu, je bilo dejanje te generacije popol- noma nasprotno od dejanja kralja Oidipusa, ki je s svojo veliko tragiško vero, da je resnica nad njim in nad vsakim človekom (resnica spada k neskončno višjemu redu stvari, kot je zgolj človeški red), morda najbolj čisto nasprotje sodobnemu humanizmu, ki je nezmožen te velike vere in ki jo prav s tem in morda tudi zaradi tega v dejanjih tako nestrpno zanika. A dokler bo naš spomin zasežen ter zaklet v enodimenzionalno stanje senc in strahov, dokler nam ne bo dano toliko srčnosti, da se v pokrajini našega spomina prosto gibljemo in naseljujemo, toliko časa bomo tudi sami ujeti v stanje polpojava brez lastnega imena in obraza. Vse je odvisno od tega, koliko bomo premogli tiste vere, ki jo simbolizira večni kralj Oidipus. Slovenci niti v modemi dobi nismo dosegli kontinuirane in organske rasti iz lastne kulturne podlage; niti dandanašnji se nismo dvignii iz usode obrobja tega kontinenta, včerajšnjega središča sveta, ki ga danes ni več. Taisti analitični duh, ki je prodrl pod površje narave z iskanjem (členjenjem) njenih sestavin ter se na ta način trdno ujemajoče oprijel vajeti njenih postav v njeni delavnici, taisti duh se je z enako mrzlično slo po napredovanju svojega prodora preiskujoče lotil ozadja, delavnice svojega stvarjenja ter s taisto težnjo po prodoru (napredku), po isti poti členjenja, iskal predvsem sestavine tega stvarjenja. Vendar pri tej svoji veliki pustolovščini se je tako trdno ujemajoče, kakor se je oprijel zakonov narave, lahko oprijel samo instrumentari j a stvarjenja, to je tistih njegovih ključev, po katerih se je izvršila nekakšna prevedba, ali če hočete, vstajenje duha v pojav, ki je našim čutom dosegljiv. Ta duh, čigar moč, kakršna je lahko le moč božanske bližine, se je tako suvereno in čudovito izražala v silni, pretresljivi izpovednosti, se je ves presihajoč v pesku materije, prav tej izpovednosti oodrekel, čim je ni premogel več. Poslej ni preo- stalo drugega kot občudujoče ogledovanje instrumentarija, pravzaprav sredstev te izpovednosti (jezika, črte, barve, volumna, tonov), kakršne je izgladilo delo, ki je opravljeno in končano. In evforija bližine te dokončanosti je tista, ki tega duha opaja z mislijo, da je to obred prihodnosti. Nasprotno, ta duh je — tudi s tem — nepremakljivo in nepovratno zazrt v dejanja svoje preteklosti, zakaj ta je edina hrana njegove sedanjosti. Pesništvo, modrost, glasba, podoba, vse to je izgubilo ves svoj vznemirljivi čar in se izcimilo v suhe, brezosebne stroke. Ta kontinent, kolikor danes obstaja kot tak, obstaja zaradi moči njegove preteklosti. Mi nismo bili njeni aktivni, vidni soustvarjalci, pač pa bolj njeni posnemovalci, pri čemer nam je bil materin jezik edina priča in opora zavesti o naši drugačnosti. A tudi tedaj, ko je po naših največjih glasnikih spregovorila vsebina te drugačnosti in zadišala po svojskosti, se je naš duh le izjemoma dvignil nad odkrilje evropskih duhovnih tokov in šol, ki so s svojimi plimami in osekami ter fazami svojega razvoja vedno nadmočno posegale v našo rast in trgale našo kontinuiteto, naše izročilo, da se ni moglo osamosvojiti v svoj tok, v kakršnega se je osamosvojila, denimo, ruska literatura ali češka glasba. Tisto, kar nas je ohranjalo zgolj drugačne, je naša velika zmožnost za sprejemanje, vsrkavanje vsebine in izrazil močnejših po duhu, a ta zmožnost se je sprevrgla v inertnost, ki še danes obvladuje našo bit in duši našo izvirnost. Z enako podložniško vnemo, s kakršno smo se nekdaj predajali egocentrični miselnosti Evrope, se danes udeležujemo njenega padca in otročje nezrelo celo skušamo prekašati najbolj skrajnostne produkte in krče njene agonije. S to svojo inertnostjo smo dospeli na kritično točko, na kateri začenjamo postajati nesmisel sebi in drugim. Tu je razpotje, od koder lahko vodi nam- nikakršnim, k naši že pred desetletji začrtani zamisli o samoukinitvi, ali pa k nadaljevanju nas v kreacijo. Mi smo neodgovorni do darov, ki so nam dani; mi se jih bojimo prevzeti nase in okrilje objektivnejših ideologij nam nudi pred to odgovornostjo zatočišče, kakršnega smo si v globinah, ki se jih ne zavedamo, najbolj želeli. Slovenec zataji svoj dar prej kakor drugi, ker se tudi z njim čuti manjvrednega, kakor se čuti manj črednega, denimo, s svojim jezikom. Ni slučajno, da nasprotnik predvsem pri Slovencu nima pravice do tragike; nima torej pravice, da bi bil človek.* Za našo duhovno klimo sta še posebej značilna dva skrajnostna pojava: agresivna gostobesednost in hiper-produkcija samozvancev ter odmaknjenost in resignacija resnično poklicanih. Pa še ti slednji redkokdaj dobro vedo, za kaj so resnično poklicani za kaj pa niso, kdaj meje svojega daru prestopajo. Kadar Slovenec prihaja s čim na svetlo, navadno ne prihaja sam, v svojem imenu, temveč navadno vzide na ta način, da izvrši kakšen obred samodaritve, zakaj on ima vedno nekaj nad seboj. Nam se resničnost izvirno ne kaže v taki podobi, kot se kaže človeku Zahoda, to je na ta način, da hkrati ko uzre podobo, čuti njeno nepopolnost, kakor tudi navzočnost one druge, še nevidne strani. Kolikor mi ta način zrenja samo povzemamo, brez tistega velikega čuta za nepopolnost, čuta, ki je utemeljil zahodno kulturo, postajamo žrtve, s tem jemljemo nepopolno za popolno. Posledica tega je, da zvemo za ono drugo, nam nevidno stran stvari šele tedaj, ko nas ta s silo svoje navzočnosti uda-vimo naše zrenje nagiblje k veri v nujno celostnost (to- * Glej zapis Josipa Vidmarja Sub specie aeternitatis, Sodobnost, št. 3.1975. pravi slepe za ono prvo, najprej doživeto stran stvari. Iz-ri in nas bolečina, ki preplavi vse polje naše zavesti, na-talnost) stvari — v tem je naša moč in naša šibkost. Našo življenjsko vero naslanjamo na svoj značilni »čisti« idealizem, katerega prostornina je brez raznolikosti in tako rekoč enoznačne strukture. Zato se takrat, ko se nam ta vera podira, zatekamo v njeno obrnjeno stran, v njeno gladko zanikanje. Mi nimamo lastnega kralja Oidipusa, simbola moške vere v resničnost, ki je višja kot zgolj človeška; naš duh je ustvaril le simbole zlomljene moške vere in se resigni-rano zatekel k podobi čiste ženske svetnice ali h kultu matere. Toda, samo mi se spet lahko tako samotrpno ponižujemo s totalnim nihilističnim zanikanjem ženske vere in samo mi se lahko s tako malenkostno nestrpnostjo zoper njo in njeno premoč v nas nemočno in neprepričljivo bojujemo s podobami anti-Antigone, anti-Bogomile in drugimi še manj prepričljivimi liki vlačuge ali ženske-samice Podoba ženske v naši literaturi malokdaj doseže razsežnost prostranstva in tiste skrivnostne mnogoličnosti, značilne za velike stvaritve. Resnično močna je samo naša lirika. Zgodovina zadnjega četrtstoletja je jasno in nedvoumno, kot lastno degradacijo, zavrnila pot v enoličnost sveta in začela vabiti k stvarjenju njegove mnoge mnogoličnosti, v kateri tudi male dimenzije vse bolj dobivajo vrednost svojevrstne kvalitete s tem, da tvorijo ravnotežno nasprotje velikim, zakaj velike dimenzije s svojimi velikimi možnostmi vsebujejo sorazmerno temu velike nevarnosti. Soodvisnost, celostnost sveta se ne more zgraditi drugače kakor po načelih, ki povezujejo sleherni organizem v celoto višje vrste, a to je načelo soodvisnosti avtonomij, zakaj le-te so zmožne organske (odgovomost-ne) povezave. To vabilo je v tem trenutku še posebno namenjeno — JOŽKOTU * Stojan Ulica Ghega, 3 TRST ♦ Tel. 64-780 TRST In za prigrizek ? Plazza Ponterosso, 5 Zato se ni treba bat Tel. 62-537 tam visijo klobase in gnjat SPLOŠNA OPREMA KORŠIČ od obrtniških izkušenj v trgovinsko dejavnost • SERIJSKO POHIŠTVO • POHIŠTVO PO MERI • PREUREDITVE • POHIŠTVO ZA TERASE IN VRTOVE TRST, Ul. S. Cilino 38 (pri cerkvi sv. Ivana), tel. 54-390 Izšel je SLOVAR SLOVENSKEGA KNJIŽNEGA JEZIKA II. knjiga, od I do Na, cena Lih 17.000.- DobiLe ga v TRŽAŠKI KNJIGARNI Trst, ul. Sv. Frančiška 20 tel. 732487