----- 288----- Slovniške stvari. Književnik. časopis za jezik i poviest hrvatsku i srbsku i prirodne znanosti. Godina II. svezak L Ta časopis so letošnje „Novice" sicer že naznanile, vendar pa mi bodi dovoljeno, da nekoliko tanše o po- glavitih njegovih sestavkih govorim. Našim čitateljem bode tak posnetek sedaj morda tem zanimiviši, ker se enaki letopisi imajo tudi pri nas na Matičine stroške sestavljati i izdajati. Začnimo toraj ^književnikove" spise pregledovati! V prvi razpravi priobčuje dr. Ivan Crnči6 starine otoka Krka, po laški Veglia. Kdor je kedaj le prve tri strani Kopitarjevega ,,Glagolita Clozianus" prečital, v6, da je Krk imeniten za glagolsko pismenost. I v resnici, gosp. Crnčič nam razun manj zanimivih rimskih napisov i slovanskih spomenikov podaja po svojih mislih važen glagolski napis, kterega je posnel z nekega kamena v cerkvi sv. Lucije „u Draži Bašcanskoj." Ta spomenik je že zato imeniten, ker glagolskih napisov ni ravno premnogo i ker, kakor je znano, imajo napisi za razvitje i zgodovino jezika kakor podpora pa-leografii veliko vrednost. Skrben pretres i ocenjenje njegovo se ima v kratkem iz vestega peresa g. Jagica pričakovati. Ta sestavek pa nam kaže učeno, ali vendar okretno i narodni govorici skoz in skoz zvesto pero g. Crnčica, tako da je prava krasota citati ga. V drugi razpravi: ,,pjesnici hrvatski XVI. vieka" nadaljuje g. Kukuljevic bibliografije starih dubrovaških pesnikov, ki so pisali pred zlato dobo Gundulica ter opisuje njih življenje i spise, — delo jako zaslužno za slovstvopisce jugoslovenske. Enako važnost, nu za zgodovinarje, ima tretja razprava dr. Fr. Račk-ega: „ocjena starijih izvora za hrvatsku i srbsku poviest srednjega vieka", v kteri imenovani povestničar pretresuje domaČe leto — i zgodopisce XIV. vieka. Četrto razpravo: „o rodjenicah ili sudjenicah" je napisal našemu slovstvu že znani g. prof. M. Valjavec* Razun kratkega, pa jedrnatega i razvidnega posnetka vsega tega, kar je imenovani pisatelj sam v „narodnih pripoviedkah u i oko Varaždina" i v ,,Slavische Biblio-thek" priobčil ter po slovenskih listih razglasil ali našel, se primerja g. Valjavec imenovane bitnosti enakim prikaznim srbskega, nemškega, grškega i latinskega bas-noslovja, tako, da dobiš jasen pojem (begriff) tega zanimivega pretmeta. V peti razpravi: „Hrvati na izmaku XV. i na po-četku XVI. vieka" nas pelje gosp. Mesic v tiste burne čase nazaj , ko so se Hrvatje zdaj s Turkom, zdaj z ljudovlado sv. Marka bili, zdaj ogrskim, zdaj nemškim kraljem v pest prihajali, pak vendar vkljub tolikim zunanjim i notranjim nevarnostim samosvojnost ohranili. Gosp. pisatelj nam podaja živo sliko tadanjega plemstva hrvaškega i njegove navskrižne politike. Tudi o Slovencih zveš marsiktero iz tega mikavnega spisa. V šestem sestavku razvija gosp. Vatroslav Jagi6 „slovjensko jezikoslovje" z oziri na filologijo grško i nemško. Pisatelj nam kaže, koliko truda, časa i zmot je trebalo, dokler se ni prišlo na pravo pot, po kteri se imajo jezikove prikazni razlagati. Posebno poučno je to, kar g. Jagic o slovanskem jezikoslovju ruskega i „hrvatsko-srbskega" naroda piše. Premnogo stvari vsega prematranja vrednih je tu razloženih, i jaz ne morem dosti živo priporočiti tega sestavka našim jezikoslovcem, ker še, žalibože! tudi mi Slovenci dandanašnji po enakih tamnih potih blodimo, kakor nekdaj Rusi i Srbo-Hrvatje. Inako pa je ta spis jasno znamenje razširjene i vsestranske učenosti i bistroumnosti gospoda pisatelja. Jako ljubo bi nam bilo citati kmalu nadaljevanje tega predmeta, posebno o najnovejšem jeziko-slovstvu. Enak imenovanemu predmetu je, — da Veberovo obrano „o hrvatskem stihotvorstvu" kakor manj važno preskočim, — spisek našega g. Ivana Macuna: ,,razvi-tak slovenske slovnice." Gosp. pisatelj nam na drobno popisuje zdržek (inhalt) Bohoričeve prve slovenske slov- ----- 289 ----- niče, izisle izpod tiska 1584 leta pod naslovom: „Arc-ticae horulae successivae." Mi smo g. Macunu za to razpravo jako hvaležni, samo eno moramo reči, da je g. pisec Bohoriča preostro sodil. Naj se pomisli, kje je še bila takrat slovanska filologija i jezikoslovna znanost sploh! Enako pretresuje gosp. Macun prvega hrvaškega slovničarja Jerneja Kašiča delo: „Institutiones linguae illvrieae. Romae 1604", vendar je temu zaslužnemu možu nekoliko milostejši. Mi Slovenci bodemo našemu rojaku tudi za nadaljevanje tega sestavka jako hvaležni, ker so nam naše stare slovniške i slovstvene zadeve sploh vkljub Kopitarju i „Mittheilungen des hi-storischen Vereines fur Krain" vendar še premalo razjasnjene. Manjka našim zgodovinarjem višega, vseob-zirnega, tako rekoč evropskega stališča, s kterega bi to važno dobo naše zgodovine vredno narisali. V osmi razpravi: „Dosadanji napredak u prirodo-pisu" od Zivka Vukasovica se nam razlaga najnovejša znanost o človeškem telesu. Natanko se popisujejo še le za kakih 27 let znane stanice (cellulae), iz kterih se ves človeški ustroj (organizem) razvija. Naše naravoslovce obračam posebno na hrvaško tehnologijo tega predmeta. V ,,uzlazu na planine" od g. J. Torbarja se popisuje bod na Klek i Plišivico, dve izmed najviših (a ne