Monitor ISH (2012), XIV/1, 187-189
Kratek znanstveni prispevek Short scientific paper
prejeto: 24. 9. 2012, sprejeto: 30. 9. 2012
Nada Grošelj1
August Strindberg in naturalistična enodejanka: Samum
Kadar se je Augustu Strindbergu odpirala možnost uprizoritve, je znal pisati drame s presenetljivo hitrostjo in se prilagajati gledališki hiši in igralcem. V eseju "O moderni drami in modernem gledališču" (februar 1889) je resda grajal nekatere sočasne francoske dramatike, ker so pisali izrecno z mislijo na zvezdnike v glavnih vlogah, vendar je pri ustvarjanju za točno določeno gledališko hišo tudi sam upošteval njene možnosti, na primer velikost ansambla, prostorske možnosti in finance, vloge pa je pisal z mislijo na igralke iz svojega življenja - na svojo prvo ženo Siri von Essen in pozneje na tretjo ženo Harriet Bosse ter hčerko Greto.
Četrturne enodejanke Samum, svojega petega gledališkega besedila po Gospodični Juliji, Upnikih, Močnejši in Pariji, se je lotil proti koncu februarja 1889 in jo dokončal že 4. marca. Pri ustvarjanju je imel pred očmi svoje "Skandinavsko eksperimentalno gledališče" in njegovo glavno igralko, svojo tedanjo soprogo Siri. Za eksperimentalno gledališče so se mu zdele izrazito primerne kratke, preproste, epizodične enodejanke, ki so ustrezale majhni dvorani in omejenemu proračunu, obenem pa omogočale kar največjo psihološko intenzivnost. Kot v prejšnjih štirih delih tudi v Samumu gradi zanimanje zgolj na psihološkem dogajanju in razvija svojo stalno temo o medsebojnem boju dveh človeških umov, v katerem sugestije močnejšega uma tako močno vplivajo na šibkejšega, da posamezniku s šibkejšim umom grozita psihični zlom in celo fizična
1 Dr. Nada Grošelj je samostojna prevajalka. E-naslov: nada-marija.gro-selj@guest.arnes.si.
smrt. Podobno kot že v Pariji raziskuje abnormalna duševna stanja, zlasti učinke hipnoze in sugestije, in podobno kot v Pariji se pokloni pripovedni umetnosti ameriškega pisatelja Edgarja Allana Poeja, ki je nenavadne, grozljive dogodke seciral s prodornim sklepanjem in psihiatričnimi uvidi.
"Samum" iz naslova je arabsko ime za vrsto puščavskega viharja, ki je sicer kratkotrajen, a kljub temu smrtno nevaren zaradi svoje žgoče vročine, izsušujočega učinka in dušečih oblakov peska in prahu, ki jih nosi s sabo. Drama je postavljena v Alžirijo, kar po eni strani ustreza fascinaciji Strindbergove dobe z eksotiko in orienta-lizmom, po drugi strani pa ponuja aktualno iztočnico za dogajanje. Alžirijo so namreč v prvi polovici 19. stoletja zavzeli Francozi in v drugi polovici stoletja so med francoskimi osvajalci in arabskimi domačini divjali nenehni spopadi. Dogajanje je kratko: Arabka Biskra, željna maščevanja nad Francozi, sklene izkoristiti omotičnost in halucinacije, ki jih samum po navadi izzove pri francoskih vojakih. Francoskega poročnika, ki se med viharjem zateče k njej, z be-gajočim govorjenjem, glasbo in ventrilokvizmom kmalu pripravi do tega, da povsem izgubi glavo in verjame njenim sugestijam. Najprej ga prepriča, da je pesek v skodeli voda in da je ne more piti zato, ker je zbolel za steklino, nato pa preide k temam, s katerimi ga hoče pognati v samomor: njegova žena naj bi ga varala z njegovim prijateljem in njegov sinček naj bi bil umrl. Naposled mu celo zatrdi, da je že dolgo mrtev tudi sam, češ da so mu kot dezerterju odsekali glavo. Izčrpan od vročine in grozljivih fantazij Francoz nazadnje res umre.
V drugi polovici 19. stoletja so bili motivi eksotičnega orientalskega sveta na Švedskem zelo priljubljeni: v liriki sta jih opevala pesnika Carl Snoilsky in Verner von Heidenstam, jeseni 1889 je v Stockholmu potekal celo mednarodni orientalistični kongres. V nasprotju z lirskima pesnikoma pa Strindberga ni zanimala estetska
slikovitost tujega okolja, temveč ga je uporabil za ozadje psihološkega spopada, poejevske grozljivosti in ničejanske brezobzirnosti. Res je, da v upodobitvi značajev in prizorišča opazimo v Samumu nekaj očitnih stereotipov, saj je Strindberg to pot pisal o ljudeh, kakršnih ni poznal, in o okolju, o katerem je zgolj bral. Toda kot fanta-zmagorija o maščevanju je drama podobna "vročemu sunku vetra":2 njeno vzdušje je skrajno zgoščeno in sugestivno, jezik pa bolj retorično stiliziran, kot je pri Strindbergu običajno, zato se je izvedba igre izkazala za zelo zahtevno. Kot zanimivost lahko omenimo, da je glasbo, ki ima tu pomembno vlogo, zložil Strindberg sam.
Bibliografija
OLLEN, Gunnar (1982): Strindbergs dramatik, Sveriges radios forlag, Stockholm.
OLLEN, Gunnar, izd. in komentar (1984): Nio enaktare 1888-1892, August Strindbergs Samlade Verk, 33, Almqvist & Wiksell Forlag, Stockholm.
2 Ollen, 1982, 191.