DUHOVNI
PASTIR.
Izhaja vsak mesec. — Velja 4 gld. na leto.
Letnik XIII. V Ljubljani, marca 1896.	3. zvezek.
Tretja postna nedelja.
I. Skrivnosti iz Jezusovega trpljenja. — lil. Jezusova obsodba pri Kajfu.
Vsi so ga obsodili, da je smrti vreden.
Mark. 14, 64.
a)	Ko so bili Izraelci v babilonski sužnosti, živel je med njimi tudi mož po imenu Joakim. Imel je lepo premoženje s čednim vrtom: pri njem so se Judje radi zbirali ter razsojevali o mnogih zadevah svojega verskega in narodnega življenja. Ondi so nalašč izvoljeni sodniki razsojevali tudi tožbe in prepire. Zgodi se pa, da dva taka sodnika zalezujeta Joakimovo ženo, bogaboječo Suzano. Nekega dne se gre Suzana po navadi sprehajat na sadni vrt; tu priskočita skrita starca ter jo nagovarjata v greh. »Ako pa ne privoliš — pravita ji — bova zoper tebe pričala, da sva te zapazila v grehu.« V ti stiski Suzana zdihne, da rajše umrje, kakor pa bi grešila pred Gospodovim obličjem. — Hudobneža pa jo tožita pred ljudstvom ter pokličeta pred sodbo. Starca lažeta ter jo dolžita, da sta jo zapazila v hudem dejanju. Množica jima verjame, ker sta bila starašina in sodnika, ter Suzano obsodi k smrti. — Suzana nima druge priče svoje nedolžnosti nego Boga v nebesih; s solznimi očmi se obrne gori ter moli: »Večni Bog, ki poznaš skrito in veš vse, preden se zgodi; ti veš, da sta krivično pričala zoper mene.« Ko Suzano peljejo v smrt, obudi Gospod svetega Duha v Danijelu, ki stopivši med ljudstvo zavpije: »Nedolžen sem nad njeno krvijo ... Vrnite se k sodbi, zakaj sodnika sta krivo pričala zoper njo!« Ljudstvo se vrne in Danijel reče: »Odločite ju narazen, in ju bom zaslišal « Ko Danijel potem posamezno izprašuje starca, ki sta si v odgovorih nasprotovala, vsa množica spozna njuno laž. Danijel ju tako vjame v besedi in čez nju je bila izrečena smrtna obsodba. Nedolžna kri pa je bila oteta in Suzana (=» lilija) oproščena (Dan. 13.)
b)	Od tega dogodka pa se prestavimo v Jeruzalem, kjer se je vršila tudi znamenita sodba. Zadnjič smo zapustili Gospoda Jezusa Kristusa med grozno druhalijo, ki ga je v vrtu Getzemani vsled izdajstva Judeževega zvezala in potem vlekla v mesto pred sodbo. V duhu se znajdemo v sodišču Kajfa, ki je bil veliki duhoven tistega leta. Tudi tu stoji pred sodnikom nedolžnost, da, »lepa bela lilija«, Jezus najčistejši. Kakor zoper Suzano nastopile so krive priče zoper njega, njih izreki se ne vjemajo. Bo-li ga sodišče oprostilo? Ali bo tudi zdaj nastopil kak prerok Danijel, da bo rešil po krivem zatoženo nedolžnost? A sem v Kajfovo sodišče ni ga božjega sodnika, ni Danijela; tu stoječa lilija bo kmalu utrgana in poteptana; zakaj ?
Glejte! s smrtjo tega nedolžnega bode odrešen zadolženi svet, zato ni poslanca nebeškega v oprostitev. A čujte! Daši naš Gospod Jezus Kristus dopusti svojo obsodbo in ne prosi kot Suzana za božjo sodbo (in rešitev iz nebes), vendar kaže na to božjo sodbo z besedami: Odslej boste videli Sinu človelcovega sedeti na desnici božji in priti v oblakih neba (Mat. 26, 64.). In uprav Danijel, ki je rešil Suzano, prerokuje to vesoljno sodbo (o kateri tu govori Kristus), ko bo Kristus prišel kot Danijel, to je kot božji sodnik, da svojo krivično obsodbo odkrije pred vsem svetom. Da ob tej sodbi prejmemo milost, premišljujmo zdaj obsodbo Jezusovo pri Kajfu, in sicer: a) zarotenje velikega duhovna, b) slovesno spoznanje Jezusovo, c) njegovo smrtno obsodbo.
Podpiraj nas, o Gospod, s svojo milostjo, da premišljevanje obrodi sad v naših srcih.
I.	Stopimo v duhu v sodiščno dvorano Kajfove palače! Tam so se bili zbrali pismarji, starašine, duhovni, farizeji, krive priče, obilna množica. V pozni noči pripeljejo rabelji vjetega Jezusa, zvezanega in vklenjenega kakor hudodelnika. Tu se je združevalo veliko krivic, da bi pogubili Jezusa. Udje tega velikega zbora so že naprej na svet Kajfov sklenili, da mora Jezus umreti. Vsa obravnava ima na sebi pečat nepravilnosti in krivičnosti glede časa, namena in oblike. Po postavi sploh ni bilo dovoljeno po noči koga tožiti in obsoditi na življenje ali smrt. Namen vseh je bil že od začetka Jezusa umoriti. Oblika obravnave je zoper vsa pravila; kajti sodniki sami iščejo krivih prič, jih podkupijo in sprejmejo kriva pričevanja. V obrambo našega Gospoda Jezusa
Kristusa pa ne pripusta ne prič, ne zagovornikov. A vse zvijače zboru niso dale pravega vzroka, da bi vsaj na videz opravičeno mogli Jezusa obsoditi v smrt. Osobito pa se pričevanja niso vje-mala (Mark. 14, 56.). Celo navihani Kajfa, kateri je hotel vsaj po črki postave opravičiti svoje ravnanje, ni hotel na take prazne obtožbe naravnost izreči smrtne obsodbe. Zdaj pa on vstane kot veliki duhoven sam in obravnavi d& drugo lice; slovesna tihota nastane po dvorani in Kajfa zastavi pogledavši v Jezusa resnobno vprašanje: Zarotim te pri živem Bogu, da nam poveš, ali si ti Kristus, Sin božji ? To je pa, reči se sme, najvažnejši trenutek v trpljenju Kristusovem, vreden, da vse njegove okoliščine bolj natanko premislimo.
a)	Pred vsem si oglejmo Kaj fa, ko zastavi Kristusu Gospodu zarotilo. On pravi: Zarotim te pri živem Bogu! To se reče: Jae — kot glavar Izraelskega ljudstva, kot predsednik velikega zbora, kot najvišji sodnik in veliki duhovnik, jaz te ea-rotim, pozovem te k prisegi, k slovesnemu izreku, pri Bogu vsemogočnem, Gospodu nebes in zemlje, pri živem Bogu, ki živi in kraljuje vekomaj, pred čegar sodbo bomo vsi morali priti, da nam poveš, kdo si. — Zarotilno vprašanje se glasi: Ali si ti Kristus, Sin božji? To vprašanje je zdaj pač uradno zastavljeno, naravnost Zveličarju, ter določno meri na njegov Mesijev poklic. Pomen vprašanja je: Ali si ti tisti Kristus, maziljenec Božji, ki je bil v paradižu obljubljen, po prerokih napovedan, od ljudstev pričakovan ? Ali si ti Mesija, o katerem se bere v psalmu (109): Gospod je rekel mojemu Gospodu: vsedi se na mojo desno; moj Sin si ti, danes sem te rodil. Ali si to ? — Kakšno pozornost je moralo obuditi tako slovesno vprašanje med navzočimi! Saj Kajfa tu govori kot zastopnik vsega ljudstva. Vse, kar človeštvo išče in pričakuje, obsega ravno to vprašanje, katero je poprej že Janez Krstnik v drugi obliki zastavil Gospodu: Ali si ti tisti, ki ima priti, ali naj čakamo drugega? (Mat. 11, 3.)
Kdo, kristijani moji, ne spozna, da to vprašanje: Ali je Jezus Nazarenski res Mesija, Odrešenik in Zveličar človeštva? vse čase pretresa največje duhove ? Ali ni to vprašanje, ki je središče vseh verskih vprašanj? Ali se to vprašanje ne zastavlja tudi zdaj v 19. stoletju, ko se brezverstvo bori s pravo vero Jezusovo, bori za vlado s krščanstvom? Moč krščanstva obstoji le v tem, da je božja naprava, če pa brezbožniki zastavljajo tako vprašanje, kakor Kajfa — ne da bi verovali v Jezusa in živeli po njegovi sv. veri —
9*
ampak da bi ga v njegovi sv. Cerkvi obsodili, sme se reči, da bo Kajfu in velikemu zboru ob dnevu sodbe božje šlo, kakor vsakemu brezvernemu rodu.
b)	Zakaj pa stavi Kajfa v imenu zbora to slovesno zarotilo? Morda da bi vanj verovali? O, kaj še; potem bi pač ne bili že prej Jezusove smrti določili. Ali da bi preiskavali o njegovem Mesijskem poklicu? V tem slučaju bi bili morali poklicati tudi take priče, ki bi se zanj ugodno izrekle. Toda teh ni bilo pri sodišču. Nagibi ali razlogi tega vprašanja so drugačni. Glejte, ker priče niso nič dokazale, ker je Jezus molčal, hoteli so ga prisiliti h govorjenju, morali so imeti saj nekak razlog k sodbi in tega so zdaj iskali v njegovem izreku. Zato so zastavili t o vprašanje, katero je bilo pripravno, naj se že odgovori nanj z »da« ali »ne«, da se na njegovi podlagi izreče obsodba.
Ako zdaj Kristus odgovori: »Ne«, potem si nasprotuje, ker se je prej večkrat in očitno (Jan. 9, 37.) imenoval Sina božjega, da je on izšel iz Očeta, da je z Očetom istega bitja. Odgovori z »da«, spozna se Sinu božjega, potem se postavi poleg Očeta kot posebnega Boga, nasprotuje nauku o enojnosti (jedinstvu) božji vsaj v zmislu tedanjih Judov in ga zatožijo bogokletstva. To vprašanje je torej zlobna zvijača, je prekanjeno nastavljena past za Gospoda. — Tak zloben namen je imel Kajfa, a Bog je v svoji modrosti dopustil, da se je vprašanje uradno zastavilo Gospodu, naj ves svet zve, da je pred Kajfom stoječi Jezus res njegov jedino-rojeni, ljubljeni Sin; pa da je očitni odgovor bil tudi resni opomin sodišču, naj pomisli na večno pravico božjo. A tudi ta opomin je bil pri večini zastonj.
Tudi Kajfa je zadela pravica božja, ko se je tako dopolnila mera njegovih pregreh. On, ki si je bil čast včlikega duhovna pri Herodu kupil za denar, on, ki je najbolj divjal zoper Kristusa in s svojo zvijačo provzročil njegovo obsodbo, bil je kmalu potem po Ponciju Pdatu odstavljen od velikega duhovstva, satan ga je silno mučil, dokler si je v obupnosti sam zavdal smrt. Taka je plača za krivico.
c)	Ako premislimo prej imenovano zarotilo, vidimo, da se tu gre za prisego. Kajfa zahteva od Jezusa prisego in Jezus tudi priseže. Iz tega sledi, da ima gosposka pravico v važnih zadevah tirjati prisego. Prisega pa je preimenitno, versko, sveto dejanje. Prisegalec pokliče Boga samega za pričo, da je res, kar govori, tako gotovo, kakor živi Bog v nebesih, ki bo vse sodil. Kako pretresljiva je prisega! Od njene resničnosti ali neresničnosti
je odvisno zveličanje ali pogubljenje! Ali ni grozno, da se tudi prisega zlorabi? Kriva prisega kliče v nebo za maščevanje.
Med mnogimi zgledi samo naslednji: Pred 30 leti je stal v Kelmorajnu mož pred porotniki. Ko je bil prisegel, zavpije njegov nasprotnik: »Po krivem ste prisegli!« Mož gre nato po stopnicah v dvorano. Spodrsne mu, pade in si zlomi zatilnik. Ljudje to vidijo in zavzeti mrmrajo: »To je očitna kazen božja.«
Neki kramar, ki je bil po krivem prisegel, preživel je konec svojega življenja v blaznici. Že v ječi mu je otemnela pamet. Bivajoč v blaznici, dvigal je pred vsakim tri prste kvišku, s katerimi je bil namreč po krivem prisegel, na kar pa je začel jokati in divjati, da je bilo groza. Ljudje, ki so ga poznali, so rekli: »Nad tem človekom se vidi, kako Bog kaznuje tiste, ki prisegajo po krivem.«
Dragi kristijani! Imejte vedno resnico pred očmi, le o nji pričajte; varujte se rotenja in zaklinjanja, da vas ne zadene šiba božja. Posnemajte zgled Gospodov in si k srcu vzemite njegove besede: Vaše govorjenje naj bo: da, da, ne, ne; kar je čez, je od hudega (Mat. 5, 37.).
II.	Okrog polnoči je; navadno vse miruje in molči; tu v sodišču Kajfovem tudi ves zbor molči in pričakuje odgovora Jezusovega. In čujte! Zdaj povzdigne zvezani Jezus svoje obličje proti Kajfu in r e sn o-s 1 o v e s n o spregovori: Ti si rekel; — jas sem; povem vam pa, posihmal bote videli Sinu človekovega sedeti na desnici moči božje in priti v oblakih neba. (Mat. 26, 64. in Marka 14. 62.) Ta odgovor Gospodov razjasni hipoma ves položaj, kakor solnčni žarek temo, prežene to spoznanje judovstvu negotovost o Mesiju in paganstvu veliko zagonetko o izveličanju. Ni ga važnejega odgovora v vsem evangeliju. Pomislimo:
a) Ta odgovor pojasni ves nauk stare zaveze o Zveličarju. Preroki so opisovali Mesijo v dvojni podobi, kot ponižnega hlapca Božjega, pa kot zmagoslavnega sodnika in kralja. (Izaija 52, 53.-53, 3.—63, 1.) Zdaj stoji on pred Judi v podobi ponižanega hlapca, zvezan kot kak hudodelec in v tej podobi ga nočejo spoznati. Zato pa jih takoj opozori na svojo drugo podobo, ko bo svojo moč razodeval čez Izrael kot sodnik in kralj. Pravi namreč: Povem vam: posihmal bote videli Sinu človekovega sedeti na desnici moči božje in priti v oblakih neba. Zveličar hoče reči: Ti, Kajfa, si me slovesno pozval z zaro-tilom, naj povem, kdo sem; in jaz zdaj pod prisego spoznam pri živem Bogu, da sem Kristus, Sin božji — in sicer v hlapčevi po-

dobi, kakor so Mesijo napovedali preroki. Ker pa vi mene zdaj za-vržete v tej podobi, videli me bote posihmal le še v podobi sodnika v oblakih neba, pred katerim se morajo priklanjati vsa bitja.
To spoznanje Jezusovo je tako veličastno in nedvomljivo, da bi bilo moralo sodnikom odpreti oči, ako bi ne bili vsled predsodkov in sovraštva tako zaslepljeni.
b) Kaj je obseg Jezusovega spoznanja? Dvojno: Jezusje Sin božji in sodnik sveta. Kajfa je vprašal: Ali si ti Sin božji? In Gospod zagotovi pod prisego svoje božanstvo. — čuj to spoznanje: Jaz sem! Tako govori Kristus pred prvim sodnikom Izraelskim, ki ga roti pri živem Bogu, tako pred vsem zborom, tako pred vsem svetom. Tako govori zdaj že 19 stoletij po vsej zgodovini: Jaz sem Sin božji. Silna moč tega izreka božjega je premagala tristoletno preganjanje kristijanov. Zgodovina spričuje, da se je ravno to spoznanje: Kristus je Sin božji — razlegalo pred paganskimi sodišči in slednjič premagalo malikovalstvo. To spoznanje se je glasilo iz ust sv. vojakov, n. pr. sv. Boštijana, Kasijana, Florijana, Mavricija in tovarišev, — iz ust svetih žen, kakor Felicite, Perpetuve, Simforoze, — iz ust svetih devic Agate, Cecilije, Julijane, Neže in iz ust svetih otrok, kakor Vida, Emerencijane.
Med preganjanjem kristijanov za cesarja Hadrijana je 1. 138 neki Getulij, učen in premožen kristijan, v svoji hiši v Sabini blizo Rima zbiral ubežnike, jih preživljal in podučeval v krščanstvu. Ko se to Hadrijanu sporoči, zapove svojemu namestniku Cerealiju, naj ondi zbrane vjame ter pripelje v Rim. Cerealij najde Getulija ravno, ko je podučeval poslušno množico, ter ga srdito nagovori: »Ali niste slišali postav, ki jih je dal cesar?« Getulij mirno odgovori: »Čuli smo postave; ali zavoljo teh ne moremo Najmogočnejemu postati nezvesti. Mogočneji nego Hadrijan pa je Sin božji.« »Kaj je s tem Sinom božjim, — odvrne Cerealij — ki ga vi tako povzdigujete? Na katerih znamenjih se spozna, daje on Sin božji?« Getulij pa dd: »Njemu, ki obuja mrtve, razsvitljuje slepe, obvlada viharje, s suho nogo hodi po morju in je vstal od mrtvih, njemu ne bi verjeli?« Cerealij posluša, milost nebeška prešine tudi njega, čez nekaj časa se d& krstiti ter je tudi on spoznovalec Jezusa, Sinu božjega.
In zares: božanstvo Jezusovo je središče našega zveličanja. — Ako Kristus ni Bog, potem nas ni odrešil; ako ni Bog, potem je pred Kajfom neresnično govoril; ako ni Bog, potem je njegov nauk le človeški nauk. Ce pa je Bog, če je resnico govoril pred Kajfom, če je res, da je neštevilno mu-
čencev sleherne starosti in vseh stanov zanj prelilo svojo kri — potem je le pri njem resnica, življenje, zveličanje in ni ga drugega imena pod nebom, v katerem bi se mogli zveličati, nego ime Jezus; potem je naša dolžnost brezpogojno poprijeti se njegovega uka in ubogati njegovo sv. cerkev. Ravno ta temeljni nauk pa je tudi dandanes sredotočje, okoli katerega se suče ves boj razburjenh duhov, kateri nočejo nositi sladkega jarma Gospodovega in njegovega bremena. Ta nauk je vogelni kamen vsega krščanstva, zato se brezverci in brezbožneži najbolj zaletavajo vanj, da bi ga odkršili in podrli vse poslopje, a zgodilo se jim bo, kakor vsem nasprotnikom Jezusovim: da kdor se spodtakne nad tem ka-menom, se razbije, na kogar pa kamen pade, ga bode strl, (Mat. 21.44.) kakor spričuje tudi nadaljna beseda Jezusova pred Kajfom kažoča ga kot bodočega Sodnika živih in mrtvih.
Mej rabeljni pred Kajfom stoječi Jezus se imenuje sodnika vesoljnega človeštva, pred čegar sodnim stolom, ko pride v oblakih neba, se bodo morali prikazati vsi brez razločka. Iz tega pristavka, da je ravno ta Sin božji tudi prihodnji sodnik, moralo bi bilo sodišče spoznati, da bo kedaj pred tem zatožencem odgovor dajalo za svoje sedanje ravnanje, da ga ta božji Sodnik lahko kaznuje pri tej priči. Toda zlobnost ne trepeče, je zaslepljena, trdovratna, dokler res pride pravična sodba čez njo.
S tem zavrženjem Jezusa kot Mesije v sodišču Kajfovem se je začela tudi sodba Jezusova nad Judi. Kmalu potem so gledali, kako se spolnuje prerokba Gospodova glede sv. mesta in tempeljna. Razdejanje Jeruzalema, razkropljenje med vsa ljudstva, njih sprijenost med narodi, njih trdovratnost ... so le posamezne kazni te sodbe in nekako predpodoba poslednje sodbe.
Mi pa, kristijani, vemo, kdo stoji tu zvezan pred Kajfom. To je naš Bog in prihodnji sodnik. O bojmo se njegove sodbe, zato spolnujmo njegove zapovedi; spokorimo se za svoje grehe, da bomo mogli obstati na sodbi.
III.	Kaj je sledilo na odgovor Jezusov ? človeško sodišče izreče potem smrtno obsodbo čez Sinu božjega. Potrdile so se besede sv. evangelista Janeza (1. 11.): da je Jezus prišel v svojo lastnino, a njegovi ga niso sprejeli. Sv. Matevž (26. 65. 66.) o tem piše: Tedaj (po slovesnem spoznanju Jezusovem) je veliki duhoven raztrgal svoja oblačila rekoč: Preklinjal je Boga; kaj potrebujemo še prič ? Glejte, zdaj ste slišali bogokletstvo. Kaj
se vam zdi ? Oni pa so odgovorili in rekli: Smrti je vreden. Tudi te okoliščine so znamenite.
a)	Komaj je Kristus odgovoril s sveto resnobo, zagrabi Kajfa rob svojega rudečega oblačila, prereže ga in razčesne z vriščem od jednega konca do drugega. To njegovo ravnanje je bilo nepostavno (III. Mojz. 21, 10.) v sodišču. A kaj se on meni za to; s tem je hotel pretresljiv utis napraviti na člane velikega zbora v pogubo Jezusovo. Kako je moralo Jezusa v srce boleti to ravnanje svetohlinskega Kajfa, ki je bilo v resnici le bogokletstvo ! A s pretrganjem oblačila je postal Kajfa tudi zoper svojo namero nekak prerok. Raztrgal je svoja oblačila — piše sv. Jeronim — v znamenje, da so Judje zgubili čast duhovstva. Veliko duhovstvo je s tem dnevom nehalo, zato se je čez nekaj ur potem zagrinjalo v tempelju pred presvetim pretrgalo od vrha do tal. Shodnica judovska neha biti cerkev Božja; namesto stolice Mojzesove (= učenikov Mojzesove postave) stopi stolica sv. Petra. Tudi judovsko ljudstvo si zdaj po svojem duhovskem poglavarju govori obsodbo, in ta obred kaže, da bo Izrael od zdaj raztrgan, razdeljen, vržen mej druge narode, ker je sam zavrgel svojega Gospoda in Kralja.
b)	Kako govori Kajfa? Kaj se vam zdi? kliče zdaj sodnikom ; ste z menoj jednih mislij ? Boga je preklinjal, kaj potrebujemo še prič ? Hinavec! Saj še nobena priča dozdaj ni povedala kaj verodostojnega in zanesljivega! Zdaj članom velikega zbora obsodbo skoro na jezik položi: »Glejte, zdaj ste slišali bogokletstvo.« Nato pa je bila po Mojzesovi postavi odločena smrtna kazen, kakor se bere (III. Mojz. 24, 16.): Kdor preklinja Gospodovo ime, naj smrti umrje. Kaj je bilo tedaj druzega pričakovati, nego da bodo soglasno pritrdili velikemu duhovnu, saj so itak pred štirinajstimi dnevi že brez obravnave sklenili Jezusovo smrt. Hinavci so hoteli slišati le še tak odgovor iz njegovih ust, da so to zaznamovali kot bogokletstvo in na podlagi tega palico zlomili nad njim.
c)	Na ogovor Kajfov pa so člani sodništva rekli: Smrti je vreden! Tako govore krvoločniki. Spolnjena je zdaj beseda, ki jo je nekdaj Mojzes govoril Izraelu: Življenje bo plavalo pred tvojimi očmi, in ti sam ne boš poznal svojega življenja. Življenje je res stalo pred Izraelovimi očmi, govorilo je pred sodniki, a Izrael zdaj zavrže življenje, obsodi k smrti svojega Mesijo — a s tem izreče tudi čez sebe obsodbo in zavrženje za vse čase.
Ali v teh besedah: »Smrti je vreden« — je še druga skrivnost. Zakaj neki sprejme Jezus tako mirno in
potrpežljivo smrtno obsodbo? Zakaj se ne zagovarja, zakaj ne pritoži dalje? Sovražniki njegovi ga imenujejo smrti vrednega in on to prizna ter molči. — Da, on je smrti vreden; ne sicer kakor bi bil Boga preklinjal, ker se je po krivem imenoval Sinu božjega, nego zato, ker je on prostovoljni, z grehi vsega človeštva obloženi Odrešenik. On je smrti vreden, ker so grešniki smrti vredni; in on je namestnik in porok za vse grešnike.
Tako sprejme Kristus smrtno obsodbo, da nas reši duhovne smrti pregrehe in večne smrti pogubljenja.
Ta smrtna obsodba je bila kmalu potem izvršena nad Jezusom, našim Odrešenikom; a tudi nad pravim hudodelcem, katerega človek nosi v svoji notranjosti, in kateri je 'vzrok Jezusove smrti, izvršiti se mora prej ali slej smrtna obsodba. In današnje premišljevanje naj nas podpira v tem sklepu: Tisti stari človek v naši notranjosti, tisti grešni Adam, tisti zaničevalec Božji, tisti oboževalec samega sebe, tisti suženj mes& in pekla, tisti jetnik sedem naglavnih grehov — — ta mora umreti, kajti on je smrti vreden.
Mi ubogi grešniki spoznamo, da si se ti, o mili Jezus, dal k smrti obsoditi zato, da bi mogli mi premagati in sleči tega starega človeka. Dodeli nam po svojem bridkem trpljenju neprecenljivo milost, da popolnoma uničimo in pokončamo vse stare strasti in pregrešna nagnjenja, že zdaj, v tem postnem času. — Pretrgajmo — ne, kakor Kajfa, svojih oblačil, ampak svoja srca — tako nam kliče prerok Gospodov (Joel. 2.) in spreobrnimo se le Gospodu svojemu Bogu; služimo le njemu, da nam ne bo treba, ko pride smrt, trepetati pred njim, vsegavednim sodnikom, ampak da milost najdemo pred njegovim obličjem. Amen. a. Žlogar.
2. Dolžnosti starišev do otrdk. — VII. Stariši, kaznujte svoje otroke, pa kedaj!
In poslednje tistega človeka je hujše kakor prvo.	Luk. 11, 26.
Pripeljal je nekikrat prežaljen oče k apostolom svojega sina, ki je imel nečistega, gluhega in mutastega duha. Poprosil je apostole, naj bi ga izgnali. Toda niso ga zmogli, četudi so poskušali.

Nečisti duh je metal mladeniča, da se je penil in škripal z zobmi. Pobitega srca gre oče od apostolov k Jezusu, od učencev k Učeniku, da ga on izžene. In Jezus kar zapove nečistemu duhu, naj gre iz njega; ta zavpije, mladeniča silno strese, da kakor mrtev pade na tla, in gre iz njega. Jezus prime mladeniča za roko in ga vzdigne, in on vstane. »Zakaj«, vprašali bi, »pa apostoli niso mogli izgnati hudobnega duha iz tega mladeniča?« Razun tega, da je Jezus rekel učencem: Ta rod se ne more z ničemur izgnati, kakor z molitvijo in postom, razun tega, pravim, je iskati vzroka še nekje drugje. Jezus je namreč vprašal očeta: Koliko časa je, kar se sinu to prigoduje? On pa je rekel: Z mladega. Glejte nadaljni vzrok, zakaj apostoli niso zmogli tega duha! Z mladega je že bilo, preveč je bilo že vse zastarano, preveč je hudi duh bil že takorekoč zajeden v sina, zato ga je mogla le naravnost božja moč izgnati. (Mark. 9.)
Današnji evangelij nam govori o drugem takem revežu, ki mu je hudobni duh vzel govorico. Potem pa Jezus v današnjem evangeliju pove še sam, kako grozna nesreča se more pripetiti človeku, ki je imel nečistega duha, in je bil izgnan, pa se je zopet vrnil, vrnil v dušo, ki je bila brez milosti in čednosti, torej zanj kakor nalašč pripravljena. Tedaj gre in si privzame sedem drugih duhov, hujših kot on, in gredo vanjo in prebivajo tam. In poslednje tistega človeka je hujše, kakor prvo. Tako strašno nezgodo pripelje za seboj povračljivi greh, iz katerega se zleže grešna navada, in novo spreobrnenje je skoraj nemogoče pri takem nesrečnežu.
Večkrat sem vam že omenil, kako so otroci nagnjeni k hudemu, opomnil sem vas tudi, kako je treba to hudo zatirati že zgodaj, da hudobija ne zraste prevelika. Naznanil sem vam bil zadnjo adventno nedeljo nekatere dobre pomočke zato, namreč, da znate otroke prav krščansko opominjati ter podučevati in da jim znate prav zapovedovati. Danes pa vam naznanim še posebno sredstvo pri vzgoji, namreč kaznovanje. O tem vam govorim obširnejše in sicer zato, da se ne poreče kedaj o vaših otrocih, da so že »z mladega« tako hudobni, ali da se ne spolni nad njimi evangelijska beseda : in poslednje tistega človeka je hujše, kakor prvo, to se pravi: ko bi bili stariši otroke primerno in prav kaznovali, ne bili bi prvi pregreški imeli tako strašnih nasledkov. Podučim vas danes: I. Zakaj kaznujte otroke? II. kedaj jihkaznujte? ____________________________
če govorim o kaznovanju, moramo se najprej porazumeti, kaj s e vse prišteva med kazni za otroke. Sem ne spada samo telesno tepenje, ampak sploh vse, kar na otroka naredi občutljiv,
bolesten vtis, in je pripravno, da ga poboljša. Semkaj spadajo vsi resnobni pogledi, vse karajoče besede, svarila, lepa in osorna, več ali manj hudo žuganje; kazen je tudi, če se otroku odtegne kaka vnanja dobrota. Tem se pridružijo kazni, katere ne zadenejo samo srca, ampak tudi telo, n. pr. če se otrok zapre v domači zapor, če se mu tu pa tam odtegne kaka jed, ali da ne sme skupno jesti z drugimi, ali da mora na tleh sedeti, ali da ne sme boljšega oblačila obleči, ali kam iti. Zadnja kazen je tepenje ali sploh kaka telesna kazen, ki otroku ne škoduje na zdravju ali življenju.
I.	Take in jednake kazni pa zahteva 1. blagor vaših otrok in 2. vaš lastni blagor.
1. Le malo ljudij je, ki bi celo življenje ne potrebovali zdravil; večina ljudij mora tu pa tam ali še večkrat zavžiti kako zdravilo. Ko bi bili svojeglavni, in ko bi ne hoteli zdravil, sponeslo bi se jim to kaj slabo, še življenje bi bilo v nevarnosti. Kakor je ljudem sploh zdravilo potrebno, tako potrebna je otrokom kazen, ker imajo vsakovrstne nezdrave tvarine, to je huda nagnenja v sebi. To so dušne bolezni, ki morejo provzročiti eel6 dušno smrt.
Ako otroci sprevidijo, da so za vsak prestopek kaj kaznovani, pazijo potem bolj nase ter se varujejo starih napak. In tudi, ko bi se nekaterekrati povrnili stari pregreški, mogli bi se polagoma odpraviti s ponovljeno in poojstreno kaznijo, ker bi kazen ne pustila, da bi se otrokom hudo v srcu vkoreninilo. To pa je za prihodnje življenje otrokovo največjega pomena, če je brez hudih strastij in grešnih navad. Menj ima tak človek skušnjav in lažje se drži čednosti. Zato je velika sreča za otroke, ako imajo ojstre stariše, ki ne pregledujejo otrokom napak. Kolikokrat se sliši take otroke, ko odrastejo, hvaležno reči: »Imeli smo očeta in mater, ki sta bila zelo ojstra in trda z nami in nista trpela nič napačnega pri nas; to je bila naša največja sreča, zato jim bomo hvaležni svoje žive dni.«
Kjer pa Btariši otrokom vse pregledajo, tam je kakor na njivi, kjer bolj poganja plevel, kakor dobro seme. Hude strasti se ukoreninijo v takem srcu, mali prestopki se povečajo polagoma v velike grehe. Kralj David je Absalonu preveč gledal skozi prste, in umrl je ta kot bratomorec in puntar. Duhovnik lleli ni nikoli svojih sinov Ofnija in Fineza kaznoval resnobno, in bila sta od dne do dne brezbožnejša, dokler ni prekipela mera njunih pregreh, in padla sta oba v vojski. Sicer pa to potrjuje tudi vsakdanja skušnja. Kjer ni domačega strahu, tam tudi ni strahu božjega in ne strahu pred ljudmi.
Kako zaslepljeni so pač taki stariši, kateri v svoji napačni ljubezni kar ne morejo kaznovati porednega paglovca, in se še jeze nad drugimi, ako se predrznejo njihovega ljubčka grajati! Taki stariši pehajo sami svoje otroke v časno in večno nesrečo.
Kaj nam pripoveduje zgodovina groznega o amonitskih materah? Svoje lastne otroke so jemale z naročja ter pokladale maliku Molohu na razbeljene železne roke, meneč, da je tako sežgano revše najljubši dar njihovemu namišljenemu bogu. Pa rečem vam, da še bolj neusmiljeno ravnajo tisti stariši s svojimi otroci, kateri jim vse napake in prestopke pregledajo. Zakaj taki stariši oropajo svoje otroke milosti božje ter oddajo po Jezusovi Krvi odkupljene, neumrjoče duše — satanu. V peklenskem ognju bodo, kakor trdi sv. Ciprijan, taki otroci vekomaj ponavljali grozne besede: Nismo se sami pogubili; slepota naših starišev, ki nas ni pustila kaznovati, ta nas je pogubila. Sv. pismo v knjigi pregovorov (13, 24) pravi: Komur se šibe škoda zdi, sovraži svojega sina; kdor ga pa ljubi, vedno ga strahuje. Dalje svari sv. Duh (Preg. 23, 13. 14.): Ne odteguj otroku krotitve, zakaj če ga s šibo udariš, we bo umrl. Ti ga boš udaril s šibo, njegovo dušo pa boš rešil pekla.
Krščanski stariši! Dobro vem, da srčno želite imeti otroke časno in večno srečne. Ker pa se ta želja brez potrebne ojstrosti nikakor ne more spolniti, zatorej jo tudi kažite, kolikor vam veleva krščanska dolžnost in zdrava pamet. Star domači pregovor veli: »Šiba novo mašo poje.« To je vendar dovolj pohvale šibi, telesnim kaznim; pregovori pa so nastali iz ponavljanih dogodkov in neovržnih resnic iz vsakdanje skušnje.
Rajni Slomšek pišejo v »Drobtinicah« o očetu Abrahamu, slovečem pridigarju na Dunaju, ki je pripovedujoč o drevju, da si je v starodavnih časih volilo kralja, tako-le rekel: »Ako bi meni drevje reklo izvoliti kralja, jaz bi jim vedel pravo kraljico poiskati: Brezo. Brezovka zna čudno modro kraljevati, posebno pri otrocih. Kjer pri otroški vzgoji šibe ni, tudi pokorščine ni, brez pokorščine pa zrastejo le rogati otroci, vsi bolni na duši, katerih bolezni ozdravi le brezovo olje. Zato je breza bela, da se tudi v mraku precej vidi.«
2.	Ali naj vam tedaj še na dolgo in široko razkladam, kako je tudi v vaš lastni blagor, ako veste svoje otroke prav strahovati? Saj je to razvidno na prvi pogled. Dobri, ukročeni otroci so starišem tolažba in veselje, poredneži pa jim življenje grene, in kolikor bolj odraščajo, toliko več žalosti napravljajo starišem. Zato pravi modri Sirah (30, 9.): Le gladi sina, in on te bo imel v strahu; le igraj se ž njim, in žalil te bo.
Bere se v življenju starih puščavnikov, da je nekdo izmed njih stanoval v votlem drevesu, okrog in okrog pa so moleli žeblji, noži in drugo ojstro orodje proti njemu tako, da se kar ni smel ganiti, če je hotel, da se ne rani in ne obreže. Prostovoljno se je sv. mož pokoril v tej nevarno oboroženi ječi. Koga naj primerjam s tem puščavnikom? Tiste stariše, kateri svojim otrokom vse nerodnosti pregledajo, ne pa, da bi jih kaznovali. Tudi o njih velja beseda svetopisemska (4. Mojz. 33, 55.): Bodo vam ko trnje v očeh in ko sulice v straneh. Kolikor ste vi sedaj premehki s svojimi otroci, toliko in še bolj bodo potem oni z vami pretrdi, bodeči trni vse življenje, in prezgodaj pojdete v grob.
Toda gorje na tem svetu z vašo prezgodnjo smrtjo še ni končano, ampak seže še v večnost. Ali mar ne zavrača vsak krivde na vrtnarja, če je vrt zaraščen s plevelom? In komu pripiše Bog krivdo, če vaši otroci postanejo brezbožni? Pač ne nikomur drugemu kot vam, ki imate pravico in dolžnost s kaznijo odpravljati napake svojim otrokom.
Božja pravica nad takimi zanikrnimi stariši se je skazala nad Helijem. Bil je ta mož pošten in pravičen, vsaj za svojo osebo. Vendar pa je konec njegovega življenja silno žalosten. Izvedevši, da je izgubljena vojska, zajeta sveta skrinja, da sta pobita oba sinova, pade znak raz stol, zlomi si tilnik in umrje. In duša njegova je po mnenju skoraj vseh cerkvenih učenikov pogubljena vekomaj. Kako pa se je mogel Heli, sicer pravičen mož, pogubiti? Odgovarja nam sv. Janez Zlatoust: »Pogubljen je zaradi sinov; ko bi jih bil namreč moral ojstreje strahovati, opominjal jih je samo z mehkimi besedami.«
Spoznajte na tem žalostnem zgledu, krščanski stariši, kolika odgovornost vas čaka tudi zaradi izreje vaših otrok. Bodite vi sami še tako dobri kristijani, toda grehi vaših otrok vas morejo pogubiti, kolikor ste jih vi zakrivili. Svojim otrokom in sebi koristite za ta in oni svet, ako jih strahujete. V knjigi pregovorov govori sv. Duh (29, 15.): Šiba in svaritev podelujeta modrost; deček pa, ki je svoji volji prepuščen, dela sramoto svoji materi. Da pa jih boste strahovali primerno, podučim vas v
II. delu še o tem, kedaj kaznujte svoje otroke.
S kaznimi začnite že zgodaj, ne kaznujte navadno kar v prvi jezi in ne brez prejšnjega kratkega opomina. Le potem bo kazen primerna in vspešna.
1. Nekateri otroci kažejo že prav zgodaj svoje hudo nagnjenje. Take je treba tudi že zgodaj strahovati. Najprej se pokažejo svoje-
glavne in trmaste, četudi še ne vedo, da je to pregrešno. Precej je treba kazni, da trma ne zraste ž njimi kvišku. Pravi čas, ko nastopi za stariše dolžnost, da otroke hujše strahujejo, pa je tisti, kadar že ve otrok razločevati med dobrim in hudim. Ako stariši nočejo sedaj že kaznovati svojih porednih otrok, poreko jim nekoliko odrastli: »Strahovati se že ne pustim; sem že prevelik za to.« Upogibajte torej zgodaj njih tilnik, da vas bodo ubogali kar na prvo besedo. Sveti Duh veleva: Imaš sinove? uči jih in pripoguj jih e mladega. (Sir. 7, 25.)
2.	Vendar jih precej v prvi jezi ne kaže kaznovati. V prvi jezi bi utegnili pri vzgoji več škodovati kakor koristiti, ker mogli bi jih tudi telesno kaj pohabiti.
V Ameriki nekje je vstal v hiši nekega kmeta prepir. Mož vrže med prepirom ženo iz hiše in potem še 13 letnega otroka. Za nekaj časa najdejo otroka mrtvega zunaj hiše, in sedaj mož in žena žalostna zvračujeta dogodek drug na drugega.
Ko se otrok kaj pregreši, v tistem trenutku je njegov um še otemnjen in v srcu kraljuje še strast. Zato počakajte rajše nekoliko s kaznijo, razen če bi vas okoliščine silile, kaznovati na mestu. V tem času otrok spozna napako in strast se mu poleže, vi pa se med tem nekoliko pomirite, da zberete duha.
Temu bi morda kak oče ugovarjal, češ, ako me mine jeza, tudi ne kaznujem več. Toda to je čisto napačno. Jeziti se in kaznovati sta dve različni reči in ni, da bi morale spadati skupaj. Glejte, Bog se nikoli ne jezi, ker strasti ni v njem, in vendar kaznuje, kaznuje časno in večno. Tudi gosposka kaznuje in to navadno brez jeze. Zakaj pa bi vi ne mogli kaznovati brez jeze? če je kazen otrokom zdravilo, zakaj naj bi se jezili pri tem ? Ali se mar zdravnik jezi, ko d& bolniku zdravilo ali mu mora celo odrezati kak ud ali ga žgati? Če otrok vidi, da je kaznovan v hudi jezi, misli si: »Moji stariši mo ne kaznujejo toliko zato, ker sem so pregrešil, ampak ker so jezni.« Nasproti pa si pri mirni kazni otrok pravi: »Moji stariši so tako mirni, in vendar me kaznujejo tako občutljivo; moral sem se pač hudo pregrešiti, sicer bi se me gotovo ne bili lotili; hočem se torej v prihodnje varovati te napake.«
3.	Navadno je tudi prav dobro, dati pred kaznijo otroku kratke pa krepke opomine. Sama kazen ne poboljša otroka, in tudi ne, ko bi bila tako pogostna kot vsakdanji kruh. Poboljša so otrok, ako spozna svojo napako. Otroci imajo malo
razuma in ne mislijo, da se tako hudo pregreše, kakor se včasih v resnici vidi. Malo more torej pomagati kazen brez poduka. Morda se jim bo zdela kazen celo krivična, in ko se jim ne bo bati kazni, povrnili se bodo zopet v prejšnje grehe.
Kako napačno ravnajo torej tisti stariši, ki menijo, da je že vse opravljeno, ako otroka dobro ozmerjajo, morda še okolnejo, potem pa precej s ploho udarcev nanj. Klel vi n e nad otroci se je še cel6 treba varovati.
Sv. Avguštin pripoveduje o neki vdovi, ki so jo njeni deseteri otroci vedno le dražili in vsak dan hudo žalili, da jih je preklela rekoč: »Kakor vi ne daste meni miru, tako ga tudi vi ne imejte!« Groza! Kakor od strele zadeti se začno vsi strašno tresti. Vsi so v tujini storili žalosten konec razun dveh, ki sta dobila zdravje na grobu sv. Štefana, prvega mučenca.
Nekemu očetu je sin napravljal silne težave. Oče ga ozmerja rekoč: »Zgubi se mi iz hiše, ti peklenski sin, najrajši bi videl, da se ne vrneš več živ!« Pobitega srca gre sin iz očetove hiše. Še tisti večer se spre z nekom, ki ga zabode do smrti. Mrtvega prineso domov v največjo žalost neprevidnega očeta.
Neka mati je imela dva tako hudobna sinova, da sta jo cel6 tepla. Ona ju prekolne, naj ju obsede peklenski satan, in zgodilo se je. Rešena sta bila šele na grobu sv. Cenobija.
Pa dovolj o kletvini starišev. Zapomnite si besede Sirahove (3, 11.): Očetov blagoslov utrjuje otrokom hiše, materina kletev pa jih do tal podira.
Kaznujoč otroke učite se naravnost od Boga. Namenjen Adama in Evo kaznovati, pokliče ju najprej pred-so in jima očita storjeni greh; na ta način ju privede, da spoznata svoj greh, in iz tega se jima zbudi kesanje. Šele zdaj nastopi kazen; in to kazen sprejmeta voljno ter se resnično poboljšata in slednjič spokorita.
Treba je otroke navaditi, da se poboljšajo več zavoljo Boga, kakor zaradi kazni.
Nekaj važnega imam še pripomniti. Precej po kazni se otroku ne smete prilizovati. Stariši, kateri kaznovane otroke skušajo potem potolažiti z darili in obljubami, podobni so zidarju, ki bi z levico podrl, kar je sezidal z desnico, podobni so človeku, kateri vodo v posodo vliva in izliva iz nje. Zlasti je nevarnost v tem oziru pri materah, ker se nekatere iz napačne ljubezni za otroka potegnejo proti očetu in so rajše same z očetom sprte po več dnij potem, ko je bil njihov ljubljenec kaznovan. Dobro si zapomnite pravilo : »Nikdar se ne sme mati vpričo otroka potegniti zanj proti očetu, in nikdar so ne sme oče vpričo otroka potegniti zanj zoper mater. Tisti
tako imenovani »sckrljani« otroci se nikoli niso bili kaj prida ne za-se, ne za stariše, ne za sosesko, ne za cerkev. Taka materina ljubezen je slepa in spleta šibo sama sebi. Materi se poprej otrok smili, otroku se pa pozneje mati ne.
V žalostnem delu sv. rožnega venca se glasi tretji pristavek: Ker je lil za nas s trnjem kronan. Sv. Matevž (27, 29. 30.) nam to strašno muko popisuje tako-le: In so spletli krono iz trnja in so mu jo na glavo dejali in trst v njegovo desnico, in so predenj poklekovali in ga zasramovali rekoč: Zdrav bodi, kralj judovski! In so vanj pljuvali in trst jemali in ga tolkli po glavi. Sv. Janez (19, 3.) piše: In so mu jih za uho dajali. Grozno krivico so delali s tem vojaki presveti glavi najnedolžnejšega bitja, kar jih je kedaj nosil svet. Toda on je hotel pokoren biti volji nebeškega Očeta, hotel je tudi nam vsem dati zgled, da radi spolnujmo voljo božjo. Oče nebeški je pokoril, je kaznil na svojem Sinu grehe vesoljnega sveta. Za vas, krščanski stariši, pa je v o 1 j a božja, da pokorite svoje otroke za njih grehe. Ako se odtegujete tej dolžnosti, pokorili boste njihove grehe sami nad seboj tukaj in tamkaj. S trnjem kronani, s trstom po glavi tolčeni Zveličar naj vam kaže gnjusobo greha; in greh kaznovati na otrocih, to bodi vaša vestna skrb. In kolikor menj bo na vaših otrocih greha, toliko bolj bodo podobni nedolžnemu Jagnjetu božjemu, toliko bolj bodo vredni v nebesih klicati pred tronom in Jagnjetom: Čast Bogu našemu, ki sedi na sedežu, in Jagnjetu (Raz. 7, 10.). Amen.	val. Bernik.
Četrta postna nedelja.
I. Skrivnosti iz Jezusovega trpljenja. — IV. Bela obleka.
Herod ga je zaničeval in zasramoval, in ga je oblekel v belo oblačilo in ga nazaj poslal k Pilatu. Luk. 23, 11.
a)	Ko so bili prvi stariši v paradižu vsled prelomljenja božje postave zgubili svetlo obleko nedolžnosti in pravičnosti, spoznali so s strahom svojo nagoto in so se skrivali pred obličjem božjim. A Gospod Bog je naredil Adamu in njegovi ženi obleko iz kož ter jih je*ogrnil. (I. Mojz. 3.)
človek prejme, zgubivši stan nedolžnosti, obleko iz kož, katera je bila po razlagi sv. Avguština obleka iz smrti zopet k smrti. »Bila je ,obleka iz smrti' — pravi sv. Avguštin — zato, ker je bila potrebna smrt kake živali, da bi se z njeno odejo pokrila nagota prvih starišev; bila je pa tudi ,obleka k smrti1, ker jim je oznanjevala smrt, kateri so zapadli vsled svojega greha.« To oblačilo, izposojeno od živalij, bilo je tudi poniževalno znamenje, veden opomin,» da so zgubili svojo prvotno stopinjo, svojo kraljevalno čast, in se ponižali do živali. Lahko je zdaj zapeljivi satan porogljivo govoril: Glejte Adama, kralja vsega stvarstva, kakšen je postal!
Končni namen človekov pa je vendar svetiti se v belem oblačilu čistote in pravičnosti. Zato mu svetuje skrivno razo-denje (3, 18.): kupiti si belih oblačil, da se obleče, da se ne bo videla sramota njegove nagote, ter da se bo tako vdeležil ženitnine Jagnjetove.
Kako pa se more zgoditi ta potrebna sprememba obleke? Kako naj dobi Adamov sin, odet z živalsko kožo, to svetlobelo obleko? Kje naj si kupi oblačilo, ki ga vsposobi, da sme gledati njega, ki je obdan s slavo in krasoto, ogrnen s lučjo kakor s obleko ? (Ps. 103.)
b)	Tako pridemo zopet do trpečega Jezusa, katerega spremljamo v duhu od sodnika do sodnika Slišali smo zadnjič njegovo obsodbo v Kajfovem sodišču. Na vse zgodaj je bil od Kajfa potem peljan k Pilatu, ki ga je tudi zaslišaval, a ni našel nad njim nobene krivice, tako da ga ni hotel takoj obsoditi k smrti; marveč ko sliši, da je Jezus Galilej ec, pošlje ga k Herodu, ki je bil velikonočne praznike v Jeruzalemu. — Na dvor Herodov pripeljejo rabelji Jezusa — ondi, glejte, se nam reši vprašanje, kako se zadobi zopet prava obleka otrok Božjih, katero so zgubili v paradižu. Kristus, drugi Adam, tu stoji in prejme sramotilno belo obleko. S tem prostovoljno prestanim zaničevanjem in sramotenjem izbriše trpeči Zveličar sramoto naše grešne obleke, v krvi tega Jagnjeta so bila oprana naša oblačila. Tako oblečen kliče Gospod iz Herodovega dvora: Kdor premaga, bo tako oblečen v bela oblačila in ne bom izbrisal njegovega imena iz bukev življenja (Raz. 3, 5).
Pomudimo se danes na dvoru kralja Heroda in premišljujmo bridko trpljenje našega Gospoda Jezusa Kristusa, katero mu je provzročil Herod a) z zasramovanjem, b) z belo obleko.
10
I. Ta Herod, na čegar dvoru vidimo Kristusa v njegovem trpljenju, bil je sin onega krvoločnega Heroda, ki je velel nedolžne otročiče krog Betlehema pomoriti. On ni več vladal čez vso Judejo, kajti po smrti očetovi razdelili so si bili trije sinovi vladarstvo. Ta Herod, ki je imel priimek Antipa, vladal je s privoljenjem rimskega cesarja čez Galilejo in Perejo. Živel je v prešestni zvezi s Herodijanko, za kar ga je Janez Krstnik, predhodnik Jezusov, očitno grajal ter bil vsled tega pozneje obglavljen. Ker je Kristus pogosto bival v Nazaretu, Kafarnavmu in drugih krajih na Galilejskem, slišal je tudi Herod o njegovih naukih in čudežih. Zdaj se je zelo razveselil, ko je imel videti Jezusa, torej svojega podložnika, ki je bil na glasu velikega čudodelnika. Menil je, da bo tudi pred njim čudež storil. A vse njegovo pričakovanje in radovednost je bila osramočena, — Kristus se ni hotel ž njim niti meniti, ne čudeža storiti. Sveti evangelisti so o tem prizoru zapisali le malo besedij, a to, kar povedo, je pomenljivo.
a)	Tu omenjajo zopet tožbe sovražnikov Jezusovih. Veliki duhovni pa in pismarji so stali — piše sv. Luka (23, 10.) — in ga trdo tožili. Nasprotniki torej se ne zgubč z njegove strani; povsod spremljajo svojo žrtev, kakor lovec za divjačino hitč za nedolžnim Jagnjetom ©d sodišča do sodišča. Kakor pred Pilatom so izvlekli na dan zopet vse laži zoper Jezusa, da je šuntar, upornik, veleizdajec, da sam hrepeni po kraljevski kroni; sovražniki se ne utrudijo v svoji zlobnosti — in o čuda! Kristus se ne utrudi v svoji potrpežljivosti. Tudi tu se ne opravičuje, saj je njegovo sveto življenje, saj so njegovi čudeži jasen dokaz njegove nedolžnosti. Ne odgovori na mnoga vprašanja Herodova, molči na vse obtožbe svojih sovražnikov.
Komu se ne studijo pismarji in starašine, ki ne jenjajo v satanski lažnjivosti, ki povsod sikajo maščevanjaželjnost? Toda, dasi Kristus zdaj molči, prišla bo kmalo kazen.
Glejte, kakor sovražniki zdaj neprenehoma tožijo in preganjajo svojega Mesijo, stiskajo pri tem in pri onem sodišču, tako je čez par desetletij pozneje rimski vojskovodja Tit njih in njihove potomce neprenehoma stiskal, Jeruzalem oblegaje nasip za nasipom napravljal. Kakor so oni zdaj Jezusu zaprli vsak pot, da bi se ne osvobodil, jim ne ušel, tako je tudi Tit njim zaprl slehrno pot do rešitve.
Tako, glej, pa tudi tebe, nespravljivi kristijan, ki morda nočeš nič slišati o spravi in zmiraj zalezuješ svojega nasprotnika ter bi ga rad utopil v žlici vode, čaka pravična kazen božja, kajti sveto pismo pravi: Sodba brez usmiljenja njemu, ki ne odpusti bližnjemu iz svojega srca.
b)	Sv. evangelisti pripovedujejo o zasmehovanju Jezusa pred Herodom. Sveti Luka (23, 11.) piše: Herod pa s svojimi vojščaki (in dvorniki) ga je zaničeval in zasramoval in ga je oblekel v belo oblačilo. Ker se Kristus Gospod ni hotel spustiti v nikak razgovor s Herodom, ker ni hotel storiti čudeža pred njim, — čutil se je ta ošabni kralj zelo žaljenega in pred vsem svojim spremstvom nekako osramočenega. Zato se je hotel tudi maščevati nad Kristusom. A Herod je visoko izobražen mož, posvetnjak, pikro se bo znosil nad Jezusom. Tak človek — misli si zvitež, da bi si ohladil svojo jezo, in omenja to svojemu spremstvu, — človek ki se tako obnaša kakor ta Jezus, ki ne odgovarja svojemu vladarju, ki molči na vse tožbe, pač ni pri zdravi pameti, takega ne kaže kaznovati, nego bolj izgovarjati zaradi njegove duševne bolezni. Nekako hinavsko pomiluje Jezusa zarad pomanjkanja pameti. Tak pač ni za ječo, marveč za blaznico. Herod Kristusa tako razglasi za norca. — In ves Herodov dvor se pridruži takemu zasmehovanju. Po zgledu kraljevem ravnajo tudi dvorniki; kaj njim za pravico in resnico, da se jim le dobro godi. Kakor je vse na dvoru molčalo k prešestni zvezi Herodovi, dasi je s to delal očitno pohujšanje, tako pa se s kraljem vred vsi zdaj znosijo nad nedolžnim Jezusom ter ga zaničujejo, da bi se le kralju prikupili in mogli tudi za naprej razkošno živeti.
Ali se pa ta prikazen na Herodovem dvoru ne ponavlja še pozneje v zgodovini? Kolikrat so mogočnjaki in veljaki segali v pravice cerkve božje na zemlji ter jo zasmehovali v njenem poglavarju rimskem papežu — in kdo izmed njihovih služabnikov ali dvornikov je imel pogum potegniti se za resnico in pravico? Ali ni razkošni kralj Henrik VIII. posnemal tega Heroda in zaničeval Kristusovega namestnika in vse katoliške cerkve, ker ni mogel in hotel ustreči njegovi pregrešni zahtevi ter odobriti njegove pre-šestne zveze? Ali se ni klanjal ves angležki dvor temu mesenežu, ko je od jedinosti sv. vere in cerkve odtrgal celo angležko kraljestvo? Komaj jeden na dvoru se je našel, ki se je ustavljal temu pogubonosnemu početju, to je bil pravicoljubni kancelar Tomaž Mor, ki je pa zbog tega izgubil svoje življenje.
Kako radi se marsikateri ljudje ravnajo po zgledu mogočnežev, da bi se jim prikupili ter bi se jim dobro godilo, in so pripravljeni zato zatajiti svojo vest in vero!
A Herod in njegovi dvorniki ne sramote Kristusa samo z besedami, nego ga izpostavijo zasramovanju tudi po vnanjem znamenju. Ogrnejo ga v belo oblačilo. S tem je hotel Herod naznaniti, da je ta vjeti Jezus hrepenel po visoki časti in
oblasti, kakor so ga tožili, in ob jednem razodeti svojo misel, da je slaboumnež ali norec. Kajti bela barva je bila tedaj znamenje imenitnih oseb (Jak. 2, 2.); pri Rimcih je bila znak, da si kdo prizadeva za državno službo ali konzulat, take so imenovali »kandidate«, t. j. belo oblečene. Tudi Kristusa Gospoda so tožili, da hrepeni po kraljevski kroni — po judovskem kraljestvu. Bila pa je tedaj tudi šega pri Judih in poganih, da so umobolne ljudi oblačili v belo obleko, da jih je vsak mimogredoči lahko takoj spoznal za blazne. Tako Herod pred vso množico pokaže Jezusa v belem oblačilu kot norca. — Jezus sicer molči, ali njegovo srce bridko trpi; kako ga je to vse peklo, napovedal je bil še prej svojim učencem rekoč: Glejte, gremo gori v Jeruzalem in Sin človekov bo zasramovan . .. Tako je delala človeška norost z božjo modrostjo.
Ali se pa ne bo to zasramovanje vračevalo Herodu samemu ? O, šiba božja vsakega najde ob svojem času. Čez nekaj let cesar Kaj Klavdij Heroda odstavi od njegove kraljevske časti; med zasmehom in zaničevanjem je bil prognan v Galijo, kjer je v bedi sklenil svoje življenje. Božji mlini meljejo sicer počasi ali zanesljivo.
c)	Sveto pismo nadalje govori o spravi med Herodom in Pilatom. Herod pošlje Jezusa k Pilatu nazaj; in postala sta prijatelja Herod in Pilat tisti dan; zakaj poprej sta bila v sovraštvu med seboj (Luk. 23, 12.). Odkod njuno sovraštvo? Zakaj sta se sprijaznila ?
Prvo nam pojasnjuje zgodovinar Jožef Flavij. Pilat je hotel zidati umeten vodovod čez velik jarek. Denarja si je bil prisilil iz tempeljevega zaklada. Dobil je gradiva in delavcev od Heroda. Ta pa skrivaj zapove svojim delavcem iz maščevanja zato, ker ga prej Pilat ni hotel podpirati v neki vojski zoper Arabce, naj grade tako, da se bo podrlo. In res, ko je delo skoro dokončano, in začnd podpore odstranjevati, podere se nekaj obokov in zagrne veliko delavcev. Tako se vidi Rimec Pilat od Judov osleparjen, in tajni provzročitelj je bil Herod. Zato je vladala med njima napetost in mržnja. — Šele zdaj, ko se Pilatu ponudi priložnost, da mu pošlje Jezusa, približata se medsebojno. Ta nečimemi kralj se čuti zel6 počastenega, da mu Pilat skaže to pozornost. Herodu zelo ugaja, da sam cesarjev namestnik priznava njemu neko predpravico. Pri tej obravnavi so zbrani krog Heroda veliki duhovni, pismarji, starasine in mnogo ljudstva. Za to odlikovanje se potem, ko Jezusa odpeljejo k Pilatu, Herod lepo zahvali — in oba sta se s to dvorljivostjo nekako počastena čutila. In tako sta iz sovražnikov postala prijatelja.
Daši sta Herod in Pilat to storila bolj slučajno, vendar tudi to potrjuje, kar se lahko opazuje v življenju: Da se v boju zoper čednost in pravico vsi hudobneži — akoravno prej med seboj nejedini — združijo in sklenejo prijateljstvo. To se vidi v vsi zgodovini. Naj se brezbožneži, krivoverci.... med seboj še tako pisano gledajo in si nasprotujejo — kadar se gre zoper Kristusa, njegovo sv. cerkev in njene pravice — tedaj so vsi j edini in sklenejo bratovstvo.
Herod pošlje slednjič Jezusa k Pilatu nazaj. Odgovornost prepusti Pilatu, katere bi se bil že ta rad iznebil. Jezusa pošlje proč in ž njim tudi svoj blagor ter zveličanje. Zadnjo milost, ki se mu je ponujala ravno zdaj, odvrne od sebe, ne spozna dneva svojega obiskanja, zato se mu je pozneje godilo, kakor zaslepljenemu Jeruzalemu. — Ali ne posnemajo še dandanes v tem marsikateri kristijani Heroda? Milost božja trka na njih srce; resnica jim stopi jasno pred oči, dobri pastir, Jezus sam, trka na njih duri. Ugodna prilika sprijazniti se z Jezusom se jim ponuja v postnem času, na kak ganljiv praznik, o sv. letu, o sv. misijonu! Večkrat jih resno opominja bolezen v rodbini, nagla smrt! Jezusa v svetem rešnjem Telesu prinese mašnik prav blizo njih, a oni ga ne sprejmč, ne poslušajo, pošljejo zopet nazaj — in ne spoznajo dneva svojega obiskanja. O krščanska duša, ne pošiljaj Jezusa proč, ako si ga našla, kajti jedino le v njem je zveličanje.
II. Tako gre Kristus v belem oblačilu zasmehovan in zaničevan od Herodove hiše nazaj po mestnih ulicah in cestah k Pilatu. Ko je bil Herod ukazal Jezusa ogrniti s tako sramotno obleko, ni mislil, da izvršuje pomenljivo dejanje ter dopolnjuje prerokbo. A tako je bilo v sklepih božjih. Glejte, ta pred Herodom zasramovani Jezus je veliki duhoven, kateremu se — po prikazni Caharijevi (3, 5.) — ogrinjajo praznična oblačila, on je tisti, prvi in poslednji, ki bo prišel v oblakih, on je tisti Sin človekov, oblečen v dolgo oblačilo (Raz. 1, 3.), veliki duhoven nove zaveze. Kateri pa njemu sledijo, zatrjuje sv. Janez (Raz. 19, 8.), prejmejo svetlo, belo tančico; tančica je pa opravičenje svetnikov. Ta bela obleka pa je oprana ali v krvi — ali v krvi in solzah — ali pa v krvi, solzah in plamenu. Oglejmo si jo!
oj Oblačilo oprano v krvi je krstna obleka. Sv. Pavel piše: Kristus nas je ljubil in nas opral naših grehov v: svoji krvi. To v krvi Jagnjetovi oprano oblačilo svetosti in pravičnosti ti je bilo darovano pri sv. krstu, ko ti je cerkev rekla

Prejmi belo oblačilo, in prinesi je neomadežano pred sodnji stol našega Gospoda Jezusa Kristusa, da imaš večno življenje. Ker smo, dragi kristijani, prejeli tako svitlo lepo obleko posvečujoče milosti božje, ubogajmo tudi sv. apostola, ki nas opominja: Kakor smo nosili podobo zemeljskega (Adama), nosimo tudi podobo nebeškega. (1. Kor. 15, 49.) Ljubimo Jezusa, kateri nam je s to obleko podaril pravico otrok Božjih!
Ozri se, krščanska duša, po svoji krstni obleki, ali je še čista, ali se še sveti ter ni obledela ? Morebiti si jo omadeževala, morebiti umazala v pregrešni mlakuži. Pazi, da se ti ne primeri, kakor nekemu Elpidoforu.
Zgodovina pripoveduje, da je bilo njemu v vandalskem preganjanju kristijanov zapovedano grozno mučiti verske spoznovalce. Tudi Elpidofor je bil prej kristijan, in neki dijakon mu je bil krstni boter. Ko pripeljejo pred besnečega Elpidofora tudi tega dijakona, izvleče shranjeno njegovo krstno obleko, ki jo je vzel s seboj, razgrne jo pred vsemi pričujočimi ter pravi: »To je obleka, Elpidofor, ki te bo tožila pred sodnjim stolom božjim. Nesrečnik, ta bela tančica te je odevala, ko si ves čist iz krščevalnice prišel z menoj; ta ti bo očitala, ta te tožila.«
Kaj, kristijan moj, ali si morda tudi ti podoben temu Elpidoforu, ali si se izneveril kot on krstni svoji obljubi? Želiš pa vendar priti k Jezusu! Da te ne bo pred njegovim sodnj im stolom tožila ta krstna obleka, operi jo, dokler je še čas.
b) To bo tedaj obleka, oprana v krvi in solzahi to bo spokorna obleka. Da more kristijan, ki je z greh omadeževal svojo obleko, še očediti jo, to pravico pridobil je Kristus Gospod s svojim grenkim trpljenjem. In le v tej osnaženi obleki se more vdeležiti ženitnine Jagnjetove. To nam zatrjuje razodenje (7, 14.), kjer vprašuje sv. pisatelj: Kdo so tisti, ki so oblečeni v bela oblačila, in odkod so prišli ? (In glas je rekel): To so tisti, ki so prišli is velike nadloge, in oprali svoja oblačila, in jih obelili v krvi Jagnjetovi. Ta krvni studenec je grešniku odprt v zakramentu sv. pokore. A s krvjo Jagnjetovo naj se druži tudi solza spokornikov a. Da pa ima solza spokor-nikova svojo čistilno moč, to je zasluga bv. krvi Jezusove. Iz velike nadloge, velike stiske pridejo zares, kateri si opirajo na ta način svoje oblačilo. Trud takih spokornikov bi bil zastonj, ako bi Jezusova kri ne delala takih čudežev, da podeli s pregrehami okrvavljeni obleki zopet lepo, belo svetlobo.
še-le na sodnji dan bo očito, koliko takih očiščenj se je izvršilo pri sodnjem stolu sv. pokore. Zmirom se še ponavlja, kar pripoveduje dominikanec Janez Mlajši v svoji nebeški lestvici.
Neki mož se je bil mej posvetnim šundrom zamotal v pregrešno življenje. Da-si ga vest peče ter opominja k pokori, vendar jo le odlaša. Ko pride velikonočni čas in vidi druge ljudi zbirati se okrog spovednic, tudi njemu nekaj šepeta, naj opravi svojo dolžnost. Toda njegovo srce je zelo mrzlo in njegova priprava jako pomanjkljiva. Toda pota previdnosti božje so čudna. Ko se približa spovednici, zagleda podobo, ki je bila pač primerna ravno temu kraju. Vidi Davida, pobožnega spokornika, kako kleči na svojih kolenih; spokorne solze mu lijejo iz očij; na strani pa mu stoji čudovito lep angelj z zlato posodico v roki, da bi te dragocene solze, ki teko po spokornikovih licih, vjel ter nesel pred tron večnega sodnika. To lepo, pomenljivo podobo vidi ta dozdaj tako mrzli mož, in kolikor bolj jo ogleduje, toliko bolj čudno mu je pri srcu; zdi se mu, kakor da se skrivnosten ogenj vnema v njem, polasti se ga nepopisljiv čut, in zdi se mu, kakor da mu pravi neki glas: »Glej tukaj, koliko se je treba truditi za pravo pokoro
—	in ti, — si tako trd in ne občutiš ni iskrice kesanja. David je bil velik kralj in se ni sramoval spokornih solza; in ti si tako nizka stvar in ni jedenkrat ne zmočiš očesa. David je le jedenkrat grešil in zmiraj jokal; ti pa zmirom grešiš in ne jokaš nikoli!«
—	Žarek milosti božje je prešinil tudi njegovo dušo — svitla solza se utrne iz njegovih očij. In, o čudo, tudi njegov grešni stan mu stopi zdaj živo pred oči, kateremu hoče dati slovo za vselej. Ko mašnik pride in posluša njegovo spoved, spozna, da je tu uplivala izvanredna milost božja, kakor mu spokornik sam potrdi. In še na smrtni postelji je obstal svojemu duhovnemu pastirju, da od tistega časa je imel mirno srce in da trdno upa doseči še drugo milost
—	usmiljeno sodbo.
Kristijan moj, če si bil podoben temu človeku v grešitvi, bodi mu tudi v spokornosti. Ne obotavljaj se, dokler je še čas, opirati se v sv. Krvi Zveličarjevi in lastnih spokornih solzah, ne zanašaj se na očiščevanje onstran groba.
c)	Onstran groba pa se more obleka oprati le v krvi, solzah in plamenu. Mnogo kristijanov se loči s tega sveta z obleko, katere se drže še mali grehi in časne kazni. Očiščevanje onstran groba pa se more zgoditi le v ognjenem plamenu. Že prerok Izaija (4, 4.) pravi: Gospod bo opral nesnago sijonskih hčera, z dihom sodbe in plamena. O takem plamenu govori tudi sv. Pavel (I. Kor. 3, 15.): Kakoršno je vsakterega delo, bo ogenj poskusil. . . kogar delo egori, bo škodo trpel; on pa bo otet, vendar tako, kakor skozi ogenj. Kakor se les, seno, strnje v ognju vname in požge,
tako se bodo morali vsi pogreški, vse pomanjkljivosti, vse nedo-stane kazni v plamenu vic povžiti in pokončati, preden bo duša prosta vseh marog, ki ji branijo vzleteti v nebeška prebivališča. Kakor je že naš natorni ogenj pekoč in žgoč, tako in še nepo-pisljivo hujši je po zatrjilu vseh sv. očetov tisti ogenj očiščevališča. Dušam v vicah trpečim morejo le živi kristijani še kaj pomagati ter jim hladiti pekoči plamen, ako njim v korist darujejo svoje spokorne solze in razna dobra dela, pa zasluženje presv. krvi Jezusove pri sv. maši in v sv. zakramentih. In po teh pomočkih one zdihujejo, ker si same ne morejo pomagati, ker čas delovanja je potekel zanje.
Sv. Bernard piše v življenju svetega Malahije, da je bila njegova sestra prav posvetna. Brata je to zelo bolelo in sklenil je, da je noče več videti, dokler živi. Toda, katere ni hotel videti v telesu, moral jo je gledati zunaj telesa. Po njeni smrti sliši nekdaj po noči glas, ki mu pravi, da sestra njegova pred vrati stoji in da že 30 dnij ničesar ni dobila. Svetnik zbudivši se precej ve, česa potrebuje; ker ravno toliko dnij ni zanjo več daroval svete maše. Začel je zopet nji naklanjati to dobroto, s katero je bil prenehal. Kmalu na to jo vidi do cerkve priti. A ni mogla vanjo, ker je bila zavita v črno haljo ; in zatorej noben dan ni opustil opravljati zanjo sv. daritve. Potem jo vidi drugič, toda v belkasti obleki. Stopila je v cerkev, toda k altarju še ni smela. Naposled jo vidi tretjič v prav belem oblačilu sredi zveličanih duhov.
Pomagajmo torej, dragi kristijani, ubogim dušam v vicah z vsemi sredstvi, ki jih katoliška cerkev ponuja, da čim prej očistijo svojo obleko ter pridejo na ženitnino nebeškega Jagnjeta.
Iz vsega današnjega premišljevanja pa se zopet razvidi, kje je iskati pravega vzroka Jezusovemu bridkemu trpljenju sploh — posebej pa trpljenju, ki ga je prestal v zasramovanju Herodovem z belim oblačilom — z znamenjem slaboumnega človeka. Kaj je namreč greh, kakor največja nespamet, največja norost? Ni-li neumno, norčavo, če se ubogi črv vzdigne zoper svojega stvarnika; če se hočeta Adam in Eva (in ž njima vsak grešnik) osvoboditi od Boga in se postaviti na svoje noge ? Ali ni norost, da si grešnik s kratko slastjo navleče večno kazen ali da se brani kratkega trpljenja, da bi si pridobil večno blaženost? Gotovo največja norost na svetu je greh in zato je dopustilo Jagnje božje, ki odjemlje grehe sveta (Jan. 1, 29.), da so ga v njegovem bridkem trpljenju sovražniki odeli z norčavo obleko. V tej obleki zaničevan in zasmehovan je pa pridobil
človeštvu nazaj tisto belo obleko svetosti in pravičnosti, s katero jedino more doseči svoj namen.
Ozirajmo se torej na trpečega in zaničevanega Jezusa, poslužujmo se zvesto od njega zadobljene milosti, da operemo svojo obleko s solzami resnične pokore v njegovi sv. krvi in se svatovsko oblečeni vdeležimo tudi nebeške gostije. Amen. a. Žlogar.
2. Dolžnosti starišev do otrok. - Vlil. Stariši, kaznujte svoje otroke, pa kako in za katere napake!
Ro je Jezus spoznal, da hočejo priti in ga po sili vzeti, da bi ga kralja storili, je spet on sam zbežal na goro.
Jan. 6, 15.
Bila je pa blizu velika noč, judovski praznik. S temi evangeljskimi besedami nas sveta cerkev danes opozori na najimenitniši cerkveni čas za vsakega katoliškega kristijana, ko mora prejeti zakrament sv. rešnjega Telesa. Tega čeznatornega živeža nas spominja današnji evangelij; obljubil ga je Jezus svojim učencem in vernim potem, ko je naredil tako velik čudež nad peterimi kruhi in dvema ribama, da je bilo samo s temi nasičenih več kot 5000 ljudij. Hotel jih je s tem potrditi v veri v njegovo božjo moč in pokrepiti v upanju na njegovo božjo pomoč.
Ta čudež je ljudi tako navdušil, da so začeli kar govoriti: On je resnično prerok, kateri ima na svet priti. Da, še več, celo kralja so ga hoteli storiti, seveda pozemeljskega kralja, ki bi jim na tak prečuden način preBkrbljeval vsakdanjo hrano. Toda, ko je Jezus spoznal, da hočejo priti in ga po sili vzeti, da bi ga kralja storili, je spet on sam zbežal na goro.
Naloga kraljev je, da skrbe za svoje podložne, pravico imajo jim ukazovati in upornike kaznovati.
Kralji v svoji družini ste tudi vi, stariši, posebno očetje ; tudi vi morate skrbeti za blagor svoje družine, vi zapovedujete svojim otrokom in strahujete neubogljivce. O kaznovanju sem vam že govoril danes teden. Slišali ste, zakaj je to tako potrebno, in izvedeli ste tudi, kedaj je treba kaznovati. Ker je nauk o strahovanju zelo važen, povem vam danes še: I. kako in II. za katere napake kaznujte otroke.

I.	Tri pravila so, na katera vam je treba paziti, da veste, kako otroke kaznovati. 1. Kaznujte jih z ozirom na njihovo srčno nagnjenje, 2. primerno njihovemu prestopku, 3. popolnoma nepristransko.
1.	Jako različno nagnjenje nosijo otroci v sebi. Ta je že po naravi mehkega srca, boječ in strahopeten; zajoka, če oče narede le hud obraz. Drugi je hudovoljen, drzen, uporen; pri njem ne zda ne prijazen opomin, ne resnobna, karajoča beseda. Tretji je počasen, kesen, vsak napor mu je odveč, četrti je častihlepen, nobena reč ga bolj ne užali, kot če so drugi pred njim, ali ga kdo osramoti. Na vse to se treba ozirati, če starisi hočejo, da kazen doseže svoj namen. Pri rahločutnem otroku najde že lepa beseda lepo mesto, z resnobno besedo pa je že kazni dovolj. S hudo kaznijo bi tu več škodovali, kot koristili. Ako pa imate pred saboj otroka, kateri za lepo besedo ne mara, morate poseči po občutljivi kazni, da upognete njegovo trmo. Ako hočete kaznovati lenega otroka, treba mu je dati primerno delo ter zahtevati, da je opravi dobro in pravočasno, sicer ga zadene po navodu svetega Pavla nova kazen: Kdor noče delati, naj tudi ne je. (II. Tesal. 3, 10.) častihlepnemu je treba povdarjati, da je najvišja čast ta, ako smo v časti pri Bogu in Mariji; to pa pove vsakemu njegova vest. če so otroci lakomni ter nagnjeni k skoposti, podelujte revežem svoje milodare po njih rokah, da tako otroci spoznajo, kako prijetno je dajati zares potrebnim vbogajme; skrbite, da podare tudi kaj od svojega, če so sladkosnedeni ali če zapazite, da skrivaj skušajo priti do shranjenih jedil, posvarite jih resnobno in pri jedi jim kaj pritrgajte za kazen.
2.	Kazen pa mora biti primerna pregrešku otrokovemu. Varovati se je torej treba prevelike ojstrosti, kakor tudi prevelike popustljivosti. Ni prav otroka za vsak najmanjši prestopek prčcej ozmerjati in tepsti ali mu žugati s peklom. Tega se otrok preveč navadi in potem, ko naredi kaj zares hudega, že ni več pomočkov, da bi otroka ukrotili ter primerno kaznovali. S tem se napravi »napačna vest«, ker ima otrok malenkosti za smrtne grehe. Tudi izgube taki otroci vedrega, veselega duha, postanejo zamišljeni in bedasti. Pa tudi nevarno je, da se iz strahu pred kaznijo ne začno hliniti, lagati, stariše slepiti. — Kjer pa otroke kaznujejo premalo, tam postanejo drzni ter zlorabijo milobo starišev dobro vedoč, da se jim vse pregleda.
Držite se toraj, krščanski stariši, zlate srednje poti, ljubeznive se kažite svojim otrokom kolikor je prav, pa tudi ojstre po potrebi, da vas bodo otroci ljubili in se vas bali; samo praznih besedij izgubljati pri otrocih pa nikakor ni treba.
Seveda se mora kaznovane otroke večkrat opomniti, da z nepokorščino v prvi vrsti žalijo Boga, in da nimajo pričakovati blagoslova božjega, ako zapovedij božjih ne bodo spolnovali voljno.
Neka pobožna grofinja je imela tri otroke, in če je kateri kaj naredil, kar je bilo količkaj pregrešno, peljala ga je vselej pred podobo križanega Odrešenika. Tukaj je moral najprej po narekovanju materinem prositi odpuščanja Boga, potlej šele je imel račun z materjo.
3.	Glejte, krščanski stariši, da boste kaznovali svoje otroke čisto nepristransko. Naj si bo Peter ali Pavel, kaznovan mora biti, kadar zasluži. Zoper to pravilo se pregreše mnogi stariši. Jeden izmed otrok jim takorekoč zleze kar v srce, in če tudi bi imel kako hudo navado na sebi, pregledajo mu kazen, izgovorivši ga lepše, kot se zna sam. Proti drugemu otroku pa so preojstri, nobene besede jim ne spregovori prav, nobenega dela jim ne izvrši povoljno, malokedaj ga pogledajo prijazno. To zadene kaj rado zlasti uboge pasterke pri očmih in mačehah. Mnogi izmed njih imajo srce le za svoje otroke, ne pa za prejšnje pri hiši. Sicer so pa tudi taki stariši, kateri lastnih otrok ne morejo trpeti, ako so telesno kaj pohabljeni, ali bolj omejenega uma. Toda zapomnite si dobro! Ako si očem, mačeha, imaš do priženjenih, do primoženih otrok ravno tiste dolžnosti, kakor do svojih, in vsaka nepostavna ojstrost je vnebovpijoč greh, ker bi bilo to zatiranje ubožcev in sirot. Prav za prav, ko bi bila ti modra, ravnala bi s tacimi otroci še nekoliko milejše, kot s svojimi, da ne poreko ljudje tebi »pisana mati«.
Sploh naj bo otrok vaše krvi ali ne, naj bo lepo rastel ali kaj pohabljen, ali mar ni njegova duša vstvarjena po božji podobi? Ali ga ni odrešil Jezus Kristus s svojo predragoceno krvjo? Ali nima tudi angelja varuha, ki ga srčno ljubi? Ali mar ni tudi deležnik nebeškega kraljestva?
Da se pristranosti lažje izognete, imejte, krščanski stariši, pred očmi svarilni izgled očaka Jakoba. On je prerad imel svojega Jožefa, drugi sinovi pa so očetu zagrenili življenje tako, da si je želel smrt.
Cesar Karol je imel 14 otrok, pa ni delal nobenega razločka med njimi. Vse je oblačil jednako in vse je dal jednako podučevati.
II. Preidem k drugemu vprašanju: Za katere napake otroke posebno kaznujte?
Razun pokorščine, od katere je odvisna otroška vzgoja, in o kateri sem obširneje govoril zadnjo adventno nedeljo, so še nekatere druge napake, katere zaslužijo posebno pozornost. In če tudi bi ne smeli stariši nobene otroške napake prezreti, vendar so še nekatere, ki posebno ne smejo nikdar ostati nekaznovane. Semkaj spada 1. nespodobno vedenje v cerkvi, 2. neusmiljenost proti ljudem in živalim, 3. laž in tatvina,
4.	naglajeza in 5. nesramnost. O vsacem grehu teh vrst vam povem nekaj malega.
1. Mnogo kristijanov ne pomisli, kako kaznjiva napaka je, ako se kdo nespodobno vede v cerkvi. Ne bom vam dokazoval, da je cerkev svet kraj, hiša Najvišjega, kamor hodimo ubogi grešniki prosit Boga milosti. Le na ojstrost vas opozorim, ki jo je razodel božji Zveličar v judovskem tempelju zapazivši ondi skrunivce hiše božje. In je izgnal vse, kateri so v tempelju prodajali in kupovali, in je zvrnil mize menjalcem, in stole tistim, kateri so prodajali golobe. (Mat. 21, 12.) Tiste mize še v pravem tempelju stale niso, ampak le v preddvoru, in vendar jih je Jezus prevrnil. In je naredil kakor tepežnico iz vrvic, in je vse izgnal iz tempelja. (Jan. 2, 15.) In jim je rekel: Pisano je: Moja hiša se imenuje hiša molitve, vi pa ste jo storili jamo razbojnikov. (Mat. 21, 13.) Evangelij o teh dogodkih se bere juteršnji dan in podoben spet deveto nedeljo po binkoštih.
Ako je naš Gospod že tako ojstro nastopil zoper nespodobnosti v preddvoru judovskega tempelja, koliko bolj se je bati še njegove jeze zaradi nespodobnosti v katoliških hišah božjih, v katerih On sam prebiva resnično in bistveno ? In vi, krščanski stariši, naj bi ne kaznovali otrok, ako zapazite, da se v cerkvi, cel6 med najsvetejšo daritvijo svete maše, pogovarjajo, smejejo* sujejo ali uganjajo kaj drugega nespodobnega? Zato pazite nanje kolikor mogoče tudi v cerkvi, da jih veste potem po potrebi strahovati! Če pa so prigodi, da vašega otroka kdo drug kaj posvari, morda občutljivo prime, ne jezite se zaradi tega, ampak doma takemu razposajencu še vi navrzite kaj priklade.
Zopet vam vzamem v misli Helija. Zadela ga je nagla smrt zato, ker ni dovolj svaril in kaznoval svojih sinov, ki sta v svetem šotoru uganjala nespodobnosti in krivice.
Neka skrbna mati je večkrat slišala tožbo, da se njen sinek v cerkvi grdo vede. Nekega jutra pošlje sinka nekoliko prej v cerkev, kakor je bilo treba, in kar nič ne kaže, da pojde tudi ona v cerkev. Kakor hitro pa deček odnese pete, preobleče se urno, hiti v cerkev in gre v zadnjo klop, od koder lahko opazuje razposajenega dečka. In res, kakor so ljudje tožili, tako sedaj vidi: kar nič noče otrok biti pri miru. Opoldne naredi užaljena mati otroku ojstro pridigo in ga tudi občutno kaznuje. Kaznjenec se ne more dovolj načuditi in vpraša: »Kdo pa vam je povedal?« Deček je namreč^ mislil, da ga nihče ne vidi; sedaj pa se mu je vse pojasnilo. Še ti, krščanska mati, pojdi in tako stori!
2.	Druga kaznjiva napaka pri otrocih je neusmiljenost ali brezsrčnost protiljudem in živalim. Nekateri otroci se kaj radi prepirajo ter sujejo, tepejo ali s kamenjem pode manjše in slabše. Drugi otroci ne puste pri miru siromakov, pohabljencev in starih ljudij ali se norčujejo iz njih. Takim malopridnežem je treba zopet in zopet jemati v misel strašno dogodbo ob času preroka Elizeja, ko sta raztrgala dva medveda 42 hudobnih dečkov, ker so zasramovali plešastega preroka. Seveda pri samem opominu ne bo kazalo vselej ostati, ampak treba šibo v roke.
Da so nekateri otroci neotesani, kruti, skoraj tolovajski proti svojim vrstnikom ali součencem, prihaja mnogokrat od tod, ker niso usmiljenega srca proti živalim. Otroci, ki z mrzlim srcem mučijo živali in se posebno vesele, ako kaka žival v silnih bolečinah počasi pojema, razodevajo zelo spačeno srce. Taki otroci podivjajo zmiraj bolj, in ko odrastejo, pripravljeni so pri vsakem prepiru prčcej poseči po nožu ali vdariti s kolom.
Podučite take otroke, da moramo neškodljive živali varovati, škodljivih pa ne smemo počasi in ne na grozovit način usmrtiti. Stavite jim pred oči, da tudi žival čuti, da jo boli, in sklicujte se na besede sv. pisma (Preg. 12, 10.): Pravični skrbi tudi za svojo živino; hudobnež pa je neusmiljenega srca. Slednjič pa take hudobneže tudi občutljivo kaznujte in ponavljajte kazen, ako svarilo in prva kazen še ni imela vspeha.
3.	Večina otrok prav rada laže, zlasti ko se jim je bati kake kazni. Marsikateri stariši se za to ne zmenijo mnogo. In vendar je laž grd greh, ki ima samega satana za očeta, kakor je povedal Jezus Kristus. (Jan. 8, 44.) O takih otrocih, ki jih stariši zgodaj ne odvadijo te pregrešne napake, more se prerokovati, da ostanejo lažnjivci svoje žive dni. To so jako nezanesljivi ljudje, in pregovor pravi o njih: »Kdor laže, rad krade.«
Zatorej, krščanski stariši, ne velevam samo, da morate sami zmiraj govoriti resnico, ampak tudi pokregati morate svoje otroke zaradi prve laži, ki jo zapazite, in potem jih kaznujte, ako se ne poboljšajo. Ako pa otrok odkritosrčno obstane svoj pregrešek, tedaj ga ali nič ne kaznujte ali pa le malo.
Posebej še nekaj o otroški tatvini. Ta greh je bolj pogosten, kakor se starišem dozdeva. Jemljejo jim namreč skrivaj razna jedila ali celo denar, ki ga potem zapravijo. Taki otroci tudi drugim ljudem ne puste vsega na miru, zlasti ne sadja. Nevarnost pri tem je zopet ta, da se tako navadijo izmikati tuje blago in da pozneje v domači hiši zlasti žito ni varno pred njimi. Ko stopijo taki otroci v zakonski stan, zgodi se, da mož marsikaj proda brez vednosti svoje žene, in zopet žena brez vednosti svojega moža. Ako gredo služit taki otroci, bati se je, da bi ne oškodovali gospodarja in gospodinje ali celo svojih tovarišev. Marsikateri tak nepoboljšljiv izmikavec je prišel že za več let v ječo.
Zatorej, ljubi stariši, ako vaš otrok komu vzame tudi najmanjšo reč, pokarajte ga resnobno, opozorite ga na sedmo zapoved božjo in potem ga kaznujte, da si lažje zapomni.
Sv. Frančišek Šaleški ima za svojo svetost najbolj zahvaliti svojo pobožno mater, ki ga je od najnežnejše mladosti vadila svetih čednostij ter vsak madež greha skušala prčcej popraviti na njem. Posebno resno ga je svarila pred lažjo. Večkrat mu je rekla: »Le lagati ne, ljubi Franček! Laž nas onečasti pred Bogom, pred ljudmi in pred lastno vestjo.« Ko si je nekikrat nekaj prisvojil, kar ni bilo njegovo, začne ga vest tako peči, da kar teče k očetu in ga jokaje lepo prosi odpuščanja; tako dobro ga je vzgojila blaga grofinja, njegova mati. Vendar mu oče prvega greha ne pusti brez kazni.
Na podoben način morete tudi vi, krščanski stariši, doseči dobre vspehe pri vzgoji. V knjigi pregovorov stoji zapisano (22, 15.): Nespamet se dečkovega srca trdno drči; pa krotima šiba jo prelene.
4.	Zelo huda strast pri otrocih je j e z a, ki se začne navadno kazati že zgodaj. S krikom in jokom hoče tak srditež vse ugnati. Gorje starišem, ako pustč, da se globoko zaje ta strast v otrokovo srce! Jako bridke sadove jim donese taka pregrešna popustljivost. Hči bo svojeglavna, prepirljiva, sovražna žena, ki se ne bo lepo razumela ne s svojim možem, ne s posli, ne s sosedi. Sin bo togoten, hud mož, ki bo zmerjal ženo in otroke, klel in pretepaval, in katerega se bo vse ogibalo, zlasti ako ga bo imel kozarec preveč.
Otročjo jezo in maščevalnost včasih stariši sami podpihujejo s tem, da že majhnemu otroku, ki se je zadel ob stol ali vogel mize, rečejo: Ti grdi stol ti, da si našega Janezka tako udaril; Janezek, le natepi ga!
Zgled pametne vzgoje zoper to strast so nam zopet stariši sv. Frančiška Šaleškega, ki je bil v mladosti zelo nagnjen k nagli jezi; najmanjša reč ga je precej raztogotila. Toda njegovi vrli stariši so ga neprestano tako navajali h krotkosti, da je jezo potem zatrl, kolikorkrat se je oglasila, d&, videti je bilo cel6, kakor bi se vjeziti ne mogel. In znano je, da je bilo malo tako krotkih ljudij še na svetu, kakor je bil poznejši preljubeznivi škof mesta Genf.
5.	Slednjič pa si posebno prizadevajte zatreti v otrocih nesramnost, ako ste jo količkaj zapazili pri njih. Sramežljivostjo angelj varuh svete nedolžnosti; kjer se izgubi sramežljivost, tam se tudi nedolžnost joka za vratmi. Zatorej pazite na nje, kadar se oblačijo in slačijo. Ne puščajte jih, da bi razgaljeni ali na pol nagi okrog letali ali se taki igrali. Ko zapazite pri njih, da se nesramežljivo vedejo, posvarite jih z ozirom na božje vsevidno oko, na Marijo in angelja varuha, ki žalujeta nad nespodobnimi otroci. Ako pa opazite kaj nespodobnega pri otrocih, tedaj pa naj žvižga šiba, da se ukroti mesena strast ter naseli sveti strah v otrokovo srce.
Sploh pa vam še rečem: Nikoli nikar ne recite: »Saj pri našem otroku vse nič nezdd; kar počnem ž njim, vse je zastonj.« Vstrajnost in morda kaka sprememba pelje k zaželenemu vspehu. Ali mar zdravnik obupa, če zdravilo ne pomaga že prčcej prvič?
Sklepajoč današnjo pridigo naj zopet opomnim žalostnega dela sv. rožnega venca, četrti pristavek se glasi: Kateri je za nas težki križ nesel. Ko je šel Jezus po križevem potu, spremljala ga je velika množica ljudij in žena, katere so se jokale in zdihovale. Jezus pa se je proti njim obrnil in rekel: Hčere jeruzalemske! nikar se ne jokajte nad menoj, ampak jokajte se nad seboj in nad svojimi otroci. (Luk. 23, 27. 28.)
Stara sporočila trdijo, da so jeruzalemski otroci Kristusa, težki križ nesočega, ometavali s kamenjem, blatom in grdimi psovkami. Zato je Bog sklenil, da bodo ti otroci ob razdejanju mesta, kakoršnega groze še ni videl svet, pokončani z lakoto, kugo in vojsko. Torej je rekel Jezus njihovim materam: Jokajte se nad svojimi otroci. Zakaj pa jim je rekel Jezus pod težo križa zdihujoč tudi: Jokajte se nad seboj? Rekel jim je po mnenju
nekega cerkvenega pisatelja zato, ker so deloma morda same šuntale otroke k temu zločinu, deloma pa mirno pustile, da so otroci takrat počeli, kar so hoteli, ne, da bi jih bile zadrževale in kaznovale.
Krščanski stariši! Tudi vam velja v posebnem slučaju beseda Jezusova, ki jo je izrekel jeruzalemskim ženam. Zadene vas to takrat, ako ne vzgojujete svojih otrok krščansko, ako jih ne strahujete, kakor je vaša dolžnost. Jokajte se nad seboj in nad svojimi otroci!
Pokazal sem vam v več pridigah, kako žalostno zabredejo otroci, če niso prav vzgojeni, pokazal posebej v zadnjih dveh, kako strašno propadejo, če niso dovolj in prav kaznovani. Zatorej da ne bode kedaj v življenju, zlasti pa na zadnjo uro vaš jok zastonj, da ne bode brezvspešen ne nad vami samimi, ne nad vašimi otroci, ravnajte se natanko po teh navodilih, dokler imate otroke še popolnoma v oblasti. In kakor je Simon iz Cirene pomagal Jezusu nesti težki križ, tako si pomagajta tudi vidva, oče in mati, nositi križ svojega stanu. Jeden drugega bremena nosite in tako boste dopolnili Kristusovo postavo. (Gal. 6, 2.) Prizadevajte si, krščanski stariši, da nosite svoj križ voljno in s skesanim srcem nad svojimi grehi. Le tako morete upati, da vam božja pravica všteje križ za resnično pokoro, katera vas pripelje v nebesa. Amen.	Valentin Bernik.
Praznik sv. Jožefa.
I. Dvojen pogled.
Kdor je varuh svojega gospodarja, bo Čast dosegel. Preg. 27, 18.
V okrožnici o sv. Jožefu pišejo sv. oče, Leon XIII.: »Kakor je egiptovski Jožef prinesel v hišo svojega gospoda kralja Faraona srečo in blagoslov in je potem rešil vso deželo, tako je Jožefu Nazareškemu izročeno varstvo krščanstva in moramo verjeti, da varuje in brani cerkev, ki je prava hiša Gospodova in kraljestvo božje na zemlji.« Ker je bil sv. Jožef varuh svojega Gospoda, Jezusa Kristusa, bil je in je tudi varuh njegove neveste, sv. katoliške cerkve, kakor je bil na zemlji varuh božje neveste Marije Device.
Zato pa je Ženin božje Matere dosegel čast, kakoršne ni dosegel noben očak stare zaveze. Kdor je varuh svojega gospodarja, bo čast dosegel. (Preg. 27, 18.) Ustavite se torej, krščanski poslušalci, to uro pri redniku božjega Izveličarja, pri sv. Jožefu, današnjem go-dovnjaku, patronu sv. cerkve in posebej še naše domovine! Varuh sv. katoliške cerkve je sv. Jožef in vi ste otroci svete katoliške cerkve; varuh naše domovine je sv. Jožef in vi ste sinovi in hčere naše domovine. Krščanski poslušalci, poglejte danes sv. Jožefa in poglejte potem sebe!
Varstvu sv. Jožefa se izročimo, pomoč Marijino pričakujmo, Jezusa se držimo!
Tam na vznožju nazareških hribov je prebivala sv. družina. Njen poglavar je bil sveti Jožef, rednik Jezusa Kristusa. Kako mirno, zadovoljno življenje je kraljevalo v tej nazareški hišici! Ni bilo krega in prepira, ni bilo zbadanja in prikrivanja, vse se je vršilo tako zložno, vse tako lahko in gladko. Kako tudi ne? Saj je bil gospodar tej hiši mož, ki ga sv. pismo imenuje pravičnega. Tesar je bil in ljudem je napravljal ostrešja, lesene hodnike in stropovja. S tem si je služil svoj kruh. Jezus mu je pomagal in Marija mu je stregla. O to je bilo lepo, mirno, srečno in pobožno življenje! Ni zahajal v druščine — saj je imel doma dovolj opravila. Zaveroval se je tako v svoje delo, da skoro ni vedel, kedaj je dan preminil! Zdaj je vihtel svojo sekiro, zdaj pilo, zdaj je sukal svoj sveder, zdaj svoje dleto, vmes pa je kazal Jezuščku in pravil to in ono, kar ugaja Bogu in koristi ljudem. Bil je varuh svojega gospodarja in je čast dosegel.
Krščanski gospodar! Ali nisi tudi ti varuh svoje družine, kakor je bil sv. Jožef ? Ali nisi tudi ti varuh gospoda svojega Jezusa Kristusa, varuh sv. vere v svoji hiši? Ali bodeš dosegel tudi ti čast sv. Jožefa? Oh, bojim se, da ne. Ni ti prijetno sedeti v domači družbi pri svoji ženi in svojih otrokih. Malo si doma: ves dan skoro greš po svojih opravkih in zaslužkih in še takrat, ko te tvoji domači željno pričakujejo, ne maraš gledati svojih ljubih in dragih. Osorno poprašuješ, osorno odgovarjaš, krivično se zadiraš in ljubezni ne privoščiš otrokom, ki bi te tako radi imeli. Veseli te sedeti v družbi pri svojih znancih in prijateljih dvomljive vrednosti, pri kupici pokvarjenega vina in nepoštenih pogovorih. Oh, to vse sv. Jožefa ni veselilo ! On se je umikal takim pogovorom prazne slame in društvom slabega glasa. Poglej
sebe, poglej sv. Jožefa in posnemaj ga. Ne bo ti žal, kakor ni bilo žal sv. Jožefu.
Daleč daleč, 25 ur hoda, je šel sv. Jožef iz Nazareta v Jeruzalem k velikonočnemu prazniku, molit v tempelju Gospodovem in poslušat besede razlaganja sv. pisma. Kdo bi ne občudoval njegove pobožnosti? Kdo bi ne strmel nad njegovo gorečnostjo za čast božjo? Ni se vstrašil dolgega in težavnega pota, ni se bal mraza ne vročine. Kako tudi ? Saj je bil na njegovi strani sam sin božji. Bil je varuh svojega gospodarja in je čast dosegel.
Mlačni kristijan! Ali te ne osramoti sv. Jožef? Koliko imaš do farne cerkve? In kako hitro najdeš vzrok, da izostaneš od službe božje! Kolikokrat bi te lahko pogrešili na marsikaterem kraju, a krščanski nauk čaka zastonj na-te! Koliko izgovorov ne najdeš, da opravičiš svojo vest, ako je treba Bogu čast dajati! Zdaj te ustraši mraz, zdaj te ustavi grdo vreme, zdaj te izgovarja slaba obleka, zdaj pomanjkanje obuvala, zdaj te zadrži kaka kupčija, zdaj kaka nenujna pot. O ne zakrkni svojega srca, ne obkladaj svoje vesti z mlačnostjo in popustljivostjo! Ne beži od Jezusa, ampak bližaj se mu, pritekaj k njemu in prosi ga pomoči, tolažbe in odpuščanja. Poglej sv. Jožela, poglej sebe in hodi za njim, saj je Jezus na njegovi strani.
Sv. Jožef je bil zvest sin svoje domovine. Izpolnoval je svoje državljanske dolžnosti do zadnje pičice. Ko je prišlo povelje od cesarja Avgusta, da se popišejo vsi državljani, tedaj se je sv. Jožef nemudoma odpravil na daljno pot v svoje rojstno mesto Betlehem, dasi je bila njegova nevesta Marija najmanj pripravljena tedaj za tako pot. Sv. Jožef je vedel, da je vsaka oblast od Boga, zato se ni obotavljal ustreči povelju svojega cesarja. To je bil pač nauk njegovega varovanca Jezusa, ki je pozneje cesarskemu namestniku Pilatu govoril, da mu je njegova oblast dana od zgoraj. Bil je varuh svojega gospodarja in je čast dosegel.
Krščanski mož! Premisli ravnanje sv. Jožefa! Ne izgovarjaj se, kadar te kliče državljanska dolžnost: kaj to meni mar ? No bodi zadovoljen z izgovorom: Saj bodo brez mene tudi opravili. No reci: Jaz nisem za to. Posluži se vselej pravice, katero ti daje država in porabi jo tudi ob času kakih volitev. Lahko je godrnjati doma za pečjo ali na ognjišču čez slabe čase, nad izprijenostjo sveta, nad tem ali onim nespametnim sklepom občinskega odbora ali deželnega zbora, toda potrkaj samega sebe na prsi in reci: Kriv sem sam. Zakaj pa se ne oglasim, kadar
pride na-me vrsta — bodisi ob volitvah, bodisi ob drugih prilikah. Poglej sv. Jožefa, poglej sebe in ravnaj se drugič po njem, ki je bil tako točen in zvest v izpolnovanju svojih državljanskih dolž-nostij in pravic.
Zapoved stare zaveze je zahtevala, da se je vsak novorojeni otrok moškega spola čez štirideset dnij prinesel v tempelj. Sv. Jožef je bil točen v izpolnovanju zapovedij. Natančno ob jutru štiridesetega dneva se je napotil v Jeruzalemski tempelj in opravil z Devico Marijo svojo pobožno dolžnost.
Katoliški kristijan! Ali ti kaj pride na misel pri tem premišljevanju? Ali znaš našteti vseh pet cerkvenih zapovedij? Ali posvečuješ res nedelje in praznike tako, kakor se za kristijana spodobi ? Ali te ni videti ob nedeljah več v krčmah kakor v cerkvah ? Ali te ni slišati več v slabi družbi kakor pri svoji družini? Ali se morda stariši že naprej ves teden ne boje nedelje, namesto da bi se je veselili — zavoljo tebe ? In ti, krščanska mladina, ali ti ni celo hiša božja prilika pregrehe in nespameti ? Ali ti je vsak zapovedani post na umu cerkvena zapoved? Morda si že tako daleč, da celo četrta cerkvena zapoved več ne vznemirjuje tvoje vesti ? O ne bodi tako daleč od bv. Jožefa, ne umikaj se Jezusu, ki te tako ljubeznivo vabi k sebi. Bodi varuh svojega gospoda Jezusa Kristusa in bodeš dosegel čast.
Sv. Jožef je bil ubog in vendar je položil dar na oltar — dva golobiča. Ti nisi ubog in kako težko ti gre denar izpod palca — za čast božjo. Poglej sv. Jožefa, poglej sebe in posnemaj ga! Ne govori oblastno: Saj je cerkev dosti bogata. Ali si že štel njene dohodke? Ne pravi: Saj imajo duhovniki dovolj denarja. Ali to tako dobro veš? Ne žlobudraj preširno: Za-me je cerkev že dobra. Ali ni to prebivališče samega Boga, Gospoda nebes in zemlje? Ali ga ros ne potrebuješ? Poglej svetega Jožefa, poglej sebe in popravi svoje ošabno besedičenje.
Sv. Jožef je bežal pred grozovitim kraljem Herodom, ki je hotel Jezusa umoriti. Ni se obotavljal, ni premišljal, ali bi šel ali ne v daljni Egipet. Kakor hitro mu je glas božji govoril: vstani in beži! vstal je in bežal. Saj je bila tako božja volja. V svoje varstvo je imel izročenega samega Sinu božjega. Bil je varuh svojega gospodarja in je čast dosegel.
Kolikokrat tudi tebi grozi krvoločni Herod, ljubi kristijan! S sladkimi bosedami te lovi, z medom te maže, da bi te ujel v svoje mrežo. Ti pa se lo tako prerad daš speljati na led, verjameš pri-
11*
liznenim besedam strupenega skušnjavca in padeš v nastavljeno past. Kako vse drugače bi bilo, ko bi poslušal glas svojega angelja varuha in bežal pred slabim tovarišem, pred izprijeno tovarišico! Toda ne gledaš na sv. Jožefa, gledaš le nase in tako strmoglaviš v propad. O beži, beži pred volkovi v ovčji obleki, ki ti slikajo lepo bodočnost v zapeljivi obleki — v srcu pa imajo pelin in strup. Poslušaj glas božji, ki te kliče, poslušaj svojo vest in drži se naukov svoje dobre matere, svojega skrbnega očeta.
Sv. Jožef je bil potrpežljiv, če je bilo treba iti v neprijetnem zimskem času v Betlehem, šel je. če je bilo treba iti o praznikih v daljni Jeruzalem, šel je. če je dobil povelje napotiti se tudi v tujo egiptovsko deželo, šel je. Ni godrnjal, ni se jezil, ni se obotavljal, ni ugovarjal, ni preklinjal, ampak šel je v božjem imenu. Saj je vedel, da se brez volje božje nič ne zgodi in da ima vedno Jezusa v svojem obližju. Bil je varuh svojega gospodarja in je čast dosegel.
Ali naj te šele opominjam, predraga krščanska duša, kaj ti je treba, da posnemaš sv. Jožefa v potrpežljivosti? Saj [sama dobro veš, da si že časih godrnjala v svojih križih nad božjo previdnostjo. Saj veš, da te tako hitro prime ne-volja, da tako hitro skipiš v jezi, ako ti ne gre vse po želji, da se tolikokrat znosiš brez potrebe nad svojim bližnjikom, da preklinjaš časih, kakor bi bil hlapec satanov, a ne otrok Božji! Spoznaj se, poboljšaj se in pojdi za Jožefom, da najdeš Jezusa. Izvoli si ga za svojega varuha, saj veš, da te bode varoval, ako je tako mogočen, da varuje celo sv. cerkev.
Dne 20. septembra 1870. leta je sardinski kralj Viktor Emanuel vzel po sili sv. očetu zadnji ostanek posvetne oblasti, večno mesto Rim. Tako so prišli rimski papeži popolnoma v oblast očitnih sovražnikov sv. vere in cerkve in nevarnost ppsvečene osebe je postala tolika, da se nista niti Pij K. niti Leon XIII. upala izpod strehe svoje hiše. Ko so 7. febr. 1878. leta umrli Pij IX. in so čez tri leta po noči 12. jul. 1891 nesli natihoma njegovo truplo skozi mesto v cerkev sv. Lovrenca, zvedeli so sovražniki Kristusovi za pogreb in planili s satansko strastjo na pogrebnike, da bi jim vzeli rajnega papeža in poteptali v blato. Pogrebniki so se vendar-le ubranili in vsi krvavi in z blatom ometani so srečno rešili papeževo truplo iz rok razgrajalcev. — Kaj bi počeli, predragi v Kristusu, še-le z živim papežem, ko so celo z mrtvim tako zverinsko počenjali! To so dobro vedeli Pij IX. in so tri leta po oropanju Rima, dnč 8. decembra 1870, sebe in sv. cerkev posta-
vili pod mogočno obrambo sv. Jožefa, čegar petindvajsetletnico smo praznovali lanski advent.
Predragi zabredli grešnik! Izgubil si biser nedolžnosti, pečat greha tiči na tvojih prsih, angelj žaluje nad teboj in nebesa se jokajo, pekel pa veseli. Raj v tvojem srcu je razdejan, peklenska kača se je vanj ugnezdila, srčni mir si izgubil, nobena solza ga ne povrne. Kaj hočeš storiti, v smrtnem grehu tičoča krščanska duša ? O pojdi k današnjemu godovnjaku, sv. Jožefu, poglej ga in hodi za njim. Tudi on je izgubil Jezusa, izgubil biser nedolžnosti, dasi ne z grehom; a iskal ga je, iskal toliko časa s svojo nevesto Marijo Devico, dokler ga ni našel v Jeruzalemskem tempelju. Vstani, poslušaj glas božji, beži pred grehom, odpovej se hudiču in njegovemu dejanju, vzemi božje Dete, prejmi vredno zakrament sv. rešnjega Telesa, vzemi božjo Mater in skrij se v njeno naročje. Tako si si svest, da si prav pogledal danes sv. Jožefa in dobro pregledal sebe. Kakor je sv. Jožef vstal, vzel Dete in Mater njegovo in bežal v deželo Egiptovsko, dokler ga spet ni poklical angelj Gospodov, tako vstani tudi ti iz grešnega spanja, vzemi Dete božje k sebi, Jezusa Kristusa in božjo Mater Marijo in beži v deželo miru in sreče, dokler te ne izvabi iz te dežele dobre vesti glas angeljske trombe in pokliče v nebeški Jeruzalem. Zakaj kdor je varuh, svojega gospodarja, bo čast dosegel. Amen.	Peter Bohinjec.
2. Dolžnosti starišev do otrok. — IX. Stariči, privadite svoje otroke varčnosti in delavnosti.
Glejte, zvesti in modri hlapec, katerega je postavil Gospod čez svojo družino!	Cerkvena molitev.
Sv. cerkev obrača na patrona današnjega praznika, na svetega Jožefa, besede sv. pisma: Glejte, zvesti in modri hlapec, katerega je postavil Gospod tez svojo družino. In zato kakor s prstom pokaže nanj sv. Bernard rekoč: Ta je bil oni zvesti in modri hlapec, katerega je postavil Gospod čez svojo družino, da bi on božji Materi bil podpora in tolažba, da bi bil Njegov rednik in vreden sodelavec pri izvrševanju usmiljenja polnih sklepov božjih na zemlji.
Zares, najzvestejši in najmodrejši mož je bil sv. Jožef. Kako bi bil sicer mogel spolniti svojo pretežavno nalogo? Podpora in tolažnik je moral biti Mariji, rednik je moral biti Jezusov in tako sodelovati pri odrešenju sveta. Koliko skrbij in truda, koliko dela in potu je to stalo sv. Jožefa! V postnem pastirskem listu za leto 1894. pravijo ljubljanski višji pastir: »Da, tudi sv. družina je prav dobro vedela in skušala, kaj se pravi služiti si svoj kruh v potu svojega obraza. Zato so morali delati vsi. Delal je sv. Jožef, tesar. Delala je Marija, kakor mora delati vsaka mati in žena ubogega rokodelca in skrbeti za deco in hišo. Delal je Jezus, tesarjev sin (Mat. 13, 55.), ali tesar, kakor se pri evangelistu Marku (6, 3.) naravnost imenuje.
Zato vam, krščanski stariši, danes stavim v naj višji zgled sv. družino, posebej še sv. Jožefa vam, krščanski očetje in gospodarji. Tudi vi ste prejeli od Boga nalogo, zvesto in modro skrbeti za svojo družino. Že ste mnogo slišali, kako važen in odgovoren je vaš poklic. Danes vam z ozirom na sveto družino še rečem: Stariši, privadite svoje otroke delavnosti in varčnosti!
To bodi v čast sv. Jožefu, vam pa in vašim otrokom v časni in večni blagor!
Sedanji sv. oče Leon XIII. so zadnja leta ustanovili splošno družbo krščanskih družin v čast sveti družini nazareški. V naši škofiji pa so jo toplo priporočili vsem družinam naš prevzvišeni knez in škof v prej omenjenem pastirskem listu iz leta 1894. in posebej še vsem župnijam naznanili pravila, dolžnosti in odpustke te družbe začetkom 1. 1895. Namen družbe je, da se krščanske družine posvete sveti družini nazareški ter jo posebno časte s tem, da opravljajo vsak dan pred njeno podobo posebno molitev ter posnemajo krasne čednosti, s katerimi sveti vsem, zlasti pa delavskemu stanu. Z ozirom na to in ker bomo k ti družbi pristopili tudi v naši župniji, menim, da govorim kaj primerno, ako vam današnji praznik priporočam, da privadite svoje otroke delavnosti in varčnosti.
I.	Da svoje otroke že zgodaj navadito na delavno življenje, to zahteva blagor vaših otrok in to je tudi v korist človeški družbi.
1. Ako je gotova resnica, da je sreča človekova zavisna od tega, kako spolnuje božjo voljo, tedaj velja to tudi gledč na delo
človekovo. Bog sam je naznanil v raju, da bo moral človek delati, rekoč: V trudu se boš od zemlje živil vse dni svojega življenja. V potu svojega obraza boš jedel kruh, dokler se ne povrneš v zemljo, iz katere si vzet (I. Mojz. 3, 17. 19.). Komur ni mar za tako povelje božje, kdor ne dela rad, tega imetje se ne more večati, tega posestvo je zmiraj slabše, zemljišče in živinoreja mu donaša zmiraj manj. Kjer se začne pasti lenoba, o takih gospodarjih nas podučuje vsakdanja skušnja, da zapravijo celo dobra posestva, ki so jih bili podedovali po svojih stariših.
Taka se more pripetiti tudi vašim otrokom, ako bi jih ne navadili dela že zgodaj. Otrok, ki ni že zgodaj navajen dela, ne dobi nikdar več pravega veselja do njega, malo si pridobi, veliko bi rad izdal, torej uboža sčasoma popolnoma.
Zlasti je nevarno pri tistih hišah, kjer imajo samo jednega otroka, da utegne postati slab gospodar. To pa zato, ker takemu otroku stariši dovoljujejo preveč prostosti, premalo pa ga silijo k delu. Premoženje prevzame z velikim vriščem in slovečim truščem, toda kmalu dobi gotovina sušico, druge zaloge pa jetiko. Prijemati se ga začnč potem nalezljive gobe, menim dolgove, in odproda se kos za kosom od zemljišča. Konec vsega je smrt dotičnega gospodarstva, to je: vse pride na tuje.
Bila je mati, ki je od jutra do večera delala neutrudno, vsak krajcar je dvakrat obrnila, predno ga je izdala; njena jedina skrb je bila, svojemu ljubemu sinu, jedincu, zapustiti veliko premoženja. In res mu je zapustila lepo posestvo, obrtnijo in 10.000 goldinarjev denarja. Toda to je bilo sinu le v kvar. Razvajen od mladega dobro vživati pa postopati, ni se hotel tudi sedaj poprijeti dela ; obrtnijo je zanemarjal, hodil je po veselicah, zbiral prijatelje vkupaj in pil pa igral visoko ž njimi. Pognal je tako svoje veliko premoženje v osmih letih, zraven se zadolžil tako, da je 4000 gold. več bilo dolga, kot je bilo vse nepremakljivo blago vredno. Zapravljivost in nezmernost ga je vrgla v najlepših možkih letih na bolniško posteljo, in hiral je od dne do dne bolj, dokler ga ni Bog poklical s tega sveta
Sicer pa moremo skoraj v vsaki župniji pokazati podobne zglede zapravljivega gospodarstva. Vem, da ste že sami poznali ali jih poznate take, katere sta lenoba in »dobra volja« spravili na boben.
K vsemu temu vam rečem: Krščanski stariši, ko bi vi svojim otrokom tudi ničesar ne imeli zapustiti, če pa ste jih z mladega navadili na delo, morejo se vendar pošteno preživih, če ostanejo pridnih rok.
2.	Zatorej izvira iz tega druga dobrota, da namreč pridni ljudje niso drugim v nadlogo, marveč so v korist človeški družbi. Delaven človek že preživi sebe in svoje, če pa pride posebna sila, pa vsaj dolgo ni navezan na tujo podporo. Razven tega je delaven človek drugim s svojim zgledom v spodbudo. Dobrega in poštenega delavca vse čisla in išče.
Nasproti je postopač in lenuh v nadlogo sebi in soseski — pa v pohujšanje mladini. Ker ne dela dobrega, dela hudo, zato se lenoba prišteva med poglavitne grehe. Ako je tak človek družinsk oče, potem je njegov križ za soobčane in farane toliko občutljivejši, kolikor več ima razcapanih otrok. Družine lenuhov so gnezda tatov, nečistnikov, žganjarskih pijancev. Sv. Pavel pravi (I.Kor.6,10), da teh vrst grešniki ne bodo posedli božjega kraljestva. Stariši, ki ne vadijo svojih otrok na delo, pač ne morejo upati, da bi mogli mirno umreti, ker se morajo po pravici bati, da bodo njihovi otroci sebi in človeštvu huda pokora. Zatorej opominja taisti apostol (I. Tesal. 4, 11.): Prizadevajte si, da boste pokojni in se držali svojega opravila in delali s svojimi rokami.
Pri vsem tem pa ne smete prezreti besede Jezusove: Iščite najpoprej božjega kraljestva in njegove pravice, in vse drugo vam bo privrženo (Mat. 6, 33.). Torej morate otroku pustiti tudi toliko časa, da opravi še svoje druge, višje dolžnosti, n. pr. da se uči krščanski nauk. Saj ni upati, da bi otrok, ki ne zna katekizma, vedel živeti po njegovih naukih. Kako more otrok Boga ljubiti, če pa ne pozna njegovih velikih del za zveličanje človeštva? Zapomnite si torej, da ima otrok razven telesnega dela še te-le dolžnosti za dušo: on mora moliti; brez molitve je človek ptič brez perut, riba brez plavut. Otrok se mora šolati in tudi doma učiti, o čemur ste pa že itak slišali mnogo. K temu vam dodam še posebno potreben opomin.
V tem času se more že tudi kolikor toliko spoznati, h kateremu stanu se otrok nagiba, oziroma kakšen bi utegnil biti njegov poklic. Opazovati je treba pri otroku nagnjenje in zmožnosti. Nekateri otroci kažejo veliko veselja za kme-tiško delo, drugi za to ali ono rokodelstvo, tretji zopet za obrtni ali kak višji stan. Vedel sem za otroka, kateri si je za vsako nedeljo in praznik posebej naredil oltarček iz podobic, »Miklavž« mu je prinesel lesenega »gospoda«, otrok mu je naredil mašno obleko po cerkvenih barvah; in ta otrok je postal pozneje duhovnik, župnik.
Starišem treba paziti na to, da otrok ne silijo v stan, kateri jim stanovitno mrzi. Le ko bi otrok hrepenel po kakem poklicu, za katerega pa nima ne telesnih ne dušnih zmožnostij, treba se mu je ustaviti in pokazati mu stan, ki bi bil njegovim zmožnostim primernejši. Ako pa ima otrok k temu, kar hoče postati, vse potrebne moči in zmožnosti in se mu obeta lepa prihodnost, tedaj pa mu ne smete braniti. Ni namreč toliko ležeče na tem, kaj bo otrok; dovolj je, da se tistega poklica zvesto drži, katerega se je bil poprijel. Ni naša sreča odvisna od stanu, marveč od tega, kako kdo spolnuje svoje stanovske dolžnosti.
II. Razun delavnosti in gotovega poklica pa bodi tudi varčnost posebno priporočena starišem in otrokom.
Večkrat se stariši pritožujejo, da njih otroci preveč porabijo, n. pr. gre preveč denarja v prodajalnico, da potrgajo preveč obleke, da denar pri njih nima teka. Zoper take in enake pritožbe ni boljšega leka, kot otroke že zgodaj vaditi varčnosti. Denar se težko zasluži, zato treba vsakikrat prevdariti, za kaj se izda denar. Pri obleki more mnogo prihraniti, kdor zna obleko prav varovati, prav shranjevati in snažiti. Varuje jo tudi s tem, da ve razločevati med delavniki in soprazniki, med nedeljami, srednjimi in velikimi prazniki. Tudi se dš, s tem mnogo prihraniti, če se kupi rajše boljše, četudi dražje blago, ker je sicer treba delavca plačevati v tistem času po dvakrat, po trikrat. V tem posebno matere lahko mnogo storite, ako že majhnih otrok ne razvajate ne s preveč izbrano hrano, ne s pregizdavo obleko. Dobrega se otrok pozneje še zmiraj lahko navadi; z dobrega na slabo priti, dene pa kaj hudo. Zlasti opomnim še, da ne smete deklic oblačiti preveč po vsakokratni šegi, ne za vsak večji praznik napravljati kaj novega, in ne jih hvaliti še majhnih, kako se jim to ali ono oblačilo lepo poda, ali kako zale so v novi obleki. S tako neprevidno pohvalo dobi deklica visoke, ošabne misli o sebi, in če je pozneje kdo ne hvali, že meni, da je obleka temu kriva, pa je večinoma le njeno obnašanje. Sveti Janez Zlatoust pravi: Kdor preveč skrbi za lepoto telesa, skrbi premalo za lepoto duše.
Varčnost je zelo važna za prihodne življenje, za prihodni stan otrokov. Iz razvajenih, sladkosnedenih, ničemernih otrok ne morejo zrasti dobri gospodarji, vrle gospodinje. Kjer se otrok od očeta in od matere ne nauči varčen biti, tam je že slabo za njegovo prihodnost. Zato se pa zgodi, da si včasih bolj pomaga naprej kak varčen posel ali kak pameten rokodelski pomočnik,
kakor pa kmečki mladenič, ki prevzemši doma gospodarstvo ne zna previdno ravnati z denarjem, ali pa, če je dobil potratno gospodinjo v hišo. Hvaležen mora pač biti vsak otrok vse svoje dni ljubim starišem, če se je od njih naučil varčnosti. Prilika o zgubljenem sinu vam je vsem znana. Njegov oče je bil zelo premožen mož, in veliko doto mu je dal, ko je šel iz domače hiše. Ko bi bil ta sin ravnal varčno, mogel bi bil zmiraj dobro živeti. Toda bil je lahkomiseln človek, ki je živel zelo potratno, jedel in pil, kar in kolikor se mu je poljubilo, vdeleževal se je razkošnih veselic, kjer je mnogo zapravil, zapravil kmalu ne samo vse dote, ampak tudi dušo; sveto pismo pristavlja, da je zapravil svoje premoženje e razuzdanim življenjem. Huda ga je zadela. Šel je za prašičjega pastirja in stradal je tako, da je želel svoj trebuh napolniti z luščinami, in nihče mu jih ni dal (Luk. 15, 13. 16.).
E, tudi veliko premoženje v kratkem požene, kdor zna dobro zapravljati pa slabo varčevati! Ker pa je nevarnost za dušo zraven tako velika, kakor za premoženje, treba je iz teh ozirov otroke tudi iz premožnih hiš vaditi poleg dela tudi varčnosti.
Seveda se pri vsem tem ne sme zaiti v nasprotno stran, v lakomnost. Nahajajo se namreč tudi taki ljudje, ki si še najpotrebnejšega ne privoščijo ne za jed, ne za pijačo, ne za obleko, ne v stanovanju. Lakomnost se tudi prišteva med poglavitne grehe. Taki ljudje so navezani le na denar in premoženje; za božjo čast ali potrebnemu bližnjemu kaj dati, zdi se jim vsakega krajcarčka škoda. Bralo se je že večkrat, da je lakomen berač umrl za lakotjo, doma pa je imel skrbno spravljene tisočake.
Iz vse razlage o varčnosti posnemite za vodilo v življenju te-le tri nauke:
1. Dajajte otrokom tak živež, ki je le njih stanu in njih starosti primeren. Glejte, da se ne pregrešite posebno še s tem, da bi dajali otrokom žganje ali druge opojne pijače; glejte ve matere tudi same, da se z nezmernostjo ne pregrešite nad svojim zarodom, še prodno zagleda luč svetd.
Neka »družba proti zlorabi vpijanljivih pijač« se je obrnila do kakih 100 mož izvedencev z vprašanjem, kaj je soditi o vpijanljivih pijačah, če jih otroci tudi zmerno pijo. Odgovorilo jih je okrog 70 in razven dveh so vsi jedini v tej sodbi: otroci ne potrebujejo takih pijač in so jim škodljive. Po pogostnem vživanju vpijanljivih pijač se šiloma vzgaja otrok za poznejšega pijanca in se mu s tem prej ali slej pokvari zdravje in skrajša življenje.
Večji otroci izgubijo po vpijanljivih pijačah dušno in telesno čilost; zgodaj dozorijo, slabo se učijo in imajo premalo krvi. Njih značaj se neredkokrat popači; če so bili poprej krotki in voljni, postanejo potem jezljivi, nemirni, uporni.
2.	Skrbite otrokom le za primerno obleko, ne da bi se otroci ž njo pred drugimi košatili. Naučite jih obleko prav varovati, da jo imajo, zlasti lepo in boljšo, po več let. Navadite jih tudi, da bodo na vse drugo, kar jim daste, n. pr. na knjige in orodje, znali dobro paziti.
3.	Navajajte jih temu, da ne bodo nič nepotrebnega in nekoristnega kupovali. Zato je dobro, da imajo otroci hranilnike ali pa dajo svoje prihranke v kako hranilnico. Kolikor bolj pa odraščajo, in kolikor več zaslužijo, toliko bolj so dolžni skrbeti si sami za obleko.
če pa pravim, da ni treba nič nepotrebnega in nekoristnega kupovati, veste li, kaj imam posebno v mislih ? To je t o b a k, smodke, zlasti še novošegne svalčice. Kolikokrat sem že slišal modre može reči: »Ko bi se jaz le nikoli ne bil navadil kaditi!« Vprašam: Zakaj poskušajo kaditi že otroci pri 12., 14., 15. letih? Zato, ker vidijo odraščene kaditi in ker menijo, da se veliko bolj postavijo, ako jim tleč ogorek moli iz ust. Res mora pameten človek take mladiče pomilovati. Revež je že tako ves zelen in suh kot trska, pa še kadi! Kdo more trditi, da je tobakaja potrebna ali cel6 koristna takim mladim zelencem? Kamor bi obrnil tiste novce, zalegli bi mu bolje. Le preračunite, koliko se nabere tega nepotrebnega davka v jednem letu, v dveh, petih letih.
V Ameriki so pred nekaj leti sklenili ojstro postavo, ki prepoveduje kaditi vsem, ki niso 16 let stari. Kdor proda takemu svalčice ali tobak, kaznuje se do 100 gold. in čez. Vsak otrok se kaznuje, ako ga zasačijo, da je kadil, z zaporom v ječi do 14 dnij. Roditelji, ki v tem oziru dajejo otrokom potuho, pokličejo se tudi lahko na odgovor. Taka postava bi bila kaj koristna tudi za naše kraje.
Sicer pa vem, da je zastonj govoriti zoper'tobak,' kakor tudi zoper žganj ep it j e. Navedem le še tehtne besede škofa Slomška o tobaku in žganju: »Žganje in pa tobak pokvarita naši mladini glavo, srce in glas, dušo in telo, ukadita jej um, poblatita srce z grešnimi strastmi.« Zato je vživanje teh dveh nevarnih, četudi počasnih strupov, za mladino greh zoper 5. božjo zapoved, ki prepoveduje poškodovati samega sebe ali bližnjega na zdravju.
Zatorej, ljubi stariši, ko otrok sega po žganjski stekleničici ali po tobačni pipi, zabranite mu to precej, in če ne jenja, udarite ga po roki! Potisnite mu rajše v roko rožni venec!
K sklepu obrnem vaše oči zopet na sv. družino, posebej na sv. Jožefa. Krščanski slikarji slikajo sveto družino na razne načine. Na jedni sliki sv. Jožef »žaga«, Jezus mu pomaga; na drugi sveti Jožef »žaga«, Jezus drži v roki sveder; na tretji sv. Jožef dolbe, Marija prede, Jezus zdeluje križce ter jih ogleduje. Glejte tu sveto družino, glejte sv. Jožefa — živ zgled delavnosti pa tudi varčnosti. Sveta družina se je živila s svojim trudom, oblačila z domačim izdelkom. Sv. Epifanij pripoveduje, da je bila Marija mojstrica v vezenju, v preji prediva in v delih z volno in zlatom. Vretena, ki jih je rabila, bila so več časa shranjena v jeruzalemski cerkvi. Jezusova suknja, kakor vam znano, bila je brez šiva, od vrha sceloma tkana (Jan. 19, 23.): bila je po ustnem izročilu delo presvete Matere.
Učite se, krščanski stariši, posebej še vi očetje, kako je treba tudi vam delati in varčevati pa tudi svoje domače na to vaditi! Učite se svoje družine vestno oskrbovati po najlepšem zgledu sv. Jožefa, varuha sv. družine! Amen.
Valentin Bernik.
Peta postna nedelja.
I. Skrivnosti Jezusovega trpljenja. — V. Jezus in Baraba.
Imel je (Pilat) takrat slovečega jetnika, ki je bil imenovan Baraba.
Mat. 27, 16.
a)	V Mojzesovi postavi je bilo predpisano vsakoletno praznovanje velikega dn6 sprave za ves Izrael. Ta je bil spokorni dan za ves narod. Veliki duhoven je moral ta dan v svoji svečani obleki stopiti v presvetišče in poškropiti kri zaklane živali pred skrinjo zaveze, da bi tako očistil ljudstvo njegovih grehov. V ta namen so morali Izraelci pripraviti dva kozla kot darilne živali in postaviti ob vhodu sv. šotora. Nato so dejali v posodo dve srečki, jedno z napisom: »Za Jehovo«, drugo: »za Azazela«. Veliki duhoven potegne žreb. Žival, katero je zadel žreb »za Jehova«, t. j. za Gospoda, bila je zaklana, njeno kri je nesel veliki duhoven v presvetišče in jo poškropil ob milostnem prestolu v sredi mej Kerubinoma. Druga pa, katero je zadel žreb »za Azazela« t. j. za iz-
puščenje, bila je živa postavljena pred Gospoda, opravili so nad njo spravne molitve, in potem na škrlatnem traku okrog rogov odpeljana v puščavo in izpuščena. (III. Mojz. 16.).
b)	Judovski praznik sprave je predpodoba velike sprave človeštva, ko je naš Gospod Jezus Kristus, naš veliki duhoven, s svojo lastno krvjo stopil v Najsvetejše, da bi ga pokropil in nam odprl pristop k milostnemu tronu. (Hebr. 9. 12.). Veliki dan sprave je prišel; kar smo zadnjič premišljevali iz trpljenja Jezusovega, godilo se je že na ta dan, in blizo je že čas, da se zakolje po žrebu določena žrtev. Dva dara se vštric postavita, Jezus, z imenom Kristus, in Baraba, zloglasen ropar. Srečka pade po glasu ljudstva. Žreb v »zaklanje« pade na Kristusa, žreb za »izpuščenje« na Barabo. Jednega zahtevajo v smrt, drugega izpuste. Kristus, nedolžni, bodi darovan »za Jehovo«, za Gospoda v spravo; Baraba, zadolženi, pa odide prost. Ta Baraba je prava podoba zadolženega človeštva, katero zasluži smrt.
Tako se nam kaže tu na Pilatovem dvorišču zopet nenavaden prizor: Jezus in Baraba. Nedolžni se vštric postavi zadolženemu, Najsvetejši poleg hudodelnika in srečka obsodbe pade na glavo nedolžnega. Brezmadežni Sin božji je izvoljen za žrtvo, ves zadolženi je prost izpuščen, čuden, žalosten prizor — vreden našega premišljevanja. Ozrimo se torej: a) na obravnavo pred Pilatom, b) na primerjanje Jezusa z Barabo, c) na volitev ljudstva.
I.	Solnce se je na veliki petek že dobro visoko povspelo na nebu, njegovi žarki so obsevali Pilatovo hišo, kjer je rimski namestnik nestrpno pričakoval, kako se bo stvar z Jezusom iztekla pri Herodu, kamor ga je bil poslal, hoteč se znebiti te zel6 sitne zadeve. Šum in hrup po mestnih ulicah se že čuje do njegove palače. Truma se že bliža — v sredi je vjeti Jezus v belem oblačilu. Kako da je stvar pri Herodu izpala, spozna Pilat na beli obleki. Herod ga je nazaj poslal brez obsodbe. Pilat mora zopet pričeti obravnavo, da-si mu je to neljubo, ker je on po cesarju postavljen sodnik čez življenje in smrt. Kako se vrši zdaj ta preiskava ?
a)	Sv. evangelist Luka (23, 13 . .) piše: Pilat je poklical velike duhovne, poglavarje in ljudstvo in jim je rekel: Pripeljali ste mi tega človeka, kakor da bi odvračeval ljudstvo; in glejte, jae sem ga vpričo vas izprašal, in nisem našel nobene krivice nad človekom v tem, česar ga točite. Pa tudi Herod ne, zakaj poslal sem vas bil k njemu, in glejte, nič smrti vrednega ni bilo najdenega nad njim.
Pretepel ga ioni tedaj in izpustil. V tej drugi obravnavi prinese Pilat zadevo že pred vse ljudstvo, ne samo pred tožnike, ker je zatoženi občeznana oseba po vsej deželi. Pilat ponovi zdaj vspeh dozdanje obravnave pri dveh preiskovalnih sodiščih, a zatožba ni opravičena, •— niti on, niti Herod nista našla krivice nad njim, nič smrti vrednega. Torej — sklepa Pilat — ker je nedolžen, ga bom pretepel in potem izpustil. A zakaj pretepsti, če je nedolžen ? Glejte je odjenljivosti proti Judom. Pilat ima preveč obzira na tožnike in sovražnike Jezusove. Ti obziri so Pilata že predaleč zapeljali, da je zoperpostavno ravnal z Jezusom, ko je že izrekel svoje prepričanje o njegovi nedolžnosti.
Glejte, kristijani, obziri tudi marsikaterega človeka preslepe, da nastopi kakor Pilat krivično pot, da ravna zoper vero, zoper dolžnost, zoper vest. Po sovražnikih sv. cerkve zbegan je že marsikateri omagal in z njimi potegnil v škodo sv. cerkve. Ne odstopi torej od pota resnice in pravice nikdar, ne oziraj se ni na levo ni na desno; sicer bi zdrknil navzdol, kakor vidimo pri Pilatu.
b)	Ta je zdaj v škripcih. Judje z njegovo odredbo niso bili zadovoljni. Zdaj se poprime Pilat novega poskusa. Ob prazniku pa je poglavar imel navado, ljudstvu izpustiti jednega jetnika, katerega so hoteli. (Mat. 27, 15.). O veliki noči so Judje praznovali spomin na rešitev iz egiptovske sužnosti. V neko zahvalo je nastala navada jednemu jetniku dati prostost. Rimci so obdržali to navado podjarmljenega ljudstva, zato si je o veliki noči lahko izprosilo pri namestniku kacega jetnika. Ob tej priliki so se ljudje trumoma zbrali pred namestnikovim stanovanjem. Ta navada zdi se Pilatu pripravno sredstvo, da bi izpustil Jezusa. Menil je, da bo na ta način najložje dosegel svoj namen, ker zdaj mu ni več opraviti samo s tožniki, marveč vse ljudstvo je tu zastopano pred njim. Mislil si je, če velikega hudodelnika pa tega nedolžnega Jezusa vštric postavim, ljudstvu vendar ne bo težko izvoliti si pravega, ko je že on sam in pa grozoviti Herod izrekel nekrivdo Jezusovo; torej bo zdravo čutilo ljudstva prav razsodilo. A kako se je varal!
c)	Pilat zdaj veli pripeljati največjega hudodelnika, da bi tem zanesljivejše dosegel svoj namen o izpustitvi Jezusovi. Imel je pa takrat slovitega jetnika, kateri je bil imenovan Baraba. (Mat. 27, 16.) Ta je bil ropar — piše sv. Janez (18, 40.). In sv. Luka (23, 19.) pravi: Ta je bil zavoljo nekega v mestu storjenega punta in uboja vržen v ječo. Istotako potrjuje sv. Marka (15. 7.). Vsi štirje evange-
listi omenjajo tega jetnika in razgrinjajo njegovo podobo, ki nas prestraši. Ta jetnik ima nad seboj vsa znamenja zavrženosti — daleč okrog mej ljudstvom je na slabem glasu. On je ropar, ptujemu premoženju silno nevaren. Poleg tega — pravijo evangelisti — je šuntar, upornik, ki se je ustavljal gosposki, na čelu druhali, s katero je podkuril upor. Povrh pa še morilec, ki je drugim neopravičeno vzel življenje. Takega zločinca, izvržek človeštva, pripeljejo iz ječe in postavijo poleg Jezusa, Naj svetejšega. Pač strašen prizor! Na videz je Pilat v oprostitev Jezusovo izvolil modro sredstvo — a vendar predrzno, ker zgolj nedolžnost in zgolj hudobijo postavi v isto vrsto.
II.	Ko je prerok Izaija (53, 1, 12.) v duhu gledal trpečega Mesijo, vskliknil je z globokim sočutjem: Kdo verjame, kar oznanjujemo ? Med razbojnike je bil štet. In spolnilo se je do črke. Na Oljski gori so šli sovražniki nadenj, kakor nad roparja (Mat. 25, 55.); na križu umrje med razbojnikoma (Mak. 15. 27.); tukaj v Pilatovi hiši je postavljen k morilcu) in ljudstvu je prepuščena izvolitev mej obema. To vštricno postavljenje ima za Jezusa dvojno zaničevanje in poniževanje.
a) Pilat postavi Jezusa vštric roparja in mu prizadene s tem največje zaničevanje. Kristus najčistejši, poleg Barabe, glasovitega roparja! Veliki čudodelnik poleg velikega hudodelnika! Daši je imel Pilat namen s tem sredstvom Jezusa oprostiti, vendar je to grozno ponižanje za Jezusa, da ga jednači z največjim hudodel-nikom rekoč: Katerega hočete, da vam izpustim? (Mat. 27, 17.) O sodnik, kako si zabredel ? Prej si rekel: Kaj pa je hudega storil; ne najdem krivice na njem. In zdaj vprašaš: Katerega naj vam izpustim ? Barabo ali Jezusa ? Barabo, grozovitega zlodejca, morilca, ali Jezusa, ki ga imenujete Mesijo, Odrešenika ? Kaka krivica v teh besedah! Ni čuda, da se je Gospod pritožil že po preroku (Iz. 44, 25.) : Komu me primerjate, komu me delate podobnega? — govori Sveti.
Postojmo pri tem žalostnem prizoru! Ali se ne ponavlja še dandanes to primerjanje Kristusa z Barabo ? Sprijeni duh sedanjega časa katoliško cerkev, ustanovo Božjo, vspostavlja vštric vseh krivover, ki so zavrgle cel6 vero v božanstvo Jezusovo. Sedanji čas noče poznati več razločka med pravo vero in krivimi veroizpovedanji. Nič višjega, nič svetega, nič božjega nočejo spoznavati na sv. katoliški cerkvi; resnica, ki je v katoliški cerkvi in zmota, ki je pri verskih ločinah, jim je vsejedno. O kako zaslepljen je tak um, akoravno se misli razsvetljenim!

b) Barabo postavijo poleg Jezusa. Oba denejo v isto vrsto. Toda kdo je bolj nejednak kakor Kristus pa Baraba? Kdo je Jezus? Kaj pravi apostol (Hebr. 1, 3.): On je odsvit veličastva božjega, podoba njegovega bitja, hi nosi vse z besedo svoje moči. In kdo Baraba? Umrljiv pa ničvreden človek. Jezus je podoba nevidljivega Boga (Kol. 1, 15.), Baraba je opustošena (razdejana) podoba božja, spada mej najzaničljivejše stvari. Jezus, Sin Očeta nebeškega, je svet, nedolžen, neomadežan, odločen od grešnikov in višji kot nebesa (Hebr. 7, 86.) in Baraba je ropar, morilec, šuntar in grozen hudodelec. In ta dva, tako nejednaka kakor luč in tema, kot dan in noč, se v Pilatovi hiši vštric postavljata! O trpeči Jezus, kako globoko je tvoje ponižanje! Da, tukaj je — eaničevan — kakor pravi Izaija (53, 3.) in zadnji med ljudmi. Oglejmo si še glo-bokejše vzrok tega preziranja.
Cerkveni pisalci pojasnjujejo tudi ta čudoviti prizor. Baraba tu predstavlja Adama. Prvi človek je grešil z neizrekljivo ošabnostjo. Bogu je hotel postati jednak. Kakor bogova bosta — rekla je kača; in da bi postal Bog, seže Adam po prepovedanem sadu. Satan bi ne bil človeka vjel, ako bi ta ne bil začel dopadati sam sebi. V spravo (za ta greh) se »Bog« (Jezus Kristus) zdaj d& vspostaviti s hudodelnikom.
Kaj je bil še Baraba ? Ropar. Ni-li bil to tudi Adam, ko je Boga oropal dolžne časti? S tem pa je oropal tudi sebe milosti božje, svoje .potomce detinstva božjega in pravice do nebes. V spravo in zadoščenje je Kristus zdaj postavljen vštric roparja.
Baraba je bil u p o r n i k in morilec. Istotako Adam — upornik, ker se je uprl Bogu in njegovi zapovedi, morilec, ker je sebi in vsem potomcem prinesel smrt. V spravo in zadoščenje postavijo zdaj Sinu božjega poleg upornika in morilca.
Tu imamo torej odsvit greha in sprave, hudodelnika in Odrešenika, Barabo in Jezusa.
III.	Ozrimo se zdaj na izvolitev ljudstva!
Mej tem, ko Pilat še obravnava ter se nadja, da bo mogel Jezusa proti Barabi izpustiti, pošlje njegova žena k njemu rekoč: Nič si ne dajaj opraviti s tem pravičnim, zakaj veliko sem trpela danes v sanjah zavoljo njega. Ali med tem so veliki duhovni in sta-rašine pregovarjali ljudi, da bi prosili za Barabo, Jezusa pa pogubili. (Mat. 27, 20.) Tu nam je premisliti ščuvanje množice, volitev ljudstva in nauk iz tega.
a)	Pilat je dobro vedel, da so Judje Jezusa izdali iz nevoščljivosti (Mat. 27, 28.). A tudi Judje so sklepali iz dosedanjega obnašanja Pilatovega, da misli Jezusa izpustiti. Zato pa so se na vse kriplje prizadevali, da bi dosegli Jezusovo obsodbo. Kakor nalašč jim je prišel služabnik Pilatovke, ki nekaj časa govori z namestnikom. Mej tem pa so nadražili ljudstvo, pravi sv. Marka (15, 11.), in pregovarjali ga, da naj prosi za Barabo — piše sv. Mat. (27, 20.). V čem je obstalo to hujskanje, sv. pismo naravnost ne pove, a iz dosedanjega se lahko Bklepa. Pismarji trosijo laži mej množico, da je Jezus sovražnik Mojzesove postave, da je kriv prerok, ki čudeže dela s pomočjo Belzebuba, ker si prisvaja božje lastnosti, je torej bogokletnež. če bi bil Sin božji, bi se bil že davno oprostil; tudi njegovi učenci so ga spoznali kot sleparja, sicer bi ga ne bili vsi popustili. Boljši je vendar-le Baraba, četudi zločest človek, kakor pa tak bogokletnež. Ta je smrti vreden, umrje naj, Baraba bodi oproščen! — Kako spremenljivo je pač to ljudstvo! Ne misli več na Jezusov slovesni vhod v Jeruzalem pred par dnevi, ne več na čudeže, ki so s strmenjem navdali ves svet, ne več na njegovo brezmadežno življenje, ne na dobrote, ki jih je skazoval ne-številnim bolnikom. Vse to je zdaj pozabljeno ; z nekaterimi lažmi se dš, ljudstvo preslepiti ter naščuvati do največjega krika.
Ko to slišimo, dozdeva se nam čudno in nezapopadljivo, ali zopet moramo obstati, da dandanes ni dosti drugače. Tako nestalne, omahljive in razdražljive so priproste množice še sedaj. Lažnjivi preroki se plazijo okrog ljudstva in se delajo njegove prijatelje, v resnici pa imajo najsebičniše namene. Pravijo, da osrečujejo ljudstvo, v istini pa rujejo zoper sveto cerkev, katera narodom nikdar nič slabega ni storila, nego le dobro. Njo razupivajo kot sovražnico luči, omike in napredka, zato zahtevajo, da ona nima ničesar opraviti v šoli in v javnem življenju. — O tem pa, koliko je katol. cerkev storila v teku 18. stoletij za pravo omiko, za državljanski red, za odpravo sužnosti, za olajšanje bede med ubožnimi stanovi itd, namenoma molče, da le preslepč nevedno ljudstvo. Tako se mnogokrat zgodi, da ljudstvo Blednjič izvoli, kakor je izvolilo judovsko,
b)	ki zahteva, naj se izpusti Baraba. Slovesen trenutek je bil, ko rimski oblastnik stopi pred zbrano množico in ji zastavi trikrat vprašanje, katerega naj izpusti. Prvič vpraša Pilat: Katerega teh dveh hočete, da vam izpustim ? Oni pa so rekli: Baraba. (Mat. 27, 21.) Presenečen po tem odgovoru, vpraša drugič:
12
Kaj tedaj naj storim z Jezusom, hi je imenovan Kristus? Vsi reko: Križan naj bo! (v. 22. 23.) Bržkone je hotel Pilat s tem vprašanjem nagniti ljudstvo k treznemu pomisleku, ko pristavi: kateri je imenovan Kristus ? Saj vi pričakujete — hotel je reči — svojega Kristusa, tega tu imenujete tako, hočete ga mari zdaj zavreči? Vi pričakujete kralja judovskega, ali ga vam naj ne izpustim? Zato je po zatrjilu sv. Marka (15, 12.) rekel: Kaj tedaj hočete, da naj storim s kraljem Judov? Ali našuntano ljudstvo L voli mesto svojega Maziljenca in Kralja roparja ter morilca in zahteva križanje Jezusa. Oblastnik pa zdaj vpraša še tretjič: Kaj pa je hudega storil ? Nič smrti vrednega ne najdem nad njim. (Luk. 23, 22.) Zaslepljenci ne poslušajo več nikacega opomina, zahtevajo naj-groznejšo smrt, križanje. O ljudstvo Izraelsko, kako globoko si palo! Ali ne bo Kristus milo zdihnil sam pri sebi: Ljudstvo moje, kaj sem ti storil, ali s čem sem ti bil nadležen ? Is Egipta sem te izpeljal, 40 let vodil po puščavi, nasičeval te z mano in pripeljal v obljubljeno deželo : in ti pripravljaš križ svojemu Zveličarju (Očitov.).
Hočemo to volitev prav umeti, moramo se ozreti proti nebu. Ondi se bojujeta pravičnost in usmiljenost božja. Pravica kliče: katerega hočete da izpustim? Prvega ali druzega Adama? Adam je vzrok nesreče in smrti — Jezus delivec življenja in zveličanja. In usmiljenost odgovori: Ne tega, ampak izpusti nam Barabo. Oprosti zadolženega Adama in izroči trpljenju nedolžnega Jezusa, da odreši človeštvo. In zmagala je ljubezen božja do nas; kaj namreč bi nam bilo koristilo, če bi bil Baraba moral umreti, Kristus pa bi bil izpuščen? »Umrje naj moj Sin — reče nebeški Oče — in grešniki, katerih namestnik je Baraba, naj bodo rešeni.« Zato da bi hlapca odrešil — hvaležno moli sv. cerkev — si svojega lastnega Sina dal v smrt.
c)	Kake nauko nam vse to dajo? Iz obnašanja judovskega ljudstva vidimo, kako nestanovitni in lahkomišljeni so ljudje. Kako naglo so menjava naklonjenost ljudstva, kako spremenljiva je njegova sodba! Danes kliče: »Hozana!« jutri: »Križaj ga!« Zato si k srcu vzemimo besede psalmistove (117, 8.): V Gospoda zaupati je boljše, kakor zidati na ljudi.
Nadalje kaže ta žalostni dogodek, kako močne so strasti človeške, ki raztrgajo ojnice božje in natorne postave. Nevoščljivost zbada pismarje in starašine, da tudi v ljudstvu netijo in podžigajo sovraštvo zoper Jezusa. Ta zavist in sovraštvo ženo Jude do groznega bogomora. Kjer razgraja ogenj strasti, ondi
molči um, ni je mirne razsodbe, ni ga čuta za resnico in pravico. Kakor posameznega strast pahne v nesrečo, tako prinese celim narodom jok in gorje.
Koliko zgledov za to resnico bi se vam lahko navelo iz zgodovine vseh vekov! Zadostuje spomniti vas samo francoske pre-kucije, ki je veliko rano prizadela sv. katol. cerkvi in zapeljanemu ljudstvu. Pametnjaki ali prostomišljaki (rationalisti) so že več desetletij trosili krive nauke med svet, povsod spodkopavali spoštovanje do vere in postavnih oblastij. Pred dobrimi sto leti je buknila prekucija, ki je svojo glavno ost obrnila zoper krščanstvo, kakor bi iz njega izviralo zlo. Rovarji so odrekli katoliški cerkvi vse pravice, odvzeli njeno premoženje, preganjali duhovne in jih veliko tisoč pomorili, papežu odrekli v cerkvenih rečeh vso oblast, cerkvene redove razgnali itd. A strast je prekucuhe in upornike gnala še dalje. Jeli so križe podirati in z nogami teptati, razdevati oltarje in cerkve. Končno je konvent celo razglasil sklep, da ni Boga, in olepotičeno plesalko s križem pod nogami so v procesiji peljali v starodavno cerkev Matere božje in jo ondi kot »boginjo pameti« postavili na oltar ter ji zažigali kadilo. 50.000 cerkva po Francoskem so spremenili v tcmpelje »boginjo pameti«. Da bi spomin na Boga uničili, predelali so koledar, odpravili vse praznike in nedelje in teden razdelili na deset dnij. človek bi komaj verjel, ako bi to ne bilo s krvavimi črkami zapisano v zgodovini. Kdo ne spozna iz tega, da je tudi to po prekucuhih zaslepljeno ljudstvo mesto Kristusa izvolilo si Barabo!
Slednjič — pravijo sv.očetje — vsi tisti, ki delajo grehe in hudobije, ravno tako nesrečno izvolijo, kakor judovsko ljudstvo. Vsak grešnik — pravijo — je pomagal sovražnikom Jezusovim odpirati usta, ko so kričali, da ne Jezus, ampak Baraba naj bo pomiloščen. Vsak zavedni in prostovoljni grešnik drži takorekoč tehtnico v roki; v jedni skledici leži Bog, največje blago, ki je vreden vse ljubezni pred vsemi drugimi rečmi, kakor je tudi Zveličar zaslužil prednost pred Barabom. V drugi skledici pa ležč zapeljivi in minljivi blagri tega sveta. In kaj stori grešnik ? On izvoli pozemeljske dobrote in jim, kakor Judje Barabu, daje prednost pred Bogom. Kakor so Judje klicali Pilatu: Rajši Baraba kakor Jezusa, tako v dejanju pravi tudi grešnik: Rajši hočem ta greh, kakor Boga! Rajši hočem nasičenje te strasti, kakor Boga, rajši hočem dopadenje hudičevo, kakor dopadenje božje! Rajši satana, kakor Boga! Ali ni to strašno? — In vendar je resnično.
Ali nismo, dragi kristijani, v vednem vojskovanju med čednostjo in grehom? Zmiraj nam doni še vprašanje: Koga hočete?
Mladenič (dekle), glej, pred teboj sta dve poti: jedna je ozka, pa vodi proti nebesom, druga je široka, a vodi v pekel. Prva pot ima spočetka trnje in potem cvetice; druga narobe cvetice, a potem pride bodeče trnje. Katero si hočeš izvoliti? — Vi možje in žene! na jedno stran se sveti vaš vzvišeni stan v čisti zvestobi in ljubezni, v skrbni odgoji mladine in vestnem gospodarstvu; na drugi je nezvestoba, prešestvo, zapravljivost, pohujšanje. Katero stran ste si izvolili? — In vi v?', krščanski poslušalci: Tu je meso, tam duh, tu zatajevanje, tam razkošnost, tu poguba, tam rešitev, tam Baraba, tukaj Kristus. Katerega hočete ?
Predragi moji! Mi smo vsled milosti božje po svetem krstu usajeni v vinsko trto, ki je Kristus Gospod. O, če je kateri grešil, vsaj zdaj o velikonočnem času naj več ne govori: Nočem Jezusa, ampak Barabo. Sv. cerkev stoji tu in kliče: Pridite, Jezus se vam hoče darovati — z neskončnimi zaslugami svojega odrešenja, z neskončno ljubeznijo v sv. zakramentu. Tisti kristijani, ki ne slede temu glasu, ki ne ubogajo cerkve, ampak brezbožne zapeljivce, ki se z vredno spovedjo nočejo ločiti od privajenih grehov, ali ne posnemajo oni zakrknenih Judov, kličoč: Mi nočemo Jezusa, ampak Barabo ?
Od nas, preljubi, nobeden ne bo govoril tako. Ko smo v tem premišljevanju spoznali, zakaj je bil Gospod postavljen vštric največjega hudodelnika, pademo, presunjeni tvoje ljubezni, na kolena pred tebe, o trpeči Jezus, ter ti obljubimo: če bi te odvrgel tudi ves svet, mi te hočemo imeti. Tebe izvolimo za Gospoda in kralja svoji duši in svojemu telesu. V tebe verujemo, v tebe upamo, tebe ljubimo. Jezus, tvoji hočemo biti v življenju in v smrti! Amen.	a. Žlogar.
2. Dolžnosti starišev do otrok. — X. Stariši, svetite svojim otrokom z lepim zgledom!
Jezus je rekel judovskim množicam: Kdo izmed vas me bo greha prepričal?
Jan. 8, 46.
Jan sem pot in resnica in življenje (Jan. 14, 6.), rekel je Jezus sam o sebi. On je pa tudi jedina pot in jedina resnica in jedino življenje, zakaj sv. Peter trdi, da v nikomur drugem ni
zveličanja (Dej. ap. 4, 12.). Zato se je pa tudi mogel jedino le Jezus, Sin božji, postaviti pred judovsko množico ter jim v obraz zaklicati: Kdo izmed vas me bo greha prepričal? Da, on je bil prost greha, ker je bil včlovečeni Bog; pa četudi mu ni mogel nihče kaj hudega dokazati, ampak so ga le vse vprek obrekovali, vendar izvemo na koncu današnjega evangelija, da so pobirali kamenje, da bi ga vanj lučali; Jezus pa se je skril in je šel iz tempelja. Zato se danes na tiho ali črno nedeljo zakrijejo sveta razpela, da bi nam toliko bolj stopila pred oči črna nehvaležnost judovskega ljudstva proti Odrešeniku sveta.
Kdo izmed vas me bo greha prepričal ? To vprašanje Jezusovo bi morali mi pogostno imeti pred očmi ter je obračati na svoje življenje. Kolikor manj bi nam ne le ljudje, ampak tudi lastna vest ne imela hudega očitati, toliko bolj bi bili podobni svojemu Zveličarju. Posebej pa bi bilo neizmerne vrednosti, ako bi vi stariši večkrat mogli staviti to vprašanje nasproti svojim otrokom: Kdo izmed vas me bo greha prepričal? Kdo izmed vas more to storiti? Kdo sliši o nas slabe besede, kdo vidi nad nami slaba dejanja? Kdo izmed vas more reči, da mu ne dajemo dobrega zgleda? Kdo izmed vas more trditi, da smo mu v spotiko?
Ko bi vsak oče in vsaka mati mogla tako mirne vesti vstopiti se pred svoje otroke, oj, koliko bi krščanska vzgoja pri tem pridobila, koliko bi bil potem svet boljši! Zato sem se namenil danes pokazati vam moč vašega zgleda, krščanski stariši! Torej rečem: Stariši, svetite svojim otrokom z lepim zgledom, ker navadno I. dober zgled stori otroke dobre, II. slab zgled stori otroke malopridne.
Prerok Ecehijel govori o vozu, ki ga je videl, da so ga vlekla štiri živa bitja. Kamor so se živali obrnile, tje se je obrnil tudi voz. Ta živa bitja je vladal poseben duh, in kjer je hodil duh, vzdignila so se tudi kolesa in so hodila za njim (1, 20.). Bodi nam ta prikazen podoba družine. Živa bitja, ki vlečejo voz, so stariši, kolesa pa pomenijo otroke. Kakor so se obračala kolesa tjekaj, kamor je duh gnal živali, tako sc tudi otroci obračajo po zgledu starišev, kakoršen duh že vodi stariše. Ako stariše vodi dobri duh, duh božji, tedaj se navadno tudi otroci ravnajo po njih; ako pa vodi stariše duh satanov, tedaj pa se navadno tudi njih otroci najraje obračajo po hudem.
h.
I. Poglejmo najpoprej, kako vpliva dobri zgled starišev na otroke!
Sveta zgodba nam sporoča o potomcih Setovih, da so skozi več stoletij ostali dobri in pošteni, med tem ko so vsi drugi ljudje zabredli v malikovanje ter počenjali najostudnejše pregrehe. Od kod to? Zato, ker je Set, iz kogar je pognala ta korenina, hodil po pravi poti ter služil Gospodu vse dni svojega življenja — Zakaj je mladi Tobija živel sredi brezbožnega, pregrešnega mesta tako nesvarljivo, tako sveto? Zato, ker je bil tako srečen, da je imel očeta, ki ga ni samo podučeval v dobrem, ampak mu je tudi svetil z najlepšim zgledom. Prelepo spričevalo daje zadnja vrsta Tobijevih bukev tej rodovini: Vsa njegova rodovina in ves njegov zarod je ostal v dobrem življenju in v svetem zadržanju, tako, da so bili prijetni Bogu in ljudem in vsem prebivalcem v deželi. — Vprašam zopet dalje: Kako je prišlo, da se je sv. Timotej od svoje mladosti naprej že vadil v pobožnosti, kakor spričuje o njem sv Pavel, tako, da ga ni bilo učenca, ki bi bil tako popolnoma njegovega duha ter bil tolikanj vnet za blagor vernikov ? To nam sv. Pavel sam pojasnuje v 2. listu do Timoteja, kažoč na njegovo mater in staro mater, ko se spominja — tako mu piše — tiste vere, katera je v tebi brez hinavščine, katera je tudi poprej prebivala v tvoji stari materi Loidi, in v tvoji materi Evniki (1, 5.).
Ravno tako je pobožna in bogaboječa Antuza redila vrlo lepo svojega sina Janeza. Ni ji bilo dosti, da ga je sama podučevala v bogoljubnem življenju, ampak mu je zraven tega tudi še poiskala najimenitnejših učenikov, da so ga podučevali v vseh potrebnih rečeh. Nad vse drugo pa je bil njen lastni zgled, kateri je Janeza tako verno in varno vodil po potu pobožnega in bogoljubnega življenja, da je Janez postal patrijarh ali veliki škof v Carigradu, v katerem je zavoljo svoje nenavadne zgovornosti dosegel toliko slavo, da so ga imenovali Krizostoma ali Zlatoustega. Tekla mu je beseda božja tako miloljubo pa tudi živorezno iz ust, kakor bi bil res imel zlata usta. Postal je velik cerkven učenik in pretrpel je nedopovedljivo veliko za resnice in pravice voljo.
Tako je že s temi zgledi dokazana beseda Jezusova: Vsako dobro drevo rodi dober sad (Mat. 7, 17.). Taisti nauk pa nam daje tudi vsakdanja skušnja in zdrava pamet
čegavi so ti dečki in te deklice, ki so vsi tako nedolžni, tako pobožni, tako pridni ? čegavi so oni mladeniči in ta dekleta, ki so tako ponižni, tako bogoljubni, tako sramežljivi, tako delavni, tako trezni? Čegavi so ti mladeniči, ki tako radi, če le mogoče, cel6 ob delavnikih hodijo k sv. maši in se tako spoštljivo vedejo v hiši božji? Čegava so ta dekleta, ki tolikokrat in tako spodbudno pripravljene pristopajo k mizi Gospodovi? Ali mar niso to otroci tistih starišev, kateri so sami zgled dobrih kristijanov v župniji,
ali mar niso tistih starišev, ki se zvesto ravnajo po navodilu božjega Učenika: Tako naj sveti vaša luč pred ljudmi, da vidijo vaša dobra dela in časte vašega Očeta, kateri je v nebesih. (Mat. 5, 16.)
Otrok posnema, kar vidi. In ker so njegove oči večjidel obrnene na stariše, govori in ravna tudi sam po tem, kakor vidi ali sliši govoriti in delati stariše. Ako tedaj stariši v besedi in dejanju razodevajo veselje in ljubezen do pobožnosti in bogaboječnosti, do molitve in do službe božje, do božje besede in do sv. zakramentov, do zmernosti in treznosti in vsake druge lepe čednosti, ogrelo se bo tudi otrokovo srce za vse te lepe in bogo-ljubne reči. Dober oče, vrla mati res lahko svojim otrokom govori s svetim Pavlom (I. Kor. 4, 16.): Prosim vas tedaj: moji posnemalci bodite, kakor sem jaz Kristusov. Zares, ogledalo bi imeli biti stariši svojim otrokom, pa le čisto ogledalo.
Pazite, da boste le lepe zglede dajali svojim in drugim otrokom! Posnemajte častitega starčka Eleazarja. Sveto pismo ga visoko povzdiguje, ker se ni hotel hliniti, da bi samo na videz prelomil zapoved božjo in tako pohujšanje dal mladeničem. Rekel je: Ako srečno umrjem, skazal se bom vrednega svoje starosti; mladeničem pa bom zapustil močen zgled, če voljno in srčno za predrage in presvete postave pošteno smrt storim (II. Mak. 6, 27. 28.).
II. Kakor pa je vesela resnica, da dobri zgledi starišev store navadno otroke dobre, tako je silno žalostna resnica, da slabi zgledi starišev store otroke malopridne. Kakor se na dobro stran lahko obrne pregovor: »Besede mičejo, zgledi pa vlečejo«, tako tudi na slabo stran.
Bere se, da v severni Afriki biva žival, po barvi in velikosti zelo podobna belemu jagnjetu, ki ima to čudno lastnost, da svojo naravno barvo menja po barvi dotične okolice, kjer se nahaja. Tako postane na zelenem travniku zelena, med rmenim žitom rmena, ob rdeči zariji rdeča, na snežnih planjavah bela, v črni votlini črna in tako dalje.
Če tej živali primerjam otroke, lahko zopet trdim, da se ravnajo po svoji najbližnji okolici, to je po stariših, od katerih 8e navzamejo raznih nagnjenj in običajev ter jih nosijo od roda do roda.
Potomci Kajnovi so se že zgodaj obrnili od Boga, malikovali so in uganjali vsakovrstne pregrešne ostudnosti. Kje je tukaj iskati vzroka drugod, kakor v brezbožnosti deda tega zaroda? Ta nesrečnež je imel bratomor na svoji vesti. Po njem so bili hudobni tudi njegovi otroci in za njimi vsi potomci. Kakoršno drevo, tak sad.
j
Dokler je kralj David živel bogaboječe, tako dolgo so bili njegovi otroci nedolžni in dobri. Ko pa se je oče pregrešil tako vnebovpijoče zoper 5. in 6. zapoved božjo, tedaj so se popačili tudi otroci, pregrešili so se potem sami hudo zoper 4., 5. in 6. božjo zapoved. Ako je glava bolna, so vsi udje bolni.
Še slab zgled iz nove zaveze naj vam pokličem v spomin. Ves naš čut se upira, ko beremo, da je mlada deklica, Herodija-dina hči, mogla na dan s prošnjo: daj mi tukaj v skledi glavo Janeza Krstnika. Strese nas, ko beremo dalje, da je bila njegova glava prinesena v skledi in deklici dana, in jo je nesla svoji materi (Mat. 14, 8 11.). Vprašamo se tu: Ali ni imela ta deklica prav nobenega človeškega čutila? Oh, zamorjen je bil vsak blagi čut po njeni materi, ki je živela očitno v prešestni zvezi ter pri vsaki priložnosti izlivala svoj srd na sv. Janeza. Po teh grdih zgledih se je deklica vsa pokvarila, postala je strastna lahkoživka in krvoločna hijena.
Zares: Malopridno drevo rodi malopriden sad (Mat. 7, 17.).
Naj vam to pojasnim še na neki znani basni. Stari rak je nekikrat opazoval svoje mlade, kako lazijo ob bregu bistre vode sem ter tja, zakaj tako neukretno omahujejo, čeravno imajo po osem nog, in zakaj mestu naprej, hodijo nazaj. To je starega raka jezilo, zato mlade uči in opominja, naj hodijo po koncu, ravno in naprej. Mladi rački poskušajo pokoncu in naprej lezti, pa se le ne da. Zato se slednjič obrnejo k staremu rekoč: »Oče, pokažite nam vendar, kako se hodi naravnost in naprej, kakor pokorni otroci hočemo iti za vami!« Sedaj začne stari rak svojih osem nog pregibati hoteč iti naprej; toda predno naredi korak, že zleze deset korakov nazaj in se veliko bolj nerodno noge postavlja, kot mladiči. Le - ti se staremu posmehujejo in še dandanašnji ga ni raka, da bi znal naravnost in naprej hoditi. — Le-ta basen nam daje nauk, da zgled starišev otroci posnemajo, da stariši zastonj učč in svarč svoje otroke, ako sami prav ne živč.
Oče toži zaradi svojega sina, da ne uboga, da kolne, kvanti, pijančuje, pa ima on sam vse te grde napake nad seboj. Zdravnik, ozdravi sam sebe! Stari rak, ti sam pojdi naravnost naprej, tudi mladiči ne bodo zaostali. Mati tarna, da so hčere premalo pridne, premalo ponižne, sramežljive, pobožne; najprej ti sama pokaži, kako se prav dela in živi.
Nekje se mi je pripetilo v šoli, ko sem govoril o pohujšanju malih, da so je oglasil neki otrok rekoč: »Slišijo, naš Janezek pa že kolne!« Jaz odvrnem: »Oče naj ga natepč, pa jesti naj mu ne dajo!« In kaj mi odgovori otrok? »Saj oče sami kolnejo, kadar so pijani.«
Bral sem o nekem pohujšljivem očetu, da jo je tako-le skupil. Ošteval je sina, zakaj tako strašno kolne Sin pravi: »Zakaj bi pa
ne klel ?« Oče odvrne: »Zato, ker Bog sliši.« Sin pa vpraša: »Oče, ali Bog tudi vse vidi?« Oče pritrdi. »No«, reče sin, »torej je tudi vas videl, ko ste prišli včeraj pijani domov.«
Ker je tako silna moč slabega zgleda, opominja sv. Hijeronim: Tvoja dela naj ne osramote tvojih besedij. To velja posebno starišem, kateri drugače žive, drugače uče.
Ako otrok vidi, da so stariši vnemami za božje reči, da ne molijo dosti, da ne hodijo radi v cerkev in k svetim zakramentom, nasproti pa so udani razuzdanosti in pijanosti, da preklinjajo in razgrajajo, da še cel6 zoper sv. vero in njene služabnike bruhajo nespodobne besede iz ust, posnemal bo tudi otrok svoje stariše, zakaj jabolko ne pade daleč od drevesa. Ako stariši ne govore spoštljivo o sv. veri, o njenih napravah in obredih, o duhovnikih in škofih, ali mar ne bo od tega tudi otroku kaj ostalo v ušesih ? Ako stariši vpričo otrok bližnjega obirajo in obrekujejo, ako se med seboj pogovarjajo o raznih tudi skrivnih pregrehah bližnjega, ali se mar otrok s tem ne bo naravnost pohujšal ? Ako se oče in mati med seboj skregata, preklinjata ter si začneta stare napake drug drugemu metati v oči, ali mar ne bo otrok izgubil polagoma vsega spoštovanja do svojih starišev ? Sv. Hijeronim je dal ta - le nauk neki pobožni materi: Tvoja hči ne sme niti nad teboj niti nad očetom zagledati ničesar, tudi ne od vaju slišati ničesar, kar bi tudi ona brez greha ne smela storiti in govoriti.
V Belgiji so v nekem mestecu našli malega, iz očetove hiše zašlega otroka, ki je jokal in tulil po ulicah. Ljudje, ki so se nabrali okoli njega, hočejo malega kričača peljati domov ter ga vprašajo: »Kako pa je tvojemu očetu ime?« — »Satan«, odvrne otrok. Ljudje se zavzamejo ter ponove vprašanje, pa odgovor dobe isti. Tedaj vprašajo: »Kako pa je tvoji materi ime?« — »Tudi satan«, odreže se otrok. »Kako se pa pri vas doma pravi pri hiši?« — »Pri satanu.« Groza pretrese ljudi; kar pride zraven nekdo, ki spozna otroka in ljudem vse pojasni. Otrok je bil namreč iz silno nerodne hiše. Oče je prihajal domov pijan in mati se je navadno zadrla nad njim: »Ti satan ti, pijani!« Ako je mati kregala otroka, rekla mu je: »Ti satanov otrok ti!« In ko so se vsi navskrižem pričkali in zmerjali, vpil je oče in mati in dekla: »To je pa res prava satanska hiša pri nas!« Tako ostudno govorjenje se je vtisnilo otroku globoko v spomin.
Iz teh podatkov razvidite, krščanski stariši, da so slabi zgledi prava kuga za otroke, da so zanje strup, kateri umori njih dušo. Ako hočete, da bodo vaši otroci sejali na svetu greh in hudobijo, ako hočete, da bodo polnili peklensko brezdno, le dajajte jim slabe
zglede, gotovo boste dosegli vse to. Toda kaj potem čaka vas same, vas, ki imate nalogo od Boga, ne le pomnoževati z otroci sveta, ampak tudi polniti nebo?
Dne 24. marca se spominjajo v Tridentu na Tirolskem trpljenja sv. Simona, nedolžnega otroka, katerega so judje iz sovraštva do Kristusa grozovito umorili, pa Bog ga je poveličal z mnogimi čudeži. Vojvoda Žiga je bil deželni knez na Tirolskem, Janez IV. škof v Tridentu, ko so judje storili ta grozoviti otročji umor. Posvetovavši se med seboj, zvabi Tobija, judovski zdravnik, malega Simona k sebi ter ga spravi v hišo imenitnega juda Samuela, in od tod po noči v sinagogo ali shodnico. Tam mu krvo-loki trgajo s kleščami meso od kostij ter ga nabadajo s šili, tako, da teče kri od celega života. Med temi groznimi mukami Simon umrje. Bilo je leta 1475. Najnatančnejše sodnijske preiskave ne zaslede morilcev. Tedaj pa vrže neki spreobrnjen j ud sum na svoje ljudi, naznanivši sodišču, da se je pred 40 leti nekaj podobnega zgodilo na Nizozemskem. Juda zaslišijo in našlo se je truplo Simonovo v nekem prekopu pod judovskimi hišami. Zaslišijo jih posamezno in zagovore se judje tako, da jih hudo pa pravično obsodijo. Zdravnika Tobijo posade na voz, peljejo ga po mestu ter hkrati ščipljejo s kleščami, potem ga terejo s kolesom in slednjič sežgč. Stari judovski duhoven Mojzes se sam zastrupi, druge sežgo. Mladi mučenec pa se začne svetiti po mnogih čudežih. V naj-slovesnejšem sprevodu prepeljejo sv. truplo v cerkev sv. Petra ter izpostavijo vernikom v češčenje.
Grozoviti judje so na tak prestrašen in mučen način umorili le telo sv. Simona. Stariši pa, ki pohujšajo svoje otroke, umorč polagoma neumrljivo dušo svojega otroka. Ako Gospod vsakemu pohujšljivcu žuga tako grozno, rekoč: Kdor pohujša katerega, teh malih, ki v me verujejo, bilo bi mu bolje, da bi se tnu obesil mlinski kamen na vrat in bi se potopil v globočino morja (Mat. 18, 6.), ako Gospod tako obsoja, pravim, pohujšljivce sploh, kako pa boste vi zagovarjali svoje grehe, ki ste v padec lastnim otrokom? Kako se boste zagovarjali pred nebeškim prijateljem nedolžnosti, pred božjim Sodnikom, ko duše lastnih otrok izdajate satanu? Za vas je mlinski kamen vse premalo. Vaši grehi so vnebovpijoči, po besedah sv. Janeza Zlatousta ste ubijavci svojih otrok. Cčlo večnost vas bodo lastni otroci preklinjali in vam samim je desetkrat hujša muka prihranjena v peklu.
Vendar, — stojte! Sveti Pavol v današnjem listu še obeta rešitev, ko pokaže na Njega, ki se ga spominjamo v petem odstavku žalostnega dola sv. rožnega venca: Kateri je
sa nas križan bil. Apostol nas zagotavlja, da bo kri Kristusova očistila našo vest od mrtvih del, da bomo služili živemu Bogu. In čujte! Semkaj od gore Kalvarije odmeva glas križane Ljubezni: Oče, odpusti jim, saj ne vedo, kaj delajo! (Luk. 23, 34.) Ali slišite, vi stariši, ki vam vest očita, da ste večkrat v življenju s svojimi slabimi zgledi pohujševali svoje otroke! Tudi za vas prosi božji Zveličar: Oče, odpusti jim, saj ne vedo, kaj delajo! Upapoln žarek vam sije semkaj od sv. križa. Oče nebeški vam je pripravljen odpustiti, ako se le srčno skesate svojih grehov, se jih odkritosrčno obtožite ter delate zanje resnično pokoro. Zakaj, tako govori Duh božji: Kdor svoje pregrehe skriva, ne bo mu dobro, kdor pa se jih obtoži in jih opusti, dosegel bo milost (Preg. 28, 13). V teh besedah je naznanjena prva stopinja k Bogu, dobra spoved. Pa božja ljubezen gre še dalje. Kliče in vabi nas tako-le: Pridite k meni vsi, kateri se trudite in ste obteženi, in jas vas bom poživil. (Mat. 11, 28.) Poživi pa se kristijan zlasti z zakramentom presvetega rešnjega Telesa. Ako srčno hrepeni po svetem obhajilu, je to zanj druga stopinja k Bogu. Sv. obhajilo pa nas že kar združi z Bogom. Krščanski stariši! Prejmite ta dva zakramenta vredno sedaj o velikonočnem času, približajte pa se jima tudi sicer večkrat med letom; tako boste dali najlepši zgled resničnega poboljšanja svojim otrokom in tako boste odslej služili živemu Bogu.
Ko pa pride za vas zadnja ura, ko bodo vašo smrtno posteljo obstopili s solznimi očmi vaši otroci, tedaj bo vas in vaše otroke moglo navdajati zveličansko upanje, tisto blago upanje, ki se vam v kratkem spremeni v večno gledanje in vživanje božjega veličastva. Amen.	Valentin Bernik.
Praznik Marijinega Oznanjenja.
I. Češčena Marija.
ČeSčena, milosti polna, Gospod je s teboj, blažena si med ženami.
Luk. 1, 28.
Veliko je bilo veselje Noetovo, ko se mu je v ladijo vrnil golob z zeleno oljkovo vejico; zakaj to mu je bilo znamenje, da bode skoraj konec potopa. — Po Adamovem grehu se je razlila
po celem svetu povodenj prekletstva in zajela vse ljudi. Za Noeta je voda pokrivala zemljo skoro celo leto; po odrešenju iz Adamovega greha je svet zdihoval 4000 let. Že so šli h koncu letni tedni preroka Danijela; tedaj je prišel iz nebes na zemljo angelj božji, poslanec miru in odrešitve; priplul je iz nebeških višav v hišico v Nazaretu, kakor nekdaj golob v ladijo Noetovo; prišel je k Mariji, prečisti Devici, ki je našla pred Bogom še večjo milost, kakor nekdaj Noe (I. Mojz. 6, 8; Luk. 1, 30.). Bil je to dan veselja za nebesa in zemljo; dan veselja za presv. Trojico, za Marijo in ves človeški rod. Danes praznujemo spomin tistega presrečnega dne. Češčena, milosti polna, Gospod je s teboj, blažena si med ženami, s temi besedami je ogovoril angelj Gabrijel Marijo Devico. Kaj lepšega in bolj častnega, kakor so angeljeve besede, Mariji na hvalo ne more povedati noben človek. Saj angelj Gabrijel ni govoril v svojem, ampak v božjem imenu. Sam nebeški Oče ga je poslal, da pozdravi Marijo; On mu je narekoval, kako in kaj naj govori. In zato jaz danes ne mislim nič drugega storiti, kakor Mariji na čast razložiti besedo za besedo, s katerimi je Gabrijel pozdravil prečisto Devico. Kar vam bodem povedal, sem zbral iz knjig in spisov sv. cerkvenih očetov.
Sv. Mati božja, prosim te, razsvetli nam razum, da bolj in bolj spoznavamo tvojo svetost in tvoje čednosti; gani nam srce, da mi, tvoji otroci, tebe, svojo Mater, vedno bolj ljubimo!
1.	češčena ali zdrava bodi, tako je s ponižnostjo in s spoštovanjem angelj ogovoril Marijo. Vošči ji srečo, zdravje, veselje. — Da bi bil angelj z nebes pozdravil človeka, tega še ni bilo nikoli slišati. Za sv. očake starega zakona je bila že velika čast, če se jim je angelj samo prikazal; a da bi bil angelj koga pozdravljal, tega ne. Abraham je ugledal tri angelje, hitel jim nasproti in so jim do tal priklonil (I. Mojz. 18; 2.). Ko je prišel Gabrijel k Devici Mariji, tedaj je prvikrat angelj počastil človeka; s svetim spoštovanjem je rekel Gabrijel: Zdrava Marija. — Zakaj pa je v starem zakonu človek častil angelja, a nikoli ne angelj človeka? Odgovor je lahek in vsakemu umeven: človek se je uklanjal angelju, no pa angelj človeku, zato, ker je bil angelj višji od človeka. Presegal je angelj vse ljudi, vse svete očake že po svoji naturi. Angelj jo zgolj duh; sveto pismo pravi: Bog je naredil duhove ea svoje poslance (Ps. 103, 4.). človek je po svoji naturi strohljiv in umrljiv in zato mnogo nižji od angelja. To jo čutil
Abraham, ki je poln svetega strahu rekel angelju: Ker sem načel, bom govoril s svojim Gospodom, dasi sem prah in pepel. (I. Mojz. 18, 27.) Zato tudi ni dostojno in primerno, da bi angelji, neumrljivi nebeški duhovi, častili trohljivo stvar, kakoršna je človek. — Drugič so angelji živeli v prijaznosti in prijateljstvu z Bogom, kakor nobeden človek v starem zakonu. Angelji so nebeški dvorniki, ki služijo Bogu. Tisočkrat tisoč jih je streglo, in desettisočkrat stotisoč jih je stalo krog njega, pravi prerok Danijel (7, 10.). človek je po grehu tujec; zapustil je Boga in šel daleč od njega. Zato mora človek angelja častiti kot božjega služabnika in prijatelja. — Slednjič se angelji odlikujejo mimo človeka v milosti božji; angelji gledajo Boga v nebesih, človeku to ni dano, dokler je na zemlji. — Iz tega je razvidno, da je moral človek pozdravljati in častiti angelja, ne pa angelj človeka, dokler ni prišla na svet tista, ki je večja kakor vsi angelji: Marija, pre-čista Devica. Marijo, kraljico angeljev, tudi Gabrijel prizna za svojo Gospo, in zato jo ogovori: Ave, zdrava! —Potem dostavi:
2.	Milosti polna. Sveti cerkveni očetje pravijo: Karkoli je milosti v drugih stvareh, je tudi v Mariji. Vse druge stvari, angelji in ljudje, so dobili določeno mero; Marija je milosti polna. Njena milost je kakor morje, kateremu ni ne konca ne kraja. Pravijo: Marija je hram božji, kjer biva sveti Duh z vso svojo milostjo, skrinja zaveze je, vsa preoblečena s čistim zlatom, in v nji je shranjen zaklad božje milosti. Bog namreč da vsakemu toliko milosti, kolikor mu je pristoji na mestu, katero mu je Bog od-kazal. Marija je Mati neskončnega Boga samega, in zato jo njena čast nckamo neskončna. Vsemogočni Bog more vstvariti večji in lepši svet, kakor je ta, ki ga vidimo; ne more pa narediti višje, lepše matere, kakor je Mati božja. Koliko milosti mora torej ona v sebi združevati! — Krivico bi delal Bogu, kdor bi dejal, da ni pripravil svojemu Sinu vredne matere. Marija je torej prejela od Boga tisto mero milosti, katera gre neskončno čisti Materi božji. Zato pa prečista Devica presega v milosti vse svetnike in svetnice v nebesih, vse angelje in nadangelje, zakaj med Materjo bpžjo in pa božjimi služabniki je neskončen razloček. Svetniki in angelji so kakor zvezde na nebu; Marija je kakor solnce med njimi. Njeni lepoti se ne dd primerjati nobena stvar; lepša je kakor vse hčere nebeškega Jeruzalema. — Kdor je v božji milosti, ogiblje se greha in dela dobro. In čim večja je milost, tem večja je čednost in svetost. — V Mariji ni bilo nobenega greha in tudi
nobenega sledu za grehom ne. Brez madeža izvirnega greha je bila spočeta, in sama ni storila niti najmanjšega greha. Njeno dušo so krasile tudi vse čednosti. Izmed svetnikov se je vsak odlikoval v posebni čednosti; Marija nam je že na današnji dan pokazala zgled matere vseh čednostij: žive vere, modrosti, čistosti, vdanosti v božjo voljo, zaupanja in pokorščine. — Po pravici jo je torej angelj imenoval milosti polno, tem bolj, če vrhu vsega se pomislimo, da po nji tudi nam dohajajo vse milosti.
3.	Ker je Marija polna milosti, je gotovo, da Bog njo bolj ljubi, kakor vse druge stvari. To je povedal angelj Gabrijel, ko je rekel: Gospod je s teboj. Gospod je bil z Marijo že od njenega početka, od njenega spočetja. Vsi drugi smo po rojstvu otroci božje jeze; rodimo se na svet v grehu; nobenemu grešniku pa se ne more reči: Gospod je s teboj; zakaj daleč od hudobnih je Gospod, pravi sveto pismo (Preg. 15, 29.). Z Marijo je bil Bog v prvem trenutku njenega spočetja. Ona je bila precej od početka božja prijateljica, in ne samo prijateljica, bila je ljubljena hči božja; ni ga bilo trenutka v njenem življenju, da ne bi bil Bog z všečnostjo gledal nanjo. — Gospod je s teboj od početka in pri tebi tudi ostane; vedno, neprenehoma je s teboj. Angelje je Bog tudi vstvaril v milosti; lahko bi se torej o njih reklo, da je Bog ž njimi od početka; a koliko jih je bilo med njimi, katere je Bog zavrgel, in nikdar nikoli ne bode več ž njimi. Nas ljudi Bog po sv. krstu vzame za svoje otroke; Gospod je z nami, dokler ne izgubimo njegove milosti. A koliko jih je med nami, ki bi se nikoli ne ločili od Boga? — Z Marijo je bil Bog vedno; ni ga bilo hipa v njenem življenju, da ne bi ji veljal pozdrav: Gospod je s teboj. Gospod je s teboj: Oče nebeški je s teboj kot s svojo ljubljeno hčerjo; Bog Sin jo b teboj kot s svojo Materjo, zakaj kar bode ie tebe rojeno, bo Sveto in Sin božji imenovano; sv. Duh je s teboj kot s svojo nevesto: sv. Duh namreč bo prišel v te in moč Najvišjega te bo obsenčila. Ni je stvari ne v nebesih, ne na zemlji, ki bi bila tako tesno združena z Bogom, kakor Marija. Z nami je Bog, kakor prijatelj biva v srci svojega prijatelja; z angelji je Bog kakor kralj s svojimi knezi, ki stojč ob njegovem prestolu in mu strežejo; z Marijo jo Bog kakor s i n z materjo, in katera zveza je tesneja, kakor zveza med materjo in otrokom? V tem pomenu, kakor Mariji, se ne more reči nobeni drugi stvari, da je Bog ž njo, nobenomu svetniku, tudi bv. Jožefu ne, dasi je sv. Jožef kot rednik Jezusov tolikrat nosil v svojem
naročju božje Dete; z nobenim ni Bog tako združen, kakor z Marijo, svojo Materjo. — Marija imenuje Boga in Gospoda angeljev svojega Sina. Tako srečna ni nobena med vsemi človeškimi materami. Angelj sam ji zato pravi:
4.	Blažena si med ženami. Blagoslovljena, srečna si med ženami, ker te ni zadela kazen, katero je Bog napovedal Evi in njenim hčeram: namnožil bodem tvoje težave; v bolečinah boš rodila svoje otroke (I. Mojz. 3, 16.). Sv. Tomaž Akvinski tako lepo pravi: Marija je spočela kot devica in devica je ostala po porodu; v sv. tolažbi je nosila pod srcem blagoslovljeni sad sv. Duha in v veselju je rodila svojega Sina. — »Ni še bilo slišati — zakliče sv. Bernard — da bi bila katera žena ob jednem mati in devica.« In kakošna mati je Marija? Mati Sina božjega. Tistemu Jezusu, katerega nebeški Oče imenuje svojega Sina, pravi Marija: Moj sin. — Blažena si med ženami, ker te ni zadelo prekletstvo, katero je Bog izrekel nad Adamom in njegovimi otroci: Prah si in v prah se boš spremenil. Marijino deviško telo ni strohnelo v grobu, ni razpadlo v prah. Njen Sin, Jezus Kristus, jo je po smrti z dušo in telesom vzel k sebi v nebesa in jo posadil na svojo desnico kot kraljico nebes in zemlje. — Blažena je med ženami, ker je v svojem srcu združevala osmero blagrov, katere je njen Sin oznanjal na gori. Bila je uboga v duhu; in blagor ji, ker sedaj ima nebeško kraljestvo. Bila je krotka in pohlevna; in blagor ji, ker sedaj je gospa cele zemlje. Obžalovala je nesrečo sveta, in blagor ji, ker sedaj je potolažena. Bila je lačna in žejna pravice; blagor ji, sedaj je nasičena. Bila je usmiljena; blagor ji, ker zato je dosegla usmiljenje. Bila je mirna; in blagor ji, ker zato je sedaj hči božja. Bila je čistega srca; blagor ji, sedaj zato gleda Boga. Trpela je preganjanje in krivico; blagor ji, ker sedaj je kraljica nebes. — Blažena je med ženami: ker ona je nova, boljša Eva, kakor je bila prva Eva. Eva so pravi mati ž i v i h. Bolj kakor Evi pristoji to imo Mariji. Eva je mati vseh ljudij, ker smo vsi po nji dobili telesno življenje. Marija je mati vseh vernikov, ker po nji dobivamo duhovno življenje. Ros, da nas jo odrešil Jezus Kristus, a ni nas odrešil brez Marije. Marija je radovoljno privolila, da je postala Mati božja; dala je božjemu Sinu telo, katero je na križu daroval nebeškemu Očetu kot spravni dar. Prelepo pravi sveti Anzelm: »Bog je sam naredil vso iz nič; ni pa hotel brez Marije grešnega sveta prenoviti. Bog je oče vsem ljudem, ker je vse vstvaril; Marija je mati, ker nas je vse provstvarila. Bog Oče je
rodil njega, po katerem je vse naredil; Marija je rodila tistega, ki je vse odrešil.« — Marija nam je dala Jezusa Kristusa, ki je rekel sam o sebi: Jaz sem življenje; dala nam je torej življenje, ne telesno, ampak duhovno, nebeško življenje. — Blažena, srečna je med ženami: zakaj bolj slavna je, kakor vse žene izraelske, katere hvali in proslavlja sv. pismo. Marija je bolj slavna kakor Debora, ki se je pridružila vojski zoper kananejskega kralja in ga premagala. Bolj slavna je od Estere, ki je s svojo prošnjo pri kralju Asveru otela življenje ljudem svojega rodu v babilonski sužnosti. Bolj slavna je, kakor Judita, ki je odsekala glavo Holo-fernu. In kar je hvaležno ljudstvo pelo o Juditi, to velja mnogo bolj Mariji: Gospod te je oblagodaril s svojo močjo, ker je po tebi uničil naše sovražnike. Oblagodarjena si ti od Gospoda, najvišjega Boga, pred vsemi ženami na zemlji. Hvaljen bodi Gospod, kateri je vstvaril nebo in zemljo, da si glavo odsekala vojvodu naših sovražnikov, ker danes je tvoje ime tako poveličal, da ne bode prešla tvoja hvala iz ust ljudij, ki se bodo spominjali moči Gospodove. (Judita 13, 22—25.)__________________________________
Blažena je Marija med vsemi ženami na svetu. Njeno čast oznanja nešteta množica knjig, ki so jih napisali sveti in učeni možje; nji na čast se razlegajo prelepe pesni po vsem krščanskem svetu. Najlepše cerkve so posvečene Mariji na čast; najlepše molitve so zložene nji na čast. Milijon in milijon pobožnih Marijinih častilcev vsak dan ponavlja angeljeve besede: Blažena si med ženami. Pridružimo se tudi mi temu brezštevilnemu zboru in pogosto pozdravljajmo svojo Mater in Kraljico s pobožnostjo in spoštovanjem kako angelj Gabrijel: čcščcna, milosti polna, Gospod je s teboj, blažena si med ženami. Pozdravljajmo jo tukaj na zemlji, da jo bomo kedaj večno pozdravljali v nebesih, kjer kraljuje s svojim Sinom Jezusom Kristusom, komur bodi čast in hvala vekomaj. Amen.	F. u.
2. Dolžnosti starišev do otrok. — XI. Stariši, molite za
svoje otroke!
Ne boj se, Marija, ker milost si našla pri Bogu!	Luk. 1, 30.
Kadar slišimo brati besede današnjega evangelija, mislimo si presveto Devico Marijo v pobožni molitvi klečečo v trenutku, ko ji nadangelj Gabrijel prinese nebeški pozdrav. Tako se »oznanjenje Marijino« tudi Blika, in taka podoba nas more najbolj ogreti za pobožnost. Pa je tudi zares težko misliti si presv. Devico drugače, kakor v ponižni, pobožni, zaupni molitvi vso vtopljeno. Pobožnost je bila Mariji že prirojena, ker sv. Ana jo je v goreči molitvi že priletna od Boga izprosila. Dalje jo je njena bogoljubna mati že malega otroka navajala k molitvi, učila jo pobožno moliti ter Boga ljubiti. Tako je Marija na svoji materi imela najlepši zgled pobožne duše, ki ji je svetil v njeni prvi mladosti. Ko pa tri leta staro sv. Joahim in Ana darujeta v tempelju Gospodu, ko Marija potem ostane pri drugih Bogu posvečenih devicah, od tedaj se je zanjo poleg ženskih opravil nadaljevala šola molitve, šola svetega, popolnega življenja. V knjigah sv. Hijeronima se najde govor o Marijinem bivanju v tempelju, v katerem se tako-le bere: »Blažena Devica si je prizadevala svoje družice v vsem premagati: vse prekositi v ponočnem čuvanju, natanko razumeti sv. pismo, biti naj-ponižnejša, najbogoljubnejše prepevati psalme, v ljubezni do Boga najbolj goreti, biti prva v čistosti in v vseh drugih čednostih. Neprenehoma je molila in premišljevala postavo Gospodovo.« Ni čuda, da ji je angelj prinesel najimenitnejši pozdrav, kar jih je kedaj slišal svet, ni čuda, da ji je angelj naravnost rekel: Milost si našla pri Bogu.
Od svete Device Marije pa od njenih bogoljubnih starišev obrnem sedaj svoje misli k vam, ljubi stariši, posebej k vam, krščanske matere, ter rečem: Skrbite, da ste tudi vi pobožni in bogoljubni, pa molite za svoje otroke! Le ako ste zares pobožni, mogli boste veliko moliti zase in za svoje otroke. Molitev vaša bodi I. zaupna, II. stanovitna. Ako boste tako molili, potem se bo moglo tudi o vas reči, da ste milost našli pri Bogu.
Poslušajte torej moj nauk o molitvi za otroke iz ljubezni do presvete Matere.

13
K molitvi nas spodbada sam nebeški Zveličar z besedami: Prosite, in se vam bo dalo; iščite, in boste našli; trlcajte, in se vam bo odprlo (Luk. 11, 9.). In zopet pravi Jezus: Prosite in boste prejeli, da bo vaše veselje dopolnjeno (Jan. 16, 24.). Ali pa mar more biti veselje starišev bolj dopolnjeno, kakor če izprosijo od Boga, da so njih otroci dobri, da je vsa družina milost našla pri Bogu, da je zares srečna, da je podobna sveti družini ? Da to dosežete, treba vam je
I. zaupne molitve. Sveti Jakob pravi v svojem listu: Prosi naj b zaupanjem brez vsega pomišljanja (1, 6.), to je, ne da bi kaj dvomil nad božjo mogočnostjo ali dobrotljivostjo; zakaj Bog hoče, da ga premagajmo s trdnim zaupanjem, in da mu s tem takorekoč delajmo nekako sveto silo. Zaupati pa moramo v Boga zlasti iz štirih vzrokov. Prvič, ker je Bog neskončno dobrotljiv in usmiljen, drugič, ker je zasluženje Jezusa Kristusa neskončno, tretjič, ker je Jezus dal gotove obljube; razun že poprej omenjenih še to-le: Resnično, resnično vam povem: Ako boste Očeta kaj prosili v mojem imenu, vam bo dal (Jan. 16, 23.). četrti vzrok našega zaupanja v molitvi na Boga je priprošnja presvete Device Marije in svetnikov Božjih. Ako Marija, Mati Kristusova, ako angelji in svetniki, ti prijatelji Božji, podpirajo naše molitve s svojo mogočno priprošnjo, potem pač ni dvoma, da bomo uslišani, ako je le v naš dušni prid in v dušni blagor našega bližnjega.
Zatorej, krščanski stariši, prosite Boga za svoje otroke, da jih obvaruje na pravem potu, ali pa, če so zabredli že v stran, zopet pripelje nazaj na pravo stezo.
1. »Naši otroci«, tako pravite vi stariši, »so, hvala Bogu, še nedolžni; hudo poznajo komaj po imenu, služijo Bogu z veselim srcem, držeč se zvesto njegovih zapovedij.« — To je zares dobro, ljubi stariši, in vaše srce naj se tega veseli vselej, kolikor-krat se ozrete na svoje otroke; saj za dobre stariše ni večje sreče in slajše tolažbe na zemlji, kakor dobri, bogoljubni otroci. Toda tu se vriva prevažno vprašanje: Ali bodo pa vaši otroci tudi ostali zmiraj nedolžni in krepostni? Za to pač nimate gotovega poroka. Lepo raste in zeleni' drevesce v vrtu, toda začne je spodjedati požrešna žival ter ogloje najpotrebnejše korenine. Kako hitro se drevesce spremeni! Žalostno začne povešati vejice, sok in moč se mu izgublja, slednjič se posuši popolnoma. Taka se more zgoditi tudi z otroci, kateri so najboljše upanje starišev. Nevarni sovražniki
jih obdajajo od vseh stranij, lastno hudo poželenje jih žene v greh, sprijena družina se jim prilizuje, satan jim obeta veselje in srečo. Tako se zgodi le prerado, da se otrokom zastrupi nedolžnost, da so oropani največjega zaklada, milosti božje. Ako tu ne pomaga Bog, ne zda vsa vaša čuječnost dosti. Sveto pismo pravi: Ako Gospod ne zida hiše, se zastonj trudijo, kateri jo zidajo; ako Gospod ne varuje mesta, zastonj cuje, kdor ga varuje (Ps. 126, 1.). Jezus sam pravi: Brez mene ne morete nič storiti (Jan. 15, 5.).
Zatorej pa morate moliti za pomoč božjo, za blagoslov Najvišjega po zgledu vseh bogoljubnih starišev.
Sveto pismo nam sporoča o Samuelu, poznejšem preroku in sodniku izraelskem, da je rastel v slabi druščini. To sta bila Ofni in Finees, brezbožna sinova Helijeva, ki jima je bil predober. Kako lahko bi bila zapeljala v greh tudi malega Samuela. Toda ostal je zvest Gospodu, in rastel je nedolžen in pobožen, strah božji je napolnoval njegovo dušo. In zakaj? Imel je pobožno mater, ki ga je darovala Bogu že pred njegovim rojstvom ter molila zanj neprenehoma, da bi ostal pobožen in nedolžen. — Tudi Job je molil za svoje sinove in hčere, in opravljal je zanje darove; zato so mu otroci delali le veselje in nikdar ni čul nič hudega o njih.
Pred tremi dnevi je bil god sv. Nikolaja Flijskega, švicarskega zavetnika iz 15. stoletja. Njegov sin Janez spričuje o njem tako-le: »Oče so šli vselej z nami spat, pa vsako noč sem slišal, da so vstali in molili do jutra.«
Vsi ti in še drugi pobožni stariši niso molili zastonj, milost so našli pri Bogu; nedolžni so ostali njih otroci v posebno veselje Bogu in njim samim.
Pred več leti je prišla na Adrijanskem morju neka ladija v toliko nevarnost, da so bili potniki pripravljeni že na najhujše. Poveljnik ladije je stal na površju zapovedovaje mornarjem, njegov sinek, še nedorasel deček, pa poleg njega. Hipoma pljuskne velikansk val čez površje ladije ter potegne za seboj dečka v razburjeno morje. Kakor strela zadene ta nesreča srce ljubečega očeta. Na kako rešitev ni bilo misliti. Vendar — pri Bogu je še vse mogoče, ker on je vsemogočen in neskončno dobrotljiv. V neizrekljivo veliki žalosti poklekne poveljnik in moli prav zaupno iz globočine srca. In glej — molitev je bila uslišana: nov morski val se zažene od druge strani na ladijo in vrže otroka, ki ga je bil prejšnji val pograbil, zopet nazaj na ladijo pred noge neizmerno užaljenemu očetu. Rešen je.
Strašni valovi še vedno vihrajo in divjajo. Ne mislim tu morskih valov, marveč na grozovite valove človeških strastij in pohujšanja, kateri so že brez števila otrok za seboj potegnili in
13*
zagrnili v morje hudobije, — pa ga ni bilo rešilnega vala, da bi jih bil zopet rešil na svetlo površje. O stariši, molite poprej, molite za svoje otroke, dokler so nedolžni, še predno jih požre potop grešne sprijenosti, ker pozneje bi jih morebiti tudi z molitvijo ne mogli dobiti nazaj, ali vsaj ne tako zdravih in čilih.
Skrbne stariše pa posebej še skrbe tisti otroci, ki so šli z doma med tuje ljudi, ali učit se česa, ali služit, ali k vojakom. Taki stariši si mislijo: doma je bil otrok pač dober, pri slovesu je solzeč se obljubil, da hoče ostati pošten; Bog ve, ali se še spominja tiste obljube, Bog ve, ali ga hudobni svet še ni spridil? Krščanski stariši! Vsak dan prav zaupno molite za svojega sina, za svojo hčer, in Bog bo varoval vaše otroke, da tudi v tujini ne pozabijo naukov, ki so jih prejemali v domači hiši. Res je dobro iti zanesljive ljudi, posebej še duhovnike poprašat, kako se vede otrok v tujini, toda brez molitve tudi to ne bo zdalo mnogo.
2. Celo ko bi bili zvedeli, da so vaši otroci zašli na napačno pot, ne smete izgubiti poguma. Molite zanje~prav zaupno, in molitev jih prej ali slej pripelje zopet na pravo stezo. Take zlasti priporočajte žalostni Materi božji z največjim zaupanjem, rekoč: »Marija, saj imaš tudi ti materino srce, ti pač pred "vsemi angelji poznaš, kako želi moje srce, da bi moj otrok ob roki angelja varuha zopet hodil kot otrok božji po potu zveličanja, in bi zopet mir našla moja duša, da bi mogla s tem večjo gorečnostjo in hvaležnostjo služiti tebi in Bogu!«
Najstarejša izročila pripisujejo spreobrnitev Savla v Pavla božji milosti vsled molitve sv. Štefana na priprošnjo deviške Matere Marije. Ko je namreč Savlova mati Rebeka slišala, kako preganja njen sin kristijane, in da vsled take slave kmalu postane ud velikega sveta, podš se v Jeruzalem, kjer izvč, da tam na Sijonu v hiši sv. Janeza živi Marija, mati Jezusa Galilejca. K nji se zateče za pomoč. Zagledavši pročastitljivo Devico se globoko ginjena zjoka ter pade na kolena. »Mati mojega Gospoda in Zveličarja«, vzdihuje Rebeka, »glej tukaj mater, katere sin je na potu, da preganja spoznavalce Jezusove. Ne prosim za-se, temveč za njegovo dušo, saj je tudi za njo umrl Gospod. Prosi svojega Sina za mojega Savla, da ga razsvetli z lučjo prečudne vere, katero je on prinesel na svet.« Marija je milostno (pritrdila prošnji, in to je vlilo v srce blage matere zveličavni mir. Poda se v Damask, ker je čula, da je Savel odrinil nad uboge ondotne kristijane. V Damasku gre Rebeka naravnost v shodnico, pa kako se zavzame, ko zagleda na leči Savla, ki je plameneče oznanjeval Jezusa križanega. V poznejšem pogovoru ž njim in kristijani spozna, da
se je Savlovo čudovito spreobrnjenje izvršilo prav tisti dan, ko se je Rebeka mudila pri Mariji v Jeruzalemu.
Vprašam vas: Ali je mar Marijina moč sedaj kaj prikrajšana? Ali je vir božje milosti v teku stoletij kaj usahnil?
Poslušajte še očividen zgled, koliko moč ima zaupna molitev starišev za njihove otroke.
Sv. Avguštin je, kakor znano, tudi spreobrnjenec. Zapleten je bil v hude zmote manihejske, živel je brezbožno, stregel svojim strastem ter se pogrezal vedno globočje. Leto za letom preteče, Avguštin je še zmiraj stari grešnik. Tedaj pa Bog usliši goreče molitve svete Monike, njegove matere, ki je iz Afrike 600 milj daleč prišla za svojim sinom v Milan na Laško; bilo je to v 34. letu starosti Avguštinove. Sv. Monika je zanj, kakor tudi za svojega moža, neprenehoma molila in jokala, jokala in molila. Obema je našla milost pri Bogu, oba je spravila z Bogom.
II. Sicer pa vam bodi sv. Monika ne le zgled zaupne molitve, ampak tudi stanovitne, in o tem vam govorim v drugem delu. Stanovitno moli tisti, kdor ne jenja, ako ni precej uslišan, in se ne utrudi Boga zopet in zopet prositi. Stanovitna molitev je tudi nekaka sveta nadlega. Pa Jezus nas k taki molitvi sam priganja v priliki o nadležnem prijatelju. In sv. Jakob nam kaže njeno moč z besedami: Veliko premore stanovitna molitev pravičnega (5, 16.). Prvi kristijani so bili tega popolnoma prepričani. Bere se v dejanju apostolskem (12, 5.): In Peter je bil sicer zaprt v ječo; cerkev pa je zanj neprenehoma molila k Bogu.
Posebej nam sporoča sv. evangelij dva ginljiva zgleda stanovitne prošnje in molitve. Tretjo predpepelnično nedeljo se bere sveti evangelij o slepcu pri Jerihi, kateri je, izvedevši Jezusovo navzočnost, vpil, rekoč: Jezus, sin Davidov, usmili se me! In spredaj gredoči so ga svarili, da naj molči. On pa je še bolj vpil: Sin Davidov, usmili se me! (Luk. 18, 38. 39.) V četrtek’po prvi postni nedelji pa se bere sv. evangelij o kananejski ženi. Ko; je prišel nekikrat Kristus v kraje Tira in Sidona, je prišla kananejska šena iz tistih krajev in je vpila za njim, rekoč: Usmili se me Gospod, sin Davidov! moja hči veliko trpi od hudiča. On pa ji ni besede odgovoril. Jezus jo to storil, da bi skusil njeno vero, zaupanje, ponižnost, stanovitnost. In njegovi učenci so pristopili in ga prosili rekoč: Odpravi jo, ker za nami vpije. On pa je odgovoril in rekel: Nisem poslan, kakor le k izgubljenim ovcam Izraelove hiše. (Kristus je bil sicer poslan, nevernike odrešit; pa učiti med njimi ni hotel; to je bila naloga apostolov.) Ona pa je prišla, in ga je molila,

rekoč: Gospod, pomagaj mil On pa je odgovoril in rekel: Ni prav jemati otrokom kruha in ga psom metati. Kristus je govoril po takratni navadi Judov, ki so nevernike imenovali pse. Ona pa je rekla: Kaj pa da, Gospodi saj tudi psički jedo drobtine, katere padajo od mize njih gospodov, češ, jaz sem le psiček, nevredna, da bi sedela med otroci pri mizi ter dobivala take milosti, kakor judje, tvoji rojaki, ker pa psičkom drobtinice od mize doletajo, dodeli tudi meni najmanjšo izmed svojih milostij! Tedaj je Jezus odgovoril in ji rekel: 0 šena! velika je tvoja vera. Zgodi se ti, kakor hočeš. In njena hči je bila zdrava od tiste ure (Mat. 15.).
Spoznajmo tukaj, predragi v Kristusu, kako ljubi Bog dostikrat poskuša človeka, in blagor mu, kateri stanoviten ostane v pobožni molitvi, toliko bolj se mu potem odpre roka predobrot-ljivega nebeškega Očeta! Sicer pa Jezus v Kani celo svoje matere ni precej uslišal, ni čuda, če je še bolj poskušal nejeversko ženo kananejko.
Morda tudi današnje dni tu pa tam zdihuje kaka mati zaradi svoje hčere, ki je, kakor bi bila obsedena. Morda jo je obsedel nečisti duh, morda nepokorni duh, morda srditi duh. Oj, krščanska mati, če imaš tako hčer ali takega sina, vrzi se tudi ti k nogam Gospodovim, prosi njegovo presv. Mater zopet in zopet, da naj se usmilita tvojega otroka. Tvoja vera in stanovitna molitev bo našla milost pri Bogu.	,
Nekega dne sreča mlad mož na ulici duhovnika in ga prav prijazno nagovori, rekoč: »Oprostite, gospod, meni se zdi, da sem vas že videl v cerkvici v I. ..« »To je mogoče, ker v tisti cerkvici sem večkrat pridigoval«, odgovori mašnik. — »Ali se še spominjate««, nadaljuje neznani mož, »tistega listka užaljene vdove, ki je prosila, naj vsa župnija moli za spreobrnjenje njenega hudobnega sina?« — »DA, še se spominjam.« »Glejte, tisti sin sem jaz; vaša molitev je bila čudovito uslišana. Šel sem tisto nedeljo skozi vas I... v krčmo z drugimi spačenimi fantini. Ko gremo mimo cerkve in slišimo, da je ravno pridiga, se dogovorimo, da se podamo noter pridigarja in poslušalce motit in zasmehovat. Ravno, ko vstopimo, ste vi brali tisti list. Ne morem vam dopovedati, kakšen vtis je to storilo name. Moje srce jo bilo silno pretreseno, čeravno nisem vedel, da list govori o meni; toda čutil sem veliko žalost materinega srca nad tako sprijenim sinom, kakoršnega sem sedaj spoznal. Lotila se me je velika resnoba; smejati se pač nisem mogel. Oči sem upiral le na pridigarja in zvesto sem ga poslušal z ravno nasprotnim čutilom, kakor pa sem bil prišel. Od tega trenutka je milost božja prevzela moje srce; poboljšal sem se in v svetih zakramentih sem dobil zopet mir
vesti. Dosihdob sem delal veliko žalost svoji materi, sedaj sem njena tolažba in do danes me je milost božja ohranila na pravi poti. Sedaj živimo skupaj srečno in zadovoljno, in vsak dan se zahvaljujemo božji previdnosti, ki me je bila pripeljala v ono cerkvico.«
V tem dogodku se kaj lepo kaže moč stanovitne materine molitve in vpliv milosti božje na vspešno krščansko vzgojo.
Zgodi se pa vendar - le, da človek moli in moli pa nič ne čuti, daje uslišan, ali vsaj ne čisto po svoji želji. Tedaj pa se, kristijan, spomni besedij sv. Janeza Zlatousta, ki pravi: Naj dobimo ali ne dobimo, kar prosimo; bodimo le stanovitni v molitvi, če dobimo, kar smo prosili, zahvalimo Boga; če pa ne dobimo, bodimo potrpežljivi. Zakaj kadar nam Bog kaj odreče, je, kakor bi nam storil po naši želji. Saj mi ne vemo, kaj nam tekne, to vč sam Bog. Napačno torej ravnajo tisti stariši, ki pravijo: »Saj molimo že in molimo za svojega sina in za svojo hčer, pa vse nič ne zda!« Ljubi moji, tako govoriti ni krščansko. Ali mar menite, da bi ne moglo z vašim sinom ali z vašo hčerjo biti še mnogo hujše, ko bi ju vaša molitev ne bila zadrževala? Sicer pa, ali ste se mar pogodili z Bogom, kedaj ima storiti konec vaši nadlogi, kedaj in kako vam križ preložiti? Morda sami niste dovolj dobri, dovolj pravični pred Bogom, ker sveto pismo sicer pravi: Veliko premore stanovitna molitev, a pristavljeno je zraven pravičnega. Zatorej so se vsi pravi kristijani, ki so imeli posebne prošnje do Boga, prizadevali tudi, da so ga prosili pomoči v stanu posvečujoče milosti božje.	_________________
Tako vam, krščanski stariši in vzgojitelji, priporočujoč z a -upno in stanovitno molitev za otroke, da najdete milost pri Bogu, moram sklepno dodati še posebno dober svet, posnet po zgledu neke bogoljubne matere.
Pred dobrimi tridesetimi leti je bila v nekem samostanskem zavodu deklica, katera je po umu in srcu nadkrilovala vse druge učenke. Njena mlajša sestrica je kazala jednako nadarjenost in blagost; in o bratu, tretjem perescu te ljubeznive deteljice, so se glasila jednako pohvalna spričevala one šole, kjer se je vzgojeval. Vsled tega samostanska učiteljica nekikrat materi tako vrlih otrok reče te-le pomenljive besede; »To je pa vendar čudno, da imate toliko srečo pri svojih treh otrocih, vsak je po svoje izvrsten I« Mati nasmehljavši so pravi: »V prijateljski zaupnosti vam povem,
L
kaj imam sama za vzrok te izredne sreče. Ko sem se možila, rekli so mi mašnik pri izpraševanju: Svetujem vam, če vas Bog obdari z otroci, da vsakega precej od prvega trenutka njegovega življenja izr čite posebnemu varstvu božjega Srca Jezusovega, in da potem tudi vzgojujete svoje otroke v tem duhu in smislu. In glejte, to sem storila — in to je tudi skrivnost naše družinske sreče, pa nič drugega.«
Tudi jaz vam, krščanski stariši, položim prav toplo na srce: Izročite v goreči molitvi vsakega svojih otrok v posebno brambo preš v. Srcu Jezusovemu in v varstvo presladkemu Srcu Marijinemu. In potem jih tudi vzgojujte tako, kakor vas uči sv. vera, da je najljubše tema najsvetejšima Srcema. Srce Jezusovo in Marijino pa je bilo ponižno in krotko, bilo je udano in pokorno nebeškemu Očetu, bilo je sveto in čisto, bilo je polno ljubezni do Boga in do bližnjega. To dvoje presvetih Src podam na današnji praznik kakor spominsko ogledalo vam in vašim otrokom za vse življenje.
Pred nekaj leti je šel neki gluhomutec iz Švice na božjo pot v Lurd. Šel je tje peš in nosil pred seboj dve tablici z napisom: »Pokažite mi pot v Lurd!« Na sveti kraj prišedši moli kar le more zaupno k Mariji, zdravju bolnikov, umije se v čudežnem studencu in pridruži se pobožnim vernikom prepevajočim Marijine pesmi. Kar naenkrat začne tudi on vmes —peti; bil je ozdravljen.
Mesto čeznaturnih milostij je Lurd, kjer Bog na priprošnjo Marijino dela neštevilne čudeže. Vem pa za mesto, ki je čudež samo na sebi, mesto, kamor imamo potovati vsi; to mesto je nebeški Jeruzalem. Rekel sem, da je imel oni siromak dve tablici z napisom: »Pokažite mi pot v Lurd!« Dve posebni tablici, da govorim v podobi, sem tudi jaz podal vam, krščanski stariši, in tebi, krščanska mladina, te dve vam sami kažeta pot proti nebeškemu Jeruzalemu. To je presveto Srce Jezusovo in presladko Srce Marijino. Njune čednosti so kažipot v nebesa; ako te posnemate, potem boste tudi vi vsi kedaj svojo glasove pridružili nebeškim ter vekomaj prepevali z angelji in svetniki čast tro-jedinemu Bogu pa slavo Mariji, božji Materi. Amen.
Valentin Bernik.
Založba ..Katoliške Bukvarne“.	Tisk ..Katoliške Tiskarne*
Odgovorni vrednik: Ant. Kriič.